Fr. Ks. Mcško: Crna smrL 7 VII. V avgustu mesecu. Po deželi še strašna, moreča vročina. Kakof vse druge vire tolažbe in pomoči, je srd božji zaprl tudi zatvornice neba, da ni smelo in moglo dati dežja. Polje je v vročini gorelo, vse ozračje je puhtelo težke, dušeče soparice. Zemlja je pokala, da so vse križem zevale široke, globoke rane. Trava, kar je ni bilo solnce že povsem požgalo, je rumenela, se zvijala, 'prasketala. Kakor ljudje pod koso dekle božje, črne smrti, so poljski pridelki, kar jih je pač bilo, urnirali pod pekočimi žarki solnca. »Katerih ne bo pomorila kuga, bodo pomrli od lakote,« so trepetali ljudje. »Pa nas bo Bog res vse uničil, nikogar se usmilil?« Na Veliko gospojnico popoldne je bila minoritska cerkev spet polna vernikov, povsem zbeganih, v cerkvi iščočih tolažbe in pomoči. Krščanski nauk je imel sam oče gvardian. Proti yolji so se mu oči s solzami zalile, ko je stopil na prižnico in je videl pred seboj to plašno, drhtečo množico. Kaj čudo, da je bila, ko je pričel govoriti, slednja njegova beseda usmiljenjc, upanje in tolažba. »... Zdi se, in od drugod prihajajo ista poročila, da strašni pokolj prenehava. In veri.jem, da je konec kazni božje blizu. Zakaj Bog, Stvarnik in Oče naš, nas ne bo vseh uničil, ne nas popolnoma iztrebil . .. Pri krvi Kristusovi, predragoceni, za nas grešnike preliti, ga danes spet prosim, rotim, naj se nas usmili! Pri sedmih pekočih ranah Matere njegovega edinorojenega Sina ga prosim in rotim, naj nam prizanese! Vemo, da smo nevredni; spoznavamo in pripoznavamo, da smo kazen zaslužili. A po neskončnem svojem usmiljenju naj prizanese! Naj prizanese materam, doječim, blagoslovljenim! Naj prizanese otrokom, čistim in nedolžnim. In zaradi čistih in nedolžnih, ki ga niso še nikoli žalili, nam grešnikom . ..« Kakor je govoril na Vnebovzetje Marijino patcr gvardian, se je res zdelo, da je že naslednje dni kuga ponehavala. Že so si ljudje oddihali, žc so v novem upanju prosteje, veseleje zadihali. A kikor bi smrt začutila, da se bliža konec krutemu njenemu vladanju, je proti koncu avgusta na novo zadivjala z vso neusmiljenostjo in močjo. Tedaj je tudi v hiši žida Izerlina zavladalo gorje. Tako strašno gorje, da je Aron pozabil svojih zlat- nikov, dolgov in obresti, ki bi jih naj bil tiste dni izterjal; pozabil palačo, ki jo je nameraval kupiti, a se še vedno ni mogel odločiti, da bi jo kupil; pozabil vsega. Samo eno \e mislil, pred enim je v strašni grozi trepetal: »Če bi Rahela umrla!« Na praznik jc prišlo gorje, zadnjo soboto v avgustu. Ponoči je deklica vso noč zmedeno tfovonla, zjutraj ni mogla vstati. Vročica jo je kuhala, neutešna žeia jo je žgala. V glavi ji je gorelo, vse se ji vrtelo, da ničesar jasno misliti ni mogla. Po vsem telesu se je čutila bolno in pobito, kakor bi bila padla z višine na trda tla, ali kakor bi jo bili po vsem telesu zbičali. Na tilniku in pod pazduhami so se ji prikazale črno-modre bule, črne smrti znaki in pečati. Ni še bila preživela tako žalostnega dne Gospodovega. Ker v mestu niso imeli židovske shodnice, je ob praznikih sv. pismo brala, se z materjo o obljubljenem Mesiji pogovarjala. Kdaj bo pač prišel? Ali je vendar že prišel, kakor kristjani trdijo? Jezus iz Nazareta? Je li res ta?