68 Jezik na zatožni klopi: natančnost, razumljivost in izzivi razlage pravnega pomena v kazenskem pravu Manja SKOČIR Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani Pravna fakulteta, Univerza v Ljubljani Mojca M. PLESNIČAR Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani Prispevek analizira, kako jezikovna struktura zakonodajnih določb vpliva na ra- zlago in uporabo prava, s poudarkom na kazenskem pravu, kjer je natančnost jezika neločljivo povezana z načelom zakonitosti. Avtorici pokažeta, da je pravni jezik razpet med težnjo po monosemiji (pomenski natančnosti) in neizbežno prisotno polisemijo (pomensko odprtostjo), kar ustvarja interpreta- tivno napetost. Skozi analizo konkretnih primerov iz sodne prakse, kot so upo- raba nedovršnih glagolov in množinskih oblik, razkrijeta, kako nomotehnične nejasnosti in terminološke nedoslednosti silijo sodišča k iskanju ravnotežja med zvestobo zakonskemu besedilu in funkcionalno interpretacijo. Razprava pokaže, da sodna praksa niha med formalističnim pristopom (strogo jezikovno razlago) in teleološko razlago, kar vpliva na pravno varnost in načelo delitve oblasti. Avtorici pozivata k večji jezikovni odgovornosti zakonodajalca ter k večji refleksivnosti sodnikov glede meje dopustne razlage. Članek odpira tudi širša vprašanja o tem, kako se pravni pomen sooblikuje skozi institucionalne prakse, razmerja moči in jezikovno kompetenco pravnih akterjev. Kjučne besede: pravo, jezik, pravna razlaga, načelo zakonitosti, odločanje v pravu Skočir, M., Plesničar, M. M.: Jezik na zatožni klopi: natančnost, razumljivost in izzivi razlage pravnega pomena v kazenskem pravu. Slovenščina 2.0, 13(2): 68–101. 1.01 Izvirni znanstveni članek / Original Scientific Article DOI: https://doi.org/10.4312/slo2.0.2025.2.68-101 https://creativecommons.org/licenses/by-sa/4.0/ 69 Jezik na zatožni klopi: natančnost, razumljivost in izzivi razlage pravnega pomena ... 1 Uvod Pravo je normativni sistem, ki ne obstaja zunaj jezika, temveč izključ­ no v njem in skozi njega. V sodobnih pravnih redih se pravna pravila, pravna razmerja in pravni akti oblikujejo, uresničujejo in razlagajo prek jezika, ki je obenem medij in produkt pravnega normiranja družbenega vedenja (Hart, 2012; Gibbons, 1994). O pravnem redu je zato mogoče razmišljati (tudi) kot o posebnem jezikovnem sistemu, saj je jezik nosi­ lec pravnih sporočil in izhodišče za razumevanje pravnih pravil, pravo pa je »opredeljeno (in omejeno) z jezikom in poimenovanji v njem« (Kranjc, 2019, str. 329). Čeprav so pravne norme oblikovane v jeziku, ki deluje kot ne­ kakšna univerzalna valuta – posrednik, ki prek določene stopnje abstrakcije zagotavlja prenosljivost pomenov in sporočil (Jemec To­ mazin idr., 2019), in četudi je pravni jezik1 skoraj notoričen po svoji domnevni abstraktnosti, natančnosti in suhoparnosti, to še ne po­ meni, da so pravne norme osvobojene vsakršne nejasnosti. Medtem ko v mnogih primerih dosegamo relativno široko soglasje glede po­ mena posamezne norme ali izraza, v nekaterih trčimo ob nejasnosti in pomenske dvoumnosti. Razlogi zanje so, kot bo prikazano v tem prispevku, različni. Po eni strani so posledica dejstva, da pomeni be­ sed (tudi v zakonodajnem kontekstu) niso vnaprej nespremenljivo dani in jasno določeni (govorimo o t. i. »pomenski odprtosti jezika«).2 Poleg tega pa pomenske dvoumnosti izhajajo tudi iz zakonodajnih oz. nomotehničnih pomanjkljivosti (terminoloških nedoslednosti, nerodne sestave predpisov, redakcijskih oziroma zakonodajnih na­ pak ipd.). 1 Leksikon Pravo pravni jezik definira kot »skupno oznako za jezik, ki ga uporabljajo postavoda- jalci (npr. zakonski jezik), pravni strokovnjaki, ki zakone in druge pravne vire razlagajo in up- orabljajo, ter pravna znanost. Pravni jezik temelji na splošnem pogovornem jeziku, a ga na- dgrajuje in dopolnjuje s strokovnimi izrazi, tako da gre, gledano v celoti, za poseben strokovni jezik« (Aubelj in Pavčnik (ur.), 2003, str. 276). 2 Eden najpomembnejših prispevkov angleškega pravnega filozofa Harta, ki velja za referenč- no točko premišljevanj o pravu, je njegova teza o pomenski odprtosti pravnega jezika. Pri tem se je naslonil na filozofijo jezika, zlasti na Waismannov koncept odprtosti jezika (ang. open texture), in trdil, da ima vsak pravni pojem nesporno pomensko jedro, ki ga obdaja siva cona primerov oziroma »penumbra of doubt«, glede katerih ni splošnega soglasja, ali pod pojem spadajo ali ne. Paradigmatski primer je določba, ki vozilom prepoveduje vstop v park: nesporno je, da v park ne smemo z avtomobilom, nejasno pa, ali so med vozila zajeta tudi kolesa, otroški skiroji in invalidski vozički. Več glej: Novak, 2013, str. 273 in nasl. 70 Slovenščina 2.0, 2025 (2) | Razprave V takšnih primerih se vsebina pravnih določb oblikuje (šele) skozi pravno razlago oziroma interpretacijo (Pavčnik, 2013). V ozadju tega procesa tiči ena izmed temeljnih dilem filozofije prava: ali je pravna od­ ločitev rezultat odkrivanja že obstoječega pomena ali pa gre za njegovo ustvarjanje? Intelektualistična smer v tej razpravi zagovarja stališče, da je odločanje stvar razumske presoje – torej odkrivanja nečesa, kar že obstaja v jeziku zakona. Nasprotno pa voluntaristična struja poudarja, da je pravno odločanje izraz volje in posledično akt ustvarjanja prava. Ta klasična delitev se je v sodobni pravni misli nadaljevala kot razprava med pravnim pozitivizmom in naravnopravno teorijo (Novak, 2013). Ne glede na te razprave je danes praktično nesporno, da interpre­ tacija ni le orodje za odpravljanje dvoumnosti pravnega jezika, tem­ več konstitutivni del uporabe prava (Pavčnik, 2013). Vendar pravna interpretacija ni neomejena: slediti mora določenim metodološkim pravilom, spoštovati sistemsko koherenco in temeljna pravna načela, in to še zlasti v kazenskem pravu, kjer so razlagalne možnosti omeje­ ne z načelom zakonitosti ter z zahtevo po spoštovanju načela delitve oblasti. V središče tega prispevka sva zato postavili sistemsko nape­ tost med pravno gotovostjo na eni ter razumljivostjo in pravičnostjo na drugi strani. Lastnosti, zaradi katerih je pravni jezik učinkovit: njegova natančnost, tehničnost in formalna togost, lahko obenem povzročijo, da postane nerazumljiv ali nedostopen za širšo javnost. Pomen pravnih določb se ne oblikuje samo na ravni besedilne formulacije, temveč tudi skozi institucionalno prakso. Zakonodajalec norme oblikuje, sodišča jih razlagajo in uresničujejo, naslovniki pa se z njimi srečujejo, jih razumejo, jim sledijo ali se jim zoperstavijo in šele v tem procesu se pravni pomen dokončno oblikuje. Pomen torej ni vna­ prej dan, ampak je rezultat interakcije različnih akterjev, ki imajo raz­ lično moč, jezikovno znanje in interpretativni vpliv. Nerazumljivost pravnega jezika zato ni le abstraktna tehnična te­ žava, pomeni tudi tveganje, da posamezniki, ki so naslovniki pravnih norm, teh ne bodo mogli zaznati, razumeti ali nanje smiselno odgovo­ riti (Drobnjak, 2024; Manrique idr., 2017). Po drugi strani pa vsakda­ nji, intuitivno razumljiv jezik ne ponuja dovolj stabilnosti za normativ­ ne zahteve prava (Jemec Tomazin, 2020). Ta razkorak ni le slogovne, temveč strukturne narave, in postane posebej izrazit prav v kazenskem 71 Jezik na zatožni klopi: natančnost, razumljivost in izzivi razlage pravnega pomena ... pravu, kjer so posledice napačne razlage najresnejše. V nadaljevanju članka se osredotočava na to, kako se napetost med pomenom, jezi­ kom in pravom razkriva skozi konkretne sodne primere, institucional­ no dinamiko ter sistemske vzorce razumevanja pravnih norm. Članek začneva s predstavitvijo temeljnih konceptualnih in ustav­ nopravnih izhodišč, ki zakonodajalca zavezujejo k jasnosti in določnosti kazenskih norm, ter razloživa, kako se ta zahteva uresničuje (ali krši) v slovenskem kazenskem zakoniku. Nato se osredotočiva na vlogo sodi­ šča pri razlagi zakonskih besedil, še posebej takrat, ko so ta jezikovno ali logično pomanjkljiva. V nadaljevanju analizirava izbrane primere slo­ venske sodne prakse, v katerih so jezikovne nejasnosti povzročile inter­ pretativne težave ali celo nasprotja. V razpravi na podlagi teh ugotovitev odpreva širša vprašanja o delitvi odgovornosti za tvorbo pravnega po­ mena, vlogi različnih akterjev v postopku interpretacije ter o sistemskih značilnostih napetosti med pravno gotovostjo in razumljivostjo. 2 Jasnost in določnost predpisov kot del načela pravne države Ker pravo učinkuje preko jezika,3 je razumljivost pravnega besedila ključni pogoj njegove uporabe, ne le za strokovnjake, temveč (in pred­ vsem) za posameznike, ki jih pravne norme naslavljajo. Načelo jasno­ sti in določnosti predpisov, ki izhaja iz načela pravne države (2. člen Ustave Republike Slovenije),4 zakonodajalcu nalaga, da pravna pravila oblikuje tako, da so dovolj jasna, razumljiva in predvidljiva, tudi brez uporabe zahtevnih razlagalnih metod (Grad idr., 2018; Pavčnik, 2013). Razumljivost pravnega jezika ni pomembna le kot tehnični pogoj za­ konodajnega izraza, temveč kot predpogoj za uresničevanje temeljnih pravic naslovnikov prava (Manrique idr., 2017). Načela pravne države so resno ogrožena, kadar pravni predpisi niso dovolj jasni in razumljivi, saj v takih primerih ni mogoče preverjati njihove vsebinske ustreznosti (Služba Vlade Republike Slovenije za zakonodajo, 2018). 3 Podrobneje o pravnem jeziku kot posebnem strokovnem jeziku npr.: Toporišič, 2020, str. 28–29 in Ambrožič, 2019, str. 6–8. 