FOTOGRAFIJA V ETNOLOGIJI
Jerneja Hederih
UDK 77:39
človek, fotografija in etnologija
Pojav fotografije je ljudem omogočil drugačne, vizualne predstave. Poznamo ga v različnih pojavnih oblikah. fotografije same pa lahko razumemo na najrazličnejše načine - kot objektivni ali subjektivni posnetek sveta, kot umetniški ali obrtni izdelek, kot vir v znanosti ali kol družinski Spomin... Za etnologa ima fotografija velik pomen - lahko jo uporabi kol vit. lahko jo posname v doku men lame namene, uporabi kol pomoč pri interpretaciji, za prebijanje ledu na terenu ali kol dopolnilo besedila. Priljubljena je kol razstavni eksponat, tako pojav kol izdelek pa sia lahko tudi predmet cmologovcga raziskovanja
Avstralskega Staroselca takoj spoznam, tudi če se povsem naključno zagledam v oddajo o Avstraliji. Po širokem nosu. po značilnih laseh in tako naprej, kajti v njem pač vidim podobo avstralskega Staroselca. Vsi na prvi pogled ločimo med I nui to ni (Eskimom) in ameriškim Staroselcem (Indijancem);
Par, fotografiran v ateljeju Japelj v Mariboru »mul obema vojnama.
Foto; Mirko Japelj.
vemo, kakšna sta Eifflov slolp ali muslimanska vas kje na Bližnjem Vzhodu. Pa čeprav nas večina ni nikoli videla "v živo" niti lnuila, niti ameriškega niti avstralskega Staroselca, pa tudi ne Amerike. Pariza ali muslimanske vasi
Od kod nam torej vse te predstave o ljudeh in krajih, ki |ih nismo nikoli videli? Če bi o njih le brali, si jih ne bi mogli tako natančno predstavljati. Samo informacija, da imajo avstralski Staroselci širok nos, temno polt in svedraste lase. ne hi bila dovolj, da bi ločili avstralskega od afriškega domačina. Za kaj takega je potrebna vizualna izkušnja. In velika večina predstavnikov zahodne civilizacije (in mdi drugi), ima obilico takih izkušenj, odkar so svet najprej preplavile fotografije v tisku in nekaj kasneje še intenzivneje gibljive slike s filmskega traku in elektronskih medijev
Sprememba v dojemanju sveta, ki sta ga povzročili fotografija in gibljiva slika je komaj predstavljiva. Podobna je prejšnji veliki izkušnji človeštva - iznajdbi tiska Ta je ljudem omogočil, da bero o tujih deželah in drugačnih ljudeh, kar je močno razširilo obzorje, ki je za liste, ki niso potovali, prej Obsegalo le nekaj korakov prek domaČega praga ali kraja. Iznajdba fotografije in njena uveljavitev v tisku je ljudem omogočila, da svoje predstave dopolnijo z vizualno izkušnjo Ta je predstave gotovo poglobila, pomnožila in približala vsakomur.
ČLOVEK IN FOTOGRAFIJA
Za izhodišče lega zapisa postavljam trditev, da je fotografija, tehnično gledano, enovit pojav, tla pa postane izjemno kompleksen pojav takrat, ko se za kamero ali nad izdelano fotografijo postavijo različne oči
Ljudje, ki jim zgodovina pripisuje izum m zgodnji razvoj fotografije. spadajo med znanstvenike in izumitelje Tehnični razvoj fotografije po iznajdbi pripisuje Gisèle Freund želji po samoprikazovanju. ki so n pred tem poskušali zadostiti slikarji ( 1981 : II) Poletu 1839, ko je bila fotografija razglašena za javno dobrino, so se pojavili prvi poklicni fotografi. Ti so bili večinoma bivši neuspešni slikarji, ki so se novega poklica lotili, ko so uvideli, da popularnost dagerotipije ogroža njihovo eksistenco. Poklic je bil kmalu zelo popularen, ker ga je bilo razmeroma lahko obvladati (Freund 1981: 60). Ob koncu stoletja je bilo fotografov že toliko, da so postali obrtniki. ne več izumitelji, kot v začetni fazi. in ne več umetniki, ki so se fotografije lotili potem, ko so bili prisiljeni opustiti slikarstvo. Eoloaiualeiji. ki se pojavijo nekoliko kasneje, prinašajo spel nov pogled na fotografiranje. Že iz strnjenega pregleda zgodovine fotografije je jasno, dii so v različnih okoliščinah ua pojav gledali popolnoma različno. Če se ukvarjamo s fotografijo, se moramo tega dobro zavedali.