« Danes ni mogla brati. Ko jo je mati vprašala, ji li naj čita kako poglavje iz Izaije ali Jeremije, je nemo odkimala. Zabolelo jo je v glavi, če je le kdo glasno izpregovoril. In nič misliti ni mogla. Kako bi danes sledila veličastnemu poletu teh velikanov, v besedi tako mo_očnih? Tako je ležala v polmračni, nizki, a z najdragocenejšimi jutrovskimi preprogami pogmjeni spalnici na snežnobeli, dehteči posielji. Vdano je pričakovala, kaj ji prinese čas: ozdiavljenje ali smrt. Očeta in mater je zajela groza, kakr.ne do tcdaj še vse življenje nista poznala. Zbegani oče je hitel k mestnemu zdravniku. »Rešite mi otroka, milostni gospod! Prgišče zlatnikov, pet prgišč vam jih dam, če mi jo ozdravite.« VKar morem, bom gotovo storil. A zapovedovati smrti ne morem; nisem jaz njen ^ospodar.« Žid si je pulil lase. »Saj ne sme umreti, mojih oči luč, mojega življenja radost! Kaj naj počnem brez nje na stare dni?« Zdravnik je dal zdravila, ki jih je s seboj prinesel: praške, razne tekočine in kadilo, ki naj z njim sobo in vso hišo nakadijo, da kužne kali zamori in nevarnost nalezljivosti zmanjša. Ko je odhajal, je imel za trpeči srci staršev edino to tolažbo: »Proti večeru spet priJ.m. Morda se do tedaj bule razvijejo, da jih morem izrezati in polo^iti bolnici zdravilne obliže. Bomo videli. — Upajte! Rabcla je pač zelo nežna; a tudi mlada, in sicer zdrava. Tako bo morda bolezen zmagala.« »Naj mi vzame smrt vse bogastvo, vse rad dam. Samo moje dete mi naj pusti!« je ječal obupani oče. Zdravnik je zamišljeno odhajal. % »Ne bi verjel, da more ta mož tako ljubiti. Mislil sem, da Ijubi samo denar, A je res: večji zaklad je ta krasni otrok.« Zvečer je spet prišel. In je videl, da je vročina večja, žeja hujša, in se loteva deklice kašelj. Resno lice se mu je zmračilo. Za ihtečo mater in od strahu polblazneŁa očeta je imel edino tolažbo: »Upajmo, upajmo.« Rahela pa fe bila mirna. Kakor v polsnu je Iežala ves dan. Pač je včasih od bolečine in ognja, ki je v nji gorel, poltiho zaječala. A se je takoj prijazno nasmehnila, kakor bi hotela starše potolažiti, ali kakor bi se bila nečesar lepega domislila. Ponoči ji je postalo slabše. Tedaj se je jc polastil velik nemir. Večkrat se je v zadregi skoro plašno ozrla na očeta. V siju dragocene, s stropa viseče svetiljke se ji je dozdevalo njegovo trpeče lice še strožje, nego je bilo navadno. To jo je plašilo. A se je bala, da je njena ura blizu. In morda pozneje ne bo mogla več povedati, kar bi tako rada. Torej pogum! »Oče, ali mi izpolniš veliko prošnjo?« Starec se je nagnil k nji. »Vse, moje dete, vse. Samo povej!« »Pa se ne boš na svoio Rahelo srdil? Glej, pri-  den otrok _očem biti, če se ne boš jezil — in če mi Bog zdravje da.«  »Kako bi se kdo na tebe srdil, ti zlato dete! Samo govori, povej!« Še je v zadregi molčala. Drobni beli roki sta se nemirno poigravali s tenko odejo. Čez čas je zaprosila s tihim negotovim glasom: »Oče, ali bi šel zjutraj k očetom minoritom?