y Ljubljani, dne 12. oktobra 1935.	štev.	31.	—	Leto	IV.	IZHAJA	VSAKO	SOBOTO
Letna naročnina znaša Din 40*—. Uredništva in uprava t Ljubljani, Selenburgora nltea it. 8/1. Račun pri Poitni hranilnici it. 16.160. Rokopisov ne vračamo! Teleloa it 21-06.
Čuvajmo Jugoslavije Kval ju 1*clvu II.
Prva obletnica
Dne 9. oktobra 1935 ob 16. uri 10 minut je minulo leto dni, odkar so se za večno zatisnile oči Kralja Mučenika, odkar je za vedno prenehalo biti srce, ki je bilo samo za narod jugoslovenski in za kraljevino Jugoslavijo. Vsak iskren Jugosloven je ta dan znova preživljal one strašne trenutke, ko je pred letom dni zvedel za pretresljivo novico, ji ni mogel prvotno sploh verjeti, pa se je moral slednjič udati pred nerazumljivo usodo, ki vodi bitje in žitje narodov.
Kogar Bog ljubi, komur je Bog naklonjen in mu je določil posebno misijo, tega kaznuje, če je bil kedaj kak narod kaznovan, če je bila kedaj kaka država strahotno prizadeta, potem sta bila to naš narod in naša država dne 9. oktobra leta 1934. Omoteni in obupani pod prvimi utisi strahotnega dogodka smo begali sem in tja, dokler nas niso vzbudile v realno življenje poslednje besede Velikega Mučenika »ČUVAJTE JUGOSLAVIJO!«
Ljubeči mož svoje vzorne žene, naše kraljice Marije, ljubeči oče svojih lepih otrok, naših krepkih jugoslovenskih Dečkov ni porabil zadnjih svojih moči in zadnjih svojih dihov, da pošlje pozdrave svoji osiroteli družini. Še v tem strahotnem trenutku se mu je pred Njegovim duhom razvila historija jugoslovenskega naroda tam od slavnih srbskih kraljev preko Kosova in stoletne sužnosti pod polumesecem, prikazali so se mu vsi oni heroji, ki so drug za drugim polagali svoja življenja na žrtvenik svobode in ujedinjenja, prikazali so se mu vsi veliki preroki jugoslovenske misli, nje-
• ■%' . • f	^
>>< AVŽi. ?X . . \ i	:
m.'/ f-,
.
'.jr
rnmm
*■ _ :p||j
-s
vse strahote in muke, ki jih je moral prenesti Jugosloven tekom svetovne vojne in oni divni dan, ki je prinesel venec zmagovalca Njemu, svobodo in ujedinjenje pa Njegovemu narodu.
Zagledal je v duhu vso ono nezrelost in nesposobnost, s katerd smo svobode in samostojnosti nevajeni upravljati to tako težko pridobljeno državo, kako so naši politični voditelji razjedinjevali, mesto da bi spajali in ustvarjali enotno, vsem delom naroda in vsem krajem države enakopravno celino, videl je tudi Sebe, kako je moral
6.	januarja 1929 prevzeti sam celokupno odgovornost in naložiti Svojim ramam skrb za rešitev naroda in države. Zagledal je vse one, ki so se rinili v Njegovo bližino, da bi mu pomagali ustvarjati jugosloven-sko Jugoslavijo, pa so vsled osebnih in partizanskih interesov odpadali drug za drugim  «owa.lrJkp
r*	**
u ::a
gov praded črni Jurij, vse težke borbe od prvega ustanka pa do zmagoslavja srbskih praporov na bojiščih osvobojene Srbije,
/la n o **»£ in r“
—-H	»r*..3?.
—»--------- .... In že umirajoča usta so
našla še moč, da so zašepetala njegovo oporoko z besedami ČUVAJTE JUGOSLAVIJO.
Danes po poteku enega leta se lahko vprašamo, ali smo izvrševali vsebino te Mučenikove oporoke in ali smo se izkazali vredne učence Njegovega velikega duha. Beseda ČUVAJTE JUGOSLAVIJO se ponavlja vedno in povsod, se čuje iz najrazličnejših ust, vprašanje je le, če je ta beseda postala meso! Naj so prilike še tako težke,
naj je jugoslovensku nebo zakrito še s tako težkimi in grozečimi oblaki, na dan obletnice Njegove mučeniške smrti nočemo re-kriminirati, nočemo obsojati. Mi jugoslovenski nacijonalisti vemo, da ni mnogo dejanj tam, kjer je preveč besed in mi vemo, da je bilo lepih besed v tem zadnjem letu izgovorjenih že mnogo preveč.
Kakor je to sramotno in ponižujoče za naš narod, pa se vendar ne plašimo. Ustaja fronta borcev — nacijonalistov, kojih simbol je Oplenac, fronta borcev okoli Mrtvega Kralja. Ta fronta je odločena za borbo z geslom, da je lepše Častno propasti kot pa sramotno živeti, in da bi bilo sramotno, če bi svojega življenja in delovanja ne uravnavali po velikih zamislih in ciljih padlega Vladarja.
Dokler je živel On, so bili možni razni kompromisi, je bilo možno popuščanje in kolebanje. Sedaj, ko ni več Njegove krepke jugoslovenske roke, je vse to postalo nemogoče in more voditi do zmage le zagrizeno in brezkompromisno provajanje Njegovega dela, označenega z divnim manifestom od 6. januarja 1929, z ustavo od
3.	septembra 1931 in slednjič s strahotnim Marsejem. Po tej poti moramo iti brez ozira na levo in desno, naj bo to komu prav ali ne in brez rešpekta pred kakršnokoli avtoriteto. Nam, jugoslovenskim nacijonalistom je edina avtoriteta zapuščina Viteškega Kralja Aleksandra I. Uedinitelja, ki nam nalaga dolžnost, da ČUVAMO JUGOSLAVIJO z nadaljevanjem Njegovega dela!
Slava kralju Mučeniku!
Po letu dni
Leto dni je tega, kar smo na tragični način .izgubili našega vladarja, blagopokojnega kralja Aleksandra I. Uedinitelja, ki je znal s samo njemu lastno, izredno sposobnostjo in energijo vešče krmariti 'državno iadjoiru-'mo pogibelnih čeri v lepšo bodočnost našega naroda. On nam ni bil samo kralj, ampak tudi voditelj v pravem pomenu besede. Mnogo je bilo pred letom dni potočenih solza iz ljubezni do Njega, še več bi j:h bilo, če bi ee že takrat zavrtali, da smo izgubili tudi edinega veščega krmilarja naše države.
Od onega strahotnega dneva naprej do danes plove naša ladja v nemirn?m morju-Mnogo je bilo Njegovih učencev, vendar nikogar ni, ki bi znali z Njemu lastno sposobnostjo in uspehom nadaljevati započeto delo. Blagopokojni kralj Aleksander je kratko pred smrtjo zaključil svoje delo na izvedbi politične konsolidacije in pričel z delom na velikem načrtu gospodarske ureditve naše dižave.
Danes, po letu dni, moramo ugotoviti, da smo ipadli za več kot 10 let nazaj, izživljamo pe v političnih doktrinah, ki izvirajo od političnih voditeljev, morda z dobro voljo, ni pa nikjer načrta, ne resne volje za praktično ozdravitev nesrečnih socijalnih in gospodarskih razmer. Od časa do časa dobiva naš bolni gospodarski organizem sicer injekcije, ki so večkrat tudi poskusnega značaja in na katere reagiira pozitivno za nekaj časa, mnogokrat pa tudi negativno.
Ogromen je kompleks političnih teženj, v katere se narod zgublja, in izživlja v hrvat-skem vprašanju, separatizmu, federaciji, orientaciji na levo, gnevom nad obstojočim družabnim redbm. Jedro vseh teh političnih zgubljanj pa je malkontenstvo, nezadovoljstvo nad današnjimi sooijalnimi in ekonomskimi prilikami. Obubožani in brezposelni narod išče novega načina, novih sredstev in novih poti za zboljšanje mizernih razmer in se kot v vodo padla žuželka oprijemlje bilke političnih gesel najbližjega političnega voditelja, ki je 'žal bolj pollitik in manj trezno misleč, realni gospodar. Narod se s svojimi političnimi voditelji izživlja v razglabljanju, v bistvu nepomembnih političnih teženj, pri tein pa prav po mačehovsko zanemarja gospodarstvo in vedno bolj pereča socijalna vprašanja. Osnovna celica vsake države je družina in če je ogrožen nje materijalni obstoj, je hudo.
