Akoš Anton Dončec Izročilo in dediščina rokopisnih pesmaric v prekmurščini od 16. do 20. stoletja The Tradition and Legacy of Handwritten Hymnals in Prekmurian Language from the 16 th to the 20 th Century Izvleček: Poleg tiskanih knjig ima prekmurska slovenščina tudi bogato tradicijo rokopisov (zlasti rokopisnih pesmaric), ki izvira iz 16. stoletja. Ohranjene rokopisne pesmarice so ve- činoma zbirke verskih, cerkvenih pesmi. Najti je veliko mrliških pesmaric. Prvi prekmurski rokopis je bil t. i. stara ali Prva Martjanska pesmarica, ki so jo začeli protestanti v 16. stoletju v vasi Martjanci (blizu Murske Sobote). Prepisovalci so prevzeli pesmi iz te pesmarice v svoje rokopise, tako so se razširile pesmi povsod med Muro in Rabo. Tradicija pesmaric se je nada- ljevala v 18., 19. in 20. stoletju. Med prepisovanjem so različni avtorji jezikovno izboljšali in tudi dopolnili pesmi. Veliko so jih prevzeli drugi avtorji v svoje tiskane molitvenike in pesmarice (npr. Mikloš Küzmič, Štefan Sijarto, Mihael Bakoš, Jožef Pustaj, Anton Števanec). Danes ne- katere rokopise hranijo v arhivih ali knjižnicah, nekateri drugi pa so še vedno v zasebni lasti. Več rokopisov je za vedno izginilo. Ključne besede: rokopisi, pesmarice, prekmurščina, Prekmurje, ljudsko izročilo, kajkavizem, jezik, katoliki, protestanti, prepis Abstract: In addition to printed books, Prekmurian Slovene language has a rich tradition of manuscripts (especially handwritten songbooks), which dates back to the 16 th century. The preserved manuscript songbooks are mostly collections of religious, church songs; however, many mortuary songbooks can also be found. The first manuscript in Prekmurje was the so- called Prva Martjanska pesmarica (songbook), which was started by Protestants in the 16 th century in the village of Martjanci (near Murska Sobota). The copyists included the songs from this songbook into their own manuscripts, and the songs spread everywhere between the Mura and the Raba. The tradition of songbooks continued in the 18 th , 19 th and 20 th centuries. In the process of copying, various authors improved and added to the poems linguistically. Many of them were taken over by other authors in their printed prayer books and songbooks (e.g. Mikloš Küzmič, Štefan Sijarto, Mihael Bakoš, Jožef Pustaj, Anton Števanec). Today some manuscripts are kept in archives or libraries, while others are still in private ownership. Several manuscripts were never recovered. Keywords: manuscripts, hymnals, Prekmurian language, Prekmurje, folk tradition, kajkavism, language, Catholicians, Protestants, transcript Edinost in dialog Unity and Dialogue 79 (2024) 1: 273–305 Izvirni znanstveni članek Original scientific paper (1.01) Besedilo prejeto Received: 3. 10. 2023; Sprejeto Accepted: 30. 5. 2024 UDK UDC: 27-535.7:811.163.6'282"15/19" DOI: 10.34291/Edinost/79/01/Doncec © 2024 Dončec CC BY 4.0 274 Edinost in dialog 79 (2024) 1: 273–305 AKOŠ ANTON DONČEC Uvod Rokopisno izročilo je poseben in tudi zelo pomemben del prekmurske slovenske književnosti. Prekmurske rokopisne pesmarice so utemeljile prekmursko književno tradicijo v 16. stoletju in so v tem obdobju imele zelo pomembno vlogo, saj so pred objavo tiskanih knjig med ljudstvom širile pisno besedo ter ohranjale slovanski duh in jezik med Muro in Rabo. Rokopisi so imeli pomembno vlogo tudi takrat, ko so ogrski Slovenci že imeli možnost izdajati tiskane knjige v maternem jeziku. Ker tiski iz raz- ličnih razlogov (npr. cena knjige, nepismeno ljudstvo) niso dosegli vseh ljudi, so ljudski pisci (prepisovalci) v svoje knjižice prepisali pesmi ali molitve, ki so jih nato širili v svojem okolju in so jih tudi drugi iz sosednjih krajev prevzeli v svoje prepise. Med prepisovanjem so se besedila slogovno in jezikovno preoblikovala, kar je igralo pomembno vlogo pri razvoju prekmurskega knjižnega jezika. Najstarejši rokopisi (npr. Martjanska in Markišavska pesmarica) so v veliki meri prežeti s kajkavskimi jezikovnimi elementi. Ogrski Slovenci so na- mreč uporabljali kajkavske hrvaške knjige, ki so nadomeščale manjkajočo književnost v maternem jeziku. V prepisih lahko zasledimo prizadevanja prepisovalcev prilagajati se domačemu prekmurskemu slovenskemu jezi- ku. Kljub temu je kajkavski vpliv še vedno mogoče opaziti v oblikoslovju pesmaric iz začetka 19. stoletja, ko so prekmurske tiskane knjige že izka- zovale izvirne prekmurske jezikovne značilnosti. Tradicija rokopisnih pesmaric se je nadaljevala tudi v 20. stoletju. Točno število prekmurskih rokopisov ni znano, saj se še danes najdejo pesmarice, ki so bile javnosti doslej nepoznane. Mnogo pesmaric in drugih rokopisov hranijo zasebniki, veliko rokopisov pa je bilo tudi uničenih. 1 Rokopisna tradicija iz svetovne književnosti V večini razvitih kultur pomeni rokopisno izročilo prehod iz ustnega v pisno izročilo. 275 Unity and Dialogue 79 (2024) 1: 273–305 IZROČILO IN DEDIŠČINA ROKOPISNIH PESMARIC V PREKMURŠČINI ... Običajno štejejo za rokopis vsi na roko napisani dokumenti v nasprotju z mehanično tiskanim ali z drugim avtomatičnim načinom razmnoženim dokumentom. V bližnji preteklosti so izraz rokopis razumeli kot kakršno koli avtorjevo pisno delo, ki je natipkano na pisalnem stroju oziroma ra- čunalniku, torej se razlikuje od natisnjene in razmnožene objave (Veliki splošni leksikon 1997–1998, 6: 3658). Pred izumom tiska so bila vsa besedila rokopisna (Slovenski veliki leksikon 3 2005, 308). Rokopisi niso opredeljeni po svoji vsebini, ki lahko združuje pisne znake, matematične kalkulacije, zemljevide ali druge zapise. Zgodovinski rokopisi so bili zapisani na pergament ali papirus. Papirus je bil izdelan iz papirjevca, 1 njegovi listi so bili združeni v knjižni zvitek, kar je bila najpogostejša oblika knjig v starem veku (antiki). Obrtno so izdelo- vali papirus v Egiptu (Veliki splošni leksikon 1997–1998, 6: 3126). Papirusova največja pomanjkljivost je ta, da ni trajni material, papirjevec – ki je bil njegova surovina – pa je bilo možno pridelovati v toplih regijah, na pri- mer v Egiptu. Dosti primernejši in obstojnejši za pisanje je bil pergament, ki so ga izdelali iz živalske kože (s čiščenjem, strganjem in barvanjem). Pergament je bilo mogoče izdelovati povsod, primeren je bil tudi za obo- jestransko pisanje, njegova gladkost je bila večja in možno je bilo izbrisati staro besedilo ter napisati novo (Veliki splošni leksikon 1997–1998, 6: 3176). Papir se je razširil iz Kitajske, najprej med Arabci, v 14. stoletju tudi v Evropi (Veliki splošni leksikon 1997–1998, 6: 3124–3125). V odličnem stanju so bili ohranjeni najstarejši rokopisi npr. v kumran- skih votlinah v Izraelu (t. i. mrtvomorski rokopisi) (Veliki splošni leksikon 1997–1998, 4: 2176), v puščavnih grobiščih v Tarimski kotlini na Kitajskem (napisani so v toharščini) (Diringer 1953, 347–348) in še v Herkulaneju 2 pod okamnelim vulkanskim pepelom (Maiuri 1974, 35–39). V jugovzhodni Aziji so na zelo tanke kovinske ploščice (Quenzer, Sobisch in Bondarev 2014, 221) ali palmove liste in palmovo lubje (Singh 2008, 14) ter na slonovo kost pisali rokopise (Hester 2020, 198). V Rusiji so že 1 Papirjevec (Cyprus papirus) je vrsta šašev v tropskih in afriških pokrajinah. Iz njegovega debelega stebra so pridobivali nekoč papirus (Veliki splošni leksikon 1997–1998, 6: 3126). 2 Herkulanej (Herkulaneum) je bilo starodavno rimsko mesto, ki je bilo uničeno skupaj s Pompeji po izbruhu ognjenika Vezuva v Južni Italiji (Veliki splošni leksikon 1997–1998, 3: 1467). 276 Edinost in dialog 79 (2024) 1: 273–305 AKOŠ ANTON DONČEC v 11. stoletju pisali dokumente na brezovo lubje (Bahn 2017, 441), med drugim v t. i. stari novgorodščini, ki je bila izumrla severna različica starega ruskega jezika (Žuravljev 1994, 63). Najlepši primeri evropskih rokopisov so kodeksi, ki so bili predhodniki zdajšnjih knjig. Kodeksi so v 4. in 5. stoletju popolnoma nadomestili knji- žne zvitke (Veliki splošni leksikon 1997–1998, 4: 2006). V srednjem veku so npr. krščanski meniški samostani med seboj širili kodekse, in sicer tako, da so za nekaj časa posodili svoje kodekse drugim samostanom, ki so jih potem prepisali. Tako je bilo razširjeno mnogo informacij (Hunt, Smith in Stok 2017, 160). 3 Ta način je do neke more podoben tistemu, ki je bil značilen za prepisovalce starih prekmurskih rokopisov (kot na primer Prve Martjanske pesmarice). Duhovniki pa tudi laiki so prepisovali (adap- tirali) pesmi iz Martjanske pesmarice in tudi drugih rokopisnih pesmaric, ki so jih potem uporabljali v svoji vasi ali svoji širši okolici (Jesenšek 2010, 39). Sčasoma so prepisovalci prepoznali jezikovne koherence in razlike ter izoblikovali pravilen domači prekmurski jezik, kar je dosti prispevalo k razvoju prekmurščine, da lahko preide v tiskane knjige (Novak 1997, 49). Glede na število ohranjenih rokopisov ima Afrika največji rekord. V knjižni- ci mesta Timbuktuja v Maliju je ohranjeno npr. 250.000 rokopisov, medtem ko v mestu hranijo še 700 tisoč drugih rokopisov (Babel Unbound 2020, 145; Khumalo 2013; Buckley 2005, 11). 2 Prekmurski rokopisi v obdobju reformacije in baroka Iznajdba tiskanja knjig je precej pospešila širjenje pisnih besedil (oziroma informacij) (Wheeler 2019, 52), kljub temu pa rokopisna izročila niso bila prekinjena, saj je bil tisk potratna in dolgotrajna dejavnost. Tudi Janez Vajkard Valvasor je moral veliko žrtvovati, da je lahko dal natisniti svojo pionirsko knjigo Slava vojvodine Kranjske (1689). Zaradi velikih stroškov je prodal svoj grad Bogenšperk pri Šmartnem (Golec 2016, 56) in tudi svojo rojstno hišo v Ljubljani (Dolgan, Fridi in Volk 2014, 217). 3 Pozneje so se kodeksi in rokopisi širili po samostanih pa tudi na univerzah, kjer so jih prodajali tudi na sejmih (Rouse 1991, 78.269). 