4 Ustava Republike Slovenije (URS), Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97 – UZS68, 66/00 – UZ80, 24/03 – UZ3a, 47, 68, 69/04 – UZ14, 69/04 – UZ43, 69/04 – UZ50, 68/06 – UZ121,140,143, 47/13 – UZ148, 47/13 – UZ90,97,99, 75/16 – UZ70a in 92/21 – UZ62a. 72 Slovenščina 2.0, 2025 (2) | Razprave Drobnjak (2024) opozarja, da pravo pogosto spregleda dejanski proces pravnega razumevanja: pravne norme niso samo »prebrane« ali formalno zaznane, temveč so razumljene skozi govorne, socialne in psihološke filtre. Še posebej v kazenskem pravu lahko nerazumljiv jezik posameznika izključi iz enakopravnega sodelovanja v postopku, kar ni le pravna, temveč tudi komunikacijska kršitev. Vprašanje jasno­ sti se tako ne nanaša le na besedilno raven norme, temveč tudi na nje­ no komunikacijsko moč: ali jo lahko naslovnik sploh razume, razbere pomen in posledice ter se v skladu z njo ravna. Kot opozarja Drobnjak (2024), pravo pogosto predpostavlja racionalnega in jezikovno suve­ renega naslovnika, kar pa v praksi ni samoumevno, toliko manj v ka­ zenskih postopkih, kjer lahko nerazumljivost vodi do dejanske izklju­ čenosti posameznika iz enakopravnega sodelovanja. Vendar, kot pojasnjuje tudi Ustavno sodišče, zahteva po jasnosti in določnosti predpisov ne pomeni, da morajo biti predpisi napisani tako, da ne potrebujejo nikakršne razlage (U­I­32/00). Z vidika pravne var­ nosti postane predpis sporen šele tedaj, ko tudi s pomočjo ustaljenih pravil za razlaganje pravnih norm ne moremo priti do jasne vsebine predpisa. Nejasne določbe hodijo z roko v roki z možnostjo različnih razlag in v pravni red vnašajo tveganje samovoljne in arbitrarne upo­ rabe zakona, kar pa ni le v nasprotju z načelom pravne države, temveč tudi z načelom enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave. V smislu zagotavljanja pravne varnosti so zato najbolj zaželene tiste pravne norme, ki so oblikovane čim bolj določno. A ker je stro­ ga določnost prej lastnost matematičnih izrazov kot pa jezikovnih formulacij, v pravni jezik neizbežno pronicajo tudi pomensko odprti izrazi, ki jih spremlja interpretativna negotovost (Pavčnik, 2013). Ti so odsev neodtujljive razpetosti prava med dvema nasprotujočima si težnjama: zahtevo po stabilnem, trajnem, nespremenljivem in predvi­ dljivem sistemu na eni ter težnjo po razvoju in prilagajanju spreminja­ jočim se družbenim okoliščinam in pisanosti življenjskih primerov na drugi strani (Tratar, 2022). Ta dvojnost se odraža tudi v jeziku prava, ki niha med monosemijo – idealom pomenske natančnosti ter poli­ semijo – pomensko odprtostjo in fleksibilnostjo, ki omogoča konte­ kstualno prilagajanje in interpretativno gibkost. Da bi zadostile svoji osnovni funkciji morajo »pravne norme posedovati dve nasprotujoči si 73 Jezik na zatožni klopi: natančnost, razumljivost in izzivi razlage pravnega pomena ... lastnosti: pomensko preciznost in pomensko nedoločnost ali fleksibil­ nost« (Visković, 1989, str. 64). Tako je pravni sistem prepreden (tudi) z normami, ki so le relativ­ no določljive. Mednje sodijo dispozicije z nedoločenimi pravnimi pojmi (»prodajalec mora stvar hraniti kot dober gospodarstvenik oziroma do­ ber gospodar«),5 alternativne dispozicije (»ki se prenaša po telefonu ali s kakšnim drugim elektronskim komunikacijskim sredstvom«)6, dispozicije z omejitvami (primer takšnih dispoziciji so zakonski kazno­ valni razponi, s katerimi so v kontinentalnih pravih sistemih, vključno s slovenskim, določene kazni za posamezna kazniva dejanja) in dispo­ zicije, ki omogočajo uporabo prostega sodniškega preudarka. Ob tem se v zakonodaji pojavljajo tudi določbe, katerih težava ni v pomenski odprtosti, temveč v njihovi nomotehnični pomanjkljivosti. Gre za formulacije, ki so nejasne, terminološko nedosledne ali pre­ prosto nespretno oblikovane. Takšne pomanjkljivosti, med katere so­ dijo tudi pravne praznine, v nasprotju s prej opisanimi niso posledica vsebinske potrebe po odprtosti, temveč odražajo konceptualno nedo­ delanost ali formalno nepazljivost pri pripravi predpisov. K interpre­ tativni zahtevnosti pravnih besedil tako ne prispevajo le inherentne lastnosti jezika ter neizogibna odprtost izrazov, ampak tudi kakovost zakonodajnega izraza. 2.1 Načelo zakonitosti v kazenskem pravu Zahteva po jasnosti in določnosti pravnega jezika je še posebej izrazita v kazenskem pravu, saj gre za področje prava, ki lahko najintenzivneje posega v temeljne pravice posameznika. Osnovno in najpomembnej­ še načelo kazenskega prava je načelo zakonitosti, povzeto v klasičnem latinskem reku nullum crimen nulla poena sine lege praevia. Tako Ka­ zenski zakonik (2. člen) kot URS (28. člen) določata, da »nihče ne sme biti kaznovan za dejanje, za katero ni zakon določil, da je kaznivo, in ni zanj predpisal kazni, še preden je bilo storjeno«. Načelo zakonitosti, 5 500. člen Obligacijskega zakonika (OZ), Uradni list RS, št. 97/07 – uradno prečiščeno besedi- lo, 64/16 – odl. US in 20/18 – OROZ631. 6 139. člen Kazenskega zakonika (KZ-1), Uradni list RS, št. 50/12 – uradno prečiščeno besedi- lo, 54/15, 6/16 – popr., 38/16, 27/17, 23/20, 91/20, 95/21, 186/21, 105/22 – ZZNŠPP, 16/23 in 107/24 – odl. US. 74 Slovenščina 2.0, 2025 (2) | Razprave katerega jedro je varstvo posameznikove svobode pred arbitrarno in samovoljno uporabo kazenskopravne represije (Bavcon idr., 2014), ni le tehnično pravilo, temveč predstavlja enega najpomembnejših civi­ lizacijskih dosežkov na področju omejevanja državne oblasti. Gre za temeljno jamstvo, brez katerega si ustavne demokracije in vladavine prava ni mogoče predstavljati. Ustavno sodišče Republike Slovenije je v svojih odločitvah večkrat sistematično opredelilo štiri temeljne zahteve oziroma prepovedi, ki skupaj predstavljajo konkretizacijo načela zakonitosti v kazenskem pravu.7 Gre za standarde, nekakšna »podnačela«, ki niso značilna zgolj za slovenski pravni red, temveč izhajajo iz širšega evropskega in mednarodnega konteksta, zlasti iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice ter temeljnih dokumentov kazenskega material­ nega prava (Council of Europe/ECtHR, 2022). Ta podnačela oziroma standardi so: (i) prepoved določanja kaznivih dejanj s podzakonskimi akti ali občim pravom (lex scripta), (ii) prepoved določanja kaznivih de­ janj in kazni s pomočjo praznih, nedoločljivih ali nejasnih pojmov (lex certa), (iii) prepoved analogije (lex stricta) in (iv) prepoved retroaktiv­ nosti oziroma povratne veljave predpisov (lex praevia).8 Skupni učinek teh standardov je, da je posameznik lahko obsojen zgolj za kaznivo dejanje, ki je kot kaznivo jasno in razumljivo opredeljeno v predpisu, ki je veljal v času izvršitve ravnanja in ima status zakona (kar hkrati po­ meni, da v kazenskem pravu ni dovoljeno uporabiti običajnega oziro­ ma nezapisanega prava). Načelo zakonitosti zagotavlja predvidljivost pravnih posledic in obenem deluje kot sistemska varovalka tako pred samovoljno uporabo kazenskopravne represije s strani državnih orga­ nov kot tudi pred arbitrarno sodniško presojo (Bavcon idr., 2014; Grad idr., 2018). V okviru najinega prispevka se kot najbolj relevantna standarda načela zakonitosti v kazenskem pravu kažeta prepoved analogije ter zahteva po določenosti in jasnosti pravnega jezika (v nadaljevanju: načelo določenosti, lex certa). Slednja je specialna ustavna zahteva v primerjavi z (zgoraj že omenjenim) načelom določnosti in jasnosti kot 7 Glej odločbe Ustavnega sodišča: U-I-335/02 (10. točka obrazložitve), U-I-73/09 (15. točka obrazložitve), Up-879/14 (16. točka obrazložitve). 8 Za natančen pregled vsebine vseh podnačel načela zakonitosti v kazenskem pravu glej npr. Šepec (2019), Načelo zakonitosti v kazenskem pravu. 75 Jezik na zatožni klopi: natančnost, razumljivost in izzivi razlage pravnega pomena ... enim od načel pravne države iz 2. člena URS, ki se nanaša na vse pred­ pise. Lex certa zahteva, da so kazniva dejanja in kazni zanje oprede­ ljena tako natančno in razumljivo, da ni nobenega dvoma o tem, kaj je kaznivo in kaj ne (Bavcon idr., 2014). Uporabniku prava mora biti meja med kaznivim in nekaznivim jasna. To pomeni, da mora zakonodajalec natančno opredeliti vse bistvene značilnosti oziroma zakonske zna­ ke vsakega kaznivega dejanja, sodnik pa obrazložiti, kako dejanje, ki ga očita storilcu, izpolnjuje vse znake konkretnega kaznivega dejanja (podrobneje o dolžnosti zakonodajalca in sodišča v zvezi z lex certa v nadaljevanju) (Šepec, 2021). Drugi pomemben standard načela zakonitosti je prepoved ana­ logije, torej razlagalne metode, s katero se skuša zapolniti vrzeli v zakonu. Ta prepoved postavlja meje sodni interpretaciji zakona tako, da sodiščem preprečuje, da bi z uporabo sklepanja po podobnosti določeno pravno normo razširila na primere, ki niso izrecno urejeni z zakonom. Tako se izognemo tveganju, da bi sodišča s tem ustvarila nova kazniva dejanja ali pa razširila obseg že obstoječih. Pravna te­ orija razlikuje med pravno analogijo (ki bi neurejene primere urejala s sklicevanjem na splošna pravna načela), zakonsko analogijo (s ka­ tero se pravna norma razširi na podobne, vendar neurejene primere) in t. i. analogijo intra legem (uporabo analogije znotraj meja same določbe). Ker kršita načelo zakonitosti, sta pravna in zakonska ana­ logija v kazenskem pravu prepovedani. Ta prepoved ima tudi funkcijo zagotavljanja in varovanja načela delitve oblasti, saj preprečuje, da bi sodna veja posegala v zakonodajno (Bavcon idr., 2014; Pavčnik, 2013; Šepec, 2021). Drugače velja za analogijo intra legem, ki je v kazenskem pravu dopustna. Gre za primere, ko zakonodajalec zaradi raznolikosti življenjskih situacij, izrecno navede nekaj primerov, nato pa doda »in v drugih primerih« ali »in na podoben način«. Takšna na­ števanja ne predstavljajo prepovedane analogije, gre namreč za raz­ lago, ki ostaja znotraj pomena in okvirjev zakonskega besedila, saj jo zakonodajalec izrecno predvidi in omogoča (Pavčnik, 2013; Bavcon idr., 2014). 