številka 2 j 2019 j letnik XII ^S^avia (Centra (SCN) ISSN 1855-6302 Izdaja Oddelek za slovanske jezike in književnosti Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru Published by Department of Slavic Languages and Literatures Faculty of Arts, University of Maribor http://www.ff.um.si/ Glavni in odgovorni urednik — Editor-in-chief Marko Jesenšek (Univerza v Mariboru - University of Maribor, SLO) Uredniški odbor — Editorial Board Silvija Borovnik (Univerza v Mariboru - University of Maribor, SLO; urednica za literarne vede — literature editor), Ludvik Karničar (Karl-Franzens-Universitat Graz - University of Graz, A; urednik za jezikoslovje — linguistics editor), Jožica Čeh Steger (Univerza v Mariboru - University of Maribor, SLO), Alenka Jensterle Doležal (Univerzita Karlova v Praze - Charles University of Prague, CS), Mihaela Koletnik (Univerza v Mariboru - University of Maribor, SLO), Mark Richard Lauersdorf (University of Kentucky, USA - Univerza v Kentuckyju, ZDA), István Lukács (Eótvós Loránd Tudományegyetem - Eótvós Loránd University of Budapest, H), Irena Stramljič Breznik (Univerza v Mariboru - University of Maribor, SLO), Miran Štuhec (Univerza v Mariboru - University of Maribor, SLO), Božena Tokarz (Uniwersytet Sl^ski - University of Silesia, PL) Tehnična urednica — Technical editor Natalija Ulčnik (Univerza v Mariboru - University of Maribor, SLO) Jezikovni pregled — Language Editors Natalija Ulčnik (slovenščina - Slovenian) Mojca Breznik (angleščina - English) Uredniški svet — Advisory board fEric P. Hamp (Chicago), Gerhard Neweklowsky (Klagenfurt), István Nyomárkay (Budapest), Ivo Pospísil (Brno), Emil Tokarz (Bielsko-Biala) © Slavia Centralis (SCN) SCN izhaja dvakrat na leto. - SCN is published twice yearly. Vključenost SCN v podatkovne baze — SCN is indexed!abstracted in: Digitalna knjižnica Slovenije (dLib.si); Directory of Open Access Journals (DOAJ); European Reference Index for the Humanities (ERIH PLUS); KU ScholarWorks; Linguistic Bibliography, The Netherlands; Modern Language Association of America (MLA), Directory of Periodicals, New York; Scopus (Elsvier); Ulrich's Periodicals Directory, R. R. Bowker, NY, USA Naslov uredništva — Editorial address Slavia Centralis, Filozofska fakulteta, Koroška cesta 160, SI - 2000 Maribor Letna naročnina: 12 €, za študente in dijake 8 € TRR: 01100-6000020393 Cena posamezne številke: 6,80 € Annual subscription/single issue (outside Slovenia): 24,20 € / 13,60 € Tiskano s finančno podporo Agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije in Slavističnega društva Maribor. - Published with financial support of Agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije and Slavistično društvo Maribor. Oblikovanje in prelom — Design and typesetting: Grafični atelje Visočnik Natisnil — Printed by: Tisk Žnidarič, d. o. o. Naklada — Circulation: 150 Vsebina / Contents Razprave / Studies 5 Alenka Jensterle Doležal, Pri mojih durih čaka smrt. Osupljiva privlačnost niča. Dekadentne tendence v poeziji Vide Jeraj / Next to my Door the Death is waiting. Longing for Love. Longing for Death. Vida Jeraj - Slovenian decadent Poetess 18 Iryna Borysiuk, Postcolonial identity in Yurii Andrukhovych's poetry: landscapes and dislocation / Postkolonialna identiteta v poeziji Jurija Andruhoviča: pokrajine in dislokacije 33 Dragica Haramija, Spodbujanje družinskega branja v otrokovem predšolskem obdobju: Predšolska bralna značka / Encouraging Family Literacy in Child's Pre-school period: the Pre-school Reading Badge 46 Primož Mlačnik, Kulturistike - kulturološka branja beletristike / Culturistix - Culturological Readings of Belles Lettres 58 Miodarka Tepavčevic, Konstrukcija ženskog identiteta u poeziji Tina Ujevica / Oblikovanje ženske identitete v poeziji Tina Ujevica / The construction of female identity in the poetry of Tin Ujevic 70 Jana Villnow Komárková, Projekt Etymologického slovníku české a slovenské vinohradnické a vinarské terminologie / Projekt Etimološki slovar češke in slovaške vinogradniške ter vinarske terminologije / The project of the Etymological dictionary of the Czech and Slovak viticultural and vinicultural terminology 85 Magdalena Steci^g, "What is the best language for Eastern Europe?" Lingua receptiva as a new approach in Slavic intercommunication research / Kateri jezik je najboljši za vzhodno Evropo? Lingua receptiva kot nov pristop v slovanskih raziskavah medsebojnih komunikacij — 3 — 96 bita^ih makchmhyk, Heo3ano3HneHHa b yKparncbKOMy $yT60^bH0My iffrepHeT-gHCKypri / Nove prevzete besede v ukrajinskem nogometnem spletnem diskurzu / New borrowed words in Ukrainian football Internet-discourse Jubileji / Celebrations 114 Martina Orožen, Ob sedemdesetletnici dopisnega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti dr. Ludvika Karničarja In Memoriam 119 Martina Orožen, Zinka Zorko (24. februar 1936-22. marec 2019). Besede slovesa 121 Wolfgang Mieder, Peter Grzybek (November 22, 1957 - May 29, 2019). In Memoriam Ocene, zapiski, poročila / Reviews, Notes, Reports 133 Silva Belšak, Ivan Cankar v medkulturnem prostoru. Ob stoti obletnici Cankarjeve smrti 138 Natalija Ulčnik, Projekt Slovenščina na dlani 141 Jožica Čeh Steger, Simona Pulko, Melita Zemljak Jontes, Razstava o Ivanu Cankarju Romal sem po široki cesti 143 Navodila avtorjem 145 Guidelines for contributors — 4 — Pri mojih durih čaka smrt. Osupljiva privlačnost niča. Dekadentne tendence v poeziji Vide Jeraj Alenka Jensterle Doležal Karlova univerza v Češki republiki, Filozofska fakulteta, Jana Palacha 2, Praga 1 - CZ 116 38 Praga, alenka.dolezalova@ff-cuni.cz - 1.01 Izvirni znanstveni članek - 1.01 Original Scientific Article - V razpravi1 se tematizirajo dekadentne tendence v poeziji in življenju prve slovenske pesnice intime Vide Jeraj (Franice Vovk, 1875-1932). Lirična pesnica je bila vitalni element slovenske moderne tako na Bledu (Zasipu) kot na Dunaju. Začela je pisati v kontekstu sprememb v srednjeevropskih kulturah, ki so se zaključile na koncu prve svetovne vojne z razpadom skupne države. Pripadala je generaciji kozmopolitskih avtoric, ki se je uveljavila v obdobju fin-de-siecla v slovenski kulturi, v tem času na periferiji avstro-ogrskega imperija. V njenem literarnem opusu nas zanimajo pesmi o smrti. The topics of the article are the decadent tendencies in the poetry and life of the first Slovenian female lyricist Vida Jeraj (Franica Vovk, 1875-1932) who was a vital part of the Slovenian modernist network ("Slovenian moderna") in Bled (Zasip) and Vienna. She began to write in the context of transformation in Central European cultures which ended with the collapse of the former joint State. Jeraj belonged to the generation of young cosmopolitan women writers who broke through in in the Fin-de-Siecle period in Slovene society, at that time the periphery of the Austro-Hungarian Empire. In her literary work we analyse poems expressing motives of death. Ključne besede: poezija Vide Jeraj, dekadenca v slovenski književnosti, slovenska moderna, slovenske avtorice, smrt v poeziji Key words: poetry by Vida Jeraj, decadence in Slovenian literature, Slovenian "moderna", Slovenian women writers, death in poetry V članku nas zanimajo dekadentne težnje v življenju in poeziji Vide Jeraj (s pravim imenom Franice Vovk, 1875-1932), ki je kot pesnica smelo začela objavljati v Slovenki že od leta 1896.2 Nekaj let se je kot pesnica intimne lirike uspešno 1 Članek je nastal v okviru projekta na Filozofski fakulteti UK v Pragi (Q13 - Mista stretavani: strategicke regiony mezi Evropou, severni Afrikou a Asu, koordinator: Berounsky). 2 V slovenski javnosti se je pojavila že nekaj let prej s prispevki v Vesni. — 5 — Alenka Jensterle Doležal uveljavljala v slovenskem prostoru. Svojo edino pesniško zbirko, ki jo je nekaj let skrbno pripravljala, je izdala leta 1908. Zaradi negativne, mizogine recepcije te zbirke in osebnih razlogov (Jensterle Doležal 1917: 70-71) je njen glas po letu 1910 skoraj utihnil, po prvi svetovni vojni je njena ustvarjalna energija ugasnila.3 Identifikacija s prvo pesnico Sapfo, ki jo je leta 1922 naredila v zadnji pesmi, napisani za Ljubljanski zvon, ni bila naključna; hotela je postati profesionalna ustvarjalka, kljub neverjetnemu pogumu in vidni nadarjenosti je bila kot pesnica v slovenskem javnem prostoru po prvi svetovni vojni pozabljena, izpoved »lepe duše« je izzvenela v prazno, pesnica se je »žrtvovala neusmiljenim bogovom sredi praznega svetišča« (Jeraj 1922: 221). Prva slovenska izrazito lirična pesnica je bila tudi vitalni del slovenske moderne, najprej v Sloveniji, potem na Dunaju (Jensterle Doležal 2017: 49-56). Na Dunaju je skupaj s svojim možem gojila celo neke vrste literarni salon (Jeraj Hribar 1992: 23).4 Najbolj prijateljski stik je imela z Murnom, ki je bil - čeprav mlajši - tako njen literarni učitelj kot prijatelj. Tudi ona je spadala v generacijo kozmopolitskih, nomadskih slovenskih pisateljev, ki so se v konservativni mali družbi na obrobju avstro-ogrskega imperija uveljavili v obdobju fin-de-siecla. V pismu Viki Juvanči-čevi 4. 9. 1901 je jasno ubesedila novo senzibilnost umetnikov na prelomu stoletja; občutke krize in konca neke epoha; zavedanja disharmonije v svetu in kaosa v lastni notranjosti je poudarila z modernim razumevanjem časa: Harmonije ni nad nami, kakor je nad gozdovi, nad poljanami, nad širnimi pustinjami. V naših dušah ni tiste harmonije! Mi živimo, kakor bi mogli hiteti naglo, naglo, samo da nas preje sreča konec ... In v vseh nas, ki so nas, žalibog, učili misliti, je to nezadovoljstvo, v vsej naši generaciji se izraža - (Jeraj v Boršnik 1935: 283) Samo nekaj let (od leta 1895 do leta 1901) je - tako kot večina prvih slovenskih avtoric - opravljala delo učiteljice in prav takrat se je z novo, intimno poezijo poizkusila uveljaviti v slovenskih časopisih. Pri tem ji je pomagala tudi »sestrska povezanost« mladih intelektualk okrog časopisa Slovenka. Prodor ženskih glasov v slovenski literarni prostor je bil - tako kot v ostalih delih monarhije - povezan s feminističnim gibanjem in novimi idejami o mestu žensk v družbi in tudi v umetnosti. Agatha Schwartz je v svoji knjigi o avstro-ogrskih avtoricah poudarila, da je bil glede tega prelom stoletja eden od najbolj kulturno in literarno zanimivih obdobij v zgodovini Srednje Evrope (Schwartz 2008). Pomemben vidik fin-de-sieclovske modernosti je bil obstoj močnega in organiziranega ženskega gibanja, pa tudi nastop nove generacije ženskih avtoric. Pod taktirko dveh urednic, Marice Nadlišek (kasneje Nadlišek Bartol) in Ivanke Anžič Klemenčič, se je oblikoval krog ženskih pesnic: Franje Trojanšek - Zorane (1867-1935), Vide Jeraj (1875-1932), Kristine Šuler (1866-1959), Ljudmile Poljanec (1874-1948), Marice Strnad (1872-1953) in Ljudmile Prunk (1878-1947) (Verginella 2017). Prav one so izoblikovale nov 3 Po poroki s Karlom Jerajem je do leta 1908 živela na Dunaju, potem na obrobju Dunaja, leta 1918 se je z družino vrnila v domovino. 4 Glej tudi pisma Mariji Reisner, roj. Ogrinc. Zapuščina Vide Jeraj, Ms. 1213. Rokopisni oddelek v NUK-u v Ljubljani. - 6 --Slavia Centralis 2/2019 Pri mojih durih čaka .smrt tip ženske - kozmopolitsko orientirane intelektualke v slovenskem prostoru5 z drugačnim odnosom do sebe, drugega in do svojega telesa, s kozmopolitskim pristopom tudi v svojem ustvarjanju (Žerjal Pavlin v Verginella 2017: 53-65). Najbolj izbrušena pesnica med njimi je bila Vida Jeraj, nomadska osebnost z dvojezično, hibridno identiteto, ki se je šolala in umetniško dozorela med Ljubljano, Dunajem in Trstom, med centrom dogajanja in periferijo (glej tudi Jensterle Doležal 2017a: 31-107, 2017b: 47-58, 2018: 21-33). Marja Boršnik je njeno izbrano delo uredila nekaj let po njeni smrti leta 1935. V uvodu je filozofska nihanja in psihološka protislovja v osebnem profilu prve slovenske prave lirične pesnice Vide Jeraj6 opredelila kot dekadentna: Vse, kar je nepričakovanega, novega, lepega, jo zmore le v prvem hipu do dna pretresti, razburiti, navdušiti, kasneje gre mimo vsega hladna, zdolgočasena. Opore, ki bi za trajno ustavila njena nihanja, ki bi enotno usmerila njeno razcepljeno, uničujočo se življenjsko moč, ne najde nikjer. Vse te osnovne poteze njene narave so tako tipično dekadentske, da bi jih bilo težko najti v tolikšni meri še pri kakem slovenskem zastopniku te dobe ... Ob njih bo Vida obsojena na neprestano iskanje in tavanje brez cilja. (Boršnik 1935: 22) Tudi v našem članku se osredinjamo na dekadentne tendence v njenem življenju in v poeziji. Erwin Koppen je dekadenco definiral kot dopolnilni izraz za tendence v okviru literature 19. stoletja in fin-de siecla, s katerim se označujejo avtorji, ki so s svojimi spoznanji, ideali in nenavadnimi, celo morbidnimi podobami, prizadeli tedanjo meščansko družbo, saj so pod vprašaj postavili njen meščanski sistem in življenske navade (glej Koppen 1973). Tudi pri slovenskih modernistih se lahko dekadenca izrazi kot upornost v njihovem obnašanju in v določenih trenutkih življenjska drža. Pesnikova posebna občutljivost je bila povezana z občutki naveličanosti, depresije, izgube, tesnobe in zavedanja krize stoletja ter konca neke epohe. To lahko raziskujemo tudi v primeru Vide Jeraj. Dekadentna stališča, povezana z uporniškim načinom obnašanja, lahko najdemo samo v času njenega prizadevanja po samostojnem življenju v Zasipu (1896-1901). Že takrat se je družila s slovenskimi intelektualci tistega časa - predvsem s predstavniki moderne, ki so radi prihajali k njej na Bled. Njeno nekonvencionalno, za tedanjo družbo šokantno obnašanje, potrjujejo izjave v njeni korespondenci in v pismih drugih. Mlado, samozavestno dekle z »dunajskim načinom razmišljanja«, avstrijsko vzgojo7 ter s bohemskim obnašanjem je moralo vznemirjati malo vaško okolje, čeprav v bližini mondenega Bleda. Mlada pesnica je provocirala vaško okolico na provincialnem Zasipu s svojo nenavadno pojavo, s provokativnim 5 Termin »nova ženska« za tip emacipirane intelektualke na prelomu 19. in 20. stoletja se je uveljavil v angleškem in nemškem prostoru (glej Ledger 1997). 6 Njena poezija je bila zelo malo raziskana, tudi njo so slovenski literarni zgodovinarji opredelili samo kot pesnico narave (Jensterle Doležal 2017: 75-77). 7 Na Dunaju je živela in se šolala od leta 1887 do 1891. — 7 — Alenka Jensterle Doležal obnašanjem8 in celo z »izzivajočim« stilom oblačenja. Avgusta Šantel je 31. 5. 1901 pisala mlajši sestri Henriki Šantel - bodoči slikarki, o njeni nenavadni pojavi: Na Bledu sem videla neko učiteljico, padla mi je v oči, ker je bila 1. grozno šminkana in pod očmi barvana in 2. oblečena 'secession' jako čudno. Kasneje sem izvedela, da je to tista, ki pod imenom 'Vida' za Slovenko piše ... Tebe bi bila morda zanimala, kajne?9 (Greif2014: 185) Semantika njenega psevdonima nam kaže, da se je Vida Jeraj istovetila z zgodbo o Lepi Vidi. Tudi tu lahko razmišljamo o skupni duhovni naravnanosti ene generacije: Ivan Cankar je Lepo Vido preinterpretiral v svoji drami, njen lik ga je zasledoval vse od Cukrarne dalje. Vido Jeraj je lahko imponiral prav metafizični presežek hrepenenja ali manko v eksistencialni naravnanosti, ki se kaže v tej ljudski baladi in s katerim se je lahko v teku svojih dni tudi vedno bolj identificirala. Hrepenenje po novem življenju se lepi Vidi v ljudski baladi ne izpolni, njene velike žrtve so nesmiselne in so tragične narave, na koncu jo čaka usodno razočaranje. To je bila tudi usoda Vide Jeraj, ki je začela z velikim upanjem in z željo pisati poezijo: na koncu pa je namesto lepe Vide izpostavila lik Sapfe kot pesnice, ki ni uspela niti v osebnem življenju niti na svoji umetniški poti (Jeraj 1922: 222). Čeprav se je kar nekaj let poizkusila uveljaviti kot samostojna pesnica v slovenskem prostoru, je bila - tudi zaradi šibke tradicije avtoric, njena avtorska samozavest zelo negotova. V kontekstu lepovidovskega razočaranja in »poraza sanj« - neuspelega poskusa uveljaviti se kot samostojna, svobodna intelektualka in prodreti v slovenski javni prostor, moramo omeniti njeno krizo na prelomu leta 1900/1901, ki na osebnem nivoju in v perspektivi spola izraža nasprotujoče tendence in dostikrat brezuspešna prizadevanja po svobodi, s katerimi so se soočale slovenske intelektualke na prelomu 19. in 20. stoletja. Osebna kriza kot po naključju sovpada s splošno krizo na prelomu stoletja. Poroka s Karlom Jerajem, v katero je privolila, je bila dogovorjena tudi pod pritiskom družine. Ne samo da je Jerajeva po nekaj mesecih razdrla zaroko, iz obupanih pisem, ki jih je pisala tako Viki Juvančič kot Franji Trojanšek - Zorani na koncu januarja 1901, izvemo tudi, da se je soočala z veliko krizo in da je hotela pobegniti iz omejujočega stanja: In zdaj mi je kakor begunu, ki se je ravnokar osvobodil jetniških črnih zidov in neznosnih okovov . Kam. Cilja ne vem, a vse moje bitje vriska polno odrešenja: V svobodo! Moji duši je treba prostora, veliko - neskončno! Naprej - v noč, kamorkoli! (Jerajeva Juvančičevi 23. 1. 1901, glej Boršnik 1935: 31) 8 Miti o njenem nekonvencionalnem obnašanju v Zasipu in na Bledu so živeli še po njeni smrti. Marja Boršnik je leta 1935 o njeni nenavadni pojavi na Bledu, ki je izstopala v druženju z modernisti, zapisala: »Zgodi .se, da v hipni navdušenosti zabije z družbo, ki ji je všeč, v enem popoldnevu vso svojo mesečno plačo. Kaj ji je mar, da bo stradala ves mesec; v skrajni razigranosti zažene čevelj v zrak; tudi brez njega je lahko. Pijana je sama sebe! Sredi ceste igra 'na kampel' s cigaretnim papirjem in udarja z nogo - kavalirji plešejo okrog nje. Dosegla je svoj cilj - dominira! Svojevrsten je način, kako jo časte: namesto preprog ji pogrinjajo pred noge svoje bedne površnike, da stopa po njih kot vladarica. Vida je blažena sredi tega lahkomiselnega, samo trenutku posvečenega bohemstva« (Boršnik 1935: 22). 9 Henrika Šantel je kasneje Vido Jeraj tudi portretirala. - 8 --Slavia Centralis 2/2019 Pri mojih durih čaka .smrt 27. 1. 1901 piše nekaj podobnega Franji Trojanšek - Zorani: Zadnje dni sem prestala hudo duševno krizo; zdaj mi je odrešeno, in moje življenje je dobilo v enem samem silnem hipu novo smer. Tako me je hotel bog od nekdaj. Otresla sem se vseh obzirov, zajedno vseh laži in vsega hinavstva. To se pravi, zdaj sem jaz in svobodna. /.../ Poleti so me zaročili, da se julija omožim ... Jaz pa nameravam v počitnicah na Rusko. Moji duši je treba prostora - brez mej, da si oddahnem!10 Jerajeva je hotela pobegniti pred vsiljeno poroko, kar je izrazila z metaforo potovanja v Rusijo kot v imaginarno deželo svobode.11 Nikoli ni odšla v Rusijo in nikoli ne postala profesionalna pisateljica ter se nikoli ni več kot samostojna ustvarjalka uveljavila v slovenskem prostoru. Po krizi se je 3. 9. 1901 poročila z glasbenikom Jerajem, sprejela patriarhalno vlogo žene, odšla z njim na Dunaj in mu tam rodila štiri otroke. Svojo željo po umetnosti in pisanju je kompenzirala z druženjem s pisatelji, slikarji, glasbeniki, ki so prihajali v njen neformalni literarni salon na Dunaju. Iz njenih pisem in avtobiografskih izpovednih pesmi pa odkrijemo, da je bilo njeno čustveno in intelektualno življenje še vedno burno in polno protislovij ter tudi novoromantičnih napetosti.12 Podobno kot lahko razmišljamo o njeni dekadentni pojavi z vsemi mukami, ki so spremljale iskanje nove identitete v t. i. samostojnem obdobju pred preselitvijo na Dunaj, lahko tudi zastavimo vprašanje o dekadentnih tendencah v njeni poeziji. Zanimala nas bo dekadenca kot literarnoestetski fenomen v njeni poeziji. V slovenski izpovedni liriki moderne je bila na splošno vidna stilizacija lirskega subjekta v posebne položaje. Osredinili se bomo na dekadentne motive, v poeziji Vide Jeraj so to »privlačne podobe smrti«. Male literarne družbe v srednjeevropskem prostoru so bile v tem obdobju odprte za dekadentna gibanja, dekadentne avtorje najdemo med predstavniki Jung-Wien. Večjezični dunajski avtorji so prejemali različne romanske, nemške, slovanske in madžarske vplive, tako je že njihov glavni predstavnik Hermann Bahr v tisku propagiral tujejezično dekadentno literaturo in impresionistično literaturo občutij (Lorenz 2002: 60-62). Dagmar Lorenz poudarja, da je dunajska moderna - posebno pa Hofmannsthal - evropsko dekadenco sprejemala kritično (na primer vprašanje primata umetnosti nad naravo, kot ga je zastavil Charles Baudelaire s fenomenom umetnih svetov - »paradis artificiels« (Lorenz 2002: 64-65). Najbolj razvejeno dekadentno gibanje v srednjeevropskem prostoru najdemo na Češkem in Poljskem. Češka dekadenta Karel Hlavaček in Jiri Karasek iz Lvovic sta pisala dekadentne verze pod vplivom Baudelaira in Verlaina in sta bila celo urednika edine 10 Pisma Vide Jeraj Franji Trojanšek - Zorani. Zapuščina Vide Jeraj, Ms. 1213, Rokopisni oddelek v NUK-u v Ljubljani. 11 Ruska kultura je imela v mladi generaciji moderne vse od Zadruge dalje poseben pomen. Jerajevi jo je priporočal tudi učitelj Aškerc. Mlade ustvarjalke iz Slovenke so si dopisovale v cirilici in s tem simbolno ustvarjale svet povezanosti in skupnih prizadevanj. 12 O njenem življenju in delu glej tudi Škerjanc Kosterca 1959, Hlebanja 2003, Štaus 2011. — 9 — Alenka Jensterle Doležal uspešne in najbolj prominentne modernistične dekadentne revije Moderni revue. Hrvaški dekadentni pesnik Vladimir Jelovšek je uspešno širil ideje Stanislawa Przybyszewskega na Hrvaškem. Na Poljskem je Kazimierz Przerwa - Tetmajer izdal znano pesniško delo Koniec wieku XIX. in Stanislaw Przybyszewski je pisal o dialogu s hudičem in zlom v prozi in drami tako v poljščini kot nemščini. Slovenska moderna se je v srednjeevropskem prostoru uveljavila razmeroma pozno: leta 1899 z obema pesniškima antologijama, Cankarjevo Erotiko in Župančičevo Čašo opojnosti, napisanima v dekadentnem tonu in dekorativnem sece-sijskem stilu. V izpovednih verzih so se lirski subjekti nahajali v atmosferi noči, glasbe in plesa. Nenavadna občutja ljubezni so spremljale tipične fin-de-sièclovske reprezentacije ženske in njenega telesa, rože zla so bile tudi rože mistične, idealne ljubezni (Jensterle Doležal 2009: 149-160). Pesniki so v okviru intimne lirike začeli pogumno pisati o erotiki, telesnosti in razreševali vprašanje spola in odnosa do drugega (ženske). Pesniški izraz se je pri pesnikih gibal tudi v dekadentnih položajih, posebno reprezentacija ženske in ljubezni ni bila samo spiritualno idealna, ampak tudi dekadentno telesna. V glavnem časopisu Ljubljanski zvon so v istem času objavljali prevode pesmi Charlesa Baudelaira in Paula Verlaina (ki so jih nekateri med njimi brali tudi v originalu). V Zvonu so tudi predočili nekatere pesmi iz simbolistične in dekadentne češke lirike kot tudi prosti prevod članka vodilnega češkega teoretika Františka K. Krejčija, v katerem je interpretiral dekadenco (Jensterle Doležal 2014: 59-64). V majhni slovenski družbi je bila dekadenca že od začetka sprejeta negativno in s številnimi predsodki, tako da so celo avtorji z dekadentnimi tendencami sami odklanjali označitev svojih del s tem terminom. Že v drugi številki Slovenke leta 1897 je Vida Jeraj izdala pesem Slutnja, s katero je začela poetiko notranjih občutij, individualizma in spremenjene senzibilnosti, proč od patriotskih izjav in slovanske deklarativnosti. V Slovenki je objavila največ pesmi (41). V svojem opusu je nihala med impresionističnimi opisi narave in pokrajine ter zapisom ljubezenske izkušnje. V upodobitvi ljubezni je zakodirala znano elipso ljubezenskega doživljanja: od prvih ekstaz in začetnih srečanj do trenutkov ločitve in obupa. V impresionističnih zapisih subjekt in objekt rezonirata v čutnem in dostikrat celo glasbenem doživetju trenutka. V zapis trenutkov pesnica vpleta lastna čustva in celo refleksivno-filozofske utrinke ter religiozne izpovedi. Podobno kot pri ostalih predstavnikih moderne lahko tudi v njenem doživljanju ugotovimo svojevrsten razkol v notranjosti, razpetost in negotovost subjekta, subjekt trgajo notranje napetosti in fragmentarno doživljanje sveta, kar že kaže tudi na »krizo identitete«, ki jo ugotavlja Jacques Le Rider za dunajsko moderno (Le Rider 1997). Njen lirski subjekt izgublja gotovost v percepciji sebe in dojemanju sveta. Eksistenca lirskega subjekta travmatizira iskanje identitete, s tem da poizkuša razumevati kompleksnost in fragmentarnost modernega, kaotičnega sveta. Časovna veriga v dojemanju subjekta je pretrgana, pomembni so odtenki, fragmenti in nianse v zaznavanju pokrajine. Lirski subjekt v njeni poeziji - podobno kot v Murnovi - izraža tudi izrazito protislovne občutke. V njeni formi, ki ostaja v okviru tradicionalnega modela kratke pesmi z jasnim ritmom, slutimo sramežljive poskuse - 10 --Slavia Centralis 2/2019 Pri mojih durih čaka .smrt modernosti. Razpetost med modernim izrazom in ujetostjo v kanon ljudske pesmi se kaže tudi v razporeditvi njene edine pesniške zbirke, ki jo je leta 1908 uredila sama: polovica verzov je napisana v slogu psevdo ljudske pesmi. Dekadentno obarvani motivi se pojavljajo v njenih zrelih pesmih, avtobiografskih izpovedih že dekadentno razumljene ljubezni in smrti. V svojih formalno klasičnih pesmih Jerajeva izraža cel spekter modernih občutij: od ekstatičnega doživetja trenutka in drugega do zapisa stanj »bolne, utrujene duše« kot izraza dekadentne duševnosti. V izpovedih se pojavljajo občutki naveličanosti, izgube smisla in spleena,13 v pesmih se tke atmosfera melanholije in žalosti. Svojo najdaljšo pesem, Mrtvemu pesniku Aleksandrovu I, II, sestavljeno iz dveh delov, je napisala ob smrti pesnika in prijatelja Murna (prvič izdano v LZ leta 1901). Izgubo pesniškega genija tematizira v treh časovnih ravneh: v prvi kitici opisuje jutro v naravi po pesnikovi smrti, čas v naslednjih kiticah premakne v čas umiranja (v treh kiticah se osredini na konkretni obisk pesnice pri umirajočem pesniku). V filozofski naravnanosti dominira kategorija narave, ki pomeni glavno vrednostno kategorijo tako za pesnika kot tudi za avtorico. V njej lastni lirični strategiji organizira metafore v opoziciji časa in prostora. Podobi smrti pesnika zoperstavlja - podobno kot v Jenkovih Obrazih - brezdušno, spomladansko naravo, ki kipi od »mirnega ravnodušja« in ji ni mar za smrt pesnika. Tudi v drugem, splošnem delu Murna označi kot pesnika narave, ki je iz revščine »zamaknil v sinji se azur« (Jeraj 1935: 85). V pesmi avtorica upodablja mit pesnika genija s tem, da poudarja vero v njegovo nesmrtnost. Pesnica mitizira njegovo osebnost kot eno izmed glavnih v svoji generaciji.14 V pesniškem nekrologu upodablja zelo konkretne slike umiranja in smrti pesnika, ki že izražajo privlačnost smrti. Predstavniki slovenske moderne so bili v pesniških predstavah in filozofskih idejah dediči romantike, v razumevanju človeka so izhajali iz razbolelosti eksistence. Smrt je bila tudi pri romantikih pomembna kategorija (na primer v Prešernovi poeziji). V moderni se smrt spreminja v enega od glavnih pojmov in modernisti jo doživljajo kot vrednostno pozitiven fenomen (na primer Cankar v svoji literaturi). Doživljanje subjekta se izostri v izpoved mrzle, cinične resignacije v poznih ljubezenskih pesmih (Tam zunaj, tam daleč je moja mladost, Pojdi v sever), napisanih okrog leta 1908. Prav v strogo zgoščeni pesmi Pri mojih durih čaka smrt (tudi iz leta 1908) pesnica tematizira bližino smrti. Izguba ljubljenega bitja pri lirskem subjektu stopnjuje hrepenenje po smrti in to pesnica izrazi s skopimi besednimi sredstvi in v minimalizirani obliki. Verzi sugerirajo gotsko imaginacijo: lirski subjekt čaka na smrt, saj bo prav ona na pokopališču odprla vrata, zaklenjena s tremi ključavnicami. Iz opisnega konstatiranja v prvi kitici lirski subjekt v drugi kitici preide v nagovor smrti, ki jo vabi v zaupno bližino: 13 Doživetja spleena je prvi opisal Charles Baudelaire v svojih verzih. 