277 Unity and Dialogue 79 (2024) 1: 273–305 IZROČILO IN DEDIŠČINA ROKOPISNIH PESMARIC V PREKMURŠČINI ... Istočasno s širjenjem tiska je nastala uradna državna cenzura, kar pomeni, da je bilo mogoče objaviti rokopis v tiskani knjigi z dovoljenjem uradnega preiskovalnega odbora. Papež Pavel IV. je dal sestaviti prvi uradni seznam prepovedanih knjig Index librorum prohibitorum (1559) (Betten 2012), nato pa je leta 1571 papež Pij V. ustanovil odbor, ki je sestavljal dopolnjene sezname prepovedanih knjig (Green in Karolides 2014, 258). Slovenci med Muro in Rabo v t. i. Slovenski okroglini 4 (Viri za zgodovino Prekmurja 2008, 129; Smej 1997a, 39) so bili odvisni od svojih madžarskih vladarjev (Kerčmar 2000, 149), in sicer so po načelu Cuius regio eius re- ligio (Čigar dežela – tega vera) prevzeli protestantsko vero od svojih ma- džarskih veleposestnikov (Viri za zgodovino Prekmurja 2008, 132–133). Če se je veleposestnik spreobrnil in prestopil iz ene vere v drugo (iz kato- liške v protestantsko ali obratno), je to veljalo tudi za njegove podložnike 5 (Kerčmar 1995, 92–93). Slovenci med Muro in Rabo so se spreobrnili v protestantsko (večino- ma luteransko) vero v zelo temnem obdobju madžarske zgodovine (Kerčmar 1995, 93–94). Stara ogrska kraljevina je v 16. stoletju propadla, izbruhnili so notranji razdori in država je prišla na psa (Kubinyi 1986, 59–64), z juga pa ji je grozilo Osmansko cesarstvo. Leta 1526 so Turki premagali Madžare v bitki pri Mohaču (Magyarország története 1976, 152–153), nato so ogrski prestol zasedli Habsburžani, ki pa so se mora- li nenehno boriti proti Turkom (Várkonyi 2001, 7), ki so zavzeli ogrsko prestolnico Budim (1541) ter velik del Ogrske in Hrvaške (Csorba, Estók, Salamon 1999, 75). V takih okoliščinah je puščal svoje korenine protestantizem v Slovenski okroglini. Prva protestantska skupnost je nastala na Boreč na Goričkem (Kerčmar 1995, 93), nato so nastale še druge skupnosti v Murski Soboti, 4 Ogrska škofija v Győru je v srednjem veku ustanovila dekanijo na srednjem in severnem delu današ- njega Prekmurja (na Ravenskem in Goričkem), ki se je imenovala Tótság, ker so v tem času Madžari imenovali slovanske narode »tótok« (Kozar 1996, 162–163). Latinski izraz Districtus Tóthságiensis je Mikloš Küzmič v prekmursko slovenščino prevedel kot Slovenska okroglina (Slovenska/ Slovensko = Tótság, okroglina = districtus/distrikt), ki se prvič pojavi na naslovnici Küzmičevega lekcionarja Szvéti evangyeliomi iz leta 1780: Po Po ſtüvanom Go ſzpoudi Küzmics Miklósi, Szvétoga Benedeka Fare Dühovniki, ino Okroglíne Szloven ſzke Vice-Ö ſpöröſſa obrnyeni (Škafar 1978, 18). 5 Načelo je bilo sprejeto v augsburškem verskem miru leta 1555 (Shaw in Demy 2017, 847). 278 Edinost in dialog 79 (2024) 1: 273–305 AKOŠ ANTON DONČEC Tišini, Selu, Gornjem Seniku, Martjancih, Monoštru, Gornjih Petrovcih in Svetem Juriju pri Rogašovcih (Munda Hirnök 2000, 170–171). Protestanti so bili deležni tudi verskih preganjanj (Kerčmar 1995, 104–106; 2000, 1 54–1 56) in osmansko-srbskih napadov (Kozar Mukič 2004, 123–126). Kljub vsem težavam se je v Slovenski okroglini začel duhovno-kulturni razvoj. V Dolnji Lendavi (današnja Lendava) je delovala protestantska ti- skarna pod vodstvom kranjskega Janža Mandelca. Leta 1587 so natisnili protestantski obrednik Agenda Vandalica 6 (Kerčmar 1995, 97), o katerem ni podatkov, saj ni ohranjenega primerka, čeprav ni verjetno, da je bila napisana v prekmurskem ali vsaj nekem slovanskem jeziku (npr. v kajkav- ščini, ki je bila v splošni rabi v tistem času na tem območju). V teh viharnih obdobjih je bila edina možnost za revne ogrske Slovence, da uporabijo svojo materinščino v rokopisih. Protestantska vera je namreč omogočila pouk in pridigo v maternem jeziku ljudstva. Čeprav v tem času prekmurščina še ni bila knjižna, so pomanjkljivost poskusili nadomestiti z drugimi knjigami, ki so bile napisane v slovanski različici, ki je sorodna jeziku ogrskih Slovencev (Šebjanič 1979a, 16; Jesenšek 2010, 38–40). Od konca 17. stoletja si je katoliška cerkev polagoma ponovno pridobi- la večino med Muro in Rabo. V sedemdesetih letih 17. stoletja je zemlji- ški gospod Péter Széchy evangeličanom v Murski Soboti odvzel cerkev (Fujs 2022, 110). Na današnjem prekmurskem območju so v času reformacije nastale tri pomembnejše rokopisne pesmarice: Prva Martjanska pesmarica, Druga Martjanska pesmarica in Markišavska pesmarica. 6 Pojavlja se več vprašanj v zvezi z obrednikom Agenda Vandalica. V naslovu je naziv Vandal, kar je bilo latinsko in hkrati tudi znanstveno poimenovanje ogrskih Slovencev (Novak 1958, 8–11). Torej je bil naziv v rabi že v 16. stoletju, toda še do danes ni razčiščeno, kdaj in kako je nastal kot poimenovanje za ogrske Slovence. Drugo vprašanje je, kakšna je bila vsebina obrednika in v katerem jeziku je na- pisan. Po naslovu lahko domnevamo, da je namenjena Slovencem, vendar je knjiga izgubljena in ni drugih konkretnih podatkov o vsebini. Iz l. 1785 je ohranjen rokopisni obrednik Mihaela Bakoša, ki tudi nosi latinski naslov Agenda Vandalica, a je napisan v prekmurščini (Šebjanič 1979b, 27–29). Lahko da gre pri dolnjelendavski Agendi Vandalici za ponatis Dalmatinovega obrednika Agenda, tv ie, kokv ſe te imenitiſhe Boshie ſlvshbe opravlajo po Wirtemberſki Zerkovni ordnungi (1585) (Adam 2010, 41). 279 Unity and Dialogue 79 (2024) 1: 273–305 IZROČILO IN DEDIŠČINA ROKOPISNIH PESMARIC V PREKMURŠČINI ... V Prvi Martjanski pesmarici so različne pisave, tudi slog in jezik sta drugač- na, poleg tega je kakovost papirja različna na posameznih listih. Na podlagi teh značilnosti so slovenski literarni zgodovinar France Kidrič, slovenski zgodovinar Franc Kovačič ter hrvaški filolog in zgodovinar Franjo Fancev poskusili ugotoviti starost te pesmarice (Novak 1997, 19). Očitno je, da so jo od časa do časa dopolnjevali različni avtorji. Prve pesmi so nastale prib- ližno v prvi polovici 16. stoletja, ko se je začela širiti reformacija v Slovenski okroglini, medtem ko so zadnji deli pesmarice nastali v 17. in 18. stole- tju. Zadnji vpisan datum v rokopisu je 1710 s podpisom nekega Nikolaja Legena 7 (Novak 1997, 20–21). Enote pesmarice se nanašajo na tri glavna obdobja cerkvenega leta; dva dela vsebujeta splošne verske pesmi, nekaj moralnih in apokrifnih besedil ter nekaj posvetnih 8 pesmi (Novak 1997, 6–10.18). Glede na pesniško obliko so nekatere pesmi literarno bolj »ambiciozne« (kakor tudi v opombi omenjena Pthicsicze leipo pojejo). V teh pesmih se kitice začnejo z veliko začetnico, ki je v nekaterih delih pesmarice po- sebej poudarjena ali celo prizadevno lepo izpisana. Za zadnjo vrstico v kitici pa je v nekaterih pesmih zapisana latinska beseda Versus (odpev) (Novak 1997, 13). Najpomembnejša posvetna pesem Martjanske pesmarice je pesnitev o bitki pri Sigetu. 9 Začetek pesnitve je izgubljen (Novak 1997, 388). Tudi ta pesem ni bila prevzeta v druge rokopise, čeprav lahko zasledimo njen motiv v pesmarici, ki je nastala na Kraščih na Goričkem (Novak 1997, 389). 10 7 Morda je bil lastnik (Zvonar 1996, 286). 8 Taka pesem je npr. Pthicsicze leipo pojejo, ki kot ljubezenska pesem brez verskega značaja ni bila prepisana v nobene druge prekmurske rokopise (Novak 1997, 376). Pthicsicze leipo pojejo je zgo- dnji pojav leposlovne ustvarjalnosti v Slovenski okroglini, ki še priča o neki renesančni duhovnosti (Zvonar 1996, 287). Prvo samostojno, hkrati tudi v pravilni prekmurščini napisano posvetno pesem, ki je ohranjena tudi v rokopisu, je leta 1774 napisal študent David Novak v Požunu (v današnji Bratislavi) (Just 2003, 42). 9 Leta 1566 je osmanski cesar Sulejman Veliki oblegal grad Siget (madžarsko Szigetvár) na Južnim Ogrskem (v županiji Baranja), branil pa ga je hrvaški ban Nikola Šubić Zrinski, ki je padel junaške smrti. Tudi cesar Sulejman je umrl med obleganjem (Ranogajec 2014, 43–44). Pravnuk Zrinskega, pesnik in hrvaški ban Nikola Zrinski, je ovekovečil dogodke v svoji baročni epski pesnitvi v ma- džarščini Szigeti veszedelem/Obsidio Szigetiana (Lőkös 1984, 471), ki jo je njegov brat poskušal prevesti v hrvaščino kot Obzida Sigecka (1666) (Schmidt-Haberkamp 2011, 114). 10 Treba je omeniti kitico iz zadnjega (četrtega) dela (Quarta Pars): I nasse Goszpode ondi vnogo/ poginolo, Horvacske, Szlovenſzke,/Vogerſzke Goszpode, Nemske Lengyelſzke i Csehske Goszpode, 280 Edinost in dialog 79 (2024) 1: 273–305 AKOŠ ANTON DONČEC Čeprav ni brez humornih elementov, še vedno nosi značaj srednjeveškega patriarhalnega duha (Zvonar 1996, 287). Druga Martjanska pesmarica je glede na grafiko, oblikovanje in leksiko nastala približno v 17./18. stoletju (Smej 2005, 211). Na koncu rokopisa je poznejši vpis Michaelis Terplan 11 Anno 1786 6 Januarij (Škafar 1978, 103). Skupaj s Prvo Martjansko pesmarico jo hranijo v Univerzitetni knji- žnici Maribor (Smej 2005, 211). Ta rokopis je manj pomemben od Prve Martjanske pesmarice, ker doslej v nobenih znanih prekmurskih rokopi- sih niso opazili pesmi, ki so bile morda prevzete iz te pesmarice. Druga Martjanska pesmarica je kljub temu pomembna, saj vsebuje prevode iz Svetega pisma oziroma prevode psalmov. V prevodu se je avtor (prevaja- lec) ravnal po Vulgati in verjetno tudi po madžarskih prevodih (Smej 2005, 213–215). 12 Markišavska pesmarica je tretji najpomembnejši rokopis iz tega obdob- ja, ki ga hranijo v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani (DLIB, Markišavska pesmarica). Pesmarico so našli v Markišavcih na Ravenskem blizu Martjancev (Jembrih 1997, 83). Za datiranje nam v pomoč Peszen od Sodoma Gomorhe, v kateri piše: »[O]d Christussevoga, na szveit poro- dienya, da sze ie piszalo, ietero i seszt szto Inôber toga, trideszet i drugo, pesz/en ie szpravlenya, Boguvi na diko.« To pomeni, da je pesmarica nas- tala okrog leta 1632 (Jembrih 1997, 86). 13 i dobri vaidove zdrobrimi junáki (Novak 1997, 340). Lengyelſzki = poljski. Po podatkih in raziskavah so se pri Sigetu borili hrvaški in madžarski vojaki, omenjajo še nekega Nemca (Mesić 1866, 242–244). Poleg tega ni zanesljivo, da je avtor mislil Slovence, ko je pisal o slovenskih gospodih, ki so skupaj z junaki drugih omenjenih narodov branili grad Siget pred Turki. Ne pozabimo, da so nekoč menili, da kajkavski Hrvati pripadajo Slovencem, in so imenovali kajkavščino szlovenzki jezik (Jesenšek 2010, 37–38; Jembrih 1997, 297–298). Dosti bolj je verjetno, da szlovenzki pomeni Slavonijo, ki je zgodovinska pokrajina Hrvaške, kjer deloma govorijo tudi kajkavščino (Jembrih 1997, 42–47). 