SISTEMSKA TEORIJA izvirni Frane ADAM* znanstveni članek H. WILLKE: KONTEKSTUALNO USMERJANJE Priložnost za nov razmislek o (Luhmannovi) sistemski teoriji Povzetek. V tem članku je pozornost usmerjena na vprašanje, ali - in na kakšen način - je možna družbena regulacija v kompleksni, beterarbični (•razsrediščeni») družbi. Izhajajoč iz domneve, da delo H. Willkeja (Univerza Bielefeld) ponuja v tem oziru morda enega od najbolj razdelanib raziskovalnih podvigov, izpostavljam njegove glavne koncepte in razlage, posebej pa se osredotočam na nocijo kontekstualnega usmerjanja (ali kontekstualne intervencije). Ta tip usmerjanja (regulacije) se nanaša na nebierarhično, decentralizirano in diskretno obliko inter-sistemske koordinacije. Ta predpostavlja minimalni skupni semantični okvir (sistem, ki namerava intervenirati v drugi sistem, mora -razumeti« in respektirati pogoje, ki 232 določajo njegovo operiranje) ter sposobnost refleksije in učenja. Tu se pojavi teoretsko vprašanje, ali so samorefe-renčno in operativno (primarno) zaprti sistemi (kot to postulira Lubmannova teorija) sposobni razviti to sposobnost. Analiza je odkrila, da bi bilo treba domnevo o samo-refemci nadomestiti s konceptom transferenčnih sistemov (torej sistemov, i so hkrati odprti in zaprti). Premisliti pa je treba tudi koncept emergence (ki je povezan z vlogo akterja) in postulat o popolni razsrediščenosti družbe. Ključni pojmi: sistemska teorija, transferenčni sistemi, funkcionalna diferenciacija, emergenca, regulacija. Uvod: med teorijo in doktrino Niklas Luhmann, utemeljitelj teorije socialnih sistemov, je nujnost paradigniat-skega obrata v sociologiji gradil na prepričanju, da se ta veda ne more več razvijati zgolj na podlagi svoje spoznavne dediščine. Še več: »zajemanje iz rezervoarja tradicije« postaja neproduktivno in oddaljuje sociologijo od propulzivnih žarišč interdisciplinarnih diskusij. Izsledki le-teh naj bi bili osrednjega pomena za revitalizacijo sociologije in prenovo njenega kategorialnega aparata. Nastala je univerzalna in samoreferenČna teorija (kot Luhmann pravi svoji teoriji), čeprav na temelju tujih (eksternih) referenc (biologije, nevrofiziologije, kognitivne zna- * Dr. Frane Adam, docent na Fakulteti za družbene vede. nosti), ki naj bi sociologiji omogočila, da bi se konstituirala kot celovita sistemska teorija o družbi, ki ima na voljo vrsto med seboj povezanih kompleksnih pojmov in orodij. Vendar postaja v zadnjih letih vse očitneje, da Luhmannu »veliki met« ni uspel. Kritike in pripombe - tudi iz tabora, ki je z naklonjenostjo spremljal njegov teoretski razvoj - ki problematizirajo osrednje nosilne pojmovne stebre sistemske teorije ter temeljna izhodišča, kot sta operativno zaprtost podsistemov in zlasti avtopoeza, so čedalje pogostejše. Očitajo mu zanemarjanje vprašanja integracije, ontologizacijo komunikacije, izločitev akterja iz socialnih sistemov (prim. Schwinn 1995; Schmidt 1995). Ker se je Luhmann premalo oziral na kritične pripombe in bil premalo inkluziven in preveč ekskluziven (avtopoetičen, torej), se je njegov teoretski sistem čedalje bolj spreminjal v doktrino. Ko sem pred šestimi leti prvič predstavljal tega avtorja oz. njegovo teorijo (Adam 1990), sem bil še prepričan o njeni perspektivnosti. Postajal pa sem vedno bolj skeptičen. Vendar pa zdaj nikakor ne mislim, da je sistemska teorija popolnoma odpovedala ali da ni vredno ukvarjati se z njo. Če sem iskren, moram povedati, da sem v Helmutu Willkeju, profesorju na Fakulteti za sociologijo