V zadnji pesmi olesenelega strahu so skriti padci grozdja; v prvem curku s poda znoj poetov zemlje. Kje si, o bog, da izpijeS čašo krivice, ki se pretaka čez rob? Nagni hitreje in brez zdravice, da še zadnjič ne planemo v jok! Dvoje tankih niti curlja v posodo prazne noči, ob kotlu dremavi starec nalaga polena pod slive, toplota v posodi ga žge v izpetem že grlu. So dnevi, ko ne moreš poljubiti na ženskem licu rože; ko roka se zatakne v noro misel in jo grabi, jo grabi, grabil Noči, noči so, ko bolest ne mine ko zjutraj le pepel ostane od tvojih solz, solz, ki so zgorele v tebi. In nekoč boš ta pepel razsul po blagem ženskem licu in se boš zazrl in ranil na tej roži sreče pepelnične; nekoč boš, nekoč... Dnevi so in so noči bolestne in si ti, iskalec rože, in roža je in je pepel in dan in misel in solze, le vezati ne veš darila zašel Med drevje, travo in kamenje položena resnica ni nikoli ženska/ Ne nosi steznika in pikčastih hlačk in kratkega krila, ki bi ga lahkomiselni dvigovali v zabavo ali se z resnico razgaljenih prsi zavalili v travo med kamenje in drevje. Danes sem te zopet pil — tebe, ki skrivaš ljubosumje! Poješ mi po grlu in hitro te spoznam po pesmi; spoznam po vonju te, ko zmešaš v meni s soncem redke dni dežja, z mislimi ljubezni čustvo. Spoznam te po vonju, po vonju ljubosumja: dnevi so, ko ga prinašaš, so dnevi, ko odnašaš mi ta stud v srce. Potiho te preklinjam, a vem, da nisi krivo — če namesto tebe, vino, zdaj vsrkava/ plaho svojo žensko bi iz čaše, klel ne bi in ne trpel. Da bom vedel draga, mi na masten papir napiši vsaj besedo, spusti nanj kapljo krvi iz tiste rane ali naredi okoren velik križ. Da, bom vedel draga, da konec je beline in da si izkrvavela v objemu tujca, ki te je prepojil kakor mast papir, vedel bom, da ta križ pomeni nem in srep pogled. 'UJL RUMENA REKA v skorjah teh čezmernih sem že bil. z lasuljo vseh teh glav temačnih dnevov zven sem nemo trudno kakor v dveh oblakih z dehtečo drobno roko v eno misel risal poldan. v potoku misli čudnega traku in na obrazu tega sonca zraven sem bil pepel pod rojstnim krčem smrti odšel sem dvakrat v misel po meglo, ki tleje in žari na neki njivi; v korenini trnja teh steza so kakor v bron vojaki si jemali preveč kristalov nihajočih spon med tistim, ki z oblaki potuje in s srnami rjavimi trguje in še nekom, ki v meni krik postaja. utrip je eno kakor za zamah v večerni zarji slutnje, v posmehu brez na jutranjih preprogah, ko stopi mačka tvojega stražarja in mu nikdar do dna vseh zenic ne izpije, poskusi eno in se v SE umakne, se vrne kakor pav v cesarskem trušču vrta — kot vonj tega kar je umrlo v skorji koreninic mladih mož in zopet vsa pobožna v valu in oklepu tvojega stražarja postaja tok svetlo rumene reke. svetlo rumene reke nisi maral. gorje; kdor ti jo je iz grla stiskal ni videl dneva v jutranjem zagonu in ni nikdar več v tvojem joku kristal želja za bičanje postajal... v zvenu te kovine trepetanja ji nisem mogel krempljev burke peti, ker vedno bolj sem v rumeni reki s pobožno kuto vsega česar nimam na en papirček dvojno spako risal, tako sem res prečrtal ribo v sebi v trenutku ko sem križ naredil čeznjo, rumena reka pa je na sedmini stoterih čustev storetih čustev in preveč neznanih zvez v navalu svoje vode, divjega bučanja smeha vse polno rib zmetala na obalo, pa niso gnile v soncu, čeprav so njega misli pile prek vseh želja po klepetanju morja, da