11 Mogoče lastnik ali avtor nekaterih poznejših pesmi. 12 V Pokrajinski in študijski knjižnici Murska Sobota hranijo veliko rokopisno pesmarico (identifika- cijsko število Ro 150), ki je bila doslej neznana in jo raziskujem v okviru projekta Neznani rokopisi slovenskega slovstva, ki je potekal na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU (zbiranje informacij o rokopisnih gradivih prekmurskih pesmaric in popisovanje tega gradiva). Pesmarica je veliko delo, nastala je morda v 17. ali 18. stoletju. Tudi v tem rokopisu najdemo psalme. Po mojem mnenju bo imela pesmarica poseben pomen, saj so nekateri psalmi popolnoma enaki psalmom Druge Martjanske pesmarice. 13 Alojzije Jembrih še doda, da leto 1632 lahko velja samo za omenjeno pesem, in ne za celo pesmarico (Jembrih 1997, 86). 281 Unity and Dialogue 79 (2024) 1: 273–305 IZROČILO IN DEDIŠČINA ROKOPISNIH PESMARIC V PREKMURŠČINI ... Čeprav je bila odkrita v Markišavcih, lahko zasledimo v rokopisu pesem z naslednjim podatkom: »Veta peszem szpravlena ie zdai verse i Szvetoga piszma vunka vzeta ie, v Nedelischi pondelek pervo posztni, Meiszecza je den oszmi.« Po Alojziju Jembrihu je morala ta pesem nastati v Nedelišču (Nedelišće), ki je naselje v neposredni bližini Čakovca v Medžimurju na Hrvaškem (Jembrih 1997, 87). Zaradi tega se rokopis v hrvaških virih imenuje Nedelišćansko-markiševečka pjesmarica. V to pesmarico so približno 17 pesmi prepisali iz Prve Martjanske pesma- rice (Jembrih 1997, 87; Novak 1997, 375–388). 3 Jezik zgodnjih pesmaric Viri Prve in Druge Martjanske ter Markišavske pesmarice so bili večino- ma kajkavsko-hrvaški. Najdemo pa tudi adaptirane pesmi iz gradiščan- ske hrvaščine (Jembrih 1997, 88) in še od Jurija Dalmatina ter čeških virov (Novak 1997, 374–375.378). Prva Martjanska pesmarica poleg tega kaže močno sorodnost z dvema pomembnima kajkavskima pesmarica- ma: s Pavlinskim zbornikom in Drnjansko pesmarico (Novak 1997, 34). Pavlinski zbornik, ki ima poleg pesmi tudi note, je nastal med letoma 1644 in 1654 v samostanu Svetega Petra v Šumi na Istri. Nekatere pesmi so na- stale v 16. stoletju (Zvonar 1996, 289), korenine pa imajo tudi v 12. stoletju (Zvonar 1996, 290). Avtor Drnjanske pesmarice 14 je Juraj Ščrbačić (Jurij Šerbačič/Shcerbachich). Tudi ta pesmarica ima posvetne, lirične pesmi, ki pričajo o odmevu nemške baročne poezije na Hrvaškem (Zvonar 1996, 292). Več pesmi se spominja Nikole Šubića Zrinskega (Zvonar 1996, 293). Te povezave močno vplivajo na jezik zgodnjih prekmurskih pesmaric, zaradi česar je mnogo hrvaških raziskovalcev menilo (in še danes menijo), da so te pesmarice napisane v kajkavskem, in ne prekmurskem jeziku (Zvonar 1996, 287; Lőkös 2014, 25). Žal take razprave pripadajo stare- mu, občutljivemu vprašanju, ali so slovansko govoreči ljudje med Muro in Rabo res Slovenci ali pa pripadajo kajkavskim Hrvatom. V času priklju- čitve Prekmurja k matici so Hrvati zahtevali, da mora Prekmurje pripadati 14 Imenuje se Drnjanska, ker je bila ohranjena v knjižnici v Drnju pri Koprivnici (Zvonar 1996, 292). 282 Edinost in dialog 79 (2024) 1: 273–305 AKOŠ ANTON DONČEC Hrvaški, ker Prekmurci v resnici govorijo kajkavsko narečje (Jesenšek 2010, 121–122). Jezikovne sorodnosti ter zgodovinske in kulturne povezave med kajkav- skimi Hrvati in prekmurskimi Slovenci so očitne (Lončarić 1996, 154; Jesenšek 2010, 26–29), kljub temu pa so ogrski Slovenci ohranili svojo na- rodno in jezikovno samozavest. Niso se poistovetili s Hrvati (Jesenšek 2010, 27), ampak so se naslonili na razvito kajkavsko književnost, zlasti ko je to bilo nujno pri nadomestitvi manjkajočih strokovnih terminologij v pre- kmurskem knjižnem jeziku (Novak 1972, 95–102; Smej 1997b, 534). Grafično se te pesmarice naslanjajo na takratno kajkavsko pisavo, ki se je izoblikovala v 16. stoletju in je bila v rabi do 19. stoletja (Dudás 2022, 208–211). Npr.: glas g je označen z g ali gh, glas č pa s ch ali glas dj z dy (Novak 1997, 44–46; Jembrih 1997, 93). Teh znakov v prekmurskih tiskanih knjigah ne najdemo več, predvsem odkar je bila prekmurščina kodificirana v delih Števana in Mikloša Küzmiča (Novak 1972, 96–98). Kajkavski vpliv je najbolj viden v sklanjatvenih končnicah. Sklanjatve se v prekmurščini v veliki meri ujemajo s kajkavščino (Novak 1997, 50), hkra- ti pa tudi razlikujejo. Poglejmo samostalnike moškega spola v dajalniku ali mestniku ednine. V splošnem imajo končnico -u, npr.: Goſzpodnu, kralyu, vu vara ſſu (Novak 1997, 51). Pravilna končnica v prekmurščini je -i (Pavel 2013, 97–98). Seveda lahko najdemo tudi pravilne primere, npr. v Betlehemi, pri Oczi, v grobi (Novak 1997, 51), ki so sicer zelo redki. V Drugi Martjanski pesmarici zasledimo največ takih samostalnikov mo- škega spola v dajalniku ednine, ki imajo končnico –o, npr.: Dika boidi Oczo Bogho (s. 59), daimo hvalo Goſzpodno Bougo (s. 83), Daite Goszpodno Bougo vszi narȏdi Diko (s. 103), kar je značilno za spodnjemedžimurski govor (Dončec 2016, 58.73). V Prvi Martjanski pesmarici so te končnice dokaj redke. Podobne oblikoslovne značilnosti so v Markišavski pesmarici (Jembrih 1997, 86). Zaradi teh mešanih značilnosti so zgodnje pesmarice jezikovno zelo neenotne. Hkrati pa lahko opazimo različne poskuse, s ka- terimi so se želeli avtorji ali prepisovalci približati domačemu prekmur- skemu jeziku. Tako se pojavi raba glasov ü in ö (Novak 1997, 48), ki so zelo 283 Unity and Dialogue 79 (2024) 1: 273–305 IZROČILO IN DEDIŠČINA ROKOPISNIH PESMARIC V PREKMURŠČINI ... značilni na slovenskem panonskem jezikovnem področju (Zorko 2009, 218–219.241.273). 15 Tudi Alojzij Jembrih omeni zelo pomembno besedo iz Markišavske pesmarice, ki lahko priča o namenu avtorja oziroma av- torjev, da se približajo domači prekmurščini: »Našu pozornost privlači naziv ‘rusalska nedela’, naziv koji je uobičajen i danas u Prekmurju u obli- ku ‘risali(ja)’ (binkošti)«, medtem ko tiskane kajkavske knjige, nadaljuje Jembrih, ki so bile v rabi tudi med Muro in Rabo, nimajo »rusalske nedele« 16 (Jembrih 1997, 84). Binkošti so v kajkavščini trojaki (Lipljin 2013, 2018). Markišavska pesmarica prav tako nima toliko značilnih prekmurskih oblikovnih posebnosti, kakršne zasledimo v Prvi Martjanski pesmarici (Jembrih 1997, 89). Med prepisom teh pesmi v druge rokopise je mogoče opaziti spremembo iz kajkavskega v domači prekmurski jezik, kar so prevzeli tudi v tiskane knjige v pravilni prekmurski obliki (Novak 1989, 110). Seveda Martjanska ali Markišavska pesmarica nista popolnoma prekmurski niti kajkavski besedili. Kljub temu so to koristni viri za raziskovanje zgodnjega kajka- vskega pesništva, saj so avtorji omenjenih pesmaric adaptirali te pesmi tudi iz kajkavskih rokopisov. 4 Pesmarice v 18. in 19. stoletju V drugi polovici 18. stoletja se je kulturni razvoj med Muro in Rabo pospešil. Leta 1771 je bil objavljen Nouvi Zákon, prevod Nove zaveze v prekmurščino evangeličanskega duhovnika Števana Küzmiča, s kate- rim je kodificiral prekmurski knjižni jezik (Jesenšek 2013, 95). Leta 1777 je cesarica Marija Terezija, ki je bila hkrati kraljica Ogrske, ustanovila novo škofijo v Sombotelu, ki je odvzela Železno in del Zalske županije Győrski in Zagrebški škofiji. Tako so prišli ogrski Slovenci pod eno cerkveno oblast (Dóczy 1830, 220; Jesenšek 2010, 164; Sasfi 2013, 345). Prvi škof sombotelske škofije János Szily je bil velik dobrotnik slovenske manjšine, zato je spodbujal slovenskega dekana Mikloša Küzmiča k pisanju knjig 15 Glas ü se pojavi kot subfonetičnost v nekaterih kajkavskih podnarečjih (npr. v Zagorju in Podravini) (Lončarić 1996, 69), vendar ga knjižna kajkavščina nikoli ni rabila. 16 Risali izvirajo iz starocerkvenoslovanskega izraza rusalije (praznik rož) (Novak 2009, 127). 284 Edinost in dialog 79 (2024) 1: 273–305 AKOŠ ANTON DONČEC za Slovence za rabo v cerkvi in šoli (Smej 1997c, 5–6; Jesenšek 2010, 164; 2013, 100). Mikloš je sledil Števanovemu jeziku, ga dopolnjeval in tudi izboljševal (91). V tiskanih knjigah so poskusili zbrati nekaj gradiva iz starih rokopisnih pesmaric. Te pesmi najdemo v Knigi molitveni Mikloša Küzmiča (1783), cerkveni pesmarici Nouvi Gráduvál evangeličanskega duhovnika Mihaela Bakoša (1789) in v mrliški pesmarici Mrtvecsne peszmi evangeličanskega učitelja Štefana Sijarta (1796). Te knjige so deloma ohranile tudi starodavno ustno in rokopisno izročilo (Novak 1976, 58). Mikloš je iz starih pesmaric prevzel pesmi za svoj znameniti molitvenik, katerega jezik je podomačil izraziteje kot npr. Mihael Bakoš. Zato so te pre- delane pesmi pomemben člen v razvoju cerkvenega petja v prekmurščini, zlasti pri katolikih (Novak 1976, 58). Kljub temu rokopisno izročilo med Muro in Rabo še ni bilo prekinjeno, ampak so imele rokopisne pesmarice še vedno pomembno vlogo v prek- murski književnosti. Največ prekmurskih rokopisnih pesmaric je nastalo prav v 19. stoletju (Škafar 1978, 99–103). Vsakega človeka prekmurske ti- skane knjige namreč niso mogle doseči, zaradi česar so v svoje zvezke prepisovali ljudske verske pesmi, ki so jih slišali ali videli v drugih rokopisih ali pa v tiskanih knjigah. Bakošev Nouvi Gráduvál je prva tiskana evangeličanska pesmarica, hkrati pa tudi prva prava prekmurska cerkvena pesmarica, ki se je objavila kot tiskana knjiga. Bakoš v predgovoru obrazloži svoj namen, saj je gradivo prevzel iz prejšnjih rokopisnih pesmaric. Ugotovil je, da imajo te v ro- kopisu ohranjene pesmi mnogo napak v jeziku, ritmu, rimah in notah. Zaradi tega jih je bilo nujno popraviti in preoblikovati (Novak 1976, 61). Bakoš je prevzel približno 50 pesmi iz Prve Martjanske pesmarice in nekaj drugih rokopisnih pesmaric (npr. vsaj 22 pesmi iz Markišavske pesmari- ce) (Novak 1976, 62). Bakošev Gráduvál ima torej dvojni pomen: ohranil je večstoletno izročilo, hkrati pa popravil in razvijal jezik, v katerem je bila prekinjena premoč kajkavskega jezika (Novak 1976, 62). Sijartove Mrtvecsne peszmi so prva pesmarica v tiskani obliki, ki je nasta- la za posebne potrebe (za pogreb). Sijarto je s svojo pesmarico imel isti 285 Unity and Dialogue 79 (2024) 1: 273–305 IZROČILO IN DEDIŠČINA ROKOPISNIH PESMARIC V PREKMURŠČINI ... namen kot Bakoš: poboljšati in popraviti pesmi, ki naj zadonijo v pravil- nem slovenskem jeziku (Novak 1976, 65). Sijartova pesmarica ni edina zbir- ka mrliških pesmi, saj so bile podobne rokopisne pesmarice že pred njo in so nastale tudi pozneje. Toda poznejše rokopisne pesmarice z mrliškimi pesmimi jezikovno niso dosledne kot Sijartove, ampak imajo nekatere ne- prekmurske (kajkavske) oblike, ki jih je Sijarto odstranil (Novak 1976, 65). 