Izhaja t Ljubljani vsak torek, četrtek In soboto. Naročnina za »vstro-ogrske kraje za celo leto 14 K, za pol leta 7 K, za četrt leta 3 50 K, meiečno 1'20 K; za Nemčijo za pol leta 7*90, za četrt leta 4 K; za Ameriko za pol leta 9'50 K za četrt leta 4-80 K. 10 «. Glasilo jugoslovanske socialne demokracije. Reklamacije «o poitaiai prati*. Bfefrankirana pisma a« »prt-Bakoptsi *• a* mul«, iiiantL KaeiUpai p«til-mtln (ilrfaa 81 ■■) n »krat 10 »ta., nlbil pa iagavara. 69. štev. V Ljubljani, v soboto, dne 10. julija 1909. Leto XII. N ySL O V A: Za dopiie in rokopise za list: Uredništvo •Bdečega Prapora«, Ljubljana. — Za denarne pošiljatve naročila na list, reklamacije, inserate i. t. d.: Upravništvo •Bdečega Prapora«, Ljubljana, Šelenburgova ulica 6/II. Baron Haerdtl. O Bienerthovi vladi so bili socialni demokratje od vsega začetka na jasnem. Načelnik sedanje vlade je prišel na Beckovo mesto, ker se pod prejšnim režimom niso izpolnile vse srčne želje Gessmannove, pa je vrhovni agitator krščanskih socialcev hotel dobiti vlado, ki bi bila le izvrševalka njegove volje ter bi plesala, kakor bi žvižgal on. Bienerthova vlada je pravzaprav Gessmannov kabinet brez Gess-manna. Zato tudi ni bilo mogoče drugače, kakor da je bilo od prvega dne razmerje med ustavnostjo in novo vlado tako nestalno in negotovo kakor le tošnje vreme, vsled česar se je moralo utrditi pri socialnih demokratih skrajno nezaupanje do zistema, ki je več kakor enkrat pokazal, da rešpektira parlament le iz strahu, nikakor pa ne iz ustavne zavesti ter da je vsak hip pripravljen, če je mogoče, vladati brez parlamenta in proti parlamentu. Socialna demokracija je najstarejša in naj-odločnejša opozicija proti Bienerthovi vladi; v razmeroma kratkem času pa se je sedanjemu voditelju avstrijske usode posrečilo, spraviti v opozicijo toliko po svoji naravi neopozicionalnih strank, da že davno ne bi imela večine, če ne bi bila strahopetnost nemško-liberalnih strank omogočila svo-bodomiselno-kričansko-socialne zveze in če se ne bi bili ministri v najkritičnejših trenotkih reševali • svojimi lastnimi glasovi. Famozni vladi pa ne zadostuje, da ima v parlamentu armado načelnih nasprotnikov in nobenih načelnih pristašev, temveč prav v najhujši stiski se ji zdi potreben še dokaz, da Avstrija izza dobe absolutizma še ni imela nerodnejše vlade od Bienerthove. Z raznimi momenti so že Bienerthovi ministri ilustrirali to resnico. A kakor da bi se PODLISTEK. Sto In prva povest Is Boccaccia. Sla sva iz Gaadena v Heiligenkreuz. Moj prijatelj, arhivar pri knezu K. in jaz. Široka lepa casta drži skozi gozd in hladna senca, nad njo leteča, je bržčas osvežila mojega od vročine upeha-nega prijatelja. Začel se je zopet ozirati, vrti! je palčico, posnemal drozgovo žvižganje in glas kukavice — kar je obstal in prešinjen od vnetosti, Ustne strokovnjakom, dejal: •Strela, niti besede ti ša nisem omenil o •vojem odkritju?* •Odkritju? •Ali ni mar odkritje, ako človek najde rokopis Decamerona?* •Prosim te.» •Nič se ne smej tako skeptično 1» me je prekinil. •Boccaccio, pravi Boccacciol Pergament, pi-■ava, sicer pa dovolil, da se v svoji stroki kolikor-toliko spoznam... Primerjal sem manuskript s florentinsko edicijo iz leta 1&27., katero ima naš kftez, in povem ti, da rokopisa ne odtehtaš z zla-Um, Samo to mi je zagonetno: teh novel je sto in ®»a... Začel sem se smejati: «Bržkone torej prepis ta Čili pisar je zložil po vzoru eno številko.