-+,   233   .—
Lastovice.
Spisala Dušana.
astovice, ki so živele v naši vasi, so se že zbrale krog vaškega zvonika. Rdeli so oblaki v jutranjem solncu — a ne dolgo — prišla je bila megla, in oblaki so bili sivi in težki. Tako težki so se zdeli, kakor da bi hoteli zdajpazdaj pasti na zemljo.
Cvrčale so lastovice in cvrčale venomer. — Z vseh strani vasi so bile priletele. In kadar je megla še bolj zagrinjala tiste gore, takrat so se zbirale v večje in večje gruče. Bale so se megel in oblakov — zakaj vselej takrat jim je bilo tako čudno hladno in mrzlo. In niso mogle prebiti več v vasi. Odleteti so hotele daleč proč in zato so se bile zbrale krog zvonika.
Skoro vse so bile tu, čakale so le še vodnico. Medtem so si pravile doživljaje tega poletja. Pravila je mlada lastovica:
,,Lepo mi je bilo letos . . . Poletavala sem vsako jutro daleč od vasi in uživala solnčne žarke. Sedala sem na mlado vejo in ugibala, kaj počenjajo metulji. Da jih ni bilo tako dolgo na izpregled. Gospodje so, sem si mislila, dolgo počivajo. — Pa so slednjič prileteli z visokih trav, in igrale so se tiste lepe barve po lahnih krilcih v žarkih. Zahotelo se je tudi meni po takih krilih z bleščečimi barvami. Pa sera odletela in frčala visoko v zraku. Skoro da bi bila pri onih meglicah — pa setn se bila utrudila in poletela setn spet v vas. —
Nekdaj pa, zvečer je bilo, sem hotela prenočiti gori na drevju sredi gozda. Pa zdelo se mi je, da so hodile velike sence po gozdu, in tako sem bila plašna, da sem brž odletela; in komaj sem imela še toliko moči, da sem prišla nazaj v gnezdo."
,,Prav, da si šla nazaj," se je oglasila starejša lastovica, »zakaj, glej, ne bilo bi ti dobro ostati sami v gozdu. Prišla bi bila lahko nevihta — in nesreča bi te bila doletela —"
Kaj so si pravile vse lastovice! — O lepih rožah so govorile, o travah, o cvetju, o ptičih — in cvrčale, da so razumele komaj druga drugo.
In končno je priletela lastovica-vodnica.
»Zamudila sem se bila," je brž zacvrčala, »poslavljala sem se od dru-gih ptičev, ki smo bile z njimi prijateljice in ki še ostanejo tu. Skoro žal mi je, da moramo proč. Ali ne bi hotela katera ostati tu?"
nNe, ne — nikdarne!" so cvrčale lastovice in do skrajnosti ugovarjale temu predlogu.
nNe veste li," se je oglasila neka lastovica s prav lepimi krili, ,,ne veste li, kako nas je že nekaj dni sem vleklo in gnalo odtod proč? — Čutile smo v sebi neko željo in vedele nismo, česa nam manjka. Pa je bil
—«    234    ~—
sinoči pripihal oni strupeni veter, in takoj smo vedele, ka nam bo storiti. Nič nismo pravile po vasi, da naj se zbe-remo danes tu; vedele smo vse — in prifrčale smo. — In lastovica-vodnica  je  priletela,  kakor  smo  si  jo  bile zaželele one dni."
nPrav  govoriš,  sestra,  prav praviš," je rekla  sama vodnica.
,,Glejte," je povzela spet besedo, ,,ne smemo res nič več ostati tu. Po nas bi bilo. Res, lepo smo se imele tu. Kajneda? — O, kako mi je bilo pri srcu, ko sem ostavljala travnike onkraj gozda! — Pa saj so travniki sedaj tako zapuščeni!
Izgubljajo barvo dannadan, izgubljajo rože. Nam je še vendarle bolje. Odletimo odtod, in spet nam bo sijalo solnce —"
»Slišite, metuljev tudi ni več," se je oglasila druga lastovica; ,,kar odšli so in ni jih več . . . Kako bo dolgčas rožam po njih ..."
BSaj tudi rož ne bo več," povzame spet vodnica, nali še ne veš, kako je tu, kadar ni več rož?"
»Ne, ne vem. Ali odidejo tudi one?" je vprašala prva. nDa, da, odidejo. Takrat je silno čudno tu. Dežuje, veter trga listje drevju, vse je golo po vejah, in vrabci čivkajo krog hiš. Doživela sem že take izpremembe. — Zakasnila sem se bila nekoč in nisem bila odletela takoj odtod. Kako mi je bilo hudo takrat! Tako dolgčas mi je bilo vedno — in cvetk ni bilo več, in mrazilo me je . .. Komaj, komaj da sem bila še odšla proti solncu — zakaj po meni bi bilo drugače ..."
In utihnile so lastovice. Ozirale so se še po vasi in se poslavljale.
¦  ,,Drugo leto pa pridemo spet. . . Kdo ve pa, če še ostanemopriživljenju. Utegne nasdosečihudobna roka..." Tako so modrovale, zdaj ena, zdaj druga. Težko in lahko jim je bilo obenem. Težko, ker so bivale tako  rade v tej vasi, in lahko, ker bodo gledale spet solnce in bodo imele toliko, toliko solnca.
In odletele so lastovice. Hitro so frčale — hipoma ni bilo več sledu za njimi.
Dolgo so letele — prišle so do morja. Svetili so se valovi in se pre-gibali venomer zdaj sem, zdaj tja.
Lastovice pa so nastopile najtežjo pot — pot črez morje. Nesreče jih čakajo vedno ondi — a vendar priletijo časih prav srečno v ono deželo, kamor jih vsako leto vleče, vleče tako silno — da se ne morejo ustavljati temu hrepenenju. —
Vračajo se spet — a ne vselej vse tiste, ki so bile odšle. In žalostne so takrat vse one, kadar vidijo, da ni več vseh sestric. Kdo ve, kje so ostale! ...