Naši najmanjši vrsti čmrljev
JANEZ GRAD
Čmrlji se po marsičem zelo razlikujejo med seboj. Ena izmed opaznih razlik je njihova velikost, in to tako velikost njihovega telesa kot tudi njihovih kril. Zanimivo pa je, da velikost telesa ne vpliva nujno tudi na dolžino rilčka za srkanje medičine; tako imajo lahko majhni čmrlji dolg rilček in so zato pomembni opraševalci rastlin, ki imajo dolge, cevaste vratove cvetov, na primer rdeče detelje. Vemo sicer, da so delavke iste vrste čmrljev lahko različno velike in da so prve spomladanske delavke pri večini čmrljev še posebej majhne. Vzrok je pomanjkanje hrane med njihovim razvojem, saj jim jo mora mlada matica priskrbeti brez pomoči svojih potomk oz. delavk. Pozneje, na vrhuncu cvetnega obdobja, predvsem ob koncu pomladi in v začetku poletja, ko ličinke (žerke) prejmejo dovolj hrane za svojo rast, pa so delavke pri določenih vrstah zelo velike, skoraj toliko kot matice, pri drugih pa kljub obilici hrane ostanejo razmeroma majhne. Tako lahko govorimo o majhnih in tudi najmanjših čmrljih, ki živijo pri nas.
Med najmanjše spadata dve vrsti. Prvi so mali, črno-aimeno-oranžni čmrlji vrste Bombus pratorum z oranžnordečim zadkom in variantno enim ali dvema rumenima trakcema dlačic na temenu in prednjem delu zadka. Ker obstajajo tudi primeri matic brez rumenih dlačic, ki so tako po barvnem vzorcu in velikosti podobne maticam vrste Bombus ruderarius (Grad, 2004), to lahko premoti opazovalca. Dingi so mali sivčki, sivo-oranžni predstavniki vrste Bombus sylvarum, z opaznimi rahlo oranžno obarvanimi dlačicami zadka in s slabo poudarjenim čmosivim madežem (trakcem) dlačic na temenu telesa. V družinah obeh vrst čmrljev je na vrhuncu njihovega razvoja veliko število delavk, in sicer do
120 pri B. pratorum in do 150 pri B. sylvarum (Hagen, 1994), zato je pogled na takšno odkrito gnezdo prečudovit. Človek je omamljen od čistoče in vrveža delavk na lepem in še mladem satju s številnimi, še zaprtimi lončki, v katerih rastejo poleg delavk že tudi mlade matice in samčki, ki bodo zagotovili nov rod tako za prihodnje leto kot za prihodnja desetletja in stoletja.
Čmrlji vrste Bombus pratorum
V	prevodu bi jim lahko rekli kar travniški čmrlji, Nemci jih imenujejo tudi Wiesenhummeln. Glede na njihove življenjske navade pri nas pa bi bilo to ime zelo zavajajoče, saj jih enako pogosto ali še pogosteje kot na travnikih najdemo v gozdovih z bogato podrastjo (borovnice), cvetočim drevjem in grmičevjem (navadna krhlika).
Prihaja zgodnja pomlad. Osoje se še mučijo z ledenim oklepom, ki se spreminja v vodo, na prisojah in na toplih obpotočnih lokah pa že cvetijo znanilke toplejših in sončnejših dni, kot so pomladanski žafran, mačice, pljučnik, resa in daige. Tudi marelice kot prve med sadnim drevjem že ponujajo svoje cvetove. Predvsem v opoldanskem in zgodnjepopoldanskem času, ko se cvetovi odprejo v sončni dobroti, se pojavijo prvi čmrlji, ki so preživeli dolge mesece lanske jeseni in poslavljajočo se zimo. Vse to so matice, zgolj in samo matice, ki si želijo najprej potešiti lakoto, saj so porabile vso zalogo hrane, ki jo je njihovo telo hranilo še od prejšnjega poletja, potem pa čim prej zgraditi svoje prvo in edino gnezdo.