Zavedajmo se, da jte ves narod jugoslovansko misleč, zavedajmo se, da vsi ljubimo našega mladega kralja in državo. Preskrbeti
Kmet in njegova pridobitnost
Kmetova rana niso samo njegovi dolgovi v posojilnicah in drugih denarnih zavodih ter pri podeželskih finančnikih, temveč so mu velika rak-rana nekateri podeželski magnati, katerim pravimo po domače »špekulanti«, kateri ubogega kmeta oderejo še do slednje srage krvi v medsebojni menjalni trgovini. Res je, da tak podeželski trgovec na račun te menjalne trgovine trenutno skozi vse leto kmetu zelo mnogo pomore s tem, da mu daje na up njegovim bornim zahtevam najnujnejše potrebščine,^ kakor n. pr. sol, petrolej, vžigalice itd., istočasno si pa že zaračunava pri blagu bog zna kolikšne obresti za amortizacijo privoljenega kredita, pri morebitnem ugovarjanju mu pa odpove kredit. Taka menjalna trgovina je v več primerih nož, ki reže na obe strani narekajočemu pridobitniku. Zakaj ob času žetve in spravljanja poljskih pridelkov se javi tak vaški denarnik s svojim računom ter tudi že obenem narekuje cene za kmetove pridelke, katere bo vzel za kritje računa n. pr. vino, prašiče, seno, oves itd. Seveda se mora ubogi kmet zadovoljiti, kar mu narekuje njegov upnik ter ga poleg tega še v vdani pokorščini prosi pomoči kredita še v nadalje; ker je v svoji gospodarski katastrofi postal že popolnoma brezbrižen in mu je že vseeno, kdo narekuje ceno njegovemu delu. Znane so mu krivice, ve pa tudi za dobiček, katerega delaijo podeželski magnati z delom njegovih rok pri tej menjalni trgovini, ne oziraje se na razliko cen obojestranskih dajatev. Kmet mora postaviti svoje blago za kritje računa še v poslovni lokal upnika, tako da potemtakem tak podeželski pridobitnik nima nikakega posta s tovorom, ker drugače, ako naroči potom železnice, ga ima gotovo, kar je pa zvezano s stroški. Običajno pa ima slednji tak podeželski pridobitnik tudi gostilno, kjer se čuti po navadi
vina (mnogokrat svojega, katerega je dal trgovcu prav po nizkotni ceni za kritje računa, t. j. po kaka 2 ali 3 dinarje; znani so mi pa primeri, kjer kmet še toliko ni dobil, a plačati ga pa mora, kar ga popije v gostilni pri svojem upniku po 12 ali po 14 Din). Tudi je jasno, da od takega »tihega« prometa ne more biti nihče obdavčen, ker je tukaj vsaka kontrola nemogoča, potrebno bi pa bilo, da se ta menjalna trgovina povšalno obdavči in znesek uporabi na kateri si bodi način v prid kmetskega stanu.
Že precej časa se dela z vsemi mogočimi varijantami na zakonu o zaščiti kmeta, a vse storjeno delo se lahko proglasi za brezplodno in čas za izgubljen. Ni treba misliti, da ije bilo kmetu z moratorijem in njegovim podaljšanjem kaj pomagano, niti najmanj ne. Dokler ne boste izposlovali kmetskemu stanu možnost, da bo delo svojih rok vredno prodal, ga ne bo odrešila njegovega kritičnega položaja še tako na videzno posrečena odredba, pa četudi se mu zniža njegov dolg na 1 % brezobrestne dolžne glavnice, ker ako nima nikakega dohodka, nima tudi s čim plačati.
Poglejmo samo, kako je z živino, katero je večkrat kmet primoran prodati za sramotno ceno, samo da se reši trenutno biričev in rubežni. Kdo zasluži in kdo ima dobiček pri živini? Kmet gotovo ne, to.bodimo prepričani. Imajo pa briljanten zaslužek vsi mogoči >me-šetarji«, izvozniki in pa mesarji. Pripomnim pa, da ne mislim v toliki meri ljubljanskih mesarjev, ker znano je, brez dokazilnih kalkulacij, da ima mesar iz niesta res veliko dobavno režijo za klavno živino, poleg tega pa tudi še druge klavniške in mestne (občinske, tržne) pristojbine za plačevati, — nasprotno onim z dežele, od katerih nimajo niti en del teh stroškov, kakor tudi nimajo v
je treba narodu samo kruha, skrbeti zanj, da ho sit in oblečen, omogočiti mu kulturno udejstvovanje, pravično za vse razdeliti pravice in dolžnosti in na mah bo končana vsa politična nestrpnost.
Ljubezen gre skozi želodec, pravi star pregovor. V prvem ognju se oklepata fant in dekle ne glede na prazen želodec, pozneje kot mož in žena in ko pride še deca, pa je ljubezen potlačena pod pezo morečih skrbi za obstanek, če je ta ogrožen. Ob prevratu, za časa onega velikega navdušenja za svobodo in osamosvojitev, ki je zahtevala tolikanj žrtev, sta bila mlada država in njen
narod kot fant in dekle, v žaru prve, ne/ati-rane ljtobezni. Takrat narod ni poznal nika-kih separatističnih in drugih teženj. Narodu naj se da prilika in možnost poštene eksi-slence in poštenega zaslužka, pa bo narod in državo spajala ena sama velika neokrnjena medsebojna ljubezen. Takrat bo tudi država veliko lažje dobila ono, kar je njenega.
To pa se doseže s prevdiamim gospodarstvom po načrtu in z zvišanjem dohodkov vsem slojem, zvišanjem življenjskega standarda našega celokupnega naroda. Torej najprej gospodarstvo in potem šele politika!
M. D.
dolžnik dolžnega, da spije še nekaj četrtov kraju nikakih konkurentov, prodajajo pa meso za isto ceno kakor oni v Ljubljani ali po drugih mestih, ali pa celo dražje. Slučajno mi je znano, da se prodaja v Črnomlju meso po Din 6'—, v Metliki pa baje celo po Din 4'— in Din 5'— za kilogram. Iz konzumentovega stališča je to znižanje cen prehrani za pozdraviti, a malokdo pa misli na kmeta, ki je pod pritiskom časovnih razmer primoran prodati svoj letni pridelek, odnosno živino za sramotno nizke cene, da zadosti potrebi svojega nerazvajenega življenja, v prvi vrsti pa davčni oblasti. Te cene so tako nizke, da se jih sramuje sam kmet, kljub temu, da je v delu, skrbi in žalosti že popolnoma otopel.
Da navedem primer, katerega sem doživel sam. Sem slučajno član občinskega odbora, kakor tudi občinske uprave. Pri upravni seji glede proračuna sem predlagal, da se menjalne trgovine znanih oseb v občini pavšalno obdavči na podlagi taks. Levo in desno mene sta sedela taka podeželska pridobitnika, ter me začela pošteno obdelavati z nogami in komolci, da naj umaknem svoj predlog. To je samo majhen dokaz, da ako hoče biti davčna uprava dosledna pomenu njenega naziva, je nujno potrebno, da pogleda s svojim očesom tudi v to tajno pridobitnost nekaterih podeželskih pridobitnikov, na drugi strani naj pa spregleda kake zaostale pare pri marsikateremu kmetu, kateremu je težje priti do pare, kakor kakemu magnatu do jurja.
Res je nujna potreba razčiščenje kmetskih dolgov, a med prve klavzule tega reše-nja je potrebna postavitev točke Kmetijske zbornice. Kmetski stan je potreben svoje zbornice, kakor njiva gnoja in z ustanovitvijo te ustanove in njenih neobhodno potrebnih podružnic po vseh občinah, bo storjen velik korak, da bo naša kmetija zopet v stanu preživljati dostojno njene gospodarje in ostale poljske delavce; isto pa bodimo tudi prepričani, da bo z ustanovitvijo zbornic prenehalo tajno in sebično delovanje nekaterih vaških magnatov, odnosno, da bo prenehala odvisnost kmeta napram tem gospodom.
Ako se bo doseglo to, bodimo prepričani, da kmetska mladina ne bo silila več v mesta in tovarne, ker bo uvidela, da dobi plačano delo tudi na domači grudi, prenehal bo po sili komunistični proletarijat, kateri se grupira po večini iz beguncev kmetij; državi bo pa odpadlo breme podpiranja brezposelnih in še mnogo drugih stvari.
Sin kmete.
