Poštnina plačana v gotovini. Štev. 31. V Ljubljani, dne 10. novembra 1923. V. leto. Glasilo Osrednje Zveze javnih nameščencev in upokojencev za Slovenijo v Ljubljani. :: Cena posamezne štev. 1 Din. „NAS GLAS“ izide vsakega desetega, dvajsetega in zadnjega v mesecu. Celoletna naročnina . . . Din. 40'— Polletna naročnina . . . . „ 201— četrtletna naročnina. . . . „ 10'— Za inozemstvo je dodati poštnino. ■ Oglasi po ceniku. ■■ Uredništvo : Ljubljana, pokrajinska uprava oddcl. za soc. politiko. Rokopisov ne vrača, ako se ne priloži znamk. Dopise v latinici in cirilici sprejema le podpisane in zadostno irankirane. Rokopise ie pošiljati samo uredništvu v Ljubljani. Upravništvo: Na naročila brez denarja se ne oziramo. Naročnina naj se pošilja po nakaznici oziroma položnici le v Ljubljano, Vodnikov trg št. 5/1. Tja je pošiljati tudi zbirke za naš tiskovni sklad. Umirovljenik: Stvaraoci činovničkog zakona i umirovljenici. Sada kada je već u krijepost stupio zakon o činovnicima i kada nam je g. profesor Reis-ner u broju 171. »Jutra« (vidi »Naš Glas« od 30. 8. 1923, br. 35) jasno razložio, na koji je način prikvačen taj zakon, a naročito njegov član 239, duži.ust nam je da svaki od nas umirovljenika promisli, je li je bilo opravdanoga razloga, da je zakonodavno tijelo takav ne-čovječji stav zauzelo spram nas umirovljenika prigodom stvaranja toga zakona, te nam je brisanjem teksta rečenoga člana u podne-šenoj zakonskoj osnovi jednostavno oduzelo i ono malo u tom članu u našu korist predvidje-nih blagodati novog činovničkog zakona, iz-vrgavši nas tako predlogom i prihvatom novo sastavljenim sadržajem toga člana, ruglu i gladi. Mi smo za vrijeme našeg aktivnoga službovanja savjesno vršili našu dužnost, jer je to bio naš činovnički poziv i mi ne tražimo za taj rad od nikoga nikakovu milost ni nagradu, ali neka nam se dade ono na što se je država obvezala kod nastupa naše službe, neka nas se sada u starosti i iznemoglosti uzdržava, a ne baca u najvejću bijedu. Baš mi sadanji umirovljenici radili smo i preko obvezno za vrijeme svetskoga rata, či- Zakon o civilnih uradnikih in ostalih državnih uslužbencih. Člen 77. Za occnjanje uradnikov so potrebni ti-Ie podatki: A. V primeru točke U člena 72.: L) o občem znanju o stroki, v kateri službuje; 2. ) o občem znanju o organizaciji državne uprave; in 3. ) o vedenju v službi in izvun nje in o.,zanesljivosti v službi. B. V primeru točke 2.) člena 72.: 1. ) o strokovni izobrazbi; 2. ) o vedenju v službi in izvun nje; 3. ) o marljivosti in zanesljivosti v službi; ln 4-) o tem, kakšno vrsto poslov ie opravljal v času, za katerega se ocenja, in s kakšnim uspe-hom. _ Člen 78. Za occnjanje zvaničnikov in služiteljev predpišejo pristojni centralni starejšine potrebne pogoje. -, , , Člen 79. Uradni starejšina je dolžan, tekom leta pripraviti starejšinsko poročilo o vsakem uslužbencu posebe tako, da vpisuje koncem meseca junija in decembra v posebne liste svoje opazke o tem, kar je za ocenjanje potrebno. nili smo to srcem rado, znajuć da radimo za korist našega naroda, kad toga osvedočenja u nas ne bi bilo, we bi bili mogli izvršivati ono što smo izvršivali. Mi Hrvati i Slovenci, koji smo stenjali pod Austro-ugarskim jarmom, re-stringirani mobilizacijom dobroga duela naših kolega, radili smo u uredima od rana jutra-do kasno u noć samo da se udovolji narodu, pa nije bila naša patnja ništa manja od one ratne strahote, koju su naši mobilizirani drugovi na fronti pretrpljeli, a da kraj toga niti mi niti naše obitelji nismo bili dovoljno ob-skrbljivani. Vi pako braća Srbi i Črnogorci, vi ste uz gore označene potcško|će pretrpjeli još stopu-ta teže muke. Primoranj napustiti svoju domovinu te seliti po tudjem svijetiii gladni, goli i bosi, pretrpjeli ste takovu kušnju, kakovu rijetko i povijest zabilježila. Takove patnje kakovima smo ini sadašnji umirovljenici završili naše aktivno službovanje, ne želimo našim sljednicima. Pa ipak umjesto priznanja obdareni smo čl. 239. činovničkog zakona, koji nam