Kulturni spomeniki in njihov pomen Mednarodna organizacija UNESCO je priporočila svojim članicam, naj v času od junija do novembra letos organizirajo mesec kulturnih spomenikov. Tako je Jugoslavija določila za mesec kulturnih spomenikov čas od 15. septembra do 15. oktobra. V okviru UNESCA pa je osnovana še posebna mednarodna organizacija kulturnih spomenikov, nazvana ICOMOS. Spomeniškemu varstvu na Gorenjskem daje^ mo vedno večji poudarek, saj se zavedamo, da more prav spomeniško varstvo veliko prispevati h kulturnemu in gospodarskemu dvigu naše Gorenjske. » Pri obravnavi kulturnih spomenikov si moramo biti na jasnem, kaj vse je lahko kulturni spomenik in kdo skrbi za posamezne spomenike, saj se s problematiko spomeniškega varstva ne srečamo vsak dan. Kulturni spomeniki so predmeti in zgradbo, ki nam govore s svojim obstojem o kulturni, gospodarski, tehnični in politični preteklosti. Razen tega štejemo v okvir kulturnih spomenikov tudi naravne znamenitosti. Pojem kulturnih spomenikov se včasih jemlje še širše, to je ne samo stvarno in otipljivo. Kdo se še iz šole ne spo- (Nadaljevanje na 8. strani) Motiv iz Vrbe (zgoraj) — Stara kljuka na kmečkih vratih (desno) — Foto Jernej šušteršič Velika škoda zaradi ptic - Zanimiv podatek: ptice v šobah reakcijskih motorjev so stale angleško letalsko družbo BOAC okrog milijon angleških funtov. V petih letih in pol so morali namreč zaradi tega zamenjati in popraviti 66 motorjev Avon (montirani so na Kometih) in 13 motorjev Corway (z Boeingov 707). Ptica v vstopni šobi reakcijskega motorja je lahko usodna še posebej v bližini letališča, ko se letalo dviga ali spušča. Nagel padec moči motorja, ki nastane zaradi tega, lahko povzroči katastrofo. Zato se bori vrsta družb, ne samo BOAC, da bi iztrebili ptice vsaj iz bližin letališč. V ta namen so se obrnili celo na turiste, ki naj ne bi taborili in prirejali piknikov v bližini letališč. Motiv je preprost: tam, kjer ni ostankov hrane, tudi ni ptic. *>»:*• ••♦••< »••••» •••••< • • • •» «••••< • • • • • • • • ♦ < g Številka 41 Kranj S 17. oktobra 1964 *B$$$R^£BŠ&*ir* Na 2. strani V bolivijske Ande Na 3. strani Afriško okence v prazgodovino Na 5. strani Sekunda, ki je odločila usodo enega ali tisoč ljudi Na 6. strani Nenavadne usode kupljenih žena 8^137249757691^^73 999999999999999999999999999999999999999999999999999999999999999999999982 Alpamavo Pequeno (5325 m) — Foto T. MiheLč IX. NADALJEVANJE 17. ILLAMPU (6362 m) Po skoraj enotedenskem delno neprostovoljnem počitku v La Pazu nas 23. avgusta zjutraj ob sedmih čaka »naš« avto. Toda kakšen! Majhen, pol tovorni in povrh vsega še star! Ko .smo se včeraj zvečer pogodili z lastnikom za prevoz — vojska nam je odpovedala kamion in smo bili prisiljeni iskati privatnega prevoznika — smo pač imeli v mislih dober in primeren avto, saj je bilo lastniku tega nesrečnega »spačka« znano, koliko nas je in koliko imamo prtljage. Toda njega ni motila velikost avtomobila, ampak prevozna cena, saj je še sredi noči zahteval na precej majavih nogah višjo ceno. No, sedaj z velikim nezaupanjem gledamo lastnika in šoferja avtomobila, ko bašeta našo osebno prtljago v ta majhni stvor. In končno še sami z največjim optimizmom zlezemo vanj. Ko se peljemo na veleposlaništvo po ostalo opremo, kolesa kar škripljejo pod težo. šele tu se prepričamo, da s tem avtom danes ne bomo prispeli daleč! Tako je tudi optimizma konec, že itak smo zapravili nekaj dni in »Big Bošsu« ne preostane nič drugega, kot da se poda na lov za drugim avtomobilom. In po kakšni uri se res pred veleposlaništvom ustavi tritonski tovornjak. Prevozna cena je seveda precej višja, toda zaradi kratkega časa, ki ga imamo jse na razpolago, moramo danes na pot, sicer bi bil naš cilj ogrožen. S precejšnjo zamudo, toda sedaj z dobrim tovornjakom, krenemo na pot. Cesta preko alti-plana je dobra, makadamska, ravna. Z vso hitrostjo brzirno mimo dokaj gosto posejanih, iz blata grajenih in s travo kritih kmetij. Z nami je tudi študent Edo, član Cluba Andino Bolivi-ano, ki se nam je pridružil na lastno željo. Ob jezeru Titicaca v manjšem naselju naletimo na cerkveno slavje in na svečan sprevod. Indijanski možje in žene so oblečeni v izredno pisana in živobarvna oblačila in nosijo najrazličnejše maske. Prava fotografska poslastica. Spremlja jih godba na pihala in ves sprevod se pomika v ritmu plcs-a proti cerkvici na vzpetini. V naslednji vasi je zbrana množica campesjjaosov, ki so prišli danes, na nedeljo, na trg in tu vzbujamo splošno po7ornost."TCmalu zavijemo med gričevje in objame nas megla. Po hudih zavojih se spuščamo v.globoko zažeto dolino proti na-dolgem času vidimo zopet nekaj zelenja. Med preprogami njiv raste najrazličnejše zelenje: sel ju Sorata (2690 m). Pokrajina je lepa in po vitki eukaliptus, mogočne agave ter tu in tam tudi palme. Dolina je izredno globoka in ozka. Dna niti ne vidimo. Popoldne prispemo v So-rato. Po krajšem postanku, katerega šofer in njegov pomočnik izrabita za kratko molitev v bližnji cerkvi, nadaljujemo pot. Kmalu nam je jasno, zakaj je bila molitev potrebna! Ozka in spolzka cesta z ostrimi zavoji, ki je na več mestih močno najedena od hudournikov, se strmo vzpenja v breg in nam naganja strah v kosti. Izegibamo se pogleda v več tisočmetrsko globino, zavedajoč se svoje nemoči. Noč in snežni vihar nas dohitita tik pred prelazom Chuchu. Avto obstane v snežnih' zametih. S težavo na nekem ovinku obrne tovornjak. Spustimo se nižje, kjer na ravnici poiščemo prostor za tabor. Šofer in njegov spremljevalec se kljub vabilu, da prespita z nami, vračata nazaj v Sorato — Srečno pot! Zjutraj je slabo vreme in okolico taborišča prekriva snežna odeja. Lojz, Tine in Edo se odpravijo v Ancomo, vas. do kamor naj bi nas pripeljal tovornjak, po konje, kajti drugih izgledov ni. Ves dan ni žive duše na spregled in ozka, vijugasta cesta se kmalu za taboriščem zgublja v megli. Upamo, da bo naša predhodnica uspela. Vreme se nikakor noče izboljšati. Počasi se nas prijemlje dvom. Bomo mi enajsta ekspedicija, ki se ni uspela v zadnjih 12 letih povzpeti na Iilampu? Je ta gora res začarana? Le Nemcu Pfannu in njegovim tovarišem leta 1928 ter Nemcu Ertlu leta 1952 in njegovemu soplezalcu je po nudih naporih in nekaj neuspelih poizkusih., posrečilo, da so se povzpeli na njeno teme. Od tedaj dalje so bili vsi poskusi številnih ekspedi-cij zaman. Pred nekaj tedni je mešana nemško-ameriška ekspedicija odnehala 150 metrov pod vrhom! Japonci niso uspeli ne lansko leto, ne letos. Se bomo tudi mi pridružili tem nesrečnežem? Po kosilu, 25. avgusta, zagledamo visoko na zasneženem prelazu nekaj konj. Kmalu so pri taborišču in čez nekaj časa se jih pridruži še nekaj — skupno 12. Konji za našo opremo. Z njimi so Indijanci in 2 Indijančka, ki pomagata pri gonji. Natovarjanje gre hitro in spretno od rok. Z vrvmi iz kož in lamine volne trdno povežejo vreče na hrbte vse prej kot rejenih, toda žilavih konjičev. Sredi popoldneva se odpravimo, preko prelaza Chuchu (4600 m) po petih urah hoje v temi in megli dosežemo vas Ancomo (3850 m). Eden od Indijancev nam ponudi svoj »hotel«, kjer širok pograd varujejo štiri stene iz blata in streha iz trave. Zaradi varnosti prespimo kar na tleh. Naše predhodnice ne dobimo več. Že zjutraj so odrinili naprej pod Iilampu. Naslednji dan so Indijanci s konji točno ob dogovorjenem času pred »hotelom«. Med natovarjanjem se razgovarjamo z učiteljico, ki smo jo zvečer, ko nas je sprejela, zaradi revnega videza enostavno prezrli. Zanjo smo imeli priporočilno pismo od C. A. B zaradi eventualne pomoči pri organiziranju transporta. Oblečena v skromno ponošeno obleko, pokrita z ruto in obuta v lahke čeveljce in nogavice — slednji dve stvari jo ločita od indijanskih žena — vendar pa ne zakrivata njenega indijanskega porekla — nam pripoveduje o svojem delu. Že štiri leta uči v tej več kot oddaljeni vasici. Ima preko 70 učencev, razdeljenih na dva razreda, in z malimi neugnančki dela čez glavo. Mimogrede nam pokaže tudi svoje stanovanje, ki mu po svoji skromnosti in revščini ni para na Gorenjskem, še pastirski stanovi v naših planinah so lepši, bolje opremljeni in grajeni. Kljub vsemu je s službo zadovoljna. Skromnost čez vse! Ob slovesu se prisrčno pozdravimo in povabi nas, da jo obiščemo ob povratku v Sorati, od koder je doma. Pot nas vodi po globoki dolini in navzgor. Med počitkom nam Indijanci, ki so nadvse prijazni, ponudijo svojo skromno južino: prekuhan, neslan, posušen krompir in nekaj ovčjih kosti, na katerih sp samo še sledi mesa. Bolj iz radovednosti kot iz potrebe poskusimo ponujeno. Krompir je pač glavna prehrana tukajšnjih prebivalcev; Bolivija je domovina krompirja. Več kot 10 vrst ga poznajo. Za zimski čas ga dehi-drirajo, odvzemajo vodo na različne načine, z zmrzovanjem in sušenjem. Poznajo več postopkov in z ozirom na to se krompir loči tudi po barvi in trdoti; vedno je trd kot kamen in šele pri kuhanju se omehča. Seveda pa je tak de-hidriran krompir nepokvarljiv ter ohrani svojo vrednost. Torej dehidrirana živila nikakor niso izum moderne živilske industrije, ampak so že zdavnaj poznana primitivni«* Indijancem. Kot protiuslugo ponudimo našim Indijancem konzerve, katere z največjim veseljem sprejmejo. : Po treh urah hoje prispemo do Ouevas cali-entes — Vročih jam — kotanjasto ravnico pod severnim vrhom Iilampu j a. Preko ravnice se vijuga ledeniški potok in v spodnjem "delu so tla močno močvirnata, vendar o toplih jamah ni ne duha ne sluha. V koncu ravnice na višini 4250 m postavimo naše III. bazno taborišče. Tine, Lojz in Edo, ki so prejšnji dan postavili šotor nekoliko višje, se nam pridružijo in skupno uredimo tabor. Že včeraj so si ogledali vso okolico in našli prehod na ledenik pod Illampujem. Tako sedaj potrebujemo le lepo vreme! Zjutraj 27. avgusta, je okrog taborišča vse belo, kajti ponoči je močno snežilo, toda vreme je lepo. Vsi razen Lojza, ki ga žreb določi za počitek, se odpravimo na ledenik pod Iilampu. S seboj vzamemo dva šotora, vso alpinistično opremo in precej hrane. Po 6 urah hoje postavimo na moreni na višini 5150 m pomožno taborišče. Tine in Edo se vrneta v bazo na počitek. Ledenik, ki nas loči od strme, več kot tisoč metrov visoke, zaledenele severne stene Illampuja, je razdrapan in raztreskan kot še nobeden doslej. Ko zvečer poležemo po šotorih in se mrak spusti na taborišče, se neprestane lomi v njem in le počasi nas uspava pesem lo mečih se serakov. (Nadaljevanje prihodnjič) dr. IVO VALIC 52 Nihče ne poskuša zanikati tega, da je danes vzhodna Afrika za raziskovalce človekovega nastanka najpri-vlačnejši predel v svetu. Za svoj sloves se ima zahvaliti delu enega samega moža — dr. Louisa Leakeva, ki je s svojimi znanstvenimi raziskovanji v rodni deželi — vzhodni Afriki, ki so trajala polnih štirideset let, dodal ogromno novega k že znanemu o človekovem nastanku. Njegova najvažnejša odkritja so iz Olduvai Gorge, nerodovitnega, s fosili bogatega kanjona na planoti Serengeti v severni Tanganjiki, kjer je človek živel že pred več kot milijon leti. Olduvai je dal Leakevu tisoče oka-menin: lobanjo »sorodnega človeka« zinjanthropusa, ki je živel verjetno pred 1,750.000 leti, okamenele ostanke orjaškega slona, ki je že davno izumrl, ostanke pavijanov, nosorogov, nojev, prašičev