Ne tako!
Državnemu uradništvu!
V	»led redukcije plač se je pričela med uredništvom akcija, da nadoknadi z redukcijo povzročeni primanjkljaj vsaj deloma na ta način, da si prihrani vse izdatke z naročninami raznih listov in revij ter članarinami in v to »vrbo odpove vsa nestanovska glasila in izaitopi iz vseh nestanovskih organizacij. Vpo-števajoč bedo, v katero je prišlo uradništvo vsled zadnje redukcije, vpoštevajoč pa tudi nacijppaloe interese, katerim mora služiti na-cijonafrtt uradnik tie samo v svojem uradnem, marveč tudi v svojem zasebnem življenju, je sklenil Oblastni odbor Narodne odbrane v Ljubljani na svoji seji od 7. oktobra 1936:
I.
Vsem organizacijam NO na področju bivše ljubljanske oblasti se naroča, da ne pobirajo od svojih članov-uradnikov v bodoče nobene članarine in nobenih prispevkov. Člani-urad-niki so torej v bodoče, dokler se ne zboljša njihov 'sedanji položaj, oproščeni napram NO vseh v pravilih določenih dajatev.
II.
Članstvo v NO in drugih nacijonalnih organizacijah ne obvezuje članov samo k plačevanju denarnih prispevkov, marveč jih obvezuje predvsem k nacijonalnemu delu in udejstvovanju. Dolžnost nacijonalnega urad-ništva je, da nadoknadi s pojačanim delom v nacijonalnih organizacijah izgubo, ki jo bodo utrpele te organizacije vsled manjših denarnih sredstev. To je ne le v interesu naroda in države, ki danes bolj kot kedaj potrebujeta požrtvovalnega nacijonalnega dela, marveč tudi v interesu uradništva samega, ki se brez lastne škode ne more izločiti iz nacijonalnega Življenja ter postati suha in vsled tega od nikogar vpoštevana veja.
Jugoslovenska gasilska m pa na
j
Oblastni odbor NO v Ljubljani.
*
Pod utisom nepričakovane redukcije plač se je pojavilo med uradništvom stremljenje, da se iznebi vseh nepotrebnih izdatkov in si s tem omogoči eksistenco. Kdo bi se čudil temu stremljenju, kdo se sme zgražati zaradi tega nad našim uradništvom? Mi nacijonalisti smo gotovo prvi, ki cenimo uradništvo in se zavedamo one
velike vloge, katero igra to naše uradništvo ne samo v svojem uradnem poslu, marveč tudi v vsem nacijonalnem, kulturnem in socijalnem življenju slovenskega dela našega naroda. Ravno vsled tega, ker poznamo to vlogo, pa ne moremo odobravati predlogov, ki gredo za tem, da naj*uradnik izstopi sploh iz vseh nestanovskih organizacij in da naj opusti celo delo v Sokolu.
Komu bi koristil tak korak? Nacij o-nalne organizacije bi izgubile svoje najboljše in najbolj požrtvovalne delavce, ju-goslovenski armadi bi bili odvzeti njeni najboljši in najbolj požrtvovalni voditelji in borci. Ali je to dopustno, ali je uradnik v resnici samo uradnik, ne pa tudi živ del svojega naroda in živ pobornik onih idej, ki so za dvig in rešitev tega naroda neob-hodno potrebne?
če kdaj, je ravno danes naš jugoslo-venski uradnik dolžan, da stisne svoje pesti in gre s podvojenim delom na oživotvor-jenje jugoslovenske misli. Uradnik mora biti oni, ki se najbolj zaveda, da predstavlja jugoslovenska misel edini spas in edino bodočnost našega naroda in naše države in da so narod in država, z njim pa tudi uradnik zapisani smrti, če bi ta misel propadla. V nesreči in težavah se pokažejo značaji, takrat je prilika, da se pokaže odločnost. Nihče izmed nas nima pravice misliti samo na sebe ter se obupano povleči v kot, kajti vsak se mora zavedati, da napravlja s tem naj večje veselje nasprotnikom. Cim pa vem, da odobrava moj korak nasprotnik, potem tudi vem, da ta korak ni dober.
Bodočnost bo sodila in obsodila one^ ki so se drznili prevzeti moralno odgovornost ter izdali tako parolo uradništvu. Z njimi bomo obračunali slej ali prej, kajti dokazali so v najtežjem trenutku, da niso vredni sinovi jugoslovenskega naroda in da jim ni na srcu jugoslovenska misel. Naš ponosni in samozavestni uradnik pa ne bo klonil. Vztrajal in trpel bo! Ker ne bo mogel več podpirati nacijonalnega dela z denarjem, ga bo podpiral tembolj s svojim^ delom. Samo to more biti odgovor jugoslovenskega uradnika, to dolžnost mu dajejo današnji težki časi!
Zaključno poročilo
Ljubljanski jesenski velesejem od 5. do
16.	septembra 19S5 je bil pod pokroviteljstvom Nj. Vel. kralja Petra II.
Predvsem je treba naglasiti, da je dosegel velik moralen uspeh in da je imel prvenstveno kulturen značaj, zaradi Česar pa gospodarska stran nikakor ni trpela, ker so ostali prireditelji zvesti načelu, da mora podpirati velesejem domačo delavnost, dajati pobudo domačemu obrtniku in poglabljati trgovske stike v državi, s čimer ni rečeno, da se zapira v tem stremljenju inozemskemu blagu, v kolikor nam je uvoz potreben. Med kulturnimi razstavami je prevladovala pomorska razstava »Naš Jadran«, prirejena po Oblastnem odboru Jadranske straže v Ljubljani. Vsebovala je ta razstava naslednje oddelke: Razvoj in delo Jadranske straže, kraljevo vojno mornarico, trgovsko mornarico, geografijo in meteorologijo, zgodovino in umetnostno zgodovino, folkloro, ribarstvo, ribištvo, fauno, floro, oceanografijo, jamarstvo, promet, tujski promet, gospodarstvo in v zaokroženo celoto te razstave je bila uvrščena tudi še umetnostna razstava »Naše morje«, ki je nudila prijateljem umetnosti pravi užitek, obenem pa je podčrtala in povzdignila njen kulturni značaj. Poleg te izredno pregledne in poučne razstave je bila še arhitektonska, prirejena čisto v tujsko-prometni smeri, kjer so naši mladi arhitekti dokazali, da korakajo z duhom časa. Isti namen so imeli tudi športniki S. K. Polža, ki so v sliki in besedi pokazali »Polževo« na Dolenjskem kot privlačno tujako-prometno točko. V nizu kulturnih prireditev je prav posebno ugajala tudi še esperantska razstava s svojim bogatim materijalom in propagandnim značajem. Kulturne razstave so zavzemale 3/* vsega razstavnega prostora.
Dne 15. septembra so tekmovali v tradicionalni tekmi harmonikarjev, ki so pokazali od lani razveseljiv napredek.
V gospodarskem delu velesejma so bile razstava trgovine in obrta, razstava »Živalca« in razstava izdelkov iz volne angorskih zajcev.
V gospodarskem delu je bilo 330 raz-stavljalcev. Živahneje se je kupčevalo v pohištvu, žimi, tapetniških izdelkih, radio aparatih, najrazličnejših strojih, pečeh, lesnih izdelkih, pleteninah, eteričnih oljih, živilski industriji in najrazličnejših praktičnih novostih.
Društvo »živalca« je s svojo razstavo opozarjalo na važno gospodarsko vprašanje: razširiti moramo smotreno rejo ovac, da nam bo treba volne čim manj uvažati. Razstavljeni so bili krasni primerki ovac in koz je-
zenskonsolčavske pasme, mimo tega pa tudi vseh vrst perutnina in kunci. Društvo rejcev angorskih kuncev, je podalo svojo prvo razstavo izdelkov iz volne angorskih kuncev. Obe ti razšt&vi «ta imeli lep moralen in kupčijski uspeh.
Prireditev jesenskega velesejma si je ogledalo približno 90.000 posetnikov iz vseh delov naše države in v častnem številu tudi iz Avstrije, Bolgarije, Čehoslovaške, Francije, Italije, Nemčije, Poljske.. Velesejem je ponovno dokazal svojo upravičenost kot neobhodno potreben propagandni činitelj v našem gospodarskem, kulturnem, pa tudi v nacionalnem življenju.
Prihodnji pomladanski velesejem bo v prvih desetih dnevih meseca junija 1936.