* ,Jodva, jedva,» je resno ugovarjal prijatelj. «Prav to poslednjo novelo sem čital a posebno pozor-ttoatjo in nisem nalel najmanjše razlike v jeziku in bali, da bi svet prehitro pozabil na praške vislice, na predpustno zaključenje državnega zbora, na aneksijske homatije, na načrte Bilinskega i. t. d., i. t. d., si prizadevajo gospodje, da ne ostane •nulla dies sine linea*, da ne mine dan brez novega dokaza skrajne nerodnosti. S posebno virtuoznostjo izvršuje to nalogo minister za notranje zadeve, baron Haerdtl. Imunitetni odsek avstrijskega državnega zbora ima rešiti velevažno vprašanje: Ali se je kršila imuniteta dveh njegovih članov, poslancev Beera in Wutschela ali ne. Dogodek, o katerem mu je soditi, ima sledečo podlago: Delavci dunajskega podjetja Alfa Separator so bili v stavki in kapitalistična družba si je hotela pomagati z znanim sredstvom; kjer je mogla, je poiskala indiferentne delavce, da bi jih porabila kot stavkokaze proti svojim delavcem. Vsled tega je prišlo do raznih demonstracij, pri katerih je dunajska policija hotela z »radikalnim* in brutalnim nastopom užugati delavce. Da se prepričata, če so tožbe stavkujočih o pristranosti policije opravičene, sta se jim dne 17. aprila pridružila poslanca Beer in Wutschel, a pri tej priliki ju je policija aretirala, dasi je morala vedeti za njuno imuniteto. Naravno je, da mora parlament strogo varovati imunitetne pravice svojih članov, umevno je pa tudi, da napenja policija vse moči ter bi rada dokazala opravičenost svojega ravnanja. Imunitetni odsek je ravnal v stvari tako objektivno, da ne more bolj. Da se čim natančnejše pouči o dogodku, je sklenil zaslišati priče, pa je v ta namen povabil tudi policijske organe, ki so takrat uradovali: To zaslišanje pa je preprečil minister za notranje zadeve baron Haerdtl. Namesto povabljenih policistov je imunitetni odsek dobil ministrovo pismo, ki pravi, da gospod Haerdtl ne soglaša z zaslišanjnm policijskih organov, češ, da so bili že zaslišani pri svoji pred- postavljeni oblasti, o čemer je odseku predložen zapisnik ter da je dunajsko deželno nadsodišče zahtevalo izročitev obeh omenjenih poslancev. Državnozborski opravilnik najjasneje dokazuje, da je Haerdtlovo stališče popolnoma napačno. Odsek je tudi sklenil, da porabi vsa sredstva protesta in predlaga zbornici, naj pozove vlado, da izvrši odsekov sklep. Stvar torej še ni končana; odločilno besedo ima parlament. A s konstitucionalnega stališča ni le to važno, če ima odsek formalno prav ali ne. Ampak vprašanje je, kakšen duh veje iz ministrovega pisma, kakšen je odnošaj med gospodom Haerdtlom in parlamentom, med policijo in parlamentarizmom. Gospod Haerdtl hoče postaviti policijo izven parlamentarne kontrole in nad parlament. Več kakor štirideset let konštitucije še ni naučilo gospoda barona, da je policija le podrejen aparat države, v kateri ima ljudska volja, izražena v državnem zboru pravo besedo. To se pravi: Gospod baron misli še vedno, da živimo v policajni državi, da je on — minister policije — gospodar in ne služabnik prebivalstva, suverenemu državnemu zboru pa pripisuje približno tako veljavo kakor tretji ruski dumi. Da se mora v dobi splošne volilne pravice temeljito obračunati s takimi nazori, je naravno. Državni zbor pa ima zdaj velevažno nalogo, da pokaže, če je zmožen, varovati svoje pravice ali ne. Ge gre ob tem Bienerthova vlada že zdaj rakom žvižgat, tem bolje! Zakon nasilja In sakon ljubezni. Lev N. Tolstoj. Dalje. •Vse, kar je v obtožnici, sem res storil in govoril, no, ne priznavam se krivega*, odgovori s tresočim glasom mladi mož. Predsednik kima z glavo, češ, kakor da je odgovor v redu, pogleda zopet v papir in vpraša: •Kako pa moreš pojasniti to svojo odpoved?