v Bielefeldu (ZRN) in Luhmannovemu sodelavcu (in v nekem smislu tudi učencu), videl avtorja, ki poskuša ob pomoči sistemske teorije oživiti politično sociologijo in ponovno osmisliti zlasti vprašanje političnega usmerjanja in vlogo države. Hkrati sem opazil, da se v nekaterih točkah odmika od Luhmannove ortodoksije, v številnih pa mu ostaja zavezan. Morda je to povezano z njegovo kariero, ki jo je začel kot razlagalec Luhmannove teorije (prim. Willke 1987, četrta izdaja, 1993). Kakorkoli že, Wiilkejeva zasluga je, da skuša iz abstraktne Luhmannove teorije potegniti prvine za oblikovanje t.im. teorije srednjega dometa. Njegov slog se precej razlikuje od Luhmannovega (ali od sloga nekaterih njegovih sodelovcev), je razumljivejši, uporablja sociološke prispodobe, celo razne podatke in ponazoritve. V bistvu kar dobro lovi ravnotežje med »veliko teorijo« (grand theory) in empirično evidenco oz. konkretnimi empiričnimi podatki in rezulati socioloških analiz. Moje interpretacije in analize njegovih (glavnih) tekstov kažejo - če povem vnaprej - podobo nedoslednega, toda tudi inovativnega avtorja. Med apologijo in revizijo: ponovni razmislek o samoreferenčnosti, razsrediščenju in emergenci Moderna družba je strukturirana po načelih funkcionalne diferenciacije. V Luh-mannovi sistemski teoriji je to spoznanje radikalizirano do skrajnih konsekvenc. Ne samo, da ne obstaja več noben podsistem, ki bi reprezentiral družbo kot celoto, in da družba razpade v niz delnih (in komunikacijsko zaprtih) sistemov, ki sledijo svojim posebnim in partikularnim interesom in racionalnostim. V nasprotju s klasično sociološko tradicijo od Spencerja do Parsonsa, so tudi možnosti za tcmatizacijo družbene (re)integracije izredno omejene. Izhaja se pač iz postavke, da mora sociološki opis (tematizacija) upoštevati morfogenetski (evolucijski) proces rastoče avtonomizacije funkcionalnih področij. Ta radikalizacija v pojmovanju funkcionalne diferenciacije in njenih konsek-venc je (bila) možna samo tako, da so bili v teorijo vpeljani trije oz. štirje koncepti: samoreferenca (avtopoeze), razsrediščenje in emergenca. Nanje se sklicuje tudi Willke, vendar pa jim tudi daje nove poudarke in jih v marsičem revidira; to je tudi razumljivo, saj je njegova glavni namen proučiti možnosti usmerjanja (regulacije) v visoko kompleksnih (post)modernih družbah. 1. Samoreferenca ali transfercnca Kot pravi Muench - in verjetno se je treba z njim strinjati - je glavno protislovje, v katerem se giblje Willke, to, da skuša tezo o avtopoezi preseči s konceptom kontekstualnega usmerjanja kot oblike intersistemske koordinacije in integracije, ne da bi si ji načelno tudi odpovedal (Muench 1994). Vendar pa se Willke tesno približa ideji transference, ki je po mojem mnenju (o tem v nadaljevanju) ustreznejša - v primerjavi s pojmom samoreferenčnosti - za opis sistemov, ki so hkrati zaprti in odprti. Vtis je, da Willke nekako enači samore-ferenco in avtopoezo oz. oba pojma vidi kot dve plati iste medalje. Ali na kratko: gre za dva atributa avtonomnega sistema. Naj navedem tole njegovo trditev: »Avtonomni sistem je torej sistem, ki z avtopoetičnim samousmerja-njem ohranja specifične, s svojimi selekcijskimi merili in s svojim načinom ope-riranja zarisane odnose z okoljem« (Willke 1993,44). Zanimivo je, da Willke nekje pravi (morda tudi v tihi polemiki z Luhmannom), da »se je treba odpovedati vsem biološkim analogijam« (\Villke 1994, 142), hkrati pa ohranja pojem avtopoeze, za katerega pravi celo biolog