Fotografiji kot taki je mogoče pripisati neko splošno lastnost - močan vpliv na človeka, Gisele Freund trdi, da ima fotografija v vsakdanjem življenju veliko v logo in da na njej temeljijo mdi množični mediji, kol so film. televizija, video. Navzoča je na straneh tisočerih časopisov in revij Tako močno je vpela v vsakdanje življenje, da je od nenehnega gledanja skoraj ne vidimo. Sprejemajo jo vsi družbeni sloji
GLASNIK sed 36/1996, a. 2-3
5
FOTOGRAFIJA V ETNOLOGIJI
(Freund 1981: b).
V Esejih o fotografiji pti razmišljanju o isti temi iiusan Sontag {1982: 1?) pravi, da nas fotografije učijo novega, vizualnega koda, s tem pa spreminjajo in razširjajo naše predstave o tem. kaj je vredno gledanja in kaj imamo pravico opazovati. So slovnica, in kar je še pomembnejše, etika videnja, NajpomembnejŠa posledica pojava fotografije pa je ta, da nam daje občutek, da imamo ves svet v glavi kot antologijo slik.
Ti neverjetni učinki fotografije na človekovo dojemanje; sveta pa se niso pojavili sočasno z iznajdbo fotografije Takrat je namreč prevladovala portretira fotografija, ki pa ni kdovc kako širila obzorij. Šele uvajanje fotografije v tisk, ki je spel zahtevalo določene tehnične rešitve in izumiteljske podvige, je vsakomur približalo fotografijo in oddaljeni svet. še bolj pa so ti učinki prišli do izraza z začetkom izdajanja ilustrirane periodike, ki je temeljila na fotografiji, besedilo pa jo je le dopolnjevalo Značilen tovrsten časopis je Life. ki je začel izhajati leta i9$b v ZDA, pri nas pa so izhajale ilustrirane priloge dnevnikov - na primer Ilustrirani Slovohec takoj po 1. svetovni vojni.
Ko |ia od tega univerzalnega pogleda na pomen fotografije preidemo na njene posamične pojavnosti, naletimo na izredno kompleksnost.
Fotografije poznamo v mnogih pojavnih oblikah. Nouiagova jim pripisuje sposobnost igranja z normami sveta, toda tudi same so večkrat pomanjšane, povečane; rezane, retuširane. popravljane, prireje va ne. Stare fotografije, ki SO izpostavljene slabostmi papirja, izginjajo, postajajo dragocene, kupujejo jih in prodajajo, reproducirá ¡o. Lepimo jih v albume, uokvirjamo jih, postavljamo na mize. obešamo na stene, projiciramo. Časopisi iti revije jih objavljajo, policija jih ureja po abecedi, muzealci jih razstavljajo itd. (Son ta g 1982: 18).
Že ena sama fotografija lahko različnim ljudem pomeni različne reči. Kot primer ponujam fotografijo para, ki se je v tridesetih letth tega stoletja ustav il v ateljeju poklicnega fotografa. kjer je nastal posnetek. Fotografu, ki je fotografijo posnel, je ta pomenila vir zaslužka {prav mogoče tudi tehnični in estetski izziv ob nastajanju, a tega ni mogoče zagotovo trdili), ženska je fotografijo sprejela kol darilo in jo najbrž hranila kot spomin. Potem ko je bila verjetno lasi potomcev fotografiranih, je postala vir zaslužka oh prodaji zbiralcu. Temu pomeni duhovno in materialno vfifdnost, meni pa, ki sem nanjo naletela še kasneje, je predstavljala vir zli analizo fotografiranja in fotografov v Mariboru. Z objavo V okviru tega besedila postaja spremljevalno gradivo etnološkega teksta, pojavila pa se je celo kot razstavni eksponat. In lo ena sama fotografija!
\ razmišljanjih o fotografiji je zeto pogosta dilema, če gre za ohjektivniposnetek sveta m s tem verodostojen dokument, Lili pa ti- fotografija neizbrisno zaznamovana s subjektivnim pogledom tistega, ki stoji za kamero. Gisele Freund (198!: 7) sprejema obe možnosti. Sposobnost fotografije, tla točno reproducirá zunanjo slvarnost - sposobnosl, ki jo dolguje svoji tehniki - ji daje značilnost dokumenta. Je postopek, s katerim je mogoče najbolj verodostojno in nepristransko reproducirán življenje. Ne glede na to pa je fotografija le na videz objektivna. Leča, !o na videz nepristransko oko, dopušča vsa mogoča popačenja resničnosti, saj je značaj slike pravzaprav vedno določen s tem, kako ga vidi fotograf, in z zahtevami naročnika {Freund 1981: 6). Zagotovo gre za dokument, a ta dokument je do neke mere
subjektiven, kar pravzaprav ni slabo. V tej luči namreč fotografija govori ne le o fotografiranem, ampak skoraj v isti meri tudi o fotografu. Upoštevati pa je potrebno Še lastnosti fotografske kamere kol naprave filmski režiser Jo va n lova novic pravi za filmsko kamero, da poseduje "inteligenco stroja".' Mislim, da velja nekaj podobnega za fotografsko kamero. Samo izurjen fotograf zna predvideti, kako vidi oko kamere, in dokaj natančno ve. kaj bo na fotografiji, medtem ko neizkušenega fotografa aparalova "lastna inteligenca" (to je učinek leč in drugih tehničnih sestavin) velikokrat preseneti.