ne zajamčuje niti teškom mukom zasluženu prehranu u našim starim i iznemoglim danima, a kamo li ostalo uzdržavanje. Pitanje je još ovdje, nije li ovakov ne-Čovječji postupak spram nama izazvala neophodno potrebna državna štednja, ili nisu li oni, koji su taj čin izveli, bili — ako i ne opravdano — bar uvjereni prigodom svoga Če pred potekom zgoraj določenih rokov za vpisovanje opazk bodisi starejšina, bodisi uslužbenec odideta iz svojega dotedanjega urada, mora starejšina pred odhodom vpisati svoje opazke. Novi starejšina nadaljuje vpisovanje opazk od roka, ki je na vrstL V vrhovnih državnih uradih pripravljajo poročila starejšine oddelkov za uslužbence svojih oddelkov. Za starejšine oddelkov pri vrhovnih državnih uradih se starejšinska poročila ne sestavljajo. Člen 80. Koncem tretjega ali četrtega službenega leta začasnili uslužbencev in koncem koledarskega leta pri stalnih uslužbencih izdela uradni starejšina svoje starejšinsko poročilo s tem, da izrazi na koncu lista, v katerem so se vpisovale opazke, svoje obče mnenje in poda predlog za oceno do-tičnega uslužbenca. Tukaj izrazi starejšina tudi svoje mnenje o tem. ali in za kakšno vrsto poslov je moči uslužbenca posebno priporočiti. Člen 81. Uradni starejšina priobči starejšinsko poročilo, preden ga pošlje pristojni komisiji za oceno, v podpis uslužbencu, katerega se tiče, ta pa ima pravico, v petih dneh po priobčitvi pismeno učinki svoje pripombe ter jih vročiti uradnemu sta-rejšini, ki pošlje svoje starejšinsko poročilo z uslužbenčevimi pripombami vred, če jih je kaj. pristojni komisiji za oceno najkasneje, in sicer: v primeru točke 1.) člena 72. v 15 dneh od dne, postupka, da je to potrebno učiniti, da se država financijalno ne preoptereti? Na ovako postavljeno pitanje odgovaramo, da ovakav postupak obzirom na državnu štednju nije bio potreban, jer ona mala diferenca poboljšice učinjena novim zakonom aktivnim činovnicima, da je bila pružena i umirovljenicima, bio bi umirovljenike zapali dio tako neznatan, da bi ga naša država jedva i osjetila. Država bi taj mali izdatak tim laglje podnijela, jer bi taj prenzionerima žrtvovani izdatak, obzirom na kratki preostatak života penzionera, bio svakim danom sve to manji, dok ne bi nakon malobrojnih godina sasma iz-eezao. Da pako gospoda stvaraoci činovničkog zakona, kod stvaranja nepravde sadržane u čl. 239 nisu mogla biti ozbiljno zauzeta za državnu štednju i da sama po sebi nisu tako tjesnogrudna, vidi se iz toga, što su ta ista gospoda kratko nakon prihvata činovničkog zakona, predložila i prihvatila u svoju korist ustanovu, kojom im se skupštinske dnevnice povisuju od 160 Din na 300 Din. Istina da je prema današnjog skupoći još i ova povišena dnevnica premalena, ali kakova bi to bila dosljednost i svjesnost u izvršivanju zastupničke dužnosti, imajući na umu državnu štednju, pa umirovljenicima suzivati jedina i najnužnija sredstva za njihov i njihovih obitelji svak-danji život, akoprem je na to podavanje država obvezana, a sebi od kojih su njih većina ko poteče tretje ali četrto leto začasne službe, v primeru točke 2.) člena 72. pa vključno do konca meseca januarja prihodnjega leta. člen 82. O uradnih starejšinah sestavljajo starejšinska poročila neposrednji višji starejšine ter postopajo nadalje povsem po odredbah predhodnega člena. člen 83. Komisija za oceno o stalnosti izda, vpošte-vaje starejšinsko poročilo in uslužbenčeve pripombe, svoj odlok, ki se mora glasiti, da je uslužbenec »sposoben za stalnost« ali »nesposoben za stalnost«. Komisija mora izdati odlok v 10 dneh ter ga poslati uslužbenčevemu starejšini, da ga sprejme s podpisom na znanje in da ga istotako priobči ocenjenemu uslužbencu ter potrdilo o tem vrne komisiji. Starejšina mora to storiti v petih dneh po prejemu komisijskega odloka. Člen 84. Ocenjanje po točki 2.) člena 72. opravlja komisija na podstavi starejšinskega poročila, usluž-benčevih pripomb in svojega lastnega zaznanja. Odlok komisije so mora glasiti, da je uslužbenec »odličen« ali »dober« ali »slab«. Do konca meseca februarja mora komisija dovršiti ocenitev vseh uslužbencev ter poslati odloke o ocenah neposrednjim starejšinam, da jih sprejmejo s podpisom na znanje in da jih istotako priobčijo ocenjenim uslužbencem ter potrdilo (odvjetnici, svečenici, trgovci, industrijalci itd.) bogatuni te oni i njihove obitelji živu od redovnih svojih dohodaka u izobilju svega što im je za život potrebno, dočim im skupštinske dnevnice služe samo u tu svrhu, da svoj svakdanji udobni život još sjajnije i ras-košnije provadjati uzmognu. Ako su gospoda poslanici, ipak kod stvaranja činovničkog zakona obrazlagali potrebu stezenja remena umirovljenika i njihovih obitelji (gladovanje) obzirom na državno slabo financijalno stanje, a svoje dnevnice kraj svega toga povisili, onda prepuštamo svakom poštenom čovjeku, da okrsti doličnim nazivom taj način rada narodnih poslanika. Nama je poznato, da je i kraj ove povišice poslaničkih dnevnica učinjeno mnogo velćih i mnogo manje prešnih izdataka na teret države, kojih odgoda ne bi niti najmanje zaustavila državni napredak, a ipak su učinjeni, dočim za dnevnu prehranu iscrpljenih i iznemoglih državnih umirovljenika, koji su čitav svoj život posvetili i žrtvovali u korist države i naroda, ne može se smoći novaca. Ovo je žalosna i sramotna činjenica, ali ne po državu i državnu vlast, ve'p po onu stran-ku; koja je jedina i osamljena predložila i zaključila ovakov sadržaj člana 239. kakav je prihvaćen u novom činovničkom zakonu. Gospodo umirovljenici čitave naše široke domovine, osvjestite se. Stranka koja nam ]e učinila nepravdu s koje stradavamo i mi i naše obitelji, a ovim činom, kao i ostalim dosa-danjim svojim radom, najme za vrijeme od kada je postala u proširenoj našoj domovini odlučujućim faktorom, učinila državi više štete no koristi, treba da nestane iz odlučujućeg mjesta. Ima nas svuda i u gradu i u selu, nemojmo biti slijepi' politički šoveni te klipsati za ovakovim ljudima i tvrditi, da je sve dobro, što oni propovjedaju i čine. Mi smo, ako i siromasi iskusni ljudi. Ogledajmo se na zgoljne činjenice, koje su iz njihova rada proizašle i posljedice tih činjenica, pa odlučujmo samostalno. Kad to sve uočimo i svoj sud izrečemo, sigurno će taj zaključak glasiti: »Svaki umirovljenik ima da nastoji u svojoj okolini, da u prvoj pruženoj nam, zakonom dozvoljenoj, prilici, nestane sa odlučujoćeg mjesta ovakove stranke, koja ili ne Će ili ne umije ovakovo po državu i državljane važno mjesto zastupati i voditi ga na korist domovine i njenoga pučanstva bez razlike.« Ovdje treba da se doda još i to, da zbog ovakovog postupka spram umirovljenika dosta krivnje pada i na veći dio aktivnog či- o tem vrnejo komisiji. Starejšine morajo storiti vse to v osmih dneh po prejemu komisijskih odlokov. Če je treba, sme komisija na obrazložen predlog uradnega starejšine podaljšati ta rok. Člen 85. Zoper vse odločbe komisije za oceno se sme pritožiti tako neposredni i starejšina kakor tudi uslužbenec, ki je ocenjen, v petih dneh po pri-občitvi. Pritožba se pošlje komisiji za oceno, ki je izdala odlok, po uslužbenčevem neposredni um sta-rejšini, ki ga mora v treh dneh poslati komisiji za oceno. Komisija mora pritožbo v treh dneh po nje prejemu poslati z vsemi spisi vred) v rešitev centralni komisiji ali pristojnemu ministru. Člen 86. Ce ugotovi centralna komisija ali pristojni minister, da se ni predložila pritožba o pravem času, jo odkloni kot zakasnelo. Drugače jo vzame v oceno ter odločbo prve komisije ali potrdi ali predrugači. V obeh primerih se mora izdati odlok v 30 dneh po prejemu pritožbe ter vrniti z vsemi spisi vred prvi komisiji, ki ga priobči pritožite-Iju in njegovemu starejšini, po uradu, kjer službujeta. Odločba centralne komisije ali pristojnega ministra je izvršna, razen če se vloži pritožba zaradi nezakonito sestavljene komisije (drugi odstavek člena 76.). novništva, koje ne samo da ne radi nikada i kod nijedne zgode na korist umirovljenika, ve|ć je pripravno u svakom