Slovenski obrtnik
V Celji, dnć 5. aprila 1893. leta.
Naše društvo.
Imamo ga vendar enkrat! Izpolnila se je vendar goreča želja domoljubnih obrtnikov slov-venskih, da imajo priliko, združiti se v krepko celoto! Imajo torej tudi oni slično društvo, kakor drugi stanovi. Slovenski obrtniki vendar lehko reko zdaj, da imajo za svojo stroko to, kar imajo n. pr. slovenski učitelji in slovenske posojilnice v svojih „Zvezah“, ali kar imajo vsi Slovenci v šolski družbi sv. Cirila in Metoda in v literarnih društvih:	„Slovenska Matica“ ter „družba
sv. Mohorja“. Res je to. Toda naše „Obrtno društvo“ je še le malo, novorojeno dete, ki je komaj na pol oči odprlo in še le v svet pogledalo. Do zdaj nimamo druzega še, kakor pravila, ki smo jih zadnjič v našem listu priobčili. Toda ta pravila že imajo svojo veljavo, ker so od vis. ministerstva potrjena. In na podlagi teh pravil bode začelo društvo delovati. Kako pa? Naša pravila so ideal, so vzor, po katerem naj bi naši obrtniki hrepeneli; naša pravila naj bi bila magnet, ki naj bi naše prijatelje privlačil v našo sredino. Do zdaj so bili slovenski obrtniki neorganizovani; bili so razkropljeni, kakor ovce brez pastirja.
Nihče se ni brigal za njih; a oni se tudi kar nič niso potegovali za splošne koristi domače obrtnije. Bila je taka zaspanost, da se celč za obrtne zadruge, za te postavne ustanove, nihče brigal ni. Zato se ni kar nič slišalo o kakšnem vspešnem obrtnem gibanji po Slovenskem. Kako drugače je pri drugih narodih ! Imajo krepka bogata obrtna društva, ki prirejajo velike zbore in razstave, ki vzdržujejo ali podpirajo obrtne šole, izdajejo časopise itd. Vlada sama vpraša taka društva večkrat za svet, predno izdä ka košno postavo ali naredbo Drugi narodi, Nemci, Čehi imajo vse polno časopisov obrtne stroke, ker se znajo družiti in podpirati to, kar vsem koristi. Tako n. pr. ima Dunaj sam 3 obrtne liste, in štajersko obrtno društvo ima že 9 let svoj lastni organ. Kako ubogi smo pa mi Slo-. venci, smo že zadnjič povedali, ko smo bili prvič pred svet stopili z našo obrtno — prilogo.
To mora drugače postati! Z združenimi močmi bodemo pa ali vsak veliko dosegli tega kar želimo. Najprvo bi radi videli, da stori naše društvo kaj več za pomnožitev slovenskega obrtnega slovstva, da ustanovi svoj lastni organ, da izdaja splošne navode za obrtnike, pa tudi za posamezne stroke, da ustanovi svojo knjižnico za Celje in okolico in drugod stanujoče obrtnike. Ker pa živa beseda veliko več izdä, kakor mrtva črka; zato bode društvo prirejalo shode in zbore. Na teh shodih se govori o obrtnih zadevah, o ovirah, ki se stavijo obrtu, in o pomočkih, kako bi se obrt povzdignil. Pri takih shodih bi se posebno na to delalo, da se domači obrt, domači produkti priporočajo, iznajdbe in izumi slovenskih obrtnikov ocenjujejo in pripo-ročujejo. Vso pozornost bode „Obrtno društvo“ obračalo obrtnemu šolstvu in skušalo doseči s prošnjami in po slovenskih poslancih, da dobimo Slovenci več obrtnih in rokodelskih šol. Gledalo bode zlasti, da se na spodnjem Štajerskem in južnem Koroškem osnuje kaj slovenskih obrtnih nadaljevanih šol, kajti v teh deželah ni še skoro nič slovenskih učilnic te stroke.
Naše „Obrtno društvo“ bode v resnici gledalo, da združi vse slovenske obrtnike, torej rokodelce, velike in male obrtnike ih prodajalce ali trgovce. Skušalo bode približati jih in za vse enakomerno skrbeti. Ne misli tako delovati, kakor nekateri nemški listi, ki ščujejo zlasti male obrtnike zoper velike, rokodelce zoper prodajalce. Slovenskih obrtnikov je premajhno število, da bi se smeli tako cepiti.
