Pesništvo kot mimesis v Aristotelovi Poetiki
Jera Marušič
Univerza v Edinburgu jera.marusic@ed.ac.uk
V uvodnem poglavju Poetike Aristotel zagovarja tezo, da bistvena značilnost pesništva ni verz, pač pa mimesis. Članek ima namen pokazati, da ta izhodiščna teza Aristotelove teorije pesništva ni nedvoumna, pa tudi ne neproblematična.
Ključne besede: antična estetika / poetika / mimesis / Aristoteles / Platon UDK 111.852
Uvod
Aristotel začne razpravo o pesništvu s polemiko o vprašanju, kaj je bistvena značilnost pesništva; nasprotuje namreč očitno razširjenemu pogledu, ki pesništvo enači z govorom v verzih in tako šteje med pesnike tudi tiste, ki skladajo dela v verzih o medicini ali o naravi, npr. Empedokla. Nasprotno Aristotel trdi, da razen verza nimata Empedokles in Homer nič skupnega, in da bi morali Empedokla imeti za naravoslovca, ne pa za pesnika (Po. 1, 1447b17-20). Pozneje v Poetiki bo Aristotel podobno zavrnil verz kot element, po katerem se pesnik loči od zgodovinarja: v 9. poglavju pravi, da če bi bila Herodotova dela prenesena v verzno obliko, bi bila ravno tako zgodovina — ne pa, kot je očitno implicirano, pesništvo ( Po. 9, 1451b2-4). Kot je znano, Aristotel trdi, da je bistvena značilnost pesništva mimesis in ne verz. Grška beseda mimesis je v slovenščino običajno prevedena kot »posnemanje« ali »predstavljanje«, vendar jo bom tukaj pustila v grški obliki in se tako izognila vnaprejšnji določitvi njenega pomena. Eno od vprašanj, ki jih bom obravnavala, je namreč prav to, kako je mimesis razumel Aristotel in kako avtorji pred njim. Skozi razpravo bo postalo razvidno tudi, v čem se pojem mimesis razlikuje od našega pojma predstavljanja.
V uvodnem poglavju Poetike Aristotel označi vse zvrsti pesništva kot, v celoti vzeto, mimeseis\ Od teh zvrsti Aristotel omeni epiko, tragedijo, komedijo, ditiramb in glasbo za au^osin khitaro (Po. 1, 1447a13-16).1 Pomembno je, da za Aristotela mimetični značaj pesništva ni le lastnost, ki je skupna
49
vsem zvrstem pesništva, glasbenim in neglasbenim, pač pa tudi lastnost, ki pesniški govor (tj. pesniška neglasbena dela) loči od medicinskega ali naravoslovnega govora. Aristotel namreč pravi, da bi morali nekoga (ki sklada govore) klicati pesnik »zaradi mimesis«, ne pa »zaradi verza«, in dalje trdi, da bi morali nekoga, ki sklada govore, klicati pesnik ne glede na me-trično obliko skladanja: v skladu s tem merilom Aristotel Empedoklovih del ne uvrsti med pesniška, medtem ko dozdevno prišteva k pesniškim delom celo sokratskepogovore, se pravi prozna dela (Po. 1, 1447a28-b20; 9, 1451b27-29).2
Vendar pa Aristotel ne v Poetiki ne v nobenem drugem delu ne razloži, kako razume mimesis, pa tudi ne, v kakšnem smislu razume pesništvo kot mimesis. Kljub temu Aristotelovo označevanje pesništva kot mimesis ni bilo pogosto prevprašano. Pogosta predpostavka je namreč, da Aristotelov pojem mimesis približno ustreza našemu pojmu literarnega predstavljanja, t. j. predstavljanja oseb, njihovih dejanj, dogodkov itd. v literarnih delih. Pogosta predpostavka je tudi, da so pesniško mimesis razumeli v tem smislu že avtorji pred Platonom ali pa vsaj Platon, predvsem v 10. knjigi Države, kjer je pesništvo nasploh označeno kot mimesis.3
Nasprotno pa je moje mnenje, da je tako razumevanje pesniške mimesis tuje Platonu. Tu ni mogoče podrobno obravnavati Platonove zapletene označitve pesništva kot mimesis v 10. knjigi Države. Kot pa sem zagovarjala drugje, tam pojem pesniške mimesis nikakor ne ustreza našemu pojmu predstavljanja oseb, dogodkov, itd. v literarnih delih, pač pa se pesniško mimesis razume precej drugače: kot varljivo mimesis oseb, ki imajo znanje o stvareh, o katerih pesniki govore.4 Označevanje pesništva kot mimesis te vrste torej že samo po sebi pesnike diskreditira. Vendar se bom tu osredotočila na Aristotelovo označevanje pesništva kot mimesis. Kot bomo videli, je pri tem Aristotel pod vplivom zgodnejše tradicije, predvsem Platonove razprave o glasbenem in dramatskem pesništvu; vseeno pa po mojem mnenju označevanje v tej splošni obliki (»vse zvrsti pesništva so, v celoti vzeto, mimeseis«) prvič najdemo v Aristotelovi Poetiki. Moj namen je pokazati, da to označevanje ni nedvoumno pa tudi ne neproblematično. Kot bom dokazovala, Aristotel pri tem označevanju uporablja izraz mimesis za dve precej različni pesniški dejavnosti, ki ju bom tu imenovala 'figurativno predstavljanje' (značilno za glasbeno in dramsko pesništvo) in 'ne-figurativno predstavljanje' (ki ga pogosto najdemo v epiki). Poleg tega pa bom poskušala pokazati, da s tem, ko Aristotel označuje pesniško ne-figurativno predstavljanje kot mimesis, njegova teza, da se pesniški govor loči od drugih vrst govora po mimesis, ne drži več. Nazadnje bom pokazala na še nekatere druge odlomke v Poetiki, ki kažejo na Aristotelovo ohlapno razumevanje tega, iz česa sestoji pesniška mimesis.
