tisnjeno iz druge izdaje, ne da bi s tem izgubilo svojo aktualnost glede na pomembnost, ki jo jeziku pripi­ suje strukturalizem. Nasploh je opa­ ziti, da priročnik poudarja odločil- nost jezika in stila v raziskovanju li­ terature, zato ju analizira več avtor­ jev z različnih izhodišč (npr. Kruno- slav Pranjič, Stil i stilistika). Preure­ janja sistema retoričnih figur se je lotil Škreb v poglavju M ikrostruktu- re stila i književne form e, vendar ohranja za novo terminologijo še vedno tradicionalno pojmovanje teh pojavov in poleg tega mu ne uspe dognati enotnega merila za novo raz­ vrstitev. To poglavje je v priročniku najbolj opazen poskus sodobnejše sistematizacije nekega literarnoteo- retskega vprašanja, kar pa se konča nezadovoljivo. Poglavje Svetozarja Petroviča Stih pregleduje verzološka dognanja, pri čemer upošteva tudi slovensko poezijo, zlasti Prešerna, in navaja v obsežni strokovni biblio­ grafiji tudi slovenske verzologe Isa- čenka, Ocvirka in Pretnarja, kar je edini primer upoštevanja slovenske literature in njenih raziskovalcev; ostala poglavja vztrajajo v mejah hrvaške in srbske književnosti ter posameznih del iz svetovne književ­ nosti. Aleksandar Flaker je svoje po­ glavje Umjetnička proza ponatisnil in dopolnil z dognanji aktualnih sov­ jetskih teoretikov (Bahtin, Lotman), ne da bi zavrgel ruske formaliste, ka­ terih pomen ostaja zanj nepresegljiv. Sintetični pregled vključuje tudi ugotovitve njegovih raziskav (npr. o »prozi v kavbojkah") in aktualne li­ terarne primere s srbohrvaškega je­ zikovnega področja. Ljudsko slov­ stvo osvetljuje Josip Kekez v poglav­ ju Usmena književnost in deloma Pavao Pavličič v poglavju Epsko pjesništvo. Po razčlenitvi drame, dramaturgije in gledališča v istoimen­ skem poglavju avtorjev Nikole Batu- šiča in Vladana Švacova se priročnik spet dotakne metodoloških vpra­ šanj, pri čemer se vendarle razkr , katero je uredništvu najbližje. To ie vprašanje o interpretacijski mete li, kot jo je razvila nemška literarna ve­ da. V poglavju Interpretacija jo po­ skuša revitalizirati Škreb, ki hkrati polemizira z nekaterimi strukturali- stičnimi pogledi, ne da bi se opredelil do sodobne hermenevtike, ki je za­ konita dedinja interpretacijske me­ tode. To poglavje je edino, ki je v ce­ loti posvečeno eni sami metodi in njenemu zagovoru, toda ta ostane zaradi Škrebovega priseganja na od- ločilnost raziskovalčevega čustvenega doživetja subjektiven, empirično ne­ preverljiv in zato neprepričljiv. Osta­ le metode se zdijo očitno uredništvu manj pomembne, zato so opisane v enem poglavju Anteja Stamača Sm jerovi istraživanja književnosti, s katerim se priročnik konča. Med na­ vedenimi poglavji je vstavljeno še Žmegačevo, ki je naslovljeno K nji­ ževni sustavi i književni pokreti; in­ formira o literarnozgodovinski pe- riodizaciji, literarnih smereh in ob­ dobjih, s čimer se navezuje na neka­ tera prejšnja poglavja drugih avtor­ jev. Vsako vsebuje tudi temeljno bi­ bliografijo o vprašanju, ki dopolnju­ je sklepno. Nova izdaja priročnika Uvod u književnost je večstranski prikaz raz­ novrstnih vidikov sodobne literarne vede; nekateri so opuščeni kot manj pomembni, drugi so omenjeni pre­ več površinsko, čeprav bi zaslužili zaradi svoje aktualnosti večjo pozor­ nost (npr. semiotično-strukturalna, hermenevtična, recepcijska metoda). Seveda priročnik ne more reševati različnih vprašanj literarne vede, lahko jih samo opisuje in opozarja nanje. Zagrebški to počne v obilni meri, zato bo koristil vsem, ki se že­ lijo seznaniti z literarno vedo in nje­ no nenehno problematizacijo. Marjan Dolgan Danko Grlič: ZA UMJETNOST Škotska knjiga, Zagreb 1983 Najnovejše pa tudi poslednje delo zagrebškega estetika