476 Knjižne ocene in prikazi V tretjem poglavju avtorica doda zgodovinski komentar k prej prevedenim besedilom, tako nam predstavi širši zgodo- vinski okvir, v katerega lahko postavimo epizode, ki so prej delovale precej izolirano. Kakovost in količina komentarja je premo sorazmerna z obsegom same knjige, težko bi bilo trditi, da je pomanjkljiv, nikakor pa tudi ni izdaten. Knjiga Roma e i Barbari vsebuje tudi šest zemljevidov (Britanija, Porenje in Podonavje, donavki limes v poznoflavijskem obdobju, limes v zgornjem Renu, renski limes in limes v zgornjem Podonavju, trgovske poti in veliki imperiji v 1. st. po Kr.), ki se ne odliku- jejo niti po kvaliteti in natančnosti, niti po postavitvi. Pred seboj imamo knjižico, pri kateri se bralec že od sam- ega naslova naprej sprašuje, kje se skriva bistvo. Doprinos tega drobnega dela sicer lahko najdemo v prevedenih odlomkih izvlečkov iz Kasija Diona, ki gotovo imajo svojo težo, saj v celoti knjige več niso ohranjene. Ustreznost naslova pa je kl- jub temu sporna, saj niti približno ne nakaže smeri, v katero se bo vrtela os knjige. Celostna podoba knjige se tako ne izkaže za pretirano pozitivno. Ne sme pa se zanemariti pomena no- vih prevodov, posebej če vsebujejo zgodovinsko tematiko. Markomanske vojne ter stiki s Kvadi in Markomani so zanimi- vi tudi za nas, saj se dotikajo slovenskega ozemlja. Julijana VISOČNIK Elisabeth Walde: Im herrlichen Glanze Roms. Die Bilderwelt der Römersteine in Österreich. Institut für klassische und Pro- vinzialrömische Archäologie, Universität Innsbruck 2005. 216 str., številne fotografije med besedilom. Knjigo, ki se ukvarja s slikovnim svetom na rimskih kam- nih, predvsem na rimskih nagrobnikih, je v Avstriji znanstve- na javnost gotovo pogrešala že kar nekaj časa. Temu se lahko pridruži tudi slovenska stroka, saj E. Walde nikakor ne poteg- ne umetne meje med Slovenijo in Avstrijo, ampak se rada zateče k primerom iz naše države (severovzhodni del: Celje, Ptuj, Šempeter), omenjeni del Slovenije je namreč kakor skoraj celotna Avstrija spadal k Noriku. Avtorica se torej omeji na nagrobni- ke, ki so lahko v obliki stele, edikule, grobnega oltarja ali medaljona s portretom. Umetnost grobne arhitekture na obravnavanem območju doživi višek v obdobju od sredine 2. st. do sredine 3. st. po Kr. Značilnost tega območja je noriško panonska voluta, s katero se doseže baročni učinek spomenika. Gre namreč za okrasni element, pri katerem je zgornji del profiliranega okvirja trikot- no ali zaobljeno ornamentiran. Predvideva se, da ta voluta izhaja iz vzhodnega dela rimskega imperija, in se je preko Akvileje prenesla na območje Norika in Panonije. Avtorica nekaj besed nameni pogrebni praksi in rimskemu pogledu na smrt, kar je nujno za razumevanje določenega dela slikovnega gradiva, ki ga na spomenikih srečamo. Nagrobni napisi so na eni strani špartansko kratki, na drugi najdemo pesniške - v verznih oblikah, čeprav je teh občutno manj. Od Hadrijana naprej se za nagrobnike uporablja več marmorja, pa tudi sarkofagi pridobivajo na pomenu. Imetniki grobov so težili k lastni predstavitvi na nagrobni- kih, kar se kaže predvsem v portretih, s katerimi so nagrobni- ke pogosto popestrili. Če je bil pokojni oblečen v togo, je to gotovo simbol državljanskih pravic; če je upodobljen v tuniki, je bil verjetno del peregrinega prebivalstva brez posebnih pra- vic. Moški imajo v levi roki pogosto zvitek, ki ga avtorica in- terpretira kot simbol moči. Kazalec in sredinec desne roke sta položena v značilno pozo na zgornji konec role. Poleg že omenjene nove razlage zvitka obstajajo še starejše, a uveljavljene. Zvitek bi tako lahko simboliziral dekret o rimskem državljanstvu, izobraženost in omiko, poklic pisarja ali drugega uradnika, poročno pogodbo, oporoko ali vojaško diplomo. Žene praviloma stoji- jo na moževi desnici, oblečene so v domačo nošo, v rokah pa imajo pogosto atribute: jabolko ali granatno jabolko (simbola rodovitnosti in