VSE ZA ZGODOVINO 85 Žiga Blaj Na poti h kulturni zgodovini čustev Uvod zgodovinopisje 20. in tudi 21. stoletja se ve- dno bolj dotika vseh področij preteklega življenja. »Na to je gotovo vplivala naveličanost z nenehnim ponavljanjem prežvečenih raziskovalnih vzorcev, predvsem pa težnja ne le opisovati posamična dej- stva, ampak razlagati zgodovinske strukture in mehanizme zgodovinskih procesov. /…/ Zanima- nje sodobnega zgodovinarja je usmerjeno na prav vsa področja človekovega bivanja v preteklosti. To, česar so se ljudje včasih bali, je prav tako predmet njegovega preučevanja, kakor to, kaj so jedli, kako in kdaj so se ljubili, prav tako pa tudi kako so pri- dobivali različne surovine in trgovali z njimi. Šele razgrnitev vseh momentov neke pretekle strukture in njihove dinamike omogoči razumevanje te strukture. /…/ Ravnanja posameznikov in družbenih skupin izhajajo iz določenih predstav, stališč, predsodkov, znanja, dojemanja, odnosa do lastnih eksistenčnih pogojev in podobno, v okviru obstoječih objektivnih družbenih razmer.«1 tudi eden najslavnejših zgodovinarjev vseh ča- sov, Marc bloch, je zavračal zgodovino, ki bi okr- nila človeka. Prava zgodovina se mora zanimati za celega človeka, s telesom, občutki in mišljenjem, in ne le za njegove misli in dejanja, saj bi tako okr- nili tudi zgodovino in celotno prizadevanje ujeti človeka v družbi in času. bloch je za raziskovalca 1 Štuhec, »Nekaj misli o razmerju med zgodovino in etnolo- gijo«, 47. zgodovine namreč dejal: »Dober zgodovinar je na- mreč podoben ljudožercu iz pravljice. Kjer zavoha človeško meso, ve, je njegov plen.«2 Predmet zgodovine so torej ljudje. ljudje pa imamo čustva. »Čustva imajo v nasprotju s tistim, kar imamo v mislih, ko jih zamenjujemo s prepro- stimi avtomatizmi odzivov na zunanji svet, poseb- no naravo, ki je človek, ki se ukvarja z družbenim življenjem svoje vrste, ne more zaobiti. /…/ Čustva implicirajo odnose človeka do človeka pa tudi ko- lektivne odnose. Nedvomno nastajajo v organskem temelju posameznega individuuma, pogosto ob do- godku, ki se dotakne le tega posameznika oziroma se ga dotakne s posebno močjo in silovitostjo. Izraz čustev je rezultat vrste izkustev skupnega življenja, podobnih in istodobnih odzivov na pretres, ki ga povzročijo istovetne situacije in istovrstni stiki. Po- vedano drugače, je njihov izraz plod spoja, vzajemne zgostitve raznolikih senzibilnosti, ki sta naglo dobila moč, da z nekakšno mimetično okužbo pri vseh pri- sotnih sprožita afektivno-motorični kompleks, ki je ustrezen dogodku, ki se je pripetil in ga je doživel le en posameznik.«3 dojemanje čustev kot zaporedje ločenih procesov ni smiselno, saj gre za posame- znikov celostni odziv v zanj pomembni situaciji. vsi ljudje v podobnih razmerah namreč ne doživljamo enakih čustev. ker smo si psihološko različni, lahko 2 Bloch, Apologija zgodovine ali zgodovinarjev poklic, 16-57. 3 Febvre, Boj za zgodovino, 122-123. 86 VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XXVIII, 2021, št. 1 dogodek drugače presodimo in se nanj različno čustveno odzovemo.4 letos mineva osemdeset let od začetka druge svetovne vojne na slovenskem. v okviru nacistične raznarodovalne politike je bil eden najbolj krutih ukrepov nemškega okupatorja množičen izgon slo- vencev in naseljevanje nemcev na njihove domove. Med izgnanimi slovenci je bilo tudi več kot dvaj- set tisoč slovenskih otrok do desetega leta starosti.5 vsaka izkušnja žrtve izgona je posebna in unikatna, saj se vsak dogodkov spominja drugače. namen