in univerzitet­ nega profesorja Danka Grlica (umrl je marca 1984) pomeni v njegovem obsežnem in provokativnem opusu kar se da pomemben dogodek, ki v mnogočem sintetizira njegove, prei v številnih delih (17 knjigah in mnogih razpravah) zapisane ideje in jih s tem tudi zaokroža. Znova se dotakne vprašanja marksizma in moderne umetnosti, teorije ustvarjalnosti, razmerja srednjega veka do estetske problematike, na široko in poglob­ ljeno pa analizira štiri mislece, ki so v bližnji preteklosti skeptično izra­ zili svoj odnos do tradicionalne este­ tike; tako so po Grličevem mnenju Bloch, Benjamin, Kierkegaard in Krleža „svoje najboljše strani napi­ sali zato, da bi razbili svete, avratič- ne, vzvišene tradicionalne kanone, ki so tako globoko vtkani v vsakršen estetski način razmišljanja" in s tem pokazali, „zakaj in kako biti za umetnost" (str. 7). Grličevi komen­ tarji in kritične pripombe k tem šti­ rim stebrom antiestetske misli pa se hkrati navezujejo na njegovo lastno stališče, na katerem je zasnoval svo­ jo — ne le za naše razmere — po­ membno zgodovino estetskih pro­ blemov (Estetika I —IV, 1974 — 1979), ki je prava posebnost med po­ dobnimi deli v svetu (Tatarkiewicz, Gilbert-Kuhn) tudi po tem, da kom­ binira in prepleta med seboj krono­ loško in problemsko načelo. Ko na­ leti npr. na kak ključni estetski pro­ blem, ki bi utegnil biti zanimiv tudi za današnjega bralca, posebej še, ker je ta, „kar zadeva zgodovinski estet­ ski spomin", popolnoma brez daru zanj, ga prikaže skoz celotno zgodo­ vino razmišljanja o njem (npr. pi*o- blem tragičnega, komičnega itd.). S takim načinom Grlič odpre možnosti za celovitejše razumevanje proble­ mov, saj je mogoče zdaj ob predsta­ vitvi notranjega razvoja tematskih celot razločno videti „napredek ozi­ roma nazadovanje pri razumevanju določenih vprašanj v zgodovinskem kontekstu, kot tudi to, kdaj ta vpra­ šanja nastanejo in izginejo iz zgodo­ vinskega prizorišča, oziroma kdaj prerastejo okvire klasičnih estetskih tem“ (str. 245). Po mnenju Gaja Petroviča se Grlič v vseh svojih delih zavzema „za širši umetniški odnos do umet­ nosti", pri čemer je treba, kot pravi Grlič sam, „besedo umetni­ ški poistovetiti z ustvarjalnim, ne pa s suhoparno znanstvenim". To pa za Grlica spet pomeni zavze­ mati se za duhovno hotenje, ki v umetniškem najde paradigmo res­ ničnega življenja in izvorno, svo­ bodno, nedirigirano in od nikogar vsiljeno angažiranost pri iskanju avtentičnih vrednot. Tako Grliču zelo ljuba zveza ..umetniško žive­ ti", prevzeta po Marxu, ne pomeni nič drugega kot živeti fantazijsko, nedresirano, skratka „človeško“ . Vendar v tem ne smemo videti nekega naivnega in vsakdanje po­ litikantskega stališča, ki bi se kar slepo zavzemalo „za umetnost". Sam naslov najnovejše Grličeve knjige je zapisan prav iz dvoma, da se je mo­ goče potegovati za um etnosti kar tako podolgem in počez. In pri tem nima v mislih samo primitivnih politikantskih direktiv o tem, kako je treba pisati, pa tudi ne vsakdan­ jih, že do konca obrabljenih retori­ čnih poudarkov o pomenu umetno­ sti in ustvarjalnosti v kakršnisižebodi družbi, ampak celo najkompeten- tnejše in najbolj poklicane, ki so tudi pogosto ostajali pri strogo znan­ stveni in s tem neustrezni obravnavi umetnosti. Pomembnih ugovorov pa celo ob­ tožb je bil Grlič deležen glede svo­ je teze o preseženju estetike kot znanstvene discipline. Očitno pa je šlo pri teh kritikah in napadih za preprost nesporazum, saj Grličeva »totalna likvidacija" celotne estetike ne implicira ukinitve realnih zgodo­ vinskih estetik, ampak predvsem to, da je danes ves horizont este­ tike zgodovinsko presežen, da je estetska pozicija v današnjem svetu popolnoma