CELJSKI SEMINAR O VPRAŠANJIH SODOBNEGA SLOVENSKEGA KNJIŽNEGA JEZIKA IN NJEGOVEGA POUČEVANJA
1
Tridnevni seminar za učitelje slovenščine (v Celju od 24. do 26. septembra 1971) je bil tudi vsebinsko zaokrožen v tri enote: slovenski jezik v osnovnih in srednjih šolah, vprašanja zvrsti in kulture sodobnega knjižnega jezika, socialna in kulturnozgodovinska podoba Kozjanskega (poučni izlet). Seminar je vsebinsko pripravilo Slavistično društvo Slovenije, organizacijske
naloge pa je rešila celjska podružnica SDS, ki ji predseduje Božena Orožnova. Udeležba je bila vsaj prvi dan izredna, saj je predavanja poslušalo okrog 400 slavistov, med njimi precej slovenistov iz zamejske Slovenije.
Petkov dopoldanski program je bil kar preveč obsežen. Po pozdravnem nagovoru predsednika SDS Franca Zadravca, ki je posebej poudaril vlogo in moč kultivirane
118
knjižne besede v narodovem življenju, je ravnatelj celjske študijske knjižnice Vlado Novak spregovoril o slovenskih jezikoslovcih in literarnih zgodovinarjih s celjskega pokrajinskega območja. Čeprav oznake posameznih avtorjev niso mogle biti izčrprie, je bila vsebina predavanja, ki je bilo zgoščeno in pregledno, za večino poslušalcev nova.
V drugem delu dopoldanskega programa se je zvrstilo kar šest referatov o slovenskem jeziku v naših šolah. Stanko Kotnik in Jože Toporišič sta govorila o učnih načrtih; prvi je v referatu z naslovom Moč in nemoč učnega načrta za osnovno šolo kritično ocenil že samo metodo sestavljanja učnih načrtov, ki ne upošteva dovolj pozitivnih izkušenj ob prejšnjih načrtih, zadržal pa se je tudi pri nekaterih posameznostih novega učnega načrta za slovenščino. Toporišič je dal celovit pregled učnih načrtov za vse tri tipe slovenskih srednjih šol (gimnazija, srednje strokovne šole, poklicne šole) in označil cilje, ki naj jih doseže učitelj slovenščine v teh šolah. (Predavanje je bilo objavljeno v JiS XVII, 3, 72—76.)
V poseben okvir bi spadala poročila jezikovnih svetovalcev Iva Zrimška, Jožeta Pila, Mihe Feguša in Petre Dobrile. Po zamisli pripravljalnega odbora naj bi referenti na temeljih analize jezikovnega pouka v osnovni šoli, gimnaziji, srednjih strokovnih šolah in poklicnih šolah prikazali današnjo šolsko resničnost in poskušali najti poti za izboljšanje tega ne preveč spodbudnega stanja. Tej želji so referenti le deloma ustregli, večinoma so se preveč zadrževali ob splošnih načelih in »smotrih« pouka materinščine, ki so znana in seveda sprejemljiva. V razpravi o prvi in drugi skupini referatov so se oglasili J. Sivec, J. Toporišič, B. Pogorelec, M. Feguš, Š. Barbarič, M. Medvedova, D. Petrovičeva, Ostrčeva in F. Varlova. Sivec je pojasnil, da so bile skupine, ki so sestavljale načrte za posamezne predmete, sestavljene tako, da so v njih enakopravno sodelovali predmetni znanstveniki, praktiki in pedagogi. Toporišič je obžaloval, da je bil Kotnikov referat preveč teoretičen, zavračal pa je tudi njegove kritične pripombe glede razdrobljenosti novega učnega načrta za osnovno šolo. Prav tako je Toporišič zavrnil Feguševo trditev, da slavisti z univerze niso dovolj pripravljeni za poučevanje slovenskega jezika. Ob referatu P. Dobrile je T. pripomnil, da slo-venist na poklicnih šolah ni strokovno podkovan za poučevanje umetnostne zgodovine, zato predlaga, naj ta predmet prevza-
mejo strokovnjaki. Med mnenji drugih razpravljavcev velja posebej omeniti naslednja: nekaj slovnice mora sistematično spoznati tudi osnovnošolec, učitelji slovenščine bi se morali po diplomi še obvezno izpopolnjevati, učni načrti se prepogosto spreminjajo, učinkovitost pouka je večinoma odvisna od učitelja, tedenskih ur za slovenščino v nobenem primeru ne bi smeli krčiti, dosedanji načrti so prenatrpani z dejstvi, brez dobrih učbenikov ni zagotovila za dober pouk.
Popoldanska predavanja bi lahko imela skupen naslov: Slovenska sintaksa v šoli. Prancka Varlova je pregledno in nazorno prikazala slovnično zgradbo stavka (prired-ne in podredne odnose med členi), Breda Pogorelčeva je govorila o pouku sintakse v srednji šoli, Berta Golobova o pomanjkljivostih pri pouku sintakse v osnovni šoli in Ivanka Arzenškova o stilnih napakah sintaktičnega izvora (v osnovni šoli). Predavanje B. Pogorelčeve je bilo zastavljeno docela teoretično, premalo se je oprla na analizo sedanjega stanja tega slovničnega področja v srednji šoli; nasprotno pa je Arzenškova kar preveč anekdotično pripovedovala o svojih posebnih metodičnih prijemih pri pouku materinščine v višjih razredih osnovne šole.
V razpravi sta se najprej oglasila M. Dolgan, ki se je zavzemal za enotnost sintaktične terminologije, in M. Feguš, ki je menil, da poslušalci premalo vedo, da bi lahko enakopravno razpravljali, zato jim. je predlagal, naj samo sprašujejo; zavzel se je za uveljavitev TojDorišičevega SKJ 1—4 v srednjih šolah. Š. Barbarič bi želel od poslušalcev odgovor na vprašanje, v kolikšni meri so bile Toporišičeve knjige v praksi uspešne.
J. Toporišič je v svoji oceni referatov poudaril, da govorimo tudi v sintaksi že isti jezik kot moderne jezikoslovne smeri po svetu; zadovoljen je bil z referatom Varlova in Golobove. K izboljšanju pouka sintakse bi gotovo pripomogla podrobna analiza napak v domačih in šolskih zvezkih, ki naj bi jo pripravili jezikoslovno razgledani slavisti. Tudi Toporišič se je zavzel za poenotenje slovnične terminologije. S. Kokalj in M. Prelesnik sta poudarili zlasti tole: v šoli vedno zmanjkuje časa za utrjevanje snovi, učbeniki in načrti niso vedno usklajeni, učitelji bi se morali seznaniti na seminarjih z novostmi v stroki, predno jih vpeljujemo v šolo.
F.  Jakopin
Filozofska fakulteta v Ljubljani
119