ZGODOVINA ZA VSE 105 ske kulture. Pisca je pri tem zanimala zlasti mož- nost internacionalnega in interdisciplinarnega preučevanja poznoantičnih in zgodnjesrednje- veških najdb ter skupno vrednotenje rezultatov opravljenega dela. Zbornik zaključujeta prispevka Haralda Krah- winklerja8 in Güntherja Hödla,9 ki opravičujeta "prigodniško" naravnanost te knjige. Krahwin- kler nas posadi v časovni stroj, ki nas odnese ti- soč let v preteklost - znajdemo se v "Evropi", ki slavi 1. čezalpskega papeža (Gregorja V.), Evro- pi ki poklanja (in jemlje) Cerkvi posesti in vpliv ter v prostoru in času, kjer mrgoli raznih ostar- richijev (to oznako so rabili za vzhodne dele ve- čih držav). Pisec pregledno inventarizira razme- re v soseščini - na Ogrskem, Koroškem, Bavar- skem, Češkem (in Moravskem) ter Poljskem, za- ključi pa z relativiziranjem pomena konkretne darovnice cesarja Otona III. brižinskemu škofu Gottschalku. Hodi spregovori o sosedstvu Koroške in sred- njeveške "Avstrije", njunem sobivanju in konč- no zlitju. Pri tem uvodoma pojasni nekaj pravil igre med srednjeveškimi "političnimi" soseda- mi (deželami, pokrajinami). Značilnost opisa- nega obdobja je bila namreč velika elastičnost pri prehodih lastništva - ozemlja so menjala lastnika z nakupi, zastavami, zakupi, volili, dota- mi in podobnim, po bridkem meču pa se je po- segalo le v skrajni sili. Tako smo torej na kratko preleteli vseh osem prispevkov tinjskega srečanja '96. Na koncu lah- ko ugotovimo, da je zbornik opravičil pričako- vanja - dotaknil se je nekaterih pomembnejših mitskih fiksacij iz preteklosti pokrajin med Al- pami in "Adrijo" in morda k podobnemu podvi- gu spodbudil tudi druga peresa. Kljub že ošvrk- njenim pomanjkljivostim v zvezi z jezikom,10 je zbornik prepotrebna prva lastovka, ki naj prine- se dolgo in toplo vigred. Aleksander Žižek 10 Harald Kraliwinkler: Ostarrichi und seine Nachbarn: das östliche Mitteleuropa um das Jahr 1000 (str. 159 • 180). Günther Hödl: Kärnten und Österreich im Mittelalter. Eine politische Nachbarschaft (976-1335) - (str. 181 • 200). Precej raje kot to, kdo Je izdajo knjige finančno podprl, bi v slovenščini prebral vsaj povzetke referatov! Isto pravico priznavam seveda tudi italijanskim bralcem - saj smo vendar im Alpen-Adria-Raum, Himmellaudon! K ZGODOVINI TRŽAŠKEGA SLOVENSKEGA BANČNIŠTVA Milana Pahor, Jadranska banka v Trsta. Na- rodna in študijska knjižnica, Slovenski razisko- valni inšitut, Trst, 1996; 302 strani. Tržaškega zgodovinarja Milana Pahorja lahko poleg njegovega goriškega rojaka Marka Wal- tritseha štejemo za najbolj znanega raziskovalca slovenskega bančništva med primorskimi Slo- venci. Zaslovel je že s svojo monografijo Slo- vensko denarništvo v Trstu (1880-1918), ki je izšla v Trstu leta 1989, sedaj pa prihaja med nas z bogato ilustrirano monografijo o enem najpo- membnejših slovenskih denarnih zavodov. Kdor razmišlja o slovenskih gospodarskih vprašanjih v novem veku, se bo neprestano sre- čeval z ugotovitvijo, da je bilo med nami dovolj bogatih ljudi, vendar pa ne dovolj prostega ka- pitala, ki ga zahteva zahtevnejše poslovno živ- ljenje. Prav zato so se med nas iz sosedstva nase- lili številni posamezniki (vsi poznamo pred- vsem Zoise), ki so prevzemali v svoje roke neka- tere najbolj donosne gospodarske dejavnosti. Velja poudariti, da ti t. i. tujci niso delali iz so- vraštva do tukajšnjega prebivalstva, ampak iz realnih ocen donosnosti vloženega kapitala. Posamezniki so v našem prostoru že zelo zgo- daj v 19. stoletju iskali možnosti združevanja malih kapitalov. Na eni strani so hoteli seveda bogateti, na drugi pa tudi preprečevati odliva- nje kapitala v tujino. Zelo dolgo časa, kar nekaj desetletij, so jih privlačile zavarovalnice. Pri tem je bil Trst velik vzgled. Pahor z vso pravico pou- darja ugled tržaških