76 Slovenščina 2.0, 2025 (2) | Razprave 2.2 Naslovniki načela zakonitosti Načelo zakonitosti v vseh svojih elementih zavezuje tako zakonodajal­ ca kot sodnika. Zakonodajalec mora zagotoviti, da so kazniva dejanja določena z zakonom (lex scripta) in da so zakonske določbe obliko­ vane jasno, določno in predvidljivo (lex certa), saj lahko le tako posa­ meznik razume, katera ravnanja so prepovedana in se jim posledično izogne. Sodišče je dolžno spoštovati vsa štiri podnačela načela zakonito­ sti. Kaznovati sme le na podlagi zakonske določbe, ki je veljala v času izvršitve dejanja (lex praevia), pri tem se ne sme opirati na podzakon­ ske akte, običajno pravo ali ustvarjalno uporabo analogije (lex stric­ ta). Poleg tega ne sme širiti pomena kazenskopravnih določb (in s tem cone kaznivosti) preko njihovega naravnega jezikovnega pomena ali zakonodajnega namena, zlasti ne v škodo obdolženca. V praksi pa ni pomembna le določnost besedila, temveč tudi to, kako naslovniki in institucionalni akterji to določnost zaznavajo, inter­ pretirajo in operacionalizirajo. S tem se pravna določnost izkaže ne le kot lastnost norme, temveč kot rezultat kompleksnega in dinamične­ ga razmerja med zakonodajo, teorijo, sodno prakso ter razumevanjem naslovnikov prava (Manrique idr., 2017). 2.3 Kako zahteve po lex certa (ne) upošteva zakonodajalec? Slovenski Kazenski zakonik (tako kot sorodni akti v primerljivih prav­ nih redih) je sestavljen iz splošnega in posebnega dela. Splošni del vsebuje temeljna načela, pravila in institute, ki veljajo za vsa kazniva dejanja, ne glede na njihovo vrsto. Zajema denimo določbe o pojmu kaznivega dejanja, krivdi, poskusu, sostorilstvu, kazenskih sankci­ jah, zastaranju in splošnih pogojih za kazensko odgovornost. Posebni del pa vključuje posamezna kazniva dejanja, ki so razvrščena glede na pravne dobrine, ki jih varujejo (npr. življenje, telesna integriteta, premoženje, spolna nedotakljivost itd.). Predstavlja strukturiran na­ bor opisov ravnanj, ki so v določenem pravnem redu opredeljena kot najhujše kršitve družbenih norm in za katera je predvidena kazenska sankcija. Temeljna enota posebnega dela kazenskega zakonika je ka­ zenskopravna inkriminacija – posamezen člen zakona, s katerim je 77 Jezik na zatožni klopi: natančnost, razumljivost in izzivi razlage pravnega pomena ... neko dejanje poimenovano (npr. »uboj«), opisano (»kdor komu vzame življenje«) in je zanj določena kazen (»se kaznuje z zaporom od petih do petnajstih let«) (Bavcon idr., 2014). V skladu z načelom zakonitosti mora biti vsaka kazenskopravna inkriminacija oblikovana tako, da vsebuje natančen opis kaznivega de­ janja. Samo tako lahko zakonodajalec učinkovito razmeji kazniva deja­ nja od prekrškov,9 disciplinskih prestopkov in ravnanj, ki sploh niso ka­ zniva, in samo tako lahko sodišča razločijo kaznivo od nekaznivega.10 Kazniva dejanja so v zakonu opisana s t. i. zakonskimi znaki in naj­ pomembnejši del vsakega obtožnega akta je utemeljitev, da ravnanje obdolženca ustreza vsem zakonskim znakom, ki jih je zakonodajalec uporabil pri opisu določene inkriminacije. Z drugimi besedami: zakon­ ski znaki so tisto, kar mora biti ugotovljeno (dokazano), da lahko neko dejanje pravno opredelimo kot konkretno kaznivo dejanje. Poglejmo pobliže dva relativno enostavna primera. Zakonski znaki kaznivega dejanja uboja po 115. členu Kazenskega zakonika (v nada­ ljevanju KZ­1),11 ki se glasi »Kdor komu vzame življenje, se kaznuje z zaporom od petih do petnajstih let.«, so: storilec oziroma fizična ose­ ba, ki izpolnjuje pogoje za kazensko odgovornost (»kdor«), oseba, zo­ per katero je dejanje storjeno (»komu«) in aktivno ravnanje, ki pomeni poseg v življenje drugega (»vzame življenje«). Zakonski znaki kaznive­ ga dejanja detomora, ki je v KZ­1 opredeljeno v 119. členu kot: »Mati, ki vzame življenje svojemu otroku med porodom ali takoj po njem, do­ kler je še pod njegovim vplivom, se kaznuje z zaporom do treh let«, so: storilka, tj. mati novorojenega otroka (»mati«), oseba, zoper katero je 9 Pomemben element načela določenosti (lex certa) je tudi zahteva po razločnosti. V zadevi U-I- 88/07-17 je Ustavno sodišče RS presojalo, ali se zakonski znaki kaznivega dejanja nezakonite- ga lova po tretjem odstavku 342. člena KZ-1 v celoti prekrivajo z zakonskimi znaki prekrška po 15. točki 77. člena Zakona o divjadi in lovstvu. Če bi Ustavno sodišče ugotovilo, da se člena v celoti prekrivata, bi ugotovilo kršitev načela zakonitosti (in zadevani člen KZ-1 razglasilo za neskladnega z URS), saj bi zakonodaja v tem primeru dopuščala samovoljno ravnanje organov pregona, ki bi jim bila prepuščena odločitev o tem, ali naj neko ravnanje obravnavajo kot kaz- nivo dejanje (in začnejo kazenski postopek) ali kot prekršek (in začnejo prekrškovni postopek). Ustavno sodišče je ugotovilo, da obravnavani člen ni v neskladju z ustavo, saj zakonska opre- delitev zahteva tudi nastanek poškodbene posledice, ki je prekrškovna. 10 Kazenskopravna dogmatika govori o biti inkriminacije in jo sistemsko umešča med ravnan- je in protipravnost, kot dva druga elementa splošnega pojma kaznivega dejanja (Ambrož, 2007a; Bavcon et al., 2014). 11 Kazenski zakonik (KZ-1), Uradni list RS, št. 50/12 – uradno prečiščeno besedilo, 54/15, 6/16 – popr., 38/16, 27/17, 23/20, 91/20, 95/21, 186/21, 105/22 – ZZNŠPP, 16/23 in 107/24 – odl. US. 78 Slovenščina 2.0, 2025 (2) | Razprave dejanje storjeno, tj. njen otrok (»svojemu otroku«), aktivno ravnanje, ki pomeni odvzem življenja (»vzame življenje«), časovna okoliščina (»med porodom ali po njem«) ter psihološka okoliščina (»pod njego­ vim vplivom«). Vendar je zadeva seveda v večini primerov bolj kompleksna. Opisi kaznivih dejanj so sestavljeni iz dveh vrst zakonskih znakov: deskrip­ tivnih in normativnih oziroma vrednostnih. Deskriptivni zakonski znaki opisujejo dejstva in dogajanja in jih je mogoče spoznati brez poseb­ nega vrednotenja (»mati« iz 119. člena, »samomor« iz 120. člena KZ­ 1). Nasprotno pa normativni zakonski znaki zahtevajo vrednotenje, saj so utemeljeni na določeni normi, bodisi pravni (v tem primeru ima­ mo opraviti z zakonski znakom, ki mu vsebino dajejo pravne norme, denimo »uradna listina«) bodisi (veliko bolj izmuzljivi) družbeno­kul­ turni normi (primer: »na grozovit način«, »iz nizkotnih nagibov«, »v razmerah, ki so nevarne za življenje«, »resno zagrozi«, ipd.) (Ambrož, 2007b). Zakonski znaki, ki so utemeljeni na kulturno­socialnih nor­ mah, so najtežje določljivi, saj ljudje družbene pojave različno vredno­ timo. Takšni zakonski znaki tako zbujajo pomislek, ali nemara omogo­ čajo samovoljno odločanje sodišč in s tem kršijo načelo zakonitosti.12 Čeprav bi bilo z vidika spoštovanja načela zakonitosti najbolje, da zakonodajalcu ne bi bilo treba poseči po zakonskih znakih, ki zahteva­ jo (neizbežno raznoliko) družbeno­etično vrednotenje, se jim ni mogo­ če povsem izogniti. Uporaba normativnih zakonskih znakov je namreč »nadomestek« za nadrobno (in verjetno neizčrpno) kazuistično našte­ vanje konkretiziranih pojavnosti, denimo različnih »grozovitih« izvrši­ tvenih načinov umora. Zato kazenskopravna teorija trdi, da je uporaba vsebinsko odprtih vrednostnih pojmov mestoma neizogibna, a hkra­ ti opozarja na njihovo previdno uporabo. Ambrož (2007b) predlaga »dvojno restriktivnost«: zakonodajalec mora posebej pozorno preteh­ tati, ali je uporaba normativnega zakonskega znaka neizogibna (in se ji, če se le da, izogniti), sodnik pa jih mora razlagati ozko. Poleg tega je za pravno varnost odločilno, da se vzpostavi razmeroma enotna sodna praksa razlage takšnih vrednostno obremenjenih pojmov. 12 Razlikovanje med normativnimi in deskriptivnimi zakonskimi znaki je pomembno tudi na nekaj drugih področjih kazenskega prava, npr. na področju razumevanje zavestne sestavine naklepa in z njim povezane razmejitve posameznih vrst zmot (Ambrož, 2007a). 79 Jezik na zatožni klopi: natančnost, razumljivost in izzivi razlage pravnega pomena ... Vendar jezikovne zadrege zakonskih besedil ne izhajajo samo iz ne­ izogibnih težav, kakršne prinašajo vrednostno zaznamovani (normativ­ ni) in pomensko odprti zakonski znaki, ki se jim je nemogoče povsem izogniti. Kot že nakazano, so vir jezikovnih zadreg tudi tiste jezikovne formulacije, ki bi se jim bilo mogoče izogniti, vendar so zaradi nepa­ zljivosti zakonodajalca postale veljavno pravo. Med njimi so nespretne formulacije (ki kljub uporabi vrednostno nezaznamovanih izrazov omo­ gočajo raznolike interpretacije) ter tudi (bolj ali manj grobe) redakcijske napake, s katerimi je zakonodajalec uzakonil nekaj, česar ni želel. A ko takšne norme postanejo veljavno pravo, mora sodišče z njimi operirati, ne da bi jih spreminjalo. Naloga sodnika je namreč, da ugotovi, ne pa da odloča o tem, ali je neko ravnanje kaznivo in kdaj ne, saj bi s tem kršil načelo zakonitosti. Le zakonodajalec je tisti, ki lahko predpisuje kazniva dejanja. Nerodna formulacija zakonske določbe tako ni zgolj tehnična pomanjkljivost, temveč pomeni tudi izogibanje oziroma prelaganje jezi­ kovne odgovornosti, ki jo ima zakonodajalec do vseh naslovnikov prava. Tudi slovensko kazensko pravo je polno normativnih zakonskih znakov, obenem pa ni imuno niti na absurdnosti, nespretne zapise in redakcijske napake. Kot je razkril »kazenskopravno dogmatično po­ globljen pregled posebnega dela slovenskega kazenske zakonodaje« (Korošec, 2018, str. 15), katerega rezultat je Veliki znanstveni komen­ tar posebnega dela KZ­1, so nekatere problematične točke slovenske­ ga kazenskega prava povezane tudi z jezikovnimi rešitvami zakonoda­ jalca. Korošec (2018, str. 22) tako ugotavlja, da je »prav posebej bolna točka slovenskega kazenskega prava mrgolenje nedovršnih glagolov kot delov opisa izvršitvenega ravnanja z dovršno alternativo v slovenskem jeziku ter množinske oblike pri opisu pre- povedane posledice z edninsko alternativo v slovenskem jeziku (ne redko pride tudi do kombinacije obeh pojavov v isti inkriminaciji)«. Poleg tega opozarja na mestoma nerodno in nejasno uporabo ve­ znikov v kazenskopravnih določbah, denimo v 141. členu KZ­1: tuje stanovanje ali zaprte prostore, oziroma v 339. členu KZ­1: uničenje tu­ jih rastlin, sadnih dreves ali drugih nasadov. V teh primerih ni povsem jasno, ali veznik ali uvaja alternativno izvršitveno ravnanje ali le doda­ tno pojasnjuje vsebino. 