Fr. Rojec: Gospodov dan
Mladinska igra v eaem dejanju.
(Konec.) Deseti prizor. Kakor prej brez Anice.
M i n k a (stopi k mizi, sede na klop, se nasloni z ro-kami na niizo in zacne jokati. Mtfd jokom vzdihne): Oh — kako — seni jaz — ncsvečno!
L e 11 k a (jo sočutno gleda): Ali ti je hudo, Minka, ker ne moreš še ti v Ljubljano?
M i D k a (dvigne plavo in si briše solzne oČi): Kajpada mi je; težko nii je pu tudi zaradi tega, ker imate take tro§kc in skrbi z menoj!
Lenka: Zavoljo tega si ne delaj težkega srco! Ako je nam Bog aekaj vzel z boleznijo, pa nam že kje drugje povruc na drug način. Zavoljo tega bodi le mirna!
Jožko (stopi bliže): NiČ ne jokaj, Minka! Bom pa jaz šel služit za pastirja. Kar boni prislužil, bom dal vse tcbi. da boš mogla  še ti v Ljtibljaiio v šolo!
L e n k a (pa poniilovalno pogleda): Revček, kaj si bo^ pa tnogel prislužiti! še za hraiio in obleko komaj! Ali nii-slis, da so tako pocenl tjubljunske šole? Te stanejo mtiogo denarja.
J o ž k o (žalostno povesi plavo): če je tako, potem pa   že  ne bo  nic z   Miiikiiiim   šolanjem.
Leuka: Nič ne bo, nič! Je že tako na svetu. Malo ljudi i je tukaj tako srečnih, da bi se jim spolnila vsaka želja.
Minka (se zravim pokonci): Oh, zakaj inoramo biti pa tako revni ravno pri nas!
Leuka : Otroka inoja, vidva še premalo poznata svet in se prištevata metl uajvecje nesrečneže, ker ne moreta z otroki naših bogatih kmetov. Toda vediia, da je okrog po svetu brez števila otrok, ki se jim godi še mnogo miiogo huje. Nimajo svojega doDia, so brez starŠev ali pa so njih oČetje uepoboljšjjivi ptjanci in uboge male siromačke Še neusiniljeno pretepajo, kadar jih lacni in raztrgani prosijo za hrano in oblelio.
Minka : Pri na.s res nimamo takih nadlog in takega trpljenja, ker imanio lasten dom ter dobrega in skrbnega očeta.
I, c n k a : Tako je! Stradati nam tudi ni treba, in ako Bog da zdravje, si bomo še tudi tahko prikupili kaj po-sestva. ko bosta viclva odrasla in nama z ocetom poraagala pri delu.
J o ž k o : Pa vendar bi bilo lahko na svetu mnogo dru-gat-c in boljše, kakor je!
Lenka:   To je gotovo. A če ni, pa ni!
Enajsti prizor.
Kakor pvvj  ter  Martin  in Anton.
M a r t i n (v gosposki obleki, ima gosto rjavo brado, «a roki mu visi dolg površnik. Vstopi. se odkrije in postoji pri vratihj:   Dobro jutro vsem skupaj!
Anton (s klobukom na glavi vstopi takoj za Martinom in se ustavi poleg njega. Na ustoili se mu ziblje zadovoljeu nasmeh).
Drugi (osuplo gledajo Martina): Bog ga daj! Dobro jntro, gospod!
M a r t i n   (se smehlja): No. ali me nobeden ne spozna?
J o f. k o (slopi bojef e k materi in dvigne roko proti Mnrtinu, kakor v šoli proti učitelju); ]az, jaz!
.\nton:   No, Jožko, kdo je ta gospod?
Jožko   (pogumno):  Kristiis!
D r u g i    (se  glastio  zasmejcjo).
Anton: Glej ga! Kako ti pride kaj takega na misel! To je moj brat in tvoj stric Martin, ki se je zdaj vrnil zdrav i« srecen iz daljaih tujih dežel!
Lenka (veselo iznenadcna): Oh no! Glej ga, saj je res Martin! (Stopi k njeinu in mu poda roko.) Pozdravljen, ljubi svak! No, si veiidar spet v domačem kraju! Kdo bi te spoznal. ko si se tako spremenil! Ko si zapusiil doin, si bil Še šibak kniečki fant, zdaj si pa tak postaven in bradat gospod! Oh sedi, sedi!
Martin   (sedej: I, dolgo je že otl tistega časal
Lenka:   Mislim, da je že kakih dvajset IeL
¦~-                                                                                    —           a«
M a r t i n :   Da,  dvajset let že letos spomladi!
Lenka: Jej, jej! Zdai si pa spct doma! Kod vse si hodil in kako se ti je godilo po svetu v teh dolgih letili?
M a r t i 11 : Obhodil sem skoro pol sveta. Spočetka nii je Šlo seveda trdo; potem pa, ko sem se naučil jezikov, sem imt-1 pa sreco in zdaj se nisem vrnil praznih rok. Mnogo mojih reči še pride za meuoj po železnici in pošti.
Lenka: No, pozna se tt da uisi v stiskah. Oh, s čim naj  ti brž postrežeiu?
M a r t i n ; Malo potrpi! Nisem potreben. Zdaj bi prej rad pozual še vaša dva mala. (Stopi k Minki in ji poda roko.) Ti si Minka, kajnel
¦Minka (se posmehlja): Da, striČek! Zelo sem vesela, iia vas veadar eukrat vidiiii. Vsak dan scm molila, da se srecno vrnete.