Mesto odgovora
Glasilo sred. odbora Narodne odbrane, »Narodna Odbrana« poroča: Mnogi odbori in člani NO, kakor tudi čitatelji našega lista izprašujejo, zakaj niso dobili naš list št. 37 od 15. septembra 1935.
Namesto odgovora objavljiamo rešitev o prepovedi št. 37 našega lista, ki se glasi:
Na osnovi člena 19. t. z. zakona o tisku in člena 4. zakona o zaščiti države se prepoveduje razširjanje tednika »Narodna Odbrana« št. 37 s 15. sept. 1935.1. s tem, da se zaplenijo vsi iztisi te •številke.
Rešitev dostaviti:
1.) Ministrstvu pravde, ministrstvu notranjih zadev, oddelek za javno bezbednost.
2.) Višjemu drž. tožilstvu.
3.) Predsedništvu min. sveta, za Centralni presbiro.
4.) Upravi grada Beograd, odelenje opšte policije.
5.) Pošti št. 2.
6.) Glavni pošti.
7.) Uredniku Urošu M. Bjeliču — Paši-čeva 8, Beograd.
Utemeljitev:
Tednik >Narodna Odbrana« štev. 37 od 15. sept. 1935. leta je na strani 600 izpostavil javni kritiki delo državnih oblasti in ustanov s čemer je nastopila upravičena bojazen ustvarjanja nerazpoloženja napram državnim ustanovam, zakonom in naredbam oblasti, ker so protivi čl. 4. zakona o zaščiti države. Zato na podlagi čl. 9. zakona o tisku je list zabranjen.
Državni tožilec, Nešič, s. r.
Imamo podjetja, ki dobivajo državne dobave, zaposlujejo pa izključno tuje inozemske moti
Letos 29. in 30. junija se je vršil krst Ju-goslov. gasilske župe v Vimperku, Č. S. R.
Gasilska župa v Vimperku je dala sama pobudo, da se preimenuje v Jugoslovensko župo. Po vseh formalnostih se je za dan te proslave pripravljajo več mesecev, da bo ja čim lepše uspel »krst župe«. Že na predvečer, t. j. 29. VI. so pričakovali jugoslovensko delegacijo na obmejnem kolodvoru in vse gasilske edinice od meje do Vimperga so bile obveščene, da pridejo bratje iz Jugoslavije. Vse edinice so pa tudi pričakovale goste na svojih kolodvorih, a jugoslovenske delegacije ni bilo.
Ne moremo preko tega, da ne bi javno vprašali vodstvo gasilskega saveza kakor tudi naše zajednice, kje tiči vzrok?
Naj navedem par primerov iz proslave bratske vzajemnosti in ljubezni Cehov do naše domovine in vzvišenega doma Karadjor-
djevieev, ter našo nezavednost in mlačnosti do take proslave.
Otvoritev akademije je bila podana s tem, da je 10 uniformiranih članic držalo jugoslovensko in 10 članov češko zastavo. Ob tej priliki so članice zakričale s trikratnim živio Kralj Peter II., s tem se je prikazala na odru filmana slika Nj. Vel. Kralja Petra II., člani pa takoj za tem, živijo tatiček Masaryk s istočasno živo sliko na odru. Nato so pa vsi člani in članice zaklicali živela Jugoslavija in se je takoj za vzkliki prikazala na platnu plastična slika Jugoslavije.
Po teh živih slikah je občinstvo frene-
tično ploskalo in vzklikov ni bilo ne konca ne kraja, le gostov iz Jugoslavije ni bilo.
Starešina župe Mužik pozdravlja predvsem neprisotne goste bratske Jugoslavije v srbohrvaščini in po končanem govoru vzklika velikemu kralju Aleksandru, takoj nato ugasnejo vse luči, na platnu se pokaže slika bla-goppkojnega Kralja Aleksandra. Za tem govori Mužik še dalje ter ‘pojasnjuje, na kak način se je prekrstila župa v jugoslovensko. Za tem so bile deklamirane in odpete po 4 češke, srbohrvatske in slovenske pesmi.
Nato je govoril tajnik čehoslovaškega ga-' silskega saveza br. Antoniu Weiss zopet neprisotnemu jugoslovanskemu gasilstvu. Zopet živa slika s češko in jugoslovensko zastavo.
Drugi dan je bil dvig jugoslovenske in češke zastave na 15 m visok drog v znak pobratimstva ob sviranj.u obeh državnih himen v navzočnosti nad 2000 uniformiranih gasilcev in istotolilkim številom civilnega prebivalstva. Ob tej priliki je imel zopet pozdravni govor jugoslovenskemu gasilstvu br. Keš, a na žalost jugoslovenske delegacije ni bilo.
Vsi se dobro zavedamo, da je naša bratska vzajemnost z našimi severnimi brati zelo potrebna, da se jo na vseh koncih in krajih podpira ne pa, da se celo ob takih prilikah kakor je prednavedena takorekoč briskira prireditev, na kateri bi nas ne smelo manjkati.
Dolžnost nas je, da se to sramoto popravi, in da se v bodoče kaj takega ne pripeti več.	Gasilec.
»Svetovni jezik11
Nemci se bahajo s svojim jezikom, kot svetovnim jezikom; zato skoraj zahtevajo, da ga mi znamo in samo ob sebi jim je umevno,
če jim odgovarjamo nemško. Ta jezik pa je kot književni jezik velikega naroda umetna stvar in si takega privoščimo lahko tudi mi Slovani, Jugosloveni, Slovenci 1 Tak jezik je vprašanje časa, ker rabi naš narod za te stvari več časa, ker je od nekdaj sam svoj, ponosen na svoje majhne posebnosti. Naši znanstveniki, na katerih sloni ta naloga, pa so tudi separatisti in posebneži in se doma v svoji majhni slovnici in slovarju prav dobro počutijo. Vsi poskusi združenja so se izjalovili, ker ne bi nihče hotel kaj žrtvovati! 1. dvojina, ki je — specialiteta, 2. blagoglasje,
3.	zgodovina, 4. taka in taka pisava, i. t. d.,
i. t. d.! Dosegli borno seveda enkrat enotnost za vse Jugoslovane tudi v jeziku, preje pa
nam je potrebna politična enota. Jugosloven-ski enotni jezik pa ne more biti nobeden
izmed treh jugoslovenskih, ampak neki po-
sredujoči, učenjaško in strokovnjaško sestav-
ljen — jugoslovenski jezik! Dokler je bilo
vprašanje enotnega jezika v državi, je bilo bolj enostavno (absorbirati slovenski »dija-lekt«), danes se z ozirom na Bolgare in na njih jezik ne da več tako izvesti! Na vsak
način pa bo ta jezik velik, ker bo obsegal vse jugoslovensko ozemlje od Tilmenta do Črnega morja kot književni jezik! Občevalni jezik pa bo tudi potem krajevno narečje, ki eksistira že danes! Tujec bo torej moral govoriti z nami v tem jugoslovenskem jeziku, ki ga danes že vsi Jugosloveni po dialektu govorimo! Zato mora tujec že danes z nami na naši zemlji
govoriti v našem jeziku! Naš »jezik« je s stališča nacijonalizma svetoven kot nemščina,
mi moramo samo v tem jeziku občevati s tujcem in od njega zahtevati, da z nami v njem govori. Saj je za nas vseeno, če nam govori in piše v tem ali onem jugoslovenskem narečju, v slovanskem, srbohrvatskem ali bolgarskem, samo da pokaže s tem, da nas ima za eno, nas spoštuje kot velik narod in jezik! »Govori srpski da te razume ceo svet«. Torej bo za slovenski del: »Govori slovenski, da te razume ves svet!«
Vprašanje je pri tem edino to, kdaj bodo Jugosloveni, prvi med njimi Slovenci, sami sebe tako spoštovali!	—ro—
Ježica
Manifestacija Rdečega križa.
Letošnja prireditev RK v nedeljo 15. septembra je bila pompoznosti in parade, kakor so to prireditelji forsirali. Bila je imeniten znak časa v tem, da so nosili veliko jugoslovensko zastavo, niso pa kljub vsem vsiljivim poklonom dosegli, da bi pri prireditvi sodelovale tudi nacijonalne organizacije. Te namreč dosledno bojkotirajo sedanje gospodarje v RK že od znanega občnega zbora dalje in seveda nimajo razloga, da to stališče spremene. Na dan prireditve je bilo posebno žalostno okoli spomenika v Stožicah: poklicani faktorji tako površno skrbe za ta spomenik, da se iz njegove zunanjosti kmalu ne bo dalo vedeti, komu je postavljen. Gospodom pri vodstvu RK svetujemo, naj v prihodnje ne iščejo stikov z nacijonalnimi organizacijami.