zavarovalnic, ki so imele pri nas svoje agente. Na našem področju je potekal zanimiv konkurečni boj med dunajskimi in graškimi na eni in tržaškimi in milanskimi na drugi strani. Ponesrečen poskus s Prvo občno zavarovalno banko Slovenijo (k temu je prispe- val tudi borzni krah 1873. leta) je tem prizadeva- njem za daljši čas naredil konec. Češka Slavija je lahko izvedla svoj zmagoviti pohod. Že v taborskem gibanju, ki ni imelo le politič- ne, ampak tudi gospodarske vsebine, zasledimo pozive k načrtnim prizadevanjem za bogatitev VSE ZA ZGODOVINO 106 ZGODOVINA ZA VSE slovenskega naroda kot posameznikov in kot celote. Ker v vodstvu narodnega gibanja ni bilo izjemno bogatih posameznikov, so bile želje po narodnem denarnem zavodu, ki bi iz dobičkov financiral tudi narodne projekte, več kot upra- vičene. Glede na slovensko mentaliteto in pre- možnost, so se jim zdele najbolj primerne hra- nilnice in posojilnice. Tako je bila 1891. leta us- tanovljena Tržaška posojilnica in hranilnica, kar šteje Pahor za prelomni trenutek v razvoju tr- žaškega slovenskega bančništva. Oktobra 1905 je začela poslovati Jadranska banka. To je za Pahorja druga prelomna letnica v zgodovini tržaškega slovenskega bančništva. Sledili so ji še nekateri drugi slovenski denarni zavodi. Razvoj je šel v smeri, za katero bi lahko rekli podobno kot pravimo za prvo polovico 19. stoletja: " Kdor v gospodarstvu kaj pomeni, posluje tudi v Trstu." Obetavni razvoj je pretrga- la I. svetovna vojna. Jadranska banka je bila poslovna banka, de- narni zavod, ki se ni omejeval le na bančno po- dročje, ampak je ustanavljala tudi razna prido- bitna podjetja. Njeni dobički so bili namenjeni tudi slovenskim kulturnim in prosvetnim priza- devanjem. Zrasla je iz domačin potreb s pomoč- jo tamkajšnjih južnih Slovanov, ki so bili v Trstu zelo številčni, in posredno tudi Čehov. Kljub konkurenci italijanskih, nemških in madžarskih bank se je naglo uveljavila in postala hrbtenica slovenskega bančništva v Trstu, ki je bilo na predvečer svetovne vojne že enakovredno itali- janskemu. Jadranska banka je bila kot delniška družba ustanovljena 29. oktobra 1905. Za njo so stali politični prvaki tržaške Edinosti. Prvotna glav- nica je bila v 2500 delnicah v nominalni vredno- sti 400 kron. Toliko je takrat na primer znašal dober kredit za obnovo po trtni uši prizadetega dolenjskega vinograda. Že po nekaj tednih je imela svojo stavbo, pomemben zunanji znak so- lidnosti, in razširila dejavnost s tipično bančnih poslov še na področje špedicije, industrije in pomorstva. 1908. leta je v Opatiji ustanovila svo- jo prvo izventržaško podružnico. Po nakupu lastne stavbe je banka začela po- slovati zelo podjetno. Izžarevala je slovensko tr- žaško podjetnost, ki jo Slovenci premalo pozna- mo, cenimo in posnemamo. Glas o njej je segel celo med slovenske izseljence. Že maja 1906 je podvojila delniško glavnico. Tretjina delnic je bila na voljo novim delničarjem. 1908. leta je bi- la glavnica dvignjena na 3.000.000 kron. Banka je bila že usidrana ob Jadranskem morju, z del- niško družbo Dalmatia pa je posegla neposred- no v pomorstvo. Ustanovila je tudi komisionar- sko in špedicijsko družbo Balkan. Med njene večje uspehe moramo omeniti prevzem Trgov- sko-obrtne banke v Ljubljani 1911. leta, ustano- vitev podružnic v Dalmaciji in celo na južnem Jadranu. Silno pomembna je bila tudi podružni- ca na Dunaju, ki so jo ustanovili 1914. leta in po- meni izjemno ambiciozno potezo. Med I. sve- tovno vojno je glavnico dvignila za 50% z 8 na 12 milijonov kron in mislila po vojni seči celo na zavarovalno področje. Seveda razvoj ni bil enostaven, poleg konkurence se je morala spo- padati tudi s kranjskocentrizmom, ki ga je v tem primeru poosebljal Ivan Hribar. V Italiji je ban- ka delovala do leta 1927, ko je šla v