Vprašanje dokumentarne verodostojnosti fotografije je hkrati vprašanje znanstvene fotografije. Ob pogledu na fotografijo je težko reči. da gre v nekem priment za znanstveni posnetek, v drugem pa ne Pravzaprav je ni stvari, ki bi ji lahko rekli znanstveni dokument. Ta pomen dajejo vsakemu dokumentu Vedno na novo šele interpretacija, znanstvenoraziskovalni aparat m metodologija ( Križnar 1991: 1 iS) šele raziskovalec je torej tisti, ki s fotografije bere podatke znanstvenega značaja ali pa tudi ne. !'a še v okviru podobnih raziskovalnih namenov bodo različni ljudje iz iste fotografije gotovo razbrali vsaj deloma različne podatke
Fotografije, ki so posnete v domačem okolju, nastanejo na enega od dveh tipičnih načinov V večini primerov gre za "režiran posnetek", torej za določeno razvrstite* ljudi na foto
turistom z vzhoda je fotografija spominek in dokaz potovanja.
Foto: Jerneja Hederih. Lizbona 1993.
I Preden anju Jut•ana JovaHot lea na Filmskem in ritim seminarju r organizaciji '/.reze kulturnih nr^anizacijStmeni je r Ljubljani le"1 1992.
6
GLASNIK SED 36/ 199Ó, št. 2*3
FOTOGRAFIJA V ETNOLOGIJI
grafi j i tipične poze, zazrtost v kamero in večkrat tudi določen način oblačenja za te priložnosti. Drugi način je spontano fotografiranje. ko fotograf poskusa fotografiranega p lesene ti ti. Prvi način fotografiranja lahko razglasimo skoraj za ritual, velikokrat je prisoten kol del šeg ob porokah, pogrebih, kisiih. rojstnih dneh. Fotografiranje je postalo sestavni del leii obredov, fotografija pa skoraj obvezen spomin nanje, velikokrat shranjen v družinskem albumu, S tem je povezan tudi sentimentalen odnos do starih fotografij Na eni strani gre za sentimentalen odnos do preteklosti, ki je ne poznamo in jo vidimo le na fotografijah, po drugi strani pa za še bolj Sentimentalen ódnos do lastnih fotografij. SOntagova pravi, tki s pomočjo fotografije na na j pristne] Si in najbolj boleč način spremljamo realnost človekovega staranja. Gledati svojo staro fotografijo ali fotografijo nekoga, ki ga poznamo, pomeni predvsem občutiti, koliko mlajši si (je) bi! takrat. Fotografija je inventar smrtnosti (Sontag 19S2: 60). Kamera beleži tisto, kar izginja - mrtvi sorodniki, prijatelji, ohranjeni v družinskem albumu, katerih prisotnost odstranja del strahu in kesanja, ki so posledica njihovega izginotja Tako fotografije zdaj porušenih Četrti, spremenjenih ali zapuščenih vaških predelov povzročajo "žepni odnos dp preteklosti' (iti).
S tem, tla je fotografija relativno subjektivna, je povezan še en pojav: želja ljudi, da bi bila njihova podoba na fotografiji idealna, še taki nasprotniki nečimrnosti dajo nekaj na to, kakšna bo Fotografija njih samih. "Režirane" fotografije, uporaba retuširanja ob izdelavi posnetka, oblačenje boljših oblačil za trenutek, ko stopamo pred kamero, in ogledala v čakalnicah poklicnih fotografov, ki nam omogočijo, da lik pred zdajci uredimo frizuro in popravimo ovratnik, govorijo v prid tej trditvi.
Skozi vso zgodovino razvoja fotografije je fotografe, njihove kritike in uporabnike begalo vprašanje, ki ga pogosto zasledimo še danes. Kaj je fotografija, umetnost aH ohrt? To vprašanje je povezano z dilemo o subjektivnosti oziroma objektivnosti fotografskega posnetka in z delitvijo fotografov na poklicne in nepoklicne.