CITAJTE IN SIRITE
POHOD
Zavarovanje in nadzorna oblast
Vsak dober gospodar zavaruje svoje premoženje, da si ga z odškodnino žarnore zopet upostaviti, če mu je bilo po požaru uničeno ali poškodovano. Skrben družinski oče se zavaruje za slučaj starosti ,in svoje smrti, da je v starosti preskrbljen sam in da v Slučaju prerane smrti njegova družina ni pahnjena v največjo bedo in pomanjkanje.
Omenili smo le dve glavni vrsti zavarovanja — požarno in življenjsko —, toda jih je še mnogo drug.il) vrst, kajti zavarovanje se prilagoduje gospodarskemu razvoju in skuša zadostiti vsem potrebam in zahtevam našega gospodarskega življenja.
Zavarovanje se sklene na podlagi zava-valne pogodbe, v kateri se zavarovanec zaveže zavarovalnici plačevati dogovorjeno letno premijo, zavarovalnica se pa zaveže njemu izplačati ob nastopu zavarovalnega primera zavarovani kapitai, odnosno dogovorjeno odškodnino. Zavarovalnice so veliki rezervarji, v katere se stekajo v obliki premij ogromne vsote denarja. Ta denar ni last zavarovalnic, temveč je last zavarovancev in je le nepreklicno zaupan zavarovalnici, da ga kot posrednica med zavarovanci kot dober in skrben gospodar upravlja ter ob nastopu nesreč zavarovancem iz njega poplača škode.
Zavarovanje je iz socialnega, ekonomskega in tudi iz nacijonalnega vidika izredne važnosti, tako za posameznika, kakor tudi za državo in iz tega razloga državni ubia.sti nikakor ne more biti vseeno, kdo da opravlja poseli zavarovanja, na kak način da pridobiva zavarovalne posle, če so premije zadostne in če se nalagajo zavarovalni tehniki odgovarjajoče rezerve, kako se upravljajo iz premij zbrani veliki kapitali ter končno, če m kako pridejo našemu narodnemu gospodarstvu v korist v^onem razdobju, dokler jih ni treba izplačati kot odškodnine zavarovancem.
V	tem pogledu je naše stališče jasno in smo ga točno tudi že povedali. Mi stojimo na stališču, da uiora vsa produkcija biti v rokah naših domačih ljudi, odnosno družb. Nismo proti tujemu kapitalu, ki naj pride v našo zemljo, toda lle v obliki kredita, ne pa kot osvajajoča in našo domačo industrijo daveča produkcija.
To velja tudi glede zavarovanja. Po obstoječih mednarodnih pogodbah je tujemu kapitalu delovanje v naši zemlji ravno v zavarovalni stroki dovoljeno. Ker je prepoved nemogoča, potem je dolžnost državne oblasti, da izda predpise, da tuji kapital v zavarovalni stroki s svojo kapitalno premočjo ne bo dušil domačih zavodov, temveč da bo no stopal kot gost in tako uredil svoje poslovanje, da se bodo naši domači zavodi zamogli naravno razvijati. Konkurenca, ki jo nekatera društva s tujim kapitalom izvršujejo s poslovanjem,
k: zavarovalni tehniki več ne odgovarja, mora državna oblast odstraniti s predpisom minimalne premije, to je premije v oni višini, ki je še potrebna, da se pokrijejo nastale škode, s poslovanjem združena režija, da se nalagajo zavarovalno tehničnim predpisom odgovarjajoče rezerve ter da se zbirajo fondi za katastrofalne škode. Take predpise mora izdati državna oblast, ki nikakor ne sme dopustiti, da postanejo domači zavarovalni zavodi žrtev premoči tujega kapitala.
Vodstvo posameznih in tudi tujih zavarovalnih zavodov morajo imeti v rokah zares narodne, v nacij onalnem oziru neoporečne osebe, ki z vsem srcem in vso dušo ljubijo naš narod in čutijo ž njim ter imajo res namen, da vrše zavarovalno poslovanje ne samo v korist tujih družb, temveč An, kar je glavno, v interesu našega ljudstva. Tudi ostali na-stavljenci morajo biti ljudje naše krvi, kajti v naši zemlji naj pridejo pred vsem do kruha pošteni, nadarjeni in sposobni domačini. Na-cijonalni momenit in vprašanje kruha zahteva, da državna oblast tudi v tem pogledu napravi red.
Veliko vprašanj© je Oprava denarja, ki se zbira po vplačanih premijah. Nalaganje premijskih rezerv mora popolnoma odgovarjati zahtevam zavarovalne tehnike. Državna oblast mora za to skrbeti in preprečiti mora, da denar pod katerimikoli oblikami ne odide v inozemstvo, ker le na ta način bo ohranjen našemu gospodarstvu, iz katerega je prišel in v katerega naj se v obliki kredita zopet vrne, da bo dvignil našo domačo produkcijo.
Da državna oblast tako postopati mora, o tem so prepričani že najširši sloji in resolucija kongresa pravnikov, ki se je pred kratkim vršil v Beogradu, je le izraz tega ljudskega čutenja. Resolucija zahteva, da se izvrši takoj zednjačenje zavarovalnega prava v naši državi, pri katerem delu se pa ne sme kratko-malo nespremenjeno prevzeti zavarovalne zakone kake druge države, temveč se mora ozirati tudi na prav posebne prilike v naši zemljo Zgoraj smo v tem pogledu omenili najvažnejše točke, na katere bo morala državna oblast prav posebno pozornost polagati in s posebnimi odredbami, odndsno z zakonodajo tako urediti, da bodo zavarovalni zavod,i vodeni od nacijonalno neoporečnih ljudi, da bodo imeli zavarovanci popolno jamstvo za svoje prihodnje odškodninske zahtevke, da našemu narodnemu gospodarstvu ne bo odtegnjen pri zavarovanju zbrani kapital in da bo našim domačim zavarovalnim zavodom pri pravilnem tehničnem poslovanju zagotovljen uspešen razvpj in soliden obstoj. Državna oblast mora skrbeti za to, da zavarovanje v naši zemlji v interesu našega naroda ohrani svoj posebni socijalni, ekonomski in nacijbnatni značaj.
Bolgari in naše vprašanje
Ne brigati se za Bolgare in njih emigrantska vprašanja, to je baš napaka, ki je prav takšna kot tista, da se Slovenci ne brigajo za srbske interese v Albaniji, na Egejskem morju, ali da se Srbi ne brigajo za hrvat-ske v Istri in na Reki, za slovenske v Trstu in Gorici, i. t. d. Kaj čuda, če potem ni prave ljubezni in enotnosti med nami! Velike napake, da je v Bolgariji preveč simpatije do Italije, smo mi sami bolj krivi kot Bolgari! Do danes smo stali na krivem nacijonalnem, nejugoslovenskem stališču, da se o bolgarskih zahtevah ne sme govoriti, ne pisati, in to zaradi — politične situacije! Tega so se držali sami nacijonalisti, čeprav je to in tako situacijo ustvarila stranka, ne nacijonalizem! Bolgari hočejo, kot je znano, izhod na morje in tu .je na zeleni mizi — naš zaveznik Romun. Zavezniki ne delajo z Bolgari mnogo boljše kot Italijani i Jugosloveni v Italiji. Romuni so še »prijazni« napram slovanskemu življu v Besarabiji! Njih zavezništvo plačajo Slovani drago! Jugoslavija se mora za to
interesirati! če smo nacijonalisti nad strankami, zato ni treba, da smo nepolitični, še manj pa, da se pokorimo nazorom katere stranke! Potem pa se vprašajmo, kdo nam je več: zaveznik ali brat, Jugosloven! Vprašanje, ki obstoja v Bolgariji glede Makedonije, ne pride več v poštev, Če se postavimo na narodno naravno stališče jugoslovenstva brez ozira na današnje stanje. Na tem stališču pa je potem treba pisati in govoriti o morju in o Dobrudži kot o svojih stvareh, ker so tudi zares naše in zamolčati jih, ne prinese nobenemu nič dobrega in jih tudi ne uniči, še manj reši! Torej, bratje Bolgari in mi nacijonalisti, na dan z besedo!