Martin: Bog te jc uslišal. Moja sreča pa tudi iebi ne bo v škoda. (Ji položi roko na glavo.) Ubožica! Bila si liudo bolaa. Vse mi je povedal že oče iz cerkve grede. Hvala Bogu, da si prestala bolezen! Kiii&lu boš spet popol-noiim zdrava. (Odloži povrsnik in se obrnc proti Jožku.) Kuj pa je s teboj? Čvrst faut si!
Jožko   (popleda  v tla  in sv ne upa k stricu).
Lenka (pa porine proti Martimi): Vidiš ga, gumpcat Daj roko stricu. mj veš. kako se niora —.
M a r t i n (ga prime za roko iu potegne k sebi): NiČ se me ne boj, saj nisem hud! Jožko, kar naravnost mi po-vej, zakaj si  me pa prej  imenoval Kristiisa?
Anton,   Lenka   (sedeta v bližini mize na klop).
Jožko (pogleda strica v obraz): Zato, ker ste niu popoluoma  podobni.
Murtin:   Ali si Kristusa že videl?
J o ž k o : že, v sonjah. Bil je prav tako velik in iinel ie prav tako brado kakor vi, stric. Prišel je k nam v hiso ktikor popotnik in potem je kar naenkrat zginit.
M ii r t i n (ga prinie za glavo): Jožko, iz tebe postane še kaj posebnega. Videl si mojo podobo v sanjah, preden je še mogel kdo slutiti, da sem ua potu v doinovino.
Anton:   Ali misliš, da  je  res tcbe  videl   y  sanjah?
Marliu : Koga pa drugega! Takih slučajev se je žp več pvipetilo, a le redki so, ki imajo take duševne po-sebnosti.
Lenka   (sklepa roke): To pa res niso vsakdanje reči!
M a r t i 11 : škoda bi bilo za tako glavico, ko bi stikala le po grmovju in kamenju za kravami io kozamil V Ijub-ljanske šole pojdeš in če boš priden, boš lahko neko<5 Se v Čast iu ponos vsej tukajšnji okolici in morda še tudi Tsemit slorenskemu narodu!
Lenka :   Moj Bog, Jožko, ali slišiš, kaj te čaka?!
J o ž k o : Slišiui in rad se bom ueil. Toda drugače ne greni od doma, če ne gre z menoj tudi Minka. Slišal bi j<> noter v Ljubljauo* kako bi ubožica jokala, ako bi tudi ntui iu» mogla z menoj, z Anico in s Tontko.
M a r t i n : No. pojde pa Se Minka, ako jo imaŠ tako rad! Za poplačilo troškov boin žc jaz skrbel.
Miuka (presrečna. plane k Martinu in ga objame): O striček, raoj dragi striček, Bog vam tisočkrat povrni vašo dobroto! (Mu poljubi roko.) Oj, kako ste dobrotljivi, kako blagi!
Lenka, Anton (ganjena gleclata ta prizor in si brišeta solze veselja).
Dvanajsti prizor.
Kakor prej  iii kramarica.
Krainarica (vstopi): No, vsem dobro jutrol Ali zdaj ste pa doma!
Aston (jo pogleda po strani): Dobro jutto, žena! Cesa  želite?
K.ramarica : No, kramarica sem, pri maši sem bila, a zn ta čas sem tukaj-le (pokaže) shranila svoje blago. Saj menda ne boste hudi zaradi tega?
Anton:   Bog varujl Nič ni bilo napoti nikomur!
Lenka (pogleda kramarico): O kramarica, medve se pa ie poznava! No, kako  ie  /.e kai?
Kramarica: Jij, tako je, tako, da se živi, Čeprav težko! (Gletla Martina.) Obisk imate. (Bolj po tihem.) Ali je vaš znanec ali sorodnik?
Lenka {se zadovoljno smehlja): To je naš stric Mar-tin, ki je prišel iz tujine!
Kramarica: No — aii res? Ah, to je veselje! Go-tovo tma gospod rad tudi otroka. Znabiti bi jiraa rad še kaj   kiipil, če bi videl moje lepe reči.
Martin (se obrne proti kramarici): Kaj pa imate, žena? Ali je kaj prida vaša roba?
Kraraarica (se hitro obrne, odgrne kosaro, jo po-stavi na mizo, nato pa dvigne še kos na klop pri mizi. Med tem govori): O gospod, same lepe in najboljše reči! Le poglejte, pa boste gotovo kaj izbrali! Povsod hvalijo in radi kupujejo od  mcne.
Martin (vstane, v/anie iz žepa denarnico, iz te pa pest cekinov): Otroka. zdaj pa le izbirajta, četudi do go-lega oskubita to prodajalno! (Strese deuar na mizo.) Tu je dfiiar, ki bo plačal!
Jožko (stopi k moteri in jo potegne za krilo, kakor bi ji hotel nekaj povedati po tihem).
Lenka   (se pripogne k njeniu): Kaj bi rad, Jožko?
J o ž k o (ji govori na ubo botj po tiliom, vendar še tuko glasno, da vsi slišijo): Vidite, niati, da so naš stric res Kristus! S cekini natu posipljejo mlzo fcakor oni po-potnik, ki sem ga vitlel v sanjab!
Anton: Prav dobro si povetjai. Jožko! Res, Kristus še  vedno živi na  svetu  —  v dobrih  ljudeh.
Zagrinjalo.