* slogu. Po vsebini bi se tudi preveč ne razlikovala od prejšnjih sto povesti, toda osupnila me je okoliščina: Boccacio ni drugje tako globok. Opisavši namreč tragično smrt mladega edinega sina voj« vodovega, omenja, s čim se je vladarjeva rodbina pregrešila proti svojemu narodu, čitira besede svetega pisma o maščevanju gospodovem, katero kaznuje Cesto v tretjem in četrtem kolenu, in navaja, da so podoben nazor imeli že stari narodi, pri katerih se je to maščevanje imenovalo sveta in večno živa Nemesis.* •Ali mi ne maraš ob kratkem povedati vsebine?* •Krajše se ne da, nego kakor pripoveduje Boccaccio sam. Njegovo primitivno pripovedovanje ima namreč v sebi nenavadno enakost. Mi, moderni, je ne dosežemo. Vsebina je približno ta-le: Vojvoda Giuseppe ima edinega sina Julija. Njihov rod je najstarejši in najbolj čislan izven vseh vladajočih italijanskih rodov. Nekdaj so bili ubogi plemiči, ampak njihov prednik, Rodolfo, je pozabil srečno priliko in položil temelje bogastva in slave svoje hiše. Nesložni knezi namreč niso privoščili nikomur izmed sebe odlične stopinje in so izvolili ubogega Rodolfa za načelnika lige; upali so, da bodo v senci njegove oblasti lahko spuščali uzdo svoji volji. Toda varat jih je Rodolfo. Ne le senco oblasti je hotel imeti, marveč oblast samo. In imel jo je. Najprej se je obrnil do najmočnejšega izmed knezov, do vojvoda Odoakarja, ki je bil zaradi moči in bogastva nazivan »vojvoda železni* ali pa «vojvoda zlati*. Tega je Rodolfo po- nižal, pobral njegova mesta in jih poglasil za imetje svoje hiše, in ko se je ponižani Odoakar, dražen še nadalje ne le kot vojvoda, ampak tudi kot človek, dvignil na upor, ga je Rodolfo premagal v bitki, kjer je vojvoda izgubil življenje. Rodolfovo slava in oblast sta vsled tega tako zrastli, da ni imel nobenega tekmeca več. Kot do* ber oče se je brigal za svoje otroke, ženil ia mo-žil jih je dobro in praktični njegov duh je živel v njegovih naslednikih. Bodisi s pogodbami, bodisi z mečem so dosegli, da je njihov rod postal prvi med vladarji Italije. Vse nezgode so prestali srečno, njih moč se je neprestano razmnoževala in naraščala, in pri tem so bili iiba in nesreča ne samo svojemu narodu, ampak celi Italiji. Mračni, fanatični, samosvestni vladarji so se smatrali za namestnike božje na zemlji in, karkoli so počeli, so mislili, da počenjajo po božjem navdihnenju in za večjo čast in slavo božjo. Giusepov sin Julij — se je zdelo — da v mladosti obeta vse najboljše. Pripovedovale so se ganljive dogodbice o njegovem dobrem srcu in bistrem duhu. Giuseppe sam ni bil hudoben vladar, pač pa nestalen, nedosleden, trs, majajoč ae T vetru. Zato se je narod zanašal na bodočnost in njegovega naslednika. Ko je Julij dorastel, so ga oženili. Našli so mu princezinjo iz starega rodu, stavili so razkošno svatbo, vsa mesta so prinašala mladima zakoncema darove in podložno ljudstvo je vriskalo, kakor je to že njegova navada ob takih prilikah. Konec prih, «Odrekel sem se vojaški službi in se odrekam, ker smatram to za greh in ker jo smatram za protivno nauku Krista.