« Starec se je začudil. »Po njihova zdravila? Vešči možje so, pravijo ljudje. Toda oče Gabriel, izmed vseh v zdravilstvu najbolj izveden, se je sam okužil, ko je bolnira stregel, in je umrl. Saj veš.« ¦ Bolnica je na lahko odkimala in spet pomolčala. Oči je nemirno v strop upirala, kakor bi od zgoraj pračakovala poguma in pomoči. Še nemirnejša je bila, ko je spet zaprosila: »Ne, oče. Po patra Bernardina bi šel.« »Po patra Bernardina?« se je čudil žid. »Pa čemu bi naj tega klicali?« »Ne, res, oče, saj se ne boš srdil, če ti vse povcm? Glej, obljubil si mi. In vem, da svojo Rahelo ljubiš.« »Ljubim te, solnce moje, Govori brez strahu!« In mu je pripovedovala, počasi, s tihim glasom, včasih prekinjenim po bolečinah, ki so ji Jemale mo- či, da je morala umolkniti, včasih zadušenim po poltihera joku. »Bilo je pred tremi tedni. Poslal si me v Kanižo, k vinotržcu Cesarju. Večjo vsoi:o denarja sem mu nesla, ker sam nisi uiegnil. Ne res, oče, saj še pomniš? — Glej, spominjaš se! — Ko sem se vračala, sem videla, kal-o : ta mlad men" Črna smrt jo zemljo. Še rar\ je brisal kri z i. ti pod cerkvijo sv. Ožbal1) majhni kmeiski deklici. ., vrgla jo med potjo na . i padcu, ubožica. Menih ji ;;; govoril z njo dobro in ljubeče, da mati r_e bi rnogla s svojim otokom bolj ljubeče.« »In potem?« je silil Aron; ves vznemirjen, kaj mu bo razodela, se je povsem sklonil k hčerki in je željno iskal v njenih očeh, kako tajno skrivajo. »Bil je pater Bernardin.« »In potcm? Dalje, dete, dalje!.: Brisal si je potno čelo. Čudne slutnje so mu padale v dušo in jo bolno vznemirjale. »Ni me slišal, ko sem se bližala. Ves pogreznjen je bil v delo usmiljenja in v pogovor z deklico. Po- stala sem, opazovala, poslušala ... In od tedaj sem — neprestano mislila na ta dogodek in na raeniha.« »Gorje mi, kaj govoriš!« »Ne srdi se, oče. Glej, obljubil si mi. Zato ti vse povem. Laže mi bo pri srcu ... Od tedaj sem riodila skrivaj, v gost pajčolan zagrnjena, da me ljudje ne bi tako spoznali, v minoritsko cerkev. Videla sem patra4 darovati njihovo daritev, pri oltarju Mirijame, ki jo oni Mater božjo imenujejo.« »Ne govori, dete, o tem!« Kakor bi ga ne bila slišala, je nadaljevala živahneje, v nekaki zamaknjenosti: »Tako dobra, tako usmiljena se mi je zdela. Pa sem tudi jaz pokleknila pred njen oltar in jo pro« sila, naj nas vse varuje.« »Saj to je malil-ovalstvo.« »Ne vem, oče. A dobrotna se mi je zdela. Veliko upanje se mi jc zmerom v srcu budilo, kadar sem klečala pred njo. In tako mirna mi je bila duša, tako vsa pokojna ... In bi te zdaj prosila, oče, če bi patra Bernardina poklical.« »Da ti pravo vero, vero naših očetov, iz srca izruje? Nikoli! Nikoli!« A se tudi po tem izbruhu njegbve boli ni dala preplašiti. V isti ekstatični toploti je pripovedovala: »Izvedela sem pozneje v rr.estu, da tista deklica ni umrla. Glej, njegova blagosiovljena navzočnost jo je rešila. Morda je on Mater božjo zanjo prosil. Zdi se mi, da mu Mati božja nobene prošnje odreči ne more. Ko bi prosil tudi zame! O Mirijam, Mati božja, ti bi ga uslišala, pa bi mi pomagala, ti Dobrotna...« (Dalje prihodnjič,v