Za to pomembno nalogo imajo le malo časa, saj se bodo nekatere, med njimi tudi matice vrste B. pratorum,
Gnezdo sivo-oranžnih čmrljev B. Zajedavski čmrlj, matica P. campestris Mlada sivo-oranžna matica l sylvarum	sylvarum
Črno-rumeno-oranžna matica B. pratorum na vijolici
že junija poslovile in svojim naslednicam prepustile skrb za ohranitev vrste v prihodnjem letu.
Matice vrste B. pratorum so majhne, merijo od 15-17 mm, kljub temu pa so zelo trdožive in sposobne prenašati občutne spomladanske ohladitve in pomanjkanje hrane - cvetnega prahu in medičine. Komaj smo jih opazili pri iskanju gnezda, že prinašajo obnožino, to pa je znak, da so si ga že izbrale in ga uredile ter da so v njem že zaležene prve potomke, ki so sprva same delavke. Gnezda si izberejo na toplih, vendar senčnatih mestih, praviloma pod zemljo v zapuščenih gnezdih malih sesalcev, v gozdu v preperelih štorih (panjih dreves), pod skladovnicami zloženih drv ali butar oziroma drugega gradiva in drobirja pod kozolci in gospodarskimi poslopji. Najdemo jih v nižinah kot tudi v višjih in visokih delih našega hribovja. Zaradi tolikšne prilagodljivosti glede kraja gnezda so zelo razširjeni in ne spadajo med ogrožene vrste čmrljev. Datumi, na katere smo spomladi prvič opažali matice B. pratorum (v okolici vasi Petelinje, občina Dol pri Ljubljani), so zapisani v prvi vrstici Tabele 1. Precej se razlikujejo, to pa je posledica bodisi zgodnejše bodisi poznejše pomladi. Vremenskim nihanjem spomladi se čmrlji ne morejo izogniti, kljub temu pa je razvidno, da se matice po navadi pojavijo že marca.
Tako kot to velja za vse druge vrste čmrljev, je njihov največji sovražnik voščena vešča, ki družino uniči, če se naseli v gnezdu. Njene ličinke požrejo vse satje, gnezdo pa prepredejo s pajčevini podobnimi, zelo močnimi nitkami, ki čmrljem onemogočijo dostop v notranjost gnezda. Celotna gnezda s satjem in žuželkami vred pa uničujejo tudi lisice, in da bi bila mera polna, jih zajedajo (parazitirajo) še zajedavski čmrlji - čmrlji kukavice vrste Psithyrus sylvestris, (po nemško Wald-Kuckuckshummel, Hagen, 1994, str. 254). Vrste Psithyrus sestavljajo podrod
Čmrlji vrste Bambus sylvarum
Pomlad je že v polnem razcvetu in ozračje že prijetno ogreto, ko nam korak zastane ob pogledu na izjemno živahno in še vso mlado matico vrste B. sylvarum, ki v nizkem letu na odprtih toplih travnikih, z deteljo posejanih njivah ali starih sadovnjakih vneto išče luknje v zemlji; datumi, na katere sem v določenih letih prvič
rodu Bombus (Goulson, 2003, str. 3).