plodnosti) ali grozdje (simbol življenja); nikoli pa ni mogoče zaslediti zvitka (vsaj v Noriku ne). Otroci so velikokrat pomanjšane verzije svojih staršev, včasih se tudi v njihovih rokah najdejo dodatki: igrače ali živali. Stele so razmeroma pogosta vrsta nagrobnikov v Noriku. Tiste, ki so nastale v zgodnjem obdobju, so se zgledovale po vzorih iz severne Italije. Velikokrat tako na njih najdemo portret umrlega (ali umrlih) v niši, pri tem lahko gre za družinski grob ali pa sta predstavljena samo zakonca. Na nekaterih nagrobni- kih v Noriku najdemo jasen namig na čaščenje določenih božanstev. Na primer na spomeniku iz Celeje (nagrobna stela za Avrelija Sekundina in njegovo družino) je Avrelij Sekundijan predstav- ljen kot otrok, ki je posvečen v skrivnosti Izidinega kulta. Prostostoječi grobni medaljoni, v katerih je v večini prime- rov upodobljen zakonski par, veljajo za najlepše ostanke rim- ske umetnosti v Avstriji. Izvor te umetniško arhitekturne for- me iščemo v helenizmu, kar potrjujejo številni doprsni portre- ti v okvirjih iz 2. st. pred Kr. Grobne medaljone zasledimo v Makedoniji, Daciji, Meziji, Panoniji in Noriku, na osnovi če- sar bi lahko sklepali, da se je oblika širila po vodni poti iz Grčije. Poleg stel večjega formata so obstajale še grobnice oziro- ma edikule. Ker v Avstriji ni nobena ohranjena v celoti, E. Walde sproti opozarja na grobnice v Šempetru, ki so najlepše ohranjen spomenik svoje vrste sploh. Za ponazoritev določenih detajlov jih porabi še velikokrat, predvsem pri predstavitvi mitov, do česar še pridemo. Avtorica opozori na atribute, ki predstav- ljajo magistratsko oblast, določene službe in funkcije. Ker je kurulski stol (sella curulis) jasen simbol za oblast, vladanje in čast, je upodobljen pri nosilcih najvišjih funkcij. Liktorje pre- poznamo po svežnju palic in sekiri, pisarja (scriba) po pisalu in tablici ali zvitku. V nadaljevanju je govora o služabnikih in služabnicah, ki so na noriškem prostoru zelo pogosta tema. Na sliki nikoli ne stojijo zraven gospodarja, so pa od njega veliko manjši, s či- mer so poudarili njihov podrejeni položaj. Poznamo služabnika, ki pomaga svojemu gospodarju pri žrtvovanju. Oblečen je v kratko tuniko in opremljen s pripomočki za obred: vrč, zaje- malka, brisača. Tisti, ki je gospodarju bral, mu računal in pi- sal, se imenuje librarius in ni imel istih nalog kot prej omen- jeni scriba, saj je skrbel za privatne zadeve. Obstajali pa so še t.i. pomočniki za vojaške zadeve (spremstvo pri vojnih poho- dih), pri lovu, pri žetvi (s košaro in srpom), kot sli in drugo. Služabnice so predvsem urejale svoje gospodarice, zato so prikazane z ogledalom in s škatlo z lepotilnim priborom. Naletimo pa še na tiste s pahljačami ali sončniki, ki bi naj zaščitili gospodarice pred soncem in jim ohranili snežno belo polt, kar je bil lepot- ni ideal tistega časa. Levji delež slikovnega gradiva na nagrobnikih pa predstav- ljajo slike iz mitološkega sveta, ki so imele za lastnika groba in njegovo družino globlji, simbolni pomen. Sporočila slik z mitološko vsebino so očitna; govorijo o upanju, rešitvi, o vstajenju in vrnitvi življenja. Veliko je upodobitev Dionizijevega kulta, sledijo Atis, Dioskura, Amor in Psihe, Fedra in Hipolit ter drugi. Od leta 160 po Kr. naprej se na nagrobnih spomenikih v Noriku pojavijo motivi iz Dionizijevega kulta, ki ga prepozna- mo tudi po panterjih in kentavrih, po trti in grozdju. Zelo priljubljeni so bili tudi posamezni elementi kulta: menade, satiri, eroti in vitice. Za razliko od plesočih (golih in oblečenih) menad je razmeroma redka upodobitev Dioniza in Ariadne. Menade najdemo tudi z nožem, saj so znane po tem, da v svojem div- jem plesu padejo v trans in v deliriju pokončajo manjše živali. Poleg menad so orgiastično spremstvo Dioniza predstavljali še satiri, ki jih srečamo upodobljene v plesnem koraku s prekrižanimi nogami, v rokah imajo lahko košaro s sadjem, ki si jo včasih poveznejo na ramena, grozdje ali