Bistriška: Sveti Miklavž.
ZIMA! Sneg pada, pada. Snežiuke — bele zvezdice se smejejo v zraku. Druga za clrugo hite, a se ne morejo ujeti. Hite, hite, padajo na zemljo in utonejo ua belem plašču. Mraz je na cestah, hudo niraz na poljih, moker mraz v gozdovih... Molk skrivnostne zime ovija svct. jR.ah.lo veselje zimskih skriv-nosti rdi ličeca otrok, užiga očesca v drobnih obrazcih. Skrivnost zkne — dobri sveti Miklavž!
Večer je. V temno"senco noci se topi vas, luci se prižigajo, ogenj veselo objema polena v peči. Ob gorki peči ao gorke misli, gorke besede, gorka srca... Pec greje ljubo in mehko. Otroci ljubo in inehko čebljujo.
; Kdaj pride sveti Miklavž, mama,« vpraŠujc Nežika, otrok štirih Iei. Nocoj pridc, nocoj, Ijubi otroci! Iz zlatih nebes do ubogih zeraljanov.
Otroci strme, usta so odprta, pričakovanje trepece na rdccih \ rotih Hčkih.
sSaino tihi morate biti,< pravi mama, »da ga z vpitjem in ropotanjem ne preženete!« Otroci kimajo.
V sobi je tema: od peči lije sladka svetloba v pramenih. Bele vile vsta-jajo po sobi in plešejo svoj Čudežni ples. Zeleni škrateljni se porcdno družijo z rogački. Zaklete žene in kraljične vstajajo pred otroškiini očmi. Zunaj tre-peče noč, v eneženem objemu rojena. V sobi je vse svetlo, vse pravljično srebrao. Otroci čakajo svetega Miklavžat otroci drhte v pričakovauju ne-beskih darov.
Zron pojc k večerai molitvi. Tiho se sklanjajo drobne glavice k mami, pobožno se spajajo ročice v molitev: >Pridi sveti Miklavž, pridi, prinesi, a ne pozabi na mamo!<
»In tudi ne pozabi na sosedovega Rokca: nima več mamicc, da bi pisala ljubemu Miklavžu — pa prosim jaz zanj,« moli najstarejša deklica Boža. ki hodi letos že v prvi razred.
Večerno zvonenje sanjavo umira. Zunaj je trda noč, trd mraz.
Govorjenje bi se vleklo še dolgo in dolgo, da ni prišla sosedova marua po Majdiko, Božo, Janka in Milico. Domača d^a: Nežika in Markec sta nastavila po svoji mizici bele pehare za Miklavža, voščila aladko noc. opravila svojo vetertio molitrv in mcliko za^jiala ...
r
Otroci spe, dušice pa romajo v sanjah po veselih nebesih. Igrajo se z angelci in se razgovarjajo s svetim Miklavžem.
Zunaj je noč: zvezde gore na nebu vse zlate, vse svetle, saj so jih angelci prižgali, da kažejo pot svetemu Miklavžu k Ijubim otrokom. Sveti Miklavž pa plava po zemlji od hišice do hišice, od okenca do okenca, blagoslavlja pot otročičev in jim nosi veselja in dobrot.
Jutro se budi za gorami. Otroci so Že vsi budni. Brez sanjic na očeh, brez našobljenih ustnic kakor druga jutra. Danes ne — saj je Miklavževo jutro! V samih srujčkah sfrčita otroka kakor dva velika bela mctulja v kuhinjo, da vidita, primeta, pokusita noene darove svetega Miklavža. Mama kroti, oče resno odgovarja, a otroka slabo slišita. Zunaj na mizi je pozdrav iz samih božjih nebes, pozdrav od dobrega svetega Miklavža. Bela mizica je polno obložena: prijemata, tehtata, merita, vzktikata: ^Hvala ti, dobri sveti Miklavž! Vse si prinesel — Še na mamo nisi pozabil! Knjiga je za mamo, pipa za očka — to bo kadil! In na krožnik si naložil Rokcu. To bo veselU Težko je uguati otroka v red.
Ura bije osem. Cok, cok, tof, tof, se sliŠi po stopnicah. Kaj neki je? V procesiji hodijo vaski dečaki in plašne punčke iz sosednih hiš v vas. S seboj nosijo darove svetega Miklavža in v oceh najlepšo luč — detinsko veselje. Mali sirotni Rokoc stoji za vrati in gleda. »Le v kuhinjo pojdi, Rokec! Tudi tcbe se je spomnil Miklavž, ia vsi pojdite z njim in se veselite darov dobrega svetega Miklavza.«
V Rokčevih očeh sc prižgeta dve svetli Iepi zarjici.
Otroci stoje in gledajo. Juiiak Peter stopi naprej in poda marai z ne-rodno rocico kruhovega parkcljna: >Ta je pa vas!« In drugi otroci tudi radi dajejo od svojih dobrot: cukrenih punčk, čokoladnih srčkov, moža na konju, zavitih ribic ...
O da bi jim mogla mama spraviti za težke ure tisto luč, ki jim sijc iz oci: tisti sladki gorki izraz na licih! Da bi ga mogla spraviti v kapelico svo-jega srca!
Miklavžev zvontek zvoni po deželi, nebesa se sleherni večer odpirajo. Naj bi vam Miklavž innogo nastil, mnogo prinesel, otroci!'