14 Prepričanje o nesmrtnosti pesniškega genija je zakoličil že Prešeren v svoji poeziji (predvsem v pesmi Neiztrohnjeno srce). S tematizacijo pesnikove nesmrtnosti je v moderni nadaljeval Oton Župančič v znanem ciklu Manom Josipa Murna - Aleksandrova. — 11 — Alenka Jensterle Doležal Pri mojih durih čaka smrt / in govori: jaz orjem vrt, / kjer duše se vtolažijo, / kjer beli kamni stražijo. - Ključavnice železne tri, zapaha tri mi, smrt, odpri! - / Ves dan tako čakala je / vso noč potrkovala je ... (Jeraj 1935: 120) Najbolj značilne za naše razmišljanje o dekadentnih težnjah v njeni poeziji so njene osebne pesmi o smrti in samomoru (glej tudi Jensterle Doležal 2017: 99-100). Hrepenenje po novem življenju se prav v tovrstnih pesmih zelo hitro sprevrže v hrepenenje po smrti. V svojem pesniškem razvoju je Jerajeva napisala kar nekaj pesmi z motivom samomora in smrti v vodi.15 To je bil motiv, ki se ji je vračal v različnih fazah umetniškega ustvarjanja, celo tik pred smrtjo. Vse niso bile uvrščene v pesniško zbirko in v njeno zbrano delo. V pesmi Balada I (LZ 1904) jezero priteguje izgubljeno dušo v globino. Balada je napisana v duhu ljudske imaginacije: duša po začetni negotovosti konča v globinah vode. Prva kitica spominja na baročno razporeditev oseb v prostoru: zapuščena duša je prišla k jezeru govorit z bogom. Situacija smrti v vodi se v drugem delu groteskno ponazori z nežno uspavanko, ki jo jezero poje izgubljeni duši pred smrtjo. Stilizirana uspavanka, ki jo poje ljubeča mati svojemu otroku, tragični ton izpovedi še zaostri: Jezero je vzelo / zvezde v naročaj, / pelo in zibalo: / aja, aj, aj, aj - // Kaj si izgubilo, / dete moje, tod, / da te v noč privela / je samotna pot? // ... Jezero je vzelo / dušo v naročaj, pelo in zibalo / aja, aj, aj, aj — (Jeraj 135: 101, 102) V pesmi Jezero mojih dni (rokopis 1914)16 je v drugi kitici spet upodobljeno mrtvo telo v vodi, glavna podoba je utopljenec na dnu jezera. Z njegovo smrtjo se lirski subjekt čuti mistično povezan: svet mrtvih ga privlači, saj je prostor odrešenja. Od tod tudi genitivni izraz v sintagmi - naslovu pesmi: konkretno jezero je sinonim za notranje jedro jaza: zato jezero mojih dni. Je tudi prostor smrti, tako da je povezava med subjektovo naravnanostjo in zunanjim prostorom uničujoča in destruktivna, hkrati pa zaželena. Pesem ima tri štiriverzne kitice, ki v minimalizirani obliki podajajo osnovno spoznanje pesmi. Glavna podoba je stanje po izvršenem dogodku: po samomoru, ki se je že zgodil. V prvi kitici lirski subjekt začenja z vprašanjem, ki lahko sugerira prav globino in že temačno nerazumljivost jaza: jaz je jezero brez dna. V izpovedi nadaljuje z odgovorom: svet slutenj in spominov jo straši, groza človekove eksistence jo zasleduje, med realnostjo in sanjami se že modernistično postavlja enačaj: »Slutnje, spomina val /straši me kot v snu« (Jeraj 1935: 130). 15 Misel na samomor jo je spremljala tudi v realnem življenju. Tudi sama je v mladosti poizkusila narediti samomor z vžigalicami. 29. 11. 1892 se je ustrelil njen prijatelj in bratranec Tone Svetina, s katerim je imela romantično razmerje. Prav pesem Spomin ob Savi (LZ 1897) upodablja realni dogodek, saj se v izpovedi spominja na ljubezen in tudi na smrt ljubega prijatelja, s katerim sta se srečevala ob Savi v kotičku, ki sta ga poimenovala Ljubodol. Fant se je v navalu čustev ustrelil prav na bregovih Save ... Pesnica zariše svoj brezup po smrti prijatelja z metaforo čolna, ki je izgubil svojo orientacijo na oceanu. 16 Vida Jeraj Ivanu Cankarju v nedatiranem pismu z letnico 1914. - 12 --Slavia Centralis 2/2019 Pri mojih durih čaka .smrt Pesem ima strog pomenski lok: v drugi kitici nam zariše konkretno podobo, ki deluje s kontrastno dramatično razporeditvijo: na eni strani grozljiva predstava mrtvega na črnem dnu, na drugi opojnost in neomejenost prostora, ki ga še poudarijo odbleski svetlobe sonca in zvezd na površini jezera. Tudi tukaj avtorica v poetoloških strategijah operira s prostorskimi opozicijami in kontrastnimi podobami v semantični kompoziciji, ki naznačujejo metafizično strukturo pesmi: na eni strani motiv mrtvega na črnem dnu, na drugi barvna narava pokrajine, ki se razširja v neskončen kozmos. Jezero mojih dni, kje je dno, kaj na dnu? Slutnja, spomina val straši me kakor v snu. Mrtvi na črnem dnu ... a do bregov prelest, ko se razpne nebo, sonca nasuje, zvezd! (Jeraj 1935: 130) Prav tu bi lahko govorili o reprezentaciji lepe smrti, ki je predstavljena v harmoniji z vesoljem. Vsiljuje se primerjava pesmi s Cankarjevim tekstom Milan in Milena}1 ki se konča podobno tudi s predstavo tragičnega konca moškega in ženske, ki sta v smrti končno v harmoniji s svetom in neskončnostjo prostora. Zadnja kitica je lirični decrescendo in umiritev dramatičnih nasprotij, pa tudi priznanje poraza lirskega subjekta: v tipični impresionistični pesmi, ki se gradi na vtisih, zunanji prostor narave zbudi čisto določeno psihično stanje v notranjosti subjekta. V impresiji ob sprehodu ob jezeru izstopa motiv dveh, treh brez, ki poudari prav osamljenost subjekta. Preteklost je premočna in se povezuje z žalostjo: osnovno, prevladujoče občutje lirskega subjekta je žalost. Tiha večerna pot, brezi dve, breze tri . Žalost zazibana vseh prebolelih dni. (Jeraj 1935: 130) Glede na to, da pesem poznamo kot rokopis v pismu, ki ga je Jerajeva poslala Cankarju leta 1914, lahko to pesem z zelo podobno podobo, ki korespondira s koncem Milana in Milene,18 razumemo kot posvetilo skupnemu dojemanju in duhovnemu prijateljstvu med njima in kot pozitivno resonanco na Cankarjev tekst, ki ji je bil očitno všeč.19 11 Tekst je Ivan Cankar objavil v Ljubljanskem zvonu leta 1913. 18 Milan in Milena na koncu ljubezenske pravljice naredita samomor: vsak na enem koncu jezera. 19 Motiv lepe smrti je Ivan Cankar nakazal že v pesmi Na zemljo dahnil je večer (v ciklu Helena v Erotiki), kjer se v sanjski realnosti pesniku prikaže ljubica na mrtvaškem odru, obdana z ljudmi, ki molijo. Leta 1906 je hrvaški pesnik Antun Gustav Matoš ubesedil podobni motiv v pesmi Utjeha kose (Uteha las). Lirski subjekt v sanjski realnosti nagovarja mrtvo ljubico, ki leži na mrtvaškem odru v »dvorani, napolnjeni s krasno smrtjo« (Matošev izraz) - na prelepem truplu dekleta so »živi« samo razkošni lasje. — 13 — Alenka Jensterle Doležal Motiv samomora upodobi tudi v pesmi Konec, objavljeni leta 1924 v LZ. V kratkih minimaliziranih verzih označuje smrtnost in trenutnost človekovega življenja kot najgloblje spoznanje. Tudi tu spoznanje podkrepi s kontrastom in grotesknim hiatom v sliki. Že v prvi kitici podobo človeka, ki gre v sinje spomladansko jutro, dekorativno-secesijsko obarvano s cvetjem trobentic, prekine z napovedjo smrti in motiva samomora s pištolo, ki zmaguje nad podobami življenja. Smrt je naslikana v cvetličnim okrasju trobentic kot podoba lepe smrti med rumeno in modro barvo pomladi. Gre ti človek v sinje jutro, ... / (cvetje primul čez in čez) / da odreši ga življenja / in pomladi - samokres. (Jeraj 1935: 127) Narava ni več samostojna sila, deluje samo v kontrastu z upodobljeno situacijo samomora. Groteskni hiat na koncu sugerira smrt kot rešitev. V drugi kitici sledi retorično vprašanje, ali je to dejanje smisla ali nesmisla: dejanje bedaka ali modrijana (Jeraj 1935: 127). V zadnji pesmi Pod bregom pesnica tematizira samomor najboljšega prijatelja v preteklosti in njegove posledice za lastno občutje. Pesem z motivom samomora in konca pričakovanj pod bregom reke Save je bila leta 1832 objavljena v Ženskem svetu šele po njeni smrti in ni bila uvrščena v izbor. Začetno avtobiografsko izpoved razvije na koncu ustvarjanja: tekst je epsko nadaljevanje starega zapisa (Spomin ob Savi, Jeraj 1897: 38)20 v veliko daljši obliki. V osebni, sentimentalni izpovedi pesnica sledi strogo formalnim zahtevam metra in rime in ne odstopa od realističnega zapisa. Glede na prejšnje pesmi pogrešamo višino liričnega zanosa, poezijo nedoločne sugestije in metaforično raven zapisa. V izpovedi, za razliko od prvega zapisa, poudari osebo drugega in v opisu spet izhaja iz konkretnega prostora. V prepletu opisa preteklosti in notranjega stanja lirske sedanjosti se večkrat ponovita občutji obupa in resignacije, pesnica se vrača k sebi in že nakazuje edino rešitev iz neznosnega bivanja v samomor: Kako iztrgati neizmerno bol, Kako rešiti vsega se gorja? Pokazal sam mi pot je v Ljubodol -, Pod 'bregom' - Save bistre val igra! ... (Jeraj 1932: 201) Usihanje pesniške inspiracije, ki jo duši osebna bolečina, izraža dejstvo, da je pesem močno pod vplivom Prešernove dikcije iz pesmi Kam: v prvi kitici (zadnja kitica je ponovitev prve) slišimo vprašanja, ki jih je zastavil njen sorodnik skoraj sto let pred tem. 20 Pesem je lirska izpoved pesnice ob smrti sorodnika: v prvi kitici označi dogodek, v drugi nakaže opustošenje v lastni notranjosti s primero čolna, ki se je izgubil na morju, v tretji občutje žalosti poveže s konkretnim prostorom. Na koncu konkretni opis realnosti zamegli z motivom sanj: »Inplakam, plakam v žalnem snu /Ob strugi šumne Save« (Jeraj 1897: 38). - 14 --Slavia Centralis 2/2019 - Pri mojih durih čaka .smrt - Hrepenenje po smrti je bilo tudi v njenem življenju premočno.21 Na koncu se v njeni zgodbi realnost in fikcija tragično povežeta: na štiriindvajseto obletnico smrti svojega sina je 1. maja 1932 Vida Jeraj naredila samomor. Vida Jeraj je z intimno poezijo prinesla bistven premik v slovenski poeziji: šele danes njeno izbrušeno poezijo premišljeno kratkih verzov lahko odkrivamo kot nov glas v slovenski moderni. Njeno delo se upravičeno uvršča med dosežke srednjeevropskih modern. Pri analizi njenega dela tako ugotavljamo, da to ni bila samo intimna slikarka narave in notranjih občutij, ljubezenskih trenutkov zanosa in opoja in tudi izgube, ampak tudi zelo modernih občutij in protislovnih tendenc - in da je bila tudi pesnica smrti.22 Niso ji bili tuji tudi dekadentni razponi in tendence, ki izražajo tipična fin-de-sieclovska občutja, pogosto tematizirana z motivi smrti in samomora, podoba smrti se v njeni poeziji estetizira in poveže z motivi narave in pojmom prostora. Prav te je refleksija njene poezije v slovenski literarni vedi spregledala tudi zaradi omejene recepcije njenega dela v slovenskem kulturnem prostoru. LITERATURA Marja BORŠNIK, 1932: Obrazi in duše. Vida Jerajeva. Ženski svet X/7-8, 9, 10, 193-201, 245-250, 277-283. —, 1935: Uvod. Izbrano delo, Vida Jerajeva. Ur. Marja Boršnik. Ljubljana: Ženska založba Belo-modre knjižnice. 7-65. —, 1962: Študije in fragmenti. Maribor: Založba Obzorja Maribor. 79-115. Tatjana GRIEF, 2014: Slikarka v senci: Vrzeli v zgodovinjenju ženske umetnice. Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo 42/256, 132-156. Alenka JENSTERLE DOLEŽAL, 2009: Myths about Women in the Slovene »Moderna«: Mother or a Whore. Slovene Studies, Journal of the Society for Slovene Studies 30/2, 149-160. --, 2014: Avtor, tekst, kontekst, komunikacija. Poglavja iz slovenske moderne. Maribor: Mednarodna založba Zora Filozofske fakultete. (Mednarodna knjižna zbirka Zora, 103). —, 2017a: Med impresijo in dekadentnimi občutki - Poezija Vide Jeraj. Ključi od labirinta. O slovenski poeziji. Maribor: Mednarodna založba Zora Filozofske fakultete Univerze v Mariboru. (Mednarodna knjižna zbirka Zora, 122). 31-107. Alenka JENSTERLE DOLEŽALOVA, 2017b: Aporie slovinske moderny: poetika slovinske basnirky Vidy Jeraj. Kličove problemy současne slavistiky. Ur. Ivo Pospišil, Miloš Zelenka a Lenka Paučova. Brno: Česka asociace slavistu. 47-58. 21 Spoznanje o tem, da pripada že bolj drugi strani smrti, je dozorelo v njej že prej. 31. 9. 1931 je napisala Zorani, najboljši prijateljici in sorodnici, tudi pesnici: »Kako ti je? Jaz .sem samo še stroj, ne več duševnost. Oči upiram samo v kraj počitka in miru - četudi ljubim to lepo zemljo čez vse!« (Pisma Vide Jerajeve Franji Trojanšek - Zorani. Zapuščina Vide Jeraj. Ms. 1213, Rokopisni oddelek v NUK-u v Ljubljani). 22 Tema smrti pri slovenskih pesnikih tega časa ni bila glavna, samo pri prozaiku in dramatiku Ivanu Cankarju je bila v nekaterih delih ontološka tema. — 15 — Alenka Jensterle Doležal --, 2018: Imagining the not Imaginable. Slovenian Women Poetry in the Fin-de-Siècle Period and the Beginning of the 20th Century. Ceska slavistika. Ur. I. Pospišil, M. Zelenka, L. Paučova. Brno: Ceskâ asociace slavistù. 21-33. Ana HLEBANJA, 2003: Pesnica Vida Jeraj. Diplomsko delo. Ljubljana: Filozofska fakulteta. Vida JERAJ, 1897: Spomin ob Savi. Ljubljanski Zvon 17/2, 88. —, 1908: Pesmi. Schwentner. - -, 1922: Sappho. Ljubljanski zvon 42/4, 220-221. - -, 1932: Pod »bregom«. Ženski svet 10/7-8, 201. —, 1935: Izbrano delo. Ur. Marja Boršnik. Ljubljana: Ženska založba Belo-modre knjižnice. Vida JERAJ HRIBAR, 1992: Večerna .sonata. Spomini z Dunaja, Pariza in Ljubljane 1902-1933. Zapisal Marjan Kovačevič, uredil Marko Uršič. Ljubljana: Mladinska knjiga. Erwin KOPPEN, 1973: Dekadenter Wagnerismus. Studien zur europäischen Literatur des fin de siècle. Berlin, New York: de Gruyter. Sally LEDGER, 1997: The New Woman. Fiction and Feminism at the Fin-de-siècle. Manchester, New York: Manchester University Press. Jacques Le RIDER, 1990: Das Ende der Illusion. Die Wiener Moderne und die Krisen der Identität. Prev. R. Fleck. Wien: ÖBV Publikumsverlag, Wissenschaftsverlag (Orig. Modernité viennoise et crises de l'identité). Dagmar LORENZ, 1995: Wiener Moderne. Stutgart, Weimar: J. B. Metzler. Agatha SCHWARTZ, 2008: Shifting Voices. Feminist Thought and Women's Writing in Fin-de-Siècle Austria and Hungary. Montreal: McGill-Queen's UP. Irena SELIŠNIK, Marta VERGINELLA, 2013: The Desire to be Free: Marica Nadlišek Bartol and the Young Intelligentsia at the Turn of the 20th Century. Historijski zbornik LXVI/1, 101-120. Elaine SHOWALTER, 1997: Sexual Anarchy: Gender and Culture at the Fin-de-Siècle. London: Bloomsbury. Marija ŠKERJANC KOSTERCA, 1959: Vida Jerajeva. Diplomska naloga. Ljubljana: Filozofska fakulteta. Jana ŠTAUS, 2011: Vida Jeraj. Pesnica slovenske moderne. Diplomska naloga. Maribor: Filozofska fakulteta. Marta VERGINELLA, 2017: Slovenka: prvi ženski časopis (1897-1902). Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. Vita ŽERJAL PAVLIN, 2017: Slovenkine pesnice. Slovenka: prvi ženski časopis (1897-1902). Ur. Marta Verginella. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. 53-65. Literarna zapuščina Vide JERAJ, Ms 1213, Rokopisni oddelek NUK-a v Ljubljani. NEXT TO MY DOOR THE DEATH IS WAITING. LONGING FOR LOVE. LONGING FOR DEATH. VIDA JERAJ - SLOVENIAN DECADENT POETESS The topics of my article are the decadent tendencies in the literary work and life of the first Slovenian female lyricist Vida Jeraj (Franica Vovk, 1875-1932) who was a vital part of the Slovenian modernist network ("Slovene moderna") in Slovenia and Vienna. Jeraj belonged to the generation of young cosmopolitan women writers who broke through in in the fin-de-siècle - 16 --Slavia Centralis 2/2019 Pri mojih durih čaka .smrt period in Slovene society, at that time the periphery of the Austro-Hungarian Empire. The starting point for the new Slovenian generation of women writers was the appearance of the newspaper Slovenka (Slovenian woman) in 1897 in Trieste. There, the circle of young female writers of prose and poetry was formed. They established their writer's and gender identity through a new style of behaving and acting in society: they were the prototypes of the "new women". The most distinguished poet from this circle was Vida Jeraj. She published just one anthology of poems (in 1908) and her voice disappeared also because of the poor and misogynist reception of her only book in the small Slovene society. She behaved as an extravagant, decadent female artist in her "period of being an independent young intellectual" in Zasip (1896-1901). For her writing and authorship the definition of her gender role was very important. In that context we must underline her personal crisis in the beginning of January 1901. For the first and last time in her correspondence she expressed the rebellion and the uncertainty of the subject whose personal identity - because of societal pressure -ends in crisis. The poems mostly in the classical ich form of confession are also the autobiographical stories of decadent love and death. She expresses changing moods from hope to despair and she balances from tradition to modernity, sometimes trying to be part of the traditional Slovenian folk culture and on the other hand expressing favour for the modern life in cities. In her formally very classical short poems she expresses a spectrum of modern feelings: there are meditative texts and ecstatic fragments depicting happiness on one side and on the other there are the expressions of a "sick soul", the feelings of nausea and tiredness, melancholy and sadness. The depressions of the subject intensifies into "cold cynic resignation" in her poems of love separation. In the short, minimalised poem Pri mojih durih čaka .smrt (Next to my door the death is waiting) she depicts the nearness of death with almost gothic imagination. She - as a decadent writer - is attracted to death in some other poems as well: longing for life can in her case sometimes bring about a wish for death. — 17 — Postcolonial identity in Yurii Andrukhovych's poetry: landscapes and dislocation Iryna Borysiuk National University of Kyiv-Mohyla Academy, Hryhoriya Skovorody St. 2, UA - 04655Kyiv, odnoklasnyk@ukr.net - 1.01 Izvirni znanstveni članek - 1.01 Original Scientific Article - Postokolonialna teorija obravnava veliko pomembnih tematik, vprašanje identitete pa je ob dihotomiji moči/znanja in ob narativnih strategijah reprezentacije ključno. Analiza literarnega besedila omogoča prepoznavanje ideoloških sprememb v javnem diskurzu in posameznikovi zavesti, ki temelji na subjektovem je -zikovnem vedenju. Postkolonialni pristop omogoča analizo izgradnje identitete in transformacije ter presečišče med govorečim subjektom in njegovimi različnimi identitetami. V tem kontekstu se poezija Jurija Andruhoviča izkaže kot zanimiv predmet obravnave. Oblikovanje subjekta in transformacijske strategije je mogoče preveriti s pomočjo ključnega koncepta pokrajine in dislokacije. Transformacija je prisotna v kontekstu generacijske paradigme. Poezija temelji na generaciji iz osemdesetih let 20. stoletja in ponuja tematsko razširitev na poezijo generacije iz devetdesetih let, usmerjena pa je v podvajanje in širjenje tematskih vsebin. Postcolonial theory deals with many important issues and the question of identity is a key one along with the power / knowledge dichotomy and the narrative strate -gies of representation. The analysis of literary text allows to identify ideological transformations in public discourse and individual consciousness which is based on subject's linguistic behavior. The postcolonial approach allows to analyze identity construction and transformation as well as the intersection between the speaking subject and its different identities. In this context, the poetry of Yurii Andrukhovych is an interesting object for reflection. Subject construction and transformation strategies can be examined through the landscape and dislocation key concept. This transformation is vivid in the context of generational paradigm. Based on the transition from the 1980s generation, this poetry provides subject expansion to the 1990s generation poetry, and is oriented towards the doubling and multiplying of subject. Ključne besede: postkolonialna teorija, identiteta, subjektivnost, sodobna ukrajinska poezija, Jurij Andruhovič Key words: postcolonial theory, identity, subjectivity, contemporary Ukrainian poetry, Yurii Andrukhovych — 18 — - Postcolonial identity in Yurii Andrukhovych 's poetry: landscapes and dislocation - Introduction In contemporary Ukrainian literature, Yurii Andrukhovych is perceived a trickster mythical character. The trickster is a medial persona who is able to cross the line between worlds. The trickster is immoral and conventional good and evil categories are meaningless when estimating some of his/her acts. The trickster is responsible for situations that undermine the strict and monolithic world structure through parodying creation acts. Most importantly, the trickster imitates or parodies cosmo-genic ritual acts, thus he/she is able to produce the controllable chaos in the world. In his first poetry collection The Sky and Squares (1985) and the subsequent books, Andrukhovych demonstrates the border between the Soviet and post-Soviet epochs. Andrukhovych's main poems have been written in the late Soviet era but his poetry cannot be inscribed in the Soviet rhetoric paradigm. What is more intriguing, the poetry of Andrukhovych marks the border between the generations of 1980s and 1990s. Thus, the aesthetical paradigms of preceding and succeeding generations are combined in his writings. Ultimately, Andrukhovych's creative works become a turning point in the subsequent literary hierarchy collapse. The literary life during the 1990s can be compared with that of 1920s: there are turbulent literary life and plenty of literary groups. The Bu-Ba-Bu (Burlesque - Booth - Buffoonery) literary group, founded by Andrukhovych and his counterparts in 1985, was the first one among a number of the 1990s literary groups. However, as I presume, Bu-Ba-Bu appearance can be considered, among other groups and phenomena of that time, as a parody of the Ukrainian Writers' Union that is the Soviet institution for literary life organization and control. In Andrukhovych's writings, space conceptualization is a crucial mechanism for identity construction. Dislocations, conquests, adventures, pilgrimages, imprisonments, and military campaigns are existentially significant for the post-colonial uprooting and boundary-building, as well as for Andrukhovych's protagonist who constructs him/herself and is being created by the power discourse at the same time. There is no consensus on whether or not the term "colonial" should be applied for the facts connected with the Russian1 and Soviet Empire of its late period. Vitaly Chernetsky argues that the "three worlds" symbolic geopolitical model, as a base for theorizing about power distribution, dominates in postcolonial studies (Chernetsky 2007: 7). The rhetoric on which this symbolic geography is grounded admits exclusion of the Second World from the Western interpretational scheme. This scheme is bipolar as it describes the relationship of the First and Third Worlds. Invisibility of the Second World in postcolonial studies is caused to a certain extent 1 There is no consensus on whether or not the colonial status of Ukrainian culture in the Russian Empire should be recognized. To illustrate, Oleh Ilnytzkyj draws attention to the fact of Ukrainian elite' participation in Russian imperial culture building. Ilnytzkyj insists that it would be an exaggeration to treat Ukrainian national identity as it was created in the first half of the 19th century in terms of Ukrainian culture subordination (Ilnytzkyj 2014). Alexandr Etkind prefers the term "internal colonization" based on the class and social approach but not the ethnic one. He proposes to analyze the Empire as the hierarchy including the subjects of power and subaltern objects (Etkind 2011). Yaroslav Hrytsak draws attention to the participation of Ukrainian elites in the Soviet political power as well as to the involvement of Ukrainians in imperial colonization processes (quoted in Horbyk 2016). — 19 — Iryna Borysiuk by the reciprocal symmetry of the First World guilt and the Third World ressenti-ment2. According to this approach, the ruling center and the subordinated periphery asymmetry in the Second World can be interpreted in terms of the Second World internal hierarchy, beyond the universal three-part scheme. As Vitaly Chernetsky insists, "when direct challenges came to this continuing privileging of the First World as a synecdoche for the universal, they were formulated from the perspective of the Third World, and important and laudable as they have been, they perpetuated the exclusion of the Second World from global cultural models, now recast in the oxymoronic binary of the First vs the Third World, which can be found even in the work of otherwise forward-looking scholars" (Chernetsky 2007: 7). David Chioni Moore's article "Is the Post- in Postcolonial the Post- in PostSoviet?" is one of the first attempts to call into question the universality of the three worlds geopolitical scheme. In this article, Moore anatomizes this three-part geopolitical model and analyses its essential prerequisite and the elements of this scheme. Moore argues that the core theoretical implications of postcolonial studies are based on racial and cultural difference and on territorial remoteness (Moore 2006: 15). However, Moore insists that Western colonization types, as described in his article, can be applied to the Russian (and after 1920 - to the Soviet) Empire. According to Moore, the classic type of colonization is based on economic, political, military, and cultural control, exercised over racially different people (Moore 2006: 21). The second type is the settler colonization and the third type, the dynastic one, is determined by the territories conquest of the neighbors (Moore 2006: 21). The fourth type, the reverse-cultural colonization, Moore describes as a specific Russo-Soviet phenomenon.3 Moore states that "Mittel-European capitals such as Budapest, Berlin, and Prague were therefore seen in Russia, at least by some, as colonial prizes, rather than as burdens needing 'civilizing' from their occupiers" (Moore 2006: 26). According to Moore, the Russian and Soviet colonization of Ukraine is described as the third and fourth type of colonization (Moore 2006: 26). In this context, Marko Pavlyshyn applies the term "cultural colonialism" to the Russian and later Soviet Empire. This type of colonialism produces a hierarchy of institutional and ideological values in which the colonizer is central, visible, universal and dominant, and the colonized, accordingly, described as marginal, invisible, subordinate and local (Pavlyshyn 1992: 43-44). 