pričujočega prispevka je prikazati kra- tek vpogled v kulturno zgodovino čustev, obenem pa poudariti pomen ustne zgodovine, katerega po- memben del so pričevanja in spomini.6 ljudje, ki se jih intervjuva, še posebej starejši ljudje, namreč delijo svoje življenjske izkušnje in ovrednotijo nji- hov pomen.7 ustna zgodovina kot metoda zgodovinskega raziskovanja »prvenstveno pomeni zbiranje govor- jenih in zapisanih spominov na ravni vsakdanjega življenja, ki evidentirajo pretekle dogodke zgodo- vinskega pomena in posameznikov odnos do njih.«8 intervjuji so še posebej dragoceni kot vir informa- cij o tistih posameznikih in skupinah, za katere je pisni zapis skromen in včasih zavajajoč.9 spomin je jedro ustne zgodovine, iz katere je pomen lahko pridobljen in ohranjen. skozi posnete razgovore se zbira spomine in osebne komentarje zgodovin- skih pomenov. ne vključuje naključnih ali prikri- tih posnetkov, niti se ne nanaša na posnete govore, prisluškovanje, osebne dnevnike ali druge zvočne posnetke, ki nimajo dialoga med izpraševalcem in spraševancem. intervjuji so tako praviloma se- stavljeni iz dobro pripravljenih vprašanj tistega, ki 4 Smrtnik Vitulić, Čustva in razvoj čustev, 10. 5 Žnidaršič, O izgonu Slovencev, 3-5. 6 O spominih in pričevanjih izgnancev so že napisane šte- vilne publikacije, naj jih omenim samo nekaj: Izgnanci: zbornik slovenskih izgnancev 1941-1945 (1993), Spomini in pričevanja (2003), Spomini in pričevanja II (2006), Spomini in pričevanja III (2012). Navedena dela je izdalo Društvo izgnancev Slovenije. 7 Shopes, »Using Oral History for a Family History Project«, 232. 8 Ramšak, »Kam z življenjskimi zgodbami?«, 189. 9 Shopes, »Using Oral History for a Family History Project«, 232. sprašuje, in odgovorov spraševanca, ki se jih shrani v avdio in video obliki. ti pogovori se kasneje lahko uporabijo za raziskave.10 z zbranimi pričevanji si v kombinaciji s pisnimi viri pomagamo in se sklicujemo na njih zato, da potrdimo oziroma ovržemo ali dopolnimo to, kar o dogodku že vemo, o katerem smo na nek način že seznanjeni, čeprav so nekatere okoliščine še ne- jasne.11 tak pristop omogoči navadnim ljudem, da povedo svoje izkušnje, ki bi bile drugače izgublje- ne, ker niso zavedene v pisnih virih. ustni viri so posebni tudi v tem, da razkrivajo določene vidike družbenega življenja, kot so na primer osebni odno- si in družinsko življenje, kar iz drugih virov težko razberemo.12 ljudje si vsak dan kaj zapomnimo in kaj po- zabimo. Pozaba je pomemben del življenja, kajti v glavi delamo selekcijo uporabnega znanja po ak- tualnosti, druge stvari pa pozabimo. Posledično je dejstvo, da je spomin nestabilen in selektiven, saj si ljudje nek dogodek zapomnimo vsak po svoje. Pri tem se zastavlja vprašanje o trdnosti oziroma zanesljivosti ustnih pričevanj, ki so pogosto pod vplivom najrazličnejših dejavnikov, kot so na pri- mer pozaba ali potlačitev.13 spominjanje oziroma pripovedovanju o preteklosti pozna dva glavna tipa napak. Prvi je preprosto pozabljanje, drugi pa nezanesljivost časovnih določil pri pomnjenju. Pri teh se najpogosteje zmotimo, ko neki dogodek postavimo v večjo bližino, kot se je dejansko zgo- dil.14 »Zgodovina spomina je področje, ki z izredno jasnostjo odkriva pomembnost shem ali stereotipov. /…/ Ko se dogodki umikajo v času, zgubijo nekaj svo- je specifičnosti. Obdelamo jih, po navadi nezavedno, da postanejo podobni splošnim shemam, lastnim neki kulturi, ki pomagajo spominom, da se ohrani- jo, a za ceno njihovega izkrivljanja.