slučaju sve pa i najnužnije poboljšine, koje bi išle u korist umirovljenika omesti, kao da se to njih i ne tiče. No tako radeč, rade i samo protiv sebe, kao budućih umirovljenika. Ova kratkovidnost ne samo da je na njihovu vlastitu štetu, ona je i sramotna po čitavi činovnički stalež i to s toga, što se i najzadnji radnički slojevi umiju brinuti i starati za svoje ostarjele i iznemogle članove, samo se na taj nivo ne može podići državno činovništvo, koje je crpilo svoju naobrazbu po raznim školama, a većina njih i po najvišim učevnim zavodima. Na ovom dodatku neka ne zamjere onaj dio svjesnih aktivnih činovnika, koji so izuzetak (nažalost taj je izuzetak malobrojav), a koji su se u svakom slučaju po mogućnosti borili te se i nadalje bore za boljak sveukupnog činovništva i aktivnog i umirovljenog. Njima svaka čast i hvala. Opomba uredništva. Na trditev avtorja gorenjega članka, da se aktivni državni nameščenci premalo brigajo za svoje umirovljene tovariše, moramo pripomniti, da se je naša Zveza vedno tudi zavzela za zahteve upokojencev. Kako je na Hrvaškem, to nam ni znano, a najbrže bo tako kakor je pri nas. Državna uprava in javni nameščenci. Tudi zakon za »činovnike gradjanskog reda« od 15. februarja 1864. leta ni predpisoval stroge kvalifikacije za uradniško službo. V kolikor je ta zadnji zakon zaščitil uradništvo, je bil dober, ali Prodanovič trdi, da narod ni bil ni malo zaščiten od zloupotreb uradništva. Tako pripoveduje Prodanovijć sledeči primer: Nek oficir, knežev ljubimec, je posilil enajstletno deklico, ki je vsled tega umrla. Kljub vsemu pritisku dvora je bil obsojen oficir na smrt, ker je bilo vse beograjsko javno mnenje razljučeno nad takim zločinom. Knez je pomilostil oficirja in mu izpremenil smrtno kazen v šestletni zapor. Ali to ni bil pravi zapor, temveč samo interniranje v nekem manjšem mestu, kjer se je obsojeni častnik svobodno kretal. Toda čez šest tednov ga je pomilostil knez popolnoma in oficir se je lepo izprehajal po beograjskih ulicah . . . O korupciji v vrstah državnih uradnikov pravi g. Prodanovič, da je obstojala vedno, v večji ali manjši izmeri, ker noben zakon ni Člen 87. Ko postane odločba o oceni izvršna, jo mora prva komisija takoj vročiti pristojnemu vrhovnemu centralnemu uradu in uradu, pri katerem ocenjeni uslužbenec službuje, da se vpiše v njegov uslužbenski list. VII. poglavje. Obče odredbe. Člen 88. Državni uslužbenec priseže, ko vstopi v službo, pred starejšino tako-le: »Jaz N. N. prise-zam na vsemogočnega Boga, da bom vladajočemu kralju N. N. zvest in da bom točno in vestno izvrševal svojo dolžnost po zakonih in zakonitih naredbah. Tako mi Bog pomagaj«. Sodnik priseza tako-le: »Jaz N. N. prisezam na vsemogočnega Boga, da bom vladajočemu kralju N. N. zvest, da bom točno in vestno Izvrševal svojo dolžnost in da se bom držal pri izrekanju pravice brez ozira na osebo edino zakona. Tako mi Bog pomagaj.« Prisega se opravlja samo enkrat, če ni s posebnim zakonom za eno ali drugo mesto ali stroko predpisana posebna prisega. O opravljeni prisegi se sestavi zapisnik, El ga podpiše uslužbenec, kateri le prisegel in overovi starejšina, pred katerim se le prisega opravila. Člen 89. Uslužbenec se mora pokoriti ustavi in zakonom; službo mora Izvrševati vestno, mari]Ivo, dajhl državljanom pravice, da obtožijo uradnika, ki je zloupotrebljaval svojo oblast. Po členu 66. zakona o civilnih državnih uradnikih iz 1. 1864. se ni mogla dvigniti obtožba proti privatnim osebam brez dovoljenja pristojnega ministra. S to odločbo je bila odvzeta državljanom pravica, da bi sodnijskim potom zasledovali nepoštenega uradnika, ker so bili ministri največkrat pripravljeni, da zaščitijo uradnika. To so motivirali s potrebo, da se občuva pred narodom »avtoriteta uradništva«, a pred tujino »ugled države«. Tudi ustava iz 1. 1869. ni izpremenila te določbe. Šele ustava iz 1. 