2 As David Chioni Moore states, "One aspect of that commitment has been the reasonable belief that the First World has largely caused the Third World's ills, and an allied, less-justifiable belief that the Second World's socialism was the best alternative. When most of the Second World collapsed in 1989 and 1991, the collapse resulted in the silences apparent in Shohat (=Shoah, I. B.), and it still remains difficult, evidently, for postcolonial theorists to recognize the postcolonial dynamic within the Second World" (Moore 2006: 20). 3 What is indicative, all attempts of postcolonial studies applying in Russian scientific discourse are not very consistent. If Alexandr Etkind, as stated above, in his analyses of the Russian Empire colonialism mostly ignores the national factor, then Madina Tlostanova's book in her attempt of Soviet and Post-Soviet cultural situation interpreting is, as Chernetsky calls it, "a traumatized, melancholic utopia" (Chernetsky 2007: 46). Clearly, in the analyses of transcultural and postcolonial hybridity the traumatic experience of oppression that Russian and Soviet colonies have been forced to endure is omitted. For a detailed explanation of this metropolitan blindness - see (Chernetsky 2007: 41-46). - 20 --Slavia Centralis 2/2019 - Postcolonial identity in Yurii Andrukhovych 's poetry: landscapes and dislocation - Another important issue regarding literary texts is the correlation / intersection of postcolonialism and postmodernism4. It is more a question of postcolonial studies genealogy than political and aesthetic decussating. Vitaly Chernetsky states that postcolonialist discourse is regarded as "a supplement and augmentation of the scholarly discourse on postmodernism originating from Third World contexts" (Chernetsky 2007: 7). The combination of postcolonial and postmodernist approaches is particularly effective for analyzing Ukrainian post-Soviet literature. As Chernetsky puts it, "I would like to assert, following Foster and Jameson, the understanding of 'postmodernism' as a condition and logic of a cultural era (generally dated back to the 1960s) - that is, as this era's dominant rather than just a movement or a style (as the Russian literary critics have tended to view it)" (Chernetsky 2007: 13). In this case, postmodernism is interpreted as an attempt "to deconstruct modernism not in order to seal it in its own image but in order to open it, to rewrite it" (Foster 1983: xi). That is to say, dominant narratives of modernism interact with repressed or marginalized discourses along with other strategies of deconstruction (Foster 1983: xiii). According to Hall Foster, postmodernism is connected with the crisis of Western culture representations; therefore, categories which are considered to be universal and immutable, need revision and rewriting. One of these categories is the modernists' "utopian dream of a time of pure presence, a space beyond representation" (Foster 1983: xv). For this reason, the postmodernist "anti-aesthetic" project is linked to deconstruction and representation order rewriting as "we are never outside representation or rather, never outside its politics" (Foster 1983: xv). In that regard, the postcolonial discourse as connected with expelled and marginalized groups is correlated with a postmodern strategy of universality and normativity deconstruction. The question of representation in liaison with identity construction cannot be separated from the issue of narrativity as long as it is the narrative wholeness that maintains the illusion of a unified, completed, and coherent identity (Hall 1996: 598). In this respect, the subject fragmentation (alienation, death) is important for the discussion. Fredric Jameson believes that decentering of the formerly centered subject is closely linked to "the end of the autonomous bourgeois monad or ego or individual" of the classical capitalism and nuclear family period (Jameson 1991: 15). Stuart Hall proposes the theory of three identities (Enlightenment subject, sociological subject, and post-modern subject) that follow one another in a historical perspective. The modern sociological subject identity is constructed as "interaction" between self and society, the private and the public, the "inside" and the "outside". It replaces the Enlightenment subject whose identity "was based on a conception of the human person as a fully centered, unified individual, endowed with the capacities of reason, consciousness, and action, whose 'center' consisted of an inner core which first emerged when the subject was 4 This has been reflected in the studies of Marko Pavlyshyn (1992, 1994), Tamara Hundorova (2013), and Olena Yurchuk (2013). The more detailed postcolonial methodology implementation analysis has been made by Marko Pavlyshyn (2014). However, his investigation reveals the lack of modern methodology implementation in Ukraine. — 21 — Iryna Borysiuk born, and unfolded with it, while remaining essentially the same - continuous or 'identical' with itself - throughout the individual's existence" (Hall 1996: 597-598). According to the sociological understanding of identity, the subject's inner core is formed in the interaction between self and society, or in other words, in relation to significant others; therefore, "the fact that we project 'ourselves' into these cultural identities, at the same time internalizing their meanings and values, making them 'part of us', helps to align our subjective feelings with the objective places we occupy in the social and cultural world" (Hall 1996: 598). From this perspective, the subject's identity is formed as stitching the subject into the structure (Hall 1996: 598). On the contrary, stitching the post-modern subject into the structure is more complex: "The very process of identification, through which we project ourselves into our cultural identities, has become more open-ended, variable, and problematic. This produces the post-modern subject, conceptualized as having no fixed, essential, or permanent identity" (Hall 1996: 598). Hall states that "The subject assumes different identities at different times, identities which are not unified around a coherent 'self'. Within us are contradictory identities, pulling in different directions, so that our identifications are continuously being shifted about" (Hall 1996: 598). In this context, terminological relevance in relation to the Second World literature is important, inasmuch as Fredric Jameson describes postmodernism as a phenomenon pertaining only to late capitalist societies. However, Chernetsky proposes the convincing evidence: "the first signs of the shift from modernism to postmodernism arose in the Second World more or less simultaneously with their appearance in the West" (Chernetsky 2007: 10). In the case of Ukraine, examples can be drawn from Ukrainian "chimeric prose" "initiated by Oleksandr Il'chenko's 1958 novel, Kozats'komu rodu nema perevodu, abo zh Mamai i chuzha molodyt-sia (The Cossack kin never wanes, or Mamai and the stranger woman), subtitled ukrains'kyi khymernyi roman z narodnykh ust (a Ukrainian chimeric novel derived from people's word - literally, "from the people's lips)" (Chernetsky 2007: 189). According to Chernetsky, Ukrainian chimeric prose fits into the postmodern / postcolonial paradigm. In addition, it should be noted that not only the genre approach but also the generational one is crucial. In the 1960s-1970s poetry (Oleh Lysheha, Hryhorii Chubai, and Taras Melnychuk) as well as in prose, the narrative strategy represents subject's decentralization and fragmentation. The aim of this paper is to analyze the strategies of subject's postcolonial identity formation. Roman Horbyk's paper, "Ideologies of the Self: Constructing the Modern Ukrainian Subject in the Other's Modernity" (2016), is an interesting example of strategies for subject's identity construction in the colonial situation. Basing his analysis on Foucaultian subject / knowledge / power triangle, Horbyk investigates ideological implications in the 1920s fiction and articles in periodicals. In this paper, the author focuses on ideological prescriptions and didactic elements, inserting analyzed narratives in the Foucaultian knowledge / power configuration. My suggestion is that in Ukrainian literature of the last third of the 20th century the strict generational pattern, manifested in the transformation of the narrative subject, can be observed. For instance, in the poetry of the 1980s there is a subject's extension strategy, and this correlates with Stuart Hall's statement that modern - 22 --Slavia Centralis 2/2019 - Postcolonial identity in Yurii Andrukhovych 's poetry: landscapes and dislocation - subject's identification is a process of stitching the subject in the structure. It means that there is a national history and cultural context for the representatives of the 1980s generation. On the contrary, in the 1990s poetry doubling or even multiplication of the subject can be observed. This correlates with postmodern subject's characteristics and fits into "the play of identities" scheme (Stuart Hall's term) determined by inside and outside identity's contradictions and by its conceptual identification as a process of differentiation in contrast to unification. According to Kobena Mercer, "the political landscapes of the modern world are fractured in this way by competing and dislocating identification - arising, especially, from the erosion of the 'master identity' of class and the emerging identities belonging to the new political ground defined by the new social movements: feminism, black struggles, national liberation, anti-nuclear, and ecological movements" (quoted in: Hall 1996: 601). In post-Soviet Ukraine, this identification diversity is determined historically. There is a competition between nostalgic Soviet subject's integrity and incoherent post-Soviet subject whose identity cannot be constructed as "master" as this post-Soviet identity is determined by national, linguistic, gender, and class factors in different proportions. This is exactly why the postmodernism of the 1990s poetry cannot be defined from the perspective of the instrumentalist approach and conceptualized as an artistic style or manner. In fact, not all texts of this period contain the elements of intertextuality, carnivalization, and parodying, the free play of signifiers, the erosion of boundaries between mass and high cultures. On the contrary, the texts of the 1990s include doubling / multiplication of the narrative subject, features which are common for Maryana Savka's or Serhiy Zhadan's poetry. The 1990s poetry is characterized by the actualization of our / their voices differentiation, substitution and replacement narrative strategy, and plurality of the world. Toward the West In postcolonial theory, the term "dislocation" concerns "the experience of those who have willingly moved from the imperial 'Home' to the colonial margin" as well as "the extreme form of physical, social and individual dislocation involved in the institution of slavery". In other words, "The phenomenon may be a result of transportation from one country to another by slavery or imprisonment, by invasion and settlement, a consequence of willing or unwilling movement from a known to an unknown location" (Ashcroft 2007: 65). This terminological duality is reflected in the poetry of Yurii Andrukhovych. His poem The Kolomyia Regiment in Paris. 1815 ("KonoMuucbKuu nom y napuwi. 1815") most likely refers to the historic event on 20 November 1815 when the Treaty of Paris (the second peace treaty) was signed between France and Great Britain, Austria, Prussia and Russia. In this poem, Andrukhovych appeals to the traumatic issue of Ukrainian participation in other people's wars and, more importantly, in rival armies. Besides, his poetic cycle The Depictions of Battles ("Eamanbni cyeHKu") includes the other texts alongside The Kolomyia Regiment in Paris. 1815 referring to World War I (Chernihiv Municipal Artillery - "^epHi^i8CbKa MicbKa apmurnpix") and to the Ukrainian liberation struggle of 1917-1921 as well as the October Revolution in — 23 — Iryna Borysiuk Russia (Narbut's A. 1917 - "Hap6ymoee "A". 1917"). In The Kolomyia Regiment, Andrukhovych describes a typical situation when the inhabitants of Ukrainian lands (and the people of Kolomyia as well) administrated by the Austro-Hungarian Empire were killed in imperial wars. However, text's anticolonial orientation is less straightforward than readers anticipate: for its interpretation, the poem needs consideration of the different contexts. At first sight, The Kolomyia Regiment describes a typical situation of colonial dislocation through the native / foreign country opposition. Andrukhovych's textual strategy is based on the space / place dichotomy. The place emerges as a result of the interaction between landscapes and people. Paul Ricoeur argues that a space becomes open for our experience and observation in the process of interaction between human beings and lands (Ricoeur 2004: 206). The place is inserted in the hierarchies and cultural matrixes and is formed as a structure in the process of central / marginal and determinant / unessential issues interrelation. In postcolonial context, dislocation may take a form of converting "the uncolonized 'space' into colonized 'place" exercising by language (Ashcroft 2007: 65). In the poem by Andrukhovych, linguistic appropriation of the alien space is conceptualized as a colonial process of mimicking. That is to say, Paris is described through the determinant (recognizable) places, such as Arc de Triomphe and the Palace of Justice ("oh you the palace of justice, the arch of triumphs"5 - "na^a^ npaBOcygHHH TpiyM^iB apKo"), the Palace of Versailles ("the islands are floating in the river oh Versailles do waltz!" - "octpobh n^HHyTb pinKoro BamcyH Bepca^e"), and the Seine river ("the ash-tree leaf is floating in the Seine" - "ceHoro n^HHe abopobhh ^hctohok"). But the hierarchy formation is a process of stereotyping linked to the Other's glance. Paradoxically, Paris (or Europe, in a broad sense) becomes an object of linguistic and semantic appropriation. Widely reproduced in mass culture, the image of Frenchmen as wine lovers ("the war is over and there are seven barrels of wine" - "cKiHHH^acb Bitaa i BHHa ciM 6ohok") is a specific description originated from the language of the observer but not from that of the observed subject. But the most representative case of linguistic appropriation are linguistic games which are an important characteristic of Andrukhovych's literary style. For instance, the cross-linguistic homonymic effect built on hryzetky (French: grisettes) / hryzutsia (Ukrainian: gnawing) the sound of words ("grisettes are gnawing on the arks of balconies" - "Ha KOBnerax 6amomB rproyTbca rproeTKn") is the playful integration of Other in the native language space. This playfulness is an ironic deconstruction of "the plucked roosters" ("o6cKy6aHnx KoryTiB") and the heartbreaking laments of "soldiers with burned mugs" ("BO^TBa 3 o6ropi^HMH nncKaMn"). According to this principle, the native land space is formed as well. The Kolomyia recognizable image as a capital of Easter eggs painting (the unique Museum of Easter Egg and the Easter Egg Monument are in Kolomyia) is manifested through the body-map metaphor. There are the human body ("we are painted by sobers that are sort of blades we are glowing with our many wounds" - "p03Ma^b0Barn ma6^aMH Hi6n 6pnTBaMH / CBiraMOca HacKpi3HO paHa Ha paHi") and the terra's body ("have we ever come to you the capital of our pain you are kolomyia the 5 Here and further translation from Ukrainian is mine, except "Jamaica the Cossak". - 24 --Slavia Centralis 2/2019 - Postcolonial identity in Yurii Andrukhovych 's poetry: landscapes and dislocation - easter egg you are kolomyia the city" - "hh ® gingeMo go Te6e cto^h^ Hamoro 6o™ / KO^OMHe nucaHKO ko^omhe Micro"). In this way, Easter egg ornaments are conceptualized as writings that describe the traumatic experience of soldiers. The inversion of sense is clearly seen - in the Easter ritual, the clear egg's surface painting is a cosmologic metaphor. On the other hand, a human body or a terra's body is seen as a map of loss, a destruction and dismemberment visual metaphor. Divided by imperial borders homeland and scarred by the war, bodies are symbolically identified through the metaphor of writing. In other words, Ukrainian soldiers are not only inserted into a strange space ("we are the ones who have camped in the heart of Paris" - "a to mh cepeg napn^y Ta6opoM CTaW) but they also mark this space with their native language. Moreover, linguistic markers include their textual and ideological patterns as well. In his poem, Andrukhovych uses dialect Galician words. In this case, the language becomes not only the way of establishing "the Galician camp" in Paris but also the dismantling of linguistic norms. That is to say, Andrukhovych combines the time of narration and that of reading, reaching ironic effect. This irony is based rather on the context and is outlined by the time of reading and the reader's experience than on textual senses. Yet, in the reader's present time, there is a Ukrainian myth of Europe originating in the trauma of elimination and desire - something that could not happen in 1815 as described by Andruk-hovych. The irony is linked with different contexts related to the contemporary myth of Europe. In this myth, Paris is a quintessence of desired Europe and Arc de Triomphe with other places become the objects of tourists' consumption but not the places where the historical drama emerged. Andrukhovych's irony outlines the Austro-Hungarian Empire utopian vision. According to this point of view, the Empire is not the metropolitan power but it is Europe from which Ukraine has been brutally separated. Inside the Empire The other story of dislocation refers to other empire. The poem Vania the Cain ("BaHR Kam"), as Andrukhovych has noted in the motto, is based on "the old Moscow picture book (lubok)". Van'ka Cain's literary biographies and picture books, which can be viewed as an analogue of mass literature, were extremely popular in the eighteenth century Russia amongst the townsfolk and merchants. Van'ka Cain, whose real name was Ivan Osipov (1717-1756), was not only the famous burglar and robber but also the outstanding organizer who integrated the criminal world into Moscow police. In 1748, this resulted in the mass terror in Moscow, further leading to anarchy and paralyzing power institutions. Osipov's nickname can be easily explained by his cooperation with the police as he surrendered low-level criminals and harbored major ones. In fact, Vania the Cain demonstrates the deconstruction of the Soviet / Russian myth. It should be noted that the key argument, determining the post-colonial researches' reluctance to analyze the Second World in terms of post-colonial methodology, is the approval of the racial, linguistic, and religious similarity of the colonizer and the colonized, taking into account Russia's colonial domination — 25 — Iryna Borysiuk over Slavic countries, Ukraine and Belarus. It is difficult to say now if this scholarly prejudice is linked with the myth of the three fraternal nations thoroughly cultivated by Russia. However, this myth becomes fatal for Ukraine in the current Ukrainian-Russian war. Andrukhovych refers to this propagandist myth, veiling it under the other historical plot: the Russian "brother" turns out biblical Cain. Similar to The Coloma Regiment, Vania the Cain is based on our / their land opposition. Yet in The Coloma Regiment, a foreign land is not a colony opposed to a metropolis but a neutral space (however, when being read in the context of the modern Ukrainian myth, it plays a role of the Europe metonymic substitution). In Vania the Cain, a foreign land is the territory of the enemy which absorbed the colony. Our / their asymmetry is absolute as the empire represented in the textual space takes the place of the lyrical subject's native land, marked by the words "the bright stars" ("acHi 3opi"). Driven from its space by the empire, homeland becomes not only invisible but also unnamed, and the paraphrase "the bright stars" which is a reduced form of the idiom "to the bright stars, to the calm water" ("Ha acHi 3opi, Ha THxi Bogn") does not identify Motherland but just points at it. The colonial dislocation plot of Vania the Cain is more tragic than the military drama of The Kolomyia Regiment. However, this plot refers to Andrukhovych's The Moscoviad ("MocKoeiada") (1992). Wandering around the metropolis center, the protagonist of this novel, Otto von F., finds both horizontal and vertical (spatial and symbolic) imperial dimensions and returns finally to Ukraine with a bullet in his skull. In Vania the Cain, the source of voice is discovered in the poem's last verse; thus, the subordinated object is replaced with the speaking subject. The intertextual game is actualized by an allusion to the biblical context: "you who are quick with your fraternal hands / give me a drunken embrace / let me go to the bright stars / I am immortal now and you are not my keeper anymore" ("6paTHi pyKH go po3npaBH CKopi / g^a o6inMiB n'aHHx po3npocTopnm / Bignycra MeHe Ha acHi 3opi / a B^e bmhhh th Mem He CTopo®"). The biblical phrase "Am I my brother's keeper?" (Genesis 4:9) is not only a key for reading the plot of this poem but also a marker for ideological and linguistic dismantling of the imperial myth and for the inscription of the colonized subject into discursive space. There is inversion of speaking subjects - in the Bible, Cain is a narrating and acting subject; however, the killed "brother" of Andrukhovych's text is able to tell his own truth. In this way, Andrukhovych deconstructs the hierarchy based on language / power interaction. The power relation dichotomy is called into question by the colonized subject's linguistic representation; this subject not only manifests its presence through the speaking act but also builds a narrative in which the empire is described from the viewpoint of the colonized subject. In The Coloma Regiment, Paris is described through real and symbolic topography; in the "Russian kingdom" ("b pycbKiM ^pcTBi"), however, concrete loci are denoted through culturally produced meanings. These meanings are constructed from the colonized subject's viewpoint: the imperial space is marked by traumas, repressions, and violence. Moscow here, as in The Moscoviad, is a center of the metropolis: "for whipping again at the stables / from Moscow to the very to Alaska" ("3hob Ha CTanHax 6aroroM nopora / Big mockbh go caMHx go a^acKH"). The locus of Moscow is inscribed in Andrukhovych's text as a line from - 26 --Slavia Centralis 2/2019 - Postcolonial identity in Yurii Andrukhovych 's poetry: landscapes and dislocation - The Song about Motherland (1936) by Vasilii Lebedev-Kumach - "from Moscow to the very margins / of my immense Motherland" ("ot Mockbm go caMHx go OKpauH / Heo6baTHOH PogHHM Moen"). This song was so recognizable in the Soviet Union that it claimed to be the official hymn of Russia after the collapse of the Soviet Union; the song's first chords were the main theme of the Soviet Union Broadcasting. The other Andrukhovych's significant topos is the Yenisei which is conceptualized in this context as a metonymy of Siberia: "you are tearing your shirt off and my skin having been peeled off me somewhere on the Yenisei is under your shirt"6 ("pBem copoHKy Ta nig Hero mKipa / 3gepTa 3 MeHe gecb Ha erncei"). This concealed collective trauma (a mass eviction of the Ukrainians to Siberia in 1920-1950 as well as their mass executions and their imprisonment in Soviet labor camps) is represented through the reference to the concrete locus and treated simultaneously as a place of remembrance. Therefore, the speaking subject not only constructs his narrative through the nominative practice, that can be conceptualized as a linguistic appropriation of things and places, but also re-orders a symbolic space of the empire from the standpoint of the colonized subject and its traumatic experience. Cultural stereotypes used by Andrukhovych in his poems are geared to creating the counter-narrative by dismantling the position of colonizer who has a privilege to be the only subject of speaking and observing. Such obsessive observation is a powerful instrument of the imperial domination as surveillance "objectifies and interpellates the colonized subject in a way that fixes its identity in relation to the surveyor" (Ashcroft 2007: 207). The exercise of power over the space includes obtaining "the position of panoramic observation, itself a representation of knowledge and power over colonial space" (Ashcroft 2007: 208). Andrukhovych exercises an ideological inversion of the imperial strategy: in his poems, the observer and the observed are reversed, and the colonizer is an object of observation, estimation, analyses, and representation. This is counter-narrative produced by the colonized. In Andrukhovych's text, the Russian empire consists of cultural stereotypes rooted in public consciousness. It is heavy drinking of the Russians ("in the Russian kingdom, there is a bender again / and even pigeons on temples are livid with boozing" - "3HOBy b pycbKiM ^pcTBi nnaraKa / HaBiTb ro^y6n Ha xpaMax CH3i"), their propensity for violence ("for whipping again at the stables" - "3hob Ha CTanHax 6aToroM nopoTn", "you are stomping on it just like you have stomped on7 the foreign princess" - "Tonnem, ak TonraB ny^y KHa3iBHy"), and a specific zoo- and geo-symbolism outlining Russia as a land of cold, Arctic nights and wild bears ("you are tearing your caftan off as if you are dying / at this immense winter bear night" - "pBem KanraH 6o m6n h cnpaBgi rHHem / y 6e3Kparo hm BegMe^y h 3HMHy"). However, Andrukhovych's poems are more based on the literary background than on social stereotypes and prejudices. Represented as specifically Russian, predisposition for being the object and subject of violence ("you are the dark mouth looks like a Russian shirt / you are the one who pray 6 The Russian idiom to tear one's shirt off (rvat' na sebe rubashku) has a meaning of expressing one's feelings explosively. 