Maturana, ki ga je prvi uporabil, da ni primeren za aplikacijo na socialne sisteme - ti naj bi bili po njegovem le samo-referenčni, ne pa avtopoetični (prim. Škrlep 1995). Vtis pa je, da je za njega osrednji pojem vendarle samoreferenčnost, in ne avtopoeza. Toda tudi kar zadeva ta osrednji pojem, lahko opazimo različne poudarke, morda celo nihanja v opredelitvah. Ortodoksnemu pojmovanju sledi s trditvijo o asimetriji med zaprtostjo in odprtostjo oz. samoreferenco in tujo ali ekstemo referenco (Fremdrefercnz). Takole pravi: »Ti sistemi so najprej in predvsem zaprti sistemi, odprti pa zaradi svoje zaprtosti in v skladu s to zaprtostjo...njihova specializiranost in nezdružljivost ter racionalnosti in zakonitosti, naravnost prepovedujejo preprosto izpolnjevanje zunanjih pričakovanj in zahtev« (Willke 1993, 100). Ideja tuje ali eksterne reference, ki omogoča strukturalno zvezo (strukturelle Kopplung) z okoljem do neke mere seveda omili strogost izjave o samoreferenčnosti (Willke 1993, 41), ne more pa odgovoriti na vprašanje, »na kakšen način so ti sistemi zaprti in na kakšen odprti« (prav tam). Problem je tudi to, da si teorija socialnih sistemov ne postavlja še bolj pomembnejših vprašanj, namreč, ali so vsi socialni sistemi enako zaprti oz. samoreferenčni, ali so lahko vsi »enako« avtonomni« in ali si vsi lahko privoščijo lagodnost, da ne dopustijo, da jih okolje »iritira«. Kdaj je ta neresponzivnost posledica visoke stopnje notranje kompleksnosti in kontingenčnosti in kdaj le posledica organizacijske inerce ali »investiranih interesov«? Sistem temeljnega raziskovanja je prav gotovo bolj samoreferenčen (in manj odvisen od okolja) kot sistem razvojno-tehnološkega raziskovanja. To seveda Willke ve in tudi podrobno razčlenjuje (prim. Willke 1995, 260), vendar iz tc kibernetike tretjega reda (Muench 1994), torej iz (lastnega) opazovanja (ali preverjanja) sistemsko-teoretskega opazovanja tega, kako se sistemi med sabo opazujejo, ne potegne kakšnih pomembnih eksplicitnih konsekvenc. Videti je, da tudi sam ne verjame, da je možno samo s pojmom strukturalne zveze, s tezo o primarnosti samoreferenčnosti itd. pojasniti odnose med delnimi sistemi oz. med njimi in okoljem. Zato tudi večkrat uporablja pojme prepletenost (Verflechtung, Verschraenkung), intcrfcrcnca, interpenetraeija (n.pr. Willke 1993, 105; 1995, 188). Lahko se sicer strinjamo s tem, da ti pojmi niso v nasprotju s tezo o ( relativni) avtonomiji delnih sistemov, vendar pa je popolnoma jasno, da usmerjajo pozornost k problemu, ki ga Willke takole opiše: »Ta na kratko predstavljena napetost med delno (podčrtal I'.A) avtonomijo funkcionalno diferenciranih posebnih družbenih področij ter nujnostjo njihove medsebojne povezanosti in usklajenosti v okviru družbe označuje globoko dilemo modernih družb« (Willke 1993, 44). Ali drugače povedano: v ospredju zanimanja ni toliko vprašanje, ali raziskovanje operativne notranje zaprtosti ali celo avtopoeze, temveč vprašanje o »posebnem načinu kombinacije ali povezave med samoreferenco in zunanjo referenco, tj. kombinacije nanašanj na lastno sistemsko logiko in nanašanj na razmere v zunanjem okolju« (Willke 1994, 60). Lahko pa si drznemo trditi, da je Willkejcvo vztrajanje pri avtopoezi in primarni samoreferenci izrazito nekonsistentno. V bistvu samoreferenčnost in samousmerjanje kar sam postavlja pod vprašaj na konkretnem primeru ekonomije: »Moja domneva pa je vendarle, da sta ideja in realnost avtonomne, operativno zaprte in samoreferenč-no se usmerjajoče