Preden se obrnem k Poetiki, pa je potrebno pojasniti, kako so mimesis razumeli avtorji pred Aristotelom, in dalje, v kakšnem smislu je pesništvo kot mimesis razumel Platon in s tem vplival na Aristotela.
Mimesis pri avtorjih pred Aristotelom
Raba glagola mimeisthai in sorodnih izrazov je relativno dobro dokumentirana od 6. stoletja pr. n. š. Tu ni mogoče obravnavati zgodovine teh izrazov, iz besedne rabe teh izrazov pa lahko mimesis opredelimo takole: »delati ali proizvajati nekaj, kar je namerno podobno nečemu drugemu v tem ali onem pogledu«; oziroma krajše, »delati ali proizvajati nekaj s posnemanjem nečesa drugega v tem ali onem pogledu«.5 Najprej pa je treba opozoriti na dve vrsti mimesis v ontološkem smislu: figurativni in ne-figurativno mimesis.6 Razliko med njima ponazarjata naslednja dva primera. Primer ne-figurativ-ne mimesis najdemo v Evripidovi Elektri: Klitemnestra opravičuje svojo nezvestobo Agamemnonu z besedami, da »ko mož greši in zavrže svojo ženo doma, je ženska nagnjena k temu, da mimeisthai moškega in si dobi novega ljubimca« (Elektra 1036-38). Iz konteksta je razvidno, da žena tudi sama vara moža, enako kot mož, ki ga posnema. Izvajana dejavnost (ženina) je v tem primeru bistveno podobna posnemani dejavnosti (moževa), t. j. prva je podobna drugi v tistem vidiku, zaradi katerega tako ena kot druga štejeta za primer neke dejavnosti (varanje).
Primer drugačne vrste mimesis pa najdemo v Platonovi Državi: sogovorniki snujejo model pravične države in se ob tem vprašajo tudi, kakšna pesniška dela bodo primerna za šolanje bodočih čuvajev7 te države, npr. ali tudi taka, ki vključujejo mimesis različnih obrtnikov in rokovnjačev, med njimi veslačev (Država III, 396b). Iz konteksta je spet razvidno, da s posnemanjem veslačev ti učenci ne bodo zares veslali (to je, na barki in v vodi), pač pa bodo npr. izvajali gibe, podobne veslaškim, in to počeli na suhem. Ključno pri tem pa je, da dejavnost učencev tvori figuro veslanja, tj. označuje veslanje oziroma se nanaša nanj. Dejavnost učencev pa ima ta figurativni značaj prav zaradi tega, ker je podobna veslanju v nekem določenem nebistvenem vidiku, npr. v načinu gibanja. To dejavnost lahko tako označimo kot figurativno mimesis, v nasprotju s prejšnjim primerom ženinega varanja, ki tvori ne-figurativno mimesis.
Kot že omenjeno, mimesis lahko sestoji tudi v proizvajanju, t. j. v dejavnosti, ki ima nek materialni proizvod. Take dejavnosti so slikanje, kiparstvo, lahko pa tudi vezenje; vse te tvorijo mimesis figurativne vrste. Poglejmo primer slikanja kavča iz Platonove Države: tu je proizvod sli-karjeve dejavnosti, t. j. slika, podoben nečemu drugemu, se pravi kavču,
vizualno (se pravi v nekem nebistvenem vidiku): prav zaradi te vizualne podobnosti slika tvori figuro kavča. Razlika med dejavnostjo učencev in dejavnostjo slikarja, ki obe nastopata kot mimeseis, pa je v tem, da prva dejavnost sama po sebi tvori figuro veslanja, medtem ko je le proizvod slikarjeve dejavnosti tisti, ki tvori podobo kavča (nasprotno pa slikarjeva dejavnost ne tvori figure mizarjeve dejavnosti ne katerekoli druge).
Še eno vprašanje v zvezi s figurami, ki jih tvori mimesis, pa je, katere predmete natanko označujejo. Npr. katero veslanje označuje figura veslanja v gornjem primeru, in na kateri kavč se nanaša figura kavča? Očitno je, da figura veslanja ne označuje nujno nekega določenega preteklega veslanja, in prav tako, da figura kavča ne označuje nujno nekega določenega, že izdelanega kavča. Seveda je mogoče, da figura označuje neko obstoječo stvar ali osebo ali celo določen pretekli dogodek. Npr. slika lahko tvori figuro Sokrata in se torej nanaša na neko osebo, ki je resnično obstajala; ta figura lahko celo označuje Sokrata, tik preden spije trobeliko (kot na Davidovi sliki Sokratova smri), in torej nek dogodek, ki se je v resnici zgodil. Na enak način lahko igralec tvori figuro, ki označuje Sokrata v nekem določenem trenutku iz njegovega življenja (npr. skozi vlogo Sokrata v Platonovi Apologiji). Vendar je prav tako mogoče, da figura ne označuje nič obstoječega oziroma dogodenega. Od tu izhajajo zapletena vprašanja o tem, kakšen je ontološki status predmetov, ki jih figure označujejo, in kakšen je odnos med figurami in temi predmeti. Vendar se ta vprašanja bistveno ne dotikajo problematike, ki jo obravnavam tu, zato jih puščam ob strani.8
Pesniška mimesis v Platonovih dialogih
Aristotelova obravnava pesništva vsebuje precej elementov, ki jih najdemo tudi v Platonovi obravnavi pesništva kot mimesis, vendar se tudi pomembno razlikuje od slednje. Splošno znano je, da je ta Platonova obravnava precej zapletena; tu jo bom le na kratko predstavila.