Na take in enake načine namerava „Obrtno društvo“ pospeševati duševno in materijelno stanje slovenskih obrtnikov. Pri tem pa zlasti na to gledati, da se narodni ponos okrepi pri našem narodnem obrtnem stanu, da bi naši obrtniki čislali v prvi vrsti naš slovenski jezik ter ga rabili pri svojem ustnem in pismenem poslovanji ; kajti žalostno je posebno to pri obrtnikih po Slovenskem, da Čeravno so skoro vsi slovenskega rodu se pri občevanji z občinstvom le preveč radi s tujo nemščino ali laščino šopirijo. Nasprotno pa hočemo slovensko občinstvo opo-
zorjevati posebno na take obrtnike, ki se bodo ravnali po teh splošnih željah slovenskih domoljubov. Obrtniki in drugi naši možje, ki se bodo k nam pridružili, si bodo res malo breme naložili, mali narodni davek; kajti „Obrtno društvo“ bode pobiralo 1 gld. pristopnine in 3 gld. letnine. Toda ono bode skušalo prej ko prej odškodovati jih zato. Izdalo bode morda kako knjigo in skušalo na svetlo dajati svoj organ, kakor hitro bode društvo dovolj krepko. Za zdaj obljubuje le „Domovino“ z nesamostalno njeno prilogo „Slovenskim obrtnikom“. Vsi oglasi in doneski za naše novo društvo naj se blagovolijo pošiljati pod naslovom: „Občeslovensko obrtno društvo“ v Celji.
Domača obrt in industrija po Kranjskem in slovenskem Stajerju.
Pod tem imenom zaznamujemo obrt, s katero se ljudje v kakošnem kraju skoro vsi brez izjeme pečajo, ko nimajo polja, da bi ga obdelovali, in ne živine, da bi jo redili; ali pa se po zimi in o drugem prostem času s takim delom pečajo. Tako v posameznih krajih običajno delo ne spada med rokodelstvo, ki je podvrženo davku. Domače obrtnije je po vseh slovenskih deželah precej, posebno veliko jo je na Kranjskem, kjer jo nahajamo v 32 krajih. Osobito razvita domača industrija pa je v 20 krajih na Kranjskem, n. pr.:	Izdelovanje žimnatih sitov je v Stra-
žiši, Bitinji in na Gorenji Savi pri Kranji. Peča se s tem kacih 1500 oseb. Izdelovanje žimnatih sitov, ena najstarejših domačih obrtnij na Kranjskem, doseglo je uže tako popolnost, da blago na Kranjskem izdelano glede kakovosti lehko zdrži konkurenco enakih izdelkov drugih dežela. Ker je pa to blago večinoma le navezano na izvažanje, zadržuje izdelovanje njegove previsoka colnina, katero naj bi vlada znižala. —
Čipkarija v Idriji in okolici, nekaj tudi v Gorjah pri Bledu ter v Železnikih. V Idriji delajo možje v rudnikih, žene in otroci pa med tem doma zobce klinčkajo ali čipkajo (klekljajo). Tako ima vsaka hiša dvojni zaslužek. Čipkarija je močno napredovala, odkar je vlada in dežela z dovoljenjem podpor pospešujeti in odkar so za to obrtnijo zaslužne osebe (rodbina Lapajne) preskrbele, da se dotični izdelki lehko prodajo. Zobce ali čipke izdelujejo že v bližnji in daljni idrijski okolici.
Slamnikarija je v kamniškem političnem okraji, v Domžalah in Mengišu, kjer izdelujejo domačini in tujci (Tirolci) mnogo lepih slamnikov, katere pošiljajo po daljnem svetu. Slamnikarija je na Kranjskem tako dovršena, da se njeni izdelki lehko primerjajo z onimi druzih dežela. Na neki nedostatek pa se mora opozoriti, namreč, da se domača slama gledč kakovosti ne ohrani tako, kakor ona, ki se iz Kine, Italije, iz Švice in drugih držav na Kranjsko pripelje. Ker se za slamnikarijo veliko slame potrebuje, bilo bi ne le kmetovalcem na korist, ampak tudi onim, ki slamo pletejo in ki slamnike delajo, ako bi se na Kranjskem mogla boljša slama za pletenje pripraviti.