bi v zavetju tvojega navdiha morda le v škrgah začutile slino, kaj zato, če sem pozabil ribo in jo v možganih stisnil v trojen kot... vrnila se je kot rumena reka, ki z mislimi se vred vali in hoče v ustih biti hči spomina in živa senca tega kar se daje vsak dan na žrtveni k raztrganega motka razprtih kril vsega kar je metulj. naj bo, je rekla in se dala pognati v ozki strugi prek vseh mostov enojnih kolovozov, da bi kot reka mogla biti to, kar ni oko, ni glava in ne rep pošastne mačke mojega stražarja, ki vsak dan joče to rumeno reko, se krmi z ribami, ki sem jih križaI z nevihto svojih krempljev in oblaki in to, kar v krču rojstva se je pokazalo kot vosek vrat ko vstopiš in ko greš, da bi lahko NEKDO zamanj odhajal, rumena reka v meni je postalo... Lepo in grdo si velikokrat poda /a roke. a redkokdaj hodita skupaj sta kot prijatelja, ki se srečata po dolgem času in si imata veliko povedati samo da eden izmed njiju ne zna poslušati dozdeva se pravilno edino njuno skupno hojenje, zamišljeno in premišljeno, pritiskajoče k tlom in ravno zaradi tega vzravnano kajti če človek želi. da nastopa med njima ustvarjalna napetost, ju ne sme pustiti hoditi drug pred drugim ali za drugim, mora in more ju voditi skupaj kot ptica ali muha. ki vesta vsaka v sebi različnost naletov modrega in bobnečega ne ba, vesta v naprej, da lahko letata torej da lahko živita morda smo ljudje kdaj lepo in grdo že nosili v sebi po verjetnosti otrok matere narave prav gotovo, saj nam je moralo biti podeljeno najosnovnejše za življenje (pridode Ijeno) — vendar smo s časom 'odraščanja' ko smo pozabili na otroštvo! pozabili tudi na skup n ost obojega in dozdeva se kot se izgubili v večini večine, danes gre za ponovno vračanje k viru, k ponovni skupni hoji še dose da njih (dovčerajšnjih) nasprotij, ki si niso nasprotja, postavljena sama proti sebi. ne, nasprotja si postane jo še/e v soočanju, kar pa ne pome ni. da je v naravi soočanja prevze manje besede {potrebno se je na učiti poslušati) ali pred kom ali za kom raztegniti korak, namreč dozdeva se, da je narava soočanja ravno poskus sinteze obojega, kar ne pomeni ne gači je niti enega niti drugega, to je poskus združevanja, katerega raz dvojevalna energija se porab/ za vzrast novega lepega in grdega bolje katerega razdvojeva/na energija se porabi za vzrast novega lepega in ne lepega. (Lepo lahko obstoji še/e z obstojem ne lepega, lepota je lepo ta obojega če m ne lepega ne moremo vedeti, kaj je lepo če je vse lepo, ne potrebujemo opredeli tve lepega je vse brezlična zmes začetka ) ..MOČNI LJUDJE SE BOJIJO ČL O VEKA ZATO GA NE MOREJO LJUBITI. IN ČE LJUBIJO . SO NJI HOVI POLJUB! PRAZNI IN USTA POLNA ZAUDARJAJOČE SAPE NE. MOČNI LJUDJE NE MOREJO LJUBITI ' malo veliko mesto, junija 1948 k a in lahko rečem, Čeprav že slišal kdaj sem to po čemer te sprašu jem da telo je lahko pijano samo Se od dovčerajšnjih kapljic grozd ja " ,,Zakaj pa me potem sprašuješ če ti to sam vse tako dobro veš? ,,. Bil naprošen sem od človeka, ki bi ga naj opijanile besede tudi tvoje besede reke. Velike reke na obrežju katere da je sta/ in jo posluša/ ,. Tako kot on žele/ od tebe je pri trditve pijanosti brez kapljic grozd ja in ker jih m dobit, zaželel si je še mene, tako ti želiš od mene pritr ditve tvoje prav osti, ker ti jih on ni dal Ne vem. kako naj dam obema morda besede PERASPERA AD kot prvo ČE ON PIJAN JE IN Tl TREZEN ZAKAJ PA NE? TAKO