Platon govori o pesniški mimesis v več razpravah. Kot sem poskušala dokazati drugje, Platon v teh razpravah pojmuje kot mimeseis tri različne dejavnosti pesnikov in ne ene same, pri čemer so te mimeseis spet različnih vrst; pri tem Platon uporablja izraz mimesis v gornjem pomenu, tj. »delati ali proizvajati nekaj, kar je namerno podobno nečemu drugemu v tem ali onem pogledu«.9 Kot bomo videli pozneje, izraz mimesis pri Aristotelu nima vedno tega pomena.
V 3. knjigi Platonove Države in v 2. in 7. knjigi njegovih Za^konov najdemo teorijo, ki razume glasbeno pesništvo kot mimesis človeških značajev in
različnih vedenj; v Državi sogovorniki povezujejo teorijo z muzikologom Damonom,1, medtem ko je v Zaklonih predstavljena kot splošno znana in sprejeta.11 Aristotel se naslanja na to glasbeno teorijo tako v Poetiki kot v Politi^ki (VIII 7, 1342a33-34), v slednji se izrecno nanaša na Državo.
Ta, zelo verjetno pred-platonska teorija se lahko zdi precej tuja našemu dojemanju glasbe. V skladu z njo izvajanje nekega glasbenega dela (ki lahko vključuje petje, igranje na glasbila, ples) tvori npr. mimesis tožbe (Rep). III 398e2), hrabrega boja ali vzdržnega vedenja (Rep. III 399a5-8).12 Natančneje, glasbena skladba tvori takšno mimesis skozi harmonijo in ritem, dva elementa glasbenega skladanja (poleg ^ogos, neglasbenega elementa), ki po tej teoriji tvorita mimesis različnih človeških značajev in vedenja.13
Čeprav si lahko le predstavljamo, kako je ta glasba zvenela, pa je mogoče kljub temu sklepati, v kakšnem smislu jo teorija pojmuje kot mimesis. Iz razprave je razvidno, da harmonije in ritmi tvorijo mimesis določenih dejavnosti in vedenja skozi njihovo zvočno podobnost s temi dejavnostmi in značaji. Npr. melodija zveni podobno kot ženska tožba (Rep. III 398e2); ritem zveni podobno kot korakanje vojakov. Dalje, zaradi te zvočne ali tudi kinetične (ples) podobnosti, skladanje in izvajanje nekega glasbenega dela tvori figuro ženske tožbe ali pa figuro vojaškega korakanja (in seveda ni še en primer takšne dejavnosti). Označevanje glasbenega skladanja kot mimesis tako ustreza gornjemu pomenu izraza mimesis; glasbeno skladanje namreč lahko opišemo kot dejavnost, ki je namerno podobna neki drugi dejavnosti oziroma vedenju, pri tem pa je ta podobnost seveda figurativna.
Še ena pesniška dejavnost, ki jo Platon označi kot mimesis, je poosebljanje oseb, o katerih pesniki govore. 3. knjiga Dr^ave to poosebljanje ponazori s primerom iz Homerjeve Iliade: ko Homer govori »kot da bi bil« (Rep. III 393a8 in c1), t. j. pooseblja Hriza, ko prosi Ahajce, naj izpustijo njegovo hčer (J/. I 17-21), pesnik izvaja mimesis Hriza.14 Ko pa Homer pripoveduje o Hrizu kot on sam, t. j. kot Homer, kot stori ravno pred tem, ne izvaja mimesis Hriza; njegovo pripovedovanje je »preprosto«, t. j. »brez mimesis««.
Označevanje pesniškega poosebljanja kot mimesis je predstavljeno kot novost;15 obrazloženo pa je takole: ko Homer govori, kot da bi bil Hriz, 'naredi sebe podobnega nekomu drugemu'; »narediti se podobnega nekomu po glasu ali po gibu pa je mimesis [te] osebe« (Rep. III 393c5-6).16 Iz te razlage lahko zaključimo, da je označevanje pesniškega poosebljanja kot mimesis v skladu z gornjim pomenom tega izraza: namreč, ko se Homer »naredi po glasu in gibu podobnega« Hrizu, lahko njegovo početje opišemo tudi kot dejavnost (pripovedovanje), ki je namerno podobno neki drugi dejavnosti, tj. Hrizovemu govoru. Pri tem je podobnost Homerjeve dejavnosti s Hrizovo seveda figurativna: zaradi te podobnosti Homerjev govor tvori figuro Hrizovega govora, Homer sam pa figurv Hriza.
Dodamo lahko, da so v 3. knjigi Dr^ve nato različne pesniške zvrsti opredeljene glede na način pripovedovanja »skozi mimesis«oziroma »brez« mimesis. Tragedija in komedija v celoti tvorita pripoved skozi mimesis; diti-ramb je v celoti brez mimesis; epika je sestavljena iz obeh vrst pripovedovanja (Rep. III 394b8—c5). V primeru tragedije in komedije tako pesniško pripovedovanje tvori izmenoma figurativno mimesis govora ali dejanja ene ali druge osebe oziroma več oseb (npr. zbor). Kot bomo videli kasneje, bo Aristotel v Poetiki uvedel razliko med pripovedovanjem 'skozi' in 'brez' mimesis v nekoliko spremenjeni obliki.
Poleg teh dveh dejavnosti, ki ju Platon označi kot mimeseis, je tu še tretja. V prvem, 'epistemološkem' delu razprave v 10. knjigi Države je pesništvo na splošno označeno kot mimesis. Pogosta interpretacija, s katero pa se ne strinjam (kot omenjeno zgoraj) je, da ta mimesis označuje pesniško predstavljanje oseb, njihovih dejanj in ostalega, o čemer govore pesniki.