* Predsednik je zopet zadovoljen z odgovorom in zopet pokima z glavo: «Vse je t redu. Imaš še kaj dostaviti?* Mladi mož odgovarja s tresočim glasom, da je v evangelju prepovedano ne le ubojstvo, da, celo nedobro čuvstvo do brata. Predsednik odobrava tudi to. Nemec je nezadovoljen. Mladi oficir pa pozorno posluša, ker mu je to vse novo in zanimivo. Obtoženec boljinbolj razburjeno govori, kako je prisega naravnost prepovedana po Kristu in da bi se Čutil krivega, ako bi se prisegi ne bil odrekel, in da je tudi sedaj gotov... Predsednik ga prereče, ker se mu zdi, da je obtoženec že preveč nepotrebnega povedal. Pokličejo priče: načelnika polka in feldve-belja. Polkovnik — navadni predsednikov soigralec pri kvartah in pravi mojster v igri, feldvebelj — prebrisan, uljuden Poljak, šlahčič, pa je poseben ljubitelj čitanja romanov. Vstopi tudi duhovnik, že postaren človek, cčividno slabe volje, ker je bil ravno spremil zeta in vnuke, ki so bili prišli k njemu v gosti, ter se radi njih sprl s svojo ženo, ki je bila nasprotna, da je dal hčeri odejo. •Potrudite se, batjuška, ter zaprisezite priče in opominjajte jih na greh pred Bogom, ako bi nepravilno izpovedali,* se obrne predsednik k duhovniku. Duhovni oče sname križ in evangelje, izgovarja prigodne besede ter sprejme prisego polkovnikovo. Polkovnik dvigne z naglim gibljajem kvišku dva čista prsta (katera predsednik tako dobro pozna, sledeč za nju gibljaju pri igranju na kvarte), ter izgovarja za duhovnikom prisego in končno po prisegi cmokne z glasnim poljubom in s posebno zadovoljnostjo križ in evangelje. Tako za polkovnikom vstopi katoliški duhovnik in sprejme prisego feldvebljevo. Sodniki mirno in resno čakajo. Mladi oficir je začasno odšel ter se je vrnil šele k pričevanju. Priče so potrdile to, kar je govoril obtoženec. Predsednik odobruje. Nato vstane oficir, sedeč na posebnem mestu. To je javni ob-tožitelj. Prelaga liste, ki leže pred njim, in začne govoriti glasno, lepo zvezano ter razlaga vse, kar je hudega storil mladi človek, in ponavlja to, kar sodniki že vse vedo in je mladi človek sam priznal, ter poudarja, da ne le, da priznava, ampak da nasprotno celo pretirava to, kar je dalo povod obtožnici Tožitelj poudarja, da obtoženec ne pripada k nobeni verski sekti in da so njegovi starši pravoslavni in zaraditega ni vzroka odpovedi njegove prisege v drugem nego v upornosti. Taka upornost pa je morala privesti oblastva do strogih kazni in sredstev, ki se morajo uporabljati tudi v predležečem slučaju. Za obtožiteljem je govoril zaščitnik nekaj, kar je bilo brez vsake potrebe. Potem so vsi šli iz dvorane, Nato pripeljejo zopet obtoženca in vstopi zopet sodišče. Sodniki najprej sedejo, potem zopet vstanejo in predsednik, ne da bi gledal na obtoženca, proglaša a pokojnim glasom aodbo. Obtoženec, človek, ki je že tri leta sedel v ječi radi tega, ker noče biti vojak, se predvsem izreče za izpahnjenega iz vojaških vrst ter se ga obsodi na štiri leta prisilnega dela. Nato vojaki odvedejo mladega človeka, in vsi se razidejo po svojih navadnih poslih in zabavah, kakor da bi se ničesar posebnega ne bilo pripetilo. Le mladi oficir čuti neko posebno vznemirjajoče