7 The sense is "to rape the foreign princess". — 27 — Iryna Borysiuk to God rather for his thong than for his mercy / who pray for whipping again at the stables / from Moscow to the very to Alaska" - "Mm kocobopotuh TeMHun poTe / b Bora npocum pi3Ku nane nacKu / 3hob Ha cTanHax 6aToroM nopoTu / Big mockbh go caMux go a^acKH") refers to Dream by Taras Shevchenko. Besides, "the axe that has fallen from heaven into mountains" ("coKupa, mo 3 He6ec yna^a y Hegei") might be Raskolnikov's axe as well. Through these implicit allusions Andrukhovych, like Les Poderevianskyi with his play Pavlik Morozov, refers to the Godbearing people concept rooted in Russian culture and deconstructs it at the same time. The textual strategy of inversion and dislocation works to construct the de-colonized subject who not only becomes the source of glance and voice but also creates his own narrative. The Exotic Otherness of Self Andrukhovych's other poem, Jamaica the Cossak, which can be described as a dislocation text, is much more controversial from the viewpoint of subject-constructing strategy. Jamaica the Cossak8 is the most representative text regarding the postcolonial discourse in Ukrainian literature (see Pavlyshyn 1994). This unexpected mixture of Ukrainian reality and Caribbean exoticism have been conceptualized as the postmodern game with different cultural contexts and the implicit juxtaposition of Ukrainian and other post-colonialisms, in particular Caribbean (Chernetsky 2007: 216). First of all, unforced dislocation in Jamaica the Cossak is a sign which indicates the position of the colonizer but not the colonized: "on this side is bahama mama on the other palms of Haiti / at night stepping out of the bungalow i see the towers of freetown" ("no cen 6iK 6araMa-MaMa no toh 6iK na^bMH raiTi / i Bexi ^prrayHa 6any ak Bungy BHoni 3 6yHra^o"), "when father wanted to take that blessed place, freetown" ("a 6aTbKo x xotmu b3atu otoh 6^a®eHHHH $piTayH"). In the poem, Andrukhovych constructs the speculative situation describing numerous Cossacks' see campaigns as if they would have been included in the foreign conquests context. The Freetown conquest (Chernetsky pays attention to the etymological symbolism - (Chernetsky 2007: 216)) can be interpreted as a metaphor of Ukraine's freedom and independence. In that case, an allusion to Ukrainian Liberation battles of the 17th and 18th Century is quite reasonable as well as allies' betrayal topos that is common for Ukrainian folklore and literature: "the sea mowers-corsaires betrayed us in the battle" ("Ta h 3pagu^u Hac y 6uTBi MopcbKi Kocapi Kopcapu"). However, I believe that the poem's deeper sense is revealed in the collaboration of the Cossak and the drinking episode of the pirate with the phallic name Dick. The pirate's name is not a coincidence or a sign of Andrukhovych's spontaneous wit, it is a problematization of desire in the context of which women's and terra's bodies that have to be conquered are converged: "when father wanted to take that blessed place, freetown / there they have thirteen churches and an eternal war with cupid / and also thirteen abysses where silver and gold are hidden / young girls there are like vines growing quietly behind the walls / they're dying to make love 8 The poem is translated by Vitaly Chernetsky. - 28 --Slavia Centralis 2/2019 - Postcolonial identity in Yurii Andrukhovych 's poetry: landscapes and dislocation - but they've been dressed in black" ("a 6aTbKo m xotmh b3hth otoh 6^ameHHHH $prrayH / a TaM TpuHag^Tb KocTbomB i BiHHa BiHHa 3 aMypoM / a TaM TpuHag^Tb 6e3ogeHb ge cpi6^o-3^oTo KoMopHe / giBnara HeMoB maHH Henyrao pocTyTb 3a MypoM / i xoneTbca im nro6uTHCb a i'x 3ogarau y nopHe"). A delayed / prohibited sexual desire, embodied in the images of nuns, is correlated with the refusal of domination / rootedness: "he says i have a slave girl with skin the color of cocoa / buy her oh my grey eagle it's tough without a woman / no need to plant a garden he adds chuckling slyly / a garden grows out of her body with tobacco pineapples melons / you'll make a lot of little Cossacks take all of them into your host / however my neck my soul does not yield to a yoke" ("HeBi^bH^ro Kame Maro 3i mKiporo mob KaKao / Kynu crooKpu^HH op^e MapKorao m 6e3 rocnoguHi / ropog 3aciBaTH He KoHne np^MoKye TaK nyKaBo / ropog Ha Hift npopocTae tmtmh aHaHacH gum / Han^ogum Kame Ko3anrBa npunHem ycix go Koma / Ti^bKH m apMy He gaeTbca mua Moa gyma"). The symbolic woman and terra identification is provided through the fertility concept: a woman as the terra gives birth both to plants and descendants, "the little Cossacks". But why this rooting in a land and family is treated as a yoke? This fact can be explained through the nomadism of a Cossak whose lifestyle of a warrior / merchant is based on the family temporary refusal. On the other hand, it can be explained through the anti-colonial pathos (human being is not a commodity to be bought and sold). Interestingly, the pirate presents the position of supremacy (to buy a slave girl, to establish a colony-family) but the Cossak rejects a yoke. This episode is a key one for the interpretation of the poem. In fact, opposite concepts (supremacy / subjection) belong to the binary black and white worldview: "to be or not to be he says and burps I'm sorry" ("to be or not to be Kame i 6y^bKae I'm sorry"). Supremacy in this case is a base of subjection, and domination means dependence. Absolute freedom is a mirage, utopian Freetown that will never be reached. Through this opposition, the motif of Dick's betrayal can be explained: "is it really that if you're European you don't have to be a man / why the fuck have you sold yourself for thirty rotten escudos" ("HeBme ko^h th eBpona to Bme He ecu no^oBiKoM / aKoro xpiHa npogaBca 3a Tpug^Tb ran^Hx ecKygo"). As can be seen, the betrayal of freedom means taking away the other's freedom. For this reason, this text can hardly be called the postmodern frivolous and frisky result of an irresponsible play with cultural symbols. As well as in his poem Vania the Cain and novels The Moskoviad and The Perversion, Andrukhovych eliminates his hero from the final scenes. However, is it really the hero's death or his nonexistence? Otto von F. from The Moskoviad, with the bullet in his skull, goes in a train going from Moscow to Kyiv and thinks about Ukrainian history and geography. Stas Perfets'kyi from The Perversion had left the trace as an evidence of his return. The protagonist of Vania the Cain is speaking from the world of death and his voice is the evidence of his existing. And Jamaica the Cosssak's exclusion is not only the symbol of human mortality. Jamaica the Cossak does not want to belong to the black and white world where there is no alternative to the domination / oppression frame: "I will go out at sunset / make a flute out of sugar cane / sit down by the ocean / and now I am no more" ("nigy Ha 3opro BenipHro 3pimy ^KpoBy conimy / cagy Hag oKeaHoM Ta Bme MeHe i HeMa"). — 29 — Iryna Borysiuk In all these cases Andrukhovych uses the specific narrative strategy that can be conceptualized as discourse inversion of the colonizer. Thus, the speaking subject appropriates this disparaging, full of stereotypes, black-and-white narration of the Other and constructs its own narration through the power discourse inversion and parody. In a symbolic way, this narration not only dismantles the empire as the narrative object but also ruins the very imperial discourse through reducing the imperial narrative of the Other to absurdity. Denudating the mythic matrix of the human / natural, on which the Self-Other opposition is based, Andrukhovych deconstructs the treatment of Other as non-human. Conclusion In Yurii Andrukhovych's poetry, subject is constituted through the space and body nexus. However, dislocation as a key factor of colonial identity construction becomes a mechanism for the dismantling of the colonizer / the colonized dichotomy. The inversion used in Andrukhovych's poetry calls into question the normativity of the power discourse as well as the Self / Other dichotomy. Space conceptualization depends on configuration of the space type inscribed in a power discourse network. In the poetry by Andrukhovych, there are three types of space configuration. The first type is a native space which is colonized; the second type is an imperial space which is a source of colonial power. The third type is an exotic space which is an object of colonial desire and linguistic appropriation. The last type marks the inversion of power relations and the dismantling of the colonizer / colonized dichotomy. Andrukhovych's poetry reflects the transition between the colonial and postcolonial conditions. From this perspective, Andrukhovych's texts are more than a cultural game with signifiers through fundamental postmodern irony. The postmodern construction in his poetry is ideologically determined by monolithic narratives dismantling postcolonial strategies. These strategies are the most obvious in tension between Self and Other, especially when Self / Other space mapping means dislocation, shifting boundaries, construction of masks and characters. Deconstruction of ideological narratives and frames, conceptualized as universal, is exercised in different ways, for instance, through parodying, shifting the focus, speaking out displaced / unspeakable, hierarchy destruction. These techniques bolster the linguistically adequate narrativization of the Self. Importantly, the linguistic modus helps to identify fragmentation of the speaking subject of the postcolonial identity. REFERENCES Yrii ANDRUKHOVYCH, 2002: EK3omunm nmaxu i pocnuHU (Exotic birds and plants). Ivano-Frankivsk: Lilea-NV. Bill ASHCROFT, Gareth GRIFFITHS, Helen TIFFIN, 2007: Post-colonial studies: the key concepts. New York: Routledge. Vitalii CHERNETSKY, 2007: Mapping postcommunist cultures: Russia and Ukraine in the context of globalization. Montreal: McGill-Queen's University Press. - 30 --Slavia Centralis 2/2019 - Postcolonial identity in Yurii Andrukhovych 's poetry: landscapes and dislocation - Alexander ETKIND, 2011: Internal colonization: Russia's imperial experience. Cambridge: Polity Press. Hal FOSTER, 1983: Postmodernism: a preface. The Anti-Aesthetic: essays on postmodern culture. Ed. Hal Foster. Seattle: Bay Press. ix-xvi. Stuart HALL, 1996: The Question of cultural identity. Modernity. An introduction to modern societies. Ed. Stuart Hall, David Held, Don Hubert, Kenneth Thompson. Malden: Blackwell. 596-632. Roman HORBYK, 2016: Ideologies of the self: constructing the modern Ukrainian subject in the Other's modernity. Kyiv-Mohyla Humanities Journal 3, 89-103. Tamara HUDOROVA, 2013: TpaH3umHa Kyjibmypa. CuMnmoMU nocmKOJOHiajbHoïmpaeMU (Transit Culture. The Symptoms of Postcolonial Trauma). Kyiv: Grani-T. A hundred years of youth: A bilingual anthology of 20th century Ukrainian poetry, 2000. Ed. Olha Luchuk, Michael M Naydan. Lviv: Litopys. Oleh ILNYTZKYJ, 2014: Po3gyMH npo "Ky^bTypy" b iMnepiï (3 nepcneKTHBH pocificbKo-yKpaÏHCbKHX B3aeMHH, 1800-1850). nocmKOJOHiaji3M. ^eHepa^iï. Kyjbmypa (Postcolonial-ism. Generations. Culture). Ed. Tamara Hundorova, Agnieszka Matusiak. Kyiv: Laurus. Fredric JAMESON, 1991: Postmodernism, or The cultural logic of late capitalis. Durham: Duke University Press. David Chioni MOORE, 2006: Is the post- in postcolonial the post- in post-Soviet? Toward a global postcolonial critique. Baltic postcolonialism: a critical reader. Ed. Violetta Kelertas. Amsterdam, New York: Rodopi. 11-43. Marko PAVLYSHYN, 1992: Postcolonial features in contemporary Ukrainian culture. Australian Slavonic and East European Studies 6/2, 41-55. --, 1994: Ko3aKH b ^Mafi^: nocTKOïïOHiaïïbHi pHCH b cyqacmfi yKpaÏHCbKm Ky^bTypi. Slovo i Chas 4-5, 65-71. —, 2014: n0CTK0^0mam3M hk MeTog i CK^ag gyMKH. CnocTepe^eHHa ^ogo yKpaÏHCbKoro mTepaTypo3HaBCTBa Ha CTopiHKax ^ypHagy "C^obo i qac" y poKax 1991-2011. nocm-KOJOHiaji3M. rempa^ï. Kyjbmypa (Postcolonialism. Generations. Culture). Ed. Tamara Hundorova, Agnieszka Matusiak. Kyiv: Laurus. 73-83. Olena YURCHUK, 2013: y miHi iMnepiï. YKpamcbKajimepamypay ceimji nocmKOJOHiajbHoï meopiï (In the Shadow of the Empire. Ukrainian Literature from the Perspective of Postcolonial Studies). Kyiv: Academia. POSTKOLONIALNA IDENTITETA V POEZIJI JURIJA ANDRUHOVIČA: POKRAJINE IN DISLOKACIJE Jurij Andruhovič je ključna osebnost v ukrajinskem literarnem procesu zadnje tretjine dvajsetega stoletja. Njegova poezija označuje mejo med sovjetsko in postsovjetsko dobo ter med generacijami osemdesetih in devetdesetih let prejšnjega stoletja. Dislokacije, osvajanja, pustolovščine, romanja, zapori in vojaške akcije so eksistencialno pomembne za postkolonialno izkoreninjenje in ustvarjanje meja ter za Andruhovičev lirski subjekt, ki ga oboje določa in ki ga ustvarja diskurz moči. Konceptualizacija prostora je v tem pogledu ključni mehanizem za oblikovanje identitete. V Andruhovičevi poeziji obstajajo tri vrste konfiguracije prostora: 1) domači kraj, ki je koloniziran; 2) imperialistični prostor, ki je vir kolonialne moči, in 3) eksotični prostor, ki je predmet kolonialne želje in jezikovne prisvojitve. Slednji označuje inverzijo razmerij moči in uničenja kolonizatorja oz. kolonizacijske dihotomije. Andruhovič v svojih pesmih — 31 — Iryna Borysiuk dekonstruira hierarhijo, ki temelji na interakciji jezik-moč; pri tem je podrejeni predmet nadomeščen z govorečim subjektom. Tekstualna strategija inverzije in dislokacije deluje na oblikovanje dekoloniziranega subjekta, ki ne postane le vir pogleda in glasu, temveč ustvarja tudi svojo zgodbo. V poeziji Jurija Andruhoviča je subjekt oblikovan skozi prostorsko-tele-sno povezanost. Dislokacija kot ključni dejavnik izgradnje kolonialne identitete pa postane mehanizem za uničenje kolonizatorja oz. kolonizacijske dihotomije. - 32 --Slavia Centralis 2/2019 Spodbujanje družinskega branja v otrokovem predšolskem obdobju: Predšolska bralna značka Dragica Haramija Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, Koroška cesta 160, SI - 2000 Maribor, dragica.haramija@um.si - 1.01 Izvirni znanstveni članek - 1.01 Original Scientific Article - V prispevku1 se osredinjamo na razvijanje družinskega branja, ki je eden od temeljev Predšolske bralne značke (PBZ). S pomočjo ankete smo zbrali rezultate o vključenosti otrok v PBZ in opise drugih dejavnosti, ki spodbujajo družinsko branje. Zanimalo nas je tudi delo mentorjev branja, predvsem načini izbiranja priporočenih gradiv za branje v krogu družine in metode preverjanja prebranega. V sklepnem delu so podane smernice za pripravo kakovostnih bralnih seznamov, ki so lahko v pomoč staršem in otrokom pri izboru bralnih gradiv. Spodbujanje družinskega branja je tudi eden od ciljev predloga Nacionalne strategije za razvoj bralne pismenosti (2017), ki skrbno presoja tudi specifične cilje in ravni pismeno -sti od otrok v predšolskem obdobju do odraslih. The paper focuses on the development of family literacy (family reading), which is one of the foundations of the Pre-school Reading Badge (Predšolska bralna značka, PBZ). With the help of the survey, we obtained relevant information on the involvement of children in PBZ and descriptions of certain other activities that promote family reading. We were also interested in the work of reading mentors, especially in the ways of choosing the recommended materials for reading in the family and in the methods of verifying the material read. The concluding part of the paper provides guidelines for the preparation of quality reading lists with the goal of helping parents and children to select proper reading materials. Promoting family reading is one of the objectives of the National Strategy for the Development of Reading Literacy (2017), which carefully assesses the specific goals and levels of literacy from children in pre-school age to adults. Ključne besede: družinsko branje, bralna pismenost, Predšolska bralna značka, otroška literatura Key words: family reading, reading literacy, Pre-school Reading Badge, children's literature 1 Prispevek je nastal v okviru Raziskovalnega programa št. P6-0156 (Slovensko jezikoslovje, književnost in poučevanje slovenščine, vodja programa prof. dr. Marko Jesenšek), ki ga sofinancira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije iz državnega proračuna. — 33 — Dragica Haramija Uvod Definicije pismenosti se z raznolikostjo medijev, v katerih in s pomočjo katerih človek komunicira, vedno hitreje razvijajo, zato velja poudariti, da definicija pismenosti ni ena sama, sploh pa ne dokončna. Če je, kakor poudarja Mara Cotič (2011: 11), »/p/ojem pismenosti /.../ prvotno kot protipomenka pojma nepismenost označeval zgolj sposobnost branja in zapisovanja«, v sodobnosti pismenost pomeni nujnost bralnega razumevanja in sporazumevanja kot vseživljenjskega procesa za funkcioniranje vseh ljudi. Družinsko pismenost razumemo kot različne dejavnosti znotraj družine, povezane s pismenostjo v najširšem pomenu besede, ko hkrati sodelujejo različne generacije in se skupaj učijo (Knaflič 2002: 38). V izobraževalnem pomenu vključuje napredek pismenosti vseh družinskih članov oz. jo interpretiramo kot vsako dejavnost, pri kateri družinski člani uporabljajo bralne, pisne ali računske spretnosti v družinski skupnosti v vsakdanjem življenju. Vključuje pa tudi bralno kulturo in navade, povezane s pismenostjo (Knaflič 2002: 38). Ob raziskavi pismenosti pri odraslih Knaflič ugotavlja: Močan vpliv pismenosti staršev na raven pismenosti otrok, ki je razviden iz raziskovalnih ugotovitev, kaže, da se določena raven pismenosti medgeneracijsko ohranja znotraj družine ter da šola v povprečju v majhni meri nadoknadi primanjkljaje na področju pismenosti, ki izvirajo iz družine. (Knaflič 2002: 42) Marjanovič Umek, Hacin in Fekonja Peklaj (2018: 10) opozarjajo na kompenzacijsko vlogo vrtca pri razvoju otrokove pismenosti. Poudariti je treba tudi nujne pogoje za otrokov bralni razvoj in razvoj veščin bralne pismenosti, ti so bili sprejeti najprej v okviru UNESCA, povzema jih tudi Mednarodna federacija knjižničnih združenj IFLA in številni avtorji: dostopna primerna bralna gradiva, ki jih ima otrok doma, obisk knjižnice, odrasli, ki otroku bere in se z njim o prebranem pogovarja in je obenem otroku tudi bralni zgled, kar pomeni, da ga otrok vidi, da bere (Krolak 2006: 4, IFLA 2006, Jug, Vilar, 2015: 1304). Ozaveščanje staršev o dejavnostih, povezanih z družinsko pismenostjo, so zelo pomembne, ali kakor v uvodu priročnika za spodbujanje družinske pismenosti Branje za znanje in branje za zabavo sporoča Livija Knaflič (2009: 6): »Spodbude staršev v veliki meri izhajajo iz njihovih lastnih družinskih izkušenj, kaže pa se, da se raven pismenosti ter bralna kultura prenašata medgeneracijsko.« V predbralnem obdobju je otrok predvsem poslušalec in ne bralec književnih besedil, zato ob sebi potrebuje odraslega, ki je pismen oz. ima odrasli posrednik razvite kompetence bralne pismenosti, da lahko sebi in otroku pomaga delovati v družbi. V predbralnem obdobju otrok (poslušalec) nima avtonomije pri izbiranju knjig, ki bi jih želel poslušati. Otrok tudi premalo pozna književnost in ima premalo »bralnih« izkušenj, da bi zmogel sam izbirati književna dela. Odvisen je od posrednikov: kaj mu bodo brali, kolikokrat so mu pripravljeni prebrati književno delo, ki mu je všeč, kdaj mu bodo brali, kako dolgo mu bodo brali, ali mu bodo sploh brali. Posredniki bi za otrokovo lažjo pot v svet pismenosti morali poskrbeti tudi za razvoj njegovega glasovnega zavedanja, ki ga razvijamo »v raznovrstnih dejavnostih igranja z besedami, npr. prepoznavanje in oblikovanje rim in aliteracije, prepoznavanje dolžine - 34 --Slavia Centralis 2/2019 Spodbujanje družinskega branja v otrokovem predšolskem obdobju besede in torej ločevanje med dolgimi in kratkimi besedami, členjenje vezane govorice na besede, členjenje besed na zloge in glasove, spajanje zlogov in glasov v besede ter odvzemanje, dodajanje in nadomeščanje zlogov in glasov v besedah« (Medved Udovič 2011: 40). Knjižna vzgoja kot povezanost branja leposlovja in informativne literature za otroke ter knjižnične vzgoje (informacijska pismenost) v najširšem pomenu prispevata k družinski pismenosti, ki ima dobro osnovo za vseživljenjski razvoj pismenosti kot temelja za pot do znanja. Sonja Pečjak in Ana Gradišar (2015: 59 po Dufdfy in Roehler 1993) predstavljata model povezanosti med komunikacijskimi sposobnostmi in pismenostjo, pri čemer sta govorjenje in pisanje produktivna dejavnost za tvorjenje sporočil, poslušanje in branje pa receptivna dejavnost za sprejemanje sporočil. Odrasli posrednik bi moral imeti razvite receptivne in produktivne bralne zmožnosti, da lahko z otrokom stopa na polje družinske pismenosti. Dejavnosti, povezane z družinsko pismenostjo, so v predšolskem obdobju najbolj tesno povezane z otrokovim govornim razvojem. Ljubica Marjanovič Umek, Simona Kranjc in Urška Fekonja so v monografiji Otroški govor: razvoj in učenje (2006) med drugim predstavile razvoj otrokovega govora, sporazumevalne spretnosti, dejavnike govornega razvoja in spodbujanje tega (tudi skozi simbolno igro). Avtorice ugotavljajo, da imajo na razvoj otrokovega govora pomemben učinek sociodemografske značilnosti družine (Marjanovič Umek idr. 2006: 53). Menimo, da je treba pri družinski pismenosti pozornost usmeriti predvsem k tistim družinam, ki so v deprivilegiranem položaju oz. da je še posebej treba spodbujati tiste družine, ki se znajdejo v marginaliziranem položaju ali so iz različnih razlogov družbeno izključene, npr. zaradi nezadostnega znanja slovenščine (migranti, priseljenci, Romi ...).2 Družinska pismenost3 je del bralne pismenosti, ki vključuje medgeneracijsko branje na vseh področjih dejavnosti (jezik, umetnost, družba, narava, matematika, gibanje) ter na vseh področjih otrokovega razvoja (kognitivnem, socialnem, čustvenem, estetskem, moralno-etičnem in motivacijskem področju). Razumemo jo kot različne dejavnosti znotraj družine, povezane s pismenostjo v najširšem pomenu besede, ko hkrati sodelujejo različne generacije in se skupaj učijo. Bralne pismenosti ne razumemo zgolj kot branje besedila, temveč razumevanje besedila kot prepleta jezikovnih in nejezikovnih znakov, gre za t. i. multimodalna besedila, v njih poleg besed, besednih zvez, stavkov in njihovih pomenov beremo tudi druge 2 V raziskavah o povezanosti med socialno-kulturnim okoljem prebivalstva v posameznih regijah in dosežkih učencev na nacionalnem preverjanju znanja so Žakelj in Ivanuš Grmek (2010, 2011, 2013) ugotovile, da imajo socialno-kulturni dejavniki velik vpliv na razvoj in šolski uspeh posameznika. Ta ključna ugotovitev, ki je izpeljana iz preučevanja rezultatov PISE, mora biti temeljno vodilo razvoja bralnih strategij, da bi izboljšali pismenost celotnega prebivalstva, predvsem pa da bi ozavestili in opolnomočili starše predšolskih otrok, kako pomembna je sposobnost branja in pisanja za človekov vseživljenjski razvoj. 