Pri interpretaciji, ki jo zagovarjam, je pomembno upoštevati nekatere predpostavke opredelitve pesništva kot mimesis v tej Platonovi razpravi. Najprej, pesništvo se v njej obravnava kot govor o stvareh, ki spadajo v to ali ono stroko ali veščino, npr. v medicino, vojskovanje, mizarstvo, usnjarstvo; npr. Homer govori o medicini, ko v Ilic^i pripoveduje, kako je Hekameda pripravila kyk^eon za ranjenega Mahaona.17 Nadalje, predpostavlja se, da pesniki ne morejo imeti, in da torej nimajo, tako širokega strokovnega znanja, zato pa tudi ne znanja o stvareh, o katerih govore. Nadalje, Sokrat opozori, da se kljub temu mnogim zdi, da pesniki »dobro govore« o teh stvareh in zato tudi, da se pesniki spoznajo nanje. Šele po tem, ko so pesniki predstavljeni na ta način, so označeni kot mimet^ai in njihova dejavnost kot mimesis.
Mimesis, ki je pripisana pesnikom, se tako izkaže za varljivo mimesis oseb, ki imajo znanje o stvareh, o katerih govore pesniki. Npr., ko Homer govori o stvareh, ki spadajo v medicino, in poleg tega ustvarja napačen vtis, da »dobro govori« o teh stvareh, s tem »naredi sebe podobnega« nekomu, ki se spozna na medicino. Ta podobnost pa je taka, da se zaradi nje mnogim zdi, da se Homer v resnici spozna na to stroko, ne pa, da je samo podoben poznavalcu medicine. Tako Homer tvori varljivo figuro poznavalca medicine; nasprotno pa, ko se Homer »naredi podobnega« Hrizu, ga poslušalci nimajo za resničnega Hriza in figura Hriza, ki jo Homer tvori, ni varljiva.
Po tej interpretaciji je Platonovo označevanje pesništva kot mimesis v 10. knjigi D^ave spet v skladu z gornjim pomenom izraza mimesis. Kajti ko pesniki pripovedujejo o stvareh, ki spadajo k eni ali drugi stroki ali veščini, govore podobno kot tisti, ki imajo znanje o teh stvareh; ta podobnost pa je taka, da se zaradi nje napačno zdi, da se pesniki v resnici spoznajo na stvari, o katerih govore. Njihovo pripovedovanje tako tvori varljivo figuro
govora, ki temelji na znanju. Nadalje, po tej interpretaciji mimesis, ki je v 10. knjigi Države pripisana pesnikom, nima nič z omenjenim literarnim predstavljanjem oseb, njihovih dejanj itd., kot se ga ponavadi razume. Zdi se tudi, da ta mimesis nima vzporednice v Aristotelovi Poetiki; kajti celo preden ugotovimo, kako natanko Aristotel razume pesniško mimesis, je očitno, da je njegovo označevanje pesništva kot mimesis nevtralno (in ne diskreditira, kot Platonovo) in da tudi ne temelji na kakršnikoli predpostavki o znanju pesnikov o stvareh, o katerih govore.
Zgoraj sem poskušala pokazati, da avtorji pred Aristotelom, vključno s Platonom, z izrazom mimesis in sorodnimi izrazi označujejo dejavnost, ki je namerno podobna, t. j. posnema, neko drugo dejavnost v enem ali drugem pogledu; zaradi te podobnosti je dejavnost bodisi še en primer dejavnosti te vrste (se pravi, da ji je bistveno podobna) bodisi tvori figuro posnemane dejavnosti. Nato sem razločila tri dejavnosti pesnikov, ki jih Platon označi kot mimeseis in razložila, na kakšen način je vsaka od njih mimesis v gornjem pomenu. Vse tri dejavnosti so figurativne; glasbeno skladanje in (pripovedno) poosebljanje tvorita ne-varljive figure (prvo figure značajev ali vedenja, drugo pa figure govora ali dejanja oseb), medtem ko pesniški 'govor o različnih strokah oziroma veščinah' tvori varljive figure poznavalskega govora. Zdaj pa si poglejmo Aristotelovo pojmovanje mimesis in njegovo označevanje pesništva kot mimesis.
Mimesis v Aristotelovih delih
Aristotel v večini primerov uporablja samostalnik mimesis in sorodne izraze enako kot avtorji pred njim; t. j. tem izrazom lahko v večini primerov pripišemo gornji pomen (»delati ali proizvajati nekaj, kar je namerno podobno nečemu drugemu v enem ali drugem pogledu«). Poglejmo primer iz Nikomahove etik^e: Aristotel trdi, da bi morali mimeisthai plemenitega človeka v vseh stvareh in tako tudi v tem, da ne pusti prijateljem, da bi sočustvovali z njim (EN IX 11, 1171b12J. Iz konteksta je razvidno, da Aristotel tu govori o zgledovanju po plemenitem človeku, t. j. o ravnanju, ki je bistveno podobno posnemanemu ravnanju, tako da je samo primer takšnega ravnanja (in ne tvori figure takšnega ravnanja). V tem primeru je torej Aristotelova raba izraza mimesis v skladu z gornjim pomenom izraza. Enako velja za primere, kjer Aristotel govori o dejavnosti slikanja kot o mimesis (npr. Po. 1,1447a18-19 in 4, 1448b17-19); kajti, kot smo videli zgoraj, je slikanje kot tako vrsta proizvajanja, katerega proizvod, t. j. slika, je podobno nečemu drugemu v vizualnem pogledu in zaradi te podobnosti tvori figuro le tega.
