Jože Koruza 7.
Filozofska fakulteta v Ljubljani
DOPOLNILO K PREGLEDU  O ZAPISANIH PRIMERIH
URADNE SLOVENŠČINE
IZ 16., 17. IN 18. STOLETJA
V lanskem letniku JiS sem v zadnjih dveh številkah objavil prispevek O zapisanih primerih uradne slovenščine iz 16., 17. in 18. stoletja. Njegov nastanek je sprožilo gradivo, ki ga je odkril v ljubljanskem nadškofijskem arhivu pravni zgodovinar dr. Anton Svetina in ga komentiral za JiS. Ker je šlo za gradivo, ki se v zgodovinskem, slavističnem in pravniškem strokovnem tisku pogosto objavlja, ni pa o njem kakšnega sistematičnega pregleda, sem se v dogovoru s takratnim urednikom JiS lotil nekakšnega uvoda v tak pregled. Po eni strani sem hotel dati osnovne informacije o značaju in pomenu dokumentov uradne
266
slovenščine iz navedenih treh stoletij, hkrati pa tudi čim bolj popoln bibliogral- ' ski pregled nad objavljenim gradivom. Kljub dokajšnjemu obsegu je članek i vsebinsko ostal torzo, saj v njem nisem uspel upoštevati ne le »gorskih bukev'<, torej vinskogoriških zakonov, ki jih je že monografsko obdelal Metod Dolenc, ampak tudi cele vrste drugih oblik pravniških ali uradnih tekstov, kakor npr. i pogodbe različnih vrst, uradne razglase, testamente. Te pomanjkljivosti ne bo ' mogoče tako kmalu zapolniti. Ker pa naši arhivski strokovnjaki tako rekoč iz .! dneva v dan odkrivajo nove tekste uradne slovenščine, med njimi tudi tako po- \ membne, kakor so prisežni obrazci za mestne sodnike, saj dokazujejo, da je še ! sredi 18. stoletja večina sodnikov kranjskih mest prisegala v slovenščini, je : uredništvo JiS sklenilo objavljati občasno takšno gradivo v posebni rubriki i »Iz zgodovine uradne slovenščine«. Ta novi okvir izkoriščam, ker mi ni mo- \ goče vsebinsko in problemsko dopolniti lanskoletnega preglednega članka, : vsaj za gradivsko dopolnitev. Zadevno ga dopolnjujejo tako vsi zgoraj natisnjeni ; članki z novimi najdbami, od že objavljenega gradiva pa moram opozoriti še na ' dve prisegi, ki jih v času pisanja mojega članka nisem mogel bibliografsko pre- j veriti, ker sem imel o njiju pomanjkljive podatke. i
Pomembna je zlasti prisega davčnega izterjevalca Jurija Subeca iz leta 1656, ohranjena v kranjskih deželnih protokolih, kakor zelo nekonkretno navaja njen j objavitelj August Dimitz. Objavil jo je kot primer takratnega slovenskega sodnega jezika v četrtem delu svoje Geschichte Krains von der ältesten Zeit bis auf das Jahr 1813 (Lj. 1876, str. 130, 131). Druga prisega, ki mi je pri pisanju ¦ članka o uradni slovenščini ušla iz razvida, je dosti mlajša. Gre za slovenski prisežni obrazec iz Štajerske. Našel ga je v protokolu deželskega sodišča z gradu Hrastovec, shranjenem na ptujskem gradu, France Kotnik in ga s skopim ko- | mentarjem objavil v članku Slovenska prisega iz Hrastovca (CZN 1928, str. 147, i 148). Kotnik je sodil, »da je zapis prisege iz druge polovice XVIII. stoletja« ; (tam, str. 148). i
Opozoril bi še na članek Antona Svetine Odlomki iz koroške zgodovine (Kronika 1973, str. 97—104), ki pretežno govori o uporabi slovenščine v koroških cerkvah, ki so sodile v ljubljansko škofijo. Za naš problem priseganja v slovenskem jezi- ¦ ku je pomemben odstavek:
»Leta 1632 je bamberški škof Janez Jurij potoval skozi Koroško in je službeno i obiskal vsa bamberški škofiji podložna mesta in gospostva na Koroškem. 6. sep- ; tembra je prišel v mesto Beljak, kjer so ga slovesno sprejeli in mu je vse prebi- : valstvo s prisego potrdilo svojo zvestobo. Slovenci so škofu prisegali v svojem jeziku, moški s privzdignjenimi tremi prsti, ženske s polaganjem desne roke na ; prsi, knapi pa po običajih rudarjev z vzdignjeno desno pestjo.« (Tam, str. 100.)
Odstavek, ki ga je Svetina, kakor navaja v opombi (tam, str. 103), povzel po članku M. Mayerja Huldigungsreise Johann Georg's Bischofs zu Bamberg, durch ; Kärnten im Jahre 1632 (Carinthia 1820, št. 3), je pomemben z dveh aspektov. : Prvič iz njega razberemo, da so bile takšne poklonitvene prisege, kakršne je za škofjeloško gospostvo freisinških škofov in blejsko gospostvo škofov v Brixenu ' na Tirolskem iz istega časa našel in objavil Milko Kos (GMDS 1941, str. 71—74), \ v uporabi tudi na posestvih bamberških škofov v času po reformacijskih pre- i tresih. Hkrati to pričevanje utrjuje podmeno, da gre pri tovrstnem priseganju i
267i
za prakso oddaljenih škofij, ki so imele svoja posestva na slovenskem ozemlju, medtem ko fevdalni gospodje z domačih gradov in cerkvenih središč niso čutili potrebe po takšnih poklonitvenih prisegah, ali pa se jim jih vsaj ni zdelo vredno zapisati, ker doslej zanje ni bil najden še noben obrazec.
Po drugi strani pa je pričevanje o prisegi bamberškemu škofu v Beljaku pomembno zato, ker govori tudi o priseganju žensk. Poklonitvene prisege so bile navadno stvar odraslih moških. Očitno pa so bile možne v kakšnih primerih tudi prisege žensk. Tako moram korigirati svojo trditev, da je bilo takšno priseganje »izključno« moška zadeva (JiS 1972/73, str. 244).
268