čustvo, katerega ne more odgnati, imajoč v mislih silne besede obtoženca, katerih se ne more iznebiti. Pri posvetovanju sodnikov je sprva mladi oficir mislil ne glasovati, no, končno se je premislil in je tudi glasoval. Zvečer pri polkovniku, ko so še vsi igralci za kvartno igro pri čaju, je zašel razgovor na obsojenca. Polkovnik je izrekel svoje mnenje, da je vzrok vsemu temu pomanjkanje omike: ljudje si naberejo različnih pojmov, katerih ne razumejo in potem prihajajo na dan take stvari. «Ne, striček 1 Jaz pa ne soglašam z Vami,* se vmeša zraven študentka-socialna demokratka. Vse* kako je vredna spoštovanja energija tega človeka, samo škoda, da je njegova energija tako slabo uporabljena.* Študentka je namreč mislila, kako bi bila koristna ta energija, ako bi ne lla u versko fantazijo, ampak za propagando socialističnih idej. •No, ti si pa že znana revolucionarka*, ji odgovori striček. •Meni se pa zdi*, pripomni mladi oficir, «da s stališča krščanskega se mu ne more pravzaprav ničesar očitati.* •A meni je vseeno, s katerega stališča*, pripomni stari general, «jaz samo toliko vem, da naj bo soldat soldat, pa ne propovednik*. •Meni se pa zdi, da je glavna stvar*, dostavi s smejočimi se očmi predsednik sodišča, «da ne smemo gubiti zlatega časa, ako hočemo doigrati kvartno igro.* «Kdor ni popil čaja, mu ga pristavim k igralni mizici*, doda gostoljubni hišni gospodar, in eden izmed igralcev prične nato izvrščati kvarte. In igralci posedejo za mize ... V veži ječe, kjer so vojaki čakali z arestan-tom, pa je bil medtem tale razgovor: cKako je to, da gospodje ne znajo evangelja. Saj ni pomote ali napake v knjigah*, pravi eden stražnikov. «Ne razumejo,* odgovori obsojenec. •Obsodili.* Podčastnik zmaje z glavo. »Tako je, tako. Hudo je trpeti.* •Tako mora biti*, odgovori smehljaje are-stant, vidno ganjen od sočustva. •Tako je. Gospod je trpel in je tudi nam velel. Težko je.* Na te besede vstopi z naglim, mladeniškim korakom lepi Poljak feldvebelj. «Nič razgovorov. Marš, v novo kajbo!* Feldvebelj je bil posebno strog, ker se mu je naročilo, gledati na to, da arestant ne bi občeval s soldati, ker je vsled občevanja ž njimi za dobe zadnjih dveh let že štiri može pripravil k odpovedi od vojaške službe, ki so jih že obsodili in sede po raznih ječab. Politični odsevi. * Ogrsko ministrstvo, ki mu ostane We-kerle na čelu, je uradoma ponovno imenovano. Tako je hotela koalicija, dasi itak ta vlada nikdar ni prenehala uradovat'. Ministri pa ne bodo odložili državnozborskih mandatov kakor je navada, če je kak poslanec imenovan za člana vlade. — Košut je zopet začel spletkariti proti splošni volilni pravici. * Proti zagrebškemu «veleizda)niikemu* procesa, v Parizu je bil 3. t. m. javen shod, katerega se je udeležilo nad 200 ljudi, največ dijakov. Predsedoval je znani zgodovinar sodrug prof. Denis. Govorili so sodr. Denis, novinarja B er ar d in Gaulis ter so ostro obsojali vedenje pravde. Na predlog profesorja slavistike Haumonta je bilo sklenjeno, poslati ogrskemu parlamentu telegrafično adreso, v kateri se izraža nada, da bode procesu čimprej napravljen konec in da bodo obtoženci postavljeni na svobodo. * Volilna obveznost nosi na Nižjem Avstrijskem denar. Znano je, da je tam za deželni, vsled tega pa tudi za državni zbor volilna pravicazdru-žena z volilno dolžnostjo. Vendar se pa pri zadnjih