Prav pri Aristotelovem označevanju pesništva kot mimesis pa pomen tega izraza postane nejasen. Natančneje, epike, ki jo Aristotel tako kot vse druge zvrsti pesništva označi kot mimesis, ni mogoče opisati kot dejavnosti, ki je namerno podobna neki drugi dejavnosti v enem ali drugem pogledu. Ko torej Aristotel označi kot mimesis epiko, očitno uporablja ta izraz v drugem pomenu. Poglejmo torej pobližje, kako Aristotel razume epiko.
Ne-figurativno predstavljanje kot mimesis
V Poetiki Aristotel označi epsko pesništvo kot mimesis »skozi pripovedovanje«, ki ga postavi nasproti tragediji in komediji, ki ju, nasprotno, označi kot mimeseis skozi dejanje (vse te zvrsti pa opredeli kot mimeseis skozi govor). Tako se za Aristotela Homer in Sofokles ločita po tem, kako izvajata mimesis, podobna pa sta si v tem, da oba izvajata mimesis »plemenitih oseb« in njihovih dejanj (v nasprotju s pesniki komedij, ki izvajajo mimesis »nižjih« oseb; Po. 3, 1448a25-27). Pri pripovednem načinu, ki je značilen za epiko, Aristotel nato razlikuje še med pripovedovanjem, ko pesnik »postane nekdo drug«, t. j. pooseblja, in ko pripoveduje kot »on sam« (Po. 3, 1448a21-23).
Aristotel se tu očitno naslanja na Platonovo razlikovanje med dvema načinoma pripovedovanja v 3. knjige Države, t. j. skozi poosebljanje in brez njega, vendar ju hkrati opredeli drugače: pri Platonu Homerjevo pripovedovanje o Hrizu in njegovih dejanjih šteje kot mimesis Hriza le takrat, ko ga Homer pooseblja; nasprotno pa pri Aristotelu Homerjevo pripovedovanje šteje kot mimesis Hriza ne glede na to, ali Homer pri tem 'postane' Hriz ali pa govori kot on sam.
Zdi se torej, da Aristotel pojmuje pesniško pripovedovanje o tem ali onem samo po sebi kot mimesis le tega. To potrjuje tudi pomemben odlomek iz Nikomahove etik^e. V odlomku Aristotel govori o pojmu izbire in pri tem omeni »stare državne ureditve, ki jih Homer emimeito«« (t. j. izvaja mimesis le teh). Jasno je, da se Aristotel z »mimesis-om starih državnih ureditev« nanaša na Homerjevo pripovedovanje o teh državah. To pa pomeni, da izraz mimesis tu ne more imeti gornjega pomena. Če namreč opišemo Homerjevo pripovedovanje o »starih državnih ureditvah« kot govor, pri katerem Homer izvaja nekaj, kar je namerno podobno starim državnim ureditvam (in posledično, kar tvori figuro teh ureditev), je naš opis preprosto nesmiseln. Aristotel tu mimesis očitno ne razume kot dejavnost, ki bi vključevala namerno podobnost in ustvarjanje podobnega. A kako potemtakem Aristotel razume mimesis, ko označi epsko pesništvo v celoti s tem izrazom?
Sklepamo lahko takole. Ko Homer v prvi osebi pripoveduje o Hrizu in njegovih dejanjih, ima njegovo pripovedovanje nekaj skupnega z nje-
govim poosebljanjem Hriza. Pri prvoosebnem pripovedovanju o Hrizu Homerjeva pripoved označuje Hrizova dejanja, jih dela (miselno) prisotna, ali še drugače rečeno: Homer Hrizova dejanja predstc^v/ja skozi govor. Kljub temu, da Homer tega ne doseže z ustvarjanjem podobnosti in torej s figuro Hriza, Homer predstavlja Hriza in njegova dejanja preprosto s pripovedovanjem o Hrizu.
Če je za Aristotela pesniško pripovedovanje mimesis prav zaradi tega, ker »dela nekaj prisotno« skozi govor, potem njegovo pojmovanje pesniškega mimesis-a očitno ustreza našemu pojmu predstavljanja18 skozi govor. Homerjevo prvoosebno pripovedovanje o Hrizu namreč lahko opišemo kot 'predstavljanje Hriza' in ga kot takega vzporejamo npr. z igralčevim poosebljanjem Hriza in s sliko Hriza. Ti trije primeri nam štejejo za tri vrste predstavljanja Hriza: pripovedno, dramsko in slikarsko predstavljanje. Razlog, da jih imamo za vrste predstavljanja Hriza, pa je očitno ta, da vsako od njih označuje Hriza; vendar pri tem samo zadnji dve to dosežeta s tem, da tvorita figuro Hriza.
Ta dva načina predstavljanja lahko poimenujemo 'ne-figurativni' in 'figurativni' način. 'Figurativno predstavljanje' ustreza temu, kar sem zgoraj opredelila kot figurativno ne-varljivo mimesis, t. j. dejavnost oziroma proizvod le te, ki tvori nevarljivo figuro nečesa zaradi podobnosti z le tem. Glasbeno skladanje in poosebljanje tako lahko označimo kot figurativno predstavljanje. Nasprotno pa pesniško prvoosebno pripovedovanje tvori ne-figurativno predstavljanje. Kot smo videli zgoraj, Platon označi pesniško figurativno predstavljanje kot mimesis, vendar ne tudi pesniškega ne-figurativnega predstavljanja. Aristotel pa označi tudi pesniško ne-figu-rativno predstavljanje kot mimesis}19
Omeniti velja, da primerov, kjer se izraz mimesis (oziroma sorodni izraz) nanaša na pesniško ne-figurativno predstavljanje, ne najdemo samo pri Aristotelu, pač pa tudi pri nekaterih drugih sodobnih ali kasnejših avtorjih, čeprav so ti primeri izjemno redki. Tak primer najdemo v govoru atenskega govornika Likurga (396-323 BC) Proti Leokratu: v njem Likurg primerja »zakone« in pesnike, in trdi, da »s svojo jedrnatostjo, zakoni ne učijo, temveč ukazujejo, kaj storiti, medtem ko pesniki, ko mimoumenoi človeško življenje, prepričajo ljudi z argumenti in nazornostjo« (^oc. 102, 6 - 103, 1). Pred tem je Likurg govoril o Evripidu in Homerju, tu omenja pesnike nasploh: 'pesniška mimesis človeškega življenja' se tako očitno nanaša na pesniški govor o človeškem življenju, ne glede na to, ali tvori figurativno predstavljanje le tega ali ne; tako npr. Evripidovo pesništvo v celoti sestoji iz figurativnega predstavljanja, Homerjevo pesništvo pa vsebuje tudi ne-figurativno predstavljanje.