nož. Satir s flav- to je v Noriku redek pojav, menade z ročnimi bobni in raglja- mi pa srečamo precej pogosto. Tudi eroti (spremljevalci boga 477 Knjižne ocene in prikazi Erosa) so povezani z mitom o Dionizu, najdemo jih lahko kot žalujoče genije, ki na grobu spodbujajo k tihemu razmisleku in spominu, kot genije, ki lebdijo ali plešejo in v pravljici o Amorju in Psihi. Ganljiva in morda kruta zgodba govori o ponovni združitvi ter o ljubezni, ki premaga smrt. Žalujoči eroti so alegorija bolečine, imajo značilno držo, ki to potrjuje. Noge so prekrižane, glava je povešena na ramena, ena roka je preko prsi položena na drugo ramo, pri tem se naslanja na ugaslo baklo, ki simbo- lizira pretrgano luč življenja. Sledijo predstavitve slik o ugrabitvah in izginotjih (Zevs v podobi bika ugrabi Evropo, Ganimed in orel - Zevs, Ikar), katerih sporočilno vrednost lahko iščemo v upanju, da umrli uživa srečno življenje na drugi strani. Podobni so prizori, ki dovoljujejo upanje, da je smrt možno premagati. V ta sklop lahko vključimo muze, ki bi naj za praznike igrale na Olimpu; Perzeja in Andromedo, ki po njeni rešitvi živita srečno skupaj do smrti; Perzeja, ki ubije Meduzo; Herkula in Hesiono; Ifigenijo in Oresta ter rim- sko volkuljo, ki dvojčka reši gotove smrti. Tem lahko pridružimo še slike, ki opisujejo vrnitev iz podzemlja in s tem govorijo o zmagi nad Hadom: Herkulu uspe pripeljati iz podzemlja Alke- stido; nerazdružljiva brata Kastor in Poluks (umrljiv in neum- rljiv) si ob smrti delita umrljivost in preživita en dan v Hadu, pa tudi neumrljivost, saj ju naslednji dan oba vzamejo na Olimp. Še en simbol za zmago nad smrtjo, obenem pa gre še za hero- iziranje umrlih. V antiki so radi potegnili vzporednico med smrtjo in span- jem, ki bi naj bili sestri: če se lahko zbudiš iz spanja, zakaj se torej ne bi tudi iz smrti? V ta kontekst gre pripovedka o Seleni in Endymionu (Selena se zaljubi vanj, mu podari večen spa- nec, da bi ohranil zemeljsko lepoto in ga vsako noč obiskuje), speča Ariadna z značilno pozo, v kateri je desna roka položena čez glavo, in speči Eros. Naslednji sklop govori o smrti in vstajenju, torej o večnem toku življenja. Frigijska boginja Kibela prebudi Atisa, s katerim je imela otroka, v novo življenje. Večni tok in krog življenja simbolizira tudi ponazoritev letnih časov na nekem nagrobniku. Poleg že predstavljenih pa je na nagrobnih spomenikih mogoče zaslediti še mnoge druge mite: Orfej in Evridika sta simbol na blaženo odrešitev na drugem svetu, Herkula so po vseh mu- kah, nadlogah in trpljenju vzeli na Olimp. Njegov kult je bil razširjen med drugim tudi zato, ker je veljal za zaščitnika popotnikov. Omenimo pa lahko še Fedro in Hipolita, Ahila, Ledo in laboda - Zevs ter lovca Aktajona. Dve poglavji v drugi polovici knjige sta posvečeni prevzemanju iz grške umetnosti oziroma grški umetnosti v Noriku sploh. Avtorica predstavi grške vzore, kako so se ti prenesli v Norik in tukaj zaživeli. Za okras so na nagrobnikih uporabljali tudi živali, med katerimi lahko pogosto zasledimo delfina, ki ponazarja smrt. Ko so predstavljeni z glavo navzdol, se potapljajo in na ta način iz- ginjajo v neizmernih globinah (smrt). Srečamo pa tudi orla, leva, pse, medveda (s svojim zimskim spanjem je simbol živl- jenja in ponovnega rojstva), zajca (simbol rodovitnosti in plodnosti že v antiki), ptice, kačo (v antiki simbol za srečo), ribe (so lahko namig na krščanstvo) in še druge. Kot ornament pa se pojavijo še rastline, vitice, sami cvetovi, listi in sadeži, ki so alegorija rasti, uspevanja in upanja na novo življenje. Vrednost nove knjižne pridobitve, ki jo imamo pred seboj, je v sistematičnem pregledu slikovnega gradiva, s katerim se srečamo na rimskih nagrobnikih Avstrije; v veliko pomoč bo umetnostnim zgodovinarjem, zgodovinarjem in nenazadnje tudi epigrafikom, ki se ukvarjajo z noriškim prostorom. Napisi bodo zaživeli popolneje, če jih bo mogoče osvetliti še z vidika sli- kovnega okrasja, ki jih spremlja. Bralec se lahko tudi na osno- vi zelo kvalitetnih fotografij prepriča, da je naslov knjige ”Im herrlichen Glanze Roms” še kako upravičen. Julijana VISOČNIK Anton Distelberger: Österreichs Awarinnen. Frauen aus Grä- bern des 7. und 8. Jahrhunderts. Archäologische Forschungen in Niederösterreich 3. Niederösterreichisches Institut für Landeskunde, St. Pölten 2004. 