Pisarna za zdravljenje naših bolnih stanovskih, družabnih, uradnih, književnih, narodnostnih in političnih razmer. XXXIII. Vprašanje:Pri neki okrajni skupščini je stavil tovarišučitelj predlog med debato po hospitaciji, da dotičnemu učitelju skupščina prizna, da je pouk popolnoma uspel, dosegel svoj namen in da se preide h naslednji točki dnevnega reda. Predsednik in okr. nadzornik je tega odločno zavrnil, da pravica, komu izreči priznanje, pristoji le njemu kakor tudi odločitev glede prehoda na daljni dnevni red. Zdi se mi in sem prepričan, da je tu naš tovariš popolnoma pravilno postopal in je pravo vsekakor na njegovi in ne na nadzornikovi, oziroma predsednikovi strani. Prosi odgovora in pojasnila Radovednež. Odgovor: Če se je tedaj kaj takega pripetilo (in o tem ne dvomitno), je to žalosten pojav, ki dovolj jasno osvetljuje zmožnost in vednost naših okraj. šol. nadzornikov. Čuditi se temu ni, če pomislimo, kakšne lastnosti dandanes na Slovenskem v večji meri eaega in drugega usposobijo za nadzornika. Prave sposobnosti — te ostanejo največkrat kje v ozadju in jih niti ne upoštevajo. Vrnimo se k tetnu slučaju! Okrajna kakor vsaka skupščina je del konštitucije. V vsaki konštitucijonalni napravi pa ne odločuje posameznik, ampak celota, to je člani, ki tvorijo to celoto. Taka je tudi z vsako skupščino. Vsak član ima pravico stavljati predloge v okviru zakona. Druga je, če potem večina ta predlog sprejme ali odkloni. In le ta ima o tem odločiti in ne predsednik. Ta ima paziti, da se vse vrši v okviru zakona, dopustnosti in dostojnosti, oziroma dajati tudi potrebna pojasnila; seveda, če jih ve. Urugače tudi skupščina nima nobenega pomena. Vsak nadzornik ali predsednik bi diktiral, in basta I Že sama pamet tu dovolj jasno pove brez vsakega zakonika v roki, na kateri strani je pravica, ki jo zadnji čas kaj rade teptajo šolske oblasti in njih organi, da ne rečemo kaj hujšega. Kdor pa nima toliko soli v glavi, ta pa naj vzame v roke šolski zakonik Heinza za Kranjsko. Na strani 191. pod črto se glasi: »Z r. dež. š. sv. za Kranjsko z dne 23. junija 1872., št. 888/dež. š. sv., se je določil okrajnim učiteljskim konferencijam nastopni opravilni red«. Itd. In četrti odstavek tega reda na strani 193. se glasi: »Nasvete, kateri se stavijo med razgovorom (debato), mora podpirati vsaj četrtina vseh navzočnih, da smejo priti v obravnavanje«. Predsednik torej ni opravičen predlogazavrniti, ampak njega dolžnost je, vprašati skupščino, če prizna ta nasvet, ga potem pustiti predlagatelju utemeljevati in dati na glasovanje. Tako razumemo mi zakon ; tako se mora vršiti, kjer vlada napredek in svoboda, ki je tudi nam šolnikom vsaj na papirju zajamčena, četudi v praksi in izvrševanju ne. Da povzamemo vso stvar na kratko, dobimo odgovor: Dotični predsednik je postopal nezakonito, ko se ni oziral na stavljeni predlog, in pravica je po zdravi pameti in po zakonu odločno na strani predlagateljevi. Je li dotični predsednik tako postopal po moči svoje domišljije ali zaradi neznanja zakonov, to pa prepuščamo gospodom na višjih mestih, ki so v šolskih zadevah nezmotljivi. Dohtar Pretep.