3 Smernice modela družinske pismenosti so nastale v okviru projekta V objemu besed (20162017), projekt je financiralo Ministrstvo za kulturo RS; pripravile so jih Dragica Haramija, Janja Batič, Katja Košir, Mira Krajnc Ivič, Marta Licardo, Alenka Lipovec, Simona Pulko, Marija Ropič, Polona Vilar, Tina Vršnik Perše, Melita Zemljak Jontes. Smernice modela družinske pismenosti so namenjene vsem družinam, pri čemer menimo, da so hkrati temelj izvedbenega kurikula na vseh področjih dejavnosti v vrtcu. — 35 — Dragica Haramija nejezikovne znake (slike, tabele, fotografije, risbe ...). Potreben pogoj za razvijanje bralne pismenosti je dostopnost do kakovostnih bralnih gradiv. Otroci naj bodo čim bolj izpostavljeni bralnemu gradivu doma, v vrtcu (bralni kotički) ter šolskih in splošnih knjižnicah, kjer je članstvo zanje brezplačno. Predstavitev rezultatov V nadaljevanju predstavljamo rezultate ankete o Predšolski bralni znački (v nadaljevanju PBZ), ki je bila izvedena z orodjem 1KA. Vprašalnik je bil za izpolnjevanje odprt od 6. 6. 2018 do 29. 6. 2018 (zadnji vnos je bil 24. 6. 2018).4 Opis postopka zbiranja podatkov: Vprašalnik je v uvodnem delu vseboval splošne podatke o vrtcu ter skrbniku BZ in 7 vsebinskih vprašanj odprtega in zaprtega tipa. Povezava do vprašalnika je bila poslana po elektronski pošti s strani Društva Bralna značka Slovenije - ZPMS na vse slovenske vrtce (vprašalnik je bil namenjen institucijam kot celoti), in sicer na njihove elektronske naslove, ki so javno objavljeni na spletni strani MIZŠ - teh je bilo na dan pošiljanja (6. 6. 2018) 428,5 gre torej za namenski neslučajnostni vzorec. Od 428 slovenskih vrtcev se je vsaj deloma, s klikom na nagovor, odzvala dobra polovica vrtcev, to je 246 institucij (57 % vprašanih). V 183 vrtcih so začeli izpolnjevati anketo (74 % od tistih, ki so odprli stran z nagovorom), pogostost odgovorov pada od vnosa začetnih podatkov (158 izpolnjenih) do zadnjega vprašanja. Na anketna vprašanja je v celoti odgovorilo 69 ustanov (28 % začetih anket), 74 jih je odgovorilo delno, skupaj je ustreznih 143 anket, kar je 58 % začetih anket oz. 33 % vseh slovenskih vrtcev.6 Rezultati Soglasje za zbiranje osebnih podatkov v anketi: n = 141; 45 (32 %) reševalcev ankete se ni strinjalo z zbiranjem osebnih podatkov, 96 (67 %) se je z zbiranjem podatkov strinjalo. Poudariti je treba, da gre za osebne kontakte zaposlenih oseb, ki bi želeli prejemati gradivo BZ ali pa so koordinatorji BZ ali drugih projektov, povezanih z branjem. Sledila so splošna vprašanja: uradni naziv vrtca, naslov, elektronski naslov; ime koordinatorja BZ, če ta obstaja (navedenih je 66 koordinatorjev), in elektronski naslov mentorjev branja (naslov je dalo 118 mentoric). Pri vprašanju, ali gre za samostojni vrtec ali vrtec pri osnovni šoli, je odgovarjalo 75 vrtcev, od tega jih je 29 (39 %) samostojnih in 46 (61 %) vrtcev pri OŠ. Na vprašanje, ali v vrtcu izvajajo Bralno značko, je odgovorilo 75 anketiranih vrtcev (to je 52 % vseh, ki so začeli z izpolnjevanjem ankete): 37 vrtcev jo izvaja pod tem imenom; 27 vrtcev jo izvaja, a pod drugim imenom. 7 vrtcev navaja, da 4 Vprašalnik je pripravila Dragica Haramija, pregledala ga je Tilka Jamnik, skrbnik spletnega vprašalnika je bilo Društvo Bralna značka Slovenije - ZPMS. 5 Po podatkih MIZŠ (2018) je število vseh javnih samostojnih vrtcev 108; število javnih vrtcev pri OŠ 227; število zasebnih vrtcev 93. 6 Neustrezne so bile 103 ankete, in sicer: 5 anket je bilo v celoti praznih, 10 delno praznih, pri 25 je bil zabeležen klik na anketo, pri 63 klik na nagovor. - 36 --Slavia Centralis 2/2019 Spodbujanje družinskega branja v otrokovem predšolskem obdobju izvajajo drugačne dejavnosti za spodbujanje družinskega branja, pri vsem navedenem pa lahko ugotovimo, da izvajajo dejavnosti Predšolske bralne značke.7 Od 75 prejetih odgovorov, torej kar 74 (99 %) vrtcev, izvaja spodbude za družinsko branje. Tabela 1: Izvajanje bralne značke v vrtcih89 Ali v vašem vrtcu izvajate predšolsko Bralno značko? Odgovori Frekvenca Veljavni 1 Da. 37 49 % 2 Da, a jo poimenujemo drugače.8 27 36 % 3 Ne, izvajamo drugačne dejavnosti za spodbujanje družinskega branja. (Opišite.) 7 9 % 4 Ne izvajamo dodatnih dejavnosti za spodbujanje družinskega branja. 0 0 % 5 Drugo9 4 5 % Skupaj 75 100 % Očitno se v vrtcih zavedajo, da sta bralna pismenost in družinsko branje pomembna, ker v nobenem vrtcu niso podali odgovora, da ne izvajajo dodatnih dejavnosti za spodbujanje branja. Naslednji vprašanji se navezujeta na način priprave in izvedbe bralnih dejavnosti v vrtcu. Na vprašanje o načinu priprave bralnih gradiv je odgovarjalo 73 vprašanih. V večini vrtcev imajo organizirano spodbudo družinskega branja na način, da otroci (z nahrbtnikom, vrečko, kovčkom) nesejo domov vnaprej pripravljene knjige; skupine imajo določen časovni interval vračanja (en teden, dva tedna). Drugi najpogostejši odgovor je bil, da seznamov nimajo (otrok s starši poljubno izbira dela, o katerih bo poročal). 7 Te dejavnosti so (vsaka dejavnost je navedena enkrat): Bralni nahrbtnik Mavrična ribica; Bralni nahrbtnik: literatura za otroke (prvo in drugo starostno obdobje) in starše (strokovna literatura); interni knjižni projekt Skrivnostne torbice: izbrano gradivo potuje med vrtcem in domom, otroci in starši berejo, otroci o tem pripovedujejo v vrtcu, izdelajo izdelek na temo določene knjige, pripravijo razstavo, pripravijo kulturno prireditev na ravni vrtca na temo določene knjige - vsi oddelki berejo enako zgodbo, vendar prilagojeno starosti (v šolskem letu 2017/2018: Rdeča kapica); Malček bralček, izposoja knjig na dom enkrat tedensko 10 mesecev; Cicibralček; vsaka skupina si je izdelala svoj načrt po elementih PSP. 8 Da, a jo poimenujemo drugače (navedba po pogostosti pojavljanja imena): 5-krat Palček bralček; 3-krat Bralni nahrbtnik; 2-krat Ciciuhec, Cici bralna značka; 1-krat Cicibralec, Bralna košarica, Palček bralček, Mali Savinjčani berejo, Pravljična mavrica, Pravljični palček, Mavrična ribica, Malček bralček, Ostržkova bralna značka, Bralni angelček, Zalko bere, Miškolinčkov nahrbtnik, Bralček, Predšolska bralna značka Petra Nosa, Bralni kovček, Bralni ježek, Eko bralni nahrbtnik, Predbralna značka Veronikin zaklad. 9 Pod drugo so bili 4 odgovori, in sicer 3 od teh sodijo pod dejavnosti BZ (Potujoči knjižni nahrbtnik; drugi vrtec izvaja Ciciuhca, Slomškovo bralno priznanje, Knjižni nahrbtnik za vse starosti, imajo vrtčevsko knjižnico - vse knjige so vnesene v Cobiss in si jih starši lahko sposodijo; tretji vrtec navaja lutko Mijo, s katero spodbujajo različne bralne dejavnosti); en vrtec navaja, da izvajajo veliko bralnih dejavnosti v okviru programa, starše spodbujajo za branje otrokom doma (ni navedenih konkretnih dejavnosti). — 37 — Dragica Haramija Tabela 2: Način priprave spodbujanja družinskega branja10 Seznam(i) knjig za predšolsko Bralno značko (tudi, če jo poimenujete drugače) Podvprašanja Enote Št. odgovorov Odstotki V vrtcu pripravimo knjige (v bralni nahrbtnik, bralni kovček ...), ki jih odnese otrok domov. 33 45 % Seznam(e) knjig po starostnih stopnjah pripravimo v vrtcu. 23 32 % Seznam(e) pripravijo v šolski knjižnici. 7 10 % Seznam(e) pripravijo v splošni knjižnici. 6 8 % Seznam(i) obsega(jo) približno ... knjig. (Navedite št. knjig.) 10 14 % Seznama nimamo, otrok s starši poljubno izbira dela, o katerih »poroča«. 31 42 % Drugo10 10 14 % Vrtci (ne glede na to, ali dejavnost poimenujejo PBZ ali ne) uporabljajo tri načine (ker je bilo možnih več odgovorov, so ti navedeni po pogostosti): najbolj množična varianta so bralni seznami, ti obsegajo od 20 do 35 knjig (pripravijo jih vzgojitelji, šolski ali splošni knjižničarji), izmed katerih starši in otroci izbirajo dela (50 % od 73 odgovorov); na drugem mestu je bralni nahrbtnik (kovček, vrečka), v katerega mentorji branja pripravijo od 2 do 8 knjig, odvisno od starosti otrok (45 % od 73 odgovorov); tretja varianta je prosta izbira knjig za poročanje (takšnih je 42 % odgovorov). Predvidevamo, da se odgovori podvajajo predvsem pri prvi in drugi varianti (seznam, nahrbtnik), ker si mentorji branja tudi za nahrbtnik pripravijo seznam (sami, s pomočjo knjižničarja). Povprečje o poročanih knjigah je odvisno od starosti otrok, in sicer od 1 do 6 knjig na otroka. Pri vprašanju o načinih preverjanja prebranega je bilo podanih 68 odgovorov, ki jih lahko družimo po podobnosti (možnih je bilo več metod v enem odgovoru, saj je šlo za vprašanje odprtega tipa); odgovori so navedeni po frekvenci pojavljanja: - najpogosteje otrok pripoveduje vsebino prebrane zgodbe (govorni nastop) drugim otrokom (v nekaterih vrtcih v jutranjem krogu, v bralnem kotičku, na pravljičnem stolu, na svetlobni kocki) ali individualno vzgojiteljici, - mlajši otroci o prebranem kažejo ob slikanici, povedo posamezne besede ali besedne zveze, - otrok pripoveduje zgodbo ob knjižnih ilustracijah, - otrok ilustrira prizor iz prebranega literarnega dela (en vrtec navaja, da imajo mape za risbe, nastale po prizorih iz literarnih del), - izpolnijo delovni list (narišejo vsebino/si izmislijo in ilustrirajo uganko ali izštevanko ...), 10 Pod drugo so v vrtcih navajali sledeče: 3-krat: seznam knjig na spletni strani BZ; 2-krat: otrok si v priročni knjižnici sam izbere knjigo, ki si jo bo izposodil; 1-krat: nekateri oddelki pripravijo sezname oz. bralne nahrbtnike, drugi pustijo staršem in otrokom, da sami izberejo literaturo; v rubriko so navajali tudi odgovore, ki sodijo v eno od ponujenih možnosti (npr. priporočila knjižničarja, bralni seznami). - 38 --Slavia Centralis 2/2019 Spodbujanje družinskega branja v otrokovem predšolskem obdobju - starši v zvezek napišejo otrokov odziv na prebrano delo, otrok zapis dopolni z ilustracijo, nalepijo fotografijo ipd., - otroci s starši pripravijo dejavnost na temo knjige, - v skupini ustvarjajo lastne zgodbe, - otrok zapoje pesem, - otroci uprizorijo prebrano, - v vrtcu skupaj s starši preberejo delo, nato imajo dejavnosti, - otrok pripoveduje zgodbo ob lastnih ilustracijah, - nekateri otroci prinesejo izdelane izdelke (lutke, risbe, napisane zgodbe, pesmi), - otrok pripravi plakat, ob katerem pripoveduje o prebranem literarnem delu, - otrok, ki predstavlja delo, na koncu postavlja vprašanja drugim otrokom v skupini (vsaj 3 vprašanja), tako skupno obnovijo zgodbo, izpostavljeni otrok pa je ponosen, ker ve, da so ga otroci poslušali; cela skupina pazljivo posluša, ker vedo, da bodo lahko »vprašani«. V nekaj primerih se je v odgovorih pojavil tudi čas, ki ga namenijo navedenim dejavnostim, najpogosteje zjutraj ali pred spanjem; pogosto otroci pripovedujejo ob ponedeljkih ali petkih, ko prinesejo nazaj bralni nahrbtnik. V dveh primerih so bile navedene tudi drobne nagrade, ki si jih otroci pridobijo ob uspešno predstavljenem delu (nalepko na barvni papir; na pripravljene podlage lepijo simbole, npr. ribico, gumbek, sovico ..., s čimer označijo svoj napredek ter načrtujejo nadaljnje branje). V sedmih primerih vzgojiteljice (mentorice branja) poročajo, da v bralni nahrbtnik dodajajo tudi strokovne knjige za starše. Naslednje vprašanje je povezano z izvajanjem PBZ v vrtcu v preteklem šolskem letu (2017/2018); spraševali smo po številu oddelkov v vrtcu, številu sodelujočih oddelkov in mentorjev ter povprečnem številu prebranih knjig na otroka. Tabela 3: Podatki o branju za BZ v vašem vrtcu za šolsko leto 2017/2018 (n = 20) Oddelek 1-2 leta 2-3 leta 3-4 leta 4-5 let 5-6 let Kombinirani oddelki Št. vseh oddelkov 32 44 34 44 44 20 Št. oddelkov, ki sodelujejo pri bz 28 41 32 42 38 20 Št. mentorjev bz 52 79 68 69 65 36 Št. otrok, ki sodelujejo pri bz 361 539 632 849 858 320 Povprečno št. prebranih knjig na otroka 2,53 (največkrat 2 knjigi, sledijo 3; razpon od 1 do 5) 2,64 (največkrat 3 knjige; razpon od 1 do 7) 3,73 (največkrat 3 knjige, sledi 5 knjig; razpon od 1 do 7) 4,10 (največkrat 5 knjig, sledijo 3 knjige; razpon od 1 do 8) 4,41 (največkrat 5 knjig, sledijo 3 knjige; razpon od 1 do 8) 3,45 (največkrat 5 knjig, sledijo 3 knjige; razpon od 1 do 5) Na to vprašanje je odgovorilo le od 20 do 38 vrtcev, torej tisti, ki so se v začetku izrekli, da sodelujejo pri Predšolski bralni znački, vendar so nekateri odgovarjali — 39 — Dragica Haramija le za svojo skupino, ne za celoten vrtec; vprašanje zahteva vnaprejšnjo pripravo podatkov, zato predvidevamo, da so nekateri anketiranci na tem mestu prenehali z anketo, ker niso imeli zbranih podatkov. Pri (ročnem) pregledu posameznih vnosov je razvidno, da nekateri vrtci nimajo vseh starostnih skupin ali nimajo kombiniranih oddelkov ali pa so pisali podatke zgolj za eno skupino. To je bil razlog, da smo pri tem vprašanju izločili vse nepopolne ankete in z ročnim pregledom 20 popolnih in ustreznih anket za to vprašanje, prikazali odgovore v spodnji tabeli. Po pričakovanju je največ oddelkov, ki sodelujejo v BZ, z otroki, starimi od 4 do 5 in od 5 do 6 let. Kljub velikemu številu neuporabnih odgovorov se pokaže, da s starostjo otrok narašča vključenost v PBZ in minimalno število prebranih knjig za PBZ. Najbolj uspešni programi za spodbujanje branja v vrtcu (na vprašanje odprtega tipa je odgovorilo 55 vprašanih, družili smo podobne odgovore in jih rangirali od najpogostejšega do najmanj pogostega v okviru posameznega skupnega izhodišča a, b, c, č; možnih je bilo več odgovorov): a) Otroci nesejo knjige iz vrtca in jih imajo nekaj časa doma (od enega tedna do štirinajst dni): - bralni nahrbtnik, - bralni nahrbtnik z bralnim dnevnikom, - knjižni nahrbtnik z lutko, - pravljični potujoči kovček, - bralna vrečka. V tej skupini bralnih spodbud so pogosti bralni dnevniki (velikokrat se omenjajo skupaj z nahrbtniki, kovčki, vrečkami). Bralni zvezek, ki je namenjen opisu prebranega (zapisujejo starši) ter ilustriranju otrok ali prilaganju fotografij, povezanih z bralnim dogodkom pri otroku doma. V nekaj primerih je izpostavljena skupinska ustvarjalnost otrok, ki (skupaj s starši) nadaljujejo pisanje izvirne zgodbe (vsak otrok, ki prinese domov bralni zvezek, nadaljuje zgodbo tam, kjer je predhodni vrstnik končal).11 Enkrat je bila omenjena dejavnost, da pridejo starši v vrtec prebrat otrokovo najljubše literarno ali informativno delo. V enem vrtcu poročajo, da imajo pravljični dan, takrat otroci prinesejo knjigo od doma in jo preberejo v vrtcu. Omenjena je Cici vesela šola (stalna rubrika igrivega učenja v otroškem revijalnem tisku Cicido in Ciciban). V nekaterih vrtcih beležijo otrokov napredek na način dodajanja znakov za količino prebranega gradiva (npr. bralni vlakec, izdelava plakata z znaki otroka in dodajanje nalepk ob prebrani vsebini); iz enega vrtca poročajo, da ima vsak otrok svoj lonček s pikami; na pike vzgojiteljice napišejo avtorja in naslov literarnega dela, o katerem je otrok poročal, v lonček pa dobi barvico. Otrok v lonček nabere barvice različnih barv; ob koncu šolskega leta naredijo slavnostno podelitev lončkov z barvicami, ob katerem je tudi prijazen in pohvalni zapis, ki si ga 11 Npr. v najstarejši skupini so izvajali izmišljanje lastne pravljice. Vsak teden je mapa potovala na domove, spremljal jo je medvedek Brundo. Otroci so skupaj s starši zapisali svoj del zgodbe. Otrok, ki je prinesel mapo nazaj v vrtec, je pripovedoval, kaj so doživeli doma z Brundom in kdo jim je pri tem pomagal. Vsak teden so prebrali nadaljevanje zgodbe in tako spodbujali k razmišljanju o morebitnem nadaljevanju. Na koncu šolskega leta so zgodbo izdali v knjižni obliki, ki jo je vsak otrok odnesel domov; otroci so bili močno motivirani in težko so čakali, kdaj bodo prišli na vrsto. - 40 --Slavia Centralis 2/2019 Spodbujanje družinskega branja v otrokovem predšolskem obdobju lahko otrok zalepi v bralni zvezek. Poleg tega vedno po opravljeni dejavnosti dobi sporočilno pisemce, ki ga s starši prebere in zalepi v zvezek, zvezek pa gre z otrokom v prvi razred. b) Izposoja knjig v šolski ali vrtčevski knjižnici; spodbujanje mentorjev k obisku otrok in staršev v splošni knjižnici in spodbujanje staršev, da otroka vpišejo v splošno knjižnico. V enem vrtcu poudarjajo, da je zelo dobro sprejeta dejavnost pravljične minute s knjižničarko: obiski knjižničarke v igralnicah in obiski krajevne knjižnice ter pravljične sobe. c) Posebne aktivnosti (na posebnih lokacijah) v popoldanskem času (starši in otroci skupaj), pravljične ure (v vrtcu ali knjižnici; dopoldan ali popoldan): - branje pod krošnjami, - starši sami pripravijo dejavnosti za otroke, - nadaljujejo s projektom V objemu besed, - noč knjige (23. april) ali večer ob 2. aprilu, mednarodnem dnevu knjig za otroke, - literarna čajanka, - ob praznovanjih (rojstni dan, veseli december), - kulturni teden v vrtcu. Iz enega od vrtcev pišejo, da imajo pravljično sobo, ki je odprta ves dan. Starši jo lahko z otrokom obiščejo zjutraj pred vstopom v skupino ali popoldne, ko otrok že zapusti skupino (starši tako nekaj časa preživijo skupaj z otrokom v pravljični sobi ob pregledovanju knjig). č) Povezovanje književnosti z drugimi umetnostmi: - razstava kakovostnih slikanic v vrtcu, - razstava otroških ilustracij, ki nastanejo na podlagi prebranih del, - uprizoritvene dejavnosti otrok (lutkovne in dramske predstave), - vključevanje petih pesmi in deklamiranja na različnih prireditvah v vrtcu in pri delu v skupini. Navedena so tudi predavanja in delavnice o pomenu družinskega branja za starše (tematski roditeljski sestanki, govorilne ure), povabilo k sodelovanju v PBZ12 in/ali drugih dejavnostih, povezanih z družinskim branjem, pogovori staršev na sestankih, kjer med seboj izmenjujejo dobre prakse. Omenjeno je tudi srečevanje staršev (tudi starih staršev), otrok in vzgojiteljev (mentorjev branja) v popoldanskem času, pri čemer gre za usmerjene bralne dejavnosti, pogovore o prebranem in izvedbo dejavnosti, ki se navezujejo na prebrane (leposlovne ali/in informativne) vsebine. Enkrat je omenjeno tudi branje v različnih jezikih in posebna skrb za razvijanje pripovedovalne sheme. Pogosto so omenjeni knjižni kotički v igralnicah, izražena je skrb vzgojiteljev za kakovostna gradiva (nekateri navajajo, da si lahko otroci na dom izposodijo tudi knjige, ki so v knjižnem kotičku in so otrokom všeč). Spodbujanje družinskega branja poteka tudi tako, da vzgojiteljice (mentorice branja) v bralne nahrbtnike (vrečke, kovčke) dodajajo informativno literaturo za 12 Omenjeno je tudi razdeljevanje zloženke Otrok, branje, odrasli, ki jo izdaja Društvo Bralna značka Slovenije - ZPMS za promocijo PBZ. — 41 — Dragica Haramija starše, jim po elektronski pošti pošiljajo strokovne članke. Iz enega vrtca poročajo, da branje spodbujajo tudi s priznanji odraslim (staršem, starim staršem, sorodnikom, starejšim sorojencem ...), ki otrokom berejo. Starši ob začetku šolskega leta pogosto prejmejo pisni nagovor za spodbujanje vključevanja v bralne aktivnosti, ki jih organizira vrtec. V odgovorih je navedenih tudi nekaj projektov, ki so potekali ali še potekajo v vrtcih: Rastoča knjiga (en vrtec), V objemu besed (2016-2017), OBJEM (20162022: sodelujeta dva vrtca, ki sta izpolnjevala anketo). V predzadnjem vprašanju so vzgojitelji - mentorji branja beležili pričakovanja, in sicer kaj pričakujejo od Društva Bralna značka Slovenije - ZPMS v smislu podpore pri svojem delu. Na to vprašanje je odgovorilo 49 vprašanih (ker gre za vprašanje odprtega tipa, smo odgovore družili po pogostosti v dve skupini): a) Pričakovanja, povezani s potrebami mentorjev pri delu: - podpora z didaktičnimi sredstvi, nabor dejavnosti za spodbujanje družinskega branja, - spodbuda pri izbiri kakovostnih literarnih del, - priporočilni seznami primernih knjig (seznam novosti), - strokovna podpora mentorjem, izvedba vzorčne ure, - večja mera koordinacije med vrtci, - brezplačna gradiva za starše, ki spodbujajo branje, - smernice za dobro spodbujanje, praktične predstavitve za starše, - pomoč pri uvodni in zaključni prireditvi, - daljši rok izposoje knjižnih gradiv za vzgojiteljice, - pohvala za celotno skupino, ki sodeluje, - vključevanje vrtcev v uspešne projekte. b) Pričakovanja, ki so povezana s finančnimi sredstvi: - ugodno ceno ali brezplačna predavanja za mentorje branja, - sofinanciranje obiskov znanih pisateljev in pesnikov, - (za vrtce brezplačne) izvedbe bralnih uric, pravljičnih dogodkov, pripovedovanja zgodb, - motivacijska gradiva, zanimive nagrade, brezplačna priznanja za otroke ali darilne knjige, - plakete. En odgovor je bil, da ne želijo sodelovati z BZ, ker priznanja niso všečna in je njihova cena visoka, v enem vrtcu Društva Bralna značka Slovenije - ZPMS ne poznajo dovolj dobro, zato ne morejo izraziti svojih pričakovanj, v nekaj vrtcih so napisali pohvalo delovanju društva. Zadnje vprašanje je mentorje branja spodbujalo, naj zapišejo, če želijo kaj sporočiti. Tudi to je bilo vprašanje odprtega tipa, nanj je odgovorilo le 22 vprašanih vrtcev, zato smo smiselno družili podobne navedbe. Želijo si: - sezname priporočene literature po starostnih stopnjah, nekateri s konkretnimi naslovi kakovostne literature po starosti otrok (1-2, 2-3 ...), - obveščanje o novejših kakovostnih knjigah, - obveščanje o dogodkih, povezanih s PBZ, - 42 --Slavia Centralis 2/2019 Spodbujanje družinskega branja v otrokovem predšolskem obdobju - da bi BZ mentorjem omogočila izmenjavo dobrih praks, - da bi BZ mentorjem omogočila izobraževanja, povezana s PBZ. Sklep Bralna značka za predšolske otroke je namenjena predvsem družinskemu branju in ustvarjanju spodbudnega okolja za otrokov stik s knjigo. Seznam priporočenih del je namenjen smernicam, kako otroku, ki še ne bere sam in torej nujno potrebuje posrednika, pomagati vstopiti v svet knjig. V zadnjem desetletju je skokovito naraščala (a v zadnjih treh letih nekoliko upadla) produkcija otroških in mladinskih literarnih del, pri čemer pa število kakovostnih knjig ni naraščalo sorazmerno. Prav zato je dela treba vrednotiti in otrokom ponuditi najboljše, saj v institucionalno književno vzgojo sodi kakovostna literatura. Didaktiki slovenščine se strinjajo, da je od najzgodnejšega otroštva nujno razvijati otrokove recepcijske strategije (prim. Kordigel Aberšek 2008, Krakar Vogel 2016, Saksida 2017). Poudarjena je ključna vloga pedagoškega delavca v procesu branja, pri čemer bralni dogodek poteka v vrtcu »pri pogovoru v vrtčevski skupini in šolskem pouku (podrobna skupna analiza posameznih krajših besedil, npr. pesmi, odlomkov iz pripovedi, tudi krajših celovitih besedil, npr. slikanic); različnih oblikah vodenega spodbujanja branja daljših celovitih besedil (družinsko in domače branje, priznanje za bralno značko, Cankarjevo tekmovanje ipd.)« (Saksida 2017: 48). Seznami kakovostnih knjig za posamezno starostno obdobje so odlično izhodišče za spodbujanje družinskega branja, kar je potrdila tudi anketa. Seznam naj bo dovolj široko zastavljen, da bo zajel vse bralne okuse, priporočamo od dvajset do trideset naslovov za posamezno skupino (kar v večini vrtcev, ki so odgovarjali, že prakticirajo). To se zdi obvladljivo tudi za profesionalnega posrednika (vzgojitelja - mentorja branja), ki PBZ vodi. Tako lahko dobro pozna izbrane knjige, ki jih otroci predstavljajo, starši in otroci pa imajo možnost s seznama izbirati dela po lastni presoji (in ne nazadnje glede na dostopnost gradiva). Ob pripravi bralnih seznamov za družinsko branje bi bilo treba upoštevati različne kriterije. Zelo pomembna je starost naslovnika (otroka) in njegov kognitivni razvoj, ki narekuje zanimanje za določeno temo: otroke seznanjamo z leposlovnimi in informativnimi (poučnimi) vsebinami. Prav tako ni zanemarljiva dolžina besedila, saj gre pri branju v predšolskem obdobju predvsem za postopno razvijanje zmožnosti poslušanja. Pri leposlovnih delih ne bi smeli pozabiti na literarni kanon. Med novejšimi literarnimi besedili bi veljalo izbirati predvsem po tematskem principu, pri čemer je nujno ohranjati razmerje med izvirno slovensko in prevedeno literaturo, poudarek naj bo na izvirnem leposlovju. Skozi književna dela in ob literarnih junakih otrok spoznava širši kulturni kontekst nacionalne književnosti in drugih književnosti. Ob informativnih (poučnih) knjigah bo otrok spoznal, da je pridobivanje znanja lahko zabavno in zanimivo. LITERATURA Mara COTIČ, 2011: Učenje in poučevanje različnih vrst pismenosti. Razvijanje različnih pismenosti. Ur. M. Cotič, V. Medved Udovič, S. Starc. Koper: Univerza na Primorskem, — 43 — Dragica Haramija Znanstveno-raziskovalno središče, Univerzitetna založba Annalis (Knjižnica Annalis Lu-dus). 11-18. Dragica HARAMIJA, Tina VRŠNIK PERŠE, 2017: Končno poročilo projekta V objemu besed. Dostop 7. 7. 