likvidacijo. Kot posebno odliko Pahorjeve knjige bi ome- nili dokaj podroben opis delovanja denarnega zavoda po I. svetovni vojni, ko je slovenska ban- ka morala začeti poslovati v italijanski državi. Problem je večplasten. Na eni strani imamo se- veda opraviti z ukrepi, ki so normalni, ko drža- va pridobi nova ozemlja. Komisarji so v takih primerih nepogrešljivo sredstvo. Naslednje vprašanje je tipično gledanje nove države, ki je sumničava do novih državljanov in zlasti njiho- vih podjetij. Ne le Italija, tudi druge države so zahtevale v takih primerih nacionalizacijo, ki bi jo lahko prevedli kot ponašenje ne pa podržav- ljenje. V primeru slovenske tržaške banke je bil seveda tak ukrep nelogičen, saj so bili poslej tu- di tržaški Slovenci italijanski državljani, vendar niso bili Italijani. Tu opazimo vpletanje italijan- skega šovinizma. V ves ta preplet težav pa pose- že še vrsta drugih problemov: valutno vpraša- nje (to je menjava kron v lire), vprašanje vojnih posojil poraženi in hkrati še sovražni državi... Kot da ni vsega dovolj pa se tu pojavi še prob- lem vračila bančnega premoženja, ki je bilo za- radi bližine fronte med prvo svetovno vojno iz varnostnih razlogov prepeljano na Dunaj, po- leg tega pa še problem odnosov s podružnica- mi, ki so bile poslej v Avstriji in v Jugoslaviji. Ni šlo za kvadraturo kroga, veliko manj pa prob- lem tudi ni bil zapleten. Delno ga je zapletala seveda tudi sama banka, ki je krepila svoje pozi- cije v Jugoslaviji, kjer je tudi sodelovala v nacio- nalizacijah. To seveda v Trstu ni bilo neopaže- no, banka je postajala vse bolj "tuja" novi držav- ni sredini, kot slovensko in celo jugoslovansko orientirana pa predvsem trn v peti italijanskim VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 107 nacionalistom. Zato seveda ni čudno, da je ob napadu na Narodni dom 13. julija 1920 bila na- padena tudi Jadranska banka. Njeno vodstvo je začelo na glas razmišljati o prenosu sedeža iz Trsta v Jugoslavijo. To seveda ni bilo dovoljeno. Banka je iskala nove možnosti na drug način. V Beogradu je 1921. leta ustanovila delniško druž- bo Jadranska banka v Beogradu, ki pa je imela svoj dejanski center v Ljubljani. Tu so istega leta ustanovili tudi d.d. za mednarodne transporte Balkan, ki jo po imenu že tudi poznamo kot nje- no podjetje iz Trsta. Da se banki v Trstu piše čr- na usoda, je bilo razvidno tudi iz dejstva, da se ji je pridobitev državljanstva zavlekla iz leta 1921 v leto 1924, ko je bila uradno le še Banca Adria- tica, kar kaže tudi na italijansko finančno pre- vlado, posledico načrtovane nacionalizacije. Bi- la je namreč poslovno uspešna, saj je v letih 1918-1920 imela znaten dobiček, dividende so v tem času narasle za 50% in bi je ne bilo modro enostavno zatreti. 1921. leta je banka dvignila glavnico s 15 na 30 milijonov lir, svojo perspek- tivo pa je videla predvsem kot bančna posredni- ca med Jugoslavijo in Italijo, kar je bilo seveda dokaj modro. 1922. leta je Jadranska banka iz Beograda prevzela jugoslovanski del tržaške Jadranske banke. Postala je izredno aktivna in veliko inve- stirala v različne družbe po slovenskih, hrvaških in bosanskih krajih. Politično se je zelo hitro balkanizirala. V njenem vodstvu so začeli dobi- vati velik vpliv ljudje, ki so bili po značaju in od- nosu do naroda daleč od ustanoviteljev tržaške Jadranske banke. Tržaška Jadranska banka je poslovala naprej in že leta 1922 zašla v težave, ker se je zainvesti- rala. Vrsta težav je bila tudi objektivnih in so iz- virale iz novih, predvsem pa neurejenih politič- nih razmer. Ker je sokrivdo za njeno stanje priz- nala tudi italijanska država, so njen problem re- ševali na meddržavni ravni. Banko so še dodat- no obtožili goljufij na škodo države, ker naj bi izrabljala spremembo kron v lire. Slovenske po- zicije v Jadranski banki so bile tako skrajno os- labljene. Okrepila se je moč tistih, ki so bili bolj pragmatični do novih oblastnikov, predvsem pa so bili pripravljeni bolj zasledovati osebne interese, kar je bilo tuje ustanoviteljski skupini. 