in ovac. okence v prazgodovino Letos 8. junija je Roval Geographical Society iz Londona, podelila dr. Louisu Leakevu medaljo za njegova raziskovanja in odkritja v vzhodni Afriki. Pred dvema letoma pa ga je National Geographic Societv iz VVashingtona nagradila s Hubbardovo medaljo. Prav to pa morda nekoliko preseneča, ker je Leakev bližji predzgodo-vinski arheologiji, antropologiji in paleontologiji kot pa geografiji. Golih geografskih raziskav danes skoraj ni več, poudarek je le na znanstvenih raziskovanjih. Ta znameniti mož ne more skriti svojih let. Močnejše telo in beli lasje ga le še bolj izdajajo; toda pogled in izobilje energije in moči v njem pritegne. V tem bi se lahko meril z vsakim mladim človekom. Louis Seymour Bazett Leakev se je rodil leta 1903 v kenijskem mestu Kabete. Njegovi starši so kot člani cerkvenega misijonarskega združenja delali med Kikuvuji. Mali Louis je govoril jezik plemena Kikuvu prav tako dobro kot angleškega, le ljubil ga je bolj. Morda se je prav »to kasneje, ko se je v Cambridgeu vpisal na iniverzo, odločil za njegov študij. Toda kmalu so se pojavile prve težave: nikogar ni bilo, pri taterem bi lahko opravljal izpite, tako je moral tajprej nekoga naučiti ta nenavadni jezik. Kas-eje je bil sprejet v pleme Kikuvu kot starešina, :jer je ostal dve leti. Vse svoje zanimanje je »sredotočil na njihove običaje in posebnosti. Dr. Leakev (desni) raziskuje plast, ki skriva v sebi 1,750.000 let starega Zinjanthropusa Leakev je pričel svojo arheološko kariero leta 1926. Takrat je bila preteklost vzhodne Afrike še popolnoma nepoznana, prav on pa bi lahko uresničil sanje vsakega arheologa: raziskati pred-zgodovino čisto novega področja, ki je prepolno neverjetnega bogastva in kjer ostanki pradavnega človeka in kamnito orodje čakajo, da jih bo nekdo odkril. S svojimi štirimi arheološkimi ekspedicijami. od leta 1926 do 1935, je Leakev položil temelje predzgodovinskim raziskavam v vzhodni Afriki, na katerih gradi še danes. Leta 1931 je našel prvo kamnito orodje v Olduvai Gorge, na mestu, ki mu je kasneje prineslo toliko slave. Med drugo svetovno vojno je bil spet v Afriki, to pot kot vojak v Nairobiju. Takrat mu je ostajalo malo časa, da bi zadostil svojim arheološkim nagnjenjem, kljub temu pa je vsak trenutek prostega časa izkoristil, da sta z ženo raziskovala Olorgesailie, mesto v bližini jezera Magadi, ki ga je odkrila žena. Ona je arheolog, on predvsem paleontolog; ali z drugimi besedami, ona proučuje kamne, on kosti. Skupaj pa tvorita zelo močno raziskovalno moštvo. Leakev je leta 1945 postal varuh muzeja Corvndon v Nairobiju, kjer se mu je prvič ponudila priložnost, da je združil svoje zanimanje za študij o nastanku človeka z ljubeznijo do zgodovine o naravi in življenja v njej. V Nairobiju je ostal šestnajst let. Končno je bil leta 1961 rešen administrativnih dolžnosti, National Geographic Societv iz VVashingtona pa mu je omogočila, da se je povsem posvetil raziskovanju. Na prostoru, ki nam je odmerjen, je nemogoče pravilno oceniti Leakeveva odkritja, naštejemo lahko le najvažnejša, po starostnem redu, z začetkom pri živalih, ki so živele v vzhodni Afriki 20 milijonov let preden se je človek pojavil na prizorišču. Ta odkritja z otoka Ruslnga in ostalih mest ob Viktorijinem jezeru v zahodni Keniji, so iz geološke dobe — miocena. Med važnejšimi Leakevevimi najdbami so velike množine davno izumrlih mamutov in miocenskih opic, ki so za nas še posebno zanimive, saj neposredno zadevajo našo razvojno zgodovino. Leta marljivega in vztrajnega dela so Marv Leakev prinesla uspeh: našla je lobanjo pračloveka, imenovanega Procunsol africanus. Lobanja najstarejše vrste opic, ki je svet tedaj še ni poznal, je povzročila veliko vznemirjenje v znanstvenih krogih. Domnevajo, da je Procunsol šimpanzov daljni sorodnik in nekofiko bližji človekovim davnim prednikom. Torej skupek obeh. Šc bližji človekovi črti razvoja je Kenvapithe-cus, kenijska opica, katere čeljusti so leta 1961 odkrili pri Ford Ternanu v zahodni Keniji. Domnevajo, da je stara 14 milijonov let, torej je iz konca miocena. Na istem mestu so našli večje število izredno dobro ohranjenih okamenin, med njimi tudi pradavne žirafe, ki so bile tako zelo majhne, da je bila stara žirafa taka, kot je danes pravkar rojena. Večina živali iz Ford Ternana, med njimi tudi majhne žirafe, je neka i dodoi-nj:.:a norega za znano** Leakevevi najznamenitejši odkritji sta »človek opica« in »sorodni človek«, oba iz Olduvai Gorgea. V stenah presunljivega kanjona na planoti Serengeti so vidne plasti usedlin. V njih so dolge milijone let zakopane kosti živalir ki jih človek niti v sanjah ne more videti, -mnoge od njih neverjetne velikosti, med vsem tem pa čakajo odkritelja tudi ostanki ljudi, ki so tod živeli, in kamnito orodje, ki so ga izdelovali. V najnižji plasti v soteski, v plasti L, je leta 1959 Marv Leakev našla lobanjo nenavadnega bitja — Zinjanthropusa, ali moža iz Zinja (Zinj je staro arabsko ime ,za vzhodno Afriko). Prav« zaprav ni bil to pravi človek, čeprav je pripadal isti družini kot današnji človek. Sedaj pa so ugotovili, da je podoben nekim drugim iz južne Afrike — Australopithecines ali južnim opicam. Zaradi orjaških škripajočih zob je dobil ime Zinjanthropus, vzdevek, ki pomeni človeka, ki tre orehe. 2ivel je najverjetneje pred 1,750.000 leti, kar so ugotovili z novo kalij-argonovo metodo. Z njo lahko ugotavljajo starost vsake skale, ki je bogata s kalijem, odvisno pa je od razpadanja radioaktivnega izotopa kalij - 40 v argon - 40. Lov za okameninami je pri Leakevevih bolj družinski posel, ki se ga udeležuje tudi sin Jo» natham. Tudi pri njem uspeh ni izostal. Odkril je čeljust in kosti nekega bitja, ki je še bolj vznemirilo znanstvenike. Domnevajo, da so bili njegovi možgani precej večji od Zinjanthropu-sovih in da je bil on tisti, ki je izdeloval kamenito orodje Aprila letos ga je dr. Leakev počastil z znanstvenim imenom Homo habilis, kar pomeni »zmožen« ali »spreten« človek. Postavil ga je na mejo med Australopithecines (v vzhodni Afriki jih predstavlja Zinjanthropus) in Homo ali pravega človeka, katerega genom pripadamo tudi mi. Više, v plast: II., so leta 1960 zopet našli človeško lobanjo, to pot lobanjo Homo ereetusa, ki je živel mnogo pozneje kot Homo habilis, pred približno pol milijona leti. Imel je večje možgane in močno čelno kost, podobno kot njegova sodobnika javanski in pekinški človek. Bil je izredno spreten lovec na tedanje orjaške živali: na prašiče, velike kot nosorogi, ogromne pavijane in neznane rastlinojede živali, katerih rogovi so bili dolgi štiri metre. V dolgoletnih skrbnih izkopavanjih v Olduvai so Leakevevi zbrali ogromno okamenelih mamutov, ki jih svet še ni poznal. V svoji dragoceni zbirki hranijo tudi tisoče kamnitih orodij različne starosti in razvojnih stopenj. Med njimi je največ sekir, ki so pradavnemu človeku služile za odiranje živali, za izkopavanje užitnih korenin in podobna opravila. Leakey pripoveduje in oponaša starodavnega prebivalca. V človeku pa, ki ga posluša, se naseli navdušenje, ki je sivolasega arheologa vse življenje vzpodbujalo k delu .. . Priredila TONČI JALEN / POLsocialistiSniSReklama k akti je pro-jal rotacijo Mati je h »Kurivu« odhajala že devetindevetdesetič spraševat, kdaj bodo drva, pa preden je šla, je lepo poučila sina Polsocialističnega Martina in mu naročila: »Sinek Martinek, ušesa imaš, pa ne samo za poslušanje popevk, glavo imaš, pa ne samo za igranje nogometa! Zato me poslušaj in si zapomni! H 'Kurivu'grem zavoljo drv in se bom vrnila do južine. Samega te puščam doma, kaj ti rečem — ne hodi stikat v hladilnik — notri je skrit lonec, v loncu je zamrznjena rotacija, ta rotacija je silno huda žival, pri priči te s stolčka vrže, če se odtaja. Zato ne hodi preblizu hladilnika!« Tako je govorila mati. Pa ta rotacija ni bila rotacija, le jurčki so bili, ki jih je Polsocialistični Martin v prejšnji številki Panorame iztržil za jajca in ki jih je mati skrivala v hladilniku, o katerem pa že moramo povedati besedo ali dve: je bil na gasilski tomboli zadet in šc nikoli in nikdar vklopljen, kajti od kod upokojencu denar za hladilnik in podrazeni tok? Odšla je torej mati, pa ko je prišla do stopnic, se je obrnila še en pot in se vrnila: »Sinek Martinek, skoraj sem pozabila in naj ti povem: še vzidane omare v predsobi se izogibaj, notri je posoda, zvrhano je polna strupene integracije, za maie tovarne je namenjena in druga rahitična podjetja. Statut ne daj, da se je dotakneš tudi ne s prstom, kam ii, da jo poskusiš, prestrašna je že marsikaterega direktorja od nje zadela odpoved!« Ta integracija takisto ni bila integracija, le skuta je bila in jo je hranila mati za palačinke in štruklje. Mati je šla, sinek Martinek je sam ostal doma in imel sitno opravka. Roka mu je sukala fotografije nogometnih igralcev in filmskih zvezd, po glavi pa sta mu strašili rotacija in integracija in kar je mislil, vsaka misel se mu jc obrnila na rotacijo in na integracijo. Tačas se je zgodilo in je pred oiok pripeljal mož, naložene je imel bosanske preproge. Ustavil je cizo, vstopil v blok: »Ali kaj kupite tepihe, mladi tovariš? Stoprocentna volna, noben molj je ne pregrize, pristni bosanski vzorec, nizka cena, mladi tovariš!« In ga je vprašal Polsocialistični Martin: »Cujte oča, ali je takle vaš tepih dovolj trden, da ga tudi rotacija ne pregrize? Kaj, če bi rotacija lonec razdejala in hladilnik, če se odtaja?« In je povedal možu materine besede o rotaciji. »Oh, se je začudil mož, »kar tukajle postoj na stopnicah in na tepihe pazi, pogledal bom!« Pa je odprl hladilnik in v njem našel lonec z jurčki in je hotel z njim kar na voz. »Oh, fante, divja je ta rotacija, pomisli, že je prekopala hladilnik. Še mene se je lotila, čeprav sem navaden delavec. Kar v naše podjetje jo odpeljem, v podjetju nam je treba take zveri, v večnem strahu pred direktorjevo samovoljo živimo, pa mu bomo v pisarno spustili rotacijo, da ga iz fotelja prežene. Pa da ne bo zastonj, na, vso bosansko robo ti dam. Pošteno si napravil kupčijo!« Polsocialistični Martin je bil silno srečen, rešil je stanovanje nevarne zveri. Tudi mati bodo veseli, brez strahu bodo lahko dajali mleko kisat v hladilnik in se jim ne bo treba umikati hudi rotaciji in godrnjati, Dobro blago se samo hvali, trdi star pregovor; kjer se pa dobro blago ne more hvaliti, tam pa v vsakem trenutku priskoči na pomoč reklama. Reklama, reklama, da, reklama je ene vrste instrument, s katerim hoče prodajalec preko radia, televizije, časopisov prepričati potrošnika, da si lahko na- bavi kvalitetno blago po najnižji ali pa celo najvišji ceni. Kvaliteta je za potrošnika zelo skrivnostna, zamotana zadeva, ker mu ni dano, da bi jo do konca spoznal, ampak se mora zadovoljiti s tistim, kar mu o kvaliteti trobijo oni po trgovinah, sejmih, gostilnah itd. Zato potrošnik večkrat ugotavlja, da je ta da je upokojencem povsod trdo postlano, saj preprog bodo imeli odslej tudi dovolj. Pa da bi mater še bolj razveselil, je s preprogami pogrnil celo stopnišče od njunega stanovanja do pritličja in ker so bile preproge preširoke ali, če hočete, stopnice preozke, je preproge razrezal na koščke, ena pa mu je ostala cela in jo je obesil na okno, da bo že od daleč materi v čast in pozdrav, ko se vrne. Komaj je bil gotov, že se je vrnila mati. Zazijala je, ko jo je z okna pozdravila vihrajoča preproga; takega sprejema in pozdrava ni bila pričakovala! In še se je čudila, ko je šla po pogrnjenih stopnicah navzgor! Pa ji je zaprlo sapo, sesedla se je na kavč, ko ji je sinek Martinek razodel svojo imenitno kupčijo in mu je lice žarelo od ponosa. Stekla je v kuhinjo, pogledala v hladilnik — lonca ni! »Nespametno moje dete, svojo izobrazbo si zapravil«, — tvoji so bili jurčki, zate sem jih hranila, da te na jesen v srednjo šolo dam!