1888. je priznala vsakemu državljanu pravico, da brez vsakega odobrenja lehko toži pred sodiščem državne uradnike in samoupravne organe, ako so s svojim službenim delom pogazili njegove pravice. Enaka odredba je bila sprejeta tudi v ustavo iz leta 1901. in 1903. Ali kljub tem zakonskim odredbam se ni ustavilo podkupovanje uradništva, ker ni bilo nikjer določeno, na kakšen način naj sc dožene podkupovanje in kako naj se sodi. Podkupovanje se vrši tajno. Ker sta pa po zakonu, tako oni, ki daje podkupnino, in oni, ki jo sprejme, kriva, zato nima noben interesa na tem, da bi priznal krivdo. Odstavek o korupciji končuje gospod Prodanovič s sledečimi izvajanji: »Dokaze v tem primeru je vrlo težko poiskati. Samo, ako bi imela državna sodišča pravico, da poizvedujejo na tožbo verodostojnih državljanov ali višjih oblasti po izviru uradnikovega premoženja in da sodijo po vesti, porotniško, a ne po dokazni teoriji, bi se lahko preprečila korupcija, ki tudi danes besni po naši zemlji, besni jačje kakor kdaj poprej.« „Za maturo!" Pod tem naslovom je obelodanil »Poštni Glasnik« v 20. številki z dne 15. oktobra t. 1. precej obširen članek izpod peresa g. tovariša Još. Čampe. Lej, lej, — sem si mislil, ko sem čital in zopet čital to »globlje utemeljevanje« za maturo — doslej so naši tovariši z nižjo šolsko naobrazbo vedno poudarjali, da ni treba za pošto cele srednje šole, češ, saj mi opravljamo iste posle prav tako kakor maturantje. In opiraje se na to, so tudi vedno zahtevali isto plačo in enako vpoštevanje, kar so res že oziroma bodo še dosegli. Zdaj pa ta preobrat: Za maturo! Zdaj, ko pridejo vsi poštni uslužbenci v II. kategorijo, nepristransko in nesebično, uvaževaje edino obče javne interese in izogibale se vsemu, kar bi bilo na škodo službe, ki mu je poverjena, člen 90. Uslužbenec mora izvrševati naloge svojih sta-relšin, če so izdani v mejah zakona. Ce zahteva službeni interes, mora uslužbenec na poziv svojega starejšine opravljati tudi one službene posle, k ne spadajo v obseg njegovega poslovanja. Ce smatra uslužbenec nalog, ki mu je bil dan, za nezakonitega, ima pravico, učiniti zoper njega svoje pripombe. V takem primeru sme zadržati izvršitev naloga, če ne bi bila stvar nujna. Po ponovoljnem nalogu, po učinjenih pripombah, mora uslužbenec dobljeni pismeni nalog izvršiti brez odlaganja. Samo tega, kar kazenski zakonik pre-povedjue in kaznuje, ne sme nižji uslužbenec nikoli izvršiti na zapoved višjega uslužbenca ter mora svojemu višjemu oblastvu poročati o tako prejetem nalogu. Člen 91. Državni uslužbenec mora čuvati uradno tajnost brez ozira na to, ali je v aktivni službi ali ne. Za uradno tajnost se smatra vse, kar je zvedel uslužbenec v službi in na svojem službenem položaju in kar bi utegnilo, ko bi se razkrilo, Izpod-nestl uspeh državne službe ali bi bilo drugače škodljivo za državo ali njene interese ali za po-edlnce. o Vbčem interesu ga sme pristojni minister odvzeti te dolžnosti. kamor so jih potegnili za seboj toliko osovraženi maturantje. ! Doslej je bilo vse v redu, da se je izlival »odtok plev iz šol med in po končanih nižjih razredih v našo stroko, ki je imela vrata zanj najbolj široko odprta, ker so se druge stroke proti temu zavarovale s tem, da so omejile dostop v svoje področje z zahtevo dovršene gimnazije in mature. Da to ni bilo dobro ne za poštno upravo, ne za nas, je jasno. Nastala je reakcija, ki je potisnila ugled poštnega urad-ništva zelo nizko«. Tako g. Čampa »pro futuro«, a jaz sem porabil njegove besede, »pro praeterito«, kar se ujema do pike z dejstvi, vendar moram pripomniti resnici na ljubo, da je bilo med temi plevami še precej klenega zrna; vzgojilo se je dokaj prav spretnih in pridnih uradnikov, ki nam ne delajo sramote. Seveda skoraj vsi iz predvojne dobe. Zdaj pa zahteva on, kar čez noč, za »pogoj dovršene poštne uprave, da je vsak njen član in uslužbenec tako v splošni in v strokovni izobrazbi, kakor tudi v moralnem oziru neoporečen in kar najboljše kvalificiran«. In na drugem mestu: »Splošna izobrazba,« misli na dovršeno srednjo šolo, »ima namen poleg širjenja duševnega obzorja dvigati in utrjevati moralne vrednote, to je, poslati v življenje celega in dobrega človeka.« Skratka: srednjo šolo z maturo oziroma širše duševno obzorje. Malo niže pa pravi: »Na sestanku je bilo izrečeno mnenje, naj bi se zahteval le gotov (morda določen! opomba pis.) odstotek u radništva z maturo. Ta odstotek bi bil namenjen za izvrševanje (!) tiste službe, ki zahteva večjega duševnega obzorja. Take službe jaz pri pošti ne poznam.« Kje je tu doslednost!? Le počasi, g. Čampa, ne zamerite, verjamem, da je ne poznate, ker ste komaj dobro shodili pri pošti, le malo potrpite, pa boste videli, da so tudi taka mesta. Zakaj pa zahtevate maturo, saj pravite, da »omejen in določen delokrog dela obvlada po dolgoletni praksi lahko vsak, tudi če mu manjka splošna inteligenca«. Prav tako trdite, »da služba pri davkarijah in železnicah ali pri sodiščih za administrativne uradnike, za katero se zahteva matura — torej večje duševno obzorje — ni nič bolj odgovorna, naporna ali važna kakor pri pošti,« pa vendar pravite, da ne poznate pri pošti službe, ki zahteva »večje duševno obzorje«. Tiste levite, ki jih berete našim tovarišicam, pa moram odločno zavrniti, kajti trditev, da »ženske šole leto za letom izbruhavajo (!) samo množice pseudointcligcnce, ki ni ne krop, ne voda,« je pa vendar le malo predebela in vse prej kot kavalirska. G. kolega, roko na srce in naštejte tiste »ženske«, zlasti svoje vrstnice, ki imajo manj predizobrazbe kot Vi. In če morda to, imajo pa gotovo prav iste izpite kot Vi; Po mojem mnenju bo treba slej ko prej še vedno takih, zlasti ženskih moči, ki nirnđjo odnosno ne bodo imele popolne srednješolske naobrazbe, zato bodo pa »dresirane na funkcijo enega samega vijaka v obsežni upravni mašineriji.« Vzemimo samo telefon v večjih centralah, kjer ne bo avtomatičnih naprav. Moški kratkomalo nismo za ta posel, to je in ostane domena za ženske moči, ki so res spretne, vztrajne ali, če hočete, potrpežljive in vse bolj pripravne že p0 naravi sami. To jim kar pustimo, tega jim ne vzame nihče. Pri krajevnih telefonih večjih central, kjer je posebno živahen promet, ne zdrži noben moški niti en dan, pa tudi maturantka Vam vrže prvi dan mikrotelefon v glavo in zbeži čez hribe in doline, samo k telefonu nazaj nikdar več. Za take posle ni treba mature in je tudi nikdar treba ne bo, s čimer računa menda uprava sama, ker nastavlja že sedaj moči z izrečno pripombo, da jih je uporabljati v prvi vrsti pri telefonu. So pa še druga taka opravila, za katera so ženske moči prav priročne, n. pr. morse-telegraf in še celo »Hughes« ter postrežba pri prozorčičih. Pri pošti imamo pa tudi take posle, katere ženske prav težko opravljajo — tudi maturantke — ali jih pa sploh ne zmorejo. In prav sem sodijo tisti posli, ki »zahtevajo večjega duševnega obzorja«. V mislih imam nadzorne in revizorske službe, težavne fizične in duševne posle in-stradistov v večjih pisemskih špedicijah podnevi in ponoči, predvsem pa ambulantne pošte, ki zahtevajo res celega in krepkega, zdravega moža. Samo ob sebi je umevno, da tudi vsa sem sodeča pisarniška dela: raporte, izjave, predloge, poročila itd. Na to »večje duševno obzorje« je mislil najbrž tudi g. člankar sam, ko pravi: »Če pa ima kdo subjektivne pomisleke, recimo glede kontrolorskih služb, no, zaradi teh pa še ni treba, da ostane današnji sistem. Kdor bo imel nagnenje do tega, bo lahko tudi v bodoče kazal svojo ljubo, viso-kospoštovano avtoriteto!