KOT DOPUŠČAŠ SEBI DOPUSTI TUDI NJEMU kot drugo Čl M PREJ POZABI BESEDE. KI DA SO PIJANE NE BO Tl TEŽKO IN TUDI SE NIKAR NE BOJ, DA Ri TEBI SE KAJ TAKEGA PRIMERILO KAJTI DOZDEVA SE DA Ml NE KAJ GOVORI [IN KOLIKOR TE PO ZNAM, TO KAR DRŽI). DA TVOJE TELO TAKO ZELO JE ZDRAVO. TO JE NORMALNO DA SE MU NE MORE. ČE SE RES DOGAJA PRI PETITI NEKAJ (ČE ZA TO MERILO JE V F ČIN A) TAKO ZELO BOLAN n PIJANOST OD BESED malo veliko mesto, junija 1948 malo veliko mesto 2.7 /unija 1948 ., ČLOVEK NOSI V SEBI RESNICO VSEH PTIC OBLAKOV IN CVE TLIC, " si mi dejala, starka, in nisem vedeI. kako bi ti verjel Verjeti sem ti začel čisto slučajno trudne so bi/e moje oči in glava polna hrupa Bol, ki je zapirala oči. in glasnost odmevov hrupa, ki se je ponujalo kot smisel nit je lahko z jasnostjo in čistostjo pogleda izpila samo Velika reka Odšel sem k vodi Vel'k e reke Dolgo sem hodil in ba/ sem se že da me oči vodijo po napačni poti da nikoli ne bom prišel Zazdelo se mi /e, nekaj je re k to Post oj, tukaj je Tu je voda Velike reke. Prišel si in sem se ustavil. pogled pa je šei naprej, naprej in ko se je vrnil mt m vede! povedati ničesar Sam Kje si velika reka? " Tukai /e kdo govoril? Tukaj sem korak od tebe bala sem sem so že da boš pade! vame in da te bo odnesel moj mogočni tok vodovja Velika reka ti? potoček, ki ti Se vodna sied prav težko rečem? ki te ne bi videl, ko bi molčala ? ..Zakaj ti pravijo Vel tka reka? ' sem želel vedeti ko sem polagal oči in glavo v nežno nakodrano sled potočka in bil sem ji že tako bbr.u da sem na licih začutil počasi dviga/oči se hlad vodnih kapljic potoček se je pričel Siriti v potok, malo reko postal je reka katerega voda se je Se vedno Sirila tiho. skorajda neslišno, polnila se je z življenjem, rasla rasla m še vedno naraščala posta! sem riba tvoje ga velikega toka Velika reka POSTAL SEM RESNIČNOST VSEH VRABCEV. ŠČINKAVCEV GALEBOV IN SINIC. VSEH LA Sl OVK IN ČEBEL VSEH REK MORIJ IN POTOKOV. OBLAKOV PESKA. ZVEZD. JOKA NARAVE KOZMOSA RESNIČNOSTI VSAKEGA VSAKE MU IZMED NAS V NAS zakaj ti pravijo Veh ha rek h k o se /e zgodilo S Ki,MAJ DIH A J (‘j C/M PAJČOLANOM DE K l IČINf SREČ/ Ali S TEMNO PRISOTNOST 'O PA !)A tOČEOA ЕлВПкЛ TA Deklica, stara si in modra, veliko vode je preteklo po kontu tvoje reke kamni, ribe m valovi so ti šepetali mnogo besed, ki si /ih slišala samo ti tako jih tudi samo P veš. Povej mi, ali go v on resnico človek, ki včeraj vedel je povedati da pijan je od besed?'' Kako si sploh upaš dvomiti v re snico njegovih besedi? Mar misliš da so vsi ljudje tako pte drzni kakor ti, da govorijo naokrog bese de, katerih resnica izven tebe spi? Nejeverni izspraševa/ec ne' ,.Starka, si prepričana da se ne motiš? Zdravnik sem ki vse življenje sem so učil razumeti drugih in svo jega telesa dih. Lahko rečem da poznam utripe srca in žil pregibe mišic in organov, poznam očesne vdolbine nakovala in kladiva poznam se kot poznaš se ti kor re Ф&лХЛЛ} 9 (odlomkiiz dnevnika bebca) (za branje priredi!A. Fištravec) ZASTRTO. SKRITO. OČEM NEVID NO... PRAZNO malo veliko mesto, tukaj, 28. junija 1948 Rekel si: ..Nekoč smo sveto govorili o velikem — v. sedaj o velikem — c. " Razlike da ni nobene, si rekel. Pa je. majhna, in ravno zaradi tega je: ODDELČNA ORGANIZACIJA VC PETEGA LETNIKA ŽIVLJENJA sveti veliki — v te ponovno spet rojeva kot človeka, kot kroglo, ki hiti proti svojemu središču, središču. katerega središčna točka je