Ob izumu fotografije so se fotografske dejavnosti lotili ne preveč uspešni slikarji Pomembnejši slikarji so jim očitali, da so izdali umetnost in zašli v obrt, ki jim zagostavlja le eksistenco in nič več ln res je bila fotografija v tistih časih predvsem obrt-obrt izdelave po rtrteto v sa mou podab I ja n ja željnih meščanov A kmalu so se pojavili fotografi, ki niso več prisegali na stereotipe portretiranja in so izbirali nenavadne kote. položaje, drugačne od Ustaljenih. Zaradi tega so sebe imenovali umetnike. Kasneje je prišlo do nasprotji med poklicnimi in nepoklicnimi fotografi. Slednji so sledili tokovom v slikarstvu, njihove fotografije so dolgo močno spominjale na slikarske izdelke Fotografsko kamero so uporabljali pač namesto čopiča Njihovi poklicni kolegi so fotografirali po naročilu. Obvladali so medij, posedovali so vrsto zapletenih znanj, ki so bila nepoklicnim fotografom verjetno luja, in nikoli niso poskušali zanikali, da fotografirajo zalo, da bi zaslužili za preživetje Ko so se odprle možnosti tiskanja fotografij v obliki razglednic, so se pojavili l i. pokrajinski fotografi. ki so združevali v sebi nekaj lastnosti nepoklicnih in poklicnih fotografov, običajno so eno ali drugo tudi bili,
V ponazoritev razmerja med poklicnimi in nepoklicnimi fo-
tografi oz. vprašanja umetnost - da ali ne na Slovenskem v tridesetih letih tega stoletja, naj navedem odlomek iz članka Lojzeta Pengala v reviji Fotoamater{193 i: 2):
"Vzrok propada portreta leži zlasti v leni. da se je fotografskega portretiranja k ij kmalu polastila ohrt. ki se je zaradi večjega z.islužka in naraščajoče konkurent e skušala čini bolj prilagoditi cesto kaj svojevrstnim zahtevam in skvarjenemu okusu publike, t n 1.1 ji- - žal še danes - ustvarjena tako, da ne vitli rada svojega pravega obraza in tla holj ceni v sliki lak-ozvano lepo podobnost, ... sredi te navlake pa stoje in setle žive žrtve krčevito prijaznih izlikanih obrazov in sktemženih ustnic, ki naj bi pomenile nasmeh... Okrog leta 1900 so rešili fotografski portret pred ¡lopolnim propadom in mu pokazali pot navzgor tiilelanlje - amaterji."
Amaterji o poklicnih fotografih torej niso imeli pretirano pozitivnega mnenja, tla pa so bili občutki obojestranski, priča pismo mariborskega poklicnega fotografa Vladintirja Vlašiča Združenju fotografov za Dravsko banauinodvtz leti po objavi prej citiranega članka:
"Ker se je v Mariboru z. amaterstvom ogromno razvilo šušmaistvo in to zelo med uradniitvom, je naša eksistenca resno ogrožena, lavna tajnost je. tla v Maiilioru obrtno fotografirata /.. ./ in to v takem obsegu, da vidno .škodujeta nam obrtnikom davkoplačevalcem/. Dobro bi bilo, tla bi komisij:! z enim članom zadruge pregledala delavnice pri leli SuSmarjih in na podlagi dokazov oba občutno kaznuje ud-nosno onemogoči nadaljno šušuiarjenje.""
A amaterski fotografi, ki so svoje delo občutili kot umetnost in so se navezovali na slikarske zakonitosti, se združevali v klubih, sodelovali na fotografskih razstavah in pbjavljali svoje fotografije v fotografskih revijah, so le tlel pojava, ki ga imenujemo amaterizem. Drugi pol tega pojava predstavljajo ljudje, ki uporabljajo fotoaparat za beleženje družinskih dogodkov, doživetij s potovanj, in imajo preproste fotografske kamere, ki "znajo vse same". Svojih izdelkov laki amaterji ne razglašajo za umetnost, kajti bolj kot fotografski medij jih zanima motiv posnetka. Lahko bi jih imenovali ljubiteljski fotografi- Freun-tlova pravi, tla za večino fotografov - amaterjev pomeni fotografija predvsem sredstvo vizualnega beleženja spominov na družinske člane, prijatelje, prepotovane kraje (19Kb 196).