136 strani, 3 grafikoni, 58 slik. Potem ko imamo za neko ozemlje v obliki katalogov objav- ljeno kritično količino arheoloških najdb in poznamo njihovo okvirno umestitev v čas, je logičen naslednji korak, da sku- šamo te najdbe pripraviti do govorice o nekdanjem življenju. Gre seveda za korak na novo raziskovalno področje, za katere- ga je treba interpretativna orodja šele razviti. Že prvi tipajoči poizkusi kažejo, da to ne gre brez souporabe nearheoloških vrst virov, da je torej potrebna določena mera interdisciplinar- nosti. Da je uvajanje novosti v strokovno javnost, ki prekipeva od zavestnega sistematičnega dvoma, drzno dejanje, ni treba posebej poudarjati. Pogum zanj je pokazal Anton Distelberger in ga objavil v obliki okrajšane različice svoje doktorske diser- tacije. Oznako ”Avarke, avarski” avtor uporablja za opis strukture predmetov, kot jih je mogoče najti predvsem v grobovih pa- nonske nižine v 7. in 8. st., torej na področju, kjer tedanji pisni viri poznajo politično tvorbo Avarijo. Da so etnični Avari v njej predstavljali številčno manjšino, je znano, zato arheološki pojem ”avarski” pomeni zgolj to, kar se v opisanem času nana- ša na ta prostor. Večina ”avarskih” najdišč leži v Avstriji južno od Donave v Dunajski kotlini in na sosednjih področjih severne Gradiščanske. Tu je tudi večina v celoti izkopanih grobišč. Na šest od njih (Mödling, Leobersdorf, Zillingtal, Münchendorf, Sommerein, Zwölfaxing), ki imajo tudi ustrezne antropološke podatke, se je v svoji analizi naslonil avtor. Potem, ko je v prvem delu opredelil kriterije časovne klasifikacije, se je v drugem osredotočil na razčlenitev razmerja med sestavo pridatkov in starostjo umr- lih. Za starostno strukturo žensk v vseh obdobjih ”avarskih” grobišč Avstrije je značilen visok delež tistih, ki so umrle v starostnem obdobju adultus. Avtor ugotavlja, da obstaja ne- posredna povezava med posamezno vrsto opremljenosti in starostno sestavo. Noša, ki je vsebovala mnogo kovinskih pred- metov, je statistično povezana z ženskami, ki so jih pokopali v juvenilni ali zgodnji adultni starosti. Kombinacija grobov z uhani s pločevinastimi jagodami, se prav tako najpogosteje pojavlja pri mladih ženskah. Za razlago strukture, na katero je naletel, je avtor pritegnil etnografske primerjave. Tako se je dokopal do zelo verjetne razlage, da povezava nakita in noše predstav- lja praznično nošo poročenih žena. Tiste družine, ki so svoje za možitev godne ženske opremile z razkošno pražnjo obleko, so jih pokopale s stanu primernim razkošjem, ki bi domnevno ustrezalo tudi poroki. Torej gre za veliko verjetnost, da so jih pokopali v poročni obleki. Avtor se pri argumentaciji ni mogel dodatno opreti na re- zultate raziskave bajuvarskega grobišča Altenerding, ki je po- tekala istočasno in neodvisno. Ker pa je na metodološko enak način (Andrej Pleterski, Od deklice do starke. Od dóma do moža. Identitetne spremembe, kot jih kažeta zgodnjesrednje- veško grobišče Altenerding in makedonska narodna noša, Ar- heo 22, 2002, 53-58) prišla do povsem primerljivih rezultatov, se s tem krepi zanesljivost metode in njenih izsledkov. Predstavljeno delo bogatijo tudi tabele gradiva, ki sprem– ljajo kronološki del študije. S tem predstavljajo zelo uporab- no osnovo za časovno razvrščanje primerljivega gradiva. Zato knjiga ni uporabna samo v trenutku, ko poskušamo prestopi- ti na višjo interpretativno raven, ampak dobro služi tudi pri vsakdanjem delu z ”avarskim” gradivom. Za metodološko odlično izpeljano raziskavo in njene zanimive rezultate lahko avtorju samo čestitamo. Andrej PLETERSKI