« In še je bridko zave-kala: »Ob predvojni si me pripravil lonec, danes tako trdnih ne delajo več!« Bistro je skočila iz bloka, stekla k telefonu, da miličnike zažene za tatom, naj rešijo jurčke ali vsaj lonec. Polsocialistični Martin je bil prestrašen: po miličnike je šla mati, kaj bo zdaj! Pa je obupal in šel v predsobo, da si s strupeno integracijo konča lagodno življenje. V predsobi je točil grenke solze, na veliko je s prsti pobiral skuto in jo nosil v usta. Pa je bila kisla skuta prekvašena z grenkimi solzami in ni bila dobra. Vendar Polsocialistični Martin ni odnehal in jo je, življenja sit, iz posode prenašal v usta, dokler jo je še bilo kaj, pa je bila že v trgovini pokvarjena in se je še trebuhu zdelo preveč pa se je neznansko pričel re-penčiti. Polsocialistični Martin ni mislil drugače kot: zdajle prihaja smrt! Legel je na kavč, rjul je kakor pevec zabavne glasbe in se kesal kot jeseniški mesarji za zapahi. Se je vrnila mati: »Sinek Martinek, pri vsem socialnem zavarovanju, kaj ti je?« »Oooo, oooo,« je ječal Polsocialistični Martin kot v popevki. Ga zopet vpraša mati: »Kaj ti je Martinek, za pet potrošnikotfih ran?« »Oooo, oooo!« zastoka Polsocialistični Martin kot iz radia, »umrl bom! Strupeno integracijo sem pojedel, kolikor jo je bilo v predsobi.« Pa se je potolažila mati in je potolažila fanta: »Sinek Martinek, nič se ne boj, od integracije že ne boš preč, od integracije je preč le eden od direktorjev integriranih podjetij. Preprosti človek bi se od integracije kvečjemu opomogel, če si vodilni organi ne bi toliko skakali v lase zavoljo stolčkov. Tako pa bodo le palačinke in štruklji brez skute.« In če natanko premislimo, resnično niso bile nespametne te njene bes«^ ali ona reklama zelo dobra, ni pa dobro blago, tako na primer: Pod reklamnim napisom »Sveže* pecivo« večkrat ugotavljaš, da so zemlje, kruh, slaniki tako trdi, kakor da bi bili pečeni v kamnolomu; v zadnjem času se prodaja tudi moka, katera naj bi bila kvalitetna, zaradi izredne vlažnosti pa jo pridoma uporabljajo učenci kot lepilo pri tehničnem pouku. Zaradi dobre reklame kupiš svetovno znani hladilnik, doma pa spoznaš in pozneje ugotoviš, da zaradi malen-' kostne napake dobiš iz hladilnika namesto ohlajeno meso že pečenko. V naših trgovinah »Sadje« razstavljamo kakovostno sadje vseh vrst, prodajamo pa včasih takšna jabolka, da, če bi ga Eva poklonila Adamu, bi ta zbežal sam iz raja brez božje zapovedi. Reklamno kupljeni semiš čevlji te ali one renomirane tovarne nam v prvi\estni miakuži oziroma dežju zazijajo kakor krokodilovo žrelo in obenem zadišijo kakor star planinski gams. Kvalitetne po reklami so tudi vse naše pijače, vsaj takrat, ko jih poskušamo na vinskih sejmih. Drugače pa pijemo žgane pijače, katere dišijo po žganem kotlu. Včasih pijemo tudi sadne sokove, katere pa bi večkrat bolj kot za žejo lahko uporabil kot odvajalno sredstvo Večkrat v konfekcijskih trgovinah kupuješ reklamno" hvaljene jopice, ki pa nimajo na žalost po kakovosti nič skupnega z onimi, ki so na sejmih nagrajene z zlato košuto, namreč ko jih pereš, ugotoviš, da se med pranjem ne skrčijo, pač pa jih po pranju z lahkim srcem podariš sosedovemu novorojenčku. Seveda je še mnogo takih in sličnih primerov, kjer z dobro in odlično reklamo propagiramo in prodajamo nekurantno blago za kurantno in ni nič čudnega, če je potrošnik vsled tega pri nakupu blaga postal bolj izbirčen in želi le — kvaliteto. Kajti kvaliteta pomeni kakovost, ta beseda pa je nastala menda vsled tega, ker se potrošnik vedno bolj sprašuje »kako« priti do kakovostnega blaga. Zato se večkrat sbši, ko potrošnik zapušča to ali ono trgovino, glas prodajalke izza pulta: »Al' si vidu hudiča, kako je zbiral, kupil pa ndč!« Grega Vajs ^++/P++%C%$//9C$$/+%%/%%++%+$/+$$%+%$%$$^^^^ ■. ...-v>>:-vo»-.-.^-.- •• Letalo T 33 pada vedno niže. Rešitev za oba pilota je le, če pravočasno izkočita. Toda pod njima je vas (1). Pilot Hoelker ve, da bo letalo ob trčenju z zemljo eksplodiralo in povzročilo smrt mnogih prebivalcev. Pilot Sutterlin je pritisnil na avtomatično ročko in »zletel« iz letala (2). Njegovo padalo seje odprlo (3). Poročnik Hoelker je ostal v letalu le še eno sekundo. Letalo je preletelo še 260 metrov. Hotel je preleteti še zadnje hiše. Letalo je oplazilo že vrhove dreves, ko je pritisnil na ročko. Toda padalo se ni več odprlo (4). Letalo se je razletelo le nekaj metrov naprej. Ludger Hoelker, star 24 let, pred svojim letalom Sekunda, ki je odločila usodo enega ali tisoč ljudi UKAZ MAJORJA SUTTERLINA: »ZAPUSTITI MORAVA LETALO!« »ŠE NE, POD NAMA JE VAS IN ŠELE POTEM BOM ZAPUSTIL LETALO, KO BO MIMO!« TAKO JE ODGOVORIL PILOT LETALA T 33 POROČNIK LUDGER HOELKER. TODA TAKRAT JE BILO PREPOZNO. POROČNIK LUDGER HOELKER JE UMRL 36 DNI PO POROKI. ZA POROČNIKA HOELKERJA NI BILO OVIR, TEGA DNE PA TUDI NE ČASA ZA PREMISLEK. V SEKUNDI SE JE MORAL ODLOČITI PILOT LOVCA T 33 — ŽRTVOVATI SVOJE ŽIVLJENJE ALI ŽIVLJENJE STOTINE LJUDI. IZBRAL JE SEBE. ZA KRMILOM JE OSTAL TAKO DOLGO, DA JE BILA NEVARNOST ZA 1100 PREBIVALCEV VASI STRASSBERG MIMO. ŠELE POTEM SE JE SKUŠAL IZVLEČI IZ LOVCA, TODA BILO JE PREPOZNO. NJEGOVO PADALO SE NI VEČ ODPRLO. S HUDIMI POŠKODBAMI JE OBLEŽAL V GOZDIČKU NAD MESTOM. NI SE VEČ ZBUDIL IZ NEZAVESTI. TRI URE PO PADCU NJEGOVEGA LOVCA JE UMRL. 36 DNI PO POROKI JE OSTALA LOTTE HOELKER VDOVA, KER JE NJEN MOŽ ŽRTVOVAL SVOJE ŽIVLJENJE ZATO, DA JE REŠIL VAS S 1100 PREBIVALCI. 15. septembra 1964 ob 10. uri vzletita z reaktivnim lovcem T 33 z letališča pri Augs-burgu v Nemčiji. Njuna naloga: preizkus instrumentov v slepem letenju. Major Sutterlin sedi na drugem sedežu. Njegova kabina, ki je pokrita s pleksi steklom, je vsa obložena s šotorskim blagom. Leteti morata samo z instrumenti brez pogleda na okolico. Letalo naj bi najprej vzletelo navpično, nekaj časa letelo vodoravno, nato pa z ostrim lopingom zletelo proti zemlji. Nenadoma major preplašen zavpije: »Pogonski mo^ tor!« »Poročnik Hoelker, prevzemite upravljanje letala, m* tor je prenehal delati,« sporoča major Sutterlin takoj za tem. »Drži! Prevzel! čakajte mirno!« Hoelker, eden najzaslužnejših letalcev, poskuša zračni start. Zaman. Letalo nezadržno drvi proti tlom. Si.it-terling strga oblogo kabine in prvič v poletu vidi zemljo. Komaj 300 metrov pod njima leži tovarna barv s približno 3.000 delavci. T 33 zleti v loku nad tovarno. »Hoelker!« Majorju so stale na čelu debele znojne kaplje. »Letalo morama zapustiti. Izkočiva!« Ledenomrzel in obvladan glas, odgovor pilota, se je glasil: »še ne! Morava čez vas!« Takoj za tovarno se prično prve hiše naselja Strassberg. Če zapustita letalo, bi T 33 padlo na vas in povzročilo na stotine smrtnih žrtev. V naslednjem trenutku je bilo letalo V isti višini kot grič nad mestom. Sutterlin je vedel, da je to zadnji trenutek, če se hoče rešiti: »Sedaj!« je za vpil ma:or in ni čakal odgovora. Pritisnil je na ročko in avtomatično zletel iz letala. • Hoelker pa je še vedno videl pod seboj vas in odlašal. Še ne! Sekundo kasneje pritisne na ročko. Sedež zlet: iz letala, vendar se padalo ne odpre. Poročnik Hoelker drvi proti drevesom in obleži. Tri ure kasneje umre za posledicami nesreče. Major jSiitterlin še živi. Zdravi se v bolnišnici, v kateri je umrl pilot reaktivne-nega letala T 33. O njem pravi: »Kot izkušen pilot je vedel, da bo za to junaštvo moral plačati s svojim življenjem. To zame ni herojstvo, vendar spoštujem take ljudi!« Vas pa je ostala nepoškodovana, veliko družin je ostalo srečnih in prav vsi mislijo na vdovo pogumnega moža, ki je žrtvoval svoje življenje za njihovo. Toda nihče ji ne more pomagati, kajti trenutek jc bil usoden. — NENAVADNE USODE KUPLJENIH ŽENA— NENAVADNE USODE KUPLJENIH ŽENA — NENAVADI m Elijam sedmih mož* morda jih je bilo še več »Kje je moja žena!« je zavpil Bal bom denar, Riza, toda najprej hočem videti ženo... Težko mi je brez žene, nikogar nimam, da bi mi pomagal NOVA ZGODBA O SKUPINI BREZOBZIRNIH IN POHLEPNIH LJUDI IZ VASI V BLIŽINI PRIŠTINE, KI SO — IZKORIŠČAJOČ ZAOSTALOST IN STARE OBIČAJE — PRODAJALI ŽENE BREZ NJIHOVE VEDNOSTI IN PRIVOLITVE IN SI NA TA NAČIN SLUŽILI VELIKE VSOTE DENARJA Džemo Džemnica, kmet iz vasi Plemetina nedaleč od Prištine, je ves razdražen pridrvel v hišo svoje tašče: — Kje je moja žena? je zavpil. Šerifa, njegova žena, ga je nekaj dni prej zapustila in se vrnila k mami. Džemo je že slišal o prevarah Šerifine družine: nekomu dajo Šeri-fo, potem jo nagovorijo, da se vrne domov in jo ponovno dajo drugemu itd. Seveda, vse za denar. Vedel je, da pri tem sodeluje tudi Še-rifin starejši brat Riza Kond-jeli, toda vsega tega ni bilo lahko dokazati. Ves zbegan od jeze je Džemo Džemnica prišel po svojo ženo. Zmerjal je, klel, potem pa je pobesnel in začel udarjati s sekiro okoli sebe — svoji tašči je z enim samim zamahom odsekal glavo, ženi Šerifi pa je hudo poškodoval glavo in obraz. Džema so miličniki takoj ujeli in zaprli. Sodišče ga je obsodilo na precej let zapora. Njegovo ženo šerifo je zadela huda nesreča: zaradi udarca na glavo se ji je pomračil um. Zdravniki menijo, da je njeno presojanje na stopnji šestletnega otroka. To se je zgodilo pred desetimi leti. Osamljeni vdovec Šerifa, ki se je bližala že petdesetim letom, je bila za svojega brata sredstvo za služenje denarja v vaseh, v katerih moški težko dobijo ženo. Riza Kondjeli je preizku^ sil svojo metodo že prej, pred Šerifino tragedijo. Zu-met Keljmendi iz Prištine je bil pred Džemom Šerifin mož. Pri njem je živela štiri leta, potem pa je njen brat Riza rekel nekega dne, da bi bilo dobro, da ga Šerifa obišče, da bi doma nekaj pomagala. Zumet je pristal, ker je mislil, da bo žena zdoma le nekaj dni, vendar je kmalu ugotovil, da se Šerifa ne bo več vrnila. Vprašal je Rizo, kaj to pomeni, šerifin brat pa mu je odgovoril, da ga žena ne mara več. Pozneje je slišal, da je Riza prodal šerifo nekomu drugemu. Po nesreči, ko Šerifa sploh ni doumela, kaj se z njo dogaja, jo je bilo še laže prodajati brez njene privolitve in vednosti. Petdesetletni Hamit Mari-ha iz Starega Čikatova je bil vdovec že več let. Razmišljal je, kako naj najde ženo, pa ni našel primerne priložnosti. V teh vaseh je običaj, da se za ženo precej plača, Hamit pa denarja ni imel. Nekega dne je prišel v vas Riza, ki se je takoj — slučajno ali namerno? — spoznal s Saitom Marihom, sinom Hamita. — Slišal sem, da je oče vdovec, mu je rekel Riza. Sait je potrdil, da je to res. — Imam zanj odlično priložnost, da se spet oženi, je predlagal Riza. Ne bo veliko stalo: meni, posredniku, bo dal 50.000 dinarjev, vse ostalo pa bo pripravil, kot se zagre. Sait je vse povedal očetu. Hamit je razmislil, potem pa poklical k sebi Riza, da se dogovorita. Z Rizom je prišel- tudi njegov brat Ah-met. Prijateljsko so se pogovarjali, na kraju pa je Hamit pristal in rekel: — "Dal bom denar, Riza, toda najprej hočem videti ženo ... Riza ni imel nič proti. Do-. govorili so se, kdaj bo Hamit prišel. In nekaj dni pozneje je Hamit prišel pred Rizino hišo. Spremenjena žena Po običajih se v teh krajih pogovarja o ženah z največjim mogočim spoštovanjem. Kadili so, govorili, čas pa je hitel. Zmračilo se je že, a Hamit ni zahteval, da bi videl svojo bodočo ženo; običaj je tak, da mora Riza to narediti sam, da jo sam pokaže. ' Potem je Riza poklical Hamita v drugo, polmračno sobo. — Evo, poglej jo, je rekel Riza in pokazal neko ženo v kotu. Spet so naredili svoje običaji — Hamit ni smel priti bliže svoji bodoči soprogi. Lahko pa je ocenil, da dobro izgleda. Takoj za tem ga je Riza odpeljal iz sobe. Dogovorili so se za svatbo Ko je prišel ta dan, je Hamit poslal svojega sina Saita, da s prijatelji pripelje nevesto. Sait je delo dobro opravil, pripeljal je nevesto, toda ko je oče zagledal ženo, ki so mu jo pripeljali, se ni vzdržal in je vzkliknil: — Milost, ljudje, toda to ni žena, ki sem jo videl pri Rizi! Svatje so samo skomignili z rameni. Pripeljali so ženo, ki jim jo je dal Riza. Vedoč, da ne bi pomagalo prav nič, če se jezi, je Hamit pristal, da ta žena, šerifa, ostane pri njem. Rizi pa to še ni bilo dovolj. Nekaj mesecev kasneje jo je poklical, da pride domov »za nekaj dni.