Tako posnete fotografije so največkrat vnaprej pripravljene in postanejo skelet vsakega dobrega družinskega albuma Uvrščanje fotografij v album je malodane ritual, kakor tudi poznejše ogledovanje v preteklosti posnetih fotografij. Posnetki, nastali na potovanjih, pogosto postanejo prave trofeje. Kakorkoli, takšne fotografije so ljubliteljskim fotografom v veliko zadovoljstvo že takrat, ko stojijo za objektivom, pa tudi potem, ko si jih prvič ogledajo in ko jih po dolgem času spet gledajo lepo urejene v družinskem albumu
Našito Križnar (1991: 152-153) razmišlja o razmerju med znanstvenim in umetniškim izražanjem na področju vizualnih medijev nasploh takole:
"Znanstvenik stremi za tem, da bi informacije prišle Čim1xil j neokrnjene skozi lilter medijskega postopka, medtem ko umetnik skuša realnost nadgraditi, interpretirati, manipulirati in s tem vplivati na gledalčeve reakcije "
Čeprav se fotografije amaterskih1 in poklicnih fotografov
2	Spisi iz fonda Mestne občineMaribor t')!9-194 i Pokrajinski arltir Maribor.
3	Termin amaterski fotograf je mogoče razumeti narobe, saj ima r določenih kontekstih slabša/ni ¡»iztok. V oktim tegct besedilu ga uporabljam v pomenu nepoklicni fotograf t poraba se mi zdi upravičena, ker je to termin, ki so ga, vsaj v tridesetih letih lega stoletja, skupaj s terminom a mateifotograf u/*» ahljalt iie/Mklicit ¡fotografi sami. ko so govoriti o sebi.
GLASNIK SED 30/1996, št. 2-3
7
FOTOGRAFIJA V ETNOLOGIJI
razlikujejo, naj fotografije umetniških fotografov vsebujejo prvine. ki jih ne zasledimo na družinskih fotografijah, vprašanja, če je fotografija umetnost ali obrt. ne bomo nikoli rešili z odgovorom v prid ene ali druge trditve. Na to vprašanje najboljše odgovarja trditev z začel ka zapisa - da je 10 odvisno od oči za kamero in nad posnetkom. Tehnično nednvršeni družinski posnetki so lahko vir zgražanja za fotografa umetnika. pa tudi vir informacij za etnologa, zgodovinarja, sociologa... Umetniški posnetek kraju«: bo nekatere navdajal z navdušenjem zaradi odličnih senc, kompozicije, kontrastov, drugi pa bodo veseli zaradi informacije o videzu kulturne krajine v nekem obdobju. Vrednotenje je, vsaj v kontekstu etnologije, odveč.
FOTOGRAFIJA IN ETNOLOGIJA
Ob pozornosti do raznolikosti v odnosu med fotografijo in človekom nadaljujem z opozarjanjem na več ravni tiidi takrat, ko gre za razmerje med etnologom in fotografijo.
Etnolog ima pri tem vsaj tri možnosti: ukvarja se lahko s fotografijami, ki jih je v sklopu raziskovanja našel že posnete na terenu; lahko se sam postavi za fotografsko kamero in posname fotografije, ki mu bodo koristile med raziskavo; tretja možnost pa je, da se ukvarja z raziskovanjem fotografiranja kot pojava.
Fotografija sama je lahko etnologu, pa naj jo najde na terenu ali izdela sam, vir informacij, pripomoček pri vodenju intervjuja ali dokumentarni zapis za sprotno beleženje podatkov na terenu, ki nadomesti zapisano Tako v etnološkem besedilu kot na razstavi je lahko nosilka sporočila - na razstavi se za razliko od spremljevalke ob besedilu, spremeni v poglavitno nosilko informacij, ki jo besedilo le spremlja.
Fotogiftifije, ki jih etnolog najde na terenu, so lahko različne starosti. Od vsebine raziskave bo seveda odvisno, ali bo iskal starejše fotografije, take. ki so bile posnele pred kratkim, ali pa kli starost izdelov sploh ne bo zanimala. Na terenu najdene fotografije (pri tem imam v mislih poleg listih, na katere naletimo pri informatorjih, tudi tiste, ki jih najdemo v arhivih. Knjižnicah, muzejih in v zbirkah zasebnih zbiralcev) ponavadi predstavljajo v prvi Vrsti odličen vir, pozneje pa postanejo Še spremljevalke besedila ali nosilke sporočila na morebitni razstavi. Iz takih fotografij podatke dobesedno beremo: o prvinah oblačilne kulture za posamezna obdobja, ravni bi valne kulture, o notranji opremi, stavbarstvu, prvinah kul turne krajine, o prvinah šeg in navad ob porokah, krstih, pogrebih, rojstnih dneh, celo o družinskih razmerjih, prvinah domače obrti itd. Te podatke je mogoče iz fotografije prebrati hitreje in bolj natančno, kot jih je mogoče razbrati iz pogovora z informatorji. Za obdobja s konca prejšnjega stoletja in z začetka našega, za katera in forma 10 rje v ne najdemo več, lahko fotografija prevzame - ob pisnih virih - levji delež informa-tivnosti.
