Strokovne nadaljevalne šole »Slovenski obrtnik« nadaljuje polemiko o strokovnih nadaljevalnih šolah oziroma, še bc>Ije, o nesposobnosti ljudskošolskega učitcljstva na teh šolah. V 2. številki dne 1. februarja t. 1. si prizadeva člankar dokazati to svojo trditcv v glavnem z navajanjem kaotičnih razmer na neki vajenski šoli v Ljubljani. Ta kritika se nanaša, kakor smo se mogli informirati, na strokovno nadaljevalno šolo za stavbne obrti na Grabnu. Obveščeni pa smo, da se je ofornil upravnik tamkajšnje šole zaradi tega na kraljevsko bansiko upravo s prošnjo, da se uvcde v tem pogledu uradna preiskava tcr tako ugotove dejstva s tiste strani, ki je edino kompetentna, da nepristransko sodi o razmerah na šoli. Po potrebi se povrnemo torej enkrat pozneje na to obžalovanja vredno poglavje naše publicistike. Na ta način je tudi po našem mnenju podan najboljši odgovor na take vrste polemike in s tem tudi na štiri petine vsebine tega nedostojnega članka. V naslednjih vrsticah se hočemo ozreti le na ostalo petino, ki vsebuje več ali manj »načelno« kritiko ljudskošolskega učiteljstva, kolikor je zaposleno na strokovnih nadaljevalnih šolah. Predvsem gre tu za trditev, da ljudskošolski učitelj ni zadostno kvalificiran za pouk na strokovnih šolah, da najbrž ne pozna njihovega ustroja in tudi ne, v kakšen namcn da so osnovane. Zadosten dokaz za te ugotovitve mu je že izjava pisca prejšnjega našega članka v »Učiteljskem tovarišu«, da smatra ljudskošolsko učiteljstvo vajenske šole za nadaljevalne ljudske šole. Z nekaterimi primeri na omenjeni šoli v Ljubljani ilustrira nato kaos, ki je po njegovem mnenju nujna posledica tega načela. Kakor irečeno, bo imela o tem kaosu besedo edino kompetentna oblast, prepričani pa smo že danes, da za morebitan kaos ne bo odgovorno ljudskošolsko učiteljstvo in niti ne njegovo pojmovanje o vajcnskih šolah. Kakšno pojmovanje nas ljudskošolske učitelje, ki poučujejo na obrtnih nadaljevalnih šolah, vodi pri našem delu, je za primer te polemike prccej irelevantno. Ob zadnji uredbi, ki določa namen in usbroj teh šol, smo se z utemeljenimi naziranji in predlogi obrnili na pristojna mesta z obširno brošuro. Če bi se odločilni činitelji hoteli ozirati na te predloge, bi se v tej uredbi spremenilo marsikaj, kar moramo smatrati v sedanjem ustroju kot škodljiv balast. Izpremembe na ustroju so predlagali le oni osnovnošolski učitelji, ki so zadostno kvalificirani za pouk na strokovnih šolah in — nota bene — ki so si z mnogoletnim delom na takih šolah pridobili dovolj dragocenih izkušenj in spoznanj, da lahko sodijo, kaj se da doseči in predvsem, kako naj sc ti uspehi dosežejo. Trdiitev, da te strokovne učne moči iz vrst Ijudskošolskega učitcljstva ne poznajo niti ustroja vajenskih šol niti namena, za katerega so osnovane, je tako neresna, da se ne izplača, izgubljati o tem niti trenutek časa. Nasprotno: zdi se nam, da bi se pred javnostjo samo smešili, če bi* po vsem, kar smo storili v tem pogledu, hoteli dokazovati neresnost takega podtikanja. Na tako raven se v resnici ne moremo in nočemo spuščati. Samo besedico še o upravništvu na obrtnih nadaljevalnih šolah. Če je šolska oblast zavzela stališče, da bodi upravnik nadaljevalne šole vedno le upravitelj ljudske šole, na kateri se vrši pouk tudi za obrtne vajence, je to storila gotovo iz tehnih razlogov in bo to prakso nadaljevala vse dotlej, dokler ne bodo za obrtne šolc zgrajene posebne stavbe. Avtor članka v »Slovenskem obrtniku« si lahko ustvarja o tem kakršno koli sodbo. To nas ne moti. Če pa misli, da se je zavzelo to načelo samo iz ozkega kramarskega stališča o »čuvanju inventarja«, se glede tega on zelo moti. Važnejši — in morda edino važni — so bili pri tem vzgojni momenti, za katere pa v današnjem kruhoiborskem času res nima vsakdo tipalk.