DILEME NAŠE KOMUNALE
Zimska služba, fontana, Žale
Letos se vsega lotevamo nekako pozno. Tako bodo tudi osnutki programa dela Komunalne skupnosti Ijubljanskih občin (KSLO) v tem letu obravnavani šele marca. Takrat bo torej jasno kakšni bodo programi in katere naloge bodo prednostne. Klfub temu pa smo lahko izvrtaH nekatere na~ loge, ki bodo prav gotovo zapisane v teh programlh.
Občina Ljubljana Center je navzven komunalno urejena, vendar je to varljiv občutek. Šele ko so neko ulico razkoplje si lahko ustvarimo sliko o dejanski komunalni urejenosti. Ker pa cest ne odkopavamo vsak dan, pač ne moremo z gotovostjo trditi, da je vse v redu in da nam o tem ni treba razmišljati.
Sredi zime hočetno pomlad
Pri komunalnem dinarju je posebnega pomena zimska služba ter njena opremljenost in pripravljenost na posredovanje. Pri tem pa je značilna navada in zahteva Ljubljančanov, da sredi zime, ki jo simbolizira sneg, hočemo v mestu pomlad. Ne gre pravzaprav za pomlad, pač pa za potnladno urejeno mesto, kar pomeni da tudi v najbolj zakotni ulici ne sme biti niti kupika snega. Škoda takšne navade je dvojna! Za zimsko službo porabimmo veliko denarja, hkrati pa ima neprijetnosti tudi čevljarska industrija, ki usmeri del svojih letnih programov v izdelavo zimske obutve s katero lahko prav lepo gazimo po snegu.
Razburjenje zaradi fontane
Posebno vprašanje je fontana sredi Prešernovega trga, ki je geografsko središče občine in tudi mesta. Kaj je pravzaprav s to fontano? Oel sredstev, ki jih v Ljubljani zberemo za komualno dejavnost, je 2 odstotka iz ostanka dohodka na podlagi bruto osebnega dohodka. V mestu velja dogovor, da za 50 odstotkov tega denarja obtine same predlagajo programe urejanja posamez-nih komunalnih zadev. Tako )e naša občina predlagala naj bi iz tega denarja uredili Prešernov trg. Projekt pa je občina zaupala znanemu slovenskemu arhitektu Edu Ravnikarju. Ker je bilo v javnostl veliko jeze, zakaj ni bilo javnega razpisa, je občina v javnih glasila zapisala, da je Edo Ravnikar takšna stro-kovna »kapaciteta«, da ni potreben javni razpis, ampak da mu je mogoče zaupati, da bo delo opravil dobro. V projektu pa je zarisana tudi fontana, ki je dvignila toliko prahu.
Kot nam je povedal Stans Vidmar, pri KSLO nadzorni za občino Ljubljana Center, je fontana predmet posebne obravnave. Menda so se odgovorni (le kdo so to?) dogovorili, da bodo najprej postavili maketo fontane, ki bi si jo lahko Ljubljančani ogledovali in potem rekli ali so zanjo ali ne.
Sicer pa so na območju Prešecnovega trga doslej ze porabili 200 milijonov dinarjev za ureditev tlakovanih površin, ki so bile precej neravne. Ko so že bili pri tem delu, postavljali so namreč vročevod, so zraven položili še nekaj cevi, po katerih bi lahko cgrljala voda v sojeno ali nesojeno fontano. Fontana torej >visi«. Upati je, da bo o njeni usodi odločala javnost.
Drugačen pa je problem z Ijubljanskim pokopališčem oziroma Žalami.
Drag projekt — denarja ni
Dejstvo je, da je treba pokopališče razširiti, saj že zdaj pokopavajo na rezervnih mestih. 0 delu odbora za izgradnjo Žal nam je govoril njegov predsednik, sicer vršilec dolžnosti vodje delovne skupnosti KSLO.
Kotje dejal, je izvršni svet Ijubljanske mestne skupščine razpisal nateča) za nove Žale. Zmagal je projekt, ki je relativno drag, sredstev zanj pa ni dovolj. Le prva etapa prve faze naj bi stala 2 milijardi dinarjev. Zato je odbor naročil projektnemu svetu in projektantu naj iz tega projekta izloči vse tisto kar ni najnujnejše. Tako se je cena prve etape znižala na kakšnih 1,1 milijarde. Tak denar pa je Ljubljana sposobna zbrati. Pri tem je potrebno povedati, da gre pri tem projektu za dolgoročno ureditev novih Žal, za 40 let.
V prvi etapi prve faze naj bi zagotovili 2 tisoč grobov, to je za dve leti in pol. V Ljubljani je namreč poprečno 900 pogrebov na leto. To nam je povedal Lado Svetek.
Spomenik brez temeljne funkcije
še beseda. dve o Plečnikovih Žalah. Slišati je razlifina rezmišljanja in pred-loge ter dvomljivo bojazen, da te Žale propadajo. Resnica je takšna, da je v tem starem delu pokopališča malo pokopavanj, tako da bi bila vnovična oiivitev teh Žal draga in predvsem neracionalna. Vse več je namreč upepelitev, tako da so potrebni novi prostori. Res pa je tudi, da je Plefinik svetovno ime, ki mu ni mogoče ničesar vzeti in ne dodati. Njegove Žale so izjemen arhitektornski dosežek, na katerega smo in moramo biti ponosni. Žal pa je ta dosežek povozil čas in zato moramo še kako trezno premisliti, kako s to kulturno dediščino. Prav gotovo jo moramo varovati in vanjo vložiti toliko kot je potrabno, da ne bo propadla. Priznati pa si pri tem vendarle moramo, da so Plečnikove Žale izgubile svoj prvotni namen, zato je pafi potrebno ta namen spremeniti in jih razglasiti za kulturni spomenik, do katerega se bomo ravnali z vsem dolžnim spoštovanjem.                                                                     -                Jurij Popov