« Ker ni vedel, kaj to pomeni, je Hamit pristal. In — šerife ni videl nič več. Ni smel preveč spraševati okrog po njej, ker je vedel, da ima Riza dva sina, vešča v orožju, in prijatelja Šef četa Prenku, o katerem so govorih, da ne spoštuje niti svetega običaja Šiptarjev — gostoljubnosti. Toda Šerifina odiseja s tem še ni bila zaključena. Šerifa se vedno vrača Ganije Bislimi, tridesetletni zidar iz Vrbana, živi in dela že deset let v Skopju. V sobotah, ko neha z delom, sede na vlak in se odpelje domov, da nedeljo preživi v očetovi hiši. Neke sobote, ko je spet prišel domov, ga je oče poklical na razgovor »med štirimi očmi.« — Sin, je rekel šestdeset-letni oče, ti veš, da sem že dolgo vdovec. Težko mi je brez žene, nikogar nimam, da bi mi pomagal in da bi me negoval, če zboiim. Rad bi se spet oženil. Ganije je bil za to in je samo pokimal z glavo. — Gotovo si slišal za Šef-četa Prenku, je nadaljeval oče. To je nevaren in hiter človek. No, to zdaj ni važno. Šefčet mi ponuja neko ženo, toda pravi, da njen brat, Riza Kondjeli, zahteva zanjo 300.000 dinarjev. To je veliko, toda jaz bi vseeno dal! Ganije ni imel nič proti, celo ponudil se je očetu, da gresta on in njegova žena Fatima pogledat bodočo očetovo nevesto. Nekoliko dni pozneje sta Ganije in Fatima videla Šerifo. Toda bila je vsa povita z nekakimi rutami, v sobi, kjer je bila, pa je bilo poK mračno. S Šerifo nista govorila. Tri dni. pozneje je bila svatba. Spet je Ganije s prijatelji odšel ponjo. Brata Riza in Ahmet Kondjeli sta goste lepo sprejela in pogostila, potem pa so Šerifo odpeljali do železniške postaje. V času potovanja z vlakom je Šerifa ostala ovita z rutami, molčala je in nihče jo ni hotel vznemirjati. Tako je Šerifa postala žena Bislima Bislimija. Sin Ganije je naslednjega dne zgodaj .odpotoval na delo v Skopje in ko se je v soboto vrnil, je našel očeta jeznega kot ris. — Kaj sem naredil, Ganije! se je kesal oče. Pojdi na dvorišče in poglej! Ganije ni potreboval dosti časa, da je ugotovil, da s šerifinim razumom ni vse v redu. Brezciljno je hodila po dvorišču, govorila nekaj sama zase ... — Vrnili jo bomo Rizi! se je odločil oče Bislim Bislimi. Spet je nesrečna Šerifa odpotovala na dolgo pot do Sibovca. Toda Riza je komaj pristal, da jih sprejme. Dobro, je rekel nazadnje, naj šerifa ostane doma. — Vrni nam naš denar! je zahteval Bislimi. — Denar? se je začudil Riza. O denarju se ne bomo pogovarjali. Šerifo ste kupili, plačali ste zanjo. Ce je nočete, tudi prav. Toda — denar je moj. Po Prešernovih stopinjah v Kranju ( Nadaljevanje ) Zares trnova! Kajti dediščina je bila le na papirju. Vseh Prešernovih dolžnikov ni bilo nikoli moč izterjati. Osramočena, zavržena in izobčena ^nezakonska mati si ni znala kaj prida pomagati v tej stiski. Otroka sta sicer imela varuha, ljubljanskega advokata dr. Rudolfa, ki jima je pripomogel do manjših podpor. A v glavnem je bil tu le Anin zaslužek in pičli krajcarji iz sklada za mestne ubožce. Nekako 19 krajcarjev so imeli vsi trije na dan smrti, Ernestina in mali France. To pa je bilo le premalo za troje življenj! Po materini smr'a je pripovedovala hčerka Ernestina, da po ves dan včasih niso nič jedli, morda kako zemljo; in kako je mati jokala, ko je gledala sinkove lačne oči... S trpkostjo nadaljuje Ernestina svojo pripoved, da je bilo njeni materi hudo, ko je zvedela, kako veliko denarja zbirajo za nagrobnik v Kranju, kako prirejajo v gledališču Prešernova slvja in tam deklamirajo, da tudi zanj velja: »Ne hčere, ne sina, po meni ne bo!« To, da je njena mati sama morala slišati ... Zdaj se je utegnila Ana Jelovškova spomniti na Prešernove besede, ko jo je tešil: »... Če bi se pa vendarle zgodilo, da bi prej umrl, preden bosta moja otroka preskrbljena, upam, da ne bosta zapuščena. Šele po moji smrti uvidi moj narod, kaj sem storil zanj. Moja otroka ne bosta siroti!« Zdaj pa je bila Ana navezana le na delo svojih rok! Na pičle in neredne podpore se ni mogla prav nič zanašati. Zaradi vsega hudega je zato Ana osivela že s 30. leti. Ta nekoč vranjelasa, ognjevita lepotica! Prav nič ji ni prizanašalo življenje! Ana je morala, še za časa Prešernovega življenja, okusiti prav vse tegobe nezakonske matere. Starši so jo podili od doma, otroke so ji zmerjali s pankrti, denarja za preživljanje je bilo kaj malo. In še očitek je morala slišati od svojega ljubega, da ji ni za otroke, ker jih takoj po rojstvu daje v rejo tujim ženskam. Imela pa je Ana bolne prsi, zato ni mogla sama dojiti... Ne ona ne Ernestina nista bili nikoli v življenju prav zdravi. Mali Franceljček pa je od pomanjkanja prave hrane umrl nekaj dni pred svojim 11. letom (27.8. 1855). Janez Trdina pripoveduje, da je bil Prešernov edini sinko lep otrok, svetlih Riza Kondjeli in šefčet Prenku pred Rizino hišo v vasi Sibovac. Ta dva prebrisana in nepoštena človeka sta prodala naivnim kmetom deset žena, nekatere izmed niih tudi do večkrat Oče in sin sta odšla, moralno strta, spet domov, šerifa je ostala pri bratu, ki je spet lahko nadaljeval s svojimi špekulacijami. Prepuščena ulici Ko je bilo vse to odkrito, je šerifa na zaslišanju na TNZ rekla: — Spominjam se sedmih mož. Ne vem, morda jih je bilo še več. Navadno sem pri možeh ostajala le kratek čas, potem pa me je brat Riza zahteval nazaj in ponovno dal nekomu drugemu. Riza ji je samo povedal, da jo bo omožil, in s tem je bila stvar zaključena, šerifa ni vedela, če ti njeni možje dajejo zanjo Rizi denar, šele od mož, prevaranih starejših ljudi iz okoliških vasi, je zvedela, da so zanjo dali 50.000, 100.000 dinarjev ali še veliko več. Šerifa živi danes sama v Prištini, v osamljeni slabi hiši na periferiji mesta. Hodi po ulicah, sedi na tržnici, včasih prosi. Nobenih dohodkov nima. Petdesetletni šerifi njena dva brata nista preskrbela Ditd najpotrebnejšega za življenje in za starost, ki se bliža. f (Prihodnjič sova zgodba) Prešernova hči Ernestina v starosti 57 let las, prijaznih rjavih oči, ljubezniv in prikupen. Za učenje je bil nadarjen, šolo je izdeloval kljub uboštvu prav dobro in baje je znal z devetimi leti že skoro vse očetove pesmi na pamet. Ernestina pa je obiskovala uršuhnsko Šolo, a je bila navzlic dobrim učnim uspehom zapostavljena in nikoli obdarovana. Bila je pač le »pankrt« ... Po štirih letih življenja se je šla Ernestina učit za šiviljo. Ko pa je odšla mati leta 1855 po sinovi smrti spet služit v Trst, ni preostalo osameli 13-letni Erne-stini nič drugega, kot da je šla za pestunjo, dobivala na mesec 50 krajcarjev, poleg hrane, ležišča in ponošenih oblek. Leta 1856 je sledila Ernestina materi v Trst. Tu se je v tem času Ana seznanila s knjigarnarskim ulužbencem — invalidom Stehne in z njim živela do leta 1866, ko so se vsi trije preselili na Dunaj. Obe šibki ženski sta še naprej šivali in živeli v nepopisni bedi in pritrgovanju. Sedaj so se vendarle pričeli zanimati slovenski izobraženci za Prešernovo nezakonsko ženo in hčerko in jima hoteli pomagati. Levstik ju je na Dunaju menda iskal že v začetku leta 1871, a ni imel pravega naslova, vedel je le za medel napotek, da živi Ana Jelovškova v neki dunajski hiralnici (Invalidenhaus). Ernestina je nato čez nekaj let Levstiku sama pisala in ga vprašala, kako je s stvarjo, z nekim denarjem. Hudo ji je bilo, razmere so jo silile, a vendar ostaja ob zaključku pisma prešernovsko ponosna. »Istočasno vam zagotavljam, da ne bom nikogar več nadlegovala, če se je denar porabil v boljši namen. — če bi hoteli, moja mati in jaz, kovati kapital iz dejstva, da je bil moj oče dr. Prešeren, ne bi zapustila s trinajstimi leti domovine in si iskala kruha v tujini.« »In če bi omenjeni denar res dobila, bi bil to v štiriindvajsetih letih, odkar je umrl moj oče, prvi dejanski dokaz, da njegovi prijatelji in čestilci tudi njegovih otrok, ki jih je pred svojo smrtjo priznal, niso pozabili!« Kajti, če so bili ljudje, ki so skušali takrat, ko je živel tudi še moj brat, materi olajšati njeno nelahko nalogo, da je vzgojila dva otroka in da ta vendarle nista vlačila po blatu prostaščine spomina svojega očeta, to niso bili osebni prijatelji mojega očeta niti njegovi častilci, temveč njegovi najodločnejši nasprotniki, duhovniki in nemško misleči varuh gospod dr. Rudolf, ki je storil več kot je bila njegova dolžnosti Proti koncu leta 1874, za pesnikov rojstni dan, je jurist Karel Slane, poznejši novomeški odvetnik in publicist, kot takratni predsednik visokošolskega društva »Slovenija« organiziral Prešernovo slavnost na Dunaju v korist Ani in Erne-stini JelovškovL Kar precejšen znesek, 225 goldinarjev in 30 krajcarjev, je olajšal zadnje leto* Aninega življenja. Umrla je 18. decembra 1875, stara komaj 52 let. Po materini smrti je' Ernestina huje zbolela in morala*je v rx>lmšnico. Ko je okrevala, se je na strica, Martin* Jelovška, leta VSTl za stalno vnula v domovino. V Ljubljani se je seznanila % raznimi literati, ki so jo vzpodbujali ¥ pisanju spominov na očeta. Res je napisala knjigo, ki je za prešernoslovee še danes dragocen vir podatkov o pesniko vem življenju. Sicer pa si je Ernestina tudi sama služila kruh, s svojimi spretnimi in marlji« vimi rokami; bila je šivilja za belo perilo. Ljubljanske »narodne dame« so skrbele, da je imela vedno dovolj dela — a končno je morala le v mestno ubožnico. Tik pred smrtjo je popolnoma oslepela. Zapuščena je umrla, prav na obletnico Prešernovega rojstva, 3. decembra 1917; dočakala je 74 let življenja, polnega trnov, brez cvetja sreče ... Tem bolj grenkega, če je morada slišati za pripoved Prešernovih sorodnic, sestre Katre in nečakinje Marijane Vovk, o njeni materi: »Tista, Ana so jej rekli, je v Kranj prišla, ko je bil dohtar za vodenico bolan in zelo slab. Takrat nam je rekel, o, ta mi dela sivo glavo! Dohtar ne bi tako zgodaj umrl, če ne bi bilo te ženske — saj nikoli ni bil prav vesel!