ravno večno hitenje, sveti veliki — c pa te ponovno spet rojeva kot ne-človeka. ki si ti kot spaka, katerega razum nima nič kaj bolj pametnega početi — kot smrčati. OBVEŠČAMO TE. DA SMO NA SESTANKU DNE 5. MARCA 1948 SPREJELI NASLED NJE SKLEPE 1 sklep VSE ČLANE. KI SO MANJKALI TRI IN VEČKRAT NA NAŠIH SESTANKIH. BOMO POKLICALI NA ZAGOVOR 2 sklep Tl ČLANI BODO MORA L! DOKUMENTIRATI SVOJE DELOVANJE V DRUGIH OKOLJIH ČE SE POZIVU NE BODO ODZVA Ll. JIH BO ODDELČNA ORG A NIZACIJA PREDLAGALA OSNOV NI ORGANIZACIJI ZA BRISANJE IZ ČLANSTVA ČLANI. KI DELUJEJO V DRUGIH OSNOVNIH ORGANIZACIJAH, PA SO TO OSNOVNI ORGANIZACIJI. U KATERI SO DELOVALI. DOLŽNI SPOROČITI GLEDE NA TO. DA Sl TUDI Tl MANJKAL VEČ KOT DVA KR A T, TO JE TRI IN VEČKRA T. TE VABIMO DA SE UDELEŽIŠ SESTANKA. KI BO V PREDAVALNICI PETEGA LETNIKA ŽIVLJENJA 28 JUNIJA 1948 ZVE ČER. S SEBOJ PRINESI PISMENA DOKAZILA O AKTIVNOSTI DRUG JE TO V A RIŠKI POZORA V res bolj težko razumem ljudi, ki s sprejemanjem neke misli sprejema jo nase odgovornost celega človeštva. govorijo o njem. o humanizmu. sebi kot ljudeh, meni kot človeku, pa jemljejo svobodo in se igrajo zakone, ko govorijo, da jih ni. SEKRETAR ODDELČNE ORGANIZACIJE V C PETEGA LETNIKA ŽIVLJENJA razumem vso prehodnost, vendar kljub vsemu če mislijo iskreno — to je v čas segajoče, potem ne morejo ostati neprizadeti ob tvoji pesmi, David, ki jim jo včasih zapojem — oni pa sol, in celo govorijo o neki ne pravšnjosti tvoje pesmi. Ti ljudje ne vedo, kaj je ljubezen Ti ljudje so premočni, da bi lahko ljubili. Tako tudi ne morejo biti ljubljeni. , OČITNO MISLIM NAROBE. SAMO KAJ, KO NE VIDIM. KJE ZATO Ml NAJ BO OPROŠČENO. DA IMAM NAMEN VZTRAJATI PRISEGAM NA OLTARJU VEČNE GA HREPENENJA. DA NE BOM PONAVLJAL NAPAK DRUGIH -POSKUŠAL BOM DELA Tl SAMO MENI LASTNE NAPAKE malo veliko mesto, 28 junija 1948, pozno zvečer Človek z veliko dolgo brado, praviš mi. naj se smehljam, ko si mi prepovedal živeti, praviš mi. naj vse skupaj jemljem kot šalo. SLEPOTA ČUTOV SE NE ZAČ NE TAKRAT KO NE VIDIŠ VEČ NIČESAR. AMPAK ŠELE TAKRAT. KO SE Tl ZAZDI. DA Sl ZAGLEDAL VSE ČLOVEK Z VELIKO DOLGO BRADO. ZA RESNICO Sl POSTAL SLEP V TRENUTKU. KO Sl Ml ZAŠEPETAL NA UHO. DA Sl JO ZAGLEDAL od mene zahtevaš, da naj ne jemljem resno tvoje resnice, katere vezal si ti s svojimi prijatelji, da pa jo moram kljub vsemu upoštevati? Človek z veliko dolgo brado, mislim. da že preveč trdno sediš s svojo obilno — veliko zadnjico — na zemlji — predolgo že gledaš in poješ himne svojemu božanstvu, da bi lahko še videl jasnost vodnega tolmuna in potovanje mravlje proti vodi med kamni na obrežju Velike reke. človek z veliko dolgo brado, prepričan sem, če še želiš besede človek, da se ti je zameglil pogled. ne da gledaš v prazno in skozi to pokrajino hitiš proti oazi življenja nekje tamkaj čez, ne, postal si slep za svet. ki ga živiš in ga učiš živeti prav ti. o. norec. Človek z veliko dolgo brado, slep si. oči so ti umrle, verjami, saj drugače ne vem poslušati besede tvojega rotenja: GOVORJENJA! Človek z veliko dolgo brado groziš mi — RES Sl SLEP PRAV IMAŠ. KO ZAHTEVAŠ ODZVANJANJA BESED. prav imaš. ko si jih Želiš z GROŽNJO PRIDOBITI, V EN DA R IMA M TUDI JAZ PR A V. ZATO LAHKO GOVORIM Z BESE DO MOLKA - MOLČIM’ NE. NI RES: - LAŽI NI. .LAŽ’ PREDSTAVLJA V GOVORICI MOLKA SAMO RAZLI KO MED DVEMA RESNICAMA. KI PA S TEM NISTA PRAV NIČ MANJ RESNIČNI. malo mesto, 6 marca letos ..SLAST SREČE. RADOSTI