771
Učinki lune
Rade
Krstič
TROJKA
Neumrljiv z odprtimi ranami
je pesnik brez krvi.
Pišem premišljeno, sučem staro pero
in tavam zazrt v tla, v piko pod zemljo.
A tavam kot blaznež med drevesi megle nazaj: v vsaki črki sta bron in svinec! Samo tam na vrhu besede komaj slišne -postrani je nerazumljivo bedenje.
CELICA    Vem, da nič ne vem. Tudi ti si bolj prijazen z mano. Prišel iz svoje večnosti boš k meni, ko bom umiral.
A ta čas je gluh in slep in nemo se vrtijo kazalci. Boš položil svoje mehke prste čez moje težke veke?
A kaj če jaz razpadem,
še preden me odkriješ,
in se z zadnjega kamna na svetu
odkotali vsa ta ginjenost?
772
Rade Krstič
VIHAR    Vstanem ob uri resnice, Ofelija bedi pred menoj. Mar ti, mrtva že na vse veke, si name čakala ves čas?
Kvišku, telo utopljeno! Vihar razsaja v nas! Nikdar se še niso razbohotili tako silni vetrovi!
Z njimi prihaja nov dan in čistejši je sončni naliv! Z njimi, mrtva že na vse veke, ponovno postajaš ena od nas!
KORENINE ZLA
Dvigajo se čiste misli hruške. Pisk flavte je jasen in blag. Stopala prstov lunin sij obliva, in pavje oko - boža čmrljev let.
Ko stopiš tja, venec rož zaslutiš, spuščen z milostjo modrih rok, dvigneš s tal medeno roso, tam, v luči sna, pod obličjem zla.
Že zapoje s svojim glasom slepa pega, pisk flavte je jasen in blag; še metulj se pridno spreletava. Priklican sem - božam čmrljev let.
TUJEC    Grozljiv je zimski mraz,
mrak divjine, v zgodovino hiteče, na obali pretresljivi zvok valov, kapelj razdraženih.
Kot okostnjak brez utripov, ki bi mu jih pošiljalo srce, in kot krajec kruha brez vina, ki bi ga spreminjalo v srce.
773
AQUA REGIA
Tisto bom slišal šele drugje, ob sveči, ki se z belino poti. Na vodi, osamljeni čoln, še starec v otroku.
Učinki lune
BRAZDE    Spi starec. Pod mrzlimi kapljami jeklena ost tolče ob dno. Na nebu se ziblje pod gostim mrakom nikoli ustavljeno, togo in vešče.
RITMI    Kako grozno je vstajati ponoči in zreti v duhove in prikazni in se šele v kotu sobe sleči iz kože in kosti.
In v norem ritmu sojenic spoznati, da se v zvezdah skriva kri, da v srebrnem bronu zlatijo psi svojo neskončno dolgo verigo.
ŠTIRICA    Svila, podoba, drevo, roža, drhteč in mrzel plamen. Če umiraš, danes ali jutri, ne skrivaj raze. Hrepenenje bo.
Padeš, vstaneš spet na noge in v tleh je tvoja teža. Vedno: podoba, zlato vijuganje z roba, drevo, roža, svila.
GARCINIJA    Ne. Nisi odprla vsega, kot bi morala. Spet sem od nežnih vonjav omamljen. Ti zaprla krčevito si vse odprtine pri vhodih.
774
Rade Krstič
UNRA    Kot pomoč si. Tako pravijo. Beseda mrazi, ko pleteš v svobodi srečo in zlo, ljubezen in sovraštvo za vse.
Hamlet, smrti sin, te je prepoznal v ženski, prizadeti od umiranja, naloženega drugim.
TRAVNIK OB VODI    Zelenje neizmerno, zelenje sveta, v vsaki bili žito zlato pozvanja...
Človek, upornik, zdaj sam, pod soncem stoječ!
KLOPOTEC     Izginja veter
in ne piha venomer. Konec je jesenske noči. Grozdje se je izcedilo skozi.trosni meh neba.
Že utihnil je kos v gozdu, sova zaprla očesi - a zdaj suženj z verigo jekleno hiti, da se nekje drugje znova rodi, da s svobodo postaneta eno.