S pletenjem košev, jerbasev itd. pečajo se posebno vasi ob Savi ležeče, od Vižmarjev do Beričevega, v bohinjskej dolini, nekoliko v okolici mesta Idrija, trga Planina, v vipavski dolini in v ribniškem okraji in nekaj na krškem polji. Število dotičnih izdelkov narašča, toda glede lič-nejšega blaga pa nadvladajo kranjsko blago izdelki drugih dežela. Ta obrt bi vsakako strokovna šola za pletenje močno povzdignila, in če bi se na Kranjskem ob jednem tudi vpeljal pouk o umni vrboreji, bi s tem kmetsko prebivalstvo v mnogih krajih pridobilo nov zaslužek; v onih krajih pa, kjer ima zdaj prebivalstvo od tu spletenega blaga in vrbovja le še malq, dobička, bi ta način povekšal. Ako se pomisli, da je vrba na Kranjskem zelč razširjena ter da je dovolj sveta, da se še bolje razširi, more se odločno trditi, da bi vrba donašala dobiček, ako se razpošiljajo vitre v druge kraje.
Lončarija je v petih okrajih kranjske dežele precej obširna. Lončarije imamo po vseh okrajih, zlasti pa v kamniškem (Komenda) in v ribniškem okraji (Dolenja vas). Dotično blago pa se večinoma le na Kranjskem proda, ker se pri njem ne splačajo troški, da bi se dalje razpošiljalo Ustanovitev strokovne šole za to obrtnijo bi jo gotovo močno povzdignila ter tudi pripomogla, da bi se izdelki mogli izvažati. Ker pa ni strokovnih šol moč doseči, da se morebiti ustanove napravijo takim, ki bi se šli v Znojim na Moravsko učit umne lončarije. V Ribnici je tudi imenitna rešetarija.
Na Kranjskem so še ti-le domači obrti: Izdelovanje štorij, slamnatih jerbasev in jednakih reči v fari šmarski, lipoglavski, poliški; lesna industrija je v sodnijskih okrajih Ribnica, Kočevje, Velike Lašče in Lož — v bohinjski dolini in blejski okolici okraja radčvljiškega,
v več vaseh sodnijskega okraja Idrija, Loka, Kranj, Kamnik, Ljubljana, Metlika in Črnomelj; pletenje košev, jerbasev itd: v okraji Ljubljana, Brdo, Idrija, Ribnica in Logatec, potem v bohinjski in vipavski dolini; izdelovanje brezovih me-telj je povsod razširjeno, vendar je omejeno večinoma le za domačo potrebo najbližnje okolice in ima nekaj pomena le v farah Polhovi gradeč, Dobrova in Ig; izdelovanje sukna (lodna) v okrajih Idrija in Bistrica in na Gorenjskem; izdelovanje kocov in dolgih plaht v kranjskem okraji; izdelovanje flanel v radčljiškem okraji. Važno je tudi pripravljanje lanene preje v kočevskem in metliškem okraji. Vezane (štikane) rute za na glavo in za drugo porabo delajo se v radöv-Ijiškem, kamniškem, zatiškem in ljubljanskem okraji; čepice in jančice, nogovice in jope v Idriji in njeni okolici, potem v kranjskem, tržiškem, radovljiškem in kranjsko-gorskem okraji; krtače in čopiče delajo v ribniškem in logaškem okraji, rožene glavnike v ljubljanskem in loškem okraji. Že iz tega kratkega popisa se razvidi, da domača industrija na Kranjskem ni neznatna. Nastane torej vprašanje, katera naj bi se pred vsemi drugimi pospeševala in kako?