Delavke so zelo majhne in merijo od 9-14 mm. Po dolžini rilčka jih uvrščamo med srednjedolge rilčkarje, kot takšni pa so poimenovani tudi Pyrobombus pratorum (Hagen, 1994); rilček matic je dolg od 12-14 mm, delavk pa od 8-12 mm. Po mestu, na katerega na satju shranjujejo prineseno hrano za zalego, jih uvrščamo med tako imenovane “pollenstorerje" (Hagen, 1994, str.29), to pa pomeni, da cvetni prah nalagajo v prazne satne lončke, iz katerih jo pozneje po potrebi kot hrano prenašajo žerkam. Matice brenčijo v visokem tonu, brenčanja delavk pa skoraj ne zaznamo. Razvoj družine je zelo hiter in časovno zelo kratek. Že junija se izležejo mlade matice in samčki (trotki), od tedaj naprej pa se število delavk stalno zmanjšuje. Julija družina premine, oprašene mlade matice pa že “prezimujejo” v zemlji in čakajo na naslednjo pomlad. Nekatere pa vendarle razvijejo družino še v tem letu. Sliši se skoraj neverjetno, pa je le res, da mlade matice sredi poletja in kljub poletni vročini otrpnejo in se ohladijo na prezimovalno temperaturo, ki jih varuje pred prehitro porabo zaloge maščob v njihovem telesu in jim omogoča približno 8 mesecev spanja. Zaščitna plast zemlje nad krajem prezimovanja, ki je od 3-25 cm pod površino, ter antifriz glicerol, ki ga proizvaja matica, obvarujeta matico, da ne zmrzne niti pri temperaturah, ki se spustijo na več deset stopinj C pod ničlo.
Čmrlji vrste B. pratorum obiskujejo cvetove približno 130 rastlin, med temi pa so pri nas predvsem: spomladanski žafran, vrbove mačice, volčin, jeglič, petelinčki, pljučnik, borovnice ter druga gozdna podrast, navadna krhlika, maline, robide, krvomočnica, divji kostanj, sadno drevje, mrtve koprive, navadni gabez, navadni čišljak, rdeča detelja, perila, ribez, orlica, volčji bob, kosmulja, krvavi mlečnik, brusnice, zelena, konopnica, del-jenolistna srčnica.
opazil matice te vrste čmrljev, so zapisani v drugi vrstici Tabele 1. Matica bo najbrž potrebovala kar nekaj dni, da bo našla tisto najprimernejšo luknjo, morda v zapuščenem gnezdu malih sesalcev, v katerem si bo ustvarila prijetno in pred vremenskimi nevšečnostmi zavarovano gnezdo. Včasih, vendar poredko, si izbere gnezdo tudi kar pod rušo, pod staro jablano ali hruško. Dom si uredi tako, da iz suhih bilkic, mahu, listja in
Tabela 1. Datumi, na katere smo spomladi prvič opažali matice vrste Bombus pratorum in R sylvarum.
Leto	1994	1995	1996	1997	1998	1999	2000	2001	2002	2003	2004	2005
Dan v letu (B.prat.)	4. 3.	11.3.	28. 3.	1.3.	6. 3.	6. 3.	12. 3.	19. 2.	9. 3.	9. 3.	2. 4.	18. 3.
Dan v letu (B.sylv.)	27. 3.	11. 4.	21. 4.	29. 3.	1. 4.	5. 4.	16. 4.	6. 4.	-	29. 3.	25. 4.	27. 4.
drugega drobnega gradiva, ki ga najde v bližini, splete kroglico. Vhod v kroglico, ki ima v sredini izbico, je majhna luknjica, ki je vedno narejena in usmerjena tako, da mravlje in drug mrčes ne zaznajo (zavohajo) njene navzočnosti.
Čmrlji B. sylvarum imajo značilen zelo visok in skoraj moteč ton brenčanja, prav gotovo višjega, kot ga imajo drugi naši čmrlji; po tej značilnosti za njimi zaostajajo celo B. humilis. Imajo tudi zanimivo navado, da sprehajalca, katerega pot prekriža čmrljev let, nekaj časa na razdalji približno 1 m radovedno obletavajo, kot bi se nanj jezili ali si ga radovedno ogledovali, potem pa prav tako hitro, kot so prileteli, tudi odletijo. Človek je v svojih dojemanjih prepočasen, da bi lahko opazoval, kam je čmrlj odletel.
