Moč godbe in petja ^Wodba je dar božji, takisto tudi petje. Za oboje iraa človek prirojeno zmožnost, ^¦f^Tkatera se često zanemarja. A kdor v sebi to zmožnost budi in izobrazuje, temu vneraa godba v sreu mile in mirne, pa tudi žalobne in burne eute. Njeno delovanje na živali in človeka je zelo mnogovrstno. Evo, nekoliko zgledov! Grški Orfej je živel 13 ali 14 stoletij pred Kristovem rojstvom. Se svojo godbo in svojim petjem krotil je divje zveri v gori, da mu so bile poslužne. Kot pevec je potoval po daljnih krajih. Ko se je vrnil v svojo dornovino, ukrotil je svoje rojake, divje Trake. Dal jim je postave, verozakon. pesništvo in godbo. Izvestno ste tadi vi vže čitali v različnih knjigah, kako je nek godec padel v jamo, v katerej je bil medved. Ker je bil brez orožja, bil bi izvestno pogubljen, a pomagal si je z godbo. Z glasovi svojih strun branil se je divje zveri, dokler mu niso ljudje prišli na pomoč. Še o slavnem Paganiniju, ki je izdeloval najboljše gosli, pripoveduje se, da so ga nekdaj napadli volkovi. Otel si je življenje s tern, daje neprenehoina godel na svojih goslih. Ko so rau popokale strune druga za drugo, godel je še na jednej samej, dokler mu ni prišlo rešenje. Anglež Jakob Tatlow pripoveduje sledečo dogodbo: Pet klerikov se je izprehajalo poletuega večera blizu neke gore ob potoku. Ko posedejo v travo in •¦< 20 *¦•— začno prepevati nek psalm, tedaj priskače z g&re dolgouhat zajček. Kakih 50 korakov pred njimi se ustavi ter posluša njih petje. Ko se pesen konča, vrne se zajček V gdro, a zopet priteče, ko začno drugo pesen peti. Še le potem, ko so nehali s petjem, potegnil jo je tudi njih poslušalee nazaj v svoje gorsko ležišče. Nekaj podobnpga temu pripoveduje SirHavrkins o nekem kapitanu Novare. Ta je bil ujet in si želel harfe. da bi si v ječi krajšal čas. Ko jo dobi in začne brenkati po strunah, prišle so miši iz svojih lukenj ter so ga poslušale. To je delal šest dni zaporedoma, in vselej so ga obstopile te plahe živalce, ko je zaeel godbo. Da vojaški konji glas trobente poznajo in se ga vesele, to je obče znano. Tudi to se eita po večkrat, da afriški divjaki igrajo z gadi, katere krote s piščalko; z njo navadijo gada, da pleše po glasu piskača. Samo pes ne mara za godbo, pri najlepših glaso.vih zaene tuliti. K. Ker ima godba velik vpliv na živali, ki nimajo nobene višje uadarjeuosti ali zmožnosti, zatorej se ne čudimo, da tudi človeka zanima, njegove čute očara in ga povzdigne do vzvišenosti. Tudi o tem imamo dosti zgledov. ?¦ Vže otroka v zibeli zaziblje materino petje v sladko spanje, zato mu mati I tako milo poje. Tudi jok se mu izpremeni v smeh, ker mu petje tako prija, da I je vesel. ¦ Grki so vže od neznanih časov skladali lepe pesni, katere so plesaje prepe- I vali na glasbo ali godbo. In to se je godilo v svetišči ter v čast izmišljenih bogov J jd boginj. *^^| Postavodajalec Špartancev, Likurg, poslal je Taleta iz Krete v svojo do- ^^W movino, da naj po svojih pesnih nagiba srca Špartancev k jedinosti in pokornosti. m Potem še le je prišel sam in jim podal svoje postave. To kaže, da so starodavni I Grki prištevali godbo najboljšim pripomočkom, ki uiire in mikajo Ijudstvo. I Srbe in sploh