2018 na: http://www.bralnaznacka.si/sl/projekt-v-objemu-besed/konc-noporocilo-projekta/. Tjaša JUG, Polona VILAR, 2015: Focus group interview through storytelling: researching pre-school children's attitudes towards books and reading. Journal of Documentation 71/6. 1300-1316. Livija KNAFLIČ, 2002: Kako družinska pismenost vpliva na pismenost otrok. Psihološka obzorja 11/2, 37-52. —, 2009: Priročniku na pot. Branje za znanje in branje za zabavo: priročnik za .spodbujanje družinske pismenosti. Ur. L. Knaflič, N. Bucik. Ljubljana: Andragoški center Slovenije. 6. Metka KORDIGEL ABERŠEK, 2008: Didaktika mladinske književnosti. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo. Boža KRAKAR VOGEL, 2016: Oblike kurikularnega branja literature. Otrok in knjiga 43/95, 5-16. Lisa KROLAK, 2006: The Role of Libraries in the Creation of Literate Environments. Hamburg: UNESCO Institute for Education. Ljubica MARJANOVIČ UMEK, Simona KRANJC, Urška FEKONJA, 2006: Otroški govor: razvoj in učenje. Domžale: Izolit. Ljubica MARJANOVIČ UMEK, Kaja HACIN, Urška FEKONJA PEKLAJ, 2018: Zgodnja pismenost otrok: učinek vrtčevskih in družinskih dejavnikov. Sodobna pedagogika 69/1, 10-27. Vida MEDVED UDOVIČ, 2011: Večrazsežna pismenost izziv sedanjosti. Razvijanje različnih pismenosti. Ur. M. Cotič, V. Medved Udovič, S. Starc. Koper: Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče, Univerzitetna založba Annalis (Knjižnica Annalis Ludus). 37-45. Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, 2017: Nacionalna strategija za razvoj bralne pismenosti (predlog). Dostop 7. 7. 2018 na: http://www.mizs.gov.si/fileadmin/mizs.gov.si/ pageuploads/novice/doc/Bralna_Pismenost_javna_razprava_april_2017.doc. Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, 2018: Seznam vrtcev. Evidenca zavodov in programov. Dostop 5. 7. 2018 na: https://paka3.mss.edus.si/registriweb/SeznamVrtci.aspx. Sonja PEČJAK, Ana GRADIŠAR, 2015: Bralne učne strategije. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo. Igor SAKSIDA, 2017: Bralni dogodek v vrtcu. V objemu besed: razvijanje družinske pismenosti. Ur. D. Haramija. Maribor: Univerzitetna založba Univerze v Mariboru, Pedagoška fakulteta. 47-54. Amalija ŽAKELJ, Milena IVANUŠ GRMEK, 2011: Rezultati učencev pri nacionalnem preverjanju znanja in socialno-kulturno okolje. Pedagoška obzorja 26/4, 3-17. ENCOURAGING FAMILY LITERACY IN CHILD'S PRE-SCHOOL PERIOD: THE PRE-SCHOOL READING BADGE The paper provides basic starting points for the development of family literacy relating to institutional incentives (kindergartens and libraries) that implement the Reading Badge for pre-school children or other projects related to family literacy. In June 2018, a survey was carried out in all kindergartens in Slovenia. The questionnaire was primarily based on the - 44 --Slavia Centralis 2/2019 Spodbujanje družinskega branja v otrokovem predšolskem obdobju ways to promote family reading, methods of working with children, the choice of materials and the verification of the material read. The results show that educators, i. e. kindergarten teachers, promote family reading through a variety of reading projects, and, in particular, by supporting family literacy, they create a stimulating environment for children's contact with books. The questionnaire analysis shows that the kindergarten teachers (reading mentors) need and wish for recommended reading lists to follow the guidelines of how to help a child who is not yet an independent reader and therefore necessarily needs an intermediary to help him/her to enter the world of reading. In the last decade, the production of children's and youth literary works has risen sharply (and in the last three years it has reduced slightly), nevertheless, the quantity of quality books has not been increasing proportionally. Therefore, literary work needs to be evaluated, only the best should be offered to children, and only quality literary work can form the institutional literary education. For promoting family literacy, quality books reading lists for particular age ranges are an excellent starting point (for example, twenty to thirty titles for each age range). Various criteria should be taken into account when preparing readers for family reading: - The age of the addressee (child) and his cognitive development, both forming an interest in a particular topic, are very important: children should be acquainted with the literary and informative (educational) content. - Furthermore, the length of the text is not negligible, since the primary purpose of reading in the pre-school period is to gradually develop the listening ability. - In literary works, the literary canon should be taken into consideration. - Among the more recent literary texts, one should choose mainly by the thematic principle, taking into consideration the balanced ratio between the original Slovene and the translated literature, with the emphasis on the original literature. Through literary works and literary heroes, a child becomes aware of the wider cultural context of national and other literatures. Using informative (educational) books, a child will be properly introduced to the fact that acquiring knowledge can be fun and interesting. — 45 — Kulturistike - kulturološka branja beletristike Primož Mlačnik Fakulteta za družbene vede, Kardeljeva ploščad 5, SI - 1000 Ljubljana, primoz.mlacnik@fdv.uni-lj.si - 1.01 Izvirni znanstveni članek - 1.01 Original Scientific Article - Članek obravnava filozofsko-teoretske tokove, ki so prispevali h kulturološkemu obratu v literarni vedi v devetdesetih letih dvajsetega stoletja. V okviru trodelne raziskovalne sheme (kontekst/avtor, tekst/literarno delo, občinstvo/bralec), ki je skupna kulturološkim in sodobnim literarnoteoretskim branjem literature, analitično reflektiramo dela nekaterih ključnih avtorjev s področja poststrukturalizma, Frankfurtske šole kritične teorije, teorij ideologije in recepcijskih študij. Na ta način avtor predstavi načine, na katere so filozofsko-teoretski tokovi spremenili in nadgradili tradicionalno literarnoteoretsko pojmovanje spoznavne, etične in estetske razsežnosti literarnega dela. V zaključku so predstavljena njihova stičišča, razhajanja in omejitve. The article draws on the philosophical-theoretical currents that contributed to culturological shifts in literary science during the last decade of the twentieth century. The work of key authors from the field of post-structuralism, the Frankfurt school of critical theory, and theories of ideology and reception studies is analytically reflected on the level of the tripartite research scheme (context/author, text/literary work, audience/reader) common to culturological and contemporary literary-theoretical readings of literature. In this way, we reveal how philosophical-theoretical currents have transformed and enhanced the traditional literary-theoretical conception of the cognitive, ethical and aesthetic dimensions of the literary work. In the conclusion, crossroads, divergences, and limitations in these methods are also presented. Ključne besede: kulturologija, tradicionalna in sodobna literarna teorija, razsežnosti literarnega dela, literarno bistvo Key words: culturology, traditional and contemporary literary theory, dimensions of literary work, literary essence 1 Kulturološko-literarna afera Slovenski model kulturologije je matrica interdisciplinarnih teorij in pristopov, ki so jih slovenski raziskovalci kulturnih študij pred leti predstavili slovenskemu bralstvu v obsežnih in preglednih knjigah uvoda v kulturne študije Cooltura (De-beljak idr. 2002) in Politike popa (Stankovic 2005). Številni avtorji obeh knjig so pestro tradicijo dopolnjujoče obravnavali skozi birminghamsko in frankfurtsko — 46 — Kulturistike - kulturološka branja beletristike šolo kulturnih študij ter (post)strukturalizma. Kulturološki pristop h književnosti se epistemološko nanaša na »eklektičn/o/ zmes lingvistike, poetike, filozofije, sociologije, antropologije, psihoanalize, zgodovine in drugih ved«, ki jo Marko Juvan poimenuje enostavno s »teorija« (Juvan 2006: 41), kar pomeni, da kulturo-loški pristop ni niti enovit niti en sam in da je združljiv s sodobnimi literarnoteo-retskimi pristopi. Kulturne študije so se razvile kot kritičen odziv na elitistično tradicijo britanske literarne kritike 19. in 20. stoletja, ki je še vedno strogo ločevala med trivialno, t. i. množično kulturo, in elitno kulturo kot vsem estetskim in moralno najboljšim, kar proizvaja človeštvo (Juvan 2006: 24). V sodobnosti so se vrnile k svojim izvorom, kar so v preteklih petnajstih letih obravnavali nekateri slovenski raziskovalci (Grosman 2004, Juvan 2006, Potocco 2012, Virk 2007 in 2008). Čeprav je bila v dvajsetem stoletju paradigmatska izmenjava med kulturnimi študijami in literarno vedo do neke mere recipročna, se je sredi devetdesetih let pokazal »razbojniški« značaj kulturnih študij (Pužar 2010).1 Leta 1993 je Ameriška zveza za primerjalno književnost izdala Bernheimerjevo poročilo, v katerem je pozvala k spoju primerjalne književnosti in kulturnih študij. Po Virku (2007) se je takrat pričel kulturološki obrat v primerjalni književnosti, ki se je poleg kulturnih razpustila tudi na prevodne študije (Virk 2007: 27). Šlo je za odziv na »permanentno krizo literarne vede« (Juvan 2006: 15), ki se je zgodil v kontekstu naraščajoče kulturne, ideološke, rasne in spolne pluralizacije in hibridizacije ameriške družbe. K vzrokom, ki so ta obrat pogojevali, sodijo tudi: razvoj literarne teorije pod vplivom francoskega poststrukturalizma, upad prestiža besedne umetnosti, ki je postala le eden od načinov potrošnje časa in denarja ter konec velikih pripovedi, ki ni pomenil le odpora do urejenih in zaključenih literarnih pripovedi, ampak tudi legitimacijsko krizo znanja, ki so ga pričele obvladovati mednarodne institucionalne zahteve po njegovi uporabnosti in racionalizaciji, kar je literarno vedo postavilo v nehvaležen položaj (Juvan 2006: 27-54). Čeprav so slovenski raziskovalci opozarjali na nujnost literature in vrednost literarne vede (Juvan 2006: 51-54) ter zagovarjali njeno upravičenost kot samostojne discipline in kot posebnega raziskovalnega področja (Virk 2007: 37, 50), so hkrati pozivali k rekonstrukciji njenega znanstvenega in pedagoškega polja v skladu s kulturologijo (Juvan 2006: 18). Pokazali so, da so kulturološke metode tudi moderne metode literarne vede (Grosman 2004, Virk 2008, Potocco 2012). V nadaljevanju predstavljam nekaj segmentov kulturološko-literarnega metodološkega spoja in osvetljujem, kako le-ta nadgrajuje tradicionalno literarno teorijo. 2 Kulturologija in tradicionalna literarna teorija Prva razlika med kulturološkim pristopom in tradicionalnim literarnoteoretskim pristopom h književnosti, ki jo obravnavam, je kategorija širine. Kulturološki 1 Kulturne študije so »disciplinirana protidisciplina, /katere/ metodološka narava je piratska, /saj/ »krade« koncepte /in se povrh še/ avanturistično zabava, a obenem ostaja nevarna /.../, transformativna /.../, romantična /.../, pogumna /.../, kritična /.../, oportunistična /.../ in skup-nostna /.../« (Pužar 2010: 196). — 47 — P rimož Mlačnik pristop h književnosti je širši od pristopa literarne teorije, od katere se sicer lahko precej nauči, predvsem iz morfoloških in aksioloških razčlenitev literarnega dela, tj. prek poznavanja notranje in zunanje zgradbe besedila in sestavnih elementov oblike, snovi, stila, vsebine, tipologije besedne umetnosti, tem, motivov, tipologije bralcev ter načel vrednotenja v literarni vedi (Kos 1995: 18). To pomeni, da lahko kulturološki pristop vključuje metodološko-teoretske postopke in enote analize kot tudi spoznanja literarne teorije in ugotovitve literarne zgodovine, vendar pri vsem tem ne ostaja na ravni notranje in zunanje zgradbe besedila. Kulturološki pristop h književnosti naj bi upošteval temeljno načelo, ki so ga izpostavili Raymond Williams in drugi očetje britanskih kulturnih študij, da literarnih del ne moremo obravnavati ločeno od določene kulture, od družbenih in ekonomskih razmerij, v katerih so dela nastala (Stankovic 2002: 19). Če h književnosti pristopamo kulturološko, pomeni, da vse, s čimer se ukvarja literarna teorija, kontekstualiziramo; posamezno literarno delo obravnavamo celostno, s pojavi, ki ga pogojujejo in presegajo - od družbenoekonomskih razmerij, avtorjevega biografskega konteksta, prek pomena jezika v literarnem delu, do publikacije, distribucije in potrošnje knjige ter v najsplošnejšem, z načinom in s postopki samega branja kateregakoli literarnega dela in branja določenega literarnega dela. Medtem ko tradicionalna literarna teorija bistvo literarnega dela razčleni in strukturira navznoter (Kmecl 1995: 9-14, Kos 1995: 89-143), namreč po t. i. literarni globini in širini,2 kulturne študije to počnejo navzven, po prostorsko-ča-sovni globini in širini. Tako skušajo izpostaviti družbeno-zgodovinske razsežnosti in kulturno zasnovo literarnega bistva, ki ni negibno - spreminja se v odnosu do prostora in časa ter glede na zorni kot, iz katerega ga opazujemo. Medtem ko lahko kulturološki pristop še vedno vključuje literarnoteoretske elemente, pa se mora glede na metodološka razhajanja med Birminghamom in Frankfurtom3 delno odpovedati dvojemu: predpostavki tradicionalne literarne teorije, da je naloga teoretikove hermenevtične prakse odkrivanje notranjega in prisotnega bistva literarnega dela ter vrednostnim sodbam literarnega dela, ki izhajajo iz tradicionalne literarne teorije. 2 Literarna teorija jemlje dobršen del svojega konceptualnega in epistemološkega besednjaka iz metafizike (od Aristotela do Heideggerja) ter kot takšna daje prednost prisotnemu in bi-vajočemu (Kos 1995: 49), do katerega je v kritiki logocentrizma neizprosen Jacques Derrida (1998). To pomeni, da literarna teorija bistvo »išče« z razslojevanjem in razčlenjevanjem besedila, pri čemer zapostavlja nejezikovne dejavnike. Takšen primer je Kmeclova uvodna razprava o pomenu literarne teorije (Kmecl 1995: 9) in pa Kosova razprava o nemimetičnosti modernistične književnosti, v kateri domnevno prevlada estetska nad spoznavno komponento (Kos 1995: 35). 3 Avtorje obeh šol zaznamuje metodološka interdisciplinarnost in neenotnost paradigmatskih predpostavk. Oboji združujejo teoretsko in empirično raziskovanje, pri čemer avtorji britanskih kulturnih študij uporabljajo etnografske metode (holistično razumevanje kulturnih fenomenov), metode analize tekstov (razumevanje razmerij moči, ki so vpisana v pomene, ki jih generirajo besedila) in recepcijske študije (analiza tekstovnih pomenov, ki krožijo med občinstvom) (Barker 2000 v Stankovic 2000: 61), avtorji Frankfurtske šole pa se opirajo predvsem na filozofijo (Heglovo dialektiko) in psihoanalizo (Debeljak 2002: 73). Zadnje lahko pomeni tudi to, da se bistvo besedila tvori prek nasprotij oziroma da so kritičnemu bralcu ob upoštevanju kategorije nezavednega dani zgolj manifestativni pomeni, ki prekrivajo latentne strukture. - 48 --Slavia Centralis 2/2019 Kulturistike - kulturološka branja beletristike Kulturološki pristop ne more presojati književnosti z vidika tradicionalne literarne teorije, saj z vidika kulturnih študij ni niti kakovostnih niti nekakovostnih žanrov, ni dobre in slabe ter visoke in nizke literature. Kulturologi ne moremo ponavljati zgodovinskih napak britanskih konservativnih literarnih kritikov4 in razlikovati med elitno in popularno književnostjo. Tudi plehka, množična, trivialna, »neresna« književnost je kulturno posredovana književnost, ki je bogat vir reprezentacij kulturnih vzorcev, praks, identitet, idej in razmerij med različnimi družbenimi skupinami. Po drugi strani pa ni niti nujno niti mogoče, da bi se odpovedali kritičnemu branju in razsojanju. Splošen raziskovalni etos, na katerem temelji kulturološki pristop, je političen: daje glas izključenim, raziskuje in razume tisto, kar je spregledano in zapostavljeno, ter sprevrača zdravorazumske interpretacije kulturnih fenomenov. Izpostavlja razmerja, ki niso očitna. V skladu s tradicionalno literarno teorijo se bistvo literarnega dela vzpostavlja v odnosu do različnih teoretskih in kritiških branj (Kos 1995: 25-48), pri čemer pa ni povsem jasno, ali bralec bistvo samo razbira glede na različne referenčne teoretske kode ali pa ga aktivno soustvarja. Literarno bistvo, ki je občasno zamenljivo z umetniško lepoto (Kos 1995: 41), je zasnovano skozi estetsko, spoznavno in etično razsežnost literarnega dela. Te tri sestavine so v literarni teoriji precej jasno opredeljene: nanašajo se na čutne, spoznavne in idejne učinke in razmerja literarnega dela. Vedeti moramo, da ne gre za nevtralne, ampak za kulturno pogojene razsežnosti, katerih pomen opredeljuje večinska in dominantna kultura. To pomeni, da bodo bralci z različnimi socialnimi, verskimi, etičnimi, razrednimi in rasnimi ozadji literarno bistvo interpretirali različno, torej še na veliko več načinov, kot bi lahko sklepali glede na Hallovo klasifikacijo treh tipov občinstva oziroma načinov branja (Stankovic 2002: 38).5 Specifičen metodološko-raziskovalni okvir kulturološkega pristopa pa se razlikuje glede na to, ali kot analitiki in interpreti dajemo prednost estetski (čutnim občutkom in estetskim doživljajem lepega ob branju literarnega dela), spoznavni (prek literature spoznavamo stvarnost) ali etični razsežnosti literarnega dela (temu, kar vpliva na bralčevo vrednostno razmerje do sveta, na želje, težnje, namene) oziroma kaj je za kontekst, v katerega se umešča literarno delo, bistveno (Kos 1995: 27, 30, 35). V tem smislu je vsako kulturološko branje tudi partikularno in ne more biti povsem objektivno. Zato je toliko bolj pomembna refleksija lastne pozicije, ki ni nikoli dokončna. Kulturološki bralec se mora vnaprej odreči strinjanju o obstoju ene ultimativne resnice in odkrivanju notranjega bistva literarnega dela. 4 Kulturne študije namreč izhajajo iz dediščine britanskih literarnih kritikov, ki so kot največje probleme moderne kulture in literature izpostavljali njuno duhovno obubožanost, dekadenco in banalnost (Stankovič 2002: 14). 5 Klasifikacija Stuarta Halla temelji na predpostavki, da je značaj vsakega sporočila poli-semičen in da je njegov pomen bolj kot od sporočevalca, ki pomen zakodira, odvisen od naslovnika, ki pomen odkodira. Po Hallu obstajajo trije prevladujoči načini odkodiranja oziroma branja tekstov. Če naslovnik razume sporočilo v skladu z referenčnim kodom proizvajalca sporočila, je branje dominantno-hegemonsko; če naslovnik dvomi o konsistentnosti proizvajalčevega koda, je branje pogajalsko; če pa naslovnik pomen sporočila odkodira glede na alternativen referenčni okvir, je branje opozicijsko (Turner 1996 v Stankovic 2002: 38). — 49 — P rimož Mlačnik 3 Filozofsko-teoretske osnove kulturnih študij in sodobne literarne vede Kulturološki pristop se od tradicionalne literarne teorije skratka razlikuje po tem, da literarna dela kontekstualizira, njihovo bistvo pojmuje na neesencialističen način ter zagovarja, da pomeni, ki jih literarna dela ustvarjajo, niso nikoli dokončni. Kulturološki pristopi k literaturi v preoblikovani shemi komunikacijskega modela avtor (kontekst) - delo (tekst) - občinstvo naslavljajo vse tri kategorije prek treh prevladujočih kvalitativnih metod: etnografska metoda celostno obravnava vse kulturne značilnosti okolja, iz katerega izhaja avtor; analiza tekstov, ki izhaja iz poststrukturalizma, se ukvarja z odnosom med pomeni in razmerji moči; recepcijske študije pa se ukvarjajo z množico različnih branj (Barker 2000 v Stankovic 2002: 61). Enaka trodelna shema je skupna tudi modernim metodam literarne vede, s katerimi si kulturne študije delijo skupne filozofsko-teoretske tokove (Virk 2008: 8-9). Na ravni analize pomenov literarnega dela si kulturologija in sodobne literarne vede delijo avtorje francoskega (post)strukturalizma, Lacanovo psihoanalizo in dekonstrucijo. S kontekstom se poleg sociološke, psihološke, biografske, psihoanalitične metode ukvarjajo teorije ideologije. V polju recepcijskih študij pa metode sodobnih literarnih ved dopolnjujejo filozofsko-teoretske tokove, ki si jih izposoja kulturološki pristop k literaturi. Oglejmo si nekaj primerov, ki skozi različne paradigmatske tradicije reflektirajo estetsko, spoznavno in etično razsežnost literarnega dela. 3.1 Poststrukturalizem Delo francoskih poststrukturalistov je v kulturoloških pristopih še vedno pomembno za razumevanje neesencialnosti oziroma konstruktivnosti leposlovnih del, saj se ukvarja z zagatami, ki jih pred analitika postavljajo ločnice med modernistično in postmodernistično, žanrsko in nežanrsko ter manjšinsko in svetovno književnostjo. Glede na (post)strukturalistično misel so to namreč zgolj manifestativne ravni latentnih struktur, oblikovanih kot matrice temeljnih binarnih opozicij, ki pomena ne strukturirajo na vrednostno nevtralen način, temveč v skladu s prevladujočimi družbenimi vrednotami, praksami in razmerji moči. Temeljno gonilo neesencialističnega pristopa k literaturi, ki je skupen kulturo-loškemu pristopu in sodobni literarni vedi, izhaja iz Nietzschejeve kritike metafizičnega pojmovanja izvora in resnice, ki je napajalo tudi teorijo Michela Foucaulta. Dekonstrukcija je »kritična metoda branja filozofskih in teoretskih besedil /Derri-daja/, ki je /.../ omogočila, da v metafizičnem iskanju bistev razkrijemo nerazrešljiva protislovja« (Juvan 2006: 35). Derrida v svojem delu pokaže, da jezikovni pomen ni stalen; ne le, da nima izvora, ampak se tudi nenehno spreminja - medbesedilno in medčasovno. Po Derridaju se adornovsko vztrajanje v neidentiteti razkriva kot to, kar je, nič več in nič manj kot drža. Neidentiteta je po Derridaju votlo bistvo vsakega besedila, pred katerim se bralec znajde kot deželan iz Kafkove parabole Pred zakonom. Po Derridaju je namreč bistvo literarnega besedila to, da je nebistveno in kot Kafkov zakon neidentično samo s seboj. Zakon, ki deluje v književnosti, je zakon razlike, ki odlaga in prelaga pomen na druga besedila, s katerimi lahko bralec interpretira izvirnik. Neesencialnost pomena v besedilu pa vsebuje - 50 --Slavia Centralis 2/2019 Kulturistike - kulturološka branja beletristike tudi druge implikacije, namreč da je potrebno vsako besedilo razumeti skupaj z nelingvističnimi dejavniki, kar avtorju sicer odvzame avtonomijo, vendar hkrati opozarja, da poleg avtorja pomen besedila, kot Zakon v Kafkovi paraboli, varuje sistem mogočnih vratarjev: uredniki, založniki, kritiki, akademiki, knjižničarji itd. (Derrida 1991: 181-220, Derrida 1998). Foucault pri tovrstnem razumevanju literarnega bistva napravi še korak dlje. Mladi Foucault se je, podobno kot Theodor Adorno, ukvarjal z vprašanjem utopične in emancipatorne moči književnosti. Dojemal jo je kot protidiskurz in kot prostor emancipacije, svobode ter transgresije, prek katerega radikalno izstopamo iz prostora zahodne metafizike (Širca 2010), ki daje prednost prezenci in logosu (Derrida 1998). V tem prostoru naj bi se prepustili toku nerazuma, »nasilju pisave«, bodisi blagozvočnemu bodisi absurdnemu ritmu gibanja označevalcev, ki trka in prestopa pragove meje zunanjosti in notranjosti, prek katerih se avtor in bralec kot subjekta razpršita, izgineta in iz tega procesa izstopata drugačna ter preobražena. Foucault je kasneje pod vplivom svojih arheoloških raziskav sklenil, da se spoznavnih, etičnih in estetskih razsežnosti literarnega dela ne drži nikakršna emancipatorna moč. Književnost je le diskurz med diskurzi, niz institucionaliziranih vrednot in praks, med katerimi je tudi avtor zgolj proizvod razmerij moči in diskurzov, ki ga določajo kot v specifično okolje umeščenega posameznika. Pisanje torej ni več akt osvobajanja in prestopanja pragov, temveč je zgolj ena od praks, ki v določenem narativnem kodu oziroma literarni obliki reproducira že obstoječe ideologije, pri katerih ima avtor navsezadnje manjšo vlogo, saj še zdaleč ni edini, ki besedila avtorizira (Freudlieb 1995, Širca 2010). Delo empiričnega sociologa Pierra Bourdieuja stežka umestimo v poststruk-turalizem, čeprav proučuje strukture, ki strukturirajo. Za kulturološke pristope k literaturi je lahko pomembno, saj s konceptom habitusa osvetljuje fiziološko stran Focaultovega diskurza, prek teorije literarnega polja pa diskurz presega. Na primeru Bourdieujevih raziskovanj lahko pokažemo, da sta etična in spoznavna razsežnost že konstitutivni pogoj za estetsko razsežnost, kar ponazarja pojem habitusa. Količina spoznanja in kvaliteta občutenja sta odvisni od količine in kvalitete nakopičenega dela oziroma kapitala, od trajnih umskih in telesnih (pre) dispozicij, ki jih posameznik akumulira v procesu akulturacije (Bourdieu 1986: 17-18). Bourdieu namreč trdi, da poleg ekonomskega kapitala obstajajo tudi socialni, politični in kulturni kapital, ki se prav tako pojavljajo v materialnih, simbolnih - za naš kontekst najpomembnejših - utelešenih oblikah. To pomeni, da so družbena razmerja utelešena v posamezniku in da imajo posamezniki iz različnih okolij in družbenih slojev različne okuse, znanja, vrednote in težnje. Po Bourdieuju literaturo čutimo, spoznavamo in vrednotimo le v skladu z lastnim habitusom, ki ga le delno sestavlja tisti del simbolnega kulturnega kapitala, pridobljenega v procesu institucionalnega izobraževanja, čeprav se naš habitus hkrati dopolnjuje in spreminja. Ta protisubjektivna obravnava posameznika kaže, da literarno delo ni zgolj proizvod ustvarjajočega in reflektiranega delovanja posameznikov (Stan-kovic 2005: 53), poleg raziskovanja konteksta (avtorja) pa je lahko uporabna tudi pri analizi literarnih reprezentacij (npr. telesnih praks in sociolektov). Iz habitusa izhajajoče dojemanje literature pa je zgolj fragment Bourdieujeve sistemske teorije literature, ki temelji na ideji proučevanja literarnosti, tistega, kar — 51 — P rimož Mlačnik literaturo kot umetniški diskurz ločuje od drugih diskurzov (Virk 2007: 109).6 Zato Bourdieu piše o literarnem polju, »tj. o sistemu ustanov, diskurzivnih praks, habitusov, miselnih predpostavk in metajezika, v katerem leposlovje nastopa kot avtonomna, avtentična, poetična in imaginativna jezikovna ustvarjalnost« (Bourdieu 19967 v Juvan 2006: 214). Zato je Bourdieujev pristop k literaturi v posebnem odnosu do tridelne raziskovalne sheme, ki si jo delita kulturologija in literarna veda. Če se v njegovi teoriji osredotočamo bolj na kontekstualne poudarke, ki so osrediščeni s pojmom habitusa, je zaradi nasprotovanja subjektivizmu in zaradi družbene determiniranosti literature njegova teorija vzporedna teorijam ideologije in teorijam diskurzov. Če pa literaturo obravnavamo kot literarno polje, Bourdieujeva teorija preči tako kontekstualne študije, metode besedil, saj z ozirom na literarnost presega teorije ideologije in teorije diskurzov in proučuje tisto, kar je literaturi lastno. Primer kulturološkega pristopa, ki analizira kontekstualne značilnosti literarnega dela v razmerju do njegove vsebine in oblike ter se osredotoča na univerzalno politično opolnomočenje, je koncept manjšinske književnosti. Manjšinska književnost je eklatanten primer kulturološkega pristopa zaradi proučevanja vezi med reprezentacijami in razmerji moči v danem zgodovinskem kontekstu. Študija vsebuje bogato analizo avtorjevega medkulturnega položaja, pri čemer upošteva celotno literarno polje. Gre za koncept, ki ga ob vnovičnem branju Franza Kafke, praškega pisatelja mnogoterih identitet, začrtata Gilles Deleuze in Felix Guattari. Njuna opredelitev značilnosti manjšinske književnosti namreč upošteva kompleksna razmerja med avtorjem in jezikom v odnosu do razmerja med manjšinsko in večinsko kulturo (večkulturna Praga, nemščina kot jezik izobraževanja in poslovanja, uradniške institucije Avstro-Ogrske, kapitalizem in zavarovalnice, češki nacionalizem, antisemitizem). Manjšinska književnost je književnost, ki jo piše manjšinska kultura v jeziku večinske kulture. To lingvistično prilagajanje in transfer se manifestirata v osiromašenem jeziku, v detemporalizaciji in deteritorializaciji notranje zgradbe literarnega dela ter v kolektivnosti in političnosti subjektivnega izjavljanja glavnih protagonistov, ki skušajo razrešiti družbeno proizvedene med-generacijske konflikte (Deleuze in Guattari 1995).8 Koncept manjšinske književnosti pa je uporaben tudi v sodobnih literarnih razpravah. Prek preobračanja in analiziranja binarnih nasprotij - kot dekonstrukcijskih pogojev za kulturološko branje, ki se odreka ultimativni resnici ter notranjemu bistvu literarnega dela, bi lahko trdili, da je manj šinska književnost v resnici svetovna literatura. Izkustvo marginalnosti, drugosti in izgubljenosti postaja danes domače vedno večjemu številu ljudi zaradi številnih razlogov, ki ljudi bodisi deteritoriali-zirajo bodisi detemporalizirajo, jih materialno ali simbolno razlaščajo. V tovrstnem pogledu je jasno, da razmerja med estetsko (čutno), spoznavno (kognitivno) in 6 Obstaja tudi ideja, da je literatura osrednji diskurz med diskurzi, saj je edina čista repre-zentacija, zaradi česar je nad kulturo in ideologijo (Riffaterre 1995 v Virk 2007: 113). 