5 Razvoj jezika v poznejših pesmaricah Čeprav so tiskane knjige kodificirale prekmurski knjižni jezik, lahko v je- ziku rokopisnih pesmaric iz 19. stoletja še opazimo tuji vpliv. Najprej poglejmo rokopisno evangeličansko pesmarico Blaža Berkeja z naslovom Szlovenszke dühovne peszmi, ki je nastala med letoma 1768 in 1769 ter je verjetno najobsežnejša znana protestantska rokopisna pe- smarica v prekmurščini (Jesenšek 2019, 245). Vsebuje 178 pesmi, med katerimi so nekatere prepisane iz Prve Martjanske pesmarice. Rokopis ni enoten, verjetno Berke ni edini avtor pesmarice (Ditmajer 2022; Just 2013; Jesenšek 2019, 246). V Nouvem Gráduválu je mnogo pesmi, ki jih najdemo tudi v Berkejevi pesmarici (Novak 1976, 62). Zaradi tega primerjam nekaj značilnosti zbranih pesmi Prve Martjanske, Berkejeve in Bakoševe pesmarice, da predstavim majhne korake v razvoju prekmur- skega knjižnega jezika. V nadaljevanju primerjam pesem, ki jo zasledimo v vseh treh pesmari- cah: Jasz ſzponiznim ſzerczem, k Tebi ſetujem (Novak 1997, 263–264). Ker tej pesmi v Berkejevi pesmarici manjka prva kitica, predstavljam pesem od druge kitice naprej (Berke 1768/69, 8). Bakoš je objavil popolno bese- dilo pod naslovom Jasz ſzponiznim ſzrczom ktebi ſetüjem (Bakoš 1789, 363–364) in ji dodal še eno kitico, ena od kitic pa je popolnoma drugačna. Ker ti dve kitici manjkata v Martjanski in Berkejevi pesmarici, ju nisem upošteval. Razlike so označene s krepkimi črkami. 286 Edinost in dialog 79 (2024) 1: 273–305 AKOŠ ANTON DONČEC Martjanska pesmarica (Novak 1997, 263–264) Berkejeva pesmarica (s. 8–9) Bakoševa pesmarica (s. 363–364) Blasen boidi Bog moi, kai szi me zdersal i kvar ſalo ſzt ovo nocs, da ſzem nei opal, z Angyel,ſzkim ſeregom, pomocs ſzi mi dál. Blasen boidi Bog moi, kai szi me zdersal i kvar ſalo ſzt ovo nocs, da ſzem nei opal, z Angyalſzki ſeregouv pomoucs ſzi mi dál. 2. Bláj'zen bojdi, moj Boug! kaj ſzi me zdr'zao, Vkvár 'zalo ſzt ovo noucs, da ſzem nej priſao; Angyelſzki ſeregouv pomocs ſzimi dao. Ovo rano jutro, obudil ſzi me, vu dobroi pomocsi, vzdravom ſivoti, na v ſze dobro pro ſzim, Ti ravnai Mené. 3. Ovo rano űtro obűdil ſzime, vu dobroi pomoucsi, vzdrávom ſivoti, na v ſze dobro pro ſzim ravnai mene 3. Eto ráno ütro v-zdravom 'zivoti, Dáo ſzi mi ve ſzélo ti zadobiti: Na v ſze dobro pro ſzim, ravnaj menè tí. I dnésnyi dén zmenom, vcsini Goszpon Bogh, v ſzake féle grehov, csuval da sze bom, prave Vőre ſzáda, da pokazal bom. 4. Te dnésnyi dén vcsini, Go ſzpodne zmenov, v ſzáke féle grehov, mentuval ſze bom, práve vere ſzáda da pokázal bom. 4. Vcsíni tou ete dén, Go ſzpodne, zmenom: V ſzákojacski grehov, da ſze hábao bom; Szpráve vöre ſzádom da o ſznáj'zen bom. Jeisztvina, pitvina, mertucsliva bo, poſercsnoſzt pianoſzt skodila ne bo, manye zlo mislenye, vumni da ne bo. 5. Je ſztvina pitvina, mertűcsna nai bo, po'saraznoſzt pianoſzt skodila nebo, manye v ſze mi ſlenye vu meni da ne bo. 5. Jej ſztvina pitvina vmertücslivoſzti, Naj bode brezi v ſze obloſzünoſzti: Ne te'zí ſze ſzrcze vu pianoſzti. Zmecsi vu mem ſzerczi, v ſza zla hottenya, ne vrazim prez zroka, mega blisnyega, i na nas zlob hodi, da nedam zroka. 6. Poménsai vu mem ſzerczi, v ſze hűdo delo, ne vrazim brez zroka, mega blisnyega, ni na hűdo csinenye, da nedam zroka. 7. Zmécsi vmojem ſzrczi neokornoszt, da Ne vrazim brez zroka mojga bli'znyega, Niti na ſzrditoszt zlo ne dám zroka. Dobro znás moi Goszpon kak ſzem gibek jasz, na vnoſine, greiha, kak ſzem, nagnyen jaz, dai mi ſze vernoti, da greih ne vcsinim. 7. Dobro znás moi Go ſzpon, kai ſzem nevolen ia ſz na vnosina grehov, kak ſzem nagneni iaz, dái ſzemi vernoti, da vgreh ne ſzpádnem. 8. Dobro znás Go ſzpodne, kak ſzem ſzkvarjeni; Na greh v ſzákojacski kak ſzem nagnyeni: Povernouti, c ſi vgreh ſzpádnem, dáj ſze mi. 287 Unity and Dialogue 79 (2024) 1: 273–305 IZROČILO IN DEDIŠČINA ROKOPISNIH PESMARIC V PREKMURŠČINI ... Martjanska pesmarica (Novak 1997, 263–264) Berkejeva pesmarica (s. 8–9) Bakoševa pesmarica (s. 363–364) Sztvom pravom praviczom ne kastigai me, za vrednoſzt Christus ſa, greihov varui me, po vreidno ſzti Tvoje, kleſztva mentuy me. 8. ſztvojov právov praviczov, ne kastigai me, za vreidno ſzt Xtussa grehe odpűſztimi, po vreidno ſzti tvoie kleſztva varui me. 9. Pouleg tve pravícze, ne ka ſtigaj me, Zgrejhov vu Kri ſztu ſi v ſzej odvé'zi me, Da ne prine ſzéjo prekleſztva na mè. Vuneisnyega kvára, men tui Ti Mene, da ſalo ſzt, ni tuga, ne zadusi Me, zdersi mi vu zdrávgyi, gibko me ſzercze. 10. Vűneisnyega kvára, mentui ti mene da ſalo ſzt ni radoſzt ne zadusſi me, zder ſi mi vu zdrávji nevolno me ſzercze. 11. Vari me od kvára dne ſz vinejsnyega: Da me ne zadisí 'zalo ſzt ni tuga; Zdr'zi me vu ſzlabom tejli zdravoga. Moi Bog Tebe boidi, Dika po ſtenye, v ſzvétom Troisztvi ki ſzi jedne zmosnoſzti, Tebe ſze priſztoi, lisztor postenye. Amen. 11. Moi Bough tebi boidi, Dika postenyé, v ſzvétom troiſtvi ki ſzi edne ſztálnoſzti, tebé ſze doſztáia v ſzáko postenyé. 12. Moj Boug, tebi bojdi díka po ſtenyè, Kí ſzi nasa pomoucs edno vüpanye, Tebè ſze priſztája v ſzáko molenyè. Med verzijami lahko opazimo veliko razlik v besedju, črkopisu in tudi se- stavi. Berke je bolj zvest Prvi Martjanski pesmarici, medtem ko je Bakoš pesem predelal, verjetno, da bi jo ritmično in melodično izboljšal. Glede na pravopis Berke označi glas ž z grafemom 's, medtem ko je v Martjanski pesmarici za to uporabljen grafem s. Pri Bakošu je ž ozna- čen z grafemom 'z. Na glasoslovni ravnini jezika je pri Berkeju raba grafema ü pogostejša kot v Martjanski pesmarici, npr. mertüčni, düh, vünejšnji (v Martjanski pe- smarici mertučlivi, duih, vunejšnji ipd.). Samo Bakoš izpričuje prekmursko vokalizacijo -o v deležniških končnicah moškega spola ednine, npr. dao, spadno. Berke ohrani iz Martjanske pesmarice trdi kajkavski -l in piše dal, spadnol, obüdil. Berke poskuša nadomestiti nekatere kajkavske izraze z domačimi prek- murskimi, npr. namesto jutro piše ütro, namesto besedne zveze zla hotenja (mn.) piše hüdo delo (ed.). Zelo zanimivo je, da v Martjanski in Berkejevi 288 Edinost in dialog 79 (2024) 1: 273–305 AKOŠ ANTON DONČEC pesmarici najdemo prekmursko besedo vsaki féle (Novak 2009, 42), ki jo Bakoš nadomesti s kajkavsko vsakojački (Lipljin 2013, 1692). Verjetno ima v oblikoslovju Berke najmanj razlik v primerjavi z Martjansko pesmarico. Nekaj je premikov proti prekmurskim oblikam, saj piše v 8. kiti- ci s tvojov pravov pravicov, kar ustreza slovničnim pravilom prekmurščine (Pavel 2013, 83), medtem ko je verzija Martjanske pesmarice s tvom pra- vom pravicom kajkavska slovnična značilnost (Lončarić 1996, 99–100). V moškem spolu, v mestniku ali tožilniku ednine prevladujejo končnice na –u (v pesmih Boidi Dika zmósnomu, Oczu Goszpodnu Bougu, postenye nyega szinu, takai szvétomu Duhu) (Berke 1768/69, 265), kar je skoraj popolnoma enako kot v Martjanski pesmarici: Boidi Dika zmosnomu Oczu Goszpodnu Bogu, postenye nyega Szinu, takai Duho szvetomu (Novak 1997, 88–89). Pravilna končnica v prekmurščini bi bila -i namesto -u (Pavel 2013, 97–99, 121). Med prekmurskimi rokopisi so zelo pogoste mrliške pesmarice (prek- mursko mrtvečne pesmi). Štefan Sijarto je podobno kot Bakoš prevzel mrliške pesmi v svojo zbirko iz starih pesmaric, tudi iz starejših tiskov kot Réd zvelicsánsztva Mihaela Severja Vanečaja iz leta 1747 (Novak 1976, 65). Ni točno znano, iz katerih rokopisov je črpal Sijarto, vendar se mrliške pesmi pojavijo v mnogo drugih katoliških rokopisnih pesmaricah. 17 Treba je poudariti, da je Sijarto kot tudi Bakoš jezikovno in metrično popravil te pesmi. Te se namreč pojavijo tudi v poznejših rokopisih v jezikovno neenotnih oblikah. Zato bom primerjal pesem, ki se poja- vi v Sijartovi pesmarici in poznejšem katoliškem rokopisu. To je mrliška pesmarica Mihaela Gaberja iz Serdice in Štefana Bokana iz Gerečavcev 18 (z Goričkega). Rokopis je nastal med letoma 1824 in 1825, vsebuje pa 45 mrliških pesmi (Škafar 1978, 102). Večina je znanih iz Sijartove pesma- rice. Morda sta bila Gaber in Bokan ljudska kantorja, ki sta vodila petje 17 »Sijarto je zbral – po izjavi v naslovu knjige – pesmi, ki so jih vsaj nekatere več stoletij, druge pa tudi že dolgo peli prekmurski Slovenci pri pogrebu in čutju. Nekatere izmed njih so protestanti prevzeli za časa reformacije od katoličanov, druge pa so katoličani ob rekatolizaciji prevzeli od protestantov.« (Novak in Škafar 1971) 18 Gerečavci, Geričavci, Geričovci ali Jerečavci so nekdanje naselje nad Svetim Jurijem pri Rogašovcih in Večeslavcih. Danes pripadajo Svetemu Juriju (Rajšp in Serše 2001, 110). 289 Unity and Dialogue 79 (2024) 1: 273–305 IZROČILO IN DEDIŠČINA ROKOPISNIH PESMARIC V PREKMURŠČINI ... na pogrebih (Dončec 2022, Katoliška mrliška pesmarica iz Gerečavcev). Ker mnogo kitic ni enakih ali jih ni v obeh pesmaricah, sem upošteval le tiste, ki jih je mogoče primerjati med seboj. Tudi tukaj sem izpostavil razlike s krepkimi črkami. Sijartova pesmarica (s. 65–68) Gaber-Bokanova pesmarica (s. 46–52) 1. V ſzakojacske ſzküsnyáve, ſzo nad nami v'sivoti, Vu koteri tak hodimo, kak riba vu voudi; A neznamo gde ſzpádnemo ſztrasnoj ſzmrti vroké. Vszakovacsje szkusnyave szo nad nami v ſivoti, Vu koteri tak hodimo, kak riba vu vodi, à Neznamo gde szpadnemo ſztrasnoj ſzmrti vrouke. 2. Tejlo puno jeſzt' z-'saloſztmi, ino z-nevoljami, Ké moremo mi trpeti natom ſzvejti z-jajmi; Ali známo, ka je nej tou ſzpripetjá nad nami. Teilo puno je saloſzti ino dreſzelnoſzti, Ka neznamo mi tarpeti znikakvimi mirmi, da tou znamo da nistar nei je szpripetja, nad nami 3. Toga ſzvejta rú'sno jálnoſzt, tí cslovik pogledni, Ka obecsa toga nedá iſztino tí vöri, Záto merkaj pro ſzim tebé eti ſze ne vkani. Toga ſzveita csalarijo oh cslovik pogledni, Kaj obecsa toga neda isztino ti vöroi, zato cslovik tebe pro ſzim da sze ne ſzprevejdis. 