« In še nerazumne besede Ivane Zadni-karjeve, hčerke ljubljanskega gostilničarja VVohlgemutha: »Ko se je Prešeren prepričal, da je s to žensko, Ano, zašel — kar nam ni bilo neznano — je pa pil. Pil je že v Ljubljani malo preveč. S tistim je lajšal svoje življenje. Ana Jelovškova je bila vzrok vse njegove nesreče.« V uteho pa je gotovo bilo Ernestini, ko je čitala, kar je lepo napisal Fran Leveč leta 1879 v dunajskem Zvonu. »... da Iju--bezen do Primčeve Julije ni trajala čez leto 1836, kajti takrat se je Preširen se* znanil z drugo, priprosto in prekrasno deklico, ki je bila po svoji vnanji podobi in po svojem značaji, pravo nasprotje Prirnčevi Juliji. In godilo se mu je potem kot Petrarki, ki je do svoje smrti Lavro opeval, a z drugo žensko v srečni rodo-^ vitni ljubezni živel.« Res je Prešeren zapel mnoge čudovite pesmi, izvirajoče iz neuslišane ljubezni do Julije. Že Levstik pa je spoznal, da je pesem o »Nezakonski materi« ena najlepših v svetovni literaturi. Ni dvoma, da je Prešeren pri pisanju te pretresljive pesnitve imel v mislih svojo Netko, ki mu je prav v tem času rodila tretjega otroka, sina Franceta ... Kakor se vidi Julijo v vseh Prešernovih sonetih in gazelah kot idealen, skoro ne-; resničen lik, tako zaživi Ani iz te edine, njej posvečene pesmi, povsem realno in tragično. Juliji vse življenje ni bilo nič hudega, Ana pa je morala, z otroci vred, izpiti čašo grenkega pelina prav do dna. • ČRTOMIR ZLOBEC (Ndaljevanje prihodnjič) E. Justin, 1937 »PREŠEREN IN NETKA* ^2-+62/++//////++/^^.6//+2^++/+6//5464B ^160301973476767972772825708681073829109083035^9947992677503612673599422165771^74187163^947^374^ Kulturni spomeniki in njihov pomen (Nadaljevanje s 1. strani) minja prvih slovenskih zapisanih besed, nazvanih brižinski spomeniki. Spomenik ni toliko tisti papir in črke, temveč slovensko besedilo. V ZDA pa tudi pri nas varujemo naravne predele, obeležja, kjer so bila nekdaj neka važna dogajanja, kot npr. 'prostor znane bitke na Sutjeski. Istočasno je ta prostor tudi naravni narodni park, pa če bi to tudi ne bil, bi bil zaradi pomena v NOB ta predel zavarovan. V najširšem smislu štejemo med kulturne spomenike tudi naše narodno izročilo, kot so npr. pesmi in običaji. Poleg teh pogledov na kulturne spomenike ločimo dve osnovni skupini spomenikov, in sicer premične in nepremične. Za premične spomeni- Lipa sredi Prešernove rojstne vaši Vrbe s kamni, mer nam lahko služi rojstna hiša dr. Franceta Prešerna v Vrbi ali napisna sspominska plošča Antona Janša na Breznici. Ta razvrstitev tudi še ne zajema vseh vrst -kulturnih spomenikov, kot npr. Aljažev stolp vrh Triglava, vendar pa se le večina kulturnih spomenikov da razporediti v teh 8 skupin. To razporejanje kulturnih spomenikov v razne skupine je le okvirno, saj ima en in isti spomenik lahko svojstva tudi drugih skupin. Arheološki spomenik s svojimi ornamenti ali izklesanimi podobami je tudi predmet obravnave umetnostne zgodovine, torej tudi umetnostni spomenik. Finžgarjeva in Prešernova rojstna hiša sta me-morialni in obenem etnografski spomenik. Isto ki spominjajo na staro vaško skupnost Dan mrtvih morda okrasi ali očisti grob padlega partizana. S sodelovanjem mladine pri spoznavanju, zbiranju in obnovi kulturnih spomenikov, bo vanjo prišla zavest pravilnega vrednotenja kulturnih spomenikov. V Švici je ta oblika dela že dolgoletna praksa. Kulturni spomeniki se posredno pa tudi neposredno vključujejo v našo gospodarstvo. Spomeniki niso samo problem naše kulture in sredstva za njihovo vzdrževanje, pa ne gospodarska vlaganja. Primer nam je sosednja Italija, v kateri turizem kot pomembna gospodarska dejavnost sloni na kulturnih spomenikih. Turizmu na Gorenjskem so osnova alpska pokrajina in kulturni spomeniki. Će bi se izrazili z gospodarskim jezikom, bi lahko rekli: »Kulturni spomeniki z naravnimi lepotami so osnovno sredstvo našega turizma«. Ker se največkrat gleda na investiranje v kulturne spomenike kot na vlaganja, ki so sama sebi namen, spomeniška služba ne najde pravega razumevanja pri gospodarskih krogih. Čeprav vsi vemo, da se zaradi obiska kulturnih spomenikov in naravnih lepot dviga promet ha avtobusih in železnici, da se obisk pozna v malo-blagovnem prometu, pa naj si bo to v gostinstvu ali trgovini na drobno, tega pri obravnavanju spomenikov ne upoštevamo. Dejstvo pa je, da kulturne spomenike vse premalo neposredno vključujemo in povezujemo* z gospodarstvom; predvsem ne posvečamo dovolj skrbi trgovini s spominki ob naših kulturnih spomenikih. Brez dvoma je tu krivda v tem, ker ni prave povezave med kulturnimi in gospodarskimi delavci. Spomeniška služba temelji pri nas na zveznem in republiškem zakonu o varstvu kulturnih spomenikov. Poleg tega je izšel še pravilnik o registraciji kulturnih spomenikov, za Gorenjsko pa je v veljavi še odlok o varstvu večjega števila dreves, ki ga je izdal bivši kranjski okraj. Spomeniški službi ^pje zakon značaj javne službe in je, kakor vse službe s statusom javne službe, za upravne organe obvezna. Spomeniško službo pri nas izvajajo zvezni inštitut za spomeniško varstvo v Beogradu in republiški zavodi ^posameznih republik. Kot smo že omenili, so v Sloveniji poleg republiškega zavoda za spomeniško varstvo medobčinski zavodi. Zavod za spomeniško varstvo v Kranju je občinskim skupščinam Kranj, Radovljica, Jesenice in Tržič predlagal imenovanje spomeniške komisije kot posvetovalnega organa. Občinski skupščini Jesenice in Tržič sta že imenovali te komisije, v katerih so poleg kulturnih delavcev predvsem predstavniki občinskih upravnih in gospodarskih organov. Uspešno delo potrjuje njihov dosedanji uspeh. S tem je bila na kratko podana vrsta kulturnih spomenikov, njihov gospodarski in kulturni pomen in orisana organizacija spomeniške službe pri nas. O vsem tem bi morali v mesecu kulturnih spomenikov posebej razmišljati in temu primerno obravnavati kulturne spomenike in njihovo problematiko. JERNEJ ŠUSTERŠIČ Opuščena furmanska gostilna pri Jurju na Podij ubeli u ke imajo skrb predvsem naši muzeji, kot Gorenjski muzej v Kranju, Tehniški muzej na Jesenicah, Čebelarski muzej v Radovljici, bodoči planinski muzej na Jesenicah, kamniški muzej in muzej v Škof j i Loki. Skrb za nepremične spomenike imajo predvsem zavodi za spomeniško varstvo. Za nepremične spomenike v radovljiški, jeseniški, kranjski in tržiški občini skrbi medobčinski zavod za spomeniško varstvo v Kranju, za škofjeloško in kamniško področje pa Zavod za spomeniško varstvo v Ljubljani, Ta skrb za spomenike, to je premične in nepremične, je z ozirom na muzeje in zavode za spomeniško varstvo le okvirna in načelna, saj vemo, da ima npr. jeseniški Tehniški muzej v svojem sklopu tudi nepremične objekte, ki so sami zase kulturni spomeniki. Isto velja za NOB skansen Muzeja NOB v Ljubljani ali za skansen, to je muzej na prostem, v okviru Loškega muzeja. Spomeniki so lahko cela naselja, kot npr. Trateče, Podkoren, posamezne stavbe od čebelnjaka do kovačnice ali stare poštarske gostilne. Spomenik je lahko slika ali kip, znamenje ob poti, kakor tudi rateška zavijačka ali zaponka iz ar* heološkega najdišča. Poleg te osnovne delitve spomenikov na premične in nepremične, razvrščamo spomenike tudi po znanosti, ki se z njimi ukvarja. Glede na to okvirno razporejamo spomenike v arheološke, umetnostno-zgodovinske, etnografske, vojne in NOB spomenike, tehniške spomenike in prirodne znamenitosti. Tem se pridružujejo še zaključene zbirke kulturnih spomenikov, kot so muzeji, galerije, knjižnice, arhivi, pa tudi privatne zbirke kulturnih spomenikov. Spominske plošče in spomenike, ki smo jih postavili v spomin zaslužnim možem, ali v spomin na pomembne dogodke in urejene rojstne hiše pomembnih osebnosti zaradi njihovega spominskega obeležja uvrščamo med memorialne spomenike. Kot pri- velja tudi za Janšev čebelnjak in ostanke njegove rojstne hiše. Ledrarjeva hiša v Kranjski gori je etnografski spomenik in memorialni s področja NOB, torej ima svojstva kar treh vrst spomenikov. Kovačija v Grabčah je tehniški in etnografski spomenik. Največkrat gledamo na kulturne spomenike le kot na problem naše kulturne dejavnosti, vendar to ni tako. Kulturni spomeniki se s svojim obstojem vključujejo tudi v gospodarstvo, predvsem v turizem. V kulturni dejavnosti se nam kaže vloga in pomen kulturnih spomenikov v več oblikah. Kulturni spomeniki nam prikazujejo našo preteklost, kakor tudi prirodne zanimivosti in lepote naše pokrajine, ki so se v njej ohranile skozi geološka obdobja. Skrb za kulturne spomenike in na-' ravne znamenitosti kaže naš kulturni, žal pa tudi včasih naš nekulturni odnos do kulturnih spomenikov. Kulturni spomeniki so vzgojno sredstvo mladini in odraslim. Spoznavanje kulturnih spomenikov nas bogati in kulturno dviga. Zato bi bilo potrebno, da našo mladino v večji meri spoznavamo s kulturnimi spomeniki. Morda bi bilo misliti na to, da mladino bolj kot doslej vzgajamo v spomeniškem smislu z obiskom kulturnih spomenikov, predvsem tistih v najbližji okolici. Pionirske igre so pokazale, kako dovzetni so otroci oziroma mladina do predmetov, iz katerih diha naša preteklost, zato bi v okviru domoznanstva bilo potrebno mladino naučiti vrednotenja vseh vrst spomenikov, pa tudi tistih, ki jih morda hranijo doma, a zanje niti ne vedo. To so arhitekturni elementi hiš, skrinje, izrezljani stoli, predmeti, ki so pomembni za NOB in delavsko gibanje itd. Kako pomembno za vzgojo bi bilo, da bi se mladina vključila y kako urejanje kulturnega spomenika pod primernim nadzorstvom. Ni dovolj, da mladina na Snemanju nasproti " Sobota popoldne. Fičko s filmsko ekipo hiti po Zgornjesavski dolini, proti kraju snemanja — Srednjemu vrhu nad Martuljkom. V avtomobilu, pardon, fičku, je živahno. Jože razlaga, da gre prihodnje leto v Afriko — seveda snemat — kar ostali trije sprejemamo s precejšnjo skepso, saj je Joža sam nekoč povedal globoko resnico, da je za malo denarja malo muzike. Bilo je to tiste dni, ko smo se dogovarjali glede snemanja. Sedeli smo na vrtu »Ria« v Ljubljani — v začetku poletja je bilo — in se vrteli, kot vedno, v podobnih primerih, okrog denarja. Načeta je zanimalo, koliko bo vsa reč stala. Jože je nekaj časa računal in mu povedal približen znesek. Nace se je ustrašil, Jože pa: »Ja, veš, dragi kolega, za malo denarja malo muzike.« Nekaj časa smo molčali, potem pa je Nace rekel: »Vesta, draga fanta, vse se mi tako dozdeva, da bo potemtakem naš film brez glasbene spremljave.« »Glasbena spremljava« je bila resda bolj slaba, film pa smo vseeno začeli snemati. Poleti smo delali v Bokiničih na Cresu, potem pa nam je naš idejni vodja »ušel« za dva meseca na Švedsko, kjer bi se skoraj oženil. Tako je sedaj že jesen, ko se peljemo proti Martuljku, da nadaljujemo začeto delo. Snemanje se nekam sumljivo vleče, saj imamo pred seboj še dobro polovico eksterierjev (zunanjih posnetkov), na Srednjem vrhu, v Bohinju, na Bledu in v Velenju, da o interierjih (notranjih posnetkih) niti ne govorim. Ko glasno izrazim bojazen, da do zime ne bomo gotovi, me Nace potolaži: »Boš videl, vse bo šlo kakor po maslu!« Res je šlo — do vznožja gore. Sekvenca 6. pmi težkimi megVičastimi oblaki, iz k.ateriYv od časa do časa poprši. Vreme se noče izboljšati, mi pa ne spametovati, da bi se vrnili v dolino. Proti poldnevu se nenadoma oblaki razkadijo, mi se zapodimo na planjavo pod kočo, da pričnemo s snemanjem. Hitimo postavljati stativ, merimo svetlobo.