K domači industriji po vsem Slovenskem prištevati je tudi izdelovanje platnene in konopljene robe. Suknjarstvo je, kakor smo že omenili, po nekaterih krajih na Gorenjskem, potem okoli Idrije, na Štajerskem pa na Pohorji okoli Slov. Bistrice. Tod izdelujejo posebno raše-vino. Na Murskem polji izdelujejo iz buč (tikev) olje za jed. — Na spodnjem Štajerskem je bilo (1. 1865*) vseh obrtov 9749, skoro za 20.000 manj, kakor na zgornjem (in srednjem) Štajerju. Med temi obrti je bilo 841 kovačnic, 141 opečnic. Leta 1865. je bilo na slov. Štajerskem 28 parnih strojev s 598 konjskimi močmi. Na nemškem Štajerju pa je bilo 86 parnih strojev s 1671 konjskimi močmi. — Iz tega se vidi, da je pri nas Slovencih v primerih z našimi sosedi premalo fabrik. Oni jih imajo 4krat več kakor mi. Največ strojev je imel takrat celjski okraj, vkup 13 s 371 konjskimi močmi. L. 1859 je bilo na celem Štajerskem komaj 68 parnih strojev, ki so veljali 1124 konjskih moči; 1. 1865 so se pa stroji in njih konjske moči pomnožile na dvojno. Iz števila tvornic, parnih strojev, vodnih napeljav itd. lahko sodimo, ali se obrtnijško blago pri nas
*) V kakoSnem stanji, je obrtnija v najnovejšem času na Štajerskem, poročali bodemo, ko bodemo dobili najnovejša poročila o tem od štajerske kupčijske in obrt-nijske zbornice v Gradci, za katera smo se oglasili.
bolj po malem, ko po velikem ali industrijalno prideluje. Reči pa moramo, da Štajer ni zadnji v Avstriji, kar se industrijalnega pridelovanja tiče. — Naša vojvodina pride na peto mesto; le šlezka, češka, moravska in dolnje-avstrijska kro-novina jo prekosi, kar se tiče parnih naprav. Če pa še pomislimo, da ima Štajersko, posebno pa slov. Štajer veliko drugih moči, posebno vode, ki nadomestijo par, in ženejo, kakor on, različne naprave, se naša industrijalna delavnost še bolj povzdigne nad druge kronovine avstrijske. — Stroji so važni za pridelovanje železa, pa tudi za steklinarstvo.
Imenitne steklotvornice so pri Sv. Lovrencu v Puščavi. Utemeljene so 1. 1833 in delajo zmi-rom za naprej ter razpošiljajo svoje lepe izdelke po vseh kronovinah avstrijskih; pa tudi na Laško, Egipt in Azijo. — Na Pohorji, črez 3000 do 4000 čevljev visoko, so tudi steklarnice. V Libojah je steklotvornica na 3 peči, in je imela 60 delavcev; v Hrastniku na 4 peči, v Trbovljah na 2 peči. Tvornice za kamnino (Steingut) so v Grižah, kjer je delalo 15 delavcev; vrednost na leto izdelanega blaga je 12.000 gld.; pri Libojah z 44 delavci, ki so pridelali vrednosti za 35.000 gld. (Vsa ta števila in te okoliščine veljaje za 1. 1865 na Štajerskem.)
Sploh pa na nemškem Štajerju ni toliko steklotvornic, kakor na slovenskem; na celem Štajerju se je pridelalo stekla leta 1863 za 381.214 gld vrednosti, 1. 1864 za 383.930 gld. vrednosti, 1. 1865 za 396.560 vrednosti. Pridelovanje se toraj zmiraj širi. Pa v zadnjih letih je laška država steklino kupovala po Francoskem in po Belgiji, namesto od nas. Te države namreč laže podeljujejo steklino, ker imajo več kapitala v rokah, kakor naši Slovenci; blago tudi laže izvažajo, ker njih vlade skrbijo za dobre mednarodne trgovske pogodbe. V novejem času je tudi naša vlada spoznala potrebo bližati se soseskim vladam v trgovskih zadevah, tako da smemo pričakovati spet boljšega vspeha občenja z južnimi državami. (Iz knjige dr. Goršak, „Slov. Štajer“.) Kakšno je bilo stanje obrtnij 1. 1874*) na spodnjem Štajerskem, to kaže sledeči pregled: Obrtnikov, davek plačujočih, je bilo v sodnijskih (davčnih) okrajih 1. 1874: Celje 1057, Kozje 442, Vransko 215, Ormuž 336, Konjice 584, Sv. Lenart 350, Sevnica 245, Ljutomer, Marnberg 399, Maribor (mesto in okolica) 1644, Šmarje 266,
*) V kratkem izda graška kupčijska zbornica novo poročilo o stanji obrtnije na Štajerskem, in takrat se bodemo z nova s tem pečali.