Matice so dolge od 16-18 mm, njihovi rilčki pa od 12-14 mm; delavke so dolge 10 mm, njihov rilček pa 10-12 mm. Zaradi razmeroma dolgega rilčka jih nekateri tuji avtorji (Hagen, 1994) imenujejo tudi Megabombus sylvarum. Čmrlji spadajo v skupino tako imenovanih žepkarjev - “pocketmakerjev” (Hagen, 1994, str. 28), saj prineseno obnožino shranjujejo oziroma nakladajo v posebej za ta namen oblikovane žepke okrog zalege; tako jo tudi laže prehranjujejo. V primerjavi z drugimi vrstami čmrljev ta vrsta sodi med tiste, ki živijo dlje časa. Tako so na primer prve delavke iz družine v panju, v
katerega sem leta 2000 (oziroma leta 2005) matico vstavil 16. 4. (27. 4), začele izletavati 7. 5. (18. 5.), torej že po 21. dneh. Mlade matice so izletavale na opraševanje od 30. 7.-20. 8. (10. 8.-27. 8.), po 16. 9. (po 1. 10.) pa se je začelo število delavk hitro zmanjševati; opazno je bilo, da niso mogle več kljubovati vedno nižjim jesenskim temperaturam zraka.
Hagen (1994) navaja, da ti čmrlji naseljujejo območja od nižin do približno 1400 m nadmorske višine. Posebej zanimivo je, da se ti čmrlji nikoli ne naselijo v gozdu, čeprav njihovo latinsko ime vrste nakazuje prav to (Nemci jih imenujejo Waldhummeln). Rastline, ki jih radi obiskujejo, so: njivska meta, grašica, mrtva kopriva, trnasti gladež, poljski glavinec, repinec, navadna turška detelja, rdeča in bela detelja (plazeča detelja), navadni gabez, perunika, negnoj, divji kostanj, sadno drevje, žlezava nedotika, maline, bodeča neža, osati, lucerna, otavčič, navadna črnoglavka, pravi ranjak, spomladna čmobina, deljenolistna srčnica, njivska detelja, črna detelja, navadna nokota, navadni gadovec, perila (viri: lastna opazovanja; Hagen, 1994, str. 226, in Edwards, 1998, str. 31-37).
V	Tabeli 2 so navedeni kraji v Sloveniji, v okolici katerih sem na travniških rožah videl enega ali več čmrljev B. sylvarum, in datumi. To kaže, da je ta vrsta čmrljev pri nas precej razširjena.
Tabela 2. Kraji, v okolici katerih sem na travnikih opazil čmrlje vrste Bombus sylvarum.
Kraj	Datum	Kraj	Datum
Avče	17. 8. 1999	Kamnica (Dol pri Lj.)	26. 6. 2004
Lontovž (Kum)	1. 8. 2002	Turjak, Velike Lašče	26. 7. 2004
Dolenje Sušice	16. 8. 2002	Bojsno (Bizeljsko)	28. 5. 2005
Rožanec (Črnomelj)	16. 8. 2002	Slivna (Vače)	6. 8. 2005
Kandrše	14. 7. 2003	Limbarska gora	20. 8. 2005
Muljava, Prapreče	26. 7. 2003	Petelinje (Dol pri Lj.)	vse poletje
Podturn, Občice	26. 7. 2003		
Viri
1. EDWARDS, Mike: U.K.B.A.P. Bumblebee Working Group Report, 1998 / World Wildlife Fund.
2. GOULSON, Dave: Bumblebees: Their Behaviour and Ecology. Oxford University Press,
Oxford 2003. ISBN 0 19 852607 5.
3. GRAD, Janez: Čmrlji v Sloveniji - čmordeči čmrlji. Slovenski čebelar, let. CVI, št. 4, 2004, 121-124. ISSN 0350-46907.
4. HAGEN, Eberhard von: HUMMELN bestimmen, ansiedeln, vermehren, schützen. Naturbuch Verlag, Augsburg, 1994. ISBN 3-89440-041-2.