IN LJUBEZNI NI SKRITA V ZMAGAH ZMAGE SO SLEPE ZA SREČO ZMAGE VEDNO NEKOGA ONESREČUJEJO. MU JEMLJEJO LJUBEZEN - ~ KAKŠNA PA JE POTEM TV O JA LJUBEZEN. ČE JO MORAŠ ZA TO, da jo lahko uživaš. NAJPREJ NEKOMU VZETI? OSVOJITVE SO PRAZNE IN KRUTE SLAST SREČE RADO S Tl IN LJUBEZNI JE SKRITA V OSVAJANJIH. NE V OSVOJITVI. " OPOMBE 1) pričujoče besede, na začetek katerih ste pravkar položili svoje oči, so rahlo prirejene (predvsem skrajšane in v jedrnato nit poveza ne) inačice besed, ki jih je zapisala (kot že podnaslov pove) mentalno ne ravno najbolj uravnovešena ose ba (+ + + ), namreč: zase trdi. da je nepismena, čeprav prav tekoče bere, kolikor toliko zadovoljivo razmišlja in piše Z objavo njenih lastnih besed že tim razbiti njeno fiksno idejo nepismenosti, ki si jo neprestano laže in verjame, prepričan sem v uspeh, kajti v skupnih pogovorih sva prišla do zaključka, da nepismena oseba ne more pisati (kako se je razvnel ob tem!). Torej, tovariš + + +... Večji del odlomkov iz dnevnika je izbranih iz usodnih dni leta 1948 in nam kažejo moč doživljanja pripravljanja nekega dogodka in samega dogodka v psihi ne najbolj mentalno zdravega človeka Ko je naš avtor . + + + ' ustvarja! te vrstice, je še dihal zrak zunaj prostorov, kjer ga sedaj od časa do časa obiskujem, takrat še namreč ni bil nevaren za okolico Zahvaljujem se uredništvu študentskega lista Katedra (pred vsem tovarišu SRČNIKU in tovari šici OREŠEK), da so tako ljubeznivo odstopili prostor za objavo besed, ki jih lahko sedaj (ne)pričnete brati 2) upam. da priredba kolikor toliko odgovarja predlogi, po kateri je bila delana Če koga zanimajo originalni teksti, naj zanimanje sporoči na naslov lista ali pa kar na naslov: A F , Bresterniška ul. 51, Kamnica 62351 PRAVLJICA „ČE ŠE VEDNO ŽELIŠ Ml GOVORITI. STOPI NA KAMEN OBREŽJA REKE, PRISLUHNI JK IN POVEJ Ml PESEM. KI JO VODNE KAPLJE ŠEPETAJO." (neznani ljudski pesnik iz province Kvvangtung, Kitajska, 6. st. pr. n. St.) tega ni bilo tako dolgo, morda celo danes tik večera, ko sem stopal po mestu; poskušal sem hoditi kot mi je veleval glas nekje znotraj mene — na trenutke se mi je dozdevalo, da ga prav razločno slišim; a ko sem odprl oči in pogledal nazaj na prehojeno, sem ugotovil, da sem tukaj že neštetokrat polagal svoje korake — in med množico stopinj, ki so se pogovarjale med seboj, sem ugledal veliko svojih. . . res, tukaj sem že hodil. . . ČE REČEM TAVANJE -MISLIM V NESKONČNOST TEŽEČO, DRHTEČE-VALUJOČE HOJENJE, TISTO NEKAJ ZA OBZORJEM NIČA. HLADU TEMNIH VOTLIN NESMISLA? KI S SVOJIM MRAZOM STRAŠIJO VSTOPATI LJUDI IN S SVOJO NIČEVO ENERGIJO SE NE PUSTIJO SVETLOBI ČLOVEŠKIH KORAKOV. KI ŽELIJO VSTOPITI VANJE. . . VSTOPAJO LE REDKI? S SVOJIMI LUČMI. VEČINA, NEMOČNO OBOROŽENA Z RAZSVETLJAVO DOSEDANJEGA ČLOVEŠTVA, PA STOJI IN SE NE UPA VSTOPITI V NEPREDVIDENOST TEMNIH ŽREL, STOJIJO PRED NJIMI IN VPIJEJO O KONCU SVETA, KI DA SO TA TEMNA ŽRELA - IN NE VERJAMEJO LJUDEM, KI SE VRAČAJO S SVOJIH OSAMELIH POTI, DA JE TAMKAJ. . . NEKJE ČEZ-ČUDOVITA DEŽELA SONCA, NEČESA, KAR NAM TUKAJ V TELESIH PODRHTAVA IN SE TAMKAJ ŽLIVA V DRHTENJE VSEGA BITJA. . . TAM JE NEKAJ' KAR TE POLNI Z MOČJO ČLOVEČNOSTI. KI BI LAHKO BILA - KAJTI TAM Sl SAM IN KOT TAK LE DEL, NAJTI Sl MORAŠ CELOTO - ŠE VSAJ EN DEL. . . IN SE VRNEŠ. LJUDEM PRIPOVEDUJEŠ TER SANJAŠ O TOPLOTI TISTE LEPE DEŽELE. . . TAMKAJ. . . ČEZ; MORDA SE Tl VČASIH CELO ZAZDI, DA LAHKO POVEŠ NEKAJ LEPEGA O NJEJ. PCt& VEŠ. . . IN SE POSLUŠAŠ, DEŽELI TAMKAJ ČEŽ. ČLOVEK Sl - IN KOT TAK POSKUŠAŠ - PRIPOVEDUJEŠ. POJEŠ. Sl ŽELIŠ IGRATI JIM. . . DA LEPO GOVORIŠ, Tl PRAVIJO, DA LEPO POJEŠ, Tl PRAVIJO, DA DOBER Sl IGRALEC. Tl PRAVIJO. . . IN NIČ VEČ: NOBEDEN Tl NOČE SLEDITI. ... IN KO ODIDEŠ, TIHO. KOT ZVEZDE NA JUTRANJEM NEBU, SE LJUDJE RAZHUDIJO, POZABI JO NA TVOJE PESMI, IN TE PRIČNO ISKATI, ... DA BI JIM POVEDAL BESEDE POZDRAVA. MORDA TE NAJDEJO. ČE Sl SE KLJUB VSEMU ODLOČIL ŽIVETI NEKJE NA ROBU NJIH, IN NE MOREJO RAZUMETI TVOJEGA PRIJATELJSTVA S SONCEM, ZVEZDAMI IN TRAVO. NAJVEČKRAT TE ODPELJEJO, KAJTI SONCE SIJE SAMO PODNEVI IN NE TUDI PONOČI, KOT JIM PRAVIŠ, ZVEZDE SIJEJO SAMO PONOČI IN NE TUD! PODNE- VI, KOT JIM PRAVIŠ, TRAVA RASTE SAMO IZ ZEMLJE IN NE TUDI V ZEMLJO. KOT JIM PRA VIŠ, ODPELJEJO TE S KRAJA, KJER SO TE NAŠLI IN POSADIJO V DRUGI KRAJ. . . ZMAJUJEJO NAD TVOJIMI PRIPOVEDMI. . . „KO PA JE ŠE VČERAJ TAKO LEPO GOVORIL - TUKAJ JE NJEGOVA KNJIGA, POGLEJTE. ..” IN NE VEDO, DA JIM ŠE VEDNO PRIPOVEDUJEŠ ISTO. in ko sem se po dobro znani poti že namenjeval proti domu, da bi se položil k spancu, mi je nekaj reklo: „ZAVIJ MALO V LEVO. . . DA, TAKO, V SMERI SRCA, DA, TAKO. . ." vstopiI sem v prostor poln rož, kjer še nikdar nisem bil, čeprav sem se — ne vem, kako je to mogoče, prav lepo Jasno videval skozi modro obarvano steklo ločitve med tukaj (fo je: tam) in tam, kako neumorno polagam korake in se igram poslušanja, prihajal sem vsakih nekaj časa, torej sem res hodil v krogu. v prostoru je bilo mnogo vsega — predvsem življenja, dehtečega, raznobarvnega — rož. zaželel sem si kakšne — pogled je plaval po njih, a mi nobena ni bila všeč. le kako? poslal sem se navznoter — in sam odplaval med rožicami in njihovimi blagimi vonji, pričel sem se vračati — v mladost? vračai sem se. . . bil sem že čisto blizu točke nič, pravkar sem se rodil, še hip za tem: začutil sem se kot telo samega sebe in telo nekje tamkaj čez, ki pa mora biti tukaj, tukaj, prav blizu, da, v njem samem; kako je tu toplo, vse je mehko, lebdeče kot milni mehurček. . . lepa si mi, čeprav da še je toliko lepših rožic. lepo je tisto nekje tamkaj čez, za tabo? ali v tebi? s cvetom tvoje rožice postajam vonj tvojih korakov, sledim ti, kako mehko jih pregiba vaš, sledim ti, vem, lahko, morem, z dehtečo rožico v roki zmorem. . . zmorem ti povedati pesnik iz Kvvangtun-ga, kaj šepetajo vodne kaplje, ko potujejo proti ustju reke, zmorem ti povedati pesem potovanja vodnih kapljic rake, ko potujejo proti svojemu izviru: ŠEPETAJO Sl BLIŽINO TVOJE SREČE. KO JIM POŠLJEŠ KAČJEGA PASTIRJA PO VALOVIH VŽRA DOŠČENIH NJIH POGLEDOV, TREPETANJA DOTIKA ŽARKA SONCA. POET IZ KVVANGTUNG A, KAPLJICE SE IGRAJO NEROJENOST OTROK TVOJEGA TELESA, KAŽEJO Sl NESMEHE TVOJIH USTNIC V OČEH IN DRHTE ČAKAJO TVOJEGA PRIHODA - KDO SMEHLJAL SE JE ž NASMEHOM TVOJIM? Pogovor Zlatka K. / Križan F. S. Zlatkom (maj 1972 78) Zlatko: želite za začetek izraziti misel kar tako 7 Križan: počaščen sem zaradi tega sodelovanja v vašem monologu ob dnevu odhoda pomladi in prihoda poletja. Zlatko: hvala. Križan: prosim . . . Zlatko: če pričneva bi lahko ugotovili, da so protislovja vaš adut pri kartanju7 Križan: kako pa veste, da igram karte7 mora prekleto resnično vsakdo vse vedeti7 Zlatko: slabo igrate7 Križan: dobro, toda vedno nisem v pravi formi, saj nisem Se zaenkrat profesionalec! Zlatko: kaj predstavlja vaš