« Ta nepotrebna zafrkacija se mu utegne še bridko maščevati, ko pride sam v doglednem času do takega službenega mesta. V nadaljnje podrobnosti se ne spuščam, razvidno je pa že iz tega, kar sem povedal, da bo treba dve vrsti ali kategoriji poštnega uradni-štva: eno s popolno srednješolsko izobrazbo z maturo (ali pa po pragmatiki, šest razredov srednje in dva letnika poštne strokovne šole), eno pa z dovršeno nižjo srednjo šolo. Glede nameravane strokovne šole, zlasti če ima biti samo v Beogradu, imam vse polno tehtnih pomislekov, o katerih spregovorim kaj več o priliki. S tem končam, pripomnim pa, da mi je sicer prav poljudno pisani članek g. tovariša Čampe jako ugajal. Pa naj kdo drugi napiše kaj takega. Voda kot zdravilo. Iz celjske »Nove Dobe« posnemamo sledeči članek o vodi: Nevarno je. ako se na stara leta pojavlja v seči droben pesek, ki je večinoma sestavljen iz prebitkov sečne kisline. Pesek je po razmerah, drobnejši ali debelejši, po zunanjosti pa je ali brez določene oblike ali pa je sestavljen iz drobnejših rombskih kristalov. Ta pojav je v starosti tako pogosten, da ga nekateri kar uvrščajo med prve in prave znake starosti, dasi ga je videti pogostoma ob raznih boleznih tudi pri mladih ljudeh, pa celo pri malih otrocih. Pri preiskovanju tega pojava se je ugotovilo, da'ima sečni pesek pri starih ljudeh vedno obliko večjih kristalov, pri otrocih in mlajših ljudeh pa je vobče droben in brezobličen ali pa ima obliko jako drobnih rombskih kristalcev Pri starih ljudeh, ki imajo v seči mnogo peska, nastopa cela vrsta nadlog v sečnih organih, kar jih jako muči in nadleguje. Pogostoma lahko nastopi katar sečnih kanalov, Po katerih se odteka seč iz obisti v mehur, iz mehurja pa v sečno cev. Včasih se celo pojavi obilno krvavenje, ker ostri pesek poškoduje nežno sluznico v raznih delih sečnih organov. Tak pojav spremljajo po navadi hude in trajne bolečine. Zato so uporabljali že jako mnogo najraz-novrstnejših zdravil zoper te težke pojave. Zlasti so čislali in še danes čislajo razne mineralne vode, češ da so najboljša in najprimernejša sredstva za raztapljanje peska v notranjščini organizma samega in za prepre-čenje, da se pesek ne usede iz krvi in ne razvija. Toda vse to niti izdaleka ni dalo onega uspeha, po katerem so hrepeneli. Ugotovlje- no je namreč, da ni nobena mineralna voda opravičila velikih nad, ki so jih polagali vanje, ker so vse že v želodcu izgubile tolikanj svoje zdravilne moči, da niso mogle, ko so prešle odtod v kri, imeti skoro nobenega vpliva na sečne soli. Tako se ves uspeh, ki so ga mogle mineralne vode imeti tu ali tam, sestavlja ponajveč iz vpliva, ki ga je imela obilna množina popite vode. Zatorej se v tem oziru vsaka mineralna voda uspešno lahko nadomesti s katerokoli navadno čisto in mehko pitno vodo. Po poizkusih, učinjenih v tej smeri, je najbolje piti tako vodo trikrat na dan do četrt litra, neko^ liko pomešano s čistim limonovim sokom (lahka limonada). Kjer ni pri roki take čiste in mehke vode, se lahko uporablja vsaka druga pitna voda, a treba jo je prej prekuhati. Dodatek limonovega soka je potreben tudi tu; zakaj, limonova kislina daje prekuhani vodi okus in znatno pospešuje raztapljanje sečnega peska. Vabilo na redni občni zbor Jamopomoir, gospodarske zadruge javnih nameftencev in upokojencev v Cerknici r.z.zo.z. ki se bo vršil, dne 25. novembra 1923 ob 2. uri popoldne v prostorih davčnega urada v Cerknici. Dnevni red: 1. Poročilo načelstva in nadzorstva. 2. Čitanje revizijskega poročila. 3. Odobritev računskega zaključka od ustanovit- ve do 20. maja 1923. 4. Določitev nagrad. 5. Sklepanje o likvidaciji zadruge. 6. Slučajnosti. NAČELSTVO. KOLKA NAJBOLJŠA MUDI ».GORIC Vestnik. Opozarjamo na poziv uprave v št. 30 in nujno prosimo vse, ki se jih tiče, da se mu brez odloga odzovejo. Vsi zabilježeni zneski so računani do 30. septembra 1923! •f Joško Cvek, 20. oktobra popoldne je nenadoma umrl Joško Cvek, ravnatelj pom. uradov finančne delegacije v Ljubljani. Težko je nam, ki smo ga poznali. In kdo ga ni poznal, vestnega, vzornega uradnika in ljubeznivega družabnika? Kdor ga je videl, kako se je kretal, je slutil, a kdor ga je čul, se je divil. Neprisiljena živahnost in zdrav humor sta mu bila vsepovsod! brat te sestra, silen idealizem in žarka ljubezen do domovine sta mu bila oče in mati. Kako se je razburjal vsled lokalnih političnih prepirov! Kar ni jih mogel doumeti, — on, bivši tržaški kulturni delavec. Neštetokrat je dobesedno preklel vse naše politične razmer. Valil je vso krivdo za trpljenje bratov ob morju in ob Dravi na račun naših političnih