T akšna je tudi naša voda, voda iz reke Ljublja­ nice; takšna je v izviru Retovje na Verdu in takšna je Močilnikova voda na Vrhniki. Sestri sta, ki se združita pod drugim lesenim mostom med Verdom in Vrhni­ ko. Veselje ob srečanju in veselje do potovanj ženeta ljudi na pot, a žal žalost odhoda iz domačega kraja ve­ dno jemljemo s seboj. Mirna gladina je podobna velikemu, na stežaj odprte- mu očesu, ki še ne bedi, strmi iz večerne zarje komaj odbeglih sanj. 1 Spomnila se je, kako je nekoč veselo poskakovala po lesenih lopaticah številnih mlinov, obračala kolesja zadružnih žag, prinašala bogatim bogastvo in revnim preživetje, gasila žejo živini in človeku. Ni več Marol­ tovih, Golobovih, Petričevih, Kotnikovih, ni zadrug in podružnic, ni gospodarjev in njihovih hlapcev. Oh, ljudje, čez noč vam nisem več potrebna, kot da bi bili vsi bogati in žejen nihče. Bridkost razočaranj ob prihodu v rojstni kraj duši tisto silno hrepenenje po vr- nitvi in ponovnem rojstvu. Vse manj je tistih, ki me po- znajo, vse manj tistih, ki se ob meni ustavljajo. Zdi se, kot da bi nekdanji znanci in sorodniki nekam odšli. V znanem kraju neznani in tuji ljudje. Ko se člo­ vek po dolgih potovanjih ustavi in se vrne v rojstni kraj, tam najde le neizprosno sodbo usode svojega odhoda – postane nepitna voda, ki ne odžeja nobe­ nega več. In voda svojega razočaranja ne more skriti: Za vodo ni večje kazni, kot da ni pitna. Zaradi te kazni voda vidi sebe v podobi človeka tujca, ki je bolj podoba kot človek, nihče ga ne vidi in ne želi. Izbrisan je. Pomanjkanje spomina in pozabljivost lju­ dem nista tuja. Ko dosežemo lagodje lastnega obilja, se prepustimo skupinski izgubi spomina. Pozabimo na trpljenje ljudi, njihovo žalost in hrepenenje, krivi­ ce niso več naše, a njihove usode so njihove kazni. Zato se nam včasih reka zdi preveč bučna, neukro­ tljiva in v jezi mogočna. A se ne jezi, le opominja na prekletstvo naših izbrisanih spominov. Občasno se uporniško zapre v svet kujavosti, ki ga poznajo poni­ žani in razžaljeni ljudje, zapre za seboj Malo in V eliko okence ter v miru podzemeljskega sveta premišljuje o ljudeh, njihovih navadah in grehih. Brezgrešni vedno nosijo bremena grešnih. Spomni se svoje poti po sta­ rih rimskih naselbinah in njihovega reka: Errare hu- manum est (­ pravzaprav Motiti se je človeško). Zdaj vidi, da ni tako, in da je treba spreminjati tudi dobro znane modrosti: Ljudje, odpustkov ni več, grešiti ni človeško. S svoje dolge poti nam bo voda venomer prinašala izpovedi drugih voda, strašljive zgodbe o izginulih ljudstvih, pripovedovala nam bo o mukah tistih, ki se dušijo v naših smeteh. O še mogočnejših rekah, ki te­ čejo mimo žejnih ljudi. O nepopisno lepih gorah Hi­ malaje, in onih v Andih, ki smo jih ljudje razglasili za najvišje in najlepše gore na svetu. A kaj, ko pod temi 1 Ivan Cankar: Književni jug, 1918. Izpoved neke reke RAZMIŠLJANJE Juso Ikanović Sem Voda in nisem slepa, starejša sem od človeštva, imam spomin, sem vedeževalka in prerok. Voda, ki izvira v Retovju z laskavim imenom Velika Ljubljanica, je malce vzvišena. Je sicer majhna reka, a zapisana z veliko začetnico. Na svet prihaja skozi dve okni, Malo in Veliko okence. Morda je prav ta dvoj­ nost rojstva povezana z njenim imenitnim imenom, ki so ga bile deležne samo velike kraljice in častitlji­ vi vladarji sveta. Eno okno občasno presahne, drugo, manjše nikoli. V nenehni pripravljenosti je, škili s po­ gledom v nebo, a spodaj v sebi stežka zadržuje vodo, da ne presahne, ali prezgodaj privre na dan. Včasih se ob izhodu obotavlja, kot se obotavlja prestopiti prag rojstne hiše človek, ki se odpravlja v širni svet. Ko bo pogledala v naš svet, bo še na pol slepa in utrujena od dolgih podzemeljskih potovanj in čakanj nanje. Rodi se, ko se ji odprejo oči v bleščeči svetlobi sveta. Nazadnje je bila tukaj pred dolgimi leti, morda jih je minilo sto, dvesto, morda več. Po prehodu skozi okni se ji povrne spomin, saj je spet doma, pri svojih. A vsaka vrnitev v rojstni kraj ni rojstvo nove mladosti ali srečanje s skrito neuslišano ljubeznijo. Na svojem bregu ne vidi več vanjo zaljubljenega fanta z Vrhnike, s Klanca. Nekoč je prihajal k