Bogo Sajovic
Ponte rosso - doma
Kljub pomanjkanju ben-cinskih bonov sem se pred nekaj dnevi mudil na Do-lenjskem. In na avto-cesti (naši prvi, hkrati pa zadnji, kjer ni treba plačati cestni-ne) sem presenečen opazil nekaj avtobusov, polnih kupcev iz drugih republik, ki so drveli proti zahodu.
»Glej, glej,« setn si rekel, »tudi depozit ni ustavil po-trošniške mrzlice.«
Bil sem seveda prepri-čan, da gredo v Trst, na Ponte rosso ali pa v Gorico, morda celo čez hribe vAv-strijo.
Ampak čisto po naključju sem enega od teh avtobu-sov, ki sem jih prej srečal na dolenjski avtocesti, še isti dan spet srečal pred Mercatorjevim discontom za Bežigradom. Izletniki so otovorjeni s praški, oljem, sladkorjem in drugimi arti-kli prihajali iz trgovine in trpali dragocenosti v avto-bus.
Potem je avtobus odpe-ljaJ. Jaz pa za njitn. In pope-Ijali so me v Siško v Emo-nin market v Koseze; tam so nakupe ponovili. Potem
so se peljali še v mesto, par-kirali blizu Name, se založi-li še enkrat, nakar so se za-podili po Ijubljanskih no-voletnih stojnicah po Čopo-vi in Nazorjevi ulici in za-pravljali zadnje dinarje.
Bil sem neizmerno pono-sen. Kajti nenadoma sem spoznal, da je Ljubljana po-stala obljubljeni Trst; itna-mo celo olje in moko, in se-veda sami svojPonte rosso - sem ter tja. Ampak glede na očiten interes kupcev iz sosednjih republik bi bilo nemara pametno ta Ijub-Ijanski predpraznični se-menj raztegniti na vse leto. Tako bi mi bili še bplj Trst in vsi bi bili srečni...
Atnpak neka starejša znanka mi je kmalu nato potarnala:
»Saj natn bodo vse poku-pili, pa še napitnino dajejo. Zdaj bo tudi za nas vse dražje. Česploh bo...«
Zdaj si torej lahko pred-stavljam, da tudi vsi Trža-čani niso bili enako srečni, ko smo nekočpo Trstu van-drali vsak s svojim pun-keljčkom. Tudi če hočeš bi-ti Trst, nekaj stane...