Pomemben prispevek k Beethovnovi obletnici
665
KNJIŽEVNOST
NADA   GABOROVIC,   KARIATIDE
Vse kaže, da je Nada Gaborovič že izčrpala spominsko snov iz zadnje vojne in da so vse njene osebne travme iz tistih let že izglajene. Zato se v novem
romanu Kariatide* suče izključno v novodobnem, mirnem svetu, kvečjemu se vojna kaže kot neka daljna, pozab-
* Nada Gaborovič, Kariatide. Obzorja, Maribor 1969.
Jože Šifrer
ljena preteklost, ki pa nima več posebnega vpliva na emocionalne podobe sedanjih ljudi. Na drugi strani pa se ta roman tesno povezuje s prejšnjim opusom Nade Gaborovič. Tudi tu gre za erotiko, ki je poglavitna tema njene izpovednosti in tisto njeno pisateljsko jedro, okrog katerega se objektivne situacije pojavljajo le ko manj pomembna lupina. Potemtakem gre pri Nadi Gaborovič za erotiko kot za najpomembnejši eksistencialni fenomen in vse njeno delo so bolj ali manj variacije na isto temo. Erotika ima v teh različnih variantah različne funkcije, je lahko očiščevalna ali mučna, lahko oživlja ali uničuje, osrečuje ali onesre-čuje, vedno pa je to čustvo pri pisate-ljičinih junakih (ali junakinjah) globoko, močno in za zmeraj usodno.
Roman Kariatide je roman žensk. Na nezgodnem oddelku neke bolnišnice se znajdejo v isti sobi in po naključju dve od njih spoznata, da sta povezani z istim moškim. Gre za nekoliko raz-krojeno zakonsko ženo, ki je njen zakon že zdavnaj načet, in za ljubico, ki
ob istem moškem doživlja svojo življenjsko ljubezen in zdaj pričakuje otroka. Gre tedaj za navaden ljubezenski trikotnik, ki pa je navaden le kot pogosten pojav, v romanu pa se razteza v široke psihološke dimenzije in v drhtečo občutljivost medsebojnih človeških odnosov. Treba je priznati, da je pisateljica iz tega, na zunaj vsakdanjega pojava mnogo napravila. Pokazala je dober smisel za vživljanje v psiho čustveno prizadetih ljudi, raz-odela je temno neutešenost človeškega srca, izoblikovala je nekaj ženskih podob, ki vsaka po svoje izpričuje avtoričina spoznanja o problemu. Na drugi strani pa jo je ravno ta ozki okvir treh zaprtih, izoliranih individualnosti toliko utesnjeval, da je zaradi njega celotna atmosfera romana nekam zožena, odmaknjena v nekakšno družbeno ne-določnost, to celo bolj kot v prejšnjih tekstih, kar jih je že priteklo izpod peresa Nade Gaborovič. Z drugimi besedami: roman Kariatide je izrazito navznoter obrnjen roman, v katerem so ljudje določeni samo po prelivanju notranjih čustvenih vzgibov, obstojnost zunanjih okoliščin pa je za pisateljioo prav tako dosledno nezanimiva, kot je zanimiva in vseobvladujoča njena pisateljska erotika.
Roman Nade Gaborovič je tedaj izključno usmerjen v razkrivanje ženske psihe in čustvenosti. Ta čustvenost je v ideji romana tako poudarjena in celo usodna, da se že bliža teatralični, nenaravni in bolestni hipohondriji, poleg tega pa ravno ta usodna čustvenost bistveno ločuje oba spola med seboj. Vsako žensko močno zadeneta čustvo in pomanjkanje topline, ženska se z nobenimi nadomestki ne more izkopati iz svojega čustva in materinstva, noben razum je ne more odrešiti in zaradi vsega tega je nujno, da na koncu mora doživeti čustveni brodolom. Moški so po pisateljičinem mnenju dosti mirnejši in celo plitkejši, po vznemirljivih doživetjih gredo v gostilno, si poplaknejo
666
Nada Gaborovič, Kariatide
667
grlo z vinom in začno na novo. Toda v vrednotenju obeh spolov gre pisateljica še naprej. Ženske namreč zaradi te notranje intenzitete in zaradi končnega spoznanja, da ni nikjer utešitve, postajajo tudi trdnejše in odpornejše. Severjeva žena Roža, ki že mora prepuščati moža drugi, takole razlaga ta pisateljičin nazor: »Sicer pa smo ženske neuničljive, kratko malo ustrojilo nas je tako, ker nekdo mora imeti odpornost v sebi, dedci je nimajo, zato pač teptajo po nas, me pa vstanemo, ožmejo nas, me pa le še živimo naprej, raztrgajo nas, me pa se pokrpamo in skušamo po najboljših močeh živeti v tem usranem vsakdanu.« Res je, da te besede prihajajo iz razočarane in nekoliko ekstravagantne zakonske žene, vendar točno izražajo celotno ozračje, v kakršnem se ta roman dogaja. Ti avtoričini pogledi so lahko celo pristni in avtentični, toda v glavnem nas ne morejo prepričati. Povezujejo se daleč nazaj s tistimi romantičnoliterarnimi stališči, po katerih je ženska kot izrazito pasivno bitje na milost in nemilost prepuščena moški trdosrčnosti, nerazumevanju in neplemenitosti. Nekaj anahronističnega, skoraj pozabljenega je v teh pisateljičinih meditacijah, ki se dostikrat slabo skladajo z nemirnim prepletavanjem in križanjem našega življenja. Slabo se skladajo ravno zategadelj, ker dostikrat (a ne vedno) temeljijo na preprosti polarizaciji dobrega in zlega globokega in površnega, ženskega in moškega.
Toda pisateljica ne ostane le pri tej konvencionalni ženski čustvenosti in žrtvovanosti, ampak vsaj v eni od vseh teh tragičnih ženskih postav gre še dalje, gre v pravo nagonsko silo, v ekscesivnost tiste vrste, ki človeka vrača nazaj k najbolj prvobitnemu osmiš-ljevanju sebe. Sestra Irena, ki nikdar ni bila mati, hodi zdaj naskrivaj dojit tujega otroka, samo da bi zadostila tistemu materinstvu v sebi, iz katerega se ne more rešiti z nobenimi drugimi
sredstvi. Ta njena huda ekscesivnost prehaja že v patološko težnjo po zadostitvi nagona in to je sedaj skrajna posledica vseh teh ženskih lastnosti, to je skrajni brodolom, ki po nekih naravnih zakonitostih mora prizadeti človeka, v našem primeru seveda samo žensko, kadar se znajde onkraj normalne življenjske temperature.
Roman Kariatide pa ima tudi nekaj prav dobrih lastnosti. Fabula je skrbno, premišljeno grajena in se organsko vrašča v pisateljičin meditativno-iz-povedni sistem. Slog je uglajen, dokaj inventiven ter intelektualno izbrušen in priča o tem, da bi bila pisateljica sposobna napisati kaj boljšega, samo ko bi znala prodorneje gledati navzven in zajemati življenje v njegovi objektivni polnosti. V splošnem ta roman ostaja na ravni prejšnjih pisateljičinih tekstov, nemara celo ne izpolnjuje vseh tistih pričakovanj, ki jih je Gaborovičeva s svojo hitro uveljavitvijo pred kakimi desetimi leti položila pred našo literarno javnost.
Jože Šifrer