Nam se zdi »čudno«, če nam Bolgari potožijo o bratih v Romuniji, ker kaj naj — slovensko Glasbeno matico to briga! Če pa politiko ne briga, mora pa brigati Glasbeno matico, ki je zaradi te nebrižnosti tudi šla v Bolgarijo! Kaj pa je kulturno zbliževanje, nego fina politika!	A.	M;	’
Naš pravi domači izdelek!
TVORNICA
CIKORIJE
Naši Westfalci so končno dospeli na cilj. Vsa groza, ki jo je ustvaril 9. oktober prešlega leta, se je obnovila v njih ob grobu Njega, ki je bil najboljši oče svojim v hiši in ki je skrbel z isto ljubeznijo za svoje sinove, raztresene širom sveta. Težke rudarjeve roke so se stisnile v pest, ali bol je bila jačja od moške volje. Ko je grob pokril venec z napisom »Westfalski Slovenci svojemu kralju«, so se zazibala v delu ojeklenela telesa in zategnjen plač je napolnil grobnico...
Še en spomin na Oplenac. Tenke voščene sveče, ki bodo gorele v daljnih domovih West-falskih Slovencev, si je vzel vsakdo s seboj in že smo morali zopet na pot. V divjem tempu smo se vračali v Mladenovac, da še ujamemo vlak.
S povratkom v Beograd je prišel drugi del pota naše delegacije, ki je veljal živim.
Kratek ogled mesta in nekatere nujne poti^ so izpolnile preostali del popoldneva. Zvečer je bil prirejen v čast delegaciji banket »Pri dveh Jelenih« od ministrstva za socialno politiko. G. Hadžič, ki je neumorno spremljal na vseh potih, je zastopal ministra in se v njegovem imenu zahvalil Westfalskim Slovencem za njihovo d«k> v tujini v korist svojemu narodu in državi. Prav tako prisrčno je bila izrečena zalivala prisotnim Nemcem za njihovo podporo našemu življu v Nemčiji.
Drugo jutro je fcila sprejeta delegacija od g. ministra za socialno politiko, kateremu je
razložila svoje dosedanje delo in stanje naših izseljencev na Westfalskem. G. minister jim je obljubljal vsestransko podporo.
Ob pol 10. uri je sprejel delegacijo naš predsednik Središnega odbora Narodne Odbrane br. Ilija Trifunovič. Točno na sekundo so se odprla vrata njegove sobe. Mogočna postava vojvode se je pojavila v okvirju vrat. Naši Westfalci, ki so imeli priliko že toliko čuti o njem, jim je naenkrat dokazal, da spremlja z vso pozornostjo tudi njih življenje daleč od domovine, so stali nasproti »človeku, ki jim je izpolnil še vsako dano obljubo«, kakor ga sami označujejo. Kolikor je bilo svečanosti pri tem sprejemu vsled same prisotnosti vojvode Trifunoviča, toliko je bilo toplote v njegovih kratkih in jedrnatih besedah. Naši Westfalci so bili tu ponovno opozorjeni na svojo sveto dolžnost napram domovini, a prejeli tudi zagotovilo Narodne Odbrane, da imajo v njej vedno tistega pomočnika, ki ne pozna nikakih ovir pri tem delu in ki jim bo dala vso ono podporo, ki jim je potrebna.
Delegacija je obiskala tudi savez S. K. J. Br. Tuna Brozovič ji je razkazal vse zanimivosti te historične hiše, kakor tudi vse sokolske trofeje in dragocenosti, kijih hrani Savez.
Popoldne so si ogledali naši Westfalci Beograd, večerni vlak pa fih je zopet odpeljal proti Ljubljani, kainor so prispeji dpe 20. p. m. utrujeni ali polni novih lipov in volje do dela v čast in ponos Jugoslavije v tujini.
Slovensko ..plemstvo" še živi!
Westfalski Slovenci na Oplencu
Delegacija Westfalskih Slovencev, ki je prispela v svojo domovino, je odpotovala na grob svojega velikega kralja Mučenika dne
17.	p. m. Z njimi so šli tudi trije Nemci, ki so se pridružili potovanju naših rojakov v Diisseldorfu, med njimi, znani nemški publicist g. Kili.
V	trenutku so bili pozabljeni vsi križi in težave, ki 30 jih imeli s pripravami za to pot. Vodja delegacije g. Bolha je z njemu lastno voljo skrbel za razpoloženje, ki je potrebno ljudem, ki po tridnevnem tresenju svojih kosti v zaprtih avtobusnih kletkah od Diissel-dorfa do Ljubljane nastopijo novo tridnevno potovanje v železniškem vozu. Po njem obnovljen spomin na pokojnega kralja v zvezi z življenjem naših izseljencev so pregnali vsako utrujenost in vzbudili znova voljo zahvaliti
se še enkrat svojemu največjemu dobrotniku v njegovem tihem domu na Oplencu. Pozno
v noč je tekel razgovor, vedno znova pa je zazvenelo ime Mučenika.
Jutro nas je zalotilo že daleč v nepreglednih ravninah Fruška gora, Ruma in malo zatem Zemun. Na pragu Beograda je pričelo niecl našimi izseljenci novo življenje. Drveči voz je spremenil na železnem mostu preko »ave svojo enolično pesem in nas opozoril na izstop, i
Na postaji nas je že pričakoval g. Hadžič iz ministrstva za socialno politiko. Prisrčno pozdravi stare, znance in še novince na beo-
frajskih tleh. Zajtrkovali smo v restavraciji otgla Petrograd. Naši Westfalci s svojimi nemškimi prijatelji vred so na mah pozabili na surovo maslo in belo kavo ter s pravo »balkansko sladkosnednostjo« posrebali tursko kavo.
Malo po osmi uri smo nadaljevali pot do Mladenovca. Tu nas je že čakal avtobus. Sofer-redov v snežnobeli bluzi in kapi, eleganten od glave do pete je pomagal vstopati z galantnostjo, ki bi delala čast vsakemu kavalirju na parketih salona. Od tega trenutka pa do vOplenca si čutil nehote podrejenost neki višji sili, »ki deluje z matematično točnostjo, brez izgubljanja besed, brez vsakega nepotrebnega giba z naglico, ki nastane sama po sebi vsled predvidevanja in odstranjen ja vsake ovire tempu«, kakor se je izrazil eden izmed nemških potnikov.
Oplenac je mogočen po svojem vtisu, ki ga napravi na vsakega posetnika. Vsebina, ki jo hrani to dragoceno umetniško delo, pa zatemni ves ta Blesk. Temnomodra barva, ki še preliva v divui harmoniji marmorja iu mozaika, ti ne dopušča ogleda posameznih umetnin m te vedno znova spominja na svetost
tal, na katerih stojiš.
Nekateri priimki nam kažejo nedvomno pogansko dobo, so torej ca. 2000 let stari! Ali še starejši! Najprej so tu razni tisti priimki, ki so nastali od imena osebe, delo! To niso kratkomalo očetovstva, ampak osebna imena več članov v družini, plemenu! Tradicionalno ime vsakega člana v plemenu je postal priimek, pri Hebrejcih n. pr. Levi. Pri Hebrejcih je lahko, ker poznamo njih zgodovino, ne tako pri Slovencih! V marsikaterem primeru pa bo slovenski priimek nadomestil celo poglavje nenapisane zgodovine. Po najstarejše priče je pa treba iti na zapadno mejo, v Alpe. v beneško ravnino! Priljubljenost imena Marija (Marjan), Mara, Marica, nam tam največ pojasni Sta. Marizza, praslovanska naselbina ob Tilmentu. Priimki imajo svojega zaveznika, in ta je krajevno ime! Ali je priimek od kraja, če je družina tam bivala! ali mu je samo na ta način dalo ime! V enem in drugem primeru imamo slovansko plemstvo pred seboj! Zato išči izvor svojemu priimku v krajevnih leksikonih in v kartah! Pri tem je Jreba seveda precej potrpežljivosti! Ko si našel, veš tudi od kod: tvoj Tod in krajevno imenoslovje ti pomaga raztolmačiti — »grb« tvoje družine! Navadno da ime nekemu kraju soseščina, ne kraj sam in tako nastanejo za-bavljivi »grbi«, celo porogljivi, 11. pr. Polž Višnje gore! To pa se godilo, ko je Višnja gora postala mesto in dobila »pravico« do »grba«! Pristni znak »višnje gore« je ta gora. Grbi, ki so nastajali v srednjem veku, nas ne smejo motiti! Družina, ki je postala viteška, si je hotela ustvariti čim lepši grb tako, da te slike večinoma nimajo več pravega stika z zemljo in rodbino! Potem pa je treba imeti , pred očmi še priimke, če ji ni dovolj časten, ki ji je hil od sosedov pridejan! V enem kraju je več priimkov, ker so se začeli ljudje seliti sem pa tja, pa tudi sicer dobi hiša .svoje ime, takoimenovano domače ime (dom-hiša).