Uk? Križan: moj Uk predstavlja suhega človeka, v alternaciji z grozo predstavlja nekaj preteklo prihajajočega nič sedanjega! Dal si bom postaviti spomenik, ko ne bom več slaven? Zlatko: zakaj spomenik? in ko ne boste slavni? Križan: vežbal bom metanje papirčkov, ko ne bom več slaven. Zlatko: nimate koša za odpadke? Križan: zaenkrat ga Se imam, kajti ust nimam vedno odprtih, čeprav sem slaven. Zlatko: ste ponosni in v vašem ponosu bi rad vedel, kako si predstavljate ljubezen? Križan: smešno, [polglasnoI ta pa postavlja vprašanja? ljubezen je kot oko — nekaj nedefiniranega! Zlatko: tudi definicija ima definicijo. Križan: tudi osel lahko ima oslico. Zlatko: in oba lahko po strani imata osla ali oslico. Križan: ne, lahko je mula — akoje oslica bila kobila plemenitega rodu. mula je plemenit osel in zajeban konj. kot poezija tomaža kralja ra zumete. Zlatko: kaj ima z oslovskim seksom skupnega poezija. Križan: ali nič ne razmišljate in prebirate . . . Zlatko: torej zaničujete kot ustvarjalec tudi vi poezijo, vi Križan. Križan: jaz nisem Križan, vi ste Križan! Zlatko: vaša najljubša jed? Križan: oatmeal porridge. Zlatko: kaj je to? Križan: moja najljubša jed. Zlatko: in vaše prepričanje o bojektivizmu? Križan: za nekatere subverzivno, Podminirujoče, jaz sem objekt v neki družbeni skupnosti. Zlatko: sodite kot objekt tudi v Uršo združbo? Križan: seveda, saj poznam nekaj marjetic, levov in podobno na naravo pa ne gledam kot idealist [to mi ne uspeva tudi zato ne ker postaja samo Slovenija že pravi zaboj za smetje), narave ne vidim kot nekaj spontanega, razumete, darvvin je dal spontaničarjem dokaze na rep, da se še sedaj hladijo! Zlatko: vi imate, kot kaže zelo veliko proti cerkvi? Križan: nimam dosti, le dve pesti, ampak pretepam se ne! Zlatko: pustiva to, povejte nekaj lepega in veselega. Križan: vesel sem in lepo je, da smo že začeli spoznavati tiste komuniste [nirvaniste in pasivneže), ki se borijo proti komunizmu. Zlatko: vi ste popolnoma obupni! vas ni sram ? Križan: mislim kot mislim, iskren sem in se ne skrivam po zakajenih gostilnah ob modrovanjih, blebetih in meketanjih, vlabo mi prihaja ob takšnih kvakah. ne prenesem kritike brez dokazov ... pa to nima nič za opravit s prejšnjo lepoto in veseljem, ki ga občutim. Zlatko: koliko ste stari za tako preprosto globoko misel? Križan: preveč. Zlatko: od kod izvira vaša starost? Križan: brez zveze sem prehitro mislil! Zlatko: ne razumem. Križan: jajček je še v kokoši in piščanček je že izvaljen. Zlatko: razumem. Križan: toda je Se druga razlaga tega pojava, zame to velja: v kokoši je žvečilni gumi, peklenski stroj pa je že izvaljen. Zlatko: nekako tako — atomska bomba v praskupnosti. Križan: pravilno ste me dopolnili, ste že srečali koga podobnega? Zlatko: ja, sebe. jaz sem praskupnost v atomski bombi. Križan: praskupnost z atomskimi bombami zaradi praskupnosti po atomskih bombah. Zlatko: ste že bili v tujini in kje? Križan: v savni sem že bil. Zlatko: ampak to ni tujina. Križan: pa je tovariš, pri tej onesnaženosti rek so reke le Se tujina, tuja svojina, kot da niso naše. Zlatko: verjamete v vaše spoznanje o kompleksu lastništva? Križan: verjamem, drbgače ga ne bi mogel spoznati in analizirati. Zlatko: kako?ne razumem! Križan: paja bezjaja. Zlatko: v kakšnem smislu? Križan: povratnem s poudarkom na au! Zlatko: zakaj! Križan: futurična metoda iskanja transkripcije v abiesu nekega tipičnega