ekonomije prestopili svoj zenit. Jedro sodobnih sprememb je, kot je bilo že povedano, to, da je nezanemarljiv delež novih proizvodov, proizvodnih postopkov, storitev in finančnih instrumentov odvisen od znanja« (Willke 1995 a, 268). Na nekem drugem mestu pravi, da bi se ekonomija morala odpovedati temu, da bi sama določa merila ekonomske racionalnosti; ekonomsko delovanje bi bilo treba presojati glede na njegovo zasidranost v civilni družbi (tu prvič uporabi ta termin, ki je po sistemsko-teoretski plati popolnoma redundanten) (Willke 1994, 209). Ekonomija je torej zmerom bolj odvisna od znanosti, tehnoloških inovacij in politične infrastrukture na temelju znanja. To pa pomeni, da mora svoje interne operacije prilagajati drugim podsistemom in da mora biti pozorna na njihove »outpute«. Celo več: iz omenjenega navedka lahko razberemo, da vodi razvojna dinamika modernih družb v povečevanje (delno)si-stemskih interdependenc in dependenc na račun indenpendenc (avtonomije). O avtopoezi seveda tu ne more biti niti govora, tudi sam pojem (primarno) samore-ferenčnih sistemov je potrebno modificirati. Nastavke za to modifikacijo ponuja sam Willke, ko na nekaterih mestih v dveh knjigah (Willke 1993, 1994) omenja možnost transferenčne narave socialnih sistemov. V bistvu ta pojem vključuje bolj fleksibilno pojmovanje odnosa med zaprtostjo in odprtostjo sistema. Willkejeva razlaga je: »Sele urejeno prepletanje obeh perspektiv, oscilacija med zunanjo referenco in samoreferenco v ,transferenčnih operacijah' (Braten 1984), vodi k tisti vrsti avtonomije ali pre- udarne samodeterminacije, ki ustreza idealnemu tipu funkcionalno diferencirane, nehierarhično urejene družbene strukture« (Willke 1993, 43). Čeprav govori Willke samo o transferenčnih operacijah, pa ne vidim nobenega •zadržka za zamenjavo pojma samoreferenčnih sistemov s pojmom transferenčnih sistemov. Ti neko notranjo avtonomijo še ohranjajo, ne moremo pa v zvezi z njimi govorili o asimetriji med zaprtostjo in odprtostjo oz. o primatu zaprtosti (samoreference). Šele tako opredeljeni sistemi so zmožni presegati svojo lastno identiteto v smislu sposobnosti za refleksijo na podlagi empatije (prim. Willke 1993, 43); šele to nekemu delnemu sistemu omogoča, da spozna učinke svojih operacij na okolje (da si sebe zamišlja v položaju nekoga drugega) in da kot opazovalec rekonstruira samoopis drugih delnih sistemov. To je izhodišče za instruktivno interakcijo in sistemski diskurs, brez katerih si usmerjanja v smislu funkcionalne koordinacije ne moremo niti predstavljati. Tezo o transferenčni naravi socialnih sistemov lahko dodatno utemeljimo tudi z razlikovanjem med kodom in programom. Pri analizi struktur sistema je treba razlikovati dve ravni, kodiranje in programiranje. Na ravni kodiranja v obliki binarnega shematizma (resnica/neresnica, vlada/opozicija itd.) se sistem izdiferencira oz. se konstituira kot samostojna entiteta, hkrati pa se oblikuje v operativno zaprt (delni) sistem. Programi pa so »vnaprej dani pogoji za pravilnost selekcije operacij« ter omogočajo konkretizacijo in operacionalizacijo zahtev, ki so postavljene pred sistem, in v tem smislu omogočajo neko variabilnost pri izvajanju funkcije. Pomembno je to, da na ravni programa sistem lahko - ne da bi izgubil svojo s kodom določeno identiteto - zamenja svoje strukture (se nekem smislu reorganizira). To je povezano z možnostjo in sposobnostjo učenja. Z razlikovanjem koda in programa dobi sistem možnost, da hkrati operira kot zaprti in odprti sistem (povzeto po Luhmann 1986, 90- 91). Relativno avtonomijo in s te relativno operativno zaprtost zagotavlja sistemu predvsem binarni kod, program pa daje možnost za večjo fleksibilnost, učenje in refleksijo; to omogoča večjo resonanco do okolja oz. višjo stopnjo intersistemskega diskurza in s tem odprtosti. 