7 The rules of art: genesis and .structure of the literary field (1996). 8 Manjšinsko književnost so teoretsko z enako mero posvojile kulturne študije in postkolo-nialne študije zaradi nekaterih poststrukturalističnih premis, ki analizirajo razsrediščenje subjekta, pomena ter nehieararhično organizacijo vednosti, naslavljajo razmerje med hibrid-nostjo in kolonializmom ter dajejo politično oporo ideji o večkulturni družbi. - 52 --Slavia Centralis 2/2019 Kulturistike - kulturološka branja beletristike etično (ideološko ali vrednostno) vlogo in razsežnostjo literarnega dela, kot jih zarisuje tradicionalna literarna teorija, niso izključujoča, ločena in nevtralna. Ker manjšinska književnost analizira različne literarne elemente v Kafkovi literaturi, ki bralcu onemogočajo zavzemanje subjektnih pozicij (t. i. linijo bega), se navezuje na eno od temeljnih vprašanj, ki jih postavljajo teorije ideologije - kako ubežati ideološki interpelaciji. Ker manjšinska književnost teoretsko-pragmatično temelji na pomembni vlogi, ki jo pripisuje ponovnemu branju, pa se po objektu proučevanja približa tudi recepcijskim študijam. 3.2 Teorije ideologije V kulturnih študijah 20. stoletja je na preučevanja kulturnih, v našem primeru literarnih fenomenov, ključno vplivala misel Karla Marxa, Theodorja Adorna, Gyorgyja Lukacsa, Louisa Althusserja in drugih teoretikov, ki so poudarjali vlogo ideoloških komponent popularne in klasične kulture oziroma literature pri preprečevanju univerzalne emancipacije, proizvodnje odtujitve in reprodukcije nepravičnih družbenih razmerij (Debeljak 2002 v Debeljak idr. 2002: 73-94). Podobno kot v primeru Bourdieujeve teorije, kjer so družbena razmerja vpisana v posameznikov habitualno določen okus (estetsko doživljanje), je v estetski teoriji, ki izhaja iz marksizma, znana teza, da so družbena razmerja vpisana v estetsko razsežnost literarnega dela (slog, pisava). V teoretski diskusiji o utopičnem potencialu modernistične književnosti sta jo različno zagovarjala Adorno in Lukacs. Adorno je dajal prednost estetski razsežnosti kot avtonomnemu območju, ki ga ne smemo razlagati prek spoznavnih in ideoloških učinkov, Lukacs pa je estetsko formo razumel kot neposredno ideološko preslikavo, katere spoznavna vloga je premosorazmerna s kakovostjo posnemanja. Adorno je verjel v utopični potencial umetniškega in abstraktnega leposlovja, v katerem je videl pribežališče pred zatiranjem, jezik, ki si ga ni mogoče enoznačno ideološko prisvajati. V modernističnih tehnikah potujitve (ekspresionistični izrazi, tok misli, samonanašalnost, polisemičnost) je prepoznaval utopično formo, ki zahteva in ustvarja kritičnega in razmišljujočega bralca. Namesto ideološkim razsežnostim književnosti je dajal prednost estetski razsežnosti, ki pa je ne smemo enačiti z literarnim bistvom. Ker je bistvo zaradi kameleonskega značaja jezika nereprezentativno, ga je nesmiselno iskati, saj vsaka demistifikacija in dekonstruk-cija (marksistična, feministična, poststrukturalistična, psihoanalitična) literarno delo namreč razvrednotita in estetsko izkušnjo podredita ideološki klasifikaciji, prek katere se racionalna misel vrača k mitološki misli (Adorno 1997 in 1999).9 Lukacs je imel do modernistične književnosti precej bolj kritičen in distopičen odnos. V popačeni estetski formi ni prepoznaval prostora svobode pred zatiranjem. 9 Vračanje k mitološki misli je namreč hrbtna stran dialektičnega procesa razsvetljenske dominacije, ki skuša nekonceptualno in kaotično, »naravno« resničnost ukrotiti z jezikom kot primarnim sredstvom za normalizacijo in nadzorovanje narave in z domnevno nevtralnimi ter objektivnimi koncepti ter teorijami. Po Adornu je tudi literarno delo proizvod dialektike racionalnosti - vsako je obteženo s prvinskim jezikovnim »prevarantstvom«, ampak prav tista potencialnost novih pojmovanj, nabor drugačnih možnosti, ki ga vsebuje, bi morala po Adornu ostati avtonomna in negativna - neidentična in akategorična (Stewart 2006: 9-25). — 53 — P rimož Mlačnik Kot Adorno je tudi on izpostavil zavajajoč značaj književnosti, vendar ga ni povezal z univerzalnim značajem jezika, temveč s partikularnostjo modernistične estetske oblike, ki je zavajajoča, solipsistična ter odtujujoča, saj mistificira družbena razmerja, ki bi jih književnost po Lukacsu morala obelodaniti skozi realistični prikaz obstoječih družbenih razmerij in ne prek njihovega estetskega popačenja. Po Lukacsu je abstraktna, umetniška, fantastična in ekspresionistična književnost nihilistična, saj proizvaja odtujenega in dekadentnega bralca, ki se ni sposoben na aktivističen način spoprijeti z nepravično resničnostjo, z resničnostjo, ki jo najbolj odraža prepad med revnimi in bogatimi. Čeprav je Lukacs verjel v utopični potencial književnosti, je le-tega pripisoval realizmu, kar pomeni, da je dajal prednost estetski kategoriji, ki na najbolj približen, mimetičen način vsebuje spoznavno razsežnost in zagovarja tako vlogo književnosti. Lahko bi rekli, da je pri tem spregledal prav to, kar je poudarjal Adorno, namreč da so družbena razmerja že v osnovi popačena z jezikom. To pomeni, da je »realistično« prikazovanje obstoječe dejanskosti vselej ideološko in da onemogoča spoznavanje objektivne resničnosti. V tem smislu ima več spoznavnega potenciala književnost, ki prek estetske mnogoterosti prikazuje resničnost na neobičajen način (Lukacs 1963: 47-91). O literaturi kot o estetski obliki, ki je določena z ideologijo, so pisali tudi Althusser, Etienne Balibar, Pierre Macherey in Michel Pecheux (1980). Althus-serjeva teza, iz katere izhajajo tudi njegovi učenci, je bila, da je literatura le del kulturnega ideološkega aparata (države), ki prek kategorije imaginarnega bralca interpelira v vnaprej dane subjektne pozicije, ki onemogočajo razumevanje celote resničnih (in nepravičnih) družbenih razmerij. Po althusserjancih je diskurz neločljiv od ideologije, bralčevo estetsko doživljanje, ki se vzpostavlja prav tam, kjer deluje ideologija, pa ji je povsem podrejeno (Pecheux 1980: 123). Teorije ideologije torej ne ločujejo med estetskimi in ideološkimi razsežnostmi literature. Literarni učinek je a priori ideološki učinek, ker se konstituira kot kompleksen učinek, ki »imaginarno razrešuje neko protislovje« (Balibar in Macherey 1980: 261), in ker bi rad, da ga prepoznamo kot »literarni učinek«. 3.3 Recepcijske študije O omejitvah althusserjanskega razumevanja literature v razmerju do estetskega in imaginarnega pišeta Hans Robert Jauss (estetika recepcije) in Wolfgang Iser (estetika učinkovanja), temeljna avtorja konstanške šole. Njuni usmeritvi skušata razumeti pomensko učinkovanje literature v različnih zgodovinskih obdobjih in družbenih okolij, s čimer pokažeta, da so ideološke razsežnosti literature le del njenega učinkovanja (Virk 2008: 213). Namen estetike recepcije je premostiti prepad med zgodovinskim in estetskim, ki se v kulturološkoraziskovalnem okviru nanaša na vez med delom in občinstvom.10 Jauss to stori z rekonstrukcijo literarne zgodovine prek nekaterih 10 Estetika recepcije je do neke mere združljiva s konceptom krogotoka kulture, ki so ga obliko -vali Paul du Gay, Hall in njuni sodelavci, ki so trdili, da pomeni kulturnih artefaktov nikoli niso končni, saj se sočasno predstavljajo skozi oblikovanje in oblikujejo skozi predstavljanje na ravneh proizvodnje, potrošnje, identitete in regulacije (Stankovic 2006: 105-107). - 54 --Slavia Centralis 2/2019 Kulturistike - kulturološka branja beletristike ključnih poudarkov, ki so v skladu z neesencialističnim razumevanjem literature: s prehodom od zgodovinskega objektivizma do estetike recepcije, s preseganjem psihologizma, s prisojanjem umetniške vrednosti glede na bralčeve horizonte pričakovanj, s preseganjem metafizičnega pojmovanja bistva, s pojmovanjem literarnega dela kot dogodka, s sinhrono-diahronim proučevanjem, z upoštevanjem družbene vloge literature (Jauss 1970 in 1980 v Virk: 218-220). Iserjeva estetika učinkovanja izhaja iz ideje o pomenski nedoločenosti dela, zaradi česar je potrebno analizirati razmerje med delom in pomenodajalcem (bralcem), kar se ujema s Hallovima postulatoma odkodiranja in reprezentacije. Namen estetike učinkovanja je, da »/p/ri bralcu analizira čustvene pomene, pri besedilu pa jezikovni sestav, nato pa skuša v besedilu odkriti tisto strukturo, ki proizvaja pomen« (Virk 2008: 223). Pomen je zato, kot pri althusserjanskem branju, v območju imaginarnega, saj se le posredno nanaša na referenčne okvirje literarnega dela. Vendar pa pri Iserju imaginarno ni več ideološko naddoločeno, temveč ga lahko dojemamo v smislu »nedokončne fluidnosti, nenehnega postajanja skozi logiko določljivega« (Castoriadis 1997 v Potocco 2012: 17). Jauss in Iser literaturo osvobodita ideološke določenosti, saj v njuni teoriji literatura ni več ideološka preslikava. Ker nastaja pomen v t. i. polju imaginarnega, se med literarnim delom in bralcem še vedno preigravajo različne ideologije in subjektne pozicije, ki pa jih bralec, v kolikor ga ne obravnavamo kot pasivni objekt podrejanja, ne zaseda v celoti. Premisa, ki skozi recepcijske študije poveže vse tri elemente kulturološko-literarne raziskovalne sheme in zaokroži Hallov krogotok kulture, je, da bralci v različnih družbenih položajih, kulturnih okoljih in časovnih obdobjih berejo literaturo bodisi odčarano bodisi utopično. 4 Zaključek V članku ugotavljamo, da kulturološka branja literature niso lastna le kulturologiji, temveč tudi sodobni literarni vedi, s katero si delita trodelni raziskovalni model. Različne segmente tega modela (kontekst/avtor, tekst/literarno delo, občinstvo/ bralec) analizirajo skupni filozofsko-teoretski tokovi poststrukturalističnih teorij, Frankfurtske šole, teorij ideologij in recepcijskih študij, ki rahljajo in politizirajo esencialistično tradicionalno literarno teorijo. Eklektična zmes omenjenih teoretskih izhodišč kaže, da so razmerja med spoznavno, etično in estetsko razsežnostjo v literaturi kompleksna in prepustna. Če piratske kulturne študije jemljejo literarni vedi avtonomnost, literaturi pa njen čar, medsebojna izposoja konceptov kaže na to, da tudi kulturne študije izgubljajo lasten predmet proučevanja oziroma da se področje teoretsko izčrpava in morda vstopa v obdobje permanentne krize, ki zahteva nov paradigmatski preskok. LITERATURA Theodor ADORNO, 1999: Beležke o literaturi. Ljubljana: Cankarjeva založba. - -, 1997: Prisms. Cambridge; London: MIT PRESS. —, 1972: Žargon pravšnjosti. Ljubljana: Cankarjeva založba. — 55 — P rimož Mlačnik Louis ALTHUSSER, Etienne BALIBAR, Pierre MACHEREY in Michel PECHEUX, 1980: Ideologija in estetski učinek. Ljubljana: Cankarjeva založba. Pierre BOURDIEU, 1986: The Forms of Capital. Handbook of Theory and Research for the Sociology of Education. Ur. John Richardson. Westport, CT: Greenwood. 241-58. Aleš DEBELJAK, 2002: Birmingham in Frankfurt: vrt kulturnih študij s potmi, ki se razhajajo. Cooltura: Uvod v kulturne študije. Ur. Aleš Debeljak in drugi. Ljubljana: Študentska založba. 71-120. Gilles DELEUZE in Felix GUATTARI, 1995: Kafka: za manjšinsko književnost. Ljubljana: Literarno-umetniško društvo Literatura. Jacques DERRIDA, 1991: Acts of Literature. New York: Routledge. —, 1998: O gramatologiji. Ljubljana: Analecta. Dieter FREUNDLIEB, 1995: Foucault and the Study of Literature. Poetics Today 16/2, 301-344. Meta GROSMAN, 2004: Književnost v medkulturnem položaju. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. Marko JUVAN, 2006: Literarna veda v rekonstrukciji: uvod v sodobni študij literature. Ljubljana: Literarno-umetniško društvo Literatura. Matjaž KMECL, 1995: Mala literarna teorija. Ljubljana: Mihelač in Nešovic. Janko KOS, 1995: Očrt Literarne teorije. Ljubljana: DZS. Georg LUKACS, 1963: The Meaning of Contemporary Realism. London: Merlin Press Limited. Marcello POTOCCO, 2012. Nacionalni imaginariji. Literarni imaginariji. Različice nacionalnega poziva v literaturi in literarnih kontekstih. Ljubljana: Pedagoški inštitut. Aljoša PUŽAR, 2010. Piratical Cultural Studies: Transgressive Individualism Reconsidered. Cultural Studies « Critical Methodologies 10/3, 187-198. Peter STANKOVIC, 2002: Kulturne študije: pregled zgodovine, teorij in metod v Cooltura: Uvod v kulturne študije. Ur. Aleš Debeljak in drugi. Ljubljana: Študentska založba. 11-70. —, 2006: Politike popa: Uvod v kulturne študije. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. Martin STEWART, 2006: Literature and the Modern System of Arts: Sources of Criticism in Adorno. Adorno and Literature. Ur. David Cunnigham in Nigel Mapp. London, New York: Continuum. 9-25. Alen ŠIRCA, 2010: Foucaultovi pogledi na literaturo. Primerjalna književnost 33/1, 41-61. Tomo VIRK, 2007: Primerjalna književnost na prelomu tisočletja: kritični pregled. Ljubljana: Založba ZRC SAZU. —, 2008: Moderne metode literarne vede in njihove filozofsko-teoretske osnove. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. CULTURISTIX - CULTUROLOGICAL READINGS OF BELLES LETTRES In the article, we present the philosophical-theoretical currents that contributed to culturologi-cal shifts in literary theory in the last decade of the twentieth century as a response to the crisis of literary science. In addition to the postmodern epistemological shift and the crisis of the legitimisation of knowledge, one of the factors that contributed to the culturological reconstruction of literary science was the essentialist traditional literary approach to literature, which was rendered obsolete in the face of new social and political developments. - 56 --Slavia Centralis 2/2019 Kulturistike - kulturološka branja beletristike The universal premise on which culturological readings of literature are based includes the distinction between popular and elite literature, latent social structures that are present in the literary work, the authorial position of the writer, and the relativity of the literary essence. The primary feature of the culturological approach to literature is the comprehensive contextualisation of the literary work. Culturological readings orient the literary essence outwards (towards socio-economic relations, biographical elements, publication, distribution, consumption, and reception), while traditional literary theory orients the literary essence inwards (towards literary depth and width). These premises are common to culturological and contemporary literary approaches, both of which make use of the tripartite research model (context/author, text/literary work, audience/reader). We address the main components of this research model in an overview of several important post-structuralist theories (Jacques Derrida, Michel Foucault, Pierre Bourdieu, Gilles Deleuze, and Felix Guattari), the Frankfurt school's critical theory (Theodore Adorno and Gyorgy Lukacs), theories of ideology (Louis Althusser and his followers), and reception studies (Hans Robert Jauss and Wolfgang Iser). In the article, we also present convergences and divergences between these different theoretical-philosophical currents in terms of their relationship to the aesthetic, cognitive, and ethical dimensions of the literary work. — 57 — Konstrukcija ženskog identiteta u poeziji Tina Ujevica mlodarka tepavčevic Univerzitet Crne Gore, Filološki fakultet, Danila Bojovica bb, ME - 81400 Nikšic, migat@t-com.me - 1.01 Izvirni znanstveni članek - 1.01 Original Scientific Article - Nova prebiranja Ujevicevih besedil so omogočila analizo strukture jezikovnega diskurza o ženski in tudi analizo lingvističnih izrazov vrednostnih stališč o njej. V članku se avtorica posveti analizi ženske identitete, ki v kontekstu širšega diskurza osvetli številne podrobnosti Ujevicevih pogledov na ženske. S tem delom želimo izpostaviti pomembnost in vlogo ženske v njegovi poeziji in odstreti še en del njegove zapuščine. Od njegovih zgodnjih pesniških zbirk in rim do bolečih verzov in zrelih od so Ujeviceva dela prežeta z vilami in drugimi mitološkimi boginjami, ljubljenimi in nedosanjanimi ženskami, ki s svojo močjo vseprisotno -sti skupaj ustvarijo glas ženske. Definiranje tega harmoničnega zvoka številnih žensk se kaže kot neobhodni del naracije in nosilec sporočila poezije. New readings of Ujevic's texts have made it possible to analyse the structure of the linguistic discourse about women as well as the linguistic expressions of value-based attitudes toward them. In the paper, the author deals with an analysis of female identity, which in the context of the wider discourse illuminates many details of his views towards women. With this work we would like to point out the significance and role of women in Ujevic's poetry and reveal another segment of his poetic legacy. From his earliest poetry collections and initial rhymes, to the painful verses and mature odes, Ujevic's poems are full of numerous fairies, mythological goddesses, women who were loved and those with unfulfilled dreams, who through the power of omnipresence together constitute the voice of one woman. The defining of this harmonic voice of many women appears as an indispensable part of the narrative and the carrier of the poetic message. Ključne besede: Tin Ujevic, hrvaška literatura, ženska identiteta, ljubezen Key words: Tin Ujevic, Croatian literature, female identity, love Jer meni treba močna riječ, jer meni treba odgovor, i ljubav, ili sveta smrt Tin Ujevic: Svakidašnja jadikovka Uvod Univerzalnošcu raspona i koordinatama pjesničkog svijeta, ostvarenom sintezom modernog i klasičnog poetskog iskustva, rafiniranom formom, originalnom i suge-stivnom pjesničkom vokacijom poezija Tina Ujevica dostiže europsku razinu. Svoj — 58 — Konstrukcija ženskog identiteta u poeziji Tina Ujevica duh je bogatio na tekovinama udaljenih kultura, filozofiji religija i poetika i bio otvoren otkricima i stremljenjima ljudskog duha (Sang Hun Kim 2016: 103-110). Ovaj neobični boem podredio je svoj život pjesničkom stvaranju i stvaralačkoj slobodi. Klasik izvorne umjetnosti, strastveni esteta - skeptik i eklektik, erudita i zavjerenik mistike i tajne, pjesnik ljubavi i smrti, uspio je da ih pomiri u ljepoti kao njihovom jedinstvu i najvišoj emanaciji ljudskog duha. Tin nije bio jedinstven, bio je "pjesnik lirskih susreta i misaonih katarzi, otvoren svim doslusima od Sapfe do Verhaerena, senzibilan na stare i nove, estetske i misaone, naboje — od drevne Kine do evropskog modernizma, unanimista i futurista" (Šimundža 1982: 240). Život i djelo Tina Ujevica bili su u velikoj mjeri uvjetovani ne samo obilježji-ma njegovog mnogostranog duha nego i drugim moralnim i duševnim osobinama koje su tvorile njegovu sveukupnu ličnost. Ujevic je bio izuzetan po svemu - po svojim shvatanjima i životu, po svojoj viziji svijeta i moralnim načelima. On je veliki revolucionar u kome su sjedinjeni unutarnja snaga, emocionalnost, misaona zrelost, virtuoznost umjetnika, spiritualnost i kozmički osjecaj svijeta. Njegov je život gorak, dostojanstven, složen i nedokučiv. On je sazdan u znaku pobune protiv urodenih etičkih i estetičkih normi koje su sputavale misaoni i svaki drugi razvitak čovjekov, probijajuci tako nacionalne okvire da bi postao svjetski pisac (Markovic 1962: 483, 485-486). Skoro svi kritičari se slažu da je riječ o izuzetnoj ličnosti hrvatske kulture koja se svojim gradanskim statusom, ponašanjem, svojim idejama, cjelokupnim životom, izuzela od sredine u kojoj živi, ogradujuci se od drugih ljudi ironijom, in-telektualnom superiornošcu, ignoriranjem svakidašnjice i normi gradanskog života, boemskom ekstravagancijom.1 "Jedinstven u tom smislu u hrvatskoj književnosti prve polovice XX. stoljeca - i po tome nikome sličan - Ujevic je bio nošen ovim strujama: parnasovstvo i simbolizam (u prvoj fazi stvaranja), te ekspresionizam, simultanizam, kubizam, futurizam i nadrealizam (u kasnijim fazama)" (Stamac 2004: 77). Ujevic je univerzalni pjesnik svjetskih dimenzija, čiju poeziju karakterizira savršenstvo forme, misaonost, bogatstvo slika i zvonka muzikalnost. On "pripada onoj rijetkoj vrsti umjetnika koji, čim nešto dodirnu... odmah to i ožive. Bio pu-stolov i fanatik svoje umjetnosti, ponosni usamljenik osuden da živi dvostrukim životom - kao legendarni boem pred ljudima i kao kontemplativni sanjar u svojoj samoci. Tako je bio razapet njegov genije koji je nosio teret duha i života. Ovaj svetac poezije uvijek se sudarao sa stvarnošcu, pa opet nije postojao poklonik očajanja pred njom... Sve je kod njega s onu stranu uma u nadzemaljskim jezama i proročanskim grčevima, jer je bio alhemičar-pjesnik koji je od kamena pravio plamen" (Gajevic 1988: 280). 