O tem imenu, ki je prečesto porogljivo, ne bo šel iskat novi plemenitaš svoj grb, Če mu ne bo ugajalo! Marsikdo se je tudi sramoval svojega pokolenja in tako so v srednjeveških grbih slike, ki nam o plemenu ničesar ne povedo! Končno pa so vladarji sami milostno izpreminjali grbe in jim »darovali« lepšo barvo, zlato zvezdo i. t. d., tudi značilne simbole za hrabrost, n. pr. leva, za moč tura itd.
Ostanimo pri nesporočenih grbih! Poglejmo in pfliŠČimo, kako je naš narod čuval svoja imena, ker se je zavedal, da je v njih plemstvo, da je v njih grb in stara družinska east m slava! Koliko zaničevanja in preganjanja je moral prestati tisti, ki je čuval svoje pogansko ime! Pri tem mu je pomagala družinska tradicija, od koder je dobilo pleme tudi ime,^ da se je tudi v novi veri pečal z božjim, bil je n. pr. cerkovnik, duhovnik, ali samo rezbar svetih podob! Še danes najdemo te in take priimke'V takem delu! Ngš©l
sem n. pr. križe, ki jih je rezal — Malik! Duhovnike boste srečgli, ki imajo mitološka imena: Vodopivec, Beloglavec i. t. d., ki jih znanstvenik spozna za mitološke! Bogve, kako daljnji predniki so služili maliku ali — gozdnemu duhu. Zanimiva so n. pr. imena za duhovnike: Murovec, Černigoj, Meznarič, 2e-ga (žgati), Švara, Terpin, Razpet, Kumar, Podobnik, Marinič, Blažko, Kurinčič, Pirih, Požar, Požareli, Čargo, Bergant, Božič, Bele, Katolik, Kotnik, Viternik, Snedic, Pšeničnik Križaj, Bohak, Hudelist, Vropivšek, Vračun, Merkus i. t. d. ali: župnik, kaplan, škof, papež, kardinal i. t. d.
Znanstveno delo ga. prof. Kostiala čaka naslednikov! Nujno je potrebno tako delo na naši zapadni, izgubljeni meji iu na Koro-skem!: Imena so zgodovinski dokumenti in kdor jih v boju z nasprotnikom zanemari, naj ?! ??.m PriPi&; izgubo! Dan na dan izpreminja Italija našim ljudem imena. Kdo ve, koliko 111 katera imena so bila že potujčena? Na znanstveno« delovanje italijanske komisije za izpreminjanje imen smo imeli le pomilovalen nasmešek, med tem pa> znanstveno ali ne, naš živelj izgublja svoje slovensko lice, svoje dokumente, svoje »grbe«! Kaj so naši znanstveniki naredili proti temu barbarskemu početju!? Ali ni skrajni čas, da se začne v naših znanstvenih krogih misliti na znanstveno proučevanje naših priimkov? Prej bo seveda treba še h krajevnemu imenoslovju iz istega namena! Tudi tu sipo često. pustili tla nasprotniku!
Med nami je seveda mnogo tujcev'mase-ijemh, ki so danes naši Slovenci, vendar jih med naše »plemstvo« ne bomo štel)! Vendar pozor! Ah Sarelli ni že v Italiji od Kosorela,? Italijanski »koren« nam še ni dokaz: Kašte-ane je sicer od »KaŠtela«, ki je kot tujka bil v narodu v rabi, ima pa slovensko obrazilo 111 končnico (Rožane, Obrdank). Tu morata jezikoslovec in zgodovinar roko v roki na delo! Tam doli je interes za tuznanstvo ' j l1 °.v 9ukr°s!aviji! »Edinost« je prinašala od časa do casa članek o tem vprašanju! Cas je, da vzbudimo tudi v svobodni domovini za-mmanje za to tako interesantno, a tako težko delo. Narodni ponos se bo zbudil, ki še mar-s,k'e sPl!	(Konec.)
Po naši zemlji
Koprivnik pri Koteviu
V ilustracijo razpoloženja kočevske manjšine naprani slovenskemu narodu sporočamo naslednji slučaj:
Vag Rajhenav leži eno uro hoda od Koprivnika. Tu so bili ljudje do zadnjega časa še precej spodobni in prijazni slovenskemu življu. Sedaj pa, ko je začel širiti Kultur-bimtf svojo prosveto med kočevskim narodom, so tudi vaščan:	vasi	naenkrat	postali	odur-
ni in kritični.
Pred kratkim se je hotela in bi se imela, ker si je vzela že stanovanje v njem, naseliti v vas Rajhenav neka slovenska družina z dvema šoloobveznima otrokoma. Ko je prišla, da si osnaži najeto stanovanje, ga je našla popolnoma demolirano, t. j. brez vrat in oken. Takoj je postalo jasno, da so to napravili domačini, baje Jugendgruppe od Kulturbunda< namenoma, da s tem preprečijo nastanitev slovenske družine v vasi. Posebno jim pa nista po volji šoloobvezna otroka, katera bi pomnožila šolski stalež slovenske mladiine.
Poškodovanje stanovanja je bilo javljeno tukajšnji orožniški komandi. 0 takih metodah za preprečenje naselitve slovenske družine posebno s šoloobveznimi otroki pa prosim«, da poročate.
V bližnji bodočnosti hočemo obravnavati ter obelodaniti zvijače naših dičnih kočevskih velepoliitikarjev, katerih se poslužujejo za donelo svojih nepoštenih ci- jev posebno na šolskem vprašanju.
*
Dne 24. Vil. it. 1. je neki občinski odbornik na od borovi seji kriče zahteval, da se mora na seji govoriti nemško, ne pa slovensko, t. j. v državnem jeziku.
Dne IS. IX. 1.1. smo vam poročali v našem poročilu o govorjenju neke gospodične, učiteljice v Koprivniku, proti vrednosti našega slovenskega jezika, čaš, da mi Slovenci še ? svojim la st m: m jezikom ne moremo niti do Sarajeva, kjer se morajo posluževati nemškega jezika.
Dne 15. t. m. je bila seja pomožnega odbora občine Koprivnik, katere se pa neki odbornik ni hotel udeležiti ter je svojo odsotnost motivr.ral s sledečim: Seje se ne ude-
ležim, ker je nesmiselno, tam se govori samo slovensko.
Predsednik tega odbora je dal to izjavo takoj na zapisnik ter tudi napravil prepis zapisnika, da ga pošlje sreskemu načelstvu. Gospod župan Roscbitsch (po naše Rožič) pa noče odposlati omenjenega prepisa zapisnika, z izgovorom, da mora zaslišati prej še obe stranki, t. j. občinskega slugo in prizadetega odbornika.
V	vsem tem se jasno zrcali spoštovanje kočevske manjšine do našega državnega jezika, oziroma njihova toliko povdarjena lojalnost. Preje bi že človek verjel takemu zatrjevanju, a danes, ko je vse zastrupljeno od veJenemške propagande, je pa nesmiselno.
*
Voditelji kočevske manjšine spletkarijo vsepovsod in kakor smo sedaj doznali iz zanesljive strani, delujejo sedaj' na tem, da bi na podlagi najnovejše odredbe (št. 1095 z dne 10. 9. 1985, srez kočevski) o pregrupaciji občin zedinili, boljše rečeno, zbrali vse kraje, kjer prebiva kočevska manjšina, v eno skupnost, t. j. pod kočevsko sresko oblast.
Tako so po naročilu štabnega vodstva kočevske manjšine napravili prebivalci vasi Planine in drugih okoliških vasi, ki so sedaj sestavni deS* občine Črnomelj okolica in tako tudi del sreza črnomaljskega, da se priključijo k občini Koprivnik pri Kočevju in tako tudi seveda k srezu kočevskemu. Komur so pa znane krajevne razmere in razdalja Planina—Črnomelj (1 in pol ure hoda), ali pa Planr.na—Koprivnik (1 in pol ure hoda), odnosno Planina—Kočevje (sresko načelstvo 4 in pol ure hoda), ta ve, da gre za politični namen.