4. Príliko ſzi vzemi ſztoga; ſtero ti bom dávo: Alexander toga ſzvejta véksi táo je ládao; Ali dönok to brítko ſzmrt nej je 'snyim obládao. Példa ſze nam sztoga daje vnougi preminoucsi, Aleg ſzander toga ſzveita véksi tao ladal je vbolsoj moucsi sztoga ſzveita hitro odsztavil je. 6. I Attilla tomi ſzvejti kak radüvao ſzeje? Gde je hodo vſzáki cslovik nyega bojao ſze je; Naj prvi dén ſzve rado ſzti, znáglov ſzmrtjov mrou je. I Atila tomi szveiti, Krouto radüval sze, na tom ſzveiti vnougi ludje nyega sze bojase, naj prvi dén szve rado ſzti zadavil sze on bil. 7. Ne obecsaj tí ſzám ſzebi ütrásnyega dnéva, Niti eti natom ſzvejti ſztálnoga prebítka, Zadaví te escse deneſz lejhko ta ſzmrt brítka. Ne obecsaj ti szam ſzebi ütrosnyega dnéva, liſztor hvalo daj ti bougi da szi sivel do dneszka, tou sze navcsi vunka ſzpiſzma szvétoga Jakoba. 290 Edinost in dialog 79 (2024) 1: 273–305 AKOŠ ANTON DONČEC 8. Tvoja mladoſzt oh mladénecz! naj te kak ne v-kani: Szmrt ne csáka v ſzákoga do ſztaroſzti vu hrámi, Lejhko prvle, kak bos ſtímo, ona te orani. Vu goſzposztvi tvoja mladoſzt tebé naj ne vkani ne csaka ſzmrt toga v ſzigdar dabi bil cslovik sztari, ni ne stima kajbi lehko te ne mejla popaſzti. 11. Vnougi hí'sniczke vnogokrát ſze radüjo ſzebi; Dúgi 'sítek, oh nevolni! obecsajo ſzebi: Ali nacsi je Boug ſzkoncsao od nyíh v-ſzvojoj nébi. Vnougi hisniczi vu mladoſzti med szobom ſze lübi dugi sitek oh nevolni obecsajo szebi na tou gledécs more biti bougi szenemoli. 12. Z-boleznoſztjom ſzvojo deczo matere rodijo, Hránijo jo ſztrüdom, z-delom ſze za nyou ſzkrbíjo: A nevejo, za zrok káksi jo gori hránijo. I matere szvo decsiczo szplacsom na ſzveit rodi na tom ſzvejti vöroſztujocs ne bouge nyé hrani, ni neznajo oh nevolne, zakej zrok nyé hrani. 13. Vu modrouſzti ſteri nej ſzo, hitro znorijo- ſze, Bole teda da nyíh decza vu dúgoj mantri ſzo, V-toj ſzküsnyávi tak ſze placso, kak nevörni lidjé. Vu Mladoszti modrou ſzti steri nej szo hitro znorijo sze, bolje teda da nyih decza vu dugoj szo mantri, vtoi szkusnyavi tak sze placso kak czaglivi ludje. 14. Dabi v-vöri oh krscsenik! tí obſztojécsi bio, Prouti Bougi v-táksem meſzti, tí bi ſze ne-boro; Nego bole z-tú'snim ſzrczom nyega bi tí hválo. Dabi vöre oh Kerscsenik ti obſztojécsibil, prouti bougi vtakvom meſzti ti bi sze neboril, nego ſztvojim tusnim szarczom nyega bi ti hvalil. 15. Deſzétero deczé Joba eden dén mrlo je, Stímas, li kak dober Ocsa 'saloſztio nej ſze je? V-toj ſzküsnyávi glávo k-Bougi etak naſzlono je: Szvéta Joba deſzét decze eden dén merlouje, vörojes kak dober Ocsa saloſztil nej szeje, vtoi szkusnyavi bougi glavo etak je naklonil. 16. Boug je je dáo, Boug je je vzéo, hvála nyemi bojdi; Kak on hocse, tak naj bode, nyega vola bojdi: Tak tí cslovik v-ſzákom deli v-nyega vouli hodi. Boug je bil dal boug je pak vzél hvala nyemi bojdi, kak je on stel tak naj boude sto scsé sztati prouti, gli ravno tak pretarpeti tebi je potrejbno. 291 Unity and Dialogue 79 (2024) 1: 273–305 IZROČILO IN DEDIŠČINA ROKOPISNIH PESMARIC V PREKMURŠČINI ... 17. Ne placsmo ſze nad mrtveczom nasim, kak poganye: Ár mí známo, ino mámo v-tom dobro vüpanye; Kaj pá gori ſztánemo vſzi na Bo'se pozványe. Kak poganye tak mi naſse mrtvecze ne placsmo, Pavel veli da ſzteim vöro Krouto poblatimo, hvalo zdanyem bole bouga zmosnoga dicsimo. 19. Obé ſzeli, oh Goſzpodne! tí v ſze náſz 'saloſztne, I dokoncza v-právoj vöri zdr'si tvoje vörne: Grejh odpüſzti i kaſtige vzemi znáſz neſzmerne. Obé ſzeli dobri boug naſz 'salosztne i szleidnye, dokoncza ti vpravoj vöri zdarsi tvoje vörne, ako ti naſz boug oſztavis, sto nam scsé pomocs ti. 21. Hvála bojdi Ocsi Bougi, kí je v ſzamogoucsi, I tak Színi nyegovomi, kí nám je k-pomoucsi, Navküp Dühi, kí náſz trousta, vu vſzákoj teskoucsi. Szvét goſzpon Boug vſzei seregouv goſzpon naj zmosneisi, ſzvétim dühom poszvéti naſz, te naſz ne oſztavi, da poidemo po Krisztuſsi vu tvoj szvéti orſzag. Amen. Čeprav je med tema verzijama veliko podobnosti, je tudi zelo veliko razlik. Mogoče so Sijarto, Gaber in Bokan črpali iz istega vira, vendar je največ sprememb nastalo v Sijartovi verziji. Morda je Gaber-Bokanova verzija bliže izvirniku, saj je ohranila veliko kajkavizmov, poleg tega je tudi verjetno, da Gaber in Bokan nista imela pri roki Sijartove pesmarice. Sijarto uporabi lastno pesniško obliko, ki jo prilagaja prekmurščini. V Gaber-Bokanovi pesmarici je slog zelo drugačen. Vredno si je ogledati razlike v verskem razmišljanju, ki jo zrcali 17. kitica v Sijartovi pesmarici, ki dvomi o žalovanju nad mrtvimi, saj imajo kristjani upanje v vstajenje vseh mrtvih (Sijarto 1796, 68). Gaber-Bokanova pesma- rica pa se sklicuje na apostola Pavla (Gaber in Bokan 1824/25, 51), ki meni, da žalovanje nad mrtvim kot poganska navada krši krščansko vero, names- to tega pa naj hvalimo Boga tudi v primeru velike izgube. Glede na leksiko je tudi Sijarto ohranil kar nekaj kajkavskih besed, npr.: ružno, jest, denes, hoče, plačo ipd. (Lipljin 2009, 64–65.179.437.1186.1688). Kajkavske besede v Gaber-Bokanovi pesmarici so: z nikakvimi, v bolšoj, v takvom, ako, bolje ipd. (Lipljin 2009, 9.81.82.956–957.1972). Zasledimo še madžarske in nemške izposojenke, ki so hkrati značilne pogovorne ob- like: pelda, čalarija in caglivi (Novak 2009, 29.96; Snoj 2016, 97), namesto 292 Edinost in dialog 79 (2024) 1: 273–305 AKOŠ ANTON DONČEC katerih uporabi Sijarto domače (slovanske) besede prilika, ružna jalnost in nevörni. Na glasoslovni ravnini jezika v več besedah manjka glas ü v Gaber- Bokanovi verziji, npr. skušnjave, ludje, ki so v Sijartovi verziji sküšnjave in lidje. 19 Vendar glede na ta glas in tudi na glas ö Gaber-Bokanova pesma- rica ni tako malomarna kot prejšnji rokopisi. Na oblikoslovni ravnini jezika je še pogost trdi kajkavski -l v pretekliku mo- škega spola v ednini (Lončarić 1996, 70–71). Gaber-Bokanova pesmarica navaja zadavil, ladal, se bil, radüval se, dal, živel, bi bil, bi hvalil, je naklonil, vzel ipd. Sijarto je bolj pozoren na vokalizacijo v -o in piše ladao, obladao, radüvao se je, skončao, naslono, dao, vzeo ipd. V poznejših rokopisih kajkavske deležniške končnice počasi izginejo. Zaradi tega bom primerjal isto pesem iz Gaber-Bokanove pesmarice z ver- zijo pesmarice Jožefa Gostonja, ki je nastala približno v drugi polovici 19. stoletja na Verici v Porabju. 20 21 Gaber-Bokanova pesmarica (s. 46–52) Gostonjeva pesmarica Vszakovacsje szkusnyave szo nad nami v ſivoti, Vu koteri tak hodimo, kak riba vu vodi, à Neznamo gde szpadnemo ſztrasnoj ſzmrti vrouke. Szákojácsko szküsnyava szo nad nami v'sivoti vu steri mi tak hodimo kak riba vu vodi a neznámo Gde szpadnemo sztrasnoj szmrti vrouke. Teilo puno je salo ſzti ino dreſzelnoſzti, Ka neznamo mi tarpeti znikakvimi mirmi, da tou znamo da nistar nei je szpripetja, nad nami. Teilo puno je 'saloszti ino znevolami ka nemremo mi trpéti znikaksmi mérmi a tou znamo Da nikaj nej pripejtye med nami. 19 V drugih prekmurskih govorih lahko rečejo tudi lüdje (Novak 2009, 72). 20 Rokopis je danes last Aleksandra (Šanjija) Merklija na Verici – v Ritkarovcih. 21 Strani v Gostonjevi pesmarici niso oštevilčene. 293 Unity and Dialogue 79 (2024) 1: 273–305 IZROČILO IN DEDIŠČINA ROKOPISNIH PESMARIC V PREKMURŠČINI ... Gaber-Bokanova pesmarica (s. 46–52) Gostonjeva pesmarica Toga ſzveita csalarijo oh cslovik pogledni, Kaj obecsa toga neda isztino ti vöroi, zato cslovik tebe pro ſzim da sze ne ſzprevejdis. Toga szvejta csalarijo ti cslovik pogledni ka obejcsa toga najda Isztino ti vöri zato cslovik tebé proszim Da sze ne szprevejsti. Példa ſze nam sztoga daje vnougi preminoucsi, Aleg ſzander toga ſzveita véksi tao ladal je vbolsoj moucsi sztoga ſzveita hitro odsztavil je. Példa nam sze sztoga Daje vnougim preminejnyem Alekszánder toga szvejta Veksi tao ládaoje vbougsoj moucsi toga szvejta hütro osztavoje. I Atila tomi szveiti, Krouto radüval sze, na tom ſzveiti vnougi ludje nyega sze bojase, naj prvi dén szve rado ſzti zadavil sze on bil. I Átila tomi szvejti krouto radüvao sze na tom szvejti vnougi lidjé nyega sze bojali naj prvi. Dén szve radoszti on sze je zadávo. Ne obecsaj ti szam ſzebi ütrosnyega dnéva, li ſztor hvalo daj ti bougi da szi sivel do dneszka, tou sze navcsi vunka ſzpi ſzma szvétoga Jakoba. Neobecsaj ti szám szebi ütrosnyoga Dnéva szamo Hvalo Dajti bougi ka szi 'sivi ti dnesz tou navcsi vsze vö szpizma szveto Jakoba. Vu go ſzposztvi tvoja mlado ſzt tebé naj ne vkani ne csaka ſzmrt toga v ſzigdar dabi bil cslovik sztari, ni ne stima kajbi lehko te ne mejla popaſzti. Vu goszposztvi tvoje mladoszt tebé naj ne znouri necsaka szmrt vszigdar toga ka bi bio cslék sztari i ne stima ka lekou to nejma popadnoti. Vnougi hisniczi vu mlado ſzti med szobom ſze lübi dugi sitek oh nevolni obecsajo szebi na tou gledécs more biti bougi szenemoli. Vnougi Hi'sniczi vu mladoszti med szebom sze lübio Düga 'sitka oh nevolni obecsajo szebi natou Gledoucs more biti bougi sze ne moli. Zapouvit ſze on csaſz daje od zmosnoga bouga, oh kak hitro on razloucsi lubo od luboga, kak bi mogel vkakvom meſzti zdarsati sze szplacsa Zapouvid sze Ednouk vödá od zmo'snoga bouga oh kak hitro on razloucsi lübo od lüboga sto bi mogao vtaksem mészti drsati szve placse 294 Edinost in dialog 79 (2024) 1: 273–305 AKOŠ ANTON DONČEC Gaber-Bokanova pesmarica (s. 46–52) Gostonjeva pesmarica I matere szvo decsiczo szplacsom na ſzveit rodi na tom ſzvejti vöro ſztujocs ne bouge nyé hrani, ni neznajo oh nevolne, zakej zrok nyé hrani. Ino mati szvojo Deczo szplacsom na szvejt rodi na tom szvejti verosztüjócs Nevolne nyé ráni nine znajoucs oh nevolni za kaj zrok nyé hráni. Vu Mladosztimodrou ſzti steri nej szo hitro znorijo sze, bolje teda da nyih decza vu dugoj szo mantri, vtoi szkusnyavi tak sze placso kak czaglivi ludje. Vu modrouszti steri nej szo hitro znourijo sze bola téda Gda nyi Decza vu Dugoj szo mantri vtoj szküsavi tak sze placseo kak czaczlivi lidje. Dabi vöre oh Kerscsenik ti