njej, se z njo spogledoval, zazrt v mirno gladino vode, v sebi pa tlačil grenkobo osamljenosti in obup revščine. T ako se ga je veselila, a tokrat ga ni bilo. Kasneje je od svoje sestre, Močilni­ kove z Vrhnike, izvedela, da jo je lepo opisal: Markacija na poti v Retovje Arhiv Jusa Ikanovića 32 gorami rastejo človeške gore – smeti. Veličastni člo­ vekov naziv El Nevado más bello del mundo za an­ dsko goro Alpamayo bo v nas kmalu vzbudil samo še občutke neutolažljive žalosti. Žal nam bo, da smo njeno lepoto sploh videli. Mnogi se bodo spraševali, od kod ji tako ime, tako kot smo se mi nekoč spra­ ševali, zakaj ta inkovska gora skriva v sebi ime dero­ če reke. 2 Naša voda je bila tudi v ameriškem kongresu, na go­ vorniškem odru, skrita v vrču indijanskega poglavar­ ja. Zapomnila si je upor ljudstva proti prodaji zemlje in voda ter začudenje poglavarja, da mora prodati ne­ kaj, kar ni njegovo: Bistrina vode ni v naši lasti. 3 Biti ali prodati je v našem času nova sintagma dvoma, ki jo najbolje poznajo nemočni in mali narodi. A tisto, česar takrat nihče ni razumel, in kar nobenim očem ni bilo vidno, je nekaj stoletij kasneje postala vodi in človeku uresničena prerokba. Nepismeni in­ dijanski poglavar opiše prihajajoče trpljenje člove­ štva: Zadušili se boste v lastnih smeteh. 4 A majhno srečo naša reka pa le ima. Nekaj sto me­ trov od izvira prepozna družinsko kmetijo Cundro­ vih, ki stoji na njenem desnem bregu in stoletja klju­ buje vsem zakonitostim sodobne ekonomije. Kmet je zadnji modrec našega časa; kmetije ne proda, četudi ve, da se je ne splača imeti. Šele zdaj, ko se obregne ob hišo znane kmetije, se Velika Ljubljanica zave, da je tukaj doma. Taka je kot človek, ki je velik samo med svojimi in v svojem domu, vse drugo je pot k temu. Kmetija je njen prvi in zadnji svetilnik, a ne zato, da reki kaže pot, ta ji je dobro znana, temveč da vodi po­ vrne spomin na rojstni kraj. Včasih se zdi, da na pot hiti, z valovi tolče po pretesni strugi; ponekod se poleni in postane zamolklo zelena, drugje spet teče mirno in tiho upajoč na prihod soro­ dnice iz Močilnikovega izvira. Združitev je podobna srečanju dveh sester, ki se veselita, da sta spet skupaj. Pot nadaljujeta v zaupnih pogovorih, opravljanju so­ sedov in sorodstva, nestrpno čakata na številna nova druženja na dolgi poti do velikih voda. Tiha združitev dveh sester pod mostom je neopazna, zgodi se, kot da bi bila sama po sebi umevna, neizogibna in že vnaprej določena. In ko se enkrat zgodi, tako kot drugače ne bi moglo biti, za človeka nima več pravega pomena. Tisočkrat bomo šli čez ta most in druge mostove, ne da bi se ustavili in pogledali vodo pod nami, ki so jo nekoč pili naši predniki, in se z njo spogledovali pi­ satelji. A voda bo upravičeno še naprej godrnjala, če ne dru­ gega zaradi novega imena, ki smo ji ga nadeli ljudje. Pred kratkim je postala javno dobro. Nad tem ime­ nom se bo še dolgo zmrdovala, ne bo ji všeč niti ime niti ta človeški izum deklarativne zaščite, v katerem 2 Tine Mihelič: Andi, beli vrhovi zelene celine, Didakta 1997. 3 Franc Burgar: Kako naj vam prodamo modrino neba, samozaložba 1988. 4 4 ibid. smo ji zapisali svojo sodbo. Deklaracije pišemo, ko smo v težavah in zanje nimamo rešitev, pišemo jih tudi takrat, ko vnaprej vemo, da jih ne bomo spošto­ vali. Ne spoštujemo deklaracij o zaščiti človekovih pravic, kaj šele deklaracij o zaščiti neke pitne vode. Voda si bo pisala sodbo sama. V eč spoštovanja do vode bi bilo, če bi si tudi narod pi­ sal sodbo sam, a so te besede danes le spomin na pi­ sateljeve besede, ki so ostale neuresničena želja iz nje­ govih že zdavnaj odbeglih sanj. Sodbe V imenu ljudstva izginulim narodom izrekajo tuji gospodarji. A tudi mi imamo svoje sanje, imamo častitljivi sve­ tovni dan voda, svetovno Agendo 21, deklaracije in resolucije o zaščiti pitne vode, imamo osupljive pre­ rokbe iz izpovedi mnogih rek. Toda vse prerokbe so vraže, dokler se nam ne zgodijo. Se vidimo v deželi nevidnih gospodarjev in sužnjev brez izvira pitne vode. Vaša Voda. m Velika Ljubljanica pod mostom v Retovju v dveh različnih časovnih obdobjih Arhiv Jusa Ikanovića 33 oktober 2021 PLANINSKI VESTNIK