1 Pjesničko djelo hrvatskog pjesnika Tina Ujevica pobudivalo je u proteklim desetljecima veliku pozornost kulturne javnosti i književne kritike koja je bila motivirana ne samo literaturnim razlozima nego i potrebom da se pronikne u smisao jednog života koji je po mnogo čemu bio izuzetan - vidjeti detaljnije Gajevic 1988; Goranovic 2008: 17, 19, 335-344; Sabrana djela Tina Ujevica 1963-1966: 383-458, 457-484. Ljiljana Šaric i Ellen Veit napisale su bibliografiju radova o Tinu Ujevicu od 1981. do 2003. Bibliografija radova o Ujevicu do 1967. objavljena je u Sabranim djelima 1967 (Šaric 2006: 153-158). — 59 — Miodarka Tepavčevic Jezičko vrjednovanje - Ujevicev model žene Tin Ujevic nije uobičajen pjesnik, njegovo djelo je i danas više nego aktualno, a dijelom i neistraženo. Uzimajuci u obzir dosadašnje unekoliko zanemareno prou-čavanje Ujevicevog djela s lingvističkog aspekta2, bavit cemo se analizom ženskog identiteta koji na širem diskursnom planu osvjetljava mnoge pojedinosti njegove vizije žene. Nova čitanja Ujevicevih tekstova3 omogucila su da se analizira struktura jezičkog diskursa o ženi, kao i lingvistički izrazi vrjedonosnih stavova prema njoj. U radu cemo identificirati, izdvojiti, klasificirati i analizirati ovaj leksički sloj koji se odnosi na koncept žene. Promatrat cemo semantička i sintaksička sredstva u jezičkom valoriziranju. Ovim radom želimo istaknuti značaj i ulogu žene u Ujevicevoj poeziji i tako upotpuniti još jedan segment njegove pjesničke zaostavštine. Od najranijih zbirki i početnih rima do bolnih stihova i zrelih oda, kroz Ujeviceve pjesme prodefilovale su mnogobrojne vile, mitološke boginje, voljene i nedosanjane drage, koje svojim snagom sveprisustva zajedno čine glas jedne žene. Definisanje tog unisonog glasa mnogobrojnih žena javlja se kao nezaobilazni dio narativa i nositelj odredene poetske poruke. Istraživanja i rasprave o ženi, njenim osobinama, stereotipima, predstavama, uvijek su pobudivali veliku pozornost i kontroverzna mišljenja. Ne samo u laičkim vec i u znanstvenim raspravama o ženi često se pod maskom racionalnog i objektiv-nog diskursa skrivaju emocije i predrasude. O ženama su ispisani milijuni stihova i napisane najljepše ljubavne pjesme, stvarani romani, naslikane najljepše slike, snimani filmovi... Priča o ženama zbog toga nema ni početka ni kraja, uvijek ce ostati nedorečena i nedokučiva... jer takva je i žena (Milosavljevic/Klem 2008: 3). Koje su najvažnije značajke Ujeviceve ljubavne poezije? Gdje se nalaze njena duhovna ishodišta i uporišta, njeni stvaralački uzori i ideali?4 Što je žena? U pje-sničkoj prozi Poluistine kaže: "Jedna magična žena prode, i pretvori se u bezbroj drugih. Gužva žena: jedna ima podbradak njezin, druga boju obraza. A svima je zajednička prolaznost" (SD:1963-1966, 378). No, Tin, na drugom mjestu navodi: "A u malom broju žena našao sam na Izvanrednu Iskru koja bi trebala biti red reda. No jedina o kojoj bih mogao govoriti (s velikim Ž) bila bi ta koja bi, žena, ukinula spol i sačuvala samo psihu" (SD:1963-1966, 235). Dakle, u ljubavi je tražio spiritualnu zanesenost, a nalazio je bol i san, pa je te tragove nastojao potisnuti u sebi i pronaci luku u drugim stvarima - poeziji, rodnom mjestu, prostranom Kristu. Počevši od prvih stihova iz Ujeviceve razvojne faze, preko glavnih ljubavnih pjesama, susrecemo se sa mnogobrojnim ženskim figurama i simboličkim dimenzijama žena. Samo u naslovima, uočili smo veliki broj pjesama koje izravno ili 2 Vidjeti o tome radove: Tomic 1981; Peti 1981; Težak 1981; Selak 1992; Šaric 2007. 3 Primjere smo ekscerpirali iz Sabranih djela 1963-1966; kao i zbirke Odabrane pjesme 1957. U radu cemo koristiti skracenice SD, OP. 4 Na poetiku Tina Ujevica utjecali su u prvom redu Dante, Petrarka, suvremena kritika po-minje više imena od srednjovjekovnih trubadura do modernih romantičara, ekspresionista, dadaista, unamunista, futurista, nadrealista, kao što su: Vijon, Marulic, Po, Hajne, Nerval, Bodler, Rembo, Malarme, Verlen, Niče, Matoš, Verharen, Apoliner, Vitman, Valeri, Breton (Goranovic 2008: 26). - 60 --Slavia Centralis 2/2019 Konstrukcija ženskog identiteta u poeziji Tina Ujevica neizravno sadrže ime neke ženske osobe, pa su tako mnoge od njih naslovljene kao: Naše vile (OP, 28); Molitva Bogomajci za rabu božju Doru Remebot (OP, 38); Žene medu kraljicama (OP, 48); Misao na nju (OP, 52); Vivijani (OP, 56); Žene (OP, 60); moja Vjerenice (OP, 67); Razapeta Afrodita (OP, 168); Čari žene (OP, 228); Vručica od žene (OP, 229); Doživljaji zatočene Sfinge (OP, 343); Savremene gospodice (OP, 335). Ujevic je u poeziji stvorio najcjelovitiju misao i viziju o ženi, kao složenom, teško saznatljivom, trošnom, pa ipak vječnom bicu. Na tom putu pisac je uvijek ostao vjeran percepciji njezina lika. On o njoj govori i s poštovanjem i s prezirom, slavi je i proklinje, ona je i radost i patnja, i zagonetka. Analizirajuci Tinov odnos prema ženama u pjesmama, zapažamo varijacije od ljubavi i strasti koje očituju nešto mistično i zabranjeno do čistih, petrarkističkih kanconijera o doživljaju ljubavi kao vrhunca srece. Ujevicev opšti model obuhvata ženske realne (denotativne), konceptualne (pojmovne) i formalne (izražajne) komponente. On je sastavljen od kategorija jezičkog, književnog i stilskog modela, koji se medusobno prožimaju obrazujuci složeni sustav odnosa.5 U pjesnikovom videnju žene javljaju se tri fundamentalna odnosa - identič-nost, sličnost i različitost. Žena se dovodi u vezu sa drugim živim bicima, mrtvim predmetima i prirodnim pojavama. Ja te tako motrim kraj smedih portala / kao neko biče iz Višega Svijeta (SD, 55); Sveta k'o regina Helena iz rake (OP, 28); Ona je u podzemlju duše čudesni fantom skriti (OP, 231); Ona je kao zvono što tromo u vidike kuca (OP, 231); Ona je kamen zavitlan u kolobare vode (OP, 231); Ona je šedrvan .što kroz tišine muca (OP, 231); Ona u podrumu biča kao žižak svjetluca (OP, 231); Ona je riječ kakva se nije progovorila (OP, 231); Ti si pod lukom prozora doživljaj snene mašte (SD, 143); K'o zora ruža u docnome inju (OP, 37); Roso, Mistična Ružo (SD, 63); Ti si nevina rosa (SD, 84). Sa druge strane, u piščevom poimanju žene dolazi i do izražaja i raznolikost, nesklad izmedu sadržaja i forme, riječi i djela. Ona je ponos i gubitak vida, i ljubav nema koprene ni stida (SD, 55); Nad mojim mrakom sijevaju tek tvoje, / tudinska ženo, samilosne oči (OP, 123); A ti što smiješkom vrijedaš ropsku patnju (OP, 135); Al ona žena idealna / što nemir duše žudi strti / ima u jami oka stalna / duboki, kruti oganj smrti (OP, 131); Ti si u vijencu snova sva dobrostiva, / budi da čini ruku širiš, o Radostiva, / budi da tajnu suzu brišeš, o Žalostiva (SD, 73). Ova sredstva imaju značajnu ulogu u skretanju pozornosti čitatelja i stvaranju negativne ili pozitivne slike referenata. U sintaksi vrjednujucih struktura u odredenim usporednim elementima otkrivaju se asocijacije koje izjednačavaju ženu sa drugom pojavom i pri tome, kada je riječ o negativnom ili pozitivnom vrjednovanju, daju joj veci stupanj negativnoga/pozitivnoga. Značenje je jedno od važnih obilježja u njegovoj poeziji. Ujevicev model se odlikuje dvojnom semantikom, koju čini značenje žene, a odnosi na njenu ulogu u društvu, i drugi - žena kao značenje. Zapravo žena se promatra u trokutu deno-tacija (živo bice), signifikacija (pojmovna predstava o ženi) i nominacija - jezički 5 Detaljnije o ovim koncepcijama vidjeti rad Tošovic (2005: 15-111). — 61 — - Miodarka Tepavčevic - izraz (Tošovic 2015: 28). Postoji nesklad izmedu broja ovih kategorija, pa smo kod Ujevica zabilježili najveci broj denotata - različitih naziva za ženu: književnica (OP, 28); banice (OP, 28); muze (OP, 28); Gospa (OP, 34); žena (OP, 34); moja Vjerenica (OP, 67); Gospo, rajska bebo (OP, 84); tužna vila (OP, 86); djevojko iz mog kraja (OP, 146); Muze (OP, 146); djevojke (OP, 218); krčmarica (OP, 294); Majko (SD, 65); Ubio je ženu, ubio je taštu (SD, 149); djeve (OP, 28); Drage rajne seste i drage, Marulova seja i Dubravka, Cvijeta (OP, 28); Mučenica Zrinska Katarina, književnica, duše pobožne i jake (OP, 28); srce Amazonke (OP, 28); Jelena, mat sina (OP, 28); Sučanica gdje je Kosara, kci kralja (OP, 28); Neda i Sokolica, sjajni niz koralja (OP, 28); Koso Vivijane (OP, 33); Beta (OP, 34); Marija i Eva (OP, 34); pocerko Treceg Boga Parakleta (OP, 36); Hjeronima (OP, 36); Vidosava (OP, 36); Marijo, zvijezdo bijelih naraštaja (OP, 38); sveta žena Dora Remebot (OP, 39); Sveta Madona naše svjetske Muze (OP, 39); Marija i Klara (OP, 68); Meluzina ili Andelika (OP, 69); Ravijojla, bijela ljuba (OP, 73); Bogorodice (OP, 80); Tina nije mrtva, ona samo spava (OP, 81); Beatrice (OP, 86); pramajka Eva (OP, 108); Lijepa ženska imena, Renala, Ofelija, Cecil, Agrafena, i Jelena, i Klelija, imena svijetlih laži, i ljubavi i mirisa, imena bola, draži, i stobojnoga irisa (OP, 115); plašljivaMadona (OP, 119); slavna Izabela (OP, 128); Izoldo, cvijete bijelih ruku (OP, 135); Ksenija (OP, 142); Ines de Luna (OP, 146); Sapfo (OP, 173); Šeherezada (OP, 195); odliva .se iz kalupa vrelih žena tvojega kova, /žena košto Belkis, Lilit, Tamar nisu (OP, 194); Julijeta (OP, 300); meni ne liči društvo lijepih djevojaka, / ali Ti, Frijo ili Afrodito, Vječita Sanjarijo, / razgali se kao nimfa samoce (OP, 155); Ne žudim za Matom Hari ni gospodom Pompadour (SD, 144). U analiziranim pjesmama bilježimo primjere nominacije žena iz tradicionalnog, ali i religijsko-mitološkog svijeta, primjere nepoznatih, zvučnih ženskih imena. Ono što uočavamo jeste da se u njegovoj poeziji o ženi ne govori samo opcenito, vec se javljaju odredene potkategorije pojma žene, koje ovise o društvenom, srodničkom ili generacijskom statusu. Tako se kao referent javljaju navedeni pojmovi. Oni su determinisani socijalnom pripadnošcu, srodnošcu, uzrastom, izgledom, zanimanjem, intelektualno-emocionalnim sklopom i sl. Imenice u Ujevicevom diskursu o ženi denotiraju konkretne (žena, majka, djevojka), ali i apstraktne pojmove (muza, vila, nimfa). Osvrnemo li se na Ujevicev opus uočavamo "mnoštvo sličnih činova imenovanja od kojih se mnogima prizivaju slavni ženski likovi iz povijesti svjetske književnosti" (Drenjančevic 2018: 31). U Ujevicevoj poeziji žena ima pozitivne i negativne osobine, ali se ponekad javlja i bez kvalitativne eksplikacije. Semantički sadržaj odreduje se pomocu najfrekventnije leksike i leksičkih jedinica, koji imaju odredenu vrijednost, dok sintaksička struktura podrazumijeva specifična semantičko-stilistička sredstva. Valoriziranje znači "pripisivanje ili odricanje kvaliteta, ili istovremeno i jedno i drugo" (Starčevic 1998: 412). Jezičko vrjednovanje realizuje se izravno ili neizrav-no. Pozitivna ili negativna atribucija karakteristika je izravnog procjenjivanja, koje se ostvaruje pomocu punoznačnih riječi, odnosno sintaksema. Neizravna ocjena izražava se takoder kroz odredenu leksiku, koja se ostvaruje kroz asocijacije, komparacije i druga stilsko-jezička sredstva (Starčevic 1998: 414). Markeri pozitivnih osobina su češci, a odnose se na: - fizička svojstva O ženo, s tijelom čudnim kao samet (SD, 56); gizdavih ljepota (OP, 28); idealna usta (OP, 36); miris ljepote stuji u toj kosi (OP, 108); njene su usnepune slatke varke (OP, 108); njene su ruke drhtave i žarke (OP, 108); skladna ramena (OP, 146); ženstvene oči (OP, 66); - 62 --Slavia Centralis 2/2019 Konstrukcija ženskog identiteta u poeziji Tina Ujevica - umna svojstva a duh je u tvom bogu majčinstvo žensko .samo, / ti si nevina rosa (OP, 168); a mila žena (nježna vila, svila) / nece me više draganom i pažem (OP, 121); žena idealna (OP, 131); Ti si u vijencu snova sva dobrostiva (SD, 73); duše pobožne i jake (OP, 28); - životne vrline Svaka je od vas rodena da vlada, / i da za prijesto pruži mliječno dijete (OP, 48); Te divne žene ognjevite rase njegovana lica pokrivaju velom (SD, 190); - socijalne vrijednosti I bolje da me ne znadu pod časnim imenom moje majke i sestre (SD, 197). Primjecujemo da su negativna vrjednovanja leksema, kao i tipovi njihovih leksič-ko-semantičkih grupa manje zastupljeni od leksema sa pozitivnim predznakom. Markeri negativnih osobina se uglavnom odnose na intelektualna i duhovna stanja, kao u primjerima: njeno lice, tašta sfinga ispod maske (OP, 228); Ta čarobnica truje svoje eligzire (OP, 231); nebrigo žene (OP, 125); Ceri se drolji Isidori (SD, 195); Mrzim te oči mračne i duboke, / kunem te noge pred kojima padam, / i altar tijela gdje u prahu ležim (OP, 108); zbog jedne žene ja propadam (OP, 120); kletva jedne žene (OP, 134); bludnica (OP, 68). Pisac pažljivo bira leksiku, stilematičnim postupcima na sintaksičkom planu stvara vrjednosni leksički sloj. Ponekad dolazi do spoja minusa i plusa, odnosno negativnog i pozitivnog: Je li ona mačka? hijena? avet? žena? / Amblem, mašta, uspomena, / strašna vizija s meda Nubije ili Libije? / Ona je najčudnije bice s Nila, / i nijedna žena, u mulju rijeke, pod brdom pijeska (OP, 343); košuto plaha (OP, 135). Na ovaj način traži se aktivno angažiranje čitatelja u potrazi za rješenjem - pitanje ne pretenduje na konačnost forme niti obavijesti, vec svaka riječ otvara beskrajno polje mogucnosti - što je žena u Ujevicevoj viziji? Tajne i istine o ženama u Ujevicevoj poeziji Smatrajuci ženu tajanstvom života, on je uzdiže medu kraljice i doživljava je kao apsolutnu ljepotu, san i prividenje: jer vi ste žene medu kraljicama (OP, 49); Jer ti si došla s druge strane svijeta (OP, 113). Žena je pretvorena u smisao života. Ona je uzvišena, nedostižna i neuhvatljiva, iako prema njoj duh neprestano stremi: Božanske žene, sva ljepota svijeta, i lavska gordost i plahota srne (OP, 48). Kod Ujevica se svi problemi slivaju u jedan, u problem ljubavi, ali mistično shvacene ljubavi: Božanska ženo, gospo nepoznata, / dokle i kamo, mene misliš vuci? (OP, 111). Ujevicevo shvatanje ljubavi i žene prožeto je romantikom, idealizacijom, pa čak i krišcanskim misticizmom. On pristupa ženi kao majci i madoni. Uvija je u plašt daljine i čuda kao nešto tajno, nepoznato i transcendentno: I preklinjem te: Nepoznata reci, / kakva te tuga iz daljine draga, i još mi reci, gdje si, što si, ko si? (OP, 111); Što si? Zagonetka. (OP, 34). Ona je povod za rascvat njegovih emocija i misaonosti; uselila se u njegovu dušu i preobrazila u ideal: ljubljena ženo, ko si — 63 — Miodarka Tepavčevic ti da jesi, / ludačku ljubav suvišno je kriti (OP, 63). Željena, a nedostižna žena, 0 kojoj se neprestano sanja, postaje izvor patnje i pesimizma: Molitvi mojoj cilj, ikona, a mojoj mašti san i bajka (OP, 110). I pored toga, Ujevic je u iluzijama o njoj našao jedno spokojstvo i pribježište od životne zbilje. Ujevic nije pristajao na kompromise. Htio je idealnu srecu, neograničenu slo-bodu i potpunu ljubav. Ali pošto je idealna sreca nedostižna, a ljubav "ropstvo po definiciji", morao se odreci obje da bi sačuvao bar težnju za slobodom, jer je za njega ljubav i alem, sitnica u rijetkoj zbirci korund vrijedan ko gradska mitnica (SD, 144), ali i ljubav je pizma (SD, 148). U ranoj poeziji ljubav se idealizira do apsoluta, koja zauvijek ostaje nedostižna, a u čudesnim zbirkama visokog simbolizma Lelek sebra i Kolajna ljubav je dominantna tema. U Leleku sebra data je prouhovljena varijanta ljubavne poezije iskazana sonetima posvečenim idealnoj ženi - Vivijani, Dori, Remobot, Mariji, Klari, Andeliki, Beati. Vec ustanovljena težnja za apsolutnim svojstvena je brojnim stihovima Leleka sebra, u kojima je iskazana čežnja za idealnom ljubavi i potreba za obracanjem Bogu. Žena je za njega svetinja pred kojom se klanja, a čitav život bježi od tog ideala žene i sklanja se u okrilje poezije. U Kolajni žena je povod da se ljubavno osjecanje preobrazi u ljepotu života i umjetnosti, a Ujevic je štovao ljepotu kao božansko, što je izražavao i pjesnički i esejistički. Ljubavna mistika potječe iz rastrzanog pjesničkog stanja i odatle prelazi u ljepotu iskaza. Problem žene kod Ujevica je komplikovan i protivurječan. Ona je i milosrdna, puna ljubavi i praštanja, ali i lakoumna, grešna, pohotna i koketna. Žena je i jedno kontradiktorno bice, prinudeno da svoje slabosti prikriva glumom, jer ona ponor 1 plamen usred oka nosi (OP, 108); ona je ponos i gubitak vida (OP, 47). Ona je, s jedne strane, Marija, milosrdna i milostiva, očiju punih ljubavi i milošte, gotova da prašta i tješi; s druge strane, Eva, grešnica lakoumna i lakomislena, gotova da učini ma šta da bi se njena riječ ispunila, koketa: Žena na mom pragu. Druga je pred kucom,/ Svuda, svuda žena. Marija i Eva, / avaj! Bivam grešnik. A tom ploti vrucom / kao ljuti samum i ledena Neva / struji očaj te me stvori palikucom; / doznah da mahnitah, kada ljubav pjevah (SD, 159). Pjesnik je svjestan polivalentnosti ženske figure, pa pjeva o dvije žene - sanjao sam jutros san o dvije žene, / to su dvije duše kroz dvije razne zjene, /jedna gleda bistro, a druga kroz mene. / Koja od njih može da me strasno krene? / Oči pune magle očaraše mene (OP, 294). Za njega više vrijedi nevina i čista žena, kojoj je sve zemaljsko pojmljivo, možda i privlačno, ali ne i toliko da bi mu se podala i odala; žena kojoj je ljubav Bog i majka njegova: Ljubav je Bog, ne Dzeus ni Sabaot, /1 zato neka je sanak blagoslovljen, /1 neka pada drač i trnski plot; /Majka je Bog, ne Dzeus ni Sabaot, /1 nek me čuje kada vapim slomljen / Za rabu Božju Doru Remebot (OP, 234). Sudeci prema njegovim sopstvenim priznanjima, ovaj pjesnik nije se odrekao ljubavi zato što se razočarao u ženu, vec i zbog toga što su ga ljubavna osjecanja iscrpljivala i egzistencijalno ugrožavala. - 64 --Slavia Centralis 2/2019 - Konstrukcija ženskog identiteta u poeziji Tina Ujevica - Ja sam opazio, da nikada ne osječam tako kao ljubeči...; ali da od ranjene ljubavi ne mogoh ni hodati, dakle da njena nesreča ne razboljevaše samo moje osječanje, nego i moju misao... Ljubav sama, i ona baš najviše, pri samoj svojoj pojavi razdire čovjeka tjelesnom mukom i nelagodnošču, nekim nemirom što ne dozvoljava da se sjedi, da se stoji, da se leži, da se radi, no goni čovjeka po poljima, po livadama, po morima, daleko od sebe, u nemir što kida i lomi. A teško meni, ja sam pored svih užasnih kriza kojima je naše vrijeme obilovalo, ja sam pored i povrh svega toga bio ranjen u ljubavi. Popljuvan, iščuškan, premlačen, izmučen, pedepsan i prebit u neprovredivoj, u neoskrvljenoj ljubavi, i to mi je donijelo patnje kakve se bojah da nije čovjek prije mene iskusio. (SD 1963-1966: VI, 260-261, 287-288) Ovakve ljubavne patnje mučile su Ujeviča u mladosti, kada mu je uzavrela duša bila obuzeta i drugim (političkim, moralnim i socijalnim) strastima i idealima. Kasnije, kada je sazrio, on mijenja mišljenje i o ljubavi i ženi, što se može zaključiti na temelju njegovih riječi: Žene služe čemu i sve ostalo; spletkama, pa me več godinama nije ni u kakvom društvu... Ima u ženi toliko ružnih stvari koje su za prirodu sasvim dosljedne, ali ne za duh, jer upučuju na život. Zato bih i ženu htio zadržati samo u sferi duha, u iluzornoj sferi... ja prigovaram ženi ono što prigovaram i čovjeku; da je dio zoologije, bolje životinjske antroplologije, koja se nije prekalila u sekreciji suprematizma... Ljubav nije slobodna, ona je ropstvo po definiciji... Moja je primitivna filozofija bila: ima lijepih žena, krasotica, ovim treba pokloniti ljubav, voljeti ih. Kasnije sam promijenio: ljubav je bolest. (SD 1963-1966: XIV, 142; VI, 149-150; V, 83) Žena je u njegovoj poeziji simbol sa širokim spektrom značenja. Kroz nju se posredno saopštava njegov odnos prema brojnim drugim problemima života. "I baš zato što se odnos prema ženi beskrajno komplikuje, jer implicira, u sferi potisnutosti i sublimacije, najkompleksnije odnose pesnika prema svetu, životu i sopstvenom biču" (Pavletič 1964: 13-14). Ona se javlja kao simbol, dio društva i individua, pa u njegovoj poeziji dolazi do izražaja simbolički, socijalni, individualno-psihološki položaj žene. U mnogim pjesmama primječujemo da Ujevič samo u sferi duhovnog vidi mogučnost ljubavi. Zato pokušava da sve shvati duhovno, suprotstavljajuči se tjelesnom. Ovako spiritualizovana vizija ljubavi je neostvariva, a samim tim i tragična, jer nijedna žena nije mogla da se saživi sa ulogom idealne žene: Božanska ženo, unuko visoke /pramajke Eve, pred tobom sam Adam, / i jer te volim, ja od tebe bježim (OP, 108). A kad je on pokušavao da je spusti na zemlju, da je vidi i doživi kao plotsko, erotsko biče, tome se suprotstavljao njegov san o ženi kao čežnji, bogomajci i idealu ljubavi (Pavletič 1959: 413), jer kako pjesnik kaže: ti si ona za koju mene rodi majka (OP, 110), ali sve čemo još doživjeti, sve osim ljubavne sreče, sve, osim srdačnih laži (SD, 145). U njegovim stihovima iz kasnije faze stvaranja nalazimo religiozna raspolo-ženja, zagonetnost i dijaboličnost žene, za čijom se čednošču žudi i pored plotske žudnje. Jer ona je demon, strast, grijeh, pakao, pohota, simbol zla, pijanstvo misli i čula: ona je nagon nijemi požudan slasti slobode (OP, 231); ko hladna mana misao me rosi na njezin pokret (OP, 108); krvav demon želje, opsjela je Žena (OP, 229). Zato je novija lirika Ujevičeva obilježena ljubavnim jadom koji ništi sve oko sebe, jer ga izaziva pogibeljna žena - Kada danas, srušen, nemam porodice, /kad ne sreh na valu istinite ljube; /preklinjem te, reci, o Bogorodice, / čemu tvojem Sinu sve tragične trube? (OP, 80). Pjesnikov stav prema ženi nedvojbeno je promjenljiv - u — 65 — Miodarka Tepavčevic stihovima iz kasnijeg perioda ljubav nije više magična, eros postaje znak zla, ona je čas Himera (pjesma Siromaški put), čas hijena i vampir (pjesma San uskrsava sablasti), čas groteskna utvara (ženska spodoba što pleše po zici SD, 250), čas prolazna i uzaludna (pjesma Ukleta djevojaštva). Zato se kao protivteža ovoj ženi, u njegovom duhu i poeziji javlja sveta žena koja je inkarnacija subjektivnog ideala ljepote, pa i religioznog apsuluta. Zahvaljujuci tome, ljubavno osjecanje je sve manje čulno i spiritualno, a sve više mistično, zato ona postaje snovidenje žene (OP, 98). Zagonetni Ujevic dok se oprašta sa ženom kao "velikom obmanom prirode", kao fantazijom Ti si ona koje nema, a ja sam onaj koji nije ovdje (SD, 64), nastavlja potragu za "ženom idealnom" na jedan drugačiji način, pa pjeva meni se čini da je Svemir, ili Nirvana, ona prava Žena. / To je barem moja žena, moja zaštitnica. / Ne kažem paganski: Muza. (SD, 150). On je poistovjecuje sa svemirom, to je žena "novog kova", žena koja ce postati "derdan snova". Tako se slika žene iz slavne tradicije i kulturne povijesti seli u svemir buducnosti. U mnogim njegovim pjesmama žena je mistificirana, nestvarna, videna samo u pjesnikovim snovima. Ujeviceva ljubav je vrlo nejasna: ni plotska, ni čulna, ni idealistička. Plaši se žene kao obmane, pjesnik pati odričuci se svega, zagledan narcisoidno u sebe. "Čeka se i moli i zove žena. Nestvarna, nevidljiva, žena iz sje-canja, žena iz vizija, žena u bunilu osama crtana po zidovima svijesti kao freska, nadzemaljske ljepote, čistoga tijela i duše. Žena - duh. Žena - ideja. Žena - religija stvaraočeva, spasiteljica, njegovateljica, žena - lijek od zla" (Goranovic 2008: 304) Ja te tako motrim kraj smedih portala / kao neko biče iz Višega Svijeta (OP, 112); Možda te vidjeh u dalekoj slici / u kolutima tamjana i slavlja / ili na kakvoj taštoj razglednici (OP, 152); Njoj kojoj ne znam Imena, / sva hvala za moju luku u prostranom Hristu. (OP, 165). To je žena viših sfera koja ne silazi na zemlju, i živi u čistim predjelima pjesnič-kog sna. Kada je vizije dozovu u pjesnikovu dušu, ona je ovdje da je osvijetli, da ozrači mističnu svečanost patnje, da bude čudesna kao kap svjetlosti u oku, tužni refren molitve, čuvar duše od grijehova zemaljskih, neizliječena ljepota i patnja koja rada, čuva i brani jedan novi svijet. Ona je u ovim pjesmama mistična snaga koja pokrece čitav jedan svijet pjesničkih visina. Ona je sve, nepoznato, ljubav ljubavi, san sna, i više od toga: Božanske žene, sve ljepote svijeta, / i lavska gordost i plahota srne, / kroz vaše čari uzvi-šene cvjeta / u plave dane, i u noči crne. /1 kada stopom punom svetog mira / budite zemlji ritam svih otkriča, / slutim vas srcem plamenim svemira, / slutim i ištem tajnu vaših biča. / Božanske žene, što u snu i slavi / čekate zoru pravednih oltara, /pred vašim likom koljeno se savi / a srce, zvučni plamen, več izgara (OP, 48). Tin bježi od tih slatkih varki i obmane jer ja te volim, ja od tebe bježim (OP, 108) i sanja o idealnoj ženi. Ipak, čim pomisli na senzualnost te žene, ponovo se vraca suzdržanosti i pita se šta čemo mi pjesnici kad ne budemo voljeli žensko tijelo, / kad ne budemo dragali prirodu kao ženu (SD, 172). U poznatoj pjesmi Molitva bogomajci za rabu Božju Doru Remebot Ujevic spaja lik žene majke sa svojom vizijom Madone sa čijih je usana popio prve bajke. I u ljubavnim i u sinovskim osjecanjima Ujevic je težio da senzibilnost prenese u sfere idealističke spiritualnosti, da u temama o ženi ispovijeda produhovljene - 66 --Slavia Centralis 2/2019 Konstrukcija ženskog identiteta u poeziji Tina Ujevica svoje, u samoci celije proživljavane snove o veličini - čednosti i nevinosti ljudske prirode, koje nemilosrdno prlja ružna java. Zato je žena u Ujevicevim pjesmama "oganj duševnih emocija". Pred njom je pjesnik i malen i nemocan i slab, i velik i snažan, pred njom i moli i plače i žali se i otuduje se, pred njom pada i vaskrsava, brižnog, svetačkog izgleda, ali ona je snaga i bura u pjesmi: snaga koja ruši samo sebe, koja lomi i satire (Goranovic 2008: 305): S krivom il s pravom - ridam: pašcu, pašcu / od jedne hijene što mi grudi kida, / od jedne žene s dušom i sa strašcu. / Ona je ponos i gubitak vida, / a ja je žudim slašču ili čašču, / i ljubav nema koprene ni stida (SD, 55); Pred njenim likom da .se skromno klekne / u slavu bola i u slavu snova / kao pred neki živi Jeruzalem. /1 da se plače, i da se vjera rekne. /1 svaki uzdah bude Vita Nuova, /A svaka suza dragi sjajni alem (OP, 38). Mit i san o ženi, s jedne strane, i čvrsta realnost, s druge strane - put je kojim se pjesnik krece. Tin piše u feljtonu Žena u dušinom ogledalu: "Naci višu ženu sa dubokim srcem bio bi ideal, ali je u životu sve puno ograničenja i traži odricanja" (SD, 1963-1966, 327). Nekada je u slikanju žene bio pravi racionalista, nekada strasni emocionalista, ponekad flegmatični posmatrač, pa i vizionar maštovitosti. A zapravo je bio sve, jer kako je sam jednom prilikom rekao "nosim u sebi više od jednog čovjeka" (SD 1963-1966, XIV, 38). Ta mnogostrukost se ispoljavala u njegovoj poeziji i videnju žene u njoj. Zaključak Ujeviceva ljubavna poezija je kao more - obilato tajnama, bremenito iznenade-njima, ustalasalo vidljivim i nevidljivim strujanjima, čudesno u svim smjerovima. Uvijek se doživljava drugačije i ne iscrpljuje se. Kao da se u njemu odvijao sukob mističara i pjesnika, pa je nastojao da pomocu jezika izmiri mistično i pjesničko nadahnuce. On je u jeziku tražio istovremeno sredstvo za izražavanje ljepote, ali i jemstvo da se sačuva od ljepote, koje se smrtno bojao. Slutio je da apsolutna ljepota, koju doziva jezikom svoje poezije, zahtijeva i apsolutno davanje, samoodricanje. Idealnog čovjeka, pa i idealnu ljubav tražio je izvan sebe. U ljubavi tražio je