2. Razsrediščenje (heterarhija) Druga plat funkcionalne diferenciacije je dekompozicija družbe v ohlapno (horizontalno) policentrično in heterarhično omrežje delnih sistemov. Ti sistemi so sicer razlikujejo glede na funkcije, ki jih opravljajo, vendar so si med seboj enakovredni; med njimi ni odnosov podrejenosti oz. nadrejenosti ali nadvlade. Noben delni sistem ne more že vnaprej postavljati zahtev po vodilni poziciji. Kot pravi Luhmann (1984), (post)moderne visoko kompleksne družbe nimajo ne središča ne vrha. Ta razsrediščenost (ki, mimogrede zelo spominja na Derri-dajev pojem dekonstrukcije) pomeni tudi odsotnost funkcionalnega področja, ki bi v družbi skrbel za reintegracijo oz. funkcionalno koordinacijo razsrediščenih delov. Willke seveda idejo razsrediščenosti sprejema. V eni od svojih knjig pa naka- že možnost nekoliko bolj diferenciranega odnosa do tega vprašanja. Navaja namreč misel H. v. Foersterja, da je treba heterarhijo razumeti kot načelo potencialnega vodstva. V kompleksnem omrežju temelji avtoriteta za usmerjanje celote pri tistem delu, ki ima na voljo najpomembnejšo (optimalno) informacijo (nav. po Willke 1992, 65). Willke na podlagi tega sklepa, da noben sistem ni vnaprej (apriori) upravičen do vodilne pozicije. To drži, vendar Foerster misli, da je do nje upravičen aposteriori, potem, ko »dokaže«, da ima na voljo informacije, ki so v danem položaju za neko družbo zelo (ali celo življenjsko) pomembne. Spet lahko omilimo strogost teze o razsrediščenju s tem, da rečemo, da je lahko začasno možna nadvlada ali prednost enega od delnih sistemov, ki ima -glede na okoliščine in naloge, ki si jih postavi neka družba - največjo (informacijsko) zmogljivost za reševanje problemov (ki so seveda tudi integracijski problemi). Naj navedem tale primer: pred leti se je v Italiji uveljavila teza, da politična korupcija in mafija zavirata razvoj družbe; največ informacij o tem je imel pravosodni sistem in ta je v resnici postal če ne vodilni, pa vsaj pomembnejši od drugih, denimo, političnega sistema. Nesporno je, da je pravosodni sistem nekaj časa opravljal integrativno vlogo za celo družbo. . Kot bomo videli v nadaljevanju (ob diskusiji o intermediarnih pogajalskih sistemih), moderne družbe sploh niso tako razsrediščene. Strukturiranost in dinamika teh družb nista določeni samo s procesi (funkcionalne) diferenciacije; opravka imamo tudi z nasprotnimi procesi dediferenciacije, ki jih sistemska teorija premalo upošteva. Le tako si lahko razlagamo Bucklevjevo izjavo, da so družbe do zdaj presenečale z vedno novimi dokazi svoje izredne stabilnosti (nav. po Willkeju 1993). Radikalno pojmovanje teze o razsrediščenosti pa vodi tudi v izgubo pojma družbe, saj se kot edina realiteta uveljavijo delni sistemi. Tako Habermas pravi, da v popolnoma razsrediščeni družbi ni več prostora in možnosti za skupno družbeno komunikacijo, za samotematizacijo družbe kot celote, saj ta razpade na delne sisteme, ki sami s seboj komunicirajo v svojih posebnih jezikih in kodih. Neki drugi avtor ugotovlja, da ni več jasno, del česa (družbe kot sistema) so delni sistemi in za koga oz. v imenu koga izpolnjujejo (legitimirajo) svoje funkcije in pravi: »Toda ni jasno, kaj prispeva referenca na družbo k sistemskim operacijam, (družba) ne daje nobenih informacij in je v tem smislu .prazni korelat' za samorefcrenco« (Schwinn 1995, 207). 