obſztojécsibil, prouti bougi vtakvom meſzti ti bi sze neboril, nego ſztvojim tusnim szarczom nyega bi ti hvalil. Da bi vöri oh krscsenik ti obsztojécsi bio prouti bougi vtaksem meszti tí bisze neboro nego sztvojim tu'snim szrczom hvalo biti Dávao. Szvéta Joba de ſzét decze eden dén merlouje, vörojes kak dober Ocsa saloſztil nej szeje, vtoi szkusnyavi bougi glavo etak je naklonil. Szvétoga Joba Deszét Deczé Eden den mrlou je vöri kako dober ocsa salosztio nej sze je vtoj szküsnyávi kbougi Glavo etak naszlono je. Boug je bil dal boug je pak vzél hvala nyemi bojdi, kak je on stel tak naj boude sto scsé sztati prouti, gli ravno tak pretarpeti tebi je potrejbno. Boug je szám dao boug je pa Vzeo hvala bojdi nyemi kak je on steo tak naj boude sto scse prouti sztati Gli i ravno pretrpeti te bi potrejbno je. Kak poganye tak mi na ſse mrtvecze ne placsmo, Pavel veli da ſzteim vöro Krouto poblatimo, hvalo zdanyem bole bouga zmosnoga dicsimo. Kak poganye takmi nase mrtvecze neplacsimo paveo veli ka sztejm vöro krouto poblatimo zválom Danyom bole Bouga zmosnoga vtisamo. Obé ſzeli dobri boug na ſz 'salosztne i szleidnye, dokoncza ti vpravoj vöri zdarsi tvoje vörne, ako ti na ſz boug o ſztavis, sto nam scsé pomocs ti. Obészeli zmo'sni boug nasz saloszne i Szleidnye do koncza ti v pravoj vöri zdrsi szvoje vörne ar csi ti nasz boug Osztavis sto nam scsé pomocsti 295 Unity and Dialogue 79 (2024) 1: 273–305 IZROČILO IN DEDIŠČINA ROKOPISNIH PESMARIC V PREKMURŠČINI ... Gaber-Bokanova pesmarica (s. 46–52) Gostonjeva pesmarica Szvét go ſzpon Boug v ſzei seregouv go ſzpon naj zmosneisi, ſzvétim dühom poszvéti na ſz, ti na ſz ne o ſztavi, da poidemo po Krisztu ſsi vu tvoj szvéti or ſzag. Amen. Szvét Goszpon boug vszej seregouv Goszpon naj zmosnesi szvetim Dühom po szveti nasz tí nasz ne osztavi da pridemo po Krisztusi vu tvoj szveti orszag amen Zanimivo, da lahko v tej pesmi zasledimo manjkajočo peto kitico iz Sijartove pesmarice, ki omeni lidijskega kralja Kreza 22 23 (Krezuš). Gostonj je morda prepisal pesmi iz drugega vira, hkrati pa je njegova verzija precej bolj blizu Gaberjeve in Bokanove verzije, ne pa Sijartove. Sijartova pesmarica (s. 66) Gostonjeva pesmarica Nezgovorno vnogo blága je i Krezus ſzpravo: Dönok je ſzmrt 'snyim od ſzébe ſzvojo nej odpravo; V-lüczkoj vouzi je mrou, i v ſze je drügim o ſztavo. Nezgovorno vnogo Blaga te Krezus krao meo je Jalni szvejt tomi Csloveki tak vnogo Dao Jeszti Ali szletkár vlüczko vouzi szvejta preminoje. Sodeč po slogu in rabi besed v teh vrsticah, Gostonj ni poznal Sijartove pesmarice. Gostonjeva veriška pesmarica je v mnogo pogledih boljša od gerečavske mrliške pesmarice Mihaela Gaberja in Štefana Bokana. Če primerjamo glasoslovne značilnosti v citiranih odlomkih, v Gostonjevi verziji ni kajkavskega trdega -l in prepisovalec pazi na vokalizacijo v -o, ki ustreza jezikovnim pravilom knjižne prekmurščine (Pavel 2013, 85–86). 22 Krez ali Krojz (grško Κροῖ σ ος [Kroisos]) je kraljeval v 6. stoletju pr. Kr. v Lidiji v zahodni Mali Aziji. Po zgodovinskih virih je bil precej bogat vladar, ki je prvič dal kovati zlate in srebrne kovance (Metcalf 2016, 51). Bil je tudi prevzetnež in se je nenehno vojskoval s svojimi sosedi. Po legendi je prosil za nasvet preročišče v Delfih. Ker je narobe razumel napoved, je objestno napadel Perzijce, in ti so ga premagali. Krez je verjetno umrl v perzijskem ujetništvu (Veliki splošni leksikon 1997–1998, 4: 2126). 23 V največ prekmurskih rokopisnih mrliških pesmaricah najdemo pesmi, ki omenjajo Aleksandra Velikega, Julija Cezarja, Absaloma (čednega, ampak zelo oblastiželjnega sina judovskega kralja Davida) in Samsona (Števanec 1907, 449). Vsi so bili bogati, močni in znameniti ljudje, vendar so vsi morali umreti. Te pesmi poudarjajo zastonjskost zemeljskih zakladov, ker so ljudje v resnici vsi enaki pred Bogom. 296 Edinost in dialog 79 (2024) 1: 273–305 AKOŠ ANTON DONČEC Manjkajoči glas ü uporabi v tistih besedah, kjer je to potrebno v prek- murščini, npr.: sküšnjava, lübi (Mukič 2005, 182; Novak 2009, 72; 2015, 659). V besednem zakladu se Gostonjeva pesem do neke mere poskuša pri- lagoditi domačemu narečju. Gostonj namesto glagola vkaniti (Gaber in Bokan 1824/25, 48) uporabi glagol znouriti. Glagol znåuriti je namreč bolj značilen za govor Verice, medtem ko so glagol fkániti poznali le iz starih knjig, vendar ga niso uporabljali. Tudi pridevnik caclivi (preplašen), ki je namesto pridevnika caglivi (Gaber in Bokan 1824/25, 50), je veriška beseda, poznajo pa jo samo najstarejši ljudje. V Gostonjevi verziji namesto kajkavskih izrazov najdemo domače prek- murske besede. Gostonj piše nikakši, takši in ne nikakov, takov (Gaber in Bokan 1824/25, 47, 50). Glede na oblikoslovno raven jezika je med Gaber-Bokanovo in Gostonjevo verzijo ena razlika res izstopajoča. V kitici o Jobovi molitvi Gaber in Bokan namreč uporabita predpreteklik: Boug je bil dal boug je pak vzel, hvala njemi bojdi (Gaber in Bokan 1824/25, 51). V Gostonjevi pesmarici je pre- oblikovan v preteklik: Boug je sam dao boug je pa vzeo, hvala bojdi njemi. 6 Nekaj o pesmaricah na prelomu 19. in 20. stoletja Anton Trstenjak je leta 1883 obiskal ogrske Slovence. Svoje potovanje je za- pisal v potopisu, v katerem omenja rokopisno pesmarico iz Svetega Jurija pri Rogašovcih na Goričkem: Še jedna knjiga je bila slovenska, a to je knjiga, katero potrebuje kantor. Ta knjiga je rokopis in bode ostal rokopis, ker ga vlada ne bode dala nikdar tiskati. To so namreč pesmi, katere poje uči- telj pri pogrebu, to so molitve in nagovor duhovnika. Posamični oddelki imajo naslove: Na düsni den, Peszem o treh Králih, Molitev za celo občino, Mertvecska (molitev), Na križev tjeden (pesem), Od imena Jezusa, Od S. Stevan Krála (življenjepis), Sv. Stevan Marternik. Od najsv. srca Marije. (Trstenjak 2006, 39) 297 Unity and Dialogue 79 (2024) 1: 273–305 IZROČILO IN DEDIŠČINA ROKOPISNIH PESMARIC V PREKMURŠČINI ... V drugi polovici 19. stoletja in pred prvo svetovno vojno (1914–1918) je po- tekala močna madžarizacija narodnih manjšin na Ogrskem, zato je bilo ve- liko težav z izdajanjem knjig v slovenščini (prekmurščini) tudi v Slovenski krajini (Jesenšek 2010, 108.111). Ogrska vlada je podpirala predvsem tiste avtorje, ki so ustregli madžarizaciji (Dončec 2016, 67). V tem obdobju je nastalo veliko rokopisov (pesmaric), ki so nadaljeva- li ne samo rokopisno izročilo, ampak so nekoliko prispevali k ohranitvi slovenskega jezika med Muro in Rabo. Gradivo teh rokopisov so deloma uporabili v tiskih. Leta 1887 so katoliški župniki Slovenske krajine na pobudo sombotel- skega škofa Kornéla Hidasyja začeli govoriti o tem, da bi sestavili veliko katoliško pesmarico, ki se lahko objavi v tisku. Gradivo je zbiral martjan- ski učitelj Jožef Pustaj, 24 ki je uporabljal tudi pesmi cankovskega župnika Jožefa Borovnjaka 25 (Kociper 1976, 12.25). Pesmarica se je objavila leta 1893 pod naslovom Krscsánszko katholicsánszke cerkvene peszmi v založništvu Društva Sv. Štefana v Budimpešti. Pesmarica vsebuje 526 pesmi, med katerimi je 160 pesmi dvojezičnih (ma- džarsko-slovensk ih) (Kociper 1976, 25). Bolj verjetno je, da so slovenski verniki raje peli slovenski prevod teh pesmi, in ne madžarskih izvirnikov, toda ker je rodoljubni katoliški kler Slovenske krajine imel Pustajevo pe- smarico za madžaronsko delo, 26 je niso dali ponatisniti (Dončec 2016, 68). Pustajeva pesmarica je dala pobudo Francu Ivanocyju in njegovim duhov- niškim tovarišem, da pregledajo čim več ohranjenih rokopisnih pesmaric 24 Po Jožefu Kleklu st. je izdajo rokopisnih pesmaric oviralo tudi to, da je le malo ljudi znalo brati (Klekl 1905a, 281). 25 Jožef Borovnjak, pomemben kulturni in politični voditelj ogrskih Slovencev v 19. stoletju, je tudi zapisoval pesmi in molitve v rokopisne knjige. Mnogo pesmi je bilo prevzetih iz štajerskih slovenskih virov in jih je Borovnjak objavil v svojih natisnjenih molitvenikih Dühovna Hrána (1868) in Szvéti Angel Csuvár (1875) (Dončec 2022, Rokopisna katoliška pesmarica Jožefa Borovnjaka). 26 Res je, da Pustaj sam prizna madžaronski namen svoje pesmarice v predgovoru: »[Á]r sze je solszka deca i mladézen zdaj zse tüdi privádila, vszamogócsega i dobrotivnoga Ocso po lejpom vogrszkom jeziki hváliti i zvisávati.« (Pustaj 1893, 5) Kljub temu jezikoslovec Vatroslav Oblak o Pustajevi pesmarici poroča, da smo ji lahko hvaležni, ker je napisana v njej vsa prekmurska cerkvena književnost, poleg tega ima lep in pravilen prekmurski jezik (Kociper 1976, 14). 298 Edinost in dialog 79 (2024) 1: 273–305 AKOŠ ANTON DONČEC in zbrane pesmi objavijo v Marijinem listu (Kociper 1976, 15), ki je začel izhajati leta 1904 (Škafar 1978, 71). Leta 1896 je učitelj in kantor v Števanovcih Anton Števanec (po rodu iz Vanče vasi pri Tišini) izdal v Monoštru svoj molitvenik in pesmari- co Szerczé Jezus (v naslednjih ponatisih Szrczé Jézus) (Škafar 1978, 63.69.74.83.86). Posebnost Števanovčeve knjige je, da vsebuje 77 pesmi, ki še niso bile objavljene v prejšnjih prekmurskih knjigah. Pesmi so bile prevzete iz nekaterih porabskih rokopisov. Pomembnost te pesmarice je v tem, da je ohranila pesmi, ki so jih peli ljudje iz starih rokopisnih pesmaric 27 (Škafar 1971). Jožef Klekl st., ki je bil med letoma 1905 in 1910 župnik v Pečarovcih na Goričkem (Vecsey 1943, 343), je v Marijinem listu objavil članke, v ka- terih je predstavil stare rokopisne pesmarice nekaterih župnij v Slovenski krajini. V članku Nase sztare cerkvene peszmi obrazloži, da želi seznaniti bralce s starimi pesmimi, ki so jih nekoč peli stari očaki v cerkvicah. Avtorji oziroma prepisovalci so bili duhovniki, učitelji in drugi pobožni kristjani (Klekl 1905a, 281). Po njegovem mnenju je nujno ohraniti te ostanke pra- dedov, kadar se morajo boriti proti hitro spremenljivem svetu. Klekl je v Pečarovcih odkril pesmarico, ki jo je v 19. stoletju sestavil uči- telj Mihael Bertalanitš (Marijin liszt 2 1906, 50; Mukič in Kozar 1982, 81) in ima podobne pesmi kot pesmarice v Črenšovcih ali Bistricah (Dolnja, Gornja, Srednja) (Klekl 1905a, 281). Zaslediti je mogoče še druge rokopise v Turnišču, Kančevcih, Gornjih Petrovcih ali Seniku. Klekl posebno prosi vernike, kantorje in učitelje, da mu poiščejo te stare rokopise (Klekl 1905a, 283). Klekl pripomni npr. o dveh Marijinih pesmih iz pečarovske pesmarice, da »ne tecséta gladko, koncsne recsi szo tüdi ne poleg neprejpisza pesznikov 27 Rabo ponatisa knjige iz 1916 je sombotelska škofija leta 1917 prepovedala z razlogom: »V Monoštri od Wellisch izdano molitvena knjigo Srce Jezus, je cerkvena oblast ne potrdila. Zato ka se več reči najde v njej proti pravoj veri i ešče nedostojne reči, je vsakomi katoličanci ostro prepovedano, ka bi jo za knigo molitveno meo.