Cvetice življenja
rajsko lepej dolini, katero so okroževali visoki, gosto obrasteni hribi, dvigal ¦fj^) je ponosno v zrak svoje bele stolpove gradič iraovitega grofa.   Lep vrt, v katerem je cvetelo vse leto na tisoče raznobojnih cvetic, obdajal je gradič na okrog. Nekoliko višje od gradiča, mej košatimi hojarni, stala je ponižna selska koča. V njej je živela mlada vdova se svojira mladoletnim Milančkom.
Milanček, zlatolas deček petih let, pač še ni vedel, kake skrbi in kaka žalost muči materino sree, odkar rau je umrl nenadoma njegov dobri atej. Njegove žive, modre oči so zrle še nedolžno tja v daljni svet iu njegov rudeeelični obrazek ni pobledel, če so se po velih licih njegove matere udrle včasih debele solze ter je giasno zaihtela. Deček še ni poznal nobenega gorja človeškega življenja!
nMainica, si li hnda nanie?" — popraševal jo je in se oklenil njenega vratu. nAli si bolna?"
In mati je zmajala z glavo, tožno se uasmehnila, pobožala nm zlate kodre, in rekla: ,,Nič, nič! Le priden bodi, pa moli k Bogu za pokojnega ateja in za svojo raamico, katerej je pač še malo cvetic evetelo v njenem življenji!"
11*
< J72 >
Ves vesel na ta odgovor dirjal je Milanček na prosto. In kako bi ne bil vesel, saj njegova mamica ni huda nanj in tudi bolna ni.
Ali vender! — Še malo cvetic! — rekla je mati. — — Kodrolasi Mi-lanček se zamisli ter nemo stopa po mahovitik tleh naravnost proti grajskemu vrtu. Ondii nasloni glavo ob nizko.- živo mejo ter sanjavo gleda preko cvetičnih gredic. Oj, koliko je tu cvetic, rudečih. beJib, modrih, rtimenib, višnjavib — ve-
likih in majhenih! — Njpgova rnamica pa želi samo malo cvetic!--------Nehote
se  ozre  po  oknih — nikjer žive duše;  pogleda po ?rtu — nikogar ni videti in — Milaneek vže stoji sredi cvetic ter stegne roko po krasnej roži.
nMilan, ne kradi!" — zakliče nek glas v dečkovem srci in roka mu omahne.
Ali je to krasti, če prinesem svojej dobrej mamici nekoliko rož!? — Tn kdo me li vidi? — misli si Milan.
,,Bog vse vidi in vse ve!" — kliče.mu zopet oni srčni glas in znova se mu zgane roka.
In kje pa je ijubi Bog? — vpraša se Milan. V vrtu ga ni, sicer bi se videla vže iz            
dalee njegova dolga, bela brada in njegov zlati plašč. — Izvestno je v nebesih, od            
koder gleda doli na vrt! — Ali nebo je gosto prepreženo z oblaki, — ne vidi se    prav nič skozi. — stoj! ondu le gleda iz oblakov raajbna proga neba in tam mordas..      
Milanček  strahii  zarudi,  ker Ijubi Bog ga je morda videl,  kako je stegal           
roko po lepej roži. Tiho se splazi nazaj k vratom ter se še jedenkrat boječe ozre po onej progi na nebu — iu glej, zagrnili so jo popolnoma oblaki.
Zdaj me pa Bog ne vidi! — misli si takoj Milan. Zdaj jepravičas! — in hitro steee k rožara — cvet za cvetom pada. — — —                                                   
„Juh, mamica!" — privriskal je deček domov. BTu imaš cvetic, da ne bodeš            
vee plakala!  Kadar bode tako oblačno, da me Bog ne bode videl, pojdem pa še           
ponje ua grajski vrt."                                                                                            
nTakih cvetic nisem mislila, Milan raoj ljubi!" — zavrnila ga je resno mati. nNesi takoj gospodu grofu cvetice nazaj, povej mu svoj pregrešek iii prosi ga odpuščenja! Dokler tega ne storiš, ne vrni se k raeni! Zdaj idi!"                         
Burao je utripalo Milanu sree, ko je stopal po kamenitih stopnicah navzgor           
v grad.   In ko je srečal na hodniku gospoda grofa.   tedaj  ni  raogel  več  zdržati     svojili solza; glasno ihteč je priznal svoj pregrešek ter milo prosil odpuščenja.    ¦      
Ginen je bil grof dečkove skesanosti.   Popraševal ga je mnogo o njegovej            
materi ter mu naposled dejal:   ,,Le uesi cvetice svojej materi,  ki ti bode,  kakor. '     jaz, rada odpustila! Eeci jej pa tudi, da naj pride takoj jutri k ineui v moj grad,            
kjer si bode se svojo pridnostjo marsikaj zaslužila. A ti ostaneš pri raeni, ker te            
Bog iraa rad in te je poslal k mcni, da te vzprejmem za svojega sina."                     
Tako se je tudi zgodilo. — Milanova mati, ki je bila v ročnih delili dobro izurjena.  ostala je do svoje smrti v gradu,  a Milana je poslal grof, ko je defek           
vže nekoliko odrastel, v mestne šole, kder sejepridno učil In po dovršejiili naukih     postal občespoštovan uradnik.                                                                                          
Ljubezen, pridnošt in poštenost njegova pa so bile cvetice, Vi so še do\go bile kinc življenju Milanove matere. .                 Fr. G. ftidkrimsU.