Figurativno predstavljanje kot mimesis
Zdaj pa si poglejmo še druge zvrsti pesništva poleg epike, ki jih Aristotel v 1. poglavju Poetike označi kot mimeseis. To so tragedija, komedija, ditiramb in »v večjem delu skladanje glasbe za aulos in kitharo« (Po. 1, 1447a13—16). Kot rečeno zgoraj, vsaka od teh zvrsti tvori figurativno predstavljanje, bodisi skozi glasbene elemente bodisi skozi poosebljanje.
Ugotovimo lahko, da ko Aristotel v Poetiki označi te zvrsti pesništva kot mimeseis, se nanaša na iste figurativne elemente teh zvrsti kot že Platon. Npr. v kratki in edini obravnavi skladanja glasbe za au^s in kitharo (in drugih glasbil) v 1. poglavju, Aristotel to zvrst opredeli kot pesništvo, ki izvaja mimesis z uporabo harmonije in ritma, ne pa govora (logos). Ob tem navede, da tako glasba kot ples tvorita »mimesis značajev, čustev in dejanj« (Po. 1, 1447a27-28). Tako kot Platon torej tudi Aristotel pojmuje glasbeno pesništvo kot mimesis prav zaradi tega, ker to tvori figure značajev, čustev in dejanj skozi akustično in kinetično podobnost z njimi (kot prej omenjeno, je to razumevanje glasbe širše predstavljeno v 8. knjigi Politike).
Tragedija in komedija sta v 2. poglavju Poetike opredeljeni kot mimeseis, ki v različnih delih uporabljata tako govorne kot glasbene elemente, vendar Aristotela zanimata predvsem kot govorni deli. In spet enako kot Platon v 3. knjigi Dr^ve (gl. zgoraj), Aristotel šteje tragedijo in komedijo za mimeseis, ker tvorita poosebljanje oseb, o katerih pesniki govore, in ker torej figurativno predstavljata te osebe.
Sklepamo lahko, da Aristotel pojmuje druge zvrsti pesništva, ki so v Poetiki le mimogrede omenjene, npr. skladanje ditirambov ali nomov (obe zborovski zvrsti), kot mimeseis iz enakih razlogov, t. j. bodisi zato, ker tvorijo figurativno predstavljanje skozi harmonijo in ritem ali tudi skozi poosebljanje, bodisi zato, ker tvorijo ne-figurativno predstavljanje skozi govor.
Dodati velja, da nekaj pomembnih sestavkov v Poetiki, ki naj bi se navezovali na pesništvo v celoti, dejansko lahko navežemo /e na pesniško figurativno predstavljanje, medtem ko se za ne-figurativno predstavljanje sploh ne zdijo relevantni. Tako npr. v 1. poglavju Aristotel opredeli pesništvo kot mimesis »skozi ritem, govor in harmonijo«, in ju ob tem vzporeja z dvema drugima dejavnostma: s slikarstvom in vokalno mimikrijo (mimeseis »preko ustvarjanja podob z barvami in oblikami« in pa »z glasom«). Ti dve dejavnosti obe tvorita figurativno predstavljanje, slikarsko in vokalno (Po. 1, 1447a18—23). Dalje, v 4. poglavju Aristotel navede dva vzroka pesništva. Prvi vzrok je prirojenost mimesis; kot pravi, se otroci naučijo prvih stvari skozi mimesis. Drugi vzrok pa je ugodje, ki ga mimemata vzbujajo pri vseh; pri tem Aristotel omeni ugodje, ki ga zbuja naslikana figura. Oba ta vzroka se očitno ne navezujeta na ne-figurativno predstavljanje.
Mimesis kot posebnost pesniškega govora?
Če tako sprejmemo, da Aristotel razume pesniško mimesis v razširjenem pomenu, ki vključuje tako figurativno kot ne-figurativno predstavljanje, pa v Aristotelovem razumevanju pesništva nastopi problem: ne-figurativno predstavljanje skozi govor namreč ni značilno le za pesništvo; pravzaprav katerokoli pripovedovanje in govor s tem, ko označuje to ali ono, tvori ne-figurativno predstavljanje le tega. Če pa je tako, se zdi Aristotelovo vztrajanje v uvodni polemiki, da je mimesis in ne verz tisto, po čemer se pesništvo bistveno razlikuje od drugih vrst govora (npr. medicinskega ali naravoslovnega), neutemeljeno. Če mimesis vključuje tudi ne-figurativno predstavljanje skozi govor, potem se zdi, da bi morali za mimesis šteti tudi Empedoklova dela o naravi, in prav tako zgodovinski govor. Slednji sestoji npr. iz pripovedovanja o tem, »kaj je naredil Alkibiades in kaj se mu je zgodilo« (Po. 9, 1451b11), in je v tem podoben npr. Homerjevemu pripovedovanju o tem, kaj je Odisej naredil in kaj se mu je zgodilo, ki pa seveda šteje za mimesis.