-Končno je vse nared. Kader, ki ga nameravamo posneti, je v šesti sekvenci uvoden. Izgledal naj bi približno takole: Kamera je postavljena na travnatem pobočju nekaj metrov od roba gozda, iz katerega pride Irena z leve strani v kader. Potem zavije Irena navzgor in gre proti kameri. Kake tri metre pred njo se ustavi, za trenutek spusti potovalkb na tla, se ozre navzgor proti koči — ki v tem kadru ni vidna — se nasmehne, vzdigne poto-valko in odhiti proti njej. Kamera jo nekaj časa z zasukom spremlja, potem pa dopusti, da Irena odide iz kadra. Torej, kot sem že prej rekel, bili smo pripravljeni, da začnemo. Irena ima seveda, kot se za filmsko igralko spodobi, pripombe, ki pa jih »umetniško« vodstvo vzvišeno prezre. • ; . ' -■ :■ . - V/ • • " $ Pripravljeni? Snemanje! Irena čaka za prvimi smrekami v gozdu. Nace stoji s fotografskim aparatom nekoliko ob strani, pripravljen, da napravi delovni "posnetek. Jože sprašuje: »Svetloba?« »Osem«, odgovarjam. Joža: »Gremo?« Jaz: »Nikamor, svetloba je mrknila.« Pritajeno kletje, kratek prepir in Irenino godrnjanje, ki prihaja izza dreves. Nace melanholično zamišljeno strmi v nebo in se po vsej verjetnosti ukvarja z zaključno finančno bilanco. Tako gre kaki dve uri. Irena teka sem in tja, Nace vztrajno dela »delovne posnetke«, Joža pa prijazno preklinja, vse od filmskega traku pa do sonca. Ko sem tudi jaz že nekje na robu živčnega zloma, se nas nebo končno le usmili Reportaža z nekega snemanja kader 57 - drnsr če je nekdo dober snemalec, s tem še ni rečeno, da se spozna na avtomobil? Takole je bilo: Nace: »Iz Martuljka bomo šli peš.« Jože: »Zakaj neki? Iz Kranjske gore je cesta, po kateri se pride zlahka do koče.« Nace: »Dvomim! Ali si zares prepričan?« /Jože: »Seveda, če ti rečem ...« Pot, po kateri se bo »zlahka« prišlo do počitniškega doma, se za neko bajto sumljivo obrne navzgor. Fičko rohni, prha, se opoteka, strmina pa je vedno hujša. Še malo in avtomobilček čisto določeno pove, da ni terensko vozilo. Dokončno in nepreklicno se ustavimo. Zastopniki močnejšega spola kolnemo, Irena pa zbegano gleda okoli sebe. Ko spoznamo, kako stvari stoje, se počasi z vzvratno vožnjo odpravimo nazaj v dolino. Mislim, da ni treba posebej poudarili, da je Nace z izbranimi besedami poučeval Jožeta o njegovi zgodovinski zmoti, saj je vendar novinar z bogatim besednim zakladom. Temno je že, ko zasopli, oboroženi s kamero, stojalom in ostalo kramo, ki je ni malo, prilezemo iz Martuljka, kjer smo pustili avto, do koče. Sekvenca 6, kader 57 mjedeljsko jutro. Zadirčni in fnrkih obrazov }\ sedimo v jedilnici in pogledujemo skozi okno. Sum, ki se mi je porodil prejšnji večer, predno sem zaspal, je bil upravičen. Za Švedske realiste poetično, za nas pa naravnost nesramno obupno vreme, nas je pričakalo s svo- Da ne bo pomote. Gre za propagandni film Počitniške zveze Slovenije o njenih domovih in letoviščih. \ kljub temu film ni kar tako, saj ima svojo zgodbo in celo glavno igralko Ireno. Poleg nje so pri filmu »zaposleni« še: Nace, idejni vodja, Fože, ki je režiser in snemalec obenem, in pa moja malenkost (178 cm — 80 kg), ki je dobila nalogo, da napiše scenarij. Omeniti moram tudi počitničarje, ki so se do sedaj v vlogi statistov odlično izkazali, in Počitniško zvezo, ki je sicer zelo nezahteven producent, a žal z malo denarja. in nam pošlje desetminutno »svečavo«. Ko končno le spravimo na trak posnetek, kot si ga zamišljamo, nas nebo blagoslovi s prvimi kapljami bližajoče se nevihte. Dragi bralci, ako premislite, da kader, ki smo ga posneli, traja vsega skupaj trideset sekund, film pa predvidoma dvajset minut — na posnetek smo čakali dva dni — potem je pri naši »glasbeni spremljavi« popolnoma razumljiv Na-cetov zasanjani pogled v nebo. , DRAGO VIŠIC ki bodo na sporedu Ljubimca iz Teruela — zahteven francoski barvni film, o katerem je bilo govora v prejšnji številki. Zorana ledina (L, II., III. del) je sovjetska barvna ekranizacija istoimenskega romana Mihajla šolohova. Film si bomo ogledali, saj so prenosi literarnih del na film vedno privlačni. Vohun na povelje, režiserja Georga Seatona se je v obliki reklamnih odlomkov že najavil. Z odlično igralsko zasedbo je po popularni litera-ni predlogi nastal zanimiv film privlačnega žarna, ki ga vsem toplo priporočamo. »Hackitt? Sam Hackitt?* je vprašal Alan začudeno. »Kaj ga ne bi poznali Sam in jaz sva stara znanca!« »Kaj pa je?« je vprašala. »Vlomilec,« je mirno odgovoril Alan. »Johnnv se je najbrž zanima! zanj in ga je povabil, naj pride ...« Odkimala je. »Ne, ne, to ni bil vzrok! Ugriznila se je v ustnice. »Johnnv me je nalagal. Dejai je, da je možak rokodelec, ki se namerava odpeljati v Avstralijo. Ali ste prepričani, da je to isti Sam Hackitt?«- Alan je, čeprav na kratko, točno opisal tatica. »To jc on,« je vzkliknila. »Seveda vem, da je to — neprijeten človek. Alan, a!i mislite, da je Johnnv — slab?« Alan si ni nikdar zamišljal Johnnvja kot človeka, ki bi ga bilo treba policijsko nadzorovati. »Ne, nikakor ne!« »Toda ti njegovi svojevrstni prijatelji...?« Te priložnosti nikakor ni smel izpustiti. »Bojim se. M?.ry, da boste nale'eli na celo vrsto ljudi kot je Hackitt in še slabših ko je Hackitt, ki bi niti ne bil tako slab, če bi znal držati prste pri sebi.« »Kako to?« je vprašala. »Marv, postati nameravate Meistrova tajnica — želel bi, Mary, da bi tega ne storili.« Nekoliko se je odmaknila od njega, da bi mu laže pogledala v oči. »Zakaj, za vse na svetu, Alan .. .? Vsekakor razumem, kaj mislite. Maurice ima mnogo strank in jaz bom gotovo prišla z njimi v stik, toda mojega mladega, zdravega razuma ne bodo pokvarili.« da jo bo nastanil pri sebi, čeprav se je že naslednji trenutek kesal te obljube. — Popek, ki se je odpiral v prekrasno cvetko! Na skrivnem je opazoval obris njenih lic, držo njene črnolase glave, vitko, prožno postavo, ko se je -okrenila, da bi podražila Alana. Mister Meister si je obliznil suhe ustnice. Res čudno, da do danes še ni nikoli mislil na Marv s tega zornega kota! In vendar... Ljubil je svetlolase ženske. Gvenda Mihon je imela zlatolaso glavo. Omejeno dekle, ki je postalo dolgočasno in ki je žalostno končalo. Mauricea je streslo ob spominu na tisti mrki dan, ko je stal pred sodnikom kot priča in lagal, lagal in spet lagal. Ko je Marv okrenila glavo, ga je opazila. Pomigala mu je in počasi se jima je približal. »Kje pa je Johnnv,« je vprašala. »Johnnv se kuja. Nikar me pa ne vprašajte, zakaj, kajti tega res ne vem.« Kako čudovito polt je imela — popolnoma brez napake! Kako občudovanja vredne so bile te temno sive oči z dolgimi trepalnicami! Odkar je bila na svetu, se do danes ni navadil ceniti njene vrednosti. »Ali sem zmotil zaupen pogovor?« je vprašal. Odkimala je sicer, vendar ga ni mogla povsem prepričati, čudil se je, o čem bi se bila mogla tako zaupno pogovarjati. Ali je povedala Alanu VVemburvju, da se namerava preseliti v Deptford? Prej ali slej bi mu itak po»edala, torej je vsekakor bolje, da mu to novico razkrije sam. »Ali že veste, da me gospodična Mary namerava počastiti s tem, da postane moja tajnica?« Za bip sta se znašli njimi roki v toplem stisku, potem pa sta opazila Meistra, ki se je vračal z neodprto brzojavko v roki. »Za. vas!« je vzkliknil veselo. »Lepo mora biti, če je človek tako važna osebnost, da ne more niti za trenutek zapustiti urada, ne da bi ga takoj klicali nazaj — pa bi res rad vedel, kakšen strašen zločin se je zgodil medtem, ko vas ni bilo, v Londonu!« Alan je namrščenega čela sprejel brzojavko. Nobene brzojavke ni pričakoval. Prijateljev je imel malo, da pa bi urad skrajševal njegov dopust, si tudi ni mogel misliti. Odprl je tedaj gosto popisano brzojavko in bral: Nujno stop vrnite se takoj in se javite v scotland yardu stop pripravite se da prevzamete jutri zjutraj svoj okraj stop avstralska policija poroča čarovnik zapustil pred štirimi meseci svdnev in domnevamo da je sedaj v londonu stop konec Brzojavko je podpisal VValford. Alan se je z brzojavke zazrl na vrt in z vrta v dekle, ki ga je opazovala z zaskrbljenim obrazom. »Ali ni nekaj v redu?« Počasi je odkimal. Čarovnik je bil torej v Londonu! Ko je pomislil na to, so se napeli vsi živci v njem. Henrv Artur Mlton, morilec svojih sovražnikov, ki ni poznal prizanašanja, zvit. 4 Car »Saj me ne skrbi zaradi njegovih strank,« je mirno odvrnil Alan. »V skrbeh sem zaradi — Mauricea Meistra!« Strmela je vanj, kot da je nenadoma izgubil svoj glas. »V skrbeh zaradi Mauricea?« Komaj je verjela svojim ušesom. »Toda, saj je Maurice Meister vendar tako ljubezniv človek! Sam/i prijaznost ga je, kadar gre za Johnnvja ali zame in poznava ga že vse življenje!« »Tudi jaz vas poznam že tako dolgo, Marv,« je menil Alan mirno, toda prekinila ga je. »Povejte mi vendar, zakaj? Zakaj ne marate Mauricea?« Zdaj, ko ga je vprašala tako naravnost, ga je to zmedlo. »Saj ne vem nič o njem,« je priznal odkrito. »Vem le, da ga Scotland Yard nima rad.« Veselo se je zasmejala. »Ker je tako spreten, da rešuje uboge, nesrečne zločince pred ječo! To je poklicna nevoščljivost! O, Alan, tega bi si pa nikoli ne mislila o vas,« mu je ponagajala. Uvidel je, da ne bi nič koristilo, če bi ponovil svarilo. Nekaj ga je pomirjalo: če bo služila pri Meiitru, bo stanovala v njegovem okraju. In to ji je povedal. »To bo po Lenlev — Courtu precej hudo!« Zresnila se je pri misli na bodočnost. »To b© pomenilo, da se eno ali dve rfcti ne bom udeleževala nobenih družabnih prireditev in plesov — Alan. umrla bom kot stara devica!* »Tc?a pa ne verjamem,« je odvrnil smehljaje, »čeravno moram priznati, da je v Deptfordu zelo malo za ženitev sposobnih mož.« In oba sta se zc.-metala. 5. Maarice Meister je stal za grmovjem in ju opazoval. Sam Sebi se je čudil, da ni doslej nikoli opazil lepote Mary Lenleveve. Moral si je priznati, da ga je šele očividno občudovanje policijskega uradnika pripravilo do tega. da se je začel zaninttti za deklico, ki ji je obljubi. »Da, slišal sem«, je odvrnil Alan in pogledal advokatu v oči. »Dejal sem gospodični Lenleye-vi« — govoril je preudarno, vsaka beseda je bila važna — »da bo stanovala v mojem okraju... tako rekoč pod mojim očetovskim varstvom.« Svarilo in grožnja sta zvenela iz teh besed. Meister je bil preveč pozoren, da bi preslišal eno ali drugo. Alan VVemburv se je postavil deklici za varuha. V drugih okoliščinah bi se mu zde-ko smešno. Celo še pred er.o uro bi menil, da se VVemburv šali. Zdaj pa . . . Pogledal je Mary in kri mu je divje plala po žilah. Alan je opazil prikrito roganje, ki je zvenelo nekoliko hripavo, da je rahlo zakašljal. »Zelo zanimivo! Au je to ena tistih dolžnost , ki j h predpisujejo policijske odredbe?« Alan je opazil prikrito rogEnje,ki je zvenelo iz njegovega glasu. »Dolžnost!" policijskega uradnika so zapisane precej natančno v napisu na našem Old Ba.ievu, starem, častitljivem sodnijskem poslopju,« je odvrnil Alan mirno. »In kaj pravi tisti napis? Nisem se še potrudil, da bi ga prebral,« je smehljaje vprašal Meister. »Varujte otroke revežev in kaznujte tiste, ki slabo delajo,« je odvrnil Alan resno. »Plemenita beseda,« je soglašal Meister in dostavil: »To bo pa najbrž zame,« in odhitel nasproti poštnemu slu, ki je prihajal s konca vrta. »Ali je Maurice hud na vas?