Ali dobi naša manjšina v Italiji svoje Jole! Velikonočni sporazum med Italijo in nažo državo je v našem narodu vzbudil upanje, da bo jugoslovenska narodna manjšlna v Italiji zopet zaživela vsaj v manjši meri svoje kulturno življenje in da ji bo vrnjeno vsaj okrnjeno njeno nekdaj lepo razvito šolstvo. Nočem prejudicirati in prerokovati o razvoju tega vprašanja v bližnji bodočnosti. Želim le, da spozna naše učiteljstvo dejansko stanje šolskega vprašanja polmilijonske veje našega naroda. Zato bom, opuščajoč svoje lastno mnenje ob strani, citiral le to, kar more služiti spoznanju pravega stanja tega problema in splošnega političnega položaja, v katerega to vprašanje spada. 25. marca t. 1. je sprejel v Beogradu zunanji minister Italije grof Ciano novinarje in jim med drugim izjavil: »... Obvestil sem g. predsednika Stojadinoviča o potrebnih navodilih, ki so bila dana pristojnim italijanskim oblastem v zadevi pouka in uporabe srbohrvaškega in slovenskega jezika in v pogledu bogoslužja v istem jeziku.« To izjavo so objavili vsi listi, ki so istočasno poročali, da je Ciano z brzojavko v roki sporočil zbranim novinarjem, da so v počastitev sklenjenega pakta bili v Italiji izpuščeni vsi politični kaznjenci naše narodnosti. Romunski oficielni francosko pisani dnevnik »Le moment« pišoč v uvodniku o jugoslovensko-italijanskem sporazumu, opisuje težak položaj naše manjšine v Italiji, nakar nadaljuje: »Sedaj pa se zdi, da ta situacija ne bo trajala več v taki meri. Sporazum sicer ne vsebuje nobene posebne klavzule v tem pogledu, ka.jti takšna klavzula bi bila v nasprotju s stališčem Italije v pogledu mednarodnih obvez tičočih se manjšin in njihove zaščite. Toda respektiranje pravic te manjšine je izrecno vsebovano v izjavah grofa Ciana.« Ljubljansko »Jutro« pa poroča: »Kakor znano, je ob priliki podpisa beograjskih sporazumov italijanski zunanji minister Ciano novinarjem izjavil, da so italijanske oblasti izpustile iz konfinacije vse pregnance jugoslovenske narodnosti...« »... Vendar se doslej šc niso vrnili vsi in tako pogrešajo ljudje posebno nekatere pregnance iz Idrije in okolice ter iz Ilirske Bistrice ...« »... Ni še znano, kako daleč gre italijansko popuščanje v vprašanju jugoslovanske manjšine v Italiji. Govori se o tem, da bo dovoljen zaseben pouk slovenščine in hrvaščine na osnovnih šolah, ako bo prebivalstvo to zahtevalo(!)«, piše »Frankfurter Zcltung«. *: •-. •/, --:••::•:.•; -.¦|OC<*."'. Francoskemu službenemu dnevniku »Tempsu« poroča njegov rimski dopisnik o treh še neobjavljenih notah in pravi: »Nota o Jugoslovanih v Italiji se nanaša na kulturne pravice Jugoslovancv v Italiji« Ta nota ni t>ila doeloj 60 oKjavljcna samo z:atu, ker Ita- lija, kakor je znano, noče službeno priznati obstoja narodne manjšine na svoji vzhodni meji. Doznava se, da bo dovoljen pouk hrvaščine in slovenščine v osnovnih šolah, in to po nekoliko ur.« Zabeležil sem le nekatere glasove neprizadetega inozemskega časopisja. Italijansko časopisje, ki se je v ostalem precej gostobesedno razpisalo o novem prijateljstvu do Jugoslovanov, se dotakne naše manjšine mimogrede. Tako je napisal v Mussolinijevem glasilu »Giornale d' Italia« njegov glavni urednik znani Virginio Gayda med drugim sledeče: »... tudi za italijanske manjšine v Dalmaciji in na otokih, kakor za slovanske manjšine v Julijski Krajini bo ta režim miru koristen, ker bosta obe vladi upoštevali legitimne narodne in gospodarske interese in potrebe teh manjšin.« Ostalo italijansko časopisje je bilo enako skopo in se je skoro z enakimi izrazi dotaknilo narahlo našega vprašanja. Pač, bila je izjema. Izjema, ki jo je zabeležil tudi nizozemski list »Nienne Roterdamsche Courant«. Ta list citira članek senatorja Maracchija (Mrak), ki je napisal v puljskem »Corriere istriano«: »Da pridobimo njihovo pažnjo (Jugoslovanov namreč), lahko naša vlada obljubi(!) vse mogoče, a mi smo prepričani(!), da bo to prizadetim samo v kvar, ker se Slovenci in Hrvati na našem področju smatrajo že v vsem kot Italijani in fašisti.« Isti nizozemski list tudi poudarja, da bo tudi v primeru raznih ugodnosti, ki bi jih italijanska vlada dala naši manjšini, velika težko ča v tem, da bo izvrševanje teh odredb prepuščeno dobri volji podrejenih oblasti. Mislim, da po vsem tem ni težko razumeti poročila iz Trsta, ki so ga objavile sušaške »Primorske novine«, ki pišejo med drugim: »... Pričakuje se, da z novim šolskim letom uvede vsaj v osnovne šole pouk v hrvaškem, odnosno slovenskem jeziku povsod, kjer bo to prebivalstvo zahtevalo. V preudarek citiram še odlomek iz članka »Drobtinico? Ne!«, ki je izšel v 35. štev. »Učiteljskega tovariša« z dne 4. aprila 1935.: »Po najtesnejšem prijateljstvu med Avstrijo in Italijo in po slovesni odpovedi Avstrije na kakršne koli aspiracije južno od Brennerja, bi bilo vsekakor pričakovati odločnejšega preokreta v ravnanju z nemško manjšino. Vse »izboljšanje«, ki so ga bili deležni južni Tirolci, pa je vsebovano v naredbi, ki jo je šolski skrbnik v Tridentu izdal dne 20. maja 1. leta pod številko 5711 B. 26. Ta naredba urejuje privatni pouk nemškega jezika. Pouk je sicer privaten, a nastavili so mu precej »zakonitih« uzd. Privatni pouk, ki je nadzorovan po sreskih šol. nadzornikih, ne sme trajati več kot 4 ure tedensko (§ 3. Uredbe). Učitelja potrdi oblast le, če izpolni mnogo pogojev, med katerimi je popolno znanje italijanščine. Izvrstna vratca, skozi katera lahko izigravajo svoje lastne širokogrudne dobrote, je člen 9., ki daje nadzornikom oziroma učiteljem javnih šol pravico, da prepovedo učencem, ki bi zaostajali v šolskem napredku, obiskovanje nemških tečajev. Na podlagi te naredbe je bilo izdanih nekaj dovoljenj za osnovanje takih tečajev, a istočasno so ustanovitelji dobili novo navodilo, da se mora pouk nemščine podajati v italijanščini.« ;-.v\'. ' <•,.''.. D. P.