Še bolj kot golo branje s fotografij bo etnologu koristila uporaba posnetka v pogovoru z informatorjem "l ak pogovor ima v primerjavi z "navadnim" veliko prednosti !nf< h inator pozna okoliščine in lahko natančno pojasni listo, kar je na fotografiji vidno: kdo so ljudje na posnetku, kje so, ob kakšni priložnosti je fotografija nastala, kdo jo je posnel, kaj je v ozadju, kaj so določene zgradbe in kdaj so bile fotografirane, kaj natančno počne človek na fotografiji, ali so oblačila, ki jih nosijo portretirane i, oblečena posebej za to priložnost ali so del vsak cla njih oblačil... 11 krati sproža fotografija nove asociacije tako pri informatorju kot pri etnologu in omogoča, da informator
pove mnogo več, kakor bi povedal sicer. Spomni se sorodnih situacij, dogodkov, ki so spremljali fotografirano, natančneje določi čas in zaporedje dogodkov, razloži občutja do fotografije. Anna 1 lelene Tobiassen trdi, da je kombinacija fotografije in pogovora med tistimi pristopi, ki najbolj prispevajo k spoznanju notranje perspektive - emskega pristopa (1990: tJ4). Naš ko Križnar pa v podobni zvezi (1991: 19) navaja Col-lierja. ki pravi, tla ima fotografija v stiku z informatorjem vlogo nekakšnega "odpirača za konzerve", ki omogoča tako informatorju kol etnologu lažje prebijanje ledu. Sam [ohn Coilier (1975: 221) pravi, tla raziskovalcu, ki raziskuje kulturo, ki te Še ne pozna in ne razume, prav fotografija omogoči umestitev v novo okolje, ki ga bo dejansko razumel mnogo pozneje. V tem smislu je fotografijo in fotografiranje relativno zgodaj uporabljal Matija Murko (Križnar 1991: 19).
Pri interpretaciji vsebine Fotografije pa moramo biti zelo pozorni! To še prav posebej velja za fotografije, ki jih najdemo v institucijah ali v zbirkah zasebih zbiralcev, saj so pogosto zelo pomanjkljivo dokumentirane, ne seznanjajo nas z natančnimi podatki nastanka, še manj vemo o avtorju in o okoliščinah nastanka, pogosto je zelo težko razbrati celo to, kdo so ljudje na fotografiji Zalo je. tako kot sicer, kritika virov še kako pomembna! Tobiassenova i 1990: 85) razmišlja tudi o tem, ali so posamezne Fotografije sploh reprezentativne, do kakšne mere so vnaprej pripravljene, ali se ljudje obnašajo tako, kakor bi se. če ne bi bil navzoč fotograf, ali le požirajo, zakaj je folograf fotografiral prav to...
Za primer navajam interpretaciji vsebine dveh fotografij nastalih v ateljejih dveh mariborskih poklicnih fotografov v
Spomin na obisk v Mariboru, posnet v ateljeju Eli v Mariboru.
Folo: HI j a VerŠko.
8
GLASNIK SED 36/1 996, št. 2-3	15
FOTOGRAFIJA V ETNOLOGIJI
tridesetih letih tega stoletja. Prva portret na fotografija je nastala v ateljeju znane mariborske poklicne fotografinje, zato sklepam, da gre za Mariborčane, meščane - mater in verjetno njena Otroka, Zanimive so dečkove hlače; zdi se, da gre za irhaste hlače, vzorec, izrisan na naramnicah, kaže na avstrijski vpliv. Lahko Iti analizirala še frizure in oblačila obeh žensk in razmišljala o oblačilnem videzu Mariborčanov v tridesetih letih. A pogovor z informatorjem je pokazal, da bi s takim razmišljanjem stvar zelo poenostavila in zagrešila veliko napako Ljudje na posnetku niso Mariborčani, še manj meščani. Fotografija je nastala leta 1936, ko sta mati m hči v spremstvu malega nečaka prišli na obisk z dežele < s Kozjanskega) v Maribor k sorodnikom. Oblečeni so v svoja najboljša oblačila. Deček na fotografiji se je rodil na Dunaju in njegov oblačilni videz je najbrž povezan s tem. Torej ne gre za reprezentativno fotografijo, če nas zanima oblačilni videz Mariborčanov vtem času, čeprav se je sprva zdelo tako!