« (Novine 24. 6. 1917, 2) Števanec je bil slabega glasu zaradi svo- jega alkoholizma in zavoženosti. Števanovski župnik Karel Fodor je 1898 dosegel, da ga odpustijo iz Števanovcev (Szombathelyi Egyházmegyei Levéltár, Püspöki Levéltár, Acta Cancellariae, Iktatott iratok 1900/1676 (I. 2. B)). Fodor je nekoč srečal tudi Trstenjaka v Gornjih Petrovcih. Trstenjak piše o Fodorju kot o redkobesednem človeku in grobem madžaronu (Trstenjak 2006, 60–61). 299 Unity and Dialogue 79 (2024) 1: 273–305 IZROČILO IN DEDIŠČINA ROKOPISNIH PESMARIC V PREKMURŠČINI ... vküp glaszne, ali da je düh te dvoje proszve peszmice csiszta detinszka lübézen do lübléne nebeszke Matere Marije« (Klekl 1905b, 319). Najpomembnejši prepisovalci poznejšega obdobja prekmurskega roko- pisnega izročila so bili člani družine Županek iz Šalovcev na Goričkem: Mihael, njegov sin Janoš in vnuk Vilmoš. Vsi trije so zbrali 468 različnih pesmi (Škafar 1991). Mihael je bil t. i. »popevkar«, ki je vodil petje na romanjih, v cerkvi in pri pogrebih. Njegova pomembnost je, da je ohranil kulturno bogastvo do- lenske župnije, ki ji je pripadala njegova rojstna vas Šalovci (Škafar 1991). V Dolencih je namreč služboval od leta 1858 do leta 1864 župnik in pesnik Franc Žbül (Géfin 1935, 352), in ta je zamenjal pesmi stare dolenske cerkve- ne pesmarice z drugimi pesmimi, ki so bile njegova dela ali pa prevodi drugih pesmi (Szinnyei 1908, 292). Te stare pesmi je v svojih rokopisih ohranil Mihael Županek. Poleg pobožnih pesmi je imel zapiske o voja- škem življenju v prekmurščini. Zapisal je tudi molitve in prepisal knjigo Štefana Sijarta 28 Sztarisinsztvo i zvacsinsztvo (1807) v rokopisno knjiži- co (Škafar 1991). Ta knjiga je bila namreč razširjena v mnogih prepisih, ker vsebuje bistvene podatke o slovenskih svatbenih navadah med Muro in Rabo (Novak 1976, 66–68). Mihaelov sin Janoš je podedoval očetove rokopise. Bil je pomožni kantor in organist v cerkvi Sv. Nikolaja v Dolencih. Pel je pri bedenjih in vodil petje na romanjih, ki so bila tudi v Sveti Trojici v Slovenskih goricah (Škafar 1991), torej onstran Mure. V svoje rokopise je prepisal nekaj očetovih pesmi ter zapisal tudi različne verske in posvetne pesmi v prekmurščini, latinščini in madžarščini (Škafar 1991). Na pobudo Jožefa Klekla je Janoš Županek izdal dve tiskani knjigi s svo- jimi pesmimi in zapisanimi molitvami. Prva knjižica je Válen bojdi Jezus Krisztus (1908) in vsebuje dve molitvi ter dve pesmi z apokrifom Jezusovo pismo (Škafar 1978, 75). Svojih 44 mrliških pesmi je objavil leta 1910 pod 28 Vilko Novak meni, da je avtor Sztarisinsztva verjetno Štefan Sijarto, hkrati pa pripomni, da je jezik nekoliko različen od jezika drugih Sijartovih knjig (Novak 1976, 68; Škafar 1978, 23). 300 Edinost in dialog 79 (2024) 1: 273–305 AKOŠ ANTON DONČEC naslovom Mrtvecsne peszmi, 29 tiskarske stroške sta pa krila Jožef Konkolič in Mikloš Kovač 30 iz Šalovcev (Škafar 1978, 79). Zanimivost Župankovih Mrtvecsnih peszmi je ta, da jih v tisku niso pre- delali, ampak so objavili pesmi v izvirni obliki, kakor so bile zapisane v rokopisu. Knjiga se zdi kot faksimile. Pisava je prekmurska, ki je nastala po madžarski, vendar je starejša od pisave tistih prekmurskih tiskov, ki so bili objavljeni v drugi polovici 19. in začetku 20. stoletja. V tej pisavi se piše glas ž z grafemom 's (Novak 1976, 14), npr. 'sé (Županek 1910, 3), v-'sivoti (11), zmo'sen (29). V drugih pesmih se pojavi tudi grafem zs, npr. zsitek (24), zsaloudec (21). Tu in tam je glas j označen z grafemom i, npr. neiga (15), vszeim (26), velkoi (93). Tudi glas nj je povsod pisan z grafemom ny, npr. nyihovi (27); zacsinyáva (54), skorpionye (82), medtem ko je že Jožef Borovnjak vnesel v prekmursko pisavo črko nj. V Župankovih natisnjenih Mrtvecsnih peszmih so ohranjeni dvoglasniki, npr. v besedah nadvouje (Županek 1910, 83), szpoumente sze (102), mo- udri (34), ki jih je tudi Borovnjak odstranil in zamenjal z enoglasniškimi glasovi (Jesenšek 2010, 105). Zasledimo tudi podvojen š (ss), npr. düssa (Županek 1910, 8) ali nass, ki je bil značilen pri starih avtorjih, npr. pri Miklošu Küzmiču (Novak 1976, 60). Značilno se piše samostalnik wöra (ura) (Županek 1910, 18). Pogovorne značilnosti zrcalijo besede kot patekar, flajster ipd. (Županek 1910, 26). V nekaterih pesmih lahko opazimo slovnične arhaičnosti oziroma kajka- vske jezikovne vplive v sklanjatvah, npr. v orodniku ženskega spola edni- ne po drugi ženski sklanjatvi szvojom szmrtyom (Lončarić 1996, 105), kar je bilo značilno v starih pesmaricah (Novak 1997, 52). V stari knjižni prekmurščini je pravilna končnica -jov, -jouv (Pavel 2013, 93). V današnji pogovorni prekmurščini sta prav tako ohranjeni ti končnici kot -of, -ouf, -jof, -jouf (Zorko 2009, 277). 29 V istem letu je bil objavljen tretji ponatis Sijartove mrliške pesmarice, ki nosi isti naslov (Škafar 1978, 79). 30 Tudi Konkolič in Kovač sta napisala rokopisno pesmarico (Škafar 1991). Konkoličev rokopis je iz- gubljen, medtem ko je Kovačev ohranjen. 301 Unity and Dialogue 79 (2024) 1: 273–305 IZROČILO IN DEDIŠČINA ROKOPISNIH PESMARIC V PREKMURŠČINI ... Mihaelov sin Vilmoš (Viljem) je bil župan v Šalovcih od 1930 do 1934. Večkrat je tudi organiziral znano prekmursko navado borovo gostüvanje v okolici. Podedoval in ohranil je rokopise svojega dedka in očeta ter tudi sam prepisoval romarske pesmi, ki jih je zbiral pod naslovom Proskarsze peszmi (1922) (Škafar 1991). Sklep Prekmursko rokopisno izročilo je opravilo zelo dolgo pot. Najprej, od 16. do 18. stoletja, se je samostojno razvijalo in prispevalo k nastanku knjižne prekmurščine (Jesenšek 2010, 40). Po kodifikaciji prekmurskega slovenskega knjižnega jezika so se rokopisi začeli prilagajati prekmurskim knjigam, v katerih so avtorji poskusili normirati prekmurščino. Zaradi tega so odstranili tiste – večinoma kajkavske – jezikovne elemente, ki so napol- nili jezik starejših rokopisov (Novak 1972, 95; Jesenšek 2010, 28). Zanimivo bi bilo primerjati vse ohranjene rokopise iz različnih obdobij, saj bi bilo mogoče točno ugotoviti korake v razvoju knjižne prekmurščine oziroma kako se je mogel prekmurski slovenski knjižni jezik ukoreniniti in uveljaviti v rabi med slovenskim ljudstvom med Muro in Rabo, da so ga sami lahko uporabili in ga obogatili v rokopisih s svojimi domačimi narečnimi izrazi. 302 Edinost in dialog 79 (2024) 1: 273–305 AKOŠ ANTON DONČEC Reference Arhivska vira Szombathelyi Egyházmegyei Levéltár, Püspöki Levéltár, Acta Cancellariae, Iktatott ira- tok 1900/1676 (I. 2. B). Univerzitetna knjižnica Maribor, Martjanska pesmarica II. Ms 57. Druge reference Adam, Lucijan. 2010. O Dalmatinovi Agendi. Stati inu obstati 11–12: 40–77. Bahn, Paul. 2017. Archæology: The Essential Guide to our Human Past. Washington, DC: Smithsonian Books. Bakoš, Mihael. 1789. Nouvi Gráduvál, vu sterom sze vö zebráne, pobougsane, i zdaj vete nouvi réd posztávlene dühov- ne peszmi nahájajo. Šopron: po Siesz Jou'zefi. Berke, Blaž. 1768/69. Szlovenszke dühovne peszmi. Nemescsoba. Betten, Francis S. 2012. The Roman Index of Forbidden Books, Briefly Explained for Catholic Booklovers and Students. London: Hardpress Publishing. Buckley, David A. H. 2005. Africa's Giant Eye: Building the Southern African Large Telescope. Abuja: SALT Foundation. Csorba, Csaba, János Estók in Konrád Salamon. 1999. Magyarország képes története. Budimpešta: Magyar Könyvklub. Diringer, David. 1953. The Alphabet. A Key to the History of Mankind. Druga izdaja. London: Hutchinson's Scientific and Technical Publications. Ditmajer, Nina. 2022. Berkejeva pesmarica. V: Register rokopisov slovenskega slov- stva. Uredil Matija Ogrin. Ljubljana: ZRC SAZU. Https://rrss.manuscripta.zrc-sazu. si/rrss_ms_146 (pridobljeno 23. 6. 2023). Dóczy, József. 1830. Európa tekintete, jelen- való Természeti, Miveleti és Kormányi állapotjában. V: A' Magyar Birodalmak. Magyar, Horvát, és Tót, (Szlovenia) Ország; a' Határ öröz Ezredek vidékei- vel, és Tenger parti kerülettel. 'S Erdély Ország. Hungaria, Croatia, Slavonia. Dunaj: Nyomtatott Nemes Haykul Antal betűivel. Dolgan, Marjan, Jerneja Fridi in Manca Volk. 2014. Literarni atlas Ljubljane: Zgode in nezgode 94 slovenskih književnikov v Ljubljani. Ljubljana: Inštitut za slo- vensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU. Dončec, Akoš Anton. 2016. Neverjetna usoda medžimurskega ‘jezika ʼ. Arhivi: Glasilo Arhivskega društva in arhivov Slovenije 39/1: 57–79. Dončec, Akoš. 2022a. Katoliška mrliška pesmarica iz Gerečavcev. V: Register rokopisov slovenskega slovstva, RRSS 148. Uredil Matija Ogrin. Ljubljana: ZRC SAZU. Https://rrss.manuscripta.zrc-sazu.si/ rrss_ms_149 (pridobljeno 23. 6. 2023). – – –. 2022a. Rokopisna katoliška pesmarica Jožefa Borovnjaka. V: Register roko- pisov slovenskega slovstva, RRSS 150. Uredil Matija Ogrin. Ljubljana: ZRC SAZU. Https://rrss.manuscripta.zrc-sazu.si/ rrss_ms_150 (pridobljeno 23. 6. 2023). Dudás, Előd. 2022. Kajkavska grafija u 18. stoljeću. Budimpešta: PTE BTK Szlavisztikai Intézet. Fujs, Metka. 2022. »Kako zvonijo zvonovi sobočki?«: Murska Sobota v sobivanju med katoličani, evangeličani in judi. Edinost in dialog 77/1: 109–134. Https:// doi.org/10.34291/edinost/77/01/fujs. Gaber, Mihael, in Štefan Bokan. 1824/25. Katoliška mrliška pesmarica iz Gerečavcev. Gerečavci, Serdica. Géfin, Gyula. 1935. A Szombathelyi Egyházmegye története. Sombotel. Golec, Boris. 