Za poduk in kratek oas. Kako je Lukovnjakov Tomaž kolero vozil. Zapisal Žitomir. (Dalje). II. Minolo je nekaj dnij po zadnjem dogodku. Kakor se to večkrat dogodi, zamadi se Toinaž nekega dne zo- pet precej dolgo v meslu. No, ker se nikdo ni oglasil, da bi se ž njim peljal, mu tudi ni trebalo posebno hileti. Bodem pač nekoliko pozneje prišel domov, kakor navadno, sicer pa še lahko poženem, govoril je sam pri sebi, ko se je vsedel na voz. Počasi se jo peljal iz mesta. Ko pa je bil že celo izven mesta, pristopi naenkrat od nekod, nič ni videl odkod, nepoznana mu ženska ler ga vpraša: »Kam se peljete?« Tomaž je povedal, da pelje pošto k nam. «Ali se lahko peljem z vami?* Tomaž jo pogleda ter reče: »Zakaj pa ne? Vsedite se tja nazaj!« in ji pokaže prostor zadej v majhnem poštnem koleseljnu. Vendar nekako čudna se rau je zdela ta ženska. Da ni bila iz našega kraja, spoznal je takoj na njeni obleki. Rekel bi, da mu je bilo malo žal, da jo je sprejel. Toda kaj si je hotel, moral jo je. Voz se je pomikal zdaj hitreje, zdaj počasneje. Peljala sta se že precej časa. Toraažu še se vedno nekaj nič ni prav zdelo, da vozi to žensko. Čeprav ni imel slabosti, ki se zove radovednost, vendar se danes ni mogel preraagati, da bi se ne obrnil nekoliko nazaj ter povprašal: »Vi niste iz naših krajev?" »Ne«, odgovori mu na kratko ženska ter se mu nekako porogljivo nasmeje. »Odkod pa sle?« Zdaj pazljivo napne svoji ušesi, kaj bo povedala. Zenska imenuje neki kraj, katerega pa Tomaž ni dobro razumel zaradi voznega ropota, a razločno je slišal, kar še je pripomnila: »Tani je skoro vse prebivalce pobrala kolera«. »Ko—le—ra!« ponovi polagoma in prestrašeno Tomaž. Hipoma se je spomnil vsega, kar mu je pred par dnevi povedal gospod poštar o koleri. Strah ga je obšel. Nekaj časa stnni skoro z neumnim izrazom v žensko. A na to se okorno obrne naprej. V tem pa se je zopet pokazal na ženskinem zagorelem obrazu hudoben posmeb, oko se ji je zadovoljno žarilo in zobje so se ji belili izpod rudečih ustnic. Tomaž tega ni zapazil. Črno in težke misli so mu začele rojiti po glavi. Da bi moral umreti ter zapustiti kedaj svojo lepo službo zaradi kolere in sicer kar naenkrat, to mu ni šlo v glavo. Tudi za gospoda Lukovnjaka in celo njegovo družino bi )nu bilo zelo žal. Bog ve, kdo bi bil potem pqštni hlapec in ali bi mu dobili sploh vrednega ter sposobnega naslednika. Globoko se je zamislil v vso tužne položaje, ki bi nastali, ako bi kolera prišla v naše kraje. Sad njegovega premišljevanja pa je bil, da je trdno sklenil, odslej še večjo pozornost obračati na red in snago pri domači hiši. Morda ga kolera še le pusti pri življenju. Kakor vsi poštni konji prav dobro bežijo, naj so še tako koščeni in medli, znal je tudi konj, ki ga je imel Tomaž danes upreženega, precej brzo stopali. Ker pa je Tomaž danes rabil tudi nekoliko svoj bič, da bi ne prišel jako pozno s svojo potovalko domov, dospel je poštni voz jako hitro do zadnjega gozda, skozi katerega se mu je bilo peljati, in ki jo le kake pol ure oddaljen od našega poštnega poslopja. Polumrak je legal na zeinljo. Menda Se nista rninoli dve minoti, odkar je začel voz drdrati skozi gozd, ko na enkrat zakliče ženska, ki je sedela na vozu, Tomažu; »Ustavi!« Tomaž uslavi ler se ogleda: »Kaj hočete?« »Izstopila bom», reče potovalka sainozavestno. »Ze prav«, odvrne Tomaž zategnjeno ter se pripravlja, da bi sprejel plačo. A zaman, ženska ni kazala voljo plačati. Ko je izstopila in nekoliko popravila nered v obleki, stopi k Tomažu ter ga odločno vpraša: »Ali znaš, koga si vozil?« Zenska je bila velika, močna. Izraz v njenem obrazu je bil hudoben, toda resen, oko je gledalo oblastno in zapovedovalno, ustnice so ji trepetale, kakor od jeze, v desni roki je stiskala k obleki — vsaj Tomažu se je zdolo lako — samokres. (Koncc prih.) Smešuica. Kmetica pride v mestu k fotografu. Ko jo hoče fotografirati, ni sedela pri miru, in zato se zdere fotograf nad njo: »Pri rairu sedite, saj ste že enkrat sedeli!« Kmetica zarudi in vzdihne: »Moj Bog, že tudi vi veste, da sem bila ros enkrat zaprta?«