80 Slovenščina 2.0, 2025 (2) | Razprave Obenem Korošec razkriva tudi dve sistemski težavi slovenskega kazenskega zakonika: prvo predstavlja nedosledna uporaba izraza »storitev«, ki se uporablja tako za aktivno izvršitveno modaliteto rav­ nanja kot tudi za vsakršno izvršitev ravnanja. Izraz se torej uporablja hkrati kot nadmnožica in podmnožica istega pojma. Drugo predstavlja odsotnost razlikovanja med storilcem in žrtvijo: zakonodajalec v ne­ katerih določbah kot žrtev vključi tudi storilca samega, kar Korošec (2018, str. 25) ocenjuje kot problematično z vidika osnov kazensko­ pravne dogmatike: »množično zakonodajno tiščanje v prakso zajemanja storilca med žrtve v opisu delikta je z vidika nauka o splošnem pojmu kaznivega dejanja videti predvsem kot strokovna napaka«. 2.4 Kako zahteve po lex certa (ne) upošteva sodišče? Že uvodoma sva pojasnili, da se vsebina pravnih norm v polnosti raz­ krije šele takrat, ko razlagalec abstraktno pravno pravilo prenese in uporabi v konkretni življenjski situaciji. V ta namen pravo razvija in uporablja različne metode razlage, ki lahko privedejo do različnih in­ terpretativnih zaključkov, denimo: jezikovno, logično, sistematično, zgodovinsko, primerjalno in teleološko (Pavčnik, 2004). Primarna razlagalna metoda je jezikovna razlaga, saj so pravni akti jezikovni akti. Pravno besedilo predstavlja izhodišče in okvir, znotraj katerega se razlagalec lahko giblje. Naloga jezikovne razlage je, da v skladu z jezikoslovnimi, slovničnimi in stilističnimi pravili jezika rekon­ struira besedni pomen pravnega besedila. Jezikovna razlaga ne zado­ šča sama po sebi; razlagalec jo mora dopolniti in podkrepiti z drugimi razlagalnimi metodami, vendar pri tem ne sme preseči okvira, ki ga je zarisala razlaga (Pavčnik, 2013). Ena osrednjih dilem pri razlagi pravnih besedil je vprašanje, kaj sme (ali mora) storiti razlagalec, zlasti sodišče, kadar ga jezikovna raz­ laga pripelje do rezultatov, ki se zdijo nelogični, neživljenjski ali celo v očitnem nasprotju z zakonodajalčevim namenom. Kaj lahko stori so­ dišče, ko dosledno sledenje jezikovni razlagi pripelje do pomena, za katerega je razumno domnevati, da ga zakonodajalec ni imel v mislih? 81 Jezik na zatožni klopi: natančnost, razumljivost in izzivi razlage pravnega pomena ... Kaj storiti, kadar bi takšna razlaga v praksi povzročila nesorazmerne ali celo krivične posledice, ki bi bile v nasprotju z osnovnimi vrednota­ mi pravnega reda? Šepec razmišlja, da obstajata v slovenski pravni teoriji in sodni pra­ ksi dva temeljna teoretično­filozofska pristopa, ki ponujata različna od­ govora na to razlagalno zagato: na eni strani koncept (pristop) maksi­ malne določenosti, na drugi pa koncept (pristop) supremacije teleološke interpretacije. Prvi pristop v izhodišče razlage zakona postavlja jezikov­ no razlago in od sodišč zahteva, da zakonske določbe razlagajo strogo dobesedno, tudi kadar so zakonodajna besedila slovnično dvoumna in pojmovno neskladna, rezultati sledenja jezikovni metodi pa (bolj ali manj očitno) absurdni. Ta, sicer tog, pogosto celo neživljenjski pristop, zago­ tavlja najvišjo stopnjo pravne varnosti, saj sodniku onemogoča kakršno koli interpretativno svobodo. Obenem to pomeni tudi, da se je sodnik primoran »držati črke zakona« tudi takrat, ko je jasno, da je zakon obre­ menjen z redakcijsko napako. Koncept maksimalne določenosti poudar­ ja, da sodna razlaga besedila ni namenjena temu, da sodišča popravljajo zakonodajalčeve napake, še manj pa, da sodniki kot največji garanti pra­ vic posameznika prevzamejo zakonodajalčevo funkcijo in njegova slabo zapisana besedila razlagajo v škodo obdolženca (Šepec, 2019). Na drugi strani koncept supremacije teleološke interpretacije kot najpomembnejšo in temeljno razlagalno metodo šteje teleološko razlago zakona, vse ostale metode pravne razlage (jezikovno, zgodo­ vinsko, logično itd.) pa postavlja v službo pomoči teleološki razlagi. V skladu s tem pristopom je sodnikova osrednja naloga ugotoviti re­ snični namen zakonskega besedila, tudi kadar je namen skrit za po­ mensko dvoumno ali neustrezno formulacijo. Prednost tega pristopa se kaže v tem, da sodniku omogoča izogibanje absurdnim zaključkom, ki lahko nastanejo kot posledica natančnega sledenja jezikovni razla­ gi. Vendar je cena za to nevarnost, da se iskanje zakonodajalčevega namena izmakne nadzoru pravne določnosti in ogrozi načelo pravne varnosti, saj se meja med razlago in ustvarjanjem prava lahko hitro zabriše (Šepec, 2019). Ugotovimo lahko, da nobeden od pristopov ni brez pasti: prvi ute­ gne voditi do absurdnih ali neživljenjskih rezultatov, drugi pa pred­ stavlja resno grožnjo pravni varnosti, ki je ena temeljnih vrednot 82 Slovenščina 2.0, 2025 (2) | Razprave liberalno­demokratičnih pravnih redov. To trenje povzroča strukturno napetost med idealiziranimi normativnimi pričakovanji, ki jih pravni red postavlja pred sodstvo, in realnimi omejitvami zakonodajnega iz­ raza. V kazenskem pravu, kjer lahko vsaka jezikovna nejasnost pomeni razliko med kaznivostjo in nekaznivostjo, je takšna napetost posebej tvegana in zahteva sistemsko pozornost. Središče te napetosti je razmerje med zakonodajnim in sodnim organom. Zakonodajalec oblikuje inkriminacije, ki jih mora sodna veja oblasti kasneje uporabiti in razlagati. Te inkriminacije pa so (kot kaže analiza slovenskega kazenskega zakonika v nadaljevanju) pogosto ne­ posrečeno jezikovno oblikovane. V njih najdemo nedosledno rabo do­ vršnih in nedovršnih glagolskih oblik pri opisu izvršitvenega ravnanja, pa tudi množinske oblike pri opisu posledic, kjer bi bila v slovenščini bolj ustrezna oblika v ednini (prim. Korošec, 2018). Interpretacija kot del sodne funkcije tako ni nevtralna dejavnost, temveč pomeni aktivno oblikovanje pomena, kar zahteva zavedanje odgovornosti in meja, še posebej tedaj, ko zakonodajalec ni izpolnil svoje dolžnosti po jasnosti. V takšnih primerih iskanje razmerja med pravno varnostjo in pravičnostjo ni le teoretična dilema, temveč vsa­ kodnevna naloga pravne prakse. 3 Analiza primerov Za ponazoritev, kako se lahko v praksi različno uresničuje načelo zako­ nitosti in kako se pri tem prepletata zahteva po jasnosti z vprašanjem pravne funkcije jezika, analizo sodne prakse začneva s pomembnim pri­ merom iz zgodnjega obdobja slovenske ustavnosodne presoje. Zadeva Up­40/94 z dne 3. 11. 1995 obravnava vprašanje, kako široko lahko so­ dišče razume pojem kaznivega dejanja v okoliščinah, ki jih zakonodaja­ lec ob sprejemu določbe ni mogel predvideti. Primer nazorno izpostavi razkol med dvema razlagalnima paradigmama, formalistično in teleolo­ ško, ter razkrije temeljno napetost med strogo jezikovno razlago kazen­ ske norme in njeno funkcionalno, družbeno utemeljeno interpretacijo. Ustavno sodišče je v tem primeru obravnavalo ustavno pritožbo zoper obsodilno sodbo, v kateri je bil pritožnik obsojen na zaporno ka­ zen zaradi kaznivega dejanja ponarejanja denarja po drugem odstavku 83 Jezik na zatožni klopi: natančnost, razumljivost in izzivi razlage pravnega pomena ... 168. člena (tedaj veljavnega) Kazenskega zakonika SFRJ.13 Pritožnik je zatrjeval, da je bila obsodba neutemeljena, saj naj ne bi ponarejal de­ narja v ožjem pomenu besede, temveč t. i. vrednostne bone, ki so bili v času osamosvojitve uvedeni kot začasno plačilno sredstvo. V jedru njegovega ugovora je bilo stališče, da je po tedaj veljavni zakonodaji predmet kaznivega dejanja ponarejanja denarja lahko izključno »de­ nar«, ne pa tudi njegovi nadomestki. Po njegovem mnenju je bila raz­ laga, ki je bone izenačila z denarjem, arbitrarna in ekstenzivna in kot takšna v nasprotju z načelom zakonitosti. Zakonodajalec namreč ob sprejemu določbe ni mogel predvideti uvedbe nadomestnih plačilnih sredstev ob osamosvojitvi države. Ustavno sodišče tem argumentom ni sledilo. V obrazložitvi, s ka­ tero je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno, je (ne da bi ga imenovalo) sledilo pristopu supremacije teleološke interpretacije in poudarilo, da so bili vrednostni boni po svoji dejanski funkciji in pojavnosti ekvi­ valent denarju in zato tudi sodijo v okvir pojma »denar« iz 168. člena KZ SFRJ. Odločitvi sodišča je nasprotoval sodnik Zupančič v ločenem mne­ nju, ki sta mu pritrdila tudi sodnika Šturm in Šinkovec. V nasprotju z večinskim stališčem je zagovarjal formalističen pristop k razlagi ka­ zenskih določb. Poudaril je, da izhodiščni namen sodobnega kazen­ skega prava ni v pozitivnem normiranju represije, temveč omejevanju kaznovalne oblasti države, ki je tudi bistveni vidik načela zakonitosti, kot izhaja iz 28. člena URS. V središču Zupančičevega nestrinjanja z odločbo je zavračanje ekstenzivne razlage zakonskih znakov kaznive­ ga dejanja na podlagi sklicevanja na norme zunaj kazenskega zakona, ki nimajo lastne kazenskopravne narave. Zupančič, v nasprotju z ve­ činskim stališčem, (prav tako ne da bi ga imenoval) zagovarja pristop maksimalne določenosti zakona. Po tem razumevanju se sodna veja oblasti ne sme sklicevati na domnevne intence zakonodajalca ali na družbeno funkcijo pravnega pojma (npr. »denarja«), temveč mora sle­ diti formalističnemu in restriktivnemu razumevanju, ki je edino zdru­ žljivo z zahtevo po lex certa. V skladu s takšnim pristopom vrednostni boni, ki so sicer začasno služili kot zakonito plačilno sredstvo, niso 13 Kazenski zakon Socialistične Federativne Republike Jugoslavije Uradni list SFRJ, št. 44/76, in Uradni list RS, št. 63/94 – KZ. 84 Slovenščina 2.0, 2025 (2) | Razprave »denar« v pomenu kazenskega zakona, saj 168. člen KZ SFRJ izrec­ no govori o ponarejanju denarja, ne bonov. Razširitev pojma »denar« na vrednostne bone z uporabo določb izven kazenskega zakona po­ meni nedopustno ekstenzivno, teleološko razlago, ki krši zahtevo po lex certa. Zupančič je opozoril, da bi moral zakonodajalec, če bi želel vključiti vrednostne bone v kazensko normo o ponarejanju denarja, to izrecno določiti. Ker tega ni storil, po njegovem mnenju ni mogoče šteti, da je bila kaznivost takšnega ravnanja vnaprej jasno določena, kot to zahteva 28. člen URS (Zupančič, 1995). Primer Up­40/94 ni pomemben zgolj z vidika konkretne razlage pojma »denar«, temveč kot precedenčni primer razmejitve med raz­ ličnimi razlagalnimi pristopi. Prikazuje, kako pravna določnost ni sa­ moumevna lastnost zakonodajnega besedila, temveč rezultat sodne izbire med različnimi interpretativnimi potmi. Ko zakon ni dovolj dolo­ čen, se vprašanje pravne varnosti prenese na sodišče, ki mora tehtati med pomenom, ki izhaja iz strogega jezikovnega branja, in pomenom, ki temelji na funkciji norme v družbenem kontekstu. Prav v tem premi­ sleku se razkrije kompleksna vloga sodstva kot sooblikovalca pomena – in potencialnega varuha ali kršitelja načela zakonitosti. Obenem ta uvodni primer dobro pokaže, kako pomen pravne nor­ me ni le predmet razlage, temveč včasih tudi izpodbijanja v postopku, kjer obdolženec ne brani le svojih dejanj, temveč tudi to, kaj naj bi po­ menile besede zakona, za katerega se mu očita, da ga je kršil. 