Jugoslovane so navduševali ia v vojno proti Turkom gonili ™ goslarji, pevci z goslami, da-si so imeli le jedno samo struno in so bili dostikrat slepi. Glas gosel in pevčeva beseda sta je navduševala za križ častni in svobodo zlatno. M Iz zgodeb kralja Savla se kaže raoč godbe nad človeškimi strastmi. Kadar ¦ koli je hudi duli prišel nad Savla, vze\ je David harfo in je brenkal na njej, J dokler ni postal Savel miren, in ga ni zapustil hudi duh. j^^l Leta 1480. je prišel ob pamet slikar Hugo van der Goes, kijebilizmej ^'^B najboljšib učencev slavnega van Eijka v Bruslji. Sarao godba ga je raogla ¦ včasih zdramiti, da se mu je za nekaj časa v spominu zvedrilo, kadar so peli poleg ¦ njega najmilejše eerkvene pesni. Umetni Hugo je bil mnih avguštinskega reda, ¦ zato so mu cerkveni pevci včasih uraetno zapeli. ¦ Odkar služita godba in petje krščanskej cerkvi, povzdiga ta božji dar dušo ¦ od pozemskega hrupa do nebeških viširi. Izredno je bilo petje prvih kristjanov, ¦ o katerem piše sveti Jeronim, da odmeva kot podnebno grmenje, kadar po m psalmih dijakonov in pevcev vse ljudstvo odpeva ,,Amen." I Kdor je kdaj poslušal kako večjo cerkveno godbo, ali poslušal v kakej ško- I fovskej cerkvi sveto petje velikega tedna, tak je sam občutil čudno moč, ki jo ima ¦ —'**¦ 21 >¦• — taka godba do človeškega srea. Na svojih perotih ga nosi po svetih nebesih, ali pa joka ž njim nad človeško nesrečo in hudobijo. Cudežno in res včasih tudi nevarno sega umetoa posvetna godba človeku v sree. Prilizneno in mamljivo ga vabi, pa tudi burno in strašno vzbuja strasti v njem. Kako nežno se poje ,,Mila, mila lunica", in kako močno doni krepki nNaprej zastava Slave!" V pesnih slavimo preljubo veselje. domaee življeiije, zvesto ljubezen in še sto drugih eoakih občutkov. Takisto pa vzbuja nam godba iu pesen tudi vzvisene čute za vero, dom in cesarja. ni. Dragi moj, ki to čitaš, ali mar veš kaj je paramitija? To je taka parabola ali prilika, v katerej so delujoče osebe višja nadzemeljska bitja, ne pa ljudje. Po ujej se pojasnuje na posebnem dogodku kako nrarno pravilo ali kaka vižja resnica iz duševnega življenja Cloveškega. 0 upljivanji godbe na človeka pa nam podaja J. P. Eichter sledečo paramitijo. Nekdaj je stopil angelj ljubezni pred Boga iu ga prosil: ,,Oče! daj svojim ubogim ljudem boljži govor, ker oni irnajo same besede, kadar hočejo naznaniti, kako se radujejo, kako žalujejo, kako ljubijo". — nDal sem jim solze", odgovoril je Bog, Bsvitle solze veselja, grenke solze žalosti in sladke solze Ijubezni." Angelj Ijubezni je dalje govoril in dejal: ,,Solza ne naznanja vsega, karleži v eutečem človeškem srei. Oče nebeški! daj jira boljši govor, kadar hote naznaniti, kako občutijo neskonene svoje želje po nekaj prihodnjem, kako se jim izgubiva jutranja zdrija minule mladosti, kako se jim blesti večerni žar prihodiijega živ-Ijenja". — Zdaj začuje nebeški Oee jasno Vilo ali modrieo petja in godbe. Njej namigne in reče: ,,Pqjdi doli k ljudem in uči je svojega govora." Takrat je stopila modrica petja in godbe na svet in podala človeškerau rodu nauk o glasovih ali glasoslovji. Od takrat zna človeško srce govoriti. Godba in petje sta govor človeškega srea. Fr. Rup.