sporov. Ali je trdil neresnico? Da, takih je malo med nami in g. dr. Puc je položil ob slovesu na njegov grob venec neminljive glori-jole. Joško, Ti si odšel tja, kjer ni žalosti, kjer ni solz; zbežal si v Nirvano. Mi se grudimo v nemi grozi. Ali se je Tvoje vroče srce umirilo? Čutimo, da je preskočila iskra iz Tvojega srca v ogenj zmagujoče ljubezni, ki nas strnja v boreče se vrste za zasužnjene brate. Da bi pojačil plamen, si dal svoje življenje... Lahna Ti zemlja! A. A-č. Maksimiranje, to kruto in škandalozno izjemno nasilstvo s skrčenjem draginjskih družir,-skih doklad, najpotrebnejšim in najbednejšim nižjim državnim uslužbencem, ki se je začelo s prvim majem lanskega leta in je letos s svojimi železnimi kremplji le toliko popustilo, da dobivajo ti siromaki od prvega marca dalje za približno poldrugega otroka več na dokladah, še vedno ni odpravljeno! Zdaj se splošni zakon o draginjskih dokladah predeluje vslcd uveljavljenja službene pragmatike. Vse merodajne činitelje o tej priliki prosimo in zaklinjamo v imenu človečanstva m civilizacije, da vsaj zdaj store svojo sociialio dolžnost in odstranijo iz zakona vnebovpijočo krivico maksimiranja na ta način, da zakon tako popravijo, da bodo dobivali odslej draginjske doklade vsi državni nameščenci in torej tudi pud-uradniki in služitelji za enako število otrok, ako se doklade ne morejo dati za vse otroke. F. R. Nabavljalna zadruga drž. nameščencev v Ljubljani opozarja na veliko izbiro dežnikov, moškega in ženskega perila, ovratnikov in kravat, katere nudi v prvovrstni kvaliteti po zelo nizkih cenah. Oglejte si zalogo na Vodnikovem trgu št. 5. Opozarjamo, da se je tvrdka I. Maček, stara priznana solidna trgovina z oblekami, preselila v poslopje Pokojninskega zavoda na Aleksandrovi cesti št. 12, kjer prodaja še nadalje po izdatno znižanih cenah. Poslanske dnevnice po 300 Din so popolnoma pravične. Pred vojno so poslanci v Avstriji imeli 20 kron dnevnice, t. j. približno 20 frankov. Po sedanjem stanju valute 20 švicarskim frankom odgovarja 300 Din, torej je ta dnevnica popolnoma pravična. Že lani mi je neki poslanec tožil, da težko izhaja s 180 Din. Nato sem pripomnil, da je zelo malo uradnikov, ki imajo tretjino od tega, kar je g. poslanec seveda preslišal. Hitro je obrnil razgovor na drug predmet. Po istem razmerju valute bi nižji uradnik, ki je pred vojno imel 200 K mesečne plače, sedaj moral imeti 3000 Din; višji uradnik, ki je imel 600 K, bi sedaj moral dobivati 9000 Din mesečno. Potem tudi ne bi trebalo nobenih izjemnih stanovanjskih naredb, ker bi uradnik lahko dobil stanovanje za primerno ceno. Seveda je brezplodno govoriti in pisati o tem, gg. .poslanci nimajo razumevanja za naše muke, ker »siti gladnome ne veruje«. Listnica uredništva. Urednica prosi, da se pošiljajo vsi dopisi za »Naš Glas« samo na naslov: Štebi Alojzija, Ljubljana, pokrajinska up a-va, oddelek za socijalno Politiko. Hajceneiše stare in noue ISÄLNE STROJE kakor tudi ose potrebščine pri L. Baraga Ljubllana Ljubljana ŠELEnBURBOUH UL. 6/1 Mehanična delaunica (poprauljalnica)_ Čevlje kupujte od domačih tovaren tvrdke Peter Kozina & Ko. z znamko »Peko«, ker so isti priznano najbol ši in najcenejši. Glavna zaloga na debelo in drobno, Ljubljana, Dreg 20, ter Aleksandrova cesta št. 1. Peter Ste* Perje in puh C. D. HAMANN Barva, kemično čisti in pere vse tovarna Ljubljana, Stari trg št. 18. se priporoča. Najnižje solidne cene! "Tovariši! Priporoča sc Vam trgovina s papirjemi pisarniškimi In šolskimi potiebščinami ’ Karol Till, Ljubljana, Kongresni trg št. 8. (lastnik Gruber in Pokovec). Prvovrstno blago in zmerne cene. Ljubljana, Vodnikov trg 5 priporoča v nakup usnje in usnjate izdelke. Članom Nabavljalne zadruge javnih nameščencev popust! Za nakup kuhinjske opreme, postelmih vložkov, železnih postelj, priprave za vkuho adja, pohištvenili ok' vo in druge železnine se priporoča FRAN ŠTUPICA veletrgovina z žele>nino in poljedelskimi stroji, zaloga smodnika m razstreljiv v Ljubljani, Gosposvetska cesta