3.1 Vloga jezikovne razlage v slovenski sodni praksi in metodološko pojasnilo Primer Up­40/94 je razgalil temeljno napetost, ki jo v kazenskem pra­ vu povzroča razhajanje med besedilno obliko zakona in njegovo more­ bitno družbeno funkcijo. Odločitev večine, ki je sledila teleološki razla­ gi, in nasprotovanje sodnika Zupančiča, ki je vztrajal pri strogi jezikovni interpretaciji, kažeta, kako različno lahko sodišča ali celo isto sodišče razume vlogo sodnika pri zagotavljanju načela zakonitosti. Prav to raz­ hajanje med razlagalnimi pristopi je osrednje tudi v najini analizi so­ dne prakse, kjer se osredotočava na konkretna jezikovna vprašanja, ki sprožajo podobne dileme. 85 Jezik na zatožni klopi: natančnost, razumljivost in izzivi razlage pravnega pomena ... Z ustaljenega stališča sodne prakse slovenskih sodišč izhaja, da je jezikovna razlaga temeljna razlagalna metoda v kazenskem pravu. Pravno besedilo predstavlja »jezikovni okvir, ki ga razlagalec ne sme prestopiti, saj v nasprotnem primeru ne bi šlo za razlago, temveč za tvorbo pravnega pravila« (VSRS I Ips 28751/2017) . Ob tem pa imajo sodišča dolžnost, da jezikovno razlago dopolnijo in preverijo tudi z drugimi metodami pravne razlage: logično, sistema­ tično, zgodovinsko in teleološko, ki naj potrdijo ali ovrednotijo tistega izmed več možnih jezikovnih pomenov, ki ima ustrezno pravno težo. V skladu s tem razumevanjem Vrhovno sodišče deklarira dosle­ dno izogibanje ekstenzivni razlagi, ki bi širila pravni pomen onkraj meja besedila zakona. Tak poseg naj bi bil pridržan zakonodajalcu, ne sodni veji oblasti (VSRS IV Ips 13/2019). Ekstenzivna razlaga v škodo obdolženca bi namreč odprla vrata arbitrarnemu odločanju, saj bi bilo nemogoče jasno in vnaprej določiti, katera ravnanja so kazniva, kar je v neposrednem nasprotju z načelom zakonitosti ter z načeloma prav­ ne varnosti in predvidljivosti. Sodišča se na jezikovno razlago opirajo pri razlagi nejasnih ali pa večpomenskih zakonskih znakov (npr. »iz koristoljubnosti«) pri grama­ tikalnih lastnostih (postavitev vejice, glagolski vid ipd.) ter pri zapol­ njevanju praznin.14 V slovenski kazenski zakonodaji je, kot omenjeno zgoraj, kar nekaj jezikovnih zadreg in nepravilnosti, pojmovnih nedoslednosti in podob­ nih zagat (Korošec, 2018). V nadaljevanju se skozi analizo sodne pra­ kse osredotočava na dva tematska sklopa, ki sta v sodni praksi pogosto predmet razlage in obenem ostajata teoretično sporna z vidika skla­ dnosti z načelom zakonitosti: (1) interpretacijo nedovršnih glagolov kot delov opisa izvršitvenega ravnanja ter (2) uporabo množinskih oblik pri opisu prepovedanih posledic v zakonskih določbah. Zanima naju pred­ vsem, kako dosledna je praksa slovenskih sodišč pri razumevanju jezi­ kovne razlage kot temeljne razlagalne metode, ekstenzivne razlage pa kot grožnje tako načelu zakonitosti kot tudi načelu delitve oblasti. V ta namen sva opravili ciljno iskanje sodne prakse v javno dosto­ pni bazi sodnapraksa.si, s čimer sva želeli sistematično zajeti sodbe, v katerih se pojavljajo vprašanja jezikovne razlage v kazenskem pravu. 14 Glej npr. odločitev Ustavnega sodiča Up-1289/18 z dne 16. 3. 2023. 86 Slovenščina 2.0, 2025 (2) | Razprave Pri tem sva se omejili na kazenskopravne odločbe Vrhovnega sodišča ter višjih sodišč v Ljubljani, Mariboru, Kopru in Celju. Iskanje ni bilo časovno omejeno. V prvi fazi sva se osredotočili na razmerje med slovničnimi la­ stnostmi zakonskih določb in njihovim vplivom na razlago kazenskega zakona. Tako sva uporabili ključni besedi »nedovršn*« in »množin*«, s čimer sva želeli zajeti sodbe, v katerih se sodišča opredeljujejo do vprašanj, povezanih z glagolsko dovršnostjo oziroma množinskimi iz­ razi. Poizvedba z besedo »nedovršn*« je dala 57 zadetkov, izmed ka­ terih sva jih na podlagi vsebinske relevantnosti vključili 13; iskanje z besedo »množin*« je dalo 54 zadetkov, od katerih je bil kot analitično uporaben prepoznan le en primer. Ker sva predvsem pri drugi poizvedbi ugotovili, da sodna praksa po­ gosto ni natančno poaneksirana po vidikih jezikovnih prvin in da iskanje po izbranih slovničnih izrazih zato ni zajelo vseh ustreznih primerov, sva v drugi fazi izvedli širše iskanje po besedah, povezanih z razlagalnimi metodami. Uporabili sva naslednji nabor ključnih institutov: »jezikov­ na razlaga«, »jezikovna razlaga zakona«, »jezikovna, logična, sistema­ tična in namenska razlaga zakona«, »logična razlaga«, »logična razlaga zakonskega besedila«, »logična razlaga zakona«. Iskanje sva ponovno omejili na kazenski oddelek in zgoraj omenjena sodišča. Takšna poi­ zvedba je vrnila 20 zadetkov, izmed katerih sva jih v analizo vključili 16. Vse sodbe sva v nadaljnjo obdelavo izbrali na podlagi vsebinske relevantnosti za vprašanja jezikovne določenosti, pomena glagolske dovršnosti in razumevanja množinskih izrazov v kazenskopravnem je­ ziku. Poleg sodb, pridobljenih prek iskanja, sva v analizo vključili tudi dodatne znane primere, ki vključujejo tudi odločitve Ustavnega sodi­ šča, pomembne za razumevanje napetosti med zakonodajno jasno­ stjo in sodno interpretacijo. Skupaj sva v natančnejšo analizo vključili 34 primerov. Pri tem se zavedava, da baza sodnapraksa.si ne vsebuje vseh sodb višjih in Vr­ hovnega sodišča, zato vzorec gotovo ni popoln. Poleg tega sistem za aneksiranje sodb ni dosleden z vidika označevanja jezikovnih elemen­ tov, zato rezultatov ni mogoče razumeti kot reprezentativen ali sis­ tematičen prikaz celotne sodne prakse, temveč kot ciljno usmerjeno kvalitativno raziskavo. 87 Jezik na zatožni klopi: natančnost, razumljivost in izzivi razlage pravnega pomena ... Najina analiza je temeljila na kvalitativni vsebinski obravnavi iz­ branih sodb. Pri sodbah sva se osredotočili na razlagalne metode, ki jih je uporabilo sodišče, zlasti na to, ali in kako je bilo uporabljeno sklicevanje na jezikovno razlago ter ali se je sodišče zavedalo po­ mena gramatičnih in semantičnih značilnosti zakonskega besedila. Analizirali sva tudi, kako sodišča razlagajo dvoumne izraze in katere utemeljitve (jezikovne, logične, teleološke) pri tem prevladujejo. Po­ zornost sva namenili tudi temu, ali se praksa spreminja skozi čas. Pri tem sva primerjali sodbe različnih obdobij, da bi identificirali mo­ rebitne premike ali kontinuitete v razlagalnih pristopih. V nekaterih primerih sva sledili tudi vertikalni liniji odločanja (npr. višje sodišče – Vrhovno sodišče), da bi preučili razlike ali skladnosti v razlagi znotraj istega primera. 3.2 Nedovršni glagoli V slovenski kazenski zakonodaji so izvršitvena ravnanja mestoma opi­ sana z nedovršnimi glagoli, kot so izdeluje, uporablja, prodaja, čeprav zanje (praviloma) obstajajo dovršne ustreznice, npr. izdela, uporabi, proda. V skladu s slovničnim pomenom ti glagoli izražajo trajanje, po­ navljanje oziroma nedokončanost ravnanja. V kazenskopravnem kon­ tekstu to odpira vprašanje, ali je za uresničitev zakonskih znakov ka­ znivega dejanja pri tovrstnih določbah zahtevano večkratno oziroma kontinuirano ravnanje (t. i. kolektivni delikt) ali pa zadošča že enkratna izvršitev dejanja (Šepec, 2017a). Takšna pomenska nejasnost ima neposredne pravne posledice. Denimo: ali je lahko storilec kazensko odgovoren po 114. členu KZ­1 (prepovedana tvorba živih bitij), ki določa, da se z zaporom od pet do petnajst let kaznuje, kdor izdeluje ali sodeluje pri izdelovanju človeka ali drugih vrst, kadar je to škodljivo za človeštvo in prepovedano po predpisih oziroma mednarodnem pravu – tudi v primeru, če je dejanje izvršil zgolj enkrat? Je bila zakonodajalčeva izbira nedovršne glagol­ ske oblike premišljena in izraža zahtevo po trajajočem, ponavljajočem se ravnanju, ali pa gre za terminološko nenatančnost oziroma zakono­ dajno napako (ki pa je skladno z načelom in dubio pro reo ne bi smeli razlagati v škodo obdolženca)? 88 Slovenščina 2.0, 2025 (2) | Razprave Vrhovno sodišče je v nekaterih (zlasti zgodnejših) odločitvah upo­ rabo nedovršnega glagola v opisu inkriminacije razlagalo kot zahtevo po kolektivnem dejanju, torej ravnanju, ki je večkratno, ponavljajoče se ali trajajoče. Tako je Vrhovno sodišče v zadevi VSRS I Ips 260/2005 s 6. 4. 2006 poudarilo, da se lahko zakonski znaki kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe po 201. členu tedaj veljavnega ka­ zenskega zakonika (KZ),15 uresniči »le s trajnejšim ravnanjem storilca, kar izhaja že iz nedovršnih glagolskih oblik v zakonskem opisu (npr. zanemarja, surovo ravna, navaja)«. Podobno je desetletje pozneje presojalo tudi Višje sodišče v Ko­ pru v zadevi VSK II Kp 44678/2014 z dne 2. 3. 