2016. Valvasor, njegove koreni- ne in potomstvo do danes. Thesaurus Memoriae / Dissertationes 13. Ljubljana: ZRC SAZU. 303 Unity and Dialogue 79 (2024) 1: 273–305 IZROČILO IN DEDIŠČINA ROKOPISNIH PESMARIC V PREKMURŠČINI ... Green, Jonathon, in Nicholas J. Karolides. 2014. Encyclopedia of Censorship. New York: Facts on File. Hamilton, Carolyn, in Lesley Cowling, ur. 2020. Babel Unbound. Johannesburg: Wits University Press. Hester, Ryan. 2020. Historical Research: Theory and Methods. Waltham Abbey: ED-Tech Press. Hirnök Munda, Katalin. 2000. Protestantizem v Porabju do konca 17. stoletja. V: Protestantizem – zatočišče izgnanih na Petanjcih (Nádasdyjev dvorec): Zbornik znanstvenega srečanja v Radencih in na Tišini (28. in 29. okto- ber 1999). Murska Sobota: Ustanova dr. Štiftarjeva fundacija. Hunt, Jeffrey M., R. Alden Smith in Fabio Stok. 2017. Classics from Papyrus to the Internet: An Introduction to Transmission and Reception. Austin: University of Texas Press. Jembrih, Alojz. 1997. Na izvorima hrvatske kajkavske književne riječi. Čakovec: Zrinski d. d. Jesenšek, Marko. 2010. Prekmuriana: Fejezetek a szlovén nyelv történetéből. Cathedra Philologiæ Slavicæ. Budimpešta: Balassi kiadó. – – –. 2013. Poglavja iz zgodovine prek- murskega knjižnega jezika. Maribor: Mednarodna založba Oddelka za slovanske jezike in književnosti, Filozofska fakulteta. – – –. 2019. Prekmurske protestantske pesmarice od Mihaela Severa do Janoša Kardoša. Slavia Centralis 12/1: 239–262. Just, Franci. 2003. Besede iz Porabja, be- sede za Porabje: Pregled slovstva pri porabskih Slovencih. Murska Sobota: Franc-Franc. – – –. 2013. Berke, Blaž (1754–1821). Slovenski biografski leksikon. Ljubljana: ZRC SAZU. Https://www.slovenska-biogra- fija.si/oseba/sbi1017950/ (pridobljeno 23. 6. 2023). Kerčmar, Vili. 1995. Evangeličanska cer- kev na Slovenskem. Murska Sobota: Pomurski tisk. – – –. 2000. Protestantizem v Prekmurju v letih 1590–1610. V: Protestantizem – zatočišče izgnanih na Petanjcih (Nádasdyjev dvorec): Zbornik znan- stvenega srečanja v Radencih in na Tišini (28. in 29. oktober 1999). Murska Sobota: Ustanova dr. Štiftarjeva fundacija. Khumalo, Sihle. 2013. Almost Sleeping My Way to Timbuktu. Cape Town: Penguin Random House South Africa. Klekl, Jožef. 1905a. Nase sztare cerkvene peszmi (1): Nevtepeno poprijéta Devica Marija zmozsna goszpá vogr- szka. Avgust. Https://www.dlib.si/stream/ URN:NBN:SI:DOC-M6A9DJ4W/67d603da-a28a- 4e79-8124-5229a1476c64/PDF (pridobljeno 23. 6. 2023). – – –. 1905b. Nase sztare cerkvene pesz- mi (2): Nevtepeno poprijéta Devica Marija zmozsna goszpá vogrszka. September. Https://www.dlib.si/stream/ URN:NBN:SI:DOC-0RESQ752/c5eb08d5-31e- 5-468e-941a-0757ea13b5dd/PDF (pridobljeno 23. 6. 2023). Kociper, Avguštin. 1976. Pomen pesma- rice Krscsanszko Katholicsanszke Cerkvene pesmi iz leta 1893 za verost v Prekmurju. Diplomsko delo. Teološka fakulteta v Ljubljani, Enota Maribor. Kozar, Marija. 1996. Etnološki slovar Slovencev na Madžarskem. Monošter: Zveza Slovencev na Madžarskem. – – –. 2004. Felsőszölnök meghódolása a töröknek 1640-ben. Előadások Vas megye történetéről IV. Sombotel: Archivum Comitatus Castriferrei. Kubinyi, András. 1986. A magyar állam belpolitikai helyzete Mohács előtt. V: Mohács: Tanulmányok a mohácsi csata 450. évfordulója alkalmából, 59–99. Budimpešta: Akadémiai Kiadó. Lipljin, Tomislav. 2013. Rječnik varaždinsko- ga kajkavskog govora. Varaždin: Stanek Media, d. o. o. Lončarić, Mijo. 1996. Kajkavsko narječje. Zagreb: Školska knjiga. Lőkös, István. 1984. Magyar és délszláv irodalmi tanulmányok. Budimpešta: Szépirodalmi könyvkiadó. 304 Edinost in dialog 79 (2024) 1: 273–305 AKOŠ ANTON DONČEC – – –. 2014. Litteratura kajkaviana: A kaj horvát irodalomtörténet magyar szemmel. Budimpešta: Kairosz kiadó. Magyarország története 1526–1686. 1976. Zv. 1. Budimpešta: Akadémia Kiadó. Maiuri, Amadeo. 1974. Herculaneum and the Villa of the Papyri. Rim: Istituto Geografico de Agostini. Markišavska pesmarica [s. a.]. Digitalna knji- žnica Slovenije. Https://www.dlib.si/details/ URN:NBN:SI:IMG-JNI3VV16/?euapi=1&query=%2 7keywords%3dmarki%c5%a1avska%27&sortDir =ASC&sort=date&pageSize=25 (pridobljeno 23. 9. 2023). Mesić, Matija. 1866. Život Nikole Zrinjskoga sigetskoga junaka. Zagreb. Metcalf, William. 2016. The Oxford Handbook of Greek and Roman Coinage. Oxford: Oxford University Press. Mukič, Francek, in Marija Kozar. 1982. Slovensko Porabje. Celje: Mohorjeva družba. – – –. 2005. Porabsko-knjižnoslovensko- madžarski slovar. Sombotel: Zveza Slovencev na Madžarskem. Nevtepeno poprijéta Devica Marija zmozsna goszpá vogrszka: Pobozsen meszecsen liszt. 1906. II. Letni tecsáj. Rédi ga Klekl Jozsef. Sombotel: Cerkvena stam- parija. Digitalna knjižnica Slovenije. Https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC- FWYU4R8G/f325602a-8f5f-4515-b0e2-aaa0b8ba- ec94/PDF (pridobljeno 23. 6. 2023). Novak, Franc, in Vilko Novak. 2009. Slovar bel- tinskega prekmurskega govora. Murska Sobota: Pomurska založba. Novak, Vilko. 1958. Jožef Košič prekmurski pi- satelj. Ljubljana: Slovenska Akademija Znanosti in Umetnosti. – – –. 1972. Kajkavske prvine v prekmurski knjigi 18. stoletja. Slavistična revija 20/1: 95–103. – – –. 1976. Izbor prekmurskega slovstva. Ljubljana. – – –. 1989. Prekmurske rokopisne pesma- rice od 16. do sredine 18. stoletja. Obdobja baroka v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi 9. Ljubljana: Filozofska fakulteta. – – –. 1997. Martjanska pesmarica. Ljubljana: Založba ZRC. – – –. 2015. Slovar stare knjižne prekmuršči- ne. Ljubljana: Založba ZRC. Novak, Vilko, in Ivan Škafar. 1971. Szijárto, Štefan (1765–1833). Slovenska biogra- fija. Https://www.slovenska-biografija.si/oseba/ sbi636273/ (pridobljeno 23. 6. 2023). Novine: Pobožen, drüžbeni, pismeni list za vogrske Slovence. 24. 6. 1917. 4/25. Https://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC- B6JGA2YD/69b49f34-91f2-436f-922d- fd96a4c2c780/PDF (pridobljeno 23. 6. 2023). Pavel, Avgust. 2013. Prekmurska slovenska slovnica=Vend nyelvtan. Maribor: Mednarodna založba Oddelka za slovanske jezike in književnosti, Filozofska fakulteta. Pustaj, Jožef. 1893. Krscsánszko katholi- csánszke cerkvene peszmi sz potrej- bnimi molitvami i vnógimi vogrszkimi peszmami. V: Za skolnike, katholi- csánszko mladézen, ino za vszákoga pobozsnoga krscseníka. Budimpešta: Vö dáne od Drüstva szvétoga Stevana. Quenzer, Jörg B., Jan-Ulrich Sobisch in Dmitry Bondarev. 2014. Manuscript Cultures. Mapping the Field. Berlin: De Gruyter. Rajšp, Vincenc, in Aleksandra Serše. 2001. Slovenija na vojaškem zemljevi- du 1763–1787. Zv. 7. Ljubljana: Zgodovinski inštitut Milka Kosa. Ranogajec, Martina. 2014. Sulejmanov vojni pohod kroz Hrvatsku s posebnim osvr- tom na Sigetsku bitku. Diplomsko delo. Univerza J. J. Strossmayera u Osijeku, Filozofska fakulteta. Rouse, Mary A., in Richard H. Rouse. 1991. Authentic Witnesses. Approaches to Medieval Texts and Manuscripts. Notre Dame, IN: University of Notre Dame Press. Sasfi, Csaba. 2013. Gimnazisták és társa- dalom Magyarországon a 19. század első felében. Budimpešta: Korall Társadalomtörténeti Egyesület. Schmidt-Haberkamp, Barbara. 2011. Europa und die Türkei im 18. Jahrhundert. Göttingen: V&R Unipress. Shaw, Jeffrey M., in Timothy J. Demy. 2017. War and Religion: An Encyclopedia of Faith and Conflict. Santa Barbara: ABC-Clio. 305 Unity and Dialogue 79 (2024) 1: 273–305 IZROČILO IN DEDIŠČINA ROKOPISNIH PESMARIC V PREKMURŠČINI ... Singh, Upinder. 2008. A History of Ancient and Early Medieval India: From the Stone Age to the 12th Century. New Delhi: Pearson Education. Slovenski veliki leksikon. 2005. Zv. 3 P–Ž. Ljubljana: Založba Mladinska knjiga. Smej, Jožef. 1997a. Problemi slovenskega jezika v porabski župniji Kethely leta 1783. Časopis za zgodovino in narodo- pisje 1: 38–42. – – –. 1997b. Se je Mikloš Küzmič v svojem prevodu Evangyeliomov res naslanjal na Štefana Küzmiča? Slavistična revija 45/3–4: 533–544. – – –. 1997c. Skrb Mikloša Küzmiča za dija- ke. Zgodovinski časopis 51/1: 5–15. – – –. 2005. O prevodih psalmov v prek- murščino od Martjanske pesmarice II do Pusztaijeve pesmarice 1893. Slavistična revija 53/2: 211–227. Snoj, Marko. 2016. Slovenski etimološki slo- var. Ljubljana: Založba ZRC. Szinnyei, József. 1908. Magyar írók élete és munkái. XII. Kötet. Budimpešta: Hornyánszky Viktor könyvkereskedése. Šebjanič, Franc. 1979a. Die protestanti- sche Bewegung der pannonischen Slovenen. Murska Sobota: Pomurska založba. – – –. 1979b. Slovenski obrednik Mihaela Bakoša. Murska Sobota: Pomurska založba. Škafar, Ivan. 1971. Števanec, Anton (1861–1921). Slovenska biografija. Https://www.slovenska-biografija.si/oseba/ sbi667094/ (pridobljeno 23. 6. 2023). – – –. 1978. Bibliografija prekmurskih tiskov od 171 5 do 1919. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti. – – –. 1991. Županek, Mihael (1830–1905). Slovenska biografija. Dostopno Https:// www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi915070/ (pridobljeno 23. 6. 2023). Števanec, Anton. 1907. Szrcé Jézus: Molitvena i peszmena kniga za pobozsne krsc- seníke. 3. izd. Monošter: Stampana i vödána od Wellisch Béla. Trstenjak, Anton. 2006. Slovenci na Ogrskem. Maribor: Pokrajinski Arhiv Maribor. Várkonyi, Ágnes R. 2001. Megújulások kora. Budimpešta: Magyar Könyvklub. Vecsey, Lajos. 1943. A Szombathelyi Egyházmegye múltjából 1: A kősze- gi róm. kat. Kelcz-Adelffy árvaház története 1741–1941. Sombotel: Martineum könyvnyomda Rt. Veliki splošni leksikon. 1997–1987. 8 zv. Ljubljana: DZS. Viri za zgodovino Prekmurja / Források a Muravidék történetéhez. 2008. Zv. 1. Szombathely: Vas Magyei Levéltár. Wheeler, Tom. 2019. From Gutenberg to Google. The History of Our Future. Washington DC: Brooking Institution Press. Zorko, Zinka. 2009. Narečjeslovne razprave o koroških, štajerskih in panonskih govorih. Maribor: Mednarodna založba Oddelka za slovanske jezike in književ- nosti, Filozofska fakulteta. Zvonar, Ivan. 1996. Kajkavske rukopisne pjesmarice do hrvatskoga narodnog preporoda. Kajkaviana Croatica. Zagreb: Družba Braća hrvatskoga zmaja. Žuravljev, Anatolij F. 1994. Leksiko- statističeskoe modelirovanie sistemy slavjanskogo jazykovogo rodstva. Moskva: Indrik.