«15 Posledicam pozabe pa se najlažje izognemo z iskanjem pisnih in drugih dokumentov o preteklosti ter z njeno sis- 10 Ritchie, Doing oral history, 1. 11 Halbwachs, »Kolektivna memorija in individualna memo- rija«, 229. 12 Rožac-Darovec, »Afirmacija ustne zgodovine v kontekstu pripovednega zgodovinopisja«, 155. 13 Rožac-Darovec, »Metodološki in teoretični problemi ustne zgodovine«, 449. 14 Bernard, Research methods in anthropology, 233-235. 15 Burke, Kaj je kulturna zgodovina, 76. VSE ZA ZGODOVINO 87 ZAPISI ZGODOVINA ZA VSE tematično rekonstrukcijo, ki vključuje materialne, pisne in ustne vire ter njihovo primerjavo.16 vedeti moramo namreč, da so »vsa vrednotenja izgnanskih usod, vključno z otroškimi, /…/ odvisna od prepleta zunanjih, objektivnejših dejavnikov, od skupnosti, v kateri je otrok živel in odraščal, in ne nazadnje tudi od intimnega soočanja s situacijo.«17 Primo levi v delu Potopljeni in rešeni pove, da smo ljudje vajeni oziroma kar prisiljeni korenito poenostavljati stvari, če ne bi bil svet okoli nas neskončna in nedoločna zmešnjava, v kateri bi se težko odločali o svojih dejanjih. tako smo prisiljeni omejiti spoznavno na shemo, kar nam omogočata jezik in konceptualno mišljenje. v nas je močna potreba po delitvi na »nas« in »one«, saj shema di- hotomije med prijateljem in sovražnikom prevla- da nad vsemi drugimi.18 okupatorji so bili v očeh 16 Muršič, Metodologija preučevanja načinov življenja, 99. 17 Strle, »Otroštvo v izgnanstvu«, 56. 18 Levi, Potopljeni in rešeni, 27. vsakega izgnanca »oni«, ki so jih tako ali drugače zaznamovali za vse življenje. Kulturna zgodovina čustev antropolog clifford Geertz je s svojo »interpre- tativno teorijo kulture« navdušil večino kulturnih zgodovinarjev zadnje generacije. Geertz kulturo definira kot »zgodovinsko prenesene vzorce pome- nov, ki so utelešeni v simbolih, sistem podedovanih konceptov, ki so izraženi v simbolnih oblikah, s kate- rimi si ljudje sporočajo, ohranjajo in razvijajo svoje znanje ter drže do življenja«.19 za razumevanje zgodovine socialnih struktur, kako ljudje oblikujejo družbe in razvijajo odnose znotraj nje, je treba preučiti vlogo čustev. občutki kot so strah, empatija, ponos in solidarnost, lahko določijo izid družbenih procesov, ker spodbujajo ali preprečijo določena ravnanja. obenem se čustva 19 Burke, Kaj je kulturna zgodovina, 42. Izgon družine Košir, 1. december 1941, Preveg – Polšnik. (Zasavski muzej Trbovlje) 88 VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XXVIII, 2021, št. 1 skozi zgodovino spreminjajo tudi v smislu, kako so izražena in ovrednotena.20 kljub vseprisotnosti občutkov v družbenih praksah, je bil človek dolgo časa prezrt kot čuteče bitje v raziskavah družbe- nih, kulturnih in humanističnih ved. dandanes pa se predstavniki različnih znanosti trudijo, da občutke jemljejo resno in jih preučijo kot element človekovega stanja,21 kajti tudi čustva so kulturni artefakti v človeku.22 Mentalna dejavnost in senzibilnost je tisto, kar v glavnem določa način srečanja osebe z okoliškim svetom. občutek si zapomnimo, ga pričakujemo, se ga bojimo, ga iščemo, si ga zamišljamo in se ga izo- gibamo. to je zaznavanje, ki ga oblikuje domišljija, ki nam daje zunanji svet, ki ga poznamo. konti- nuiteta misli sistematizira naše čustvene reakcije v stališča z različnimi občutki. zaradi naših misli in domišljije nimamo samo občutkov, temveč t. i. življenje, ki ga čutimo (»life of feeling«).23 aristotel v svoji Retoriki pojasnjuje, da strasti oziroma čustva pogojujejo našo sposobnost vre- dnotenja sveta.24 