In res, ko Aristotel v 9. poglavju naredi znano primerjavo med pesnikom in zgodovinarjem, ne trdi, da le prvi izvaja mimesis, temveč opredeli razliko med njima na drug način: kot pravi, zgodovinar govori o stvareh, ki so se zgodile, pesnik pa o stvareh, ki se lahko zgodijo (Po. 9, 1451b4—5). V skladu s tem je treba Homerjevo pripoved o Odiseju pojmovati kot govor, ki je na nek način o stvareh, »ki se lahko zgodijo«. Tu se sicer ne moremo lotiti vprašanja, kako razumeti Aristotelovo razlikovanje med pesniškim in zgodovinskim govorom, pomembno pa je, da Aristotel ne omenja mimesis kot značilnosti, po kateri se pesništvo loči od zgodovine.
Pri avtorjih po Aristotelu v resnici najdemo nekaj primerov, v katerih se izraz mimesis nanaša na zgodovinski govor in očitno označuje ne-figu-rativno predstavljanje skozi govor. Tako Dioniz iz Halikarnasa (fl. I BC) razpravlja o Herodotovi in Tukididovi ^mimesis značajev in čustev' (Epistula ad Pompeium Gemium 3.18.1—2); s tem očitno misli na ne-figurativno predstavljanje značajev in čustev skozi pripovedovanje (kljub temu, da oba zgodovinarja priložnostno poosebljata osebe, o katerih govorita, to poosebljanje ne more šteti za »mimesis značajev ali čustev«).20
Če torej predpostavimo, da Aristotel šteje tudi ne-figurativno predstavljanje skozi govor kot mimesis, moramo zaključiti, da je njegova teza, da je mimesis posebnost pesniškega govora v primerjavi z drugimi vrstami govora (medicinskim, naravoslovnim in zgodovinskim govorom) neutemeljena. Tak zaključek je morda pretenciozen, pa vendar se zdi, da najdemo še dodaten dokaz zanj v 24. poglavju Poetike. Tu Aristotel presenetljivo ponudi drugačno opredelitev pesniški mimesis skozi govor. Ko se po razpravi
o tragediji loti epike, izpostavi Homerja kot boljšega od drugih epskih pesnikov tudi po tem, da je edini, ki
ni neveden glede tega, kaj mora pesnik skladati v prvi osebi. Pesnik mora namreč kar najmanj govoriti v prvi osebi; mimetes namreč ni zaradi tega. Drugi pesniki povečini skladajo v prvi osebi in izvajajo mimesis poredko in le na kratko. Nasprotno pa [Homer] po kratkem uvodu takoj vpelje moškega ali žensko ali kakšen drug značaj; in noben od njih ni brez značaja, pač pa imajo vsi značaje. (Po. 24, 1460a6—11)
Ta sestavek je v očitnem nasprotju z Aristotelovo predhodno obravnavo pesniški mimesis. Aristotel namreč tu trdi, da se mora pesnik izogibati prvoosebnemu pripovedovanju, in utemeljuje svojo zahtevo s trditvijo, da pesnik ni mimetes zaradi le tega, pač pa, kot je implicirano, zaradi poosebljanja. V skladu s tem torej Homerjevo pripovedovanje o starih državnih ureditvah ali pa o Hrizu kot tako ne more šteti kot mimesis le teh. Tako se zdi, da Aristotel tu 'popravlja' prejšnjo trditev, da pesniško pripovedovanje kot tako tvori mimesis, in da implicitno zavrača pojmovanje ne-figurativne-ga predstavljanja kot mimesis.
Zaključki
V Poetiki Aristotel zagovarja tezo, da je bistvena značilnost pesništva mimesis, ne pa verz; vendar se je zgoraj izkazalo, da je Aristotelovo razumevanje pesniški mimesis precej ohlapno. Če Aristotel razume tudi ne-figura-tivno predstavljanje skozi govor kot mimesis, se zdi, da je treba kot mimesis označiti tudi nekatere druge vrste govora, ki pa jih Aristotel ne šteje med pesniške, npr. zgodovinski govor. Če pa, nasprotno, Aristotel ne-figura-tivnega predstavljanja skozi govor ne pojmuje kot mimesis (kot v 24. poglavju), nekaterih del, ki jih Aristotel šteje med pesniška, npr. takšne epske pesnitve, ki ne vsebujejo poosebljanja, ne moremo označiti kot mimesis.
Izraz mimesis se je ohranil v teoretskem razmišljanju o pesništvu in literaturi po Aristotelu vse do danes, in je tudi pozneje pri različnih avtorjih označeval različne pojme. Vendar pa nihče od teh avtorjev ni prevzel Aristotelove teze o mimesis kot o bistveni lastnosti pesništva. Zdi se, da Aristotel poskuša z opredelitvijo pesništva kot mimesis skozi ritem, govor in harmonijo jasno razločiti pesništvo od drugih človeških dejavnosti; vendar se je njegov poskus tu pokazal kot preveč ambiciozen.
OPOMBE
1	Samostalnik 'pesništvo' je običajni prevedek grškega samostalnika poiesis (od koder 'poezija'), vendar je grški pojem imel širši pomen:poiesis je zajemala tudi sestavljanje glasbenih del (vokalnih in instrumentalnih), kot je razvidno tudi iz Aristotelove navedbe zgoraj.
2	Sokratskigovori so dialogi, v katerih nastopa Sokrat; od teh so se ohranili samo Platonovi in Ksenofonovi. Aristotelov predlog, da bi k pesništvu prištevali tudi nekatera prozna dela (zaradi njihovi mimesis), se zdi precej drzen, saj ta dela nimajo prav tistega elementa, ki je bil splošno priznan kot bistvena značilnost pesništva, t. j. verza. Vendar Aristotel o tem ne razpravlja dalje.