« je vprašala Marv- Alan se je zasmejal. »Prej ali slej postane vsakdo hud name. Bojim se, da moje občevanje z ljudmi ni ravno vljudno.« Udarila ga je po roki. »Alan«, je dejala pol resno pol v šali, »mislim, da jaz ne bom nikoli huda na vas. Zame ste najbolj prikupen mož, kar sem jih kdaj poznala.« drzen, neustrašen. Alanove misli so hitele v Scotland Yard in v pisarno komisarja. Gwenda Milton — je bila mrtva, utopljena, samemonika. Ali je imel pri vzrokih obupa, ki je pognal mlado življenje v smrt, Meister svoje prste vmes? če je bilo tako, potem, Maurice Meister, gorje ti! . : : .6 ^> • Čarovnik je bil v Londonu. Kadarkoli se je Alan VVemburv med svojo vožnjo v London tega domislil, ga je streslo. Tak drget spreleti lovca, kadar se zave, da bo v naslednjem trenutku zagledal pred seboj tigra-ljudožrca. Čarovnik je dobil svoje ime iz ljudskih ust. Svojo preobleko je spreminjal tako pogosto, da policija nikoli ni mogla objaviti opisa njegove osebnosti. Bil je mojster v maskiranju in brezsrčen sovražnik, ki je brez milosti ubil človeka, če se je drznil prekrižati njegova pota. Sam zase Alan VVemburv ni čutil niti strahu niti sovraštva do moža, ki ga je imel zasledovati, temveč samo mrzlo brezčutno ugotovitev svoje nevarne naloge. Eno je bilo gotovo: Čarovnik se bo zatekel tja, kjer se mu bo odprlo na stotine vrat in ga bo sprejelo na stotine zatočišč. V Deptford. . .? Alan VVemburv je globoko vzdihnil. Marv Lenley je tudi hotela v Deptford — y Meistrovo hišo in Čarovnik se je brez vsa-^ kega dvoma vračal v Londcn samo iz enega vzroka: da bi uničil Meistra. Nevarnost za Meistra pa bi bila obenem tudi nevarnost za Marv. To spoznanje je nekoliko zatemnilo od sonca obsijano spomladansko nebo in zdelo se mu je, da je mrko pročelje Scotland Yarda še bolj temno. četudi bi se vsi zločinci sveta svobodno kretali izven zapahov, bi se Scotland Yard ne dal vreči s tira. Alan Wembury je stopil v sobo polkovnika VValforda in našel komisarja, poglobljenega v akte neke manjše tatvine. RADIJSKI SPORED VELJA OD 17. DO 23. OKTOBRA Poročila poslušajte vsak dan ob 5.15, 6., 7., 8., 10., 12., 13., 15., 17., 22., 23. in 24. uri ter radijski dnevnik ob 19.30. Ob nedeljah pa ob 6.05, 7., 9., 12., 13., 15., 17., 22., 23. in 24. uri ter radijski dnevnik ob 1930. SOBOTA — 17. oktobra 8.05 Poje kvintet »Kranjčani« — 8.25 Melodije za razvedrilo — 8.55 Radijska šola za nižjo stopnjo — 9.25 »Vesele note« — 9.45 Majhni zabavni ansambli — 10.15 Glasbeni sejem — 11.00 Pozor, nimaš prednosti — 12.04 Kmetijski nasveti — 12.15 Opoldanski domači pele-mele — 13.30 Priporočajo vam — 14.05 Prizori' iz domačih oper — 1435 Naši poslušalci čestitajo in pozdravljajo 15.30 Pevski zbor KUD Triglav iz Dupe 1 j — 16.00 Vsak dan za vas — 17.05 Gremo v kino — 1735 Pesmi in plesi jugoslovanskih narodov — 18.00 Aktualnosti doma in v svetu — 18.15 Izložbeno okno — 18.45 S knjižnega trga — 19.05 Glabene razglednice — 20.00 Mladi za mlade — 21.00 Zaplešite z nami — 22.10 Oddaja za naše izseljence — 23.05 Za prijeten konec tedna. NEDELJA — 18. oktobra 6.00 Dobro jutro — 6.30 Napotki za turiste — 7.40 Pogovor s poslušalci — 8.00 Mladinska radijska igra — 8.45 Iz mladinske glasbe — 9.05 Naši poslušalci čestitajo in pozdravljajo — I. — 10.00 Še pomnite, tovariši — 10.30 Pesmi borbe in dela — 10.40 Dopoldanski koncert lahke glasbe — 11.40 Nedeljska reportaža — 12.05 Naši poslušalci čestitajo in pozdravljajo — II. — 13.30 Za našo vas — 13.50 Pred domačo hišo — 14.00 Nedeljski operni koncert — 15.05 Danes popoldne — 16.00 Humoreska tega tedna — 18.30 Spored komorne glasbe — 19.05 Glasbene razglednice — 20.00 V nedeljo zvečer — 21.30 Iz slovenske simfonične glasbe — 22.10 Plesna glasba — 23.05 Nočni komorni koncert. , PONEDELJEK — 19. okt. 8.05 Jutranja glasbena srečanja — 8.55 Za mlade radovedneže — 9.10 Zaplešimo in zapojmo — 9.25 Iz narodne zakladnice — 9.45 Pihalna godba Vam igra koračnice — 10.15 Pisan orkestralni inter-mezzo — 10.35 Naš podlistek — 10.55 Glasbena medigra — 11.00 Pozor, nimaš prednosti — 12.05 Kmetijski nasveti — 12.15 Petnajst minut s Kmečko godbo — 12.30 Razni solisti vam igrajo in pojo — 13.30 Priporočajo vam — 14.05 Drobni prizori in opere — 14.35 Naši poslušalci čestitajo in pozdravljajo — 15.30 Godala v počasnem ritmu — 16.00 Vsak dan za vas -j- 17.05 Glasbena križanka — 18.00 Aktualnosti doma in- v svetu — 18.15 Zvočni razgledi — 18.45 Narava in človek — 19.05 Glasbene 'razglednice — 20.00 Pojo vam slovenski pevci zabavne glasbe — 20.20 Simfonični koncert Češke filharmonije — 22.10 Nočni akordi — 23.05 Jazz orkestri vam igrajo. TOREK 20. oktobra 8.05 Igrajo vam Zadovoljni Kranjci — 8.25 Jutranja glasbena srečanja — 8.55 Radijska šola za srednjo stopnjo — 925 Operni dueti in ansambli — 9.45 Zvočne miniature — 10.15 Glasbeni sejem — 11.00 Pozor, nimaš prednosti — 12.05 Radijska kmečka univerza — 12.15 Vokalni kvintet Anton Neffat iz Maribora — 12.30 Iz koncertov in simfonij — 13.30 Priporočajo vam — 14.05 Radijska šola za srednjo stopnjo — 14.35 Pet minut za novo pesmico — 15.30 V torek na svidenje — 16.00 Vsak dan za vas — 17.05 Koncert po željah poslušalcev — 18.00 Aktualnosti doma in v svetu — 18.15, Predstavljamo vam jugoslovanske ansamble zabavne glasbe — 1s.45 Na mednarodnih križ-potjih — 19.05 Glasbene razglednice — 20.00 Novi posnetki o čembalistki Oliveri Djurdjević — 20.20 Radijska igra — 21.06 Lahka glasba — 22.10 Plesna glasba — 23.05 Nočni simfonični koncert. SREDA 21. oktobra 8.05 Glasbena matineja — 8.55 Pisan svet pravljic in zgodb — 9.10 Poje zbor JLA iz Beograda — 925 Nekaj domačih v instrumentalni izvedbi — 9.45 Instrumentalne melodije in plesi — 10.15 Zabavni zvoki — 10.45 Človek in zdravje — 10.55 Glasbena medigra — 11.00 Pozor, nimaš prednosti — 12.05 Kmetijski nasveti — 12.15 Pred domačo hišo — 12.30 Znamenite baritonske arije in monologi — 13.30 Priporočajo vam — 14.05 Radijska šola za srednjo stopnjo — 14.35 Kaj in kako pojo mladi pevci — 15.30 Iz inozemske folklore — 16.00 Vsak dan za vas — 17.05 Shakespeare in glasba — 18.00 Aktualnosti doma in v svetu — 18.15 Iz fonoteke radia Koper — 18.45 Naš razgovor — 19.05 Glasbene razglednice — 20.00 Zborovske skladbe — 20.20 Melodije jugoslovanskih skladateljev — 20.40 Dalibor — opera — 22.10 Nočni akordi — 23.05 Jazz s plošč. ČETRTEK — 22. oktobra 8.05 Vokalna in instrumentalna glasba vzhodnih dežel — 835 Radijska šola za višjo stopnjo — 9.25 Pika nogavička — 9.45 Dopoldanski domači pele-mele — 10.15 Glasbeni sejem — 11.00 Pozor, nimaš prednosti — 12.05 Kmetijski nasveti — 12.15 Na kmečki peči — 12.30 Jesenski ognji — 13.30 Priporočajo vam — 14.05 Naši pevci v popularnih operah — 14.35 Naši poslušalci čestitajo in pozdravljajo — 15.30 Pihalna godba Zagrebške vojne oblasti —' 15.40 Literarni sprehod — 16.00 Vsak dan za vas — 17.05 Turistična oddaja — 18.00 Aktualnosti doma in v svetu — 18.15 Odskočna deska — 18.45 Jezikovni pogovori — 19.05 Glasbene razglednice — 20.00 Četrtkov večer domačih pesmi in na-pevev — 21.00 Večer umetniške besede — 21.40 Glasbeni nokturno — 22.10 Glasbena medigra — 23.05 Predstavniki sodobne glasbe. PETEK — 23. oktobra 8.05 Odmevi iz naših krajev — 8.35 Za vsakogar nekaj — 8.55 Pionirski tednik — 9.25 Pihalna godba Valter Schacht in Die Hallertauer — 9.35 Pet minut za novo pesmico — 10.15 Komorni zbor RTV Ljubljana — 10.35 Novo na knjižni polici — 10.55 Glasbena medigra — 11.00 Pozor, nimaš prednosti — 12.05 Kmetijski nasveti — 12.15 Domače in narodne — 1230 Za ljubitelje operne glasbe — 13.30 Priporočajo vam — 14.05 Radijska šola za nižjo stopnjo — 14.35 Variacije na pihalne instrumente — 1525 Napotki za turiste — 15.30 Trije jezdei — 15.45 Novo v znanosti — 16.00 Vsak dan za vas — 17.05 Petkov simfonični koncert — 18.00 Aktualnosti doma in v svetu — 18.15 Revija naših pevcev zabavne glasbe — 18.45 Kulturna kronika — 19.05 Glasbene razglednice — 20.00 Arena za virtuoze — 20.30 Tedenski zunanjepolitični pregled — 20.40 Kako aranžiramo — 21.15 Oddaja o morju in pomorščakih — 22.10 Za ljubitelje jazza — 23.05 Literarni nokturno — 23.15 Med baročnimi koncerti. KINO Kranj »CENTER« 17. oktobra franc barv. CS film TRIJE MUŠKETIRJI I. DEL ob 15. in 19. uri, franc. barv. CS film TRIJE MUŠKETIRJI II. DEL ob 17. in 21. uri, premiera amer. barv. CS filma VOHUN NA POVELJE ob 23. uri 18. oktobra franc. barv. CS film TRIJE MUŠKETIRJI II. DEL ob 10., 17., 21. uri, franc. ban'. CS film TRIJE MUŠKETIRJI I. DEL ob 15. in 19. uri 19. oktobra franc. barv. CS film TRIJE MUŠKETIRJI II. DEL ob 16., 18. in 20. uri 20. oktobra franc. barv. CS film TRIJE MUŠKETIRJI II. DEL ob 16., 18. in 20. uri 21. oktobra amer. barv. CS VOHUN NA POVELJE ob 17. in 19.30 22. oktobra amer. barv. CS VOHUN NA POVELJE ob 17. in 1930 Kranj »STORŽIČ« 17. oktobra sovj. film ZORANA LEDINA II. DEL ob 16. uri, franc. barv. CS film TRIJE MUŠKETIRJI I. DEL ob 18. uri, franc. barv. CS film TRIJE MUŠKETIRJI II. DEL ob 20. uri, premiera amer. barv. CS filma VOHUN NA POVELJE ob 22. uri 18. oktobra sovj. barv risanke V NEKEM KRALJESTVU ob 10. uri, franc. barv. CS film TRIJE MUŠKETIRJI I. DEL ob 14. in 18. uri, franc. barv. CS film TRIJE MUŠKETIRJE II. DEL ob 16. in 20. uri 21. oktobra amer. ban-. CS film ČEZ PLANINE DIVJEGA ZAPADA ob 16., 18. in 20. uri 22. oktobra franc. ban. CS film LJUBIMCA IZ TERUE-LA ob 16., 18. in 20. uri Stražišee »SVOBODA« 17. oktobra sovj. film ZORANA LEDINA I. DEL ob 20. uri 18. oktobra amer. ban. CS fiim VOHUN NA POVELJE ob 15. in 19.30, nemški film IN TO SE IMENUJE ŽIVLJENJE ob 1730 20. oktobra sovj. film ZORANA LEDINA II. del ob 19. uri 22. oktobra sovj. film ZO RANA LEDINA IIL DEL ob 19. uri - fe*t ,'" "1"r - ■ i • ,.. •; Cerklje »KRVAVEC« 18. oktobra amer. ban. CS film RAZKOŠJE V TRAVI ob 16. in 19. uri Kropa 18. oktobra amer. ban. CS film ŠTIRJE APOKALIPTIČNI JEZDECI ob 16. in 1930 Naklo 18. oktobra amer. ban. CS film VRNITEV V MESTECE PEYTON ob 16. in 19. uri Jesenice »RADIO« 17. do 18. oktobra amer. ban. CS film SEDEM VE-LIČASTVENIH 19. oktobra nemški ban. film MAZURKA LJUBEZNI 20. do 21. oktobra mehiški ban. film NEVIHTA NAD MEHIKO Jesenic e»PLAVŽ« 17. in 18. oktobra mehiški ban. film NEVIHTA NAD MEHIKO 19. do 20. oktobra amer. ban. CS film SEDEM VELI-ČASTVENIH 22. do 23. oktobra angleški film NEPOZABNA NOČ (Titan ic) Žirovnica 17. oktobra špan.-argentinski film ČRNA KRONIKA 18. oktobra franc.-italijan-ski ban. CS film CARTOU-CHE 21 oktobra amer. ban. CS film' SEDEM VELIČASTVE-NIH Koroška Bela 17. oktobra angleški film NEPOZABNA NOČ (Titanic) 18. oktobra jug. nem. ban. CS fiim VINETOU 19. oktobra mehiški barv. film NEVIHTA NAD MEHIKO Kranjska gora 17. oktobra jug. nem. film VINETOU 18. oktobra angleški film NEPOZABNA NOČ (Titanic) 22. oktobra mehiški ban. film NEVIHTA NAD MEHIKO Podnart 17. oktobra češki film TAR-ZANOVA SMRT ob 19. uri 18. oktobra angl. barv. fiim ZALIV TIHOTAPCEV ob 17. in 19. uri 22.