deželnozborskih volitvah okrog 20 000 volil, cev in dalo spraviti na volišče. Zdaj so Se jim predpisale globe od 1 do & kron. Vplačanih je baje že okrog 10.000 kron. * Nemiki kaneeler Bulovi je, kakor >mo te poročali, podal svojo demisjjo in ostane |e še toliko časa na svojem mestu, da se kakorkoli reši nemški finančni načrt. Strmoglavila ga je zveza centruma (klerikalne stranke) s konservativci in Poljaki, ki je nastopila proti vsem davkom, s katerimi bi se kaj obremenili bogatini, pa hoče da bi se vpeljali sami indirektni davki na račun ljudskih množic. Lahko si je misliti, da tudi finančni načrt vlade ni bil kdove kako demokratičen. Njena davčna rf forma je zahtevala 165 milionoy novih direktnih, pa 860 milionov indirektnih davkov. Med predlaganimi indirektnimi davki je bilo 100 mil. novega davka na pivo, 80 mit na žganje, 45 mil. na tobak in cigarete, 25 mil na vžigalice, 6 mil. na šumeča vina, 6 mil. na čaj in kavo i. t. d. Med direktnimi davki je bil glavni novi davek na dedščine v znesku 140 mil. Konservativci so se temu davku, ki bi bil zadel v prvi vrsti njih žep, odločno uprli. Dejali so, da bi pomenil novi dedni davek toliko, kolikor ekspropricija privatne lastnine. BtUow je koj odmaknil, znižal je davek na && mil« ter dejal, da naloži 35 mil. davka na zavarovanje proti ognju, 20 mi), novih davkov na menice, 10 mil. na vrednostne papirje i. t d. Toda konservativci niso hoteli o davku na dedščine sploh nič slišati in so predlog s pomočjo centruma popolnoma odklonili Za nas je zanimivo, da se •Slovenec* baha s centrumovo zmago, noče pa povedati, da so klerikalci Bulovra le zato vrgli, ker je hotel, da bi kapitalisti in veleposestniki vsaj nekoliko prispevali za saniranje državnih financ. * Nemški cesar Viljem se je baje o Poljakih nenavadno brutalno izrazil. Poljski listi, zlasti •Gzas* in «Kuryer Warszawski» poročajo o tem in pravijo, da so vesti popolnoma zanesljive. «K. W.» javlja, da je bilo to ob priliki sestanka z ruskim carjem. Dejal pa je baje Stoljipinu: «To je narod agresiven, proti kateremu je treba postopati čim najokrutneje. Z golo roko se približati Poljakom, je nevarno. Treba je imeti pripravljen kij za nje, sicer takoj zasade vate svoje ostro zobovje.* — Kaj je Stolypin na te cesarjeye besede odgovoril, list ne pove. * Ruski car je pač vse priljubljen vladar. Za proslavo bitke s Švedi se je odpeljal v Poltavo. A za njegovo potovanje so bile izvršene skrajne varnostne naredbe. Odpeljale so se trije vlaki, ne da bi se vedelo, v katerem je car. Celo progo je zastražilo vojaštvo s hrbti proti železniški progi in z napetimi puškami. Na nogah je bilo 30.000 vojakov. * V procesa proti čečko-soclalalm •antimili-taristom* so zaslišali vse obtožence ter začeli za-slišavati priče. Ta radikalni antimilitarizem je bil pravzaprav zelo pohleven; naperjen je bil proti nemškemu poveljevanju pri vojakih in zdi se nam, da je bilo v vsej agitaciji mnogo več otročarije in mladeniške renomaže nego resnobe. Dopisi. Zagorje ob Savi. (Volitve za okrajno bolniško blagajno.) Kranjska deželna vlada je razveljavila volitve za okrajno bolniško blagajno litijsko in neki dopisnik v »Slovenskem Narodu* uka, da je to liberalna zmaga. Nadalje klobasa, da hoče Cobal zavleči volitve. Ce bi «Narodov> zaupnik povedal resnico, bi seveda liberalna «zmaga» kmalu skopnela, zakaj deželna v