3	Razširjenost tega pogleda je izpričana v Oxford English Dictionary: »mimesis, n. b. Imitation; spec. the representation or imitation of the real world in (a work of) art, literature, etc. Sometimes used with reference to Aristotle Poetics 1447a or Plato Republic 598b [^]«.
4	Marušič 95-128.
5	Med mnogimi študijami pojma mimesis bi tu omenila delo G. Ledde, na katerega se v mnogih pogledih naslanja moja analiza.
6	Na to razliko je opozoril že Russel (101) in kasneje Ledda (19, op. 36).
7	'Čuvaji' oziroma 'stražarji' je primernejši prevod gr. phy/akes kot pa 'varuhi' (ali v ang. 'guardians'). Kot opozori Burnyeat 257, op. 3 (in se pri tem sklicuje na Malcoma Schofie-lda), so phy/akes predstavljeni kot tudi represivni organ, ne samo defenzivni (Rep. III, 415e in IV, 424b—d); represivna konotacija umanjka v izrazu 'varuhi'.
8	Lucidno razpravo o teh vprašanjih po mojem mnenju nudijo Goodman (21-26), Do-ležel in Ledda (18-24).
9	Marušič (95-128).
10	Gl. R^ep. III 400b1 in 400c4. Damon je omenjen tudi v Rep. IV 424c6.
11	Teorija je predstavljena v Rep. III 398c6-401a8, L. II 655a4671b1, VII 795d6-e1 in 813a5-817e3, in kot splošno sprejeta v L.. II 668a6-7 in 668b9-c2.
12	Tako Platon kot Aristotel govorita o glasbenem in govornem skladanju tako, kot da bi pesniki hkrati tudi izvajali, kar skladajo. Skladanje lahko tako razumemo kot nekakšno virtualno izvajanje dela, ki nastaja.
13	Reep. III 399a5-c4; prim. Aristotel, Pol. VIII 7, 1342b12-14.
14	Razprava se nikjer ne loteva vprašanja o zgodovinski resničnosti Hriza; Hriz ni obravnavan nič drugače kot resnične (nedoločene) osebe, o katerih se razpravlja kot o predmetih pesniške mimesis.
1 Contra Halliwell 51, op. 35.
16	Kot že rečeno, Homerjevo recitacijo in tako tudi njegovo poosebljanje Hriza lahko razumemo kot virtualno; v nasprotju s to je npr. rapsodova recitacija Homerjeve epike.
17	Ta epizoda iz Homerjeve ^^iai^e (J/. XI 630, 639-640) je v dialogu Jon (538c2-3) omenjena kot primer, kjer Homer govori o medicini.
18	Prim. SSKJ: »predstavljati: 2b posredovati v najvišji meri lastnosti, značilnosti koga, česa: slika predstavlja različne dobe človekovega življenja / tip, kakršnega predstavlja junak Jurčičeve povesti / na maškeradi je predstavljala ciganko; predstavljati si : povzročati, da nastane kaj v zavesti kot posledica izkušenj, vedenja, miselne ali čustvene dejavnosti.«
19	Ne-figurativnega predstavljanja ne smemo zamenjati z ne-figurativna mimesis^ ki sem jo zgoraj ponazorila s primerom ženine mimesis moževega varanja iz Evripidove E/ektre. Ne-figurativna mimesis sestoji iz dejavnosti, ki je iste vrste kot posnemana dejavnost in ki ne tvori niti figure te dejavnosti niti ne-figurativnega predstavljanja le te.
20	Prim. Dioniz iz Halikainasa, De Thuydide 45, 35-39. V starejših primerih, v katerih se mimesis nanaša na zgodovinsko pripoved (nekaj jih najdemo v fragmentih zgodovinarja Durisa iz IV-III pr. n. št.), ni povsem jasno, ali označujejo ne-figurativno predstavljanje ali ne.
LITERATURA
Burnyeat, Myles F. »Culture and Society in Plato's Republic.«. Tanner Lectures on Human Values Vol. 20. Ur. G. B. Peterson, Salt Lake City: The University of Utah Press, 1999. 216324.
Doležel, Lubomir. »Mimesis and Possible Worlds«, Poetics Today 9.3 Aspects of Literary Theory (1988): 475-496.
Gantar, Kajetan (prev.). Aristoteles; Poetika (druga dop. izdaja), Ljubljana: Cankarjeva založba, 1982.
Goodman, Nelson. Languages of Art (1968), Indianapolis: Hackett, 1976.
Gray, V. »Mimesis in Greek Historical Theory«, The American Journal of Philology 108.3 (Autumn, 1987): 467-486.
Halliwell, Stephen. The Aesthetics of Mimesis; Ancient Texts & Modern Problems, Princeton (N.J.) - Woodstock: Princeton University Press: 2002.
Kassel, R. (ur.). Aristotelis de Arte Poetica Liber (1965), Oxford: Clarendon Press, 1968 (corr. repr).
Ledda, G. »Verita e poesia nella Poetica di Aristotele«, Annali del Dipartimento di Filosofia. Univer^si^ diFir^enzee 6 (1990): 3-57.
Marušič, Jera. Plato and the Poets. Epistemological, Ethical and Ontological Arguments in the Dialogues (PhD Thesis), University of Edinburgh: 2008.
Oxford English Dictionary Online, Oxford: Oxford University Press: 2006.
Russell, D. A. Criticism in Antiquity, London: Duckworth, 1981.
jižpega jezika (elektronska izdaja), DZS, 2000.