2017, kjer je obravna­ valo vprašanje, ali gre lahko za kaznivo dejanje nasilništva tudi v pri­ meru enkratnega dogodka. Sodišče je poudarilo jezikovno razlago kot ključni interpretativni pristop in opozorilo, da je zakonodajalec v 296. členu KZ­1 uporabil nedovršne glagolske oblike (»spravlja« v podrejen položaj, »izkazuje premoč«) ter pojasnilo, da »se je sodna praksa postavila na stališče, da je mogoče o kaznivem de- janju nasilništva govoriti le v primeru, če izvajanje nasilja obdolženca nad oškodovancem traja daljši čas oz. je sestavljeno in večkratnih, ponavljajočih se dogodkov, ko obdolženec nad oškodovancem izvaja nasilje samo zaradi nasilja samega. Da je temu tako, je mogoče raz- brati tudi iz zakonskega besedila kaznivega dejanja nasilništva po prvem odstavku 296. člena KZ-1, ko je zakonodajalec v opisu tega ka- znivega dejanja uporabil nedovršno glagolsko obliko, v posledici česar je mogoče z jezikovno razlago te določbe z gotovostjo ugotoviti, da enkraten dogodek, tako, kakor je bilo to v obravnavanem primeru, za obstoj kaznivega dejanja nasilništva ne zadošča«. Vendar je v (novejši) sodni praksi prišlo do spremembe. Že v za­ devi VSRS I Ips 89056/2010 z dne 5. 4. 2012 je Vrhovno sodišče za­ vzelo stališče, da »ni izključeno, da bi lahko tudi enkraten primer upo­ rabe fizične sile zoper družinskega člana predstavljal kaznivo dejanje nasilništva«. Podobno stališče je potrdilo v zadevi I Ips 9999/2014 z dne 9. 11. 2017, kjer je zapisalo, da zakonski opis kaznivega dejanja nasilništva, ki pri naštevanju izvršitvenih ravnanj uporablja nedovršne 15 Kazenski zakonik (KZ), Uradni list RS, št. 95/04 – uradno prečiščeno besedilo in 55/08. 89 Jezik na zatožni klopi: natančnost, razumljivost in izzivi razlage pravnega pomena ... glagole, ne pomeni, da je mogoče zakonski znak uresničiti izključno s ponavljajočimi se ravnanji. Po tem stališču nedovršne oblike le opre­ deljujejo okvir, ki zajema tudi večkratna ravnanja, vendar ne izključu­ jejo kaznivosti enkratnega dejanja. Takšnemu pristopu so sledila tudi višja sodišča. Višje sodišče v Ljubljani je v zadevi II Kp 41909/2011 z dne 10. 9. 2019 poudarilo, da raba nedovršnih glagolov ne izključuje kaznivosti enkratnega ravna­ nja, če to ravnanje doseže zakonsko opredeljen učinek (npr. spravitev v podrejen položaj). Podobno je odločilo tudi Višje sodišče v Celju, ki je v zadevi II Kp 55320/2018 z dne 7. 5. 2024 presodilo, da raba glago­ lov, kot so spravlja, pretepa, ponižuje, ne pomeni, da se dejanje mora odvijati večkrat, temveč da zakonsko zajema procesno naravo dejanja, ta pa se lahko odvije tudi v enem samem, kompleksnem dogodku. Strniti je mogoče, da slovenska sodišča v primerih inkriminacij z nedovršnimi glagolskimi oblikami odločajo precej arbitrarno in v nor­ mah iščejo tudi sicer življenjsko razlago, ki pa je jezikovni okvir bese­ dila ne dopušča. Razvoj sodne prakse, v skladu s katerim je ravnanja, opisana z glagoli, ki izražajo ponavljanje in trajanje, mogoče izvršiti tudi z enkratnim dejanjem, se, četudi morda všečen z vidika družbe­ nega dojemanja teh inkriminacij, namreč zdi sporen z vidika načela zakonitosti. Takšnega razumevanja ni mogoče spraviti s pojmovanjem jezikovne razlage kot temeljne/primarne razlagalne metode. Še zlasti skrbi dejstvo, da ni najti tehtne utemeljitve, kako oziroma zakaj je ta­ kšno razumevanje združljivo z zahtevo po lex certa. 3.3 Množinske oblike Podobno kot z uporabo nedovršnih glagolov pri opisu izvršitvenega ravnanja se v slovenski kazenski zakonodaji srečujemo tudi z množin­ skimi oblikami samostalnikov pri opisu prepovedane posledice. Nered­ ko imamo opraviti tudi s kombinacijo obeh pojavov v isti inkriminaciji (Korošec, 2018). Tako denimo 186. člen KZ­1 prepoveduje neupravi­ čeno proizvajanje, predelovanje, prodajo, ponujanje […] rastlin ali sub­ stanc, ki so razvrščene kot prepovedane droge ali nedovoljene snovi v športu; v drugem odstavku 187. člena KZ­1, ki določa kvalificirano obliko kaznivega dejanja omogočanja uživanja prepovedanih drog ali 90 Slovenščina 2.0, 2025 (2) | Razprave uporabe nedovoljenih postopkov v športu, pa so okoliščine, ki uteme­ ljujejo strožjo kazen, opisane z množinskimi izrazi: »če dejanje stori v vzgojnih ali izobraževalnih ustanovah ali v njihovi neposredni bližini, v zaporih, v vojaških enotah, v javnih lokalih ali na javnih prireditvah«. Podobno 226. člen KZ­1 inkriminira oškodovanje upnikov; novi šesti odstavek 143. člena KZ­1 pa sankcionira javno objavo posnetkov ali sporočil druge osebe s seksualno vsebino. Tovrstne inkriminacije, tako kot prej opisane inkriminacije, obre­ menjene z nedovršnimi glagoli, porajajo vprašanje, ali je zakonoda­ jalec res želel inkriminirati omogočanje uživanja prepovedanih drog samo, če do takšnega onemogočanje pride v več izobraževalnih usta­ novah, ali gre pri teh opisih za napake. Ker so pravila glede ednine, dvojine in množine v slovenskem jeziku razmeroma jasna, od zako­ nodajalca upravičeno pričakujemo, da bo terminološko dosleden, saj ima jezikovna formulacija zakonske norme neposredne posledice za ugotavljanje kaznivosti nekega ravnanja. Postavlja se torej vprašanje, kako naj sodišča ravnajo v primerih, ko strogo sledenje zakonskemu besedilu implicira zahtevo po vsaj dveh ali celo več elementih (npr. javni objavi več posnetkov ali sporočil s seksualno vsebino), četudi je jasno, da je varovana pravna dobrina (npr. posameznikova zasebnost) lahko prizadeta že z objavo enega samega posnetka. Kot precedens za razlago množinskih zakonskih znakov slovenska pravna teorija običajno navaja odločitev Vrhovnega sodišča v zadevi I Ips 97490/2010­37 z dne 30. 1. 2014, v kateri je sodišče presoja­ lo, ali je mogoče zakonski znak »ogrozi življenje ali telo sopotnikov ali drugih navzočih udeležencev cestnega prometa« iz tedaj veljavnega 324. člena KZ­1 izpolniti tudi, če storilec ogrozi življenje ali telo zgolj enega sopotnika oziroma udeleženca v cestnem prometu. Vrhovno sodišče je z utemeljitvijo, da je objekt varstva pri tem kaznivem deja­ nju cestni promet, odločilo, da za izvršitev kaznivega dejanja po prvem odstavku 324. člena KZ­1 zadošča že konkretna ogrozitev življenja ali telesa enega udeleženca cestnega prometa oziroma sopotnika v vozi­ lu storilca tega kaznivega dejanja. V zvezi z razlago zakonskega znaka upniki iz drugega odstavka 227. člena KZ­1 se je v zadevi Up­1289/20 z dne 9. 3. 2023 izreklo tudi Ustavno sodišče, ki je pritrdilo razlagi Vrhovnega sodišča, da zakonske 91 Jezik na zatožni klopi: natančnost, razumljivost in izzivi razlage pravnega pomena ... znake kaznivega dejanja oškodovanja upnikov izpolnjuje tudi ravnanje, s katerim je premoženjska škoda nastala zgolj enemu upniku. Sodnica Šugman Stubbs je v odklonilnem ločenem mnenju opozorila, da takšna razlaga ni skladna z načelom zakonitosti, saj jezikovna razlaga množin­ ske oblike upniki ne more vključevati ednine. Pojasnila je tudi, da rezul­ tat jezikovne razlage, v skladu s katero povzročitev škode samo ene­ mu upniku ni kaznivo dejanje, tudi ni nujno nesmiseln, saj je varstveni objekt te inkriminacije enako obravnavanje (različnih) upnikov. Po nje­ nem mnenju so sodišča s takšno interpretacijo nedopustno razširila področje kaznivosti. Poudarila je, da zapolnjevanje jezikovnih vrzeli v kazenski zakonodaji ni naloga sodišč, temveč izključno v pristojnosti zakonodajalca, ki bi moral normo oblikovati jasneje, če bi želel zajeti tudi primere z enim samim upnikom (Šugman Stubbs, 2023). Ena izmed posebnih oblik nejasne uporabe množinske oblike se nanaša tudi na besedne zveze dvoje ali več oseb in več oseb, ki se upo­ rabljajo pri kvalificiranih oblikah nekaterih kaznivih dejanj. Medtem ko je pri prvi formulaciji nesporno, da vključuje dve ali več oseb, je druga pomensko bolj dvoumna: pomeni vsaj dve ali šele tri osebe? Odgovor na to vprašanje ima ključno vlogo pri ugotavljanju, ali je storilec izvršil osnovno ali kvalificirano obliko nekega kaznivega dejanja. V zadevah I Ips 30459/2012 z dne 15. 2. 2018 in I Ips 25137/2014 z dne 23. 6. 2016 je Vrhovno sodišče zavrnilo ekstenzivno razlago iz­ raza več in poudarilo, da ta po svojem običajnem jezikovnem pomenu pomeni najmanj tri osebe. V obeh primerih je šlo za zaposlitev dveh tujih državljanov brez ustreznih dovoljenj, kar po veljavni zakonski dik­ ciji ni zadostovalo za uresničitev kaznivega dejanja zaposlovanja na črno. Sodišče je izrecno poudarilo, da bi širša razlaga pomena tega znaka presegala meje dopustne razlage in bila v nasprotju z načelom zakonitosti. Enako razlago je Vrhovno sodišče zavzelo tudi v nedavnem medij­ sko odmevnem primeru (VSRS I Ips 44022/2017 z dne 23. 1. 2025, s katero je zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti in potrdilo sodbo Viš­ jega sodišča VSK II Kp 44022/2017 z dne 28. 8. 2024), v katerem sta bila obsojenca spoznana za kriva, da sta zaporedoma nad isto žrtvijo iz­ vršila spolno nasilje, vsak posebej, vendar v skupnem delovanju. Spor­ no je bilo, ali je takšno ravnanje izpolnjevalo zakonski znak več oseb iz 92 Slovenščina 2.0, 2025 (2) | Razprave kvalificirane oblike kaznivega dejanja po drugem odstavku 171. člena KZ­1. Vrhovno sodišče je presodilo, da dva storilca ne zadoščata, saj besedna zveza več oseb, tudi v skladu z ustaljeno sodno prakso pomeni vsaj tri osebe, zato kvalificirana oblika ni podana. Poudarilo je, da gre za samostojni zakonski znak, ki se ne more razlagati z opiranjem na splo­ šna merila sostorilstva, kjer bi že dve osebi lahko zadostovali. Takšna razlaga je po mnenju sodišča skladna tako z jezikovno metodo razlage kot z načelom zakonitosti. Tovrstno stališče dodatno potrjuje tudi sis­ temska razlaga – preko te namreč ugotovimo, da pri drugih inkrimina­ cijah KZ­1 uporablja dikcijo dva ali več storilcev, kar smiselno pomeni, da je zakonodajalec želel razlikovati med takšnimi primeri (čeprav to v konkretnem primeru ni res in gre seveda za napako zakonodajalca). 