3. Emergenca Emergenca je pojav ali proces, ki je (kot je bilo omenjeno v prvem poglavju v tej knjigi) konstitutiven za sociologijo. Pomeni pa tole: skupine, organizacije ali družbe ne moremo obravnavati kot agregata posameznikov, ki sestavljajo te nove celote ali povezave. Lastnosti celote (sistema) niso zvedljive na lastnosti delov, celota morda ni nekaj več kot vsota agregiranih delov, je pa vsekakor nekaj drugega (Willke 1993 b, 100). Te nove celote oz. agregacije razvijejo novo nadindividualno dinamiko, ki se ne da pojasniti (samo) z delovanji posameznikov. Iz te pojasnitve izhajata dve reperkusiji, prva (ki nas najbolj zanima) se nanaša na odnos med delovanjem (posamezniki) in sistemom, druga pa je je povezana s pojmom kompleksnosti. Tudi glede vloge posameznikov in njihovega delovanja v okviru emergentnih lastnosti sistema je Willke precej nedorečen. Tako v eni od svojih knjig na primeru družine razlaga odnos med novim emergentnim redom in posamezniki oz. člani družine. Tu sicer pravi, da konstituiranje družine kot družbene realnosti oz. socialnega sistema odvisno tudi od posameznikov, ki jo sestavljajo, toda »ta sistem naj bi bil izrazito neodvisen od ,svojih' individuumov« (Willkc 1993a, 19). Pravi namreč, da člani družine ne morejo s svojim delovanjem spremeniti nekaterih dejstev, ki so odločilna za moderno družino, denimo, ločitev gospodinjstva od gospodarskih funkcij, emancipacija žensk itd. Vprašanje, ki ostaja pri Willkeju vseskozi odprto, pa je tole: Ali emergentni red in kompleksnost socialnih sistemov popolnoma izločita delovanje posameznikov ali pa ti ohranijo možnost (variabilnega, morda tudi kontingentnega) odzivanja na ta red in ta red brez tega odzivanja ni možen? Tu se kar vsiljuje primerjava z že omenjeno tezo Maturane, po kateri prenos avtopoeze na socialne sisteme ni smiseln. To argumentira ravno na primeru družine, ki je po njegovem »sistem, v katerem osebnosti usklajujejo svoja delovanja v svojem skupnem življenju« (nav. po Škrlep 1995, 783). Zato družina ne more biti avtopoetičen sistem (lahko je pa samorefe-renčen sistem). Omenjeni biolog, ki je v marsičem inspiriral Luhmanna, pravi, da je največja napaka, ki jo je naredil ta avtor (Luhmann), ta, »da izpusti ljudi... 238 izpusti dinamiko transformacije ljudi, ki izhaja iz usklajevanja delovanj... (prav tam). Medtem ko sociolog Willke na primeru družine utemeljuje avtopoetičnost, jo biolog Maturana negira. Vendar pa Willke, kot je razvidno že iz razlage družine, posameznika iz sistema ne izloči popolnoma; res pa je, da tu nima jasnega odgovora. Tako denimo pravi, da sistemska teorija sili v to, da se natančneje razlikuje med deležem, ki ga imajo v konstrukciji realnosti v neki organizaciji osebe, in deležem, ki ga imajo pravila, etablirane rutine, pričakovanja »in druge oblike anonimnih komunikacijskih struktur« (Willke 1994, 153). Večkrat govori o sistemih kot realiieti, ki se je ne da zvesti samo na delovanje oseb (\Villke 1994, 157). To pomeni, da so tudi posamezniki pomembni.' Toda na kakšen način? \Villkeja ovira pri odgovoru na to vprašanje zlasti pojmovanje komunikacije in delovanja, ki ga je prevzel od Luhmanna. V tem smislu kritizira Habermasa, da ne razlikuje med delovanjem in komunikacijo, kajti delovanje je vezano na posameznika, komunikacija pa je (lahko) impersonalna, če je povezana