čustva, kot so na primer strah, jeza, gnus, presenečenje, žalost in sreča, lahko dolo- čimo za temeljna, saj so to čustva, na katera najprej pomislimo ob izrazu čustvo. osnovna čustva so namreč prisotna tako pri ljudeh iz različnih kultur kot pri nečloveških vrstah. okoliščine, ki ta čustva vzbudijo, in vedenjski vzorci, ki jih določajo, se uje- majo pri različnih kulturah in nečloveških vrstah. do znanja, ki ga imamo o čustvih danes, je prišlo prav s proučevanjem osnovnih čustev.25 fizična in duševna sposobnost čustvovanja je univerzalna, vendar so načini, kako ta čustva izvabiti, občutiti in izraziti, odvisni od kulturnih norm in posameznih nagnjenosti.26 leta 1941 je francoski zgodovinar lucien febvre, prvi strokovnjak, ki se je ukvarjal s tematiko čustev, zapisal, da je ta polna izzivov. dejal je, da je vsak po- skus obnove čustvenega življenja v določenem ob- 20 Frevert, »Was haben Gefühle in der Geschichte zu suchen?«, 183. 21 Verheyen, Geschichte der Gefühle. 22 Geertz, The interpretation of cultures, 81. 23 Langer, Feeling and Form, 372. 24 Gross, The secret history of emotion, 40. 25 Damasio, Iskanje Spinoze, 44. 26 Rosenwein, »Worrying about Emotions in History«, 836-837. dobju naloga, ki je hkrati izjemno privlačna in zelo težka. febvre je menil, da so bila čustva prejšnjih obdobij in družb tako zelo drugačna od današnjih dni, da mora strokovnjak pri predstavitvi le-teh opustiti predsodke o človeški psihi in spoznati, da sodobne kategorije in izkušnje čustev niso enake tistim iz prejšnjih obdobij.27 zgodovinarka joanna bourke, ki se ukvarja s čustvi pravi, da je edini pristop, ki nam omogoča videti strahote ljudi iz preteklosti, skozi stvari, ki so jih pustili za sabo. strah pridobiva pomen prek kulturnega jezika in obredov. analiza takšnega gradiva omogoča zgodovinarjem, da sledijo niha- nju v naravi »strahu«, saj je čustvo vidno v jeziku in simbolih. čustva vstopijo v zgodovinski arhiv le v obsegu, v katerem presegajo izoliranost posa- meznih psiholoških izkušenj in se predstavljajo v javnem prostoru.28 obstaja pa veliko načinov, v katerih oseba mor- da izgubi sposobnost, da izkusi čustva. eden od vzrokov je lahko psihološka travma: nekatere stvari ljudje doživijo kot ključni dogodek v življenju, ne- kaj, kar se je zgodilo, oziroma jim je bilo storjeno in s tem se ne znajo ustrezno spoprijeti. tovrstne travme so povezane z blokado čustev, povezanih na dogodek in spomin. v tem primeru, to običajno ni celoten čustveni sistem, ki je oslabljen in izkrivljen. bolj pogosto so to posebna čustva, ki so ogrožena, kot sta na primer ponos in sramota.29 kot je zapi- sala Hannah arendt v Izvorih totalitarizma se »v okoliščinah totalnega terorja celo strah več ne more rabiti kot nasvet, kako se obnašati, kajti teror svoje žrtve izbira ne glede na posamična dejanja ali misli, izključno v skladu z objektivno nujnostjo naravnega ali zgodovinskega procesa. V totalitarnih pogojih je strah verjetno bolj razširjen kot kadarkoli prej; toda strah je izgubil vso praktično uporabnost, ko dejanja, ki jih usmerja, več ne morejo pomagati, da bi se človek izognil nevarnostim, ki se jih boji.«30 zgodovinarje zanimajo predvsem socialne in kulturne kompleksnosti čustev v svoji zgodovin- skosti. domnevajo, da način razmišljanja ljudi, v 27 Matt, Stearns. Doing emotions history, 41. 28 Bourke, Fear: a cultural history, 7. 29 Frevert, Emotions in history, 21. 