4 Diskusija Analiza sodne prakse in teoretskih temeljev razlage kazenskega pra­ va razkriva globoko napetost med zakonodajno in sodno vejo oblasti. Zakonodajalec je tisti, ki ima v skladu z ustavnim načelom zakonito­ sti dolžnost kazenske norme oblikovati jasno, določno in predvidljivo. Toda v realnosti se pomen norm ne oblikuje le v trenutku njihovega sprejetja, temveč skozi sodno razlago in prakso, ki norme prilagaja konkretnim življenjskim situacijam (Pavčnik, 2013). V tej interakciji se razkrije ključna dilema: kako naj sodstvo ohrani zvestobo zakonskemu jeziku, hkrati pa odgovori na nedomišljeno uporabo jezika, spremenje­ ne družbene okoliščine in zapletenost posameznih primerov? Pomembno je razumeti, da ta razkorak v kazenskem pravu ni izje­ ma, temveč stalnica. Pri tem je ključna vloga zakonodajalca, ki z vsa­ kim posegom v kazenskopravni tekst sooblikuje interpretativni prostor (Pavčnik, 2013). Nejasne, pomensko odprte ali neskladno formulirane določbe prenesejo breme odločanja na sodišča, kar povečuje tveganje za razpršeno sodno prakso in zmanjšuje predvidljivost prava. A tudi odločitev za ne­poseg, torej zavestno ignoriranje že obstoječih lukenj, terminoloških nedoslednosti ali pravnih praznin, ima svoje posledice. Iz analiziranih primerov je razvidno, kako se sodišča v tovrstnih pri­ merih oprejo bodisi na formalistično bodisi na teleološko razlago, kar vodi do različnih in včasih ustavno spornih rešitev. Primer nedovršnih 93 Jezik na zatožni klopi: natančnost, razumljivost in izzivi razlage pravnega pomena ... glagolov kaže, kako lahko pomanjkljivo jezikovno razlikovanje povzroči razširitev kaznivosti ravnanja, ki v zakonskem jeziku ni bilo jasno zaje­ to. Zato je še toliko pomembneje, da so zakonodajni posegi (ali njiho­ va odsotnost) premišljeni, nomotehnično dosledni in utemeljeni tudi z jezikoslovnega vidika, ne le z vidika vsebinske ali politične nujnosti. Sodna praksa, kot kažejo analizirani primeri, niha med dvema skrajnima pristopoma: po eni strani se sklicuje na koncept maksimal­ ne določenosti (npr. več oseb pomeni vsaj tri), po drugi strani pa ne­ redko posega tudi po teleološki razlagi, še posebej tam, kjer je zakon nejasen (npr. pri nedovršnih glagolih). Tako se tudi v jeziku sodnih od­ ločitev nadaljuje izhodiščna (in v tem besedilu že omenjena) napetost pravnega jezika med monosemijo, ki teži k pomenski natančnosti in formalni strogosti, ter polisemijo, ki omogoča širšo, pogosto tudi funk­ cionalno razlago (Visković, 1989). Njen rezultat je pogosto raztezanje pomenskih meja, ki lahko širi cono kaznivosti tudi na ravnanja, ki so bila sprva zunaj jezikovnega okvira norme. Takšna praksa, kot opozar­ ja tudi Šepec (2017b), ni le dogmatično sporna, temveč tudi ustavno vprašljiva, saj pomeni odmik od zahteve po lex certa. To nas pripelje do vloge pravnikov kot soustvarjalcev pomena. Jezik zakona ni samo objekt razlage, temveč tudi sredstvo pravnega boja. Tožilstvo in obramba lahko strateško in stereotipno izrabljata dvoumnosti v zakonskem besedilu: tožilstvo za širšo interpretacijo, obramba za zoženo. Toda ključna nevarnost za pravno varnost se po­ kaže, ko se razlage sodišč postavijo na stran tožilskih interpretacij tudi v primerih, kjer zakonska formulacija tega ne omogoča jasno. Tako ra­ zumevanje pomeni odstop od lex certa in tveganje arbitrarnosti, kar je posebej obremenjujoče za obdolžence. V tem smislu ne gre vedno ali nujno za preprosto krivdo zakono­ dajalca ali sodstva, temveč za interaktivno tvorbo pomena, v kateri sodelujejo različni institucionalni akterji. Jezikovne razlage niso nev­ tralne, temveč vpisane v institucionalne moči in prakse, ki oblikujejo, kdo ima dostop do pomena, kdo ga določa in kdo mu nasprotuje. V tem kontekstu Drobnjakova disertacija (2024) ponuja dragocen vpogled v govor v sodnih postopkih kot obliko pozicioniranja, ki ni le refleksija pravnih norm, temveč aktivna tvorba pomena v okviru različnih interesov. 94 Slovenščina 2.0, 2025 (2) | Razprave Te ugotovitve se navezujejo tudi na širši kontekst raziskovanja pravnega jezika in njegove vloge v sodnem procesu. Tudi drugi avtorji poudarjajo, da pravni jezik v slovenskem prostoru pogosto ni dovolj preverjen z vidika razumljivosti (Korošec, 2018; Šepec, 2019; Jemec Tomazin, 2020), čemur je namenjena tudi ta posebna številka revije. Iz najinih predstavljenih primerov izhaja, da razkorak med zakonodajo in sodno prakso ne pomeni zgolj slabe implementacije ali nejasne za­ konodaje, temveč razkriva sistemski problem pravne tvorbe pomena. Ta problem ni rešljiv z odpravo interpretacije, temveč s poveča­ njem zavedanja o njeni vlogi in posledicah. Ena od poti naprej bi bilo gotovo lahko izboljšanje zakonodajnega pisanja: boljša terminološka doslednost (na kar v predgovoru monografije Med jasnostjo in nedo­ ločnostjo opozarjajo tudi njeni uredniki, Jemec Tomazin idr., 2019, str. 13–14), preizkusi razumljivosti zakonodajnih besedil ter sodelovanje jezikoslovcev že v fazi oblikovanja zakonov. Druga pot je morda večja refleksivnost sodne veje oblasti o mejah interpretacije in o tem, kako posamezna razlaga vpliva na obdolženca. Najina analiza zato ni zgolj kritika zakonodajne ali sodne prakse, temveč vabilo k bolj zavestnemu ravnanju z jezikom v kazenskem pra­ vu. Ne gre za odpravo struktur, temveč za njihovo boljše razumevanje. Kazensko pravo ostaja področje, kjer se jezikovna forma prepleta s simbolno in materialno močjo, in prav zato je refleksija o jeziku nujna, ne postranska. Ob tem pa velja opozoriti tudi na drugo skrajnost: t. i. zahtevo po ljudskosti (Visković, 1989) oziroma pretirano poenostavljanje prav­ nega jezika. Tudi to nosi resna tveganja, saj lahko vodi v zmanjšano natančnost in izkrivljanje pomenov, kar je za kazensko pravo, kjer gre za poseg v temeljne pravice posameznika, nedopustno. Pravni jezik mora ostati dovolj precizen, da omogoča razlikovanje med dopustnim in kaznivim, med odgovornostjo in nedolžnostjo. Zato cilj ni zamenjava obstoječega jezika z bolj vsakdanjim, temveč njegova premišljena in odgovorna uporaba – takšna, ki bo omogočala tako razumljivost kot sistemsko zanesljivost. V ravnotežju med formalno gotovostjo in prak­ tično razumljivostjo se razkriva resnični izziv jezikovne pravičnosti v kazenskem pravu. 95 Jezik na zatožni klopi: natančnost, razumljivost in izzivi razlage pravnega pomena ... 5 Sklep V prispevku sva analizirali, kako jezikovne značilnosti zakonodajnih besedil, s posebnim poudarkom na nekaterih posebnostih slovenske­ ga jezika, kakršna je dvojina, vplivajo na pravno interpretacijo v ka­ zenskem pravu, področju, kjer je natančnost jezika tesno povezana z načelom zakonitosti. Pokazali sva, da jezikovna odprtost in nomoteh­ nična nejasnost pogosto ustvarjata interpretativne dileme, ki presega­ jo tehnične razprave o pomenu posamezne norme. Na podlagi analize izbranih slovenskih sodnih odločb sva opozorili, da takšne nejasnosti sodstvo silijo v iskanje ravnotežja med formalno zvestobo zakonske­ mu besedilu in potrebo po funkcionalni prilagoditvi pravnega reda konkretnim primerom. Ta napetost ni naključna ali izjemna, temveč strukturna značilnost sodobnega kazenskega prava. Glavne ugotovitve prispevka kažejo, da sodna praksa niha med dvema skrajnima razlagalnima paradigmama: monosemičnim, for­ malističnim poudarkom na določnosti in polisemičnim, teleološkim pristopom, ki išče smisel norme v širšem družbenem kontekstu. Ta razkorak med pravnimi besedili in njihovo uporabo razkriva ne le no­ tranjo kompleksnost pravnega jezika, temveč tudi njegovo vlogo v razdeljevanju pravne moči. V kazenskem pravu, kjer gre za temeljne pravice obdolženca, je natančna, predvidljiva in razumljiva formula­ cija zakonskih določb pogoj za legitimnost kaznovalne oblasti. Razu­ mljivost pravnih norm tako ni zgolj tehnično, temveč ustavnopravno in demokratično vprašanje. Premišljenost zakonodajnih posegov v kazensko zakonodajo je zato bistvenega pomena. Vsaka zakonska sprememba, zlasti na po­ dročju kazenskih norm, mora upoštevati ne le politične ali varnostne cilje, temveč tudi jezikovne in nomotehnične vidike, ki vplivajo na ra­ zumevanje, izvajanje in legitimnost pravnih določb. Nepremišljene, nedosledne ali pomensko odprte formulacije lahko povzročijo težave pri uporabi prava in ogrozijo pravno varnost, saj odpirajo prostor za arbitrarne interpretacije in neenako obravnavo. S tega vidika zakono­ dajalec ni zgolj pisec pravil, temveč prvi akter v verigi pravne pomeno­ tvorne komunikacije. Njegova odgovornost za jasnost in razumljivost ni le tehnična, temveč tudi ustavnopravna. 96 Slovenščina 2.0, 2025 (2) | Razprave Aktualen primer pomena te odgovornosti predstavlja odziv Mini­ strstva za pravosodje na sodbo Vrhovnega sodišča glede pomena zve­ ze več oseb v kontekstu kaznivega dejanja spolnega nasilja. Ministrstvo je izrazilo obžalovanje zaradi možnih negativnih učinkov takšne razla­ ge na žrtve ter opozorilo, da lahko tovrstna nejasnost oslabi zaupanje v pravosodni sistem. Ob tem je napovedalo zakonodajno spremembo, s katero bo izraz več oseb nadomeščen z bolj določno formulacijo dve ali več oseb (T. L. Š., 2025). Ta odziv ministrstva potrjuje ugotovitvam najinega prispevka: pomen zakonskih določb se oblikuje skozi prakso, pogosto šele ob soočenju s konkretnimi življenjskimi primeri, in lahko postane vir pravne negotovosti, če se vnaprej ne preveri njihova jezi­ kovna natančnost. Sodišča kot zadnji aktivni člen v verigi pravne komunikacije igra­ jo ključno vlogo pri tem, kako se jezik zakonov uresniči v praksi. Nji­ hova razlagalna odločitev je pogosto tista, ki določi, kateri pomen bo prevladal in s tem tudi, kdo bo kaznovan. Zato je toliko pomembneje, da sodna interpretacija ostane zavezana načelu lex certa in hkrati re­ flektira lastno vlogo v tvorbi pomena. Na tej točki postane jasno, da vprašanje razumevanja ni le individualno ali profesionalno, temveč tudi sistemsko. Prispevek zato odpira tudi razmislek o tem, kako okrepiti jezikov­ no odgovornost v kazenskem pravu. Med možne sistemske izboljšave sodijo: večja zakonodajna jasnost, boljše nomotehnično oblikovanje, redni jezikovni preizkusi razumljivosti norm, vključevanje jezikoslov­ cev v fazi priprave zakonodaje ter izobraževanje pravnih akterjev o jezikovnih vprašanjih. Hkrati poudarjava, da je treba ohraniti občutlji­ vost do pomena jezika kot orodja pravne moči in se izogibati poeno­ stavitvam, ki bi sicer povečale razumljivost, a zmanjšale natančnost in pravno predvidljivost. V sklepnem razmisleku naj poudariva, da se z razkrivanjem