764 Janka Kupala Pesmi A KDO TAM A kdo tam gre, a kdo tam gre, GRE? kot šle bi silne množice? — Belorusi. A kaj nesejo na šibkih ramah, na nogah v ličju, v krvavih rokah? — Svojo krivico. A kam jo nesejo krivico svojo, a kam jo nesejo pokazat prav vso ? — Vsemu svetu. A kdo jih je — ne milijon ali dva — nositi krivico naučil, prebudil iz sna? — Beda, gorje. A kdaj se jim hoče, kaj hoče se njim, A kaj se jim hoče, 'kaj hoče se njim, — Da bi bili ljudje. 1905—1907 KMET Da kmet sem, vsem je dobro znano, in svet ves, velik kakor je, me izkorišča neprestano, ker kmet sem pač, preprost niče. Pisati, brati ne umejem, iz ust beseda stežka gre, v življenju orjem le in sejem, ker kmet sem pač, preprost niče. Težko si kruh vsakdanji služim, prenašam psovke in vpitje, celo ob praznikih se plužim, ker kmet sem pač, preprost niče. Beloruski pesnik Janka Kupala Brez kruha deca solze toči in ženin šolenček cvete, a ni ga groša ne pomoči, ker kmet sem pač, preprost niče. Grenak mi pot oči zaliva, naj starec sem ali fante, garam in rinem ko živina, ker kmet sem pač, preprost niče. Kadar zbolim — kaj mi ostane — sam vrač sem svoj, mazač za vse in doktorjev ni treba zame, ker kmet sem pač, preprost niče. Kot revček bom nekoč preminil, zapustil svet kakor ščene ali v brezpotni gošči zginil, ker kmet sem pač, preprost niče. Vendar, naj že usoda da mi dni malo ali na pretek, nikoli, bratci, ne pozabim, da človek sem, četudi kmet. In vsak, kdor vpraša me, naj čuje en sam odgovor v nedogled, da — najsi vsak me zaničuje — jaz živel bom, ker jaz sem — kmet! 1905 JAZ NISEM jaz nisem poet, bog varuj me tega! POET Zame ni ne ta slava ne hvala. A pesem zložiti znam, če je treba, in znan sem preprosto kot — Janka Kupala. Slava ljubi poete, svoje junake, vence priznanj jim je zmeraj dajala ... Tiho jaz pojem, kdo videl bi take, saj jaz iz vasi sem — Janka Kupala. 765 766 Tone Pavček V vsaki deželi je kdo, v čigar pesmi slava je naroda legenda postala. Pri Belorusih pa takega res ni. Zato naj imajo vsaj — Janka Kupala. Tih in boječ, od zla uročen je, mati beda ga je v zibki zibala. Solze, žalitve vse svoje življenje golta preprostež ta — Janka Kupala. V pesem prelil je besedo ubogo, ki je posmeh le doslej izzivala, naj jo že sodijo vzvišeno, strogo, tako je zložil pač — Janka Kupala. Sreča tak redko na zemljo prisije, skrije takoj nam usoda jo zala. Da videl bi srečne ljudi domačije, srečen bi sam bil — Janka Kupala. A pota človeška so bežna, minljiva, od rojstva do smrti razdalja je mala. Potnik povpraša: »Kdo tukaj počiva?« Napis na grobu odvrne: »Janka Kupala.« 1905—1907 KADAR GREM . Kadar grem čez polje, k meni sklanja se klas, da beseduje z njim moje bolno srce. Kot v začaranem snu klas posluša moj glas, k meni sklanja glavo, kadar grem čez polje. Kadar grem preko trat, trava vene kraj nog, z nje otresam, ko grem, rose biserne hlad. Cvetje žalostno ždi od nejasnih nadlog, trava vene kraj nog, kadar grem preko trat. Kadar grem skozi gozd, misel skrivam v srce, hrastov množico zrem, njih mogočno prostost, in kot bil bi doma, se mi pesmi bude, misel skrivam v srce, kadar grem skozi gozd. 767 Beloruski pesnik Janka Kupala Kadar pridem domov, nekaj dušo boli, žalost bliža se mi, kliče hudo pod krov, v vlažnem kotu samo siva plesen cveti, nekaj dušo boli, kadar pridem domov. 1909 Pridi k meni o pomladi kakor cvet droban; z mano cveti, me pomladi, zvabi sen na plan ... Pridi k meni na poletje kakor žitni klas; s toplim vetrom, žetve petjem snu daj stas in glas ... Pridi k meni v trdi zimi kakor sonca soj, v pravljic zlati vezenini sen oživi moj... Pridi k meni v čas jeseni kakor zvezda zvezd. S šumom borov sen pospremi onkraj daljnih cest... Pridi tudi na grob k meni kakor cvet droban. Nežno vsadi klen zeleni z belo roko nanj. 28. julij 1911 Ta devica, ta grofica, ki se kdaj zazre mi v lica, nosi zlato, kot je žito, kito s pentljico povito. Nje obrvi — dve metlici kakor ljubki sta sestrici, nje oči kot dve kresnici ali v žitu dve plavici. PRIDI.. MOJE DEKLE 768 Tone Pavček Njena lica so podobna vrtnici na oknu doma, ustne niso sad kaline, so preprosto med maline. Roži liliji je sličen vrat čarovnice te mične, kot spominčic dvoje šopkov, so nje grudi, dvoje popkov. Kakor hmelj, ki v polju rase, zibajoči vitki stas je; ni primer za roki njeni — sreče slabši so objemi. a srce ... Za njim pot vodi... ... v raj, pekel... vse z njim prisodi mi devica, ta grofica, ki se kdaj zazre mi v lica. A ONA. S tako ljubeznijo sem jo častil, tako sem strmel v oko ji otožno, kot sonce ne neži pisanih njiv, kot človek v zvezde ne gleda pobožno. Tako sem jo ljubo crkljal, ljubkoval, tako sem ji s srcem ubogim grel grudi, bolj kot ogenj prezeblim ogreje zmrzal, bolj kot mati s svojim edincem se trudi. Toliko pesmi nad pesmimi sem ji zapel, toliko misli premislil sam samcat, kot v vetru ni gozd nikoli šumel, kot vek ni potuhtal stvari za zanamce. Zgradil sem ji v srcu stavbo lepo in iz ljubezni napravil tako ji krono, da po božje ustvarjena svet in nebo ne premoreta take ne krone ne trona. 769 Beloruski pesnik Janka Kupala Slavil sem jo s slavo sonca, zvezda, dan in noč molil sem k njej v svoji duši, tako modrost slaviti veselja ne zna, tako priba za dež ne moleduje v suši. Bolj zanjo skrbel sem, kot da srečen bom sam, napravil iz nje čarodejko sem bajno, položil življenje ji svoje k nogam ... A ona ... bila je samo dekle običajno. 7. julij 1915 MOJA Isti čas sva, moja svoboda in jaz, SVOBODA na to zemljo prišla IN JAZ in vse živo je naju pozdravilo od srca. Isti čas sva, moja svoboda in jaz, skupaj rastla oba. Radoval se naju je nebes, zemlja je srečna bila. Isti čas, moja svoboda in jaz, živiva sredi sveta. Pesmi svoboda poje, meni umeti jih da. Le umrla, moja svoboda in jaz, ne bova skupaj, ne isti čas. Jaz umrem ... a svoboda naprej živela bo večno na zemlji tej. Prevedel Tone Pavček