- oktobra sovjetski film BITKA NA VOLGI ob 19. uri Ljubno 17. oktobra nemški ban. film MOMPTI ob 19. uri 18. oktobra amer. ban. film ČRNI NAREDNIK ob 18. uri Dupljica 17. oktobra špan. ban1. CS film KRVAVI KAPETAN ob 19. uri 18. obktora špan. ban. CS film KRVAVI KAPETAN ob 15., 17. in 19. uri 18. oktobra bolgarski film V NOČI 13 ob 10. uri dopoldne 20. oktobra amer. film ČLOVEK, KI JE UBIL LI-BERTI VALANCEA ob 19. uri 21. oktobra amer. film ČLOVEK, KI JE UBIL LI-BERTI VALANCEA ob 17. uri Radovljica 17. oktobra ital. ban. CS film TROJANSKA VOJNA ob 20. uri 17. oktobra ang. barv film ZALIV TIHOTAPCEV ob 18. uri 18. oktobra ital. ban. CS film TROJANSKA VOJNA ob 16. in 20. uri 18. oktobra češki film TAR-ZANOVA SMRT ob 18. uri 18. oktobra angl ban. film ZALIV TIHOTAPCEV ob 10. uri dopoldne 19. oktobra amer. fiim ŠEJKOV SIN ob 20. uri 20. oktobra amer. film ŠEJKOV SIN ob 18. in 20. uri 21. oktobra sovj. film BITKA NA VOLGI ob 18. in 20. uri. Prešernovo gledališče v Kranju NEDELJA, 18. oktobra Ob 10. uri URA PRAVLJIC, pna uprizoritev; ob 17. uri Anny Tichv: KAKOR V RAJU — gostovanje v Preddvoru ZAXEMIVOSTi k_Li Razmišljanje ob festivalu »Opatija 64« Pravoslavni pogreb Jooooj! Kuku mcniiii! Sto si otišaoooo! Jaoooo! što si me ostavioooo! Kuku meniiii!... Vsakomur, ki je kdaj bil priča pravoslavnemu pogrebu, je ta organiziran jok, ali kot mu pravijo »kukanje«, "ostal v neizbrisnem spominu. Zanimivo,« da to kukanje izvajajo profesionalke, ki so za svojo pogrebno produkcijo plačane — po učinku in kvaliteti. Gledaj suzeeee! što odlaziš! Zašto me ostavljaaaš!... Vsakomur, ki je gledal ali poslušal letošnji festival zabavne (?) glasbe v Opatiji, :je od vsega najbolj ostalo v spominu organizirano cmerenje na koncertnem odru. To cmerenje so izvajali profesionalci v petju in amaterji v kukanju, ki za svoje cmerenje niso plačani po učinku in kvaliteti. Razlika med obema bi bila morda v tem, da je za pogreb potrebno, da neki človek umre, za festival pa to ni nujno (nisem obveščen, da bi na Opatiji 64 kdo umrl). Menim, da bi organizatorji festivala morali povabiti na festival predstavnike pogrebnih društev iz ZDA — tam so pogrebni »štosi« velika moda. To bi prineslo devize! Žirija za izbor se je ravnala po cmera-vosti. Tiste 4 (štiri) vedre melodije so splošno žalost le še poudarile. Žirije za ocenjevanje pri radijskih centrih so delale po istih načelih. V finale so načelno izbirale pevce, ki so tulili najbolj mokro. Dobesedno res, kajti izbire skladb sploh ni bilo. Na TV je Jure Robežnik pravilno povedal, da ima festival v Opatiji mnogo boljše pevce od festivala slovenske popevke in da je to tudi vse. Ni pa omenil (tu bi ga dopolnil), da ima festival slo- venske popevke navadno pametnejšo žirijo za izbor. Roko na srce — zlate medalje sicer ne zasluži, vendar pa vsaj poskuša izbirati popevke za festival. Opatijski žiriji pa očitno predstavlja ocenjevanje, kaj je popevka in kaj ni, prevelik duševni napor. Rezultat: na festivalu smo slišali vse, razen popevk (tiste štiri so verjetno padle zraven po neverjetni igri slučaja). Očitno so se naši jugoslovanski maherji v zabavni glasbi na tem festivalu odločili za pravilno, socialistično, estetsko itd. smer razvoja jugoslovanske zabavne glasbe, katero bom skušal na kratko prikazati, kot sledi: 1. Z ozirom na uspeh joka (mokrega tuljenja) in očitni talent, ki ga glede tega kažejo naši pevci, je potrebno še poglobiti in umetniško izkristalizirati, dalje vsestransko stimulirati v jugoslovanski zabavni glasbi njen najplemenitejši, najbolj estetski in najbolj tipično jugoslovanski element — jok. 2. Banalne, poceni, plitve, neestetske, neumetniške itd. oblike zabavne glasbe, kot npr. popevka in slično, pa velikodušno prepuščamo tujcem. Končno je tega blaga tuje produkcije pri nas dovolj in se zanj ne plača carina. To je umazana komercialna glasba, s katero si .pravi esteti ne mažejo rok. Za konec: Ne morem mimo triumfa Lada Leskovarja. Ce Lado hoče, tuli tako mokro, da bi ga bili angelčki veseli. Av-tomobiliste bi mimogrede opozoril, da se med vožnjo po Ljubljani izogibajo Tavčarjeve ulice, ker je po njej razlit žolč, ki škodi karoseriji. Pripominjam, da tovrstne škode DOZ ne poravna. dr. VLADIMIR STIASNY TELEVIZIJA SOBOTA — 17. oktobra RTV Ljubljana 1620 Ma-gnetoskopski posnetek olimpiade v Tokiu — RTV Zagreb 17.40 Pripovedke in pravljice — RTV Beograd 18.05 Glasba brez potnega lista — RTV Ljubljana 1825 Napoved in TV obzornik — RTV Beograd 18.45 Ime in priimek — RTV Ljubljana 19.30 Vsako soboto — RTV Zagreb 19.45 Propagandna oddaja — JTV 20.00 TV dnevnik — RTV Beograd 20.30 Glasbena oddaja — RTV ' Liubijana 20.40 S kamero po svetu — RTV Beograd 21.10 Medaljoni — RTV Zagreb 22.10 Propagandna oddaja — RTV Ljubljana 22.15 TV obzornik, 22.30 Olimpiada v Tokiu. NED2LJA — 18. oktobra RTV" L j ubijana 9.30 Začarani krog — RTV Beograd 1C.00 Kmetijska oddaja — Intervizija 11.00 Dela velikih mojstrov — RTV Beograd 14.30 Športno popoldne — RTV Ljubljana 16.30 Magr toskopski posnetek olimpiade v Tokiu — RTV Ljublja ra 19.00 Mladinski TV .-. > — RTV Beograd 20 3 TV dnevnik — RTV Zagreb 20.45 Ouiz — RTV Ljubljana 21.40 87. policijska postaja — Ev-rovizija 22.30 Satelitski prenos iz Tokia. PONEDELJEK — 19. okt. RTV Ljubljana 11.40 Televizija v šoli, 1520 Ponovitev šolske ure, 15.40 Magneto-skopski posnetek olimpiade v Tokiu, 16.40 Ruščina na TV, 17.10 Angleščina na TV — RTV Beograd 17.40 Francozi pri vas doma, 18.10 Risanke — RTV Ljubljana 18.25 Napoved in TV obzornik — RTV Ljubljana 18.45 Magnetoskopski posnetek olimpiade v Tokiu — RTV Beograd 19.45 Propagandna oddaja, 20.00 TV dnevnik, 20.30 Ciklus izraelskih pesmi, 20.40 Dekle s tremi očeti — TV igra, 21.40 Propagandna oddaja, 21.45 Posebna oddaja ob obletnici osvoboditve Beograda, 22.15 Tedenski športni pregled — Evrovizija 22.30 Satelitski prenos iz Tokia. TOREK — 20. c!:toV-a RTV Beograd I7.C3 F.: cčila — RTV L ... . 13.10 Magnetoskopski pier.os olimpiade iz Tokia — RTV Beograd 19.00 Oddaja za otroke, 20.00 TV dnevnik, 20.30 Zabavni spoi^d ob 20. obletnici osvoboditve Beograda — RTV Zagreb 2120 Nevv York v času svetovne razstave, 21.50 Kratek film — Evrovi-z.la 22.30 Satelitski prenos iz skopski posnetek olimpiade v Tokiu — RTV Zagreb 17.10 Učimo se angleščine, 17.40 Tik-tak — pravljica, 17.55 Pionirski TV studio, 18.25 Napoved in TV obzornik, 18.45 Magnetoskopski posnetek olimpiade v Tokiu — RTV Beograd 19.45 Propagandna oddaja, 20.00 TV dnevnik, 20.30 Lirika. — RTV Zagreb, 20.40 Oktober v Opatiji, 21.30 Propagandna oddaja — RTV Ljubljana 21.35 TV akcija. 21.45 Kulturna oddaja, 22.00 Magnetoskopski posnetek olimpiade v Tokiu — Evrovizija 22.30 Satelitski prenos olimpiade. ČETRTEK 22. oktobra SREDA — 21. oktobra RTV Ljubljana 15.40 Sejem elektronike, 15iQ Magneto- RTV Zagreb 10.00 TV v šoli — RTV Beograd 11.00 Francozi pri vas doma — RTV Ljubljana 15.40 Magnetoskopski posnetek olimpiade v Tokiu — RTV Ljubljana 16.40 Ruščina na TV, 17.10 Angleščina na TV — RTV Beograd 17.40 Na črko, na črko — RTV Ljubljana 18.25 Napoved in TV obzornik — RTV Beograd 18.45 Po Jugo slavij i — RTV Ljubljana 19.15 Glasbena porota, 19.45 Cik-cak — RTV Beograd 20.00 T V dnevnik — RTV Zagreb 20.30 Zagorske popevke — RTV Ljubljana 20.40 Tangente — TV igra, 21.30 Propagandna oddaja, 21.35 Magnetoskopski posnetek olimpiade v Tokiu, 22.15 TV obzornik, 22.30. Satelitski prenos iz Tokia, — S Zračni čevlji ^= Tudi v'Texasu je nekaj pešcev. Da bi se posebno ugodno počutili, je neka iznajdljiva tovarna dala na ^= tržišče nove čevlje s klimatsko napravo. Za prezrače- HH vanje sta v petah montirana dva majhna ventilatorja, §H ki ju poganjata elektromotorja s pogonom na bate- [jg rije. Hi Elektronski možgani ^= Elektronski možgani nudijo s svojim ogromnim spo- = minom velike možnosti za hitro obdelavo podatkov, gg v novejšem času pa tudi za prevajanje jezikov. Včasih ^= pa se tudi "tod kaj zatakne. Američani so pred kratkim fšš uporabili elektronske možgane za prevajanje biblije = v angleščino. Vse se je odvijalo kot po maslu, dokler ni stroj' naletel v ^originalu na svetopisemski izrek: =^ »Duša je voljna, samo meso je slabo.« Elektronski ^= možgani so smiselno prevedli izrek: »Wisky je čudovit, 35 samo meso je ušivo.« HI Brezžični prenos energije ^= Že genialni Nikola Tesla se je ukvarjal z zamislijo 1== brezžičnega prenosa električne energije na daljavo. Ne- ~^= koč je že mislil, da je odkril način prenosa, vendar se =^ je pozneje izkazalo, da se je zmotil. Znanstvenikom znane tovarne Ravtheon Comp. iz |p: Burlingtona v državi Massachusetts se je sedaj prvič ^ posrečilo brezžično prenesti električno energijo nekaj 3^ 100 wattov na daljavo 8 metrov. Res je izkoristek pre- — nesene energije samo 25 %, toda znanstveniki zatrju- == jejo, da bodo energijo lahko posredovali na velike da- == ljave z ustreznimi vmesnimi ojačevalniki. |g Avtomatični telefon ^= Značilnost današnjega človeka je stalno pomanj-= kanje razpoložljivega časa. Prav zato so Američani ^= izumili avtomatični telefon, ki prihrani naročniku čas ^= z vrtenjem številk' na telefon. Nov telefonski aparat ima namreč na zadnji strani majhno kartoteko s številkami = sogovornikov, ki jih telefonski naročnik najčešče kliče. ZadostOje," da naročnik vstavi v režo novega telefona kartico s številko zaželene telefonske zveze. Telefonski aparat nato sam kliče to številko, dokler ne vzpostavi = zveze in seveda potem tudi z utripajočo signalno lučko ter zvoncem opozori naročnika, da je zvezo vzpostavil. Za redke telefonske naročnike ima avtomatični tele ^= fonski aparat še običajno številčnico. III Avtomat loči zemljo od krompirja jj^s V Sovjetski zvezi so konstruirali zelo zanimiv kme-j^š tijski stroj, ki loči zemljo in morebitno kamenje od ^= izkopanega krompirja. Na običajni'mehanični stroj za :=r kopanje krompirja so dodali dodatno napravo, ki seva gama žarke. Ko pride izkopani krompir po tekočem traku mimo naprave, leta ugotovi po različnem vpija-= nju gama žarkov prisotnost grud zemlje ali kamenja Hi== in sproži posebni mehanizem za odstranjevanje neza-==H želenih dodatkov. Metoda se je odlično obnesla in ker lj== niti ni draga, kaže, da se bo hitro razširila. |H Sladka voda iz morske iiš Največjo težavo povzroča v puščavsko-pustinjskem svetu, in ponekod tudi že v industrijskih predelih, pre-== skrba s sladko vodo. V Kaliforniji so izdelali načrt za = centralo na jedrski pogon, kjer bodo pridobivali sladko vodo iz morja, hkrati pa bo to tudi centrala za prido-== bivanje električne energije. Vsaka dvojna centrala bo = lahko oskrbovala z vodo in energijo 1,5 milijona ljudi. H§ Po približnih računih bo proizvodnja ekonomična, saj = bo stalo 4.0001 sladke vode 20 do 25 centov ali 200 do g=i 250 dinarjev in ena kilovatna ura električne energije 250 dinarjev. PETEK — 23. oktobra RTV Ljubljana 15.30 Sejem elektronike, 15.40 Magnetoskopski posnetek olimpiade v Tokiu — RTV Zagreb 17.10 Učimo se angleščine, 17.40 TV v šoli — RTV Ljubljana 18.10 Pustolovščine Doricinih igrač« 1825 Napoved ia TV' obzornik, 18.45 TV tribuna — RTV Beograd 19.15 Glasbeni prikazi Jugoslavije, 19.45 Propagandna oddaja, 20.00 TV dnevnik, 20.30 Propagandna oddaja — RTV Zagreb 2035 Svilene lestvice, 21.55 Kratki fi'm — RTV Ljubljana 2230 Satelitski prenos iz Tokia. 169^199149341916732510340^45165^9735395437419851673^0173 ^^733934^^72246758826791^^^75191019140909^30^^829354^554758^54054530416741^814028168168276353857