neaktualna. „Ta discipli­ na, pa naj bo empirična ali racio­ nalna, normativna ali induktivna, apriorna ali aposteriorna, ne more več govoriti — četudi konsekven­ c o in premišljeno — z močjo in svežino, s katero je govorila ne le v antiki, ampak tudi ob vzponu idealistične misli 18. in 19. stoletja" (str. 5). Zato njegove zgodovine estetskih problemov ne gre jemati kot nekakšno antiestetiko, ampak kot poskus prevlade estetskega hori­ zonta, pri čemer naj bi smrt estet­ skega omogočala življenje umetni­ škega in ne obratno. Če je namreč zanikano estetsko in s tem omogo­ čen prehod »onstran estetike", po­ tem gre samo za to, da se pokažejo zgodovinsko določene meje estetske­ ga; s tem se odprejo umetniškemu nove in prav posebne možnosti, pa tudi problematika moderne ume­ tnosti dobi drugo podobo in je dele­ žna večje pozornosti od t. i. mar­ ksistične estetike. Do tod se je mogoče z Grličem v celoti strinjati, težave pa nastopijo tisti hip, ko sežemo celo prek mo­ derne umetniške tvornosti neposre­ dno v našo živo sodobnost, ki ji pritiče oznaka postmodernizma. Zanj je značilno, da se zateka v že znane in preizkušene rešitve vseh doslej znanih izumov na področju umetnosti, kar seveda za estetiko po­ meni, da se v primeru postmoder­ nizma ne srečuje z nečim novim in tujim, kot je bilo to v moderni ume­ tnosti, ampak z znanim, kar je se­ veda spet sposobna zajeti in kla­ sificirati s svojim preizkušenim kate- gorialnim aparatom. To pa je goto­ vo stvar, ki jo je treba imeti pred očmi, kadar govorimo o „onstrane- stetskem" v današnjem času. Grliču je pripisati tudi odliko, ki je sicer redkost med misleci s tega področja, da namreč ne vztraja tr- -lasto na starih stališčih, četudi so zapisana v tako uglednem delu, kot je njegova Estetika, ampak se smelo odloča za nove in drzne rešitve. Tako v tekstu Epoha brez estetike — transestetska usmeritev srednjega veka korigira in revalorizira svoj po­ gled na srednji vek, izhajajoč pri tem iz dejstva, da nekateri pristo­ pi k umetnosti v preteklosti niso bili nujno estetski. V nasprotju s prevladujočim mnenjem o srednjem veku kot temnem in nevednem, kjer umetnost in misel nista imeli nikakršne svobode, marveč sta bili podrejeni heteronomnim ciljem, predvsem teologiji, skuša Grlič pre­ vladati to stališče in najti celo ne­ katere korelate tega časa z dana­ šnjimi duhovnimi gibanji. Umetni­ ško delo, ki je lahko v srednjem veku le pogojno imenovano s tem pojmom, ni utemeljeno v subjekti- vno-kreativnem in torej tudi ne v do­ življajskem aktu, ampak je objekti­ vna realnost, ki je kot predmet tu zato, da bi služila nekemu namenu, praktični uporabi. Lepota srednje­ veškega ..umetniškega" dela se torej lahko uresniči le, kadar je z njeno pomočjo uresničen njej heterono- men cilj—praktični namen in upora­ bnost. Prav ta heteronomna pozici­ ja lepote pa je po Grličevem mnenju degradirala najsvobodnejšo vseh človeških dejavnosti pod nivo, ki ga je umetniško delo že doseglo v an­ tiki. (Tu Grlič spet zdrsne nazaj.) Za­ to po Grliču srednjemu veku ne sme­ mo ..oprostiti" rigorozno moralnega asketizma, ki je vse podvrgel službi božji, pa zaradi tega ponižal tudi umetnost. Iz povedanega je videti, da Grlič kljub najboljšim nameram glede srednjega veka za njegovo oce­ no še vedno uporablja današnje estetske kategorije in celo estetsko stališče. Skratka, uporablja moder­ ni slovar za stvari, ki jih ni mogoče označiti s temi oznakami. V nas­ protju z Rosariom Assuntom, ki je opravil doslej morda najbriljantnej- šo analizo srednjeveške estetike in stvaritev tega časa in pokazal na ta čas kot na svetel trenutek v člove­ ški zgodovini, pa Grlič še vedno vztraja — kljub novim ugotovi­ tvam — da je bil srednji