s simbolnimi mediji (denarjem, močjo itd) ali drugimi simbolnimi sistemi, ki po Willkeju (1993, 20-21) lahko funkcionirajo brez posameznikov (in se v tem smislu rekurzivno in cirkularno reproducirajo). Vendar, ali je komuniciranje možno brez delovanja posameznikov? Sistemska teorija pravi, da je to možno, vendar, kot pravi ' Nekje WilUee pravi, da je treba pripisati samostojno sposobnost ¿a delovanje in strategijo razen osebam tudi •korporativnim akterjem in drugim kolektivnim akterjem- (Willke 1995, iS). Iz tega jasno izhaja, tla osebe (posamezniki) niso samo pasiven objekt sistemske (emergent-ne) dinamike. Vendar njihov status ostaja nejasen. Habermas za ccno zapiranja komunikacije v v okvire enovalentnih delnih sistemov in opustitve polivalentnega družbenega komuniciranja. V Luhmannovi teoriji so ljudje kot psihični sistemi izločeni iz socialnih sistemov oz. so premeščeni v okolje socialnega sistema. Mimogrede, \Villke to razlaga kot priznanje avtonomije in idiosinkratičnosti posameznika (Willke 1994, 157). Po drugi strani pa zadenemo ob mesto, kjer ta avtor izrecno govori o tem, da so »ljudje kot člani (počrtal Willke) nekega socialnega sistema tisti, ki imajo posebno pomemben odnos do tega sistema« (Willke 1993, 59). Moram reči, da si te izjave ne znam dobro obrazložiti. Če so ljudje res člani socialnega sistema, potem ti sistemi niso avtopoetični, ker je nepretrgan niz impersonalnih komunikacij »kontaminiran« z delovanjem. To spet pomeni, da bi moral \Villke opustiti pojem avtopoeze____ Da \Villke nima izdelane elaboracije odnosa med posameznikom in emer-gentnim redom sistema priča tudi tale trditev: »Funkcijski sistemi se namreč ne morejo braniti pred dogodki, ki so relevantni v njihovem jeziku in po njihovih selekcijskih kriterijih« (Willke 1993, 105). Tako naj bi se ekonomski podsistem nujno odzval na tehnološke inovacije, politika na pravne predpise itd. Vendar, ali je res tako? Vsaj kar zadeva gospodarstvo, lahko rečemo, da se podjetja ali pa nacionalna gospodarstva na nove tehnologije in izume odzivajo zelo različno, tako v časovnem smislu kot v smislu organizacijskih sprememb, ki so nujne za implementacijo nove tehnologije. Zato so ena uspešna , druga manj uspešna. Tu se moramo vrniti k pojmu transferenčnosti, ki smo ga povezali z razlikovanjem 239 med kodom in programom. Program omogoča učenje, refleksijo, empatijo. Tisti sistem, ki je programsko bolj razvit in fleksibilen, je verjetno tudi bolj uspešen v odzivanju na pomembne dogodke v okolju in je sposoben te dogodke vgraditi v svoj način operiranja. Ali se da tukaj odmisliti vlogo posameznikov? Po mojem mnenju ne. Ravno variabilnost v odzivanju na te dogodke se da pojasniti z idiosinkratičnimi lastnostmi oz. motivi2 individualnih in skupinskih akterjev. Emergenca in kompleksnost res ustvarjata nove strukture, ki se jih ne da zvesti na delovanje posameznikov, toda brez tega delovanja se ne da pojasniti variabilnosti v obnašanju teh struktur. Kontekstualno usmerjanje (regulacija) Tako kot je funkcionalna diferenciacija konstitutivna za moderne družbe, tako je tudi problematična, celo destruktivna. Res je, da teorija (kot je bilo že nazna-čeno) v tem pogledu pretirava (kriva pa je nesrečna avtopoeza), je pa vendarle Willkcjcva zasluga, da se je posvetil tudi negativnim posledicam funkcionalne diferenciacije in rastoče kompleksnosti. Naj navedem tole njegovo misel: »Vsaka družbena teorija mora danes upoštevati, da so funkcionalno diferencirane druž- ■ Družba ni samo komunikacijsko