Tudi druga fotografija je nastala v ateljeju. Ponovno bi me lahko zanimala obleka porlrctiranke ali njena frizura, lahko bi se poglobila v način ličenja. Lahko bi usmerila pozornost na njeno samozavestno držo in zasanjan pogled ter ju v okviru raziskave načina fotografiranja v ateljeju imela spet za reprezentativni. A izkazalo se je. tla je bi! fotograf, ki je fotografiji posnel, ne samo ateljejski, ampak tudi zavzet gledališki tVp>-graf, in da so se igralci in igralke prihajali pogosto fotografirat v njegov atelje, ki ni bil daleč od gledališča. V tej luči je lahko
Portret iz ateljeja Japelj. Foto: Mirko Japelj.
obleka gledališki kostum, ličenje delo gledaliških mojstrov, frizura tudi, samozavest in zasanjan pogled portretiranke pa je v primeru, da gre za igralko, mogoče interpretirati drugače, ne le kot tipično pozo, v katero so fotografi postavili svoje portret irance!
Ob uporabi fotografij kot spremljevalk zapisanih rezultatov raziskave moramo biti pozorni tako na pravila avtorskega prava, ki nas zavezujejo k temu. tla navajamo avtorje in last nike fotografij, kadar jih le poznamo, kot na to, tla se držimo etičnih načel svoje stroke (ki jim. na srečo, prav v tem času tudi na .Slovenskem tla jemo pisno obliko!). Vsekakor moramo upoštevati željo informatorja, da ostane anonimen ali da ostane njegova fotografija neobjavljena, če je tako željo izrazil. Zgodilo se mi je, tla mi je informatorka na terenu pokazala svojo poročno fotografijo, dovolila mi je, tla jo re-produciram in jo uporabim v diplomski nalogi, posebej pa je izrazila zahtevo, tla fotografije ne objavim v primeru, da bo besedilo izšlo v obliki knjige ali članka. Zaradi upoštevanja njene želje njene poročne fotografije v tem Članku ne boste videli. Prav tako ni etično ponazoriti razlage družinskih razmerij s fotografijo obravnavane družine, če hi ta lahko tem ljudem kakorkoli škodovala. Po Našku Križnarju povzemam št- eno od točk Prit tci]x>u pr<tfesi<>tiahie odgovornosti. ki jih je sprejel Svet Ameriške antropološke zveze leta 1971:
"Inlntinaiorji imajo pravieo ostati anonimni To pravico je treba spustov .¡h. če smo jO izrecno obljubili, pa iLitli. če se ni omenjala nasprotna možnost. Ta strogost se nanaša na zbt-tanje podatkov s pomočjo kamer, magnetofonov in drugih tdiničnili sredstev, pa tudi na druge načine zbiranja podatkov v neptfsredrpi intervjujih ali / opazovanjem Tisti, ki jih preučujem«>, naj bi razumeli zmogljivost naših naprav; imeli naj bi izbiro, tla jih zavrnejo, cY želijo: in če jih sprejmejo, mora biti rezultat v skladu z intbnnutorjevo prav ieo do blaginje, dostojanstva in zasebnosti."1
S tem zapisom o profesionalni etiki sem neopazno preskočila od etnologa - iskalca fotografij na terenu in njihovega interpreta na etnologa - fotografa. Etriolog zli objektovom se na eni strani uklanja stroki, na drugi mediju. Prvi kriterij pričeval nosi i je fotografski, drugi estetski (Bogataj in Križnar 197S: 3).
Predpostavljamo lahko, tla etnolog tako dobro pozna svojo stroko, da bo prav on listi, ki bo najbolj relevatno obvladal vse faze fotografiranju - izbor motiva, fotografiranje in interpretacijo posnetega. Toda zaradi uporabe tehničnega pripomočka - fotografske kamere - mora vsaj do neke mere poznati tudi tega in ¡netividevati učinke različnih načinov fotografiranja Če bo fotografijo Uporabil le za dokumentira rije dogajanja na terenu, je to pravzaprav še najmanj pomembno, je pa dobro, če so fotografije, ki se pojavijo ob besedilu in na razstavi, na dovolj visoki ravni tudi Z estetskega vidika. Zaželena je dovolj dobra ostrina, primerna globinska Ostrina, pravilna osvetljenost (pa motela še kaj).