30 Arendt, Izvori totalitarizma, 563. VSE ZA ZGODOVINO 89 ZAPISI ZGODOVINA ZA VSE katerem mislijo in govorijo o čustvih, ponuja na- mige o tem, kako jih doživljajo in ravnajo z njimi. ideje in koncepti, kaj čustva so in kaj delajo so se jasno spreminjala skozi čas, prav tako kot posa- mezne percepcije in čustvena vedenja.31 izražanje čustev je bilo odvisno od družbenega razvoja in zgodovinskega konteksta, saj je bilo v nekaterih ob- dobjih izražanje bolj sprejemljivo, v drugih pa bolj problematično.32 Potemtakem je potrebno družbe- ne razmere in situacije preučiti in upoštevati, saj vplivajo na delovanje posameznikov.33 Sklep v sklepu bi izpostavil zapis Mojce ramšak, etno- loginje in kulturne antropologinje, ki v svojem delu ugotavlja, da se »z izključevanjem osebnih tematik 31 Frevert, Emotions in history, 24. 32 Frevert, »Was haben Gefühle in der Geschichte zu suchen?«, 192. 33 Frevert, Emotions in history, 24-25. iz raziskovalnega procesa ali /…/ označevanjem le- -teh kot nepomembnih /…/ izloči tudi veliko izra- znih oblik in njihovih vplivov v socialnih skupinah in med njimi, med posamezniki in raziskovalci.«34 rekonstrukcija zgodovine čustev je namreč zelo zahtevna, saj gre za skupek različnih dejavnikov. febvrova temeljna predpostavka, da na človeške občutke vplivata kulturno in družbeno življenje, služi kot osnova sodobnih zgodovinskih raziskav. zgodovinarji, ki raziskujejo čustva, se soočajo z množico izzivov, ko poskušajo natančno opredeliti, kaj in kako preučujejo. čustva, ki je bilo prisotno, že dolgo ni več, prav tako pa tudi ni več osebe, ki je to izkusila. čeprav bi lahko nevroznanstveniki trdili, da bi bilo torej nemogoče preučiti čustvo iz preteklosti, ker gre za neverjeten impulz, ki je izginil in ga ni mogoče zaznati, zgodovinarji mi- slijo drugače in iščejo sledi občutka, ki so se nekoč zgodila.35 34 Ramšak, »Kam z življenjskimi zgodbami?«, 189. 35 Matt, Stearns, Doing emotions history, 41-42. Izgon družine Košir, 1. december 1941, Preveg – Polšnik. (Zasavski muzej Trbovlje) 90 VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE leto XXVIII, 2021, št. 1 kratkoročna in dolgotrajna čustva predstavljajo signale posamezniku in drugim okoli njega. ču- stva nam signalizirajo, da se obrnemo na stvari, za katere menimo, da so koristne, in se oddaljimo od tistih, ki bi lahko bile škodljive. signale pošiljajo tudi drugim, kljub temu da nimajo neposrednega vpogleda v naše notranje občutke, še vedno opazijo naša reaktivna čustva in občutke. ker smo si ljudje med seboj podobni, lahko zaključijo ali domnevajo, kaj čutimo. čustva torej predstavljajo smerokaz, tako za nas kot tudi za druge, saj so v bistvu temelj in izraz naših odnosov.36 naloga raziskovalcev je torej, da ugotovimo, kakšen pomen imajo posa- mezna dejanja za ljudi, kakšna čustva izzovejo in kaj te ugotovitve odkrijejo o neki družbi nasploh. Literatura in viri Arendt, hannah. Izvori totalitarizma. Prevedle zdenka erbežnik, Patricija fajon, Polona Glavan. ljubljana: Študentska založba, 2003. Bernard, h. russell. Research methods in anthropology: qualitative and quantitative approaches. 2. izdaja. Thousand oaks; london; new delhi: sage, 1994. Bloch, Marc. Apologija zgodovine ali zgodovinarjev poklic. Prevedel Gregor Moder. ljubljana: isH = inštitut za humanistične študije, 1996. Bourke, Joanna. Fear: a cultural history. 1. izdaja shoemaker & Hoard. emeryville: shoemaker & Hoard, 2006. Burke, Peter. Kaj je kulturna zgodovina. Prevedel Matjaž Šprajc. ljubljana: sophia, 2007. Damasio, Antonio r. Iskanje Spinoze: veselje, žalost in čuteči možgani. Prevedel sebastjan vörös. ljubljana: krtina, 2008. Febvre, lucien. Boj za zgodovino; in Civilizacija – beseda in ideja. Prevedla varja balžalorsky antić. ljubljana: studia humanitatis, 2015. Frevert, Ute. »Was haben Gefühle in der Geschichte zu suchen?