me­ hanizmov, prek katerih se pravni pomen oblikuje in razporeja, odpi­ rajo tudi poti za nadaljnje raziskave. Te lahko potekajo tako na te­ oretični ravni (denimo z nadaljnjo konceptualizacijo pomenotvorne vloge sodne interpretacije) kot tudi na normativni in empirični ravni. Potrebujemo več podatkov o tem, kako različni akterji razumejo in uporabljajo pravni jezik, kako interpretativne razlike vplivajo na izide 97 Jezik na zatožni klopi: natančnost, razumljivost in izzivi razlage pravnega pomena ... postopkov ter kakšni bi bili učinki bolj sistematičnega sodelovanja jezikovnih in pravnih strokovnjakov. Le s tovrstnim interdisciplinar­ nim pristopom bomo lahko oblikovali pravo, ki je hkrati dostopno, legitimno in natančno. Zahvala Članek je nastal v okviru raziskovalnega projekta SENTRIX: Arhitek­ tura kaznovanja: Izgradnja matrice odločanja, ki ga financira Evrop­ ski raziskovalni svet, in v okviru programske skupine Inštituta za kri­ minologijo – Družbeno nadzorstvo, kazenskopravni sistem, nasilje in preprečevanje viktimizacij v kontekstu visoko tehnološke družbe (P5­ 0221), ki jo financira ARIS. Literatura Ambrož, M. (2007a). Kaznivo dejanje in njegove vrednostne prvine. Ljubljana: Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani. Ambrož, M. (2007b). Umor na grozovit način. Pravna Praksa: Časopis za pravna vprašanja, 26(12), 29–30. Aubelj, B., & Pavčnik, M. (Ur.). (2003). Pravo: leksikon. Ljubljana: Cankarjeva založba. Bavcon, L., Šelih, A., Korošec, D., Ambrož, M., & Filipčič, K. (2014). Kazensko pravo: Splošni del. Ljubljana: Uradni list Republike Slovenije. Council of Europe, European Court of Human Rights. (2022). Guide on Ar­ ticle 7 of the European Convention on Human Rights – No punishment without law. Pridobljeno s https://ks.echr.coe.int/documents/d/echr­ks/ guide_art_7_eng Drobnjak, M. (2024). Vloga percepcije govora pri oceni verodostojnosti pričanja. Doktorska disertacija. Ljubljana: Pravna fakulteta, Univer­ za v Ljubljani. Pridobljeno s https://repozitorij.uni­lj.si/IzpisGradiva. php?lang=slv&id=159142 Gibbons, J. (1994). Language and the Law. London: Longman. Grad, F., Kaučič, I., & Zagorc, S. (2018). Ustavno pravo. Ljubljana: Pravna fa­ kulteta, Univerza v Ljubljani. Hart, H. L. A. (2012). The Concept of Law. Oxford: Oxford University Press. Jemec Tomazin, M., Škrubej, K., & Strban, G. (2019). Med jasnostjo in ne­ določenostjo – beseda urednikov. V M. Jemec Tomazin, K. Škrubej & G. 98 Slovenščina 2.0, 2025 (2) | Razprave Strban (ur.), Med jasnostjo in nedoločenostjo – pravna terminologija v zgodovini, teoriji in praksi. Ljubljana: GV Založba. Jemec Tomazin, M. (2020). Pravni jezik in pravna terminologija kot del prav­ ne (ne)varnosti. V J. Vogel (ur.), Slovenščina – diskurzi, zvrsti in jeziki med identiteto in funkcijo, Obdobja 39 (str. 139–144) Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Pridobljeno s https:// centerslo.si/wp­content/uploads/2020/11/Obdobja­39_JemecToma­ zin.pdf Korošec, D. (2018). Predgovor. V D. Korošec, K. Filipčič & S. Zdolšek (ur.), Veliki znanstveni komentar posebnega dela kazenskega zakonika (KZ­1). Ljubljana: Uradni list Republike Slovenije. Kranjc, J. (2019). Nekaj misli o pouku tuje pravne terminologije ter razume­ vanju in prevajanju tujejezičnih pravnih besedil. V M. Jemec Tomazin, K. Škrubej & G. Strban (ur.), Med jasnostjo in nedoločenostjo (str. 329–343). Ljubljana: GV Založba. Manrique, M. L., Navarro, P. E., & Peralta, J. M. (2017). Criminal law and legal dogmatics. Revus, 31. doi: 10.4000/revus.3806 Novak, A. (2013). Anglo­ameriška pravno filozofska misel. V A. Kaufmann (ur.), Uvod v filozofijo prava. Ljubljana: GV Založba. Pavčnik, M. (2004). Argumentacija v pravu: (Od življenjskega primera do prav­ ne odločitve). Ljubljana: Cankarjeva založba. Pavčnik, M. (2013). Teorija prava: prispevek k razumevanju prava. Ljubljana: GV Založba. Služba Vlade Republike Slovenije za zakonodajo. (2018). Nomotehnične smernice. Ljubljana: Služba Vlade Republike Slovenije za zakonodajo. Šepec, M. (2017a). Kolektivno kaznivo dejanje – teoretična dilema v sloven­ ski kazenski teoriji in praksi. Pravna praksa, 30–31, 6–8. Šepec, M. (2017b). Množinski zakonski znaki v inkriminacijah kaznivih dejanj in pravljična metoda argumentacije. Pravna praksa, 43, 10–13. Šepec, M. (2019). Načelo zakonitosti v kazenskem pravu. Pravnik, 136(7–8), 497–501. Šepec, M. (Ur.). (2021). Kazenski zakonik (KZ­1) s komentarjem, splošni del. Ljubljana: GV Založba. T. L. Š. (2025, 20. marec). Po pogojni kazni storilcev spolnega napada napo­ ved sprememb kazenskega zakonika. MMC RTV Slovenija. Pridobljeno s https://www.rtvslo.si/crna­kronika/po­pogojni­kazni­storilcev­spolne­ ga­napada­napoved­sprememb­kazenskega­zakonika/707460 Toporišič, J. (2000). Slovenska slovnica. Maribor: Založba Obzorja. 99 Jezik na zatožni klopi: natančnost, razumljivost in izzivi razlage pravnega pomena ... Tratar, B. (2022). Pravna varnost in prilagajanje družbenim razmerjem kot (pod)načeli načela pravne države. Pravosodni Bilten, 1, 157–173. Visković, N. (1989). Jezik prava. Zagreb: Naprijed. Odločbe in sklepi sodišč Odločba Ustavnega sodišča št. Up­40/94 z dne 3. 11. 1995. Odločba Ustavnega sodišča št. U­I­32/00 z dne 13. 4. 2000. Odločba Ustavnega sodišča št. U­I­335/02 z dne 24. 3. 2005. Odločba Ustavnega sodišča št. U­I.73/09 z dne 2. 7. 2009. Odločba Ustavnega sodišča št. U­I­88/07 z dne 8. 1. 2009. Odločba Ustavnega sodišča št. Up­879/14 z dne 20. 4. 2015. Odločba Ustavnega sodišča št. Up­1289/18 z dne 16. 3. 2023 Odločba Ustavnega sodišča št. Up­1289/20 z dne 9. 3. 2023. Odklonilno lo­ čeno mnenje sodnika dr. Zupančiča k odločbi št. Up­40/94 z dne 3. 11. 1995, ki se mu pridružujeta sodnika dr. Šinkovec in dr. Šturm. Odklonilno ločeno mnenje sodnice dr. Šugman Stubbs k odločbi št. Up­ 1289/20 z dne 9. 3. 2023. Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 260/2005 z dne 6. 4. 2006 Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 89056/2010 z dne 5. 4. 2012 Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 9999/2014 z dne 9. 11. 2017. Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 97490/2010­37 z dne 30. 1. 2014. Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 25137/2014 z dne 23. 6. 2016. Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 30459/2012 z dne 15. 2. 2018. Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 28751/2017 z dne 13. 2. 2020. Sodba Vrhovnega sodišča IV Ips 13/2019 z dne 9. 5. 2019. Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 44022/2017 z dne 23. 1. 2025. Sodba Višjega sodišča v Kopru, II Kp 44678/2014 z dne 2. 3. 2017. Sodba Višjega sodišča v Ljubljani, II Kp 41909/2011 z dne 10. 9. 2019 Sodba Višjega sodišča v Kopru, II Kp 55320/2018 z dne 7. 5. 2024 Sodba Višjega sodišča v Kopru, II Kp 44022/2017 z dne 28. 8. 2024. 100 Slovenščina 2.0, 2025 (2) | Razprave Zakonodaja Ustava Republike Slovenije (URS), Uradni list RS, št.  33/91­I,  42/97  – UZS68, 66/00 – UZ80, 24/03 – UZ3a, 47, 68, 69/04 – UZ14, 69/04 – UZ43, 69/04 – UZ50, 68/06 – UZ121,140,143, 47/13 – UZ148, 47/13 – UZ90,97,99, 75/16 – UZ70a in 92/21 – UZ62a. Obligacijski zakonik (OZ), Uradni list RS, št. 97/07 – uradno prečiščeno bese­ dilo, 64/16 – odl. US in 20/18 – OROZ631. Kazenski zakon Socialistične Federativne Republike Jugoslavije, Uradni list SFRJ, št. 44/76 in Uradni list RS, št. 63/94. Kazenski zakonik (KZ), Uradni list RS, št. 95/04 – uradno prečiščeno besedilo in 55/08. Kazenski zakonik (KZ­1), Uradni list RS, št. 50/12 – uradno prečiščeno bese­ dilo, 54/15, 6/16 – popr., 38/16, 27/17, 23/20, 91/20, 95/21, 186/21, 105/22 – ZZNŠPP, 16/23 in 107/24 – odl. US. Language on trial: precision, comprehensibility, and the challenge of interpreting legal meaning in criminal law This article explores the role of language in the formation, interpretation, and application of criminal law, with particular emphasis on how linguistic preci- sion and ambiguity interact with the principle of legality. Law, as a normative system, exists only through language, yet the language of legal norms is of- ten burdened with semantic vagueness, terminological inconsistencies, and nomotechnical shortcomings. The authors argue that legal language oscillates between monosemy – the ideal of semantic precision – and polysemy – the unavoidable openness of meaning that enables contextual adaptation and in- terpretive flexibility. This tension is particularly pronounced in criminal law, where linguistic uncertainty may lead to violations of principle of legality. Drawing on Slovenian case law, the article demonstrates how courts navigate the interpretive challenges posed by imperfect legislative drafting. Through a qualitative analysis of judicial decisions, the authors examine two recurring linguistic issues: the use of imperfective verbs in the description of criminal conduct and the use of plural forms in statutory provisions. These issues raise fundamental questions about whether certain behaviors meet the threshold for criminal liability and whether judicial interpretation remains within the bounds of lex certa. 101 Jezik na zatožni klopi: natančnost, razumljivost in izzivi razlage pravnega pomena ... The findings show that judicial practice fluctuates between two interpre- tive extremes: a formalistic approach that adheres strictly to the linguistic for- mulation of the law, and a teleological approach that seeks to realize the nor- mative purpose behind the provision. Both carry risks – the former may lead to absurd or unjust outcomes, while the latter may compromise legal certainty and the separation of powers. The article concludes by calling for improved legislative drafting, greater linguistic awareness among lawmakers, and in- creased interpretive responsibility within the judiciary, especially in light of the criminal law’s impact on fundamental rights. Keywords: law, language, legal interpretation, principle of legality, legal decision-making