Prešibko fotografsko znanje je eden otl razlogov, tla si etnologi večkrat želijo, tla bi fotografije na terenu namesto njih posnel izkušen fotograf. Drugi razlog za tako željo je ta. tla fotografiranje lahko dejansko Zmoti lok pogovora in ga prekine kar se ne bi zgodilo, če bi fotografirala druga oseba. Taka rešitev ima lahko torej svoje dobre in slabe strani. Če je fotograf, ki spremlja etnologa na terenu, eden tistih, ki ga zanima le fotografija kot umetnost, bo rezultat sodelovanja
4 Ameiiturt Ätttliiv/Mrfoglcal Association. Professionell ttliic. Washington t1) 7.1. Povzelo po Krtžuar 1991; ¡4,S.
GLASNIK SED 30/1996, št. 2-3
9
FOTOGRAFIJA V ETNOLOGIJI
dvojno videnje istega pojava - etnološko in fotografsko-umetniško. To ni nujno slabo, če je to namen že od samega začetka in če je raziskovanje tako zastavljeno (glej Marjan Bažato in Janez Bogataj, Človek z masko). V primeru, da se etnolog očilOČi za Spremljevalca na terenu, ki naj bi fotografiral, medtem ko se bo sam posvečal zgolj pogovoru z informatorji in opazovanju, želi pa. da bi bilo njuno videnje problema na isti valovni dolžini, je najboljša rešitev skupna pot dveli etnologov, ki oba poznata predmet in namen raziskovanja, eden od njiju pa je ob tem še dober fotograf.
Komur pa je zanimivo fotografiranje kot pojav, se laliko loti etnološkega raziskovanja pojava samega. Mogoče ga je časovno in prostorsko omejiti. V tem kontekstu so zanimivi fotografi kol nosilci, njihov način življenja, njihovo delo. različni pogledi na njihov poklic oziroma dejavnost, načini fotografiranja, naslanja nje na tokove v umetnosti, piezen-tacija izdelkov, pomen fotografiranja za liste, ki se postavijo preti kamero, priložnosti, ko to storijo, spomini na fotografiranje, odnos do starih fotografij in njihovo hranjenje, družinski albumi, fotografije in fotografski pripomočki kot kulturna dediščina S fotografiranjem nasploh smo se etnologi do sedaj ukvarjali manj kot umetnostni Zgodovinarji, katerih zorni kot je vsekakor drugačen Nekaj je tudi raziskav zgodovine fotografije na Slovenskem, ki pa so tudi nastajale brez sodelovanja etnologov, čeprav so nekatera obdobja v tem razvoju prav zaznamovana z iskanji "pristnih narodnih motivov", ki bi nas lahko še kako zanimala, zato predlagam, da ta zapis izzveni kot priporočilo za lotevanje etnološko-fotografskih vsebin.
UTERATUKA IN VIKI
•	BOOATAJ, Janez in Naško KRIŽNA K 1978: Človek skozi objektiv etnologa. Katalog razstave. Posavski muzej Brežice. Brežice.
•	COLL1ER. John Jr. 1975: Photography and Visual Anihro-
pology. Princi p les of Visual Anthropologv Pariš.
•	DEVEREAIIX, Leslie in lioger HILLM&N (ur.) 1995: Fields of Vision: Essavs in Eli m Sttldies, Visual Anthropologv. and l'hoiography. Berkelev. Los Angeles. London.
•	FOND Mestne občine Maribor 1919-194!. Pokrajinski arhiv Maribor, posamezni spisi.
•	FOTO A M ATE R: mesečnik za folo in kino umetnost št l-i Ljubljana 1932-1935.
•	FREUND. Gisele 1981: Fotografija i društvo. Zagreb
•	GERNSHE1M. Helmut 197.5: Fotografija. Beograd
•	I lEDElill 1, Jerneja 1992: Fotografiranje v Mariboru med obema vojnama. Tipk., diplomska naloga na OEIKA FF.
•	JOVANOVlc':, Jovan 1992: Predavanja v sklopu Filmskega in videt> seminarja v organizaciji Zveze kulturnih organizacij Slovenije v Ljubljani. 1992
•	KKlŽNAli, Naško 1991: Izhodišča vizualnih raziskav v etnologiji, Traditiones 20 1991, Ljubljana
■ KR1ŽNAR Naško 1995: Izhodišča vizualnih raziskav v- etnologiji Tipk , doktorska disertacija na OEIKA FF-
•	PENGAL, Lujo 1934: Portret v fotografiji. Fotoamater 1/1934.
•	SONTAG, Susan 1982: Eseji o fotografiji Beograd.
•	SIJI IADOLN1K, Jože 1993: Fotografija kot zgodovinski vir: način urejanja in strokovna obdelava Informacije ZPMS
3/1993-
•	TOBIASSLN. Anna Helene 1990: Private photographic«)l5 lections as an ethnological source. Ethnologia Europaca 20/1.
•	VODOPIJA, Milivoj 1976: Obiteljski album. Glasnik SED 16/2.
•	ZOR1C, Snježana 1986: Vizuelni mediji u antropologiji-Kulture istoka 7/1986, januar-maii
37
GLASNIK SED 36/1996, št. 2-3