1923. leta je skupina italijanskih finančnih in političnih osebnosti prevzela večino delnic, ki so bile dotlej v lasti banke ter si zagotovila veči- no na bližnjem občnem zboru delničarjev. Take usode banke je bila nemalo kriva tudi njena uprava, delno pa težave, ki so izhajale iz I. sve- tovne vojne. Pričakovanje, da bodo njeno stanje rešili na meddržavni ravni v okviru urejanja od- nosov med Italijo in Jugoslavijo, se je izkazalo za naivno. Italijanske in jugoslovanske diploma- te so tržaški Slovenci premalo zanimali. Jadran- ska banka se je preobrazila v Banca Adriatica. Izgube banke torej ne gre pripisovati zgolj fa- šizmu in italijanski državi (njune krivde seveda ne gre spregledati), ampak tudi poslovnosti ta- kratnega vodstva. Reševanje s pomočjo novega kapitala je pomenilo tudi italijansko nacionali- zacijo. Pri sanaciji je sodelovala tudi Jadranska banka iz Beograda. Nadaljnja leta so pokazala, da sta bili tako Ban- ca Adriatica kot Jadranska banka trhli ustanovi. Slednja se je združila s Podonavsko banko v Beogradu, Banca Adriatica pa je šla v stečaj. Ko človek prebira ta del Pahorjeve knjige, se ne more otresti paralel z današnjimi časi. Osebni interesi posameznikov so bili nad poslovnimi bančnimi in predvsem narodnimi. Milan Pahor je napisal knjigo o Jadranski ban- ki z veliko skrbjo in ljubeznijo. Mogoče slednja celo nekoliko prekriva slabe poslovne odloči- tve vodstva banke, ko je ta prešla v okvire itali- janske države. Ne bi bil rad zloben, toda tudi pri analizi nedavnega propada Tržaške kreditne banke smo bili pripravljeni iskati vse mogoče politične momente. Za nas osebno, za Slovence kot celoto in za našo državo še posebno, bi bilo veliko bolje pokazati s prstom na ljudi, ki jih na čelu tako pomembnih denarnih zavodov nikoli ne bi smelo biti. Potrjuje se stara modrost, da so politične odločitve v gospodarstvu kratke sape. Še tako lepe in dobre ideje slej ko prej izrabijo ljudje, ki zlorabljajo našo naivnost in ljubezen do naroda za lastno bogatenje. Ob koncu predstavitve nedvomno izjemne knjige Milana Pahorja je treba opozoriti še na neko načelno stališče. Slovenci kot velika veči- na malih narodov gledamo na svojo preteklost zelo čustveno. Tudi sam se v prihodnosti ne mi- slim odpovedovati svoji naravi, ki ji je to zelo blizu. Zlasti v zvezi z nacionalno problematiko povezanimi vprašanji naštevamo preveč poli- tičnih momentov. Pri gospodarski zgodovini in še zlasti bančništvu pa takim gledanjem ne sme- mo podleči. Ekonomija je znanost in denarniš- tvo je njen silno pomemben del. Tu veljajo dru- ge zakonitosti in kdor jih ne upošteva, ne sme posledic lastnih slabih odločitev pripisati zgolj VSE ZA ZGODOVINO 108 ZGODOVINA ZA VSE sovražni politiki. Ta je bila stalnica tržaških raz- mer in kdor je ne upošteva in ji da povod, je večji krivec kot ona sama. Tu moramo biti Slo- venci dovolj samozavestni in pogledati resnici v oči. Samoprevara je neperspektivna, je izraz de- fetizma, ki pelje v pospešeno asimilacijo. Po- vsem se strinjam z mnenjem avtorja, da je na propad banke vplival cel sklop momentov, od političnih do ekonomskih. Sam se ne strinjam zgolj s tem, da druge podcenjujemo. Stane Granda Bulláb Bill Shooting from-••••••••• ZGODOVINA ZA VSE Nova slovenska znanstvena revija, polna zanimivih in kratkočasnih zgodb, ki jih piše življenje. VSE ZA ZGODOVINO Vse informacije lahko dobite na sedežu Zgodovinskega društva Celje (Muzej novejše zgodovine Celje), Prešernova 17, 3000 Celje tel.: (063) 40-530, fax: (063) 405-330. Na voljo so vam vse številke po ugodni ceni. VSE ZA ZGODOVINO