Gornjigrad 492, Gornja Radgona 260, Ptuj 927, Radgona 518, Brežice 513, Rogatec 164, Šoštanj 283, Laško 389, Slovenska Bistrica 352, Slovenski Gradec 393.
Velike fabrike in delavnice na spodnjem Štajerskem so: Delavnica južne železnice v Mariboru, Štore pri Celji (za železje), v Veliki Moti, Vitanji, Oplotnicah (vse za železje), v Gornji Bistrici (za kotlovine), Karl Schütz (glin-ska posoda) in J. Ritter (glinska posoda) v celjski okolici. E. Grutschreiber v Gotovljah (glinska posoda). Glažute so v Sapoti pri Kozjem, na Po-horji (Josefthal), v Št. Lovrencu na Koroški žel., pri graščini Faal, Lobnice, Rakonice pri Konjicah, Oplotnice, Žusem, Liboje, Log pri Rogatci in druge.
Železni rudniki so: Velike Pirešce pri Celji, Št. Vid, Sapote, Podčetrtek pri Kozjem, Paka, Sv. Anton, Sv. Primož pri Marenbergu, Prihova pri Gornjem gradu. Železo se izdeluje v Mislinji.
Svinčeni rudniki: v Šmartnu v Rožni dolini, Paneče pri Laškem, Remšnik pri Marenbergu, Šoštanj in Skale, Stranje pri Kozjem in Ledine pri Sevnici (cink).
Premog se dobiva na spodnjem Štajerskem v mnogih krajih.
Fabrika za kemikalije je v Hrastniku, za olje na Zidanem mostu. Pivovarne so v Laškem, Žalcu, Celji, Ptuju, Mariboru, Slovenj-gradcu. Predilnica je v Preboldu (Pragwald) pri Celji; strojarnice so v Mariboru in Celji. (Posneto iz poročila kupčijske zbornice štajerske za leto 1874.)
Drobtine.
(Ščet ali krtača za steklenice.) (Flaschenbürste.) Kako zamudno delo je, če se hočejo steklenice dobro pomiti, ve marsikdo. Da bi se to delo olajšalo in vendar hitro in dobro opravilo, izumel je neki Langfritz kaj praktične krtače. Na dveh jeklenih močnih peresih so trde ščetine tako dobro in pripravno pritrjene, da se ž njimi steklenica res temeljito osnaži, kakor smo
se sami to na ogled poslano pripravo prepričali. Peresi ste zunaj steklenice zoženi; kedar ji pa v steklenico vtaknemo, se razpnete, in ščetine res dobro stene, dno in vogle brišejo. Kako je
vtikati in izdirati to krtačo, kažete naslikani steklenici. Za večjo vporabo jo pa dobro imeti poleg krtače, ki stane 2 marki (1 gld. 20 kr.), še stroj, kakoršnega kaže prva slika, in ki stane 15 mark (8 gld.). Vse to se dobi pri Birkmanu in Hiltnerju v Norimbergu (Nürnberg).
(Stalni obrtni odbor) je volil državni zbor, predno se je podal na počitnice. Ta se bode do jeseni posvetoval o obrtni postavi, kako naj bi se dopolnila in spremenila, ter bode v ta namen zaslišal ustno in pismeno veliko strokovnjakov iz obrtnijskega stanu.
(Kako povrniti staremu usnju lepo črno barvo) nas uči kemik L. E. Andes v ravnokar izišli knjigi: Die Fabrikation der Stiefelwichse. Vzemi od dveh svežih jajc rumenjake od jednega pa beljak in tolci oboje toliko časa, da postane zmes tekoča in olju podobna. Potem raztopi v desetini litra brinjevca 20 gramov cukra, prideni ne-koli črne barve (najbolje Elfenbeinschwarz) in vlij sredi jajca. Vsa zmes se spravi tako na usnje, kakor navadno čevljarsko črnilo ter se s krtačo zlika. Na ta način dobi staro usnje svojo prejšnjo črno barvo na zelo trpežen način.
Izdajatelj in urednik Dragotin Hribar. -- Tisk Društvene tiskarne D. Hribar v Celji.