e-subsa v modulu . . Zlatko: hej, kdo vas je učil materin jezik? Križan: mati. Zlatko: in kakšne narodnosti je vaša mati? Križan: multinaionalne Zlatko: kaj pomeni ta pojem. Križan: da je bila in še je v redu ženska, dobra mati. Zlatko: narodnost? Križan: človeška Zlatko: ampak človeštvo se deli na . . Križan: vem, zato imajo otroci otroke in tako dalje, delijo se kot Pseudomonas florescens ali Sacha romvces cerevisii . . . delijo se in križajo, mutirajo, regresirajo in dajejo si popuste na železnicah, grizejo se za ušesi, ubijajo se, nekateri se celo ljubijo . . drugi si lastijo tamakomoleks lastništva Zlatko: zakaj se smejite? Križan: zastrašujoče, omet odpa da POZOR HUD PES OMET KR UŠII SITU? tu sem, pa nisem tu... Ko čisto sam, prazen ter nevedno majhen diham veter in te zrem v daljavi, ti z nejasno slutnjo v srcu šepetam: ,, Veter, ki vedno znova vodiš semkaj to kot Heleno lepo barko, povej, s kakšno besedo ali darom prepričam neštevila nje prihajanj v prihod? Ali ji lahko še kaj darujem? Sem ji že sploh kaj dal?" če pretekli pogovori z vetrom so lahko merilo, sem tokrat nenavadno dolgo čakal v njegovi sprejemnici pod pogledom slovesno zvišanega vratarja — molka. Mislil sem, da sem prijatelja popeljal v zadrego, jelo me že postajati je sram, ko začutil sem na licih bližino njegovega prihoda: „DAL Sl JI MNOGO, morda za koga bi bilo preveč, bi se utopil, tovor razsul na morsko dno v želji pomladnih ptic prelatov zemeljske vrnitve... morda... Sl V ZABLODI, KO Ml PR A VIS, VODJA'. NIKOGAR VODJA NISEM IN TUDI NIKOGARŠNJI VAZAL IN SLUGA; SAMO VETER SEM, KI DAJEM HRBTENICO LETOM PTICt MOČ, PERUTIM NJIH POLET. SAMO VETER SEM, KI DAL SEM in ki dajem JADROM POLNOST SMERI HOTENJA CILJA, VENDAR - POT Sl IZBIRA BARKA SAMA. TAKO NE VODIM VEDNO ZNOVA KOT PARISA HELENE LEPE BARKE V KROGU JAZ. KI SE - TAKO KOT Tl - SAMO DAJEM, AMPAK - LEPA BARKA SAMA! ŠE DIHAŠ IN TAMKAJ ČEZ NA LEPO BARKO S POGLEDOM BEGAŠ... DAJ JI TUDI TOI IZREŽI, IZBEZAJ IZ OČESNIH Sl VDOLBIN OČI. RAZREŽI SE. KOS PO KOSU. IN SE DAJ. NE ČAKAJ. POHITI. JADRA SEM ŽE NAPEL. SPET ODHAJA..." si tu? Ni?4 * # <• ✓ / UTRUJENI, BOLNI IN NEDOLŽNI DEKLICI TRINAJSTIH LET POKLANJAM TELE CVETKE HAIKU škrata ujameš samo z velikimi vrati prve pravljice od danes do jutri v tvojih zenicah na sonce dežuje pred mano je črta rumeni metulji si na tvojih ustnicah dlačice štejejo toliko pajacev zanjo — na oltarju enega samega dneva trinajst pomladi je šlo preko nje v tresljajih marca na vsakem srečanju se opazuje v zrcalu svoje ure v temnih prehodih so grobovi velikih oči kamnitih kerubov v desetih ntinutah molka se približuje jutro v satinasti obleki potisnjena ob steno se je pričakovala skozi zakajeno okno koliko jih je v tej megli in kdo ga je odprl v tvojih dlaneh so sluzasta kače svoj zarod morile v boječih korakih je toliko in toliko neizrečenega rjava sinica se z razbolelim trebuščkom umika na svatbeni ples prvi pomladni dan se je kot ranjen klop zažrl v drugega zlobno skovikanje in večerna žalost v laseh beračice v pajčevinasti zavesi si z dvojnimi nitkami sonce plete šal nepodarjeni darovi postajajo v deklici bojazljivo drgetanje na razorih spomina si deklica plete košaro želja s soparnimi očmi se je izognila prihajajočemu globoko v mravljah dremucka rosa prestrašenih prepelic komaj vidna jabolka v prosojni megli hruške je, skrita JUsltzdždL —*■ №6 41)8 >#•<*• in JrfktfO * X c/ A*«"*