vek čas dolgotrajnega zaviranja človekovih duhovnih in čutnih potencialov. Zdi se pravzaprav nenavadno, da še vedno ostaja pri dvojnem razu­ mevanju srednjega veka, ko ga ima na eni strani še za izrazito mra­ čen čas, na drugi pa prav v „nee- stetskosti" t. i. „estetskega“ področ­ ja vidi možnost za preseganje dvoj­ nosti med resničnostjo in umetno­ stjo, ki utegne biti sila zanimivo prav za moderno misel, za celotno zgodovino avantgard. Kot že rečeno, je bila v srednjem veku umetnost utemeljena v samih življenjskih obli­ kah kot njihov sestavni del, pa je zato morala biti tudi sama teorija umetnosti daleč od esteticizma. Prav v njegovem zanikanju je treba videti odločitev za „tostranskost“, kar je svojevrsten paradoks tega na zunaj neživljenjskega in svetniškega časa. Iz zveze umetniškega in realnega se je rodil živ in srečen čas, ki ga po tem ni preseglo marsikatero ka­ snejše razdobje, pa tudi pred tem jih ni bilo na pretek. Zato moremo imeti ta čas za paradigmo nekate­ rih tendenc, ki imajo zvezo z dana­ šnjim dnem, predvsem pa so morda kažipot v prihodnost. Poseben problem je pri Grliču njegovo razumevanje ustvarjalnosti. Res je seveda, da o ustvarjalnosti govorijo vse normativne koncepcije od Aristotela, do današnjega dne in da sodobne „antiestetike“ na tem polju niso prinesle nič novega. Vse pomembnejše estetike doslej so namreč odkrivale neke zelo pomem­ bne elemente prav v umetniškem us­ tvarjalnem aktu, opisujoč pri tem številne subjektivne, psihološke, emotivne itd. akte kot predpogoj ustvarjalnosti. Tudi za Grlica je pomembno vprašanje, ali je sploh mogoče zgolj z ustvarjalnega aspek­ ta priti do bistvenih problemov ume­ tnosti. Ali ni to morda pristop le k delu sicer celostnega problema v navezi: ustvarjalnost-delo-doživlj a j . Za t. i. tradicionalno umetnost je ta triada nekaj povsem normalnega in celo nujnega, zadeva pa se spre­ meni, ko gre za moderno umetnost. Zanjo pač ne more več veljati v celo­ ti, da je ..ustvarjalnost konstituti­ vni del dela kot izdelka*1 (Grlič), saj gre v njenem primeru pogosto za zavestno razločitev in osamitev sa­ mega ustvarjalnega akta, za njegovo eksplicitnost, da bi se na ta način pokazala njegova mistificiranost in zaprtost v delo kot mojstrovino. Tako tudi ustvarjalni akt postane za estetsko misel predmetno področje in s tem njen prepoznavni predmet. Zato je skorajda nerazumljivo Grli- čevo nasprotovanje ustvarjalni este­ tiki kot nečemu, kar je že zdavnaj znano in preseženo in za današnji čas neaktualno. Na koncu naj poudarimo, da gre tudi v tej poslednji Grličevi knji­ gi, ki je izšla le malo pred njego­ vo smrtjo, za znano in dosledno, ta­ ko rekoč dogmatsko vztrajanje pri nedogmatskih stališčih, po katerih je bil znan tudi zunaj naših meja, skratka za delo, ki ima o razmerju med estetiko, ideologijo in umetno­ stjo marsikaj povedati. Janez Vrečko E. D. Hirsch, jr. NAČELA TUMAČENJA N olit, Beograd 1983 (Sazvežda 84) Delo znanega ameriškega literar­ nega znanstvenika E. D. Hirscha z originalnim naslovom Validity in In- terpretation (prevajalec je, verjetno po zgledu drugih prevodov, delo na­ slovil Načela tumačenja, kar je prav tako ustrezno) je gotovo ena zanimi­ vejših knjig, posvečenih problemati­ ki literarne interpretacije in interpre­ tacije sploh. Žal je srbohrvaški pre­ vod, ki jugoslovanskemu prostoru omogoča širši stik s to razpravo, precej zapoznel. Izvirnik je namreč izšel že leta 1965, se pravi v času, ko so bile polemike o interpreta­ ciji in hermenevtiki tako nasploh kot tudi v literarni vedi najbolj aktual­ ne, v veliki meri zaradi izida temelj­ nih tekstov, kakršna sta Gadamerje- va Wahrheit und M ethode in Bet- tijeva Teoria generale delfinterpre-