«. Geschichte und Gesellschaft: Zeitschrift für historische Sozialwissenschaft, 35/2 (2009), 183-208. Frevert, Ute. Emotions in history: lost and found. budapest; new York: central european university Press, 2011. 36 Oatley, Emocije: kratka istorija, 18-19. Geertz, clifford. The interpretation of cultures: selected essays. new York: basic books, 1973. Gross, Daniel M. The secret history of emotion: from Aristotle’s Rhetoric to modern brain science. chicago: university of chicago Press, 2006. halbwachs, Maurice. »kolektivna memorija in individualna memorija.« Prevedel drago b. rotar. Monitor ZSA: revija za zgodovinsko, socialno in druge antropologije 12/1-2 (2010), 229-247. langer, Susanne K. Feeling and Form. new York: charles scribner’s sons, 1953. levi, Primo. Potopljeni in rešeni. Prevedla irena Prosenc Šegula. ljubljana: studia humanitatis, 2003. Matt, Susan J., Peter n. stearns. Doing emotions history. university of illinois Press, 2014. Muršič, rajko. Metodologija preučevanja načinov življenja: temelji raziskovalnega dela v etnologiji ter socialni in kulturni antropologiji. ljubljana: znanstvena založba filozofske fakultete, 2011. Oatley, Keith. Emocije: kratka istorija. beograd: clio, 2005. ramšak, Mojca. »kam z življenjskimi zgodbami? Mali praktikum o kritiki ustnih virov.« v: Historični seminar 5: zbornik izbranih predavanj 2004-2006, ur. vojislav likar, Petra svoljšak, Peter Weiss, 189-204. ljubljana: zrc sazu, založba zrc, 2006. ritchie, Donald A. Doing oral history. 3. izdaja. new York: oxford university Press, 2015. rosenwein, Barbara h. »Worrying about emotions in History.« The American Historical Review, 107/3 (2002), 821-845. rožac-Darovec, Vida. »afirmacija ustne zgodovine v kontekstu pripovednega zgodovinopisja.« Zgodovina za vse: vse za zgodovino, 15/1 (2008), 151-163. rožac-Darovec, Vida. »Metodološki in teoretični problemi ustne zgodovine.« Acta Histriae, 14/2 (2006), 447-467. Shopes, linda. »using oral History for a family History Project.« v: Oral history: an interdisciplinary anthology. 2. izdaja. ur. david k. dunaway in Willa k. baum, 231-241. Walnut creek; london; new delhi: altaMira Press, 1996. VSE ZA ZGODOVINO 91 ZAPISI ZGODOVINA ZA VSE Smrtnik Vitulić, helena. Čustva in razvoj čustev. 1. izdaja, 1. ponatis. ljubljana: Pedagoška fakulteta, 2007. Strle, Urška. »otroštvo v izgnanstvu.« v: Slovensko izseljenstvo v luči otroške izkušnje: kulturnozgodovinski vidik, ur. janja Žitnik serafin, 53-62. ljubljana: založba zrc, zrc sazu, 2011. https://omp.zrc-sazu.si/zalozba/ catalog/book/811 (dostop: marec 2021). štuhec, Marko. »nekaj misli o razmerju med zgodovino in etnologijo.« v: Razmerja med etnologijo in zgodovino: gradivo s posvetovanja v Mariboru, november 1984, ur. janez bogataj, igor kramberger, slavko kremenšek, Matjaž rebolj, nives sulič in Peter vodopivec, 46- 51. ljubljana: prireditelji posvetovanja: znanstveni inštitut filozofske fakultete, 1986. Verheyen, Nina. Geschichte der Gefühle. http://docupedia.de/zg/Geschichte_der_ Gef%c3%bchle (dostop: marec 2021, zadnjič dopolnjeno junij 2010). Žnidaršič, Ivica. O izgonu Slovencev, organiziranosti slovenskih izgnancev, prisilnih delavcev in beguncev ter prizadevanjih za uveljavitev statusa in pravic do vojne odškodnine. 2. izdaja. ljubljana: društvo izgnancev slovenije 1941-1945, 2016.