dogajanje, temveč je 'energetsko- gledano neizogibno povezana z motivi, interesi in delovanjem akterjev. V nasprotju s Parsonsom, pa Luhmann nima kategorialnega aparata za dojet je teh razsežnosti (Schuinn 1995, 212). be svoje občutno povečanje specializiranosti, učinkovitosti in opcij drago plačale s centrifugalno dinamiko, ki je stopnjo hipotetičnosti, samoogroženosti in tveganosti teh družb povečala do mere, ki jo imajo mnogi opazovalci že za neobvladljivo« (Willke 1993, 111). Pravi pa, da so te negativne posledice ali eksterna-litete ostale v sistemski teoriji netematizirane (Willkc 1995, 124). Kaj je razlog za tako stanje? Odgovor je preprost: Luhmannova privolitev v spontanost evolucije (kar je spet povezano z njegovim konceptom avtopoeze) ali kot sam pravi: »Za preživetje (družbe) zadošča evolucija« (Luhmann 1984, 645). Tu mu Willke prvič ostro ugovarja in na njegov stavek nekoliko ironično odgovarja: »Kdo danes še lahko verjame v to«? (Willke 1993, 119). S tem v zvezi predlaga razmislek o možnostih civiliziranja evolucije. Temeljno vprašanje je, kako v visoko kompleksni in diferencirani družbi tveganja vzpostaviti pogoje za višjo stopnjo funkcionalne koordinacije in bolj usklajeno »proizvodnjo« in distribucijo opcij in tveganj. Kakšen tip usmerjanja (regulacije) je ustrezen za tako družbo? Civiliziranjc evolucije pomeni v bistvu »kompatibilizacijo divergentnih logik in racionalnosti« (Willke 1995, 128). To je pomembno ne samo za izoblikovanje racionalne identitete družbe, temveč tudi v smislu razvojne prodornosti. V tem pogledu obstaja več možnosti. Vendar pa niso vse sprejemljive ali realistične. Možnost dediferenciacije prav gotovo ni sprejemljiva; na primeru socialističnega eksperimenta se je izkazala za razvojno insuficientno (v omejeni obliki je dediferenciacija navzoča tudi v demokratičnih kompleksnih družbah, kot je 240 bilo že omenjeno). Na drugem polu tega kontinua možnosti je zaupanje v (ko)evolucijo, v možnost spontanega samoreguliranja družbe.1 Toda videli smo, da ta oblika pravzaprav poraja negativne posledice, ki izvirajo iz neusklajenih opcij. Do neke mere je v demokratičnih družbah možno uporabljati hierarhično, neposredno intervencijo - ki jo izvaja politični sistem - vendar je za Willkeja ta možnost vedno bolj nerealistična. To pomeni, da niti ideja samousmerjanja niti ideja eksternega (direktnega) usmerjanja ni zadovoljiva. Rešitev bi bilo treba poiskakti v »urejeni prepletenosti obeh perspektiv« (Willke 1994, 63). Kar bi bilo potrebno in nujno narediti je tole: »... povezati liberalni model samoorganizacije in samousmerjanja z možnostjo, da se v operacijsko delovanje vpelje restrikcijc v smislu samoomejevanja ali samonaveze (Selbstbindung), ki bi omogočale, da v medsebojni igri funkcijskih sistemov nastane .viabilna' (t.j. preživetja sposobna, uporabna in morda razumna) celota« (Willke 1994, 51). To bi bil edini realističen in sprejemljiv način družbene reintcgracijc. Willke govori v tej zvezi o (decentralizirani) kontekstualni intervenciji ali kontekstualnem usmerjanju (Steuerung). Tu gre za diskretno vplivanje, pri katerem se nova informacijska in opcijska ponudba prilagodi kontekstu, ki je razumljiv sistemu, v katerega se želi intervenirati. Ta te impulze vgradi v svoj način 1 Evolucija ima pomen naključnega vzajemnega prilagajanja z majhnimi koraki. Enak pomen spontane vgrajenosti v socialne sisteme ima tudi •muddling through«, ki se zadovolji s tem, da probleme rešuje, kratkoročno, inkrementalistično