312
Naj bo! sem si mislil, naj bo kot nadomestilo za laško navdušenost, ki je večkrat vzkipela prav tukaj o priliki zborovanja in raznih izletov deželnega planinskega društva.
Ljubljanski gostje so kmalu nadaljevali svoje turistično potovanje, a profesor, kaplan in jaz smo se napravili na izlet onkraj „vode", do največe, že zgoraj omenjene rezijanske vasi Osojani Kmalu smo že tudi mi brezskrbno in veselo drli, zajedno z drobnim melinastim gruščem, po strmi bližnici do reke, ki vabljivo šumlja po krasni strugi na dnu doline. Pobočje od vasi doli je večinoma pusto, jaru-
gasto in razrito od voda, ki se stekajo v reko. Tu-intam nas veselo pozdravljajo živobarvane skupine pozno cvetočih rastlin. Male ptice, ne meneč se veliko za nas, čvičkajo, ščekečejo in poskakujejo skrbno od kamna do kamna, kakor bi kaj prav važnega iskale.
Pri reki je seveda obligatni mlin po starem kroju, s počasnimi kolesi, a malo nad njim pridno žubori obilen srebrnočist studenec in oživlja golo rebro. Tukaj smo tudi dobili glavno pot, ki prihaja bolj poševno od druzega konca vasi in pelje onkraj reke čez most. Pot ni vozna, a napravljena je čedno
in trdno; most je kamenit, na dva oboka, a ozek in celo nedovršen na drugi strani, kjer se mora kar po rustičnih stopnicah doli na božja tla. Jaz sem se čudil, da ni prave ceste do Osojanov. Seveda, izpeljati jo od Ravnice bi bilo težavno; toda, kakor se mi je na prvi pogled zdelo, bi se mogla cesta lehko zgraditi v podnožju rebra ob vodi, ter se združiti z ravniško v Bilu. Toda pri tem ima odločilno besedo centralistična politika. „Glavno mesto", ali prestolnica cele Rezije je itak pičla vas; če bi izgubila s to cesto onostranski promet, bi bila njena važnost na škodi.  Vse ceste vodijo v Rim;  za Re-
zijo se pa spodobi, da vsaj vse rezijanske steze peljejo v domačo prestolnico, kjer se nahajajo vse oblasti: politične, administrativne, cerkvene, šolske, zdravniške, poštne, brzojavne, in bogvedi še kake, z dotičnimi uradi in dostojanstveniki! Da na mestu tudi primernega konforta ne manjka, je skoraj nepotrebno opomniti. Saj vsaka hiša, če ni uradna, je skoraj gotovo ali gostilna ali prodajalnica. Zakaj torej ne bi morali tudi Osojanci romati skozi Ravnico? Saj po tolikem krevsanjupo trdi, kameniti poti se tu lehko oddahnejo in se okrepčajo, preden nadaljujejo svoje potovanje v širni svet! . . .
IZ  BENEŠKE  SLOVENIJE:  V »ŽELEZNEM  KANALU"