Ze iz navedene razdalje od Planine (cen-truma pregrupacije željnih vasi) do Črnomlja, nasprotno iz Planine do Kočevja, je takoj razvidino, da tu mirna nikakega pomena gospodarsko vprašanje ali morda kaka razlika terenske razdalje, temveč le rafinirano izigravanje odredbe za združitev vse kočevske manjšine pod eno sresko oblast, t. j. kočevsko. Itak se je topogledno z nacijonalnega stališča veliko zagrešilo že prd prvi pregrupaciji občin, odnosno bi bilo treba pozvati one gospode, ki so preprečili znani dr. Sajovičev toza-
devni predlog in načrt, na pranger narodovega zaničevanja.
L’ parno pa tudi, da bo znala banska uprava in druge oblasti te pojave v kali zadušiti ter da ne bo postopala prav širokogrudno z ozirom na to, da nam je vsem dobro znano, kako postopajo avstrijske oblasti z našim narodom preko meje.
Nasprotno bi bilo pa zelo priporočljivo, da vzame državna oblast dr. Sajovičev načrt in predlog za komasacijo občin v kočevskem srezu ponovno v delo ter reši to vprašanje v državno nacijonalnem duhu in s tem spravi s sveta spaka, ki je bila porojena iz političnih in volilnih obljub slovenskega politika kočevski manjšini.
Tudi bi hilo priporočljivo, da bi se topogledno otvorila javna, jasna in odkrita debata, ker, ako je manjšina toliko predrzna, da je započela z delom v tej smeri, je naša sveta dolžnost, da preprečimo to njihovo akcijo in da sploh enkrat za vselej zmanjšamo njihovo aktivnost.
Naš pokret
Pisarna N j. Vel. kralja, središnemu odboru Narodne odbrane
Pisarna Njeg. Vel. Kralja je poslala pod št. 8727, dne 9. septembra 1935 Središnemu odboru NO naslednji dopis:
»Po najvišjem' nalogu, pisarni Njeg. Vel. Kralja, čast je izjaviti, zahvalo Sred. odboru NO za rodoljubne izraze udanosti in toplih želja Nij. Vel. Kralju ob priliki Njeg. rojstnega dne. Ob isti priliki je pisarna Nj. Vel. Kralja od -podaj .imenovanih odborov NO prejela pozdravne brzojavke in ima čast prositi Središni odbor, da jim po najvišjem nalogu izvoli izjaviti zahvalo «
Sledijo imena krajevnih odborov NO, med njimi: Hrastnik, Jesenice, Kranj, Ljubljana, Koprivnik pri Kočevju, Trbovlje, Ljubljana-Vič, Ljubljana-šiška, Ljubi jana-Št. Peter-Mo-ste, Sevnica, Zagorje, Gornji grad, Laško, Ježica, Laško, Krško, Ribnica, Rečica, Radeče, Borovnica.
O0ČNI ZBOR Krajevne organizacije Št. Jakob-Trnovo-Barje bo v soboto dne 12. oktobra 1.1. ob 20. uri pri češnovarju.
Krajevne organizacije NO Zagorje v nedeljo dne 13. oktobra ob 9. uri dopoldne.
Krajevne organizacije NO Trbovlje v soboto dne 19. oktobra ob 20. uri v Sokolskem domu.
Udeležba za vse članstvo obvezna!
Novi odbori
Središnji odbor v Beogradu je potrdil novoizvoljene uprave naslednjih krajevnih organizacij Narodne Odbrane:
BOROVNICA:
Upravni odbor; Predsednik: Švigelj Franjo ml., trg. sin, Breg, podpredsednik: Pristov Anton, šolski upravitelj, tajnik: Zupan Mihael, šef stanice, blagajnik: Švigelj Franjo ml., pos. sin, odbornika: Gabriel Drago, žel. uradnik in Franc Lado, akad., vsi v Borovnici. — Nadzorni odbor: Ambrožič Anton, elektromonter in Ramovš Albina, poštna uradnica, oba v Borovnici.
GORJE PRI BLEDU:
Upravni odbor: Predsednik: Ogris Kri-spin, šum. uradnik, Gorje, podpredsednikr Stana Janko^ knjigovodja, Blejska Dobrava,, tajnik: Sodja Lovro, delavec, Blejska Dobrava, blagajnik: Ženiva Anton, delavec, Gorje, odbornika: Kocijančič Jakob, posestnik, Gorje in Kos Janko, delavec, Blejska Dobrava. — Nadzorni odbor: Čop Matevž in Starič Franc, oba delavca iz Blejske Dobrave.
HKASTNIK:
Upravni odbor: Predsednik: Farčnik Ivo, uradnik TPD. podpredsednik: Hofbauer Lojze, učitelj, tajnik: Tušek Drago, delavec, blagajnik: Draksler Blaž, strojevodja TPD, odborniki: Gačnik Vilko, delavec, Plazar Stanko, delavec, Ruter iStanislav, šef stanice, Va-bič Jože, delavec in Dolinšek Miloš, paznik TPD. vsi iz Hrastnika. — Nadzorni odbor: Menih Jože, električar in Volk Stane, učitelj, oba iz Hrastnika.
VIČ-GLINCE-ROŽNA DOLINA Upravni odbor: Predsednik Ažman Andrej, delovodja. Vič, podpredsednik: Jamnik Alojz, dipl. agronom, Glince, tajnik: Kosec Lipe, drž. nameščenec, Rožna dolina, blagajnik: Pišljar Rudolf, bandažist, Glince, odborniki: Gašperin Janez, ključavničar, Rožna dolina, Marinčič Ivan, stavbnik. Glince, Podlogar Karel, bančni uradnik, Glince. — Nadzorni odbor: Borštnik Bruno, železniški uradnik, Rožna dolina in Franc Klemenčič, slikar, Glince.
Akcija Narodne Odbrane »Svoji k svojim" I
Bivalni stroji od Din 1600-- naprej. Otroikl votiiki •4 Din 200'— naprej. Dvokolesa od Din SoO*— »aprej. ^Sach«44 motorji od Din 6000*—■ naprej pit
#»
TRIBUNA"
F. BAT) E L, LJUBLJANA. ImMi ««* 4
C«niki franko!	Ceniki	franko!
KAMNOSEŠTVO
FRANJO KUNOVAR
LJUBLJANA Sv. Križ, Tel. 27-87
SPOMENIKI PO NIZKIH CENAH Zahtevajte albumi
NALAGAJ
svoje prihranke vj
HRMILHICO DRAVSKE BUKOVINE
(PREJ KRANJSKA HRANILNICA)
V LJUBLJANI
Zanjo jamči
vsa Dravska banovina z VSetn premoženjem in vso davčno močjo
DOMAČE PODJETJE
PODRŽAJ CIRIL,
IG 147 PRI LJUBLJANI
izdeluje brzoparilnike 13 različnih velikosti od 50 do 300 1 po Din 500‘— do 2000'—, gnojnične sesalke po Din 550'— in 600"— štedilnike in toplovodne kopalne naprave.
Brzoparilniki in gnojne sesalke so v ognju pocinkani, po kakovosti ne zaostajajo za inozemskimi izdelki ter so približno za polovico cenejSi od njih!
Solidno, prvovrstno delo, trpežnost in praktičnost mojih domačih izdelkov je najboljše priporočilo!
IP
Tel. Int. 23-07 in 34-81
J. BONAČ sin
L kna/k Ljubljanska karionažna tovarna Ljubljana Tovarna za papir in lepenko KOLIČEVO * DOMŽALE
Centrala: LJUBLJANA topova 16
Vsakovrstne karton a že,1 papir in lepenka
T o v a r'n i š k	n a m k e:
Brzojavke:	za toajefnl papir .Sanol* in .Hermes- za registra-
Bonač sin Ljubljana jorje jn mapc za korespondenco .Hermes* in »Redos*
Uufadus
mit*
MILO .
f%calhi pcaitk
sta PRISTNA DOMAČA IZDELKA tvornice, ki dela z DOMAČIM KAPITALOM in domačimi delavci in nameščenci.
Kvaliteta teh dveh izdelkov je boljša, ker je njuni izdelavi posvečena največja pažnia-
Kupujte samo res domače izdelfee/
 	...	,	,	,	-	, t« i »-»-c« _	Tlaka fotfnr— Merkur Ipredrtnvnik Otmar MUtalek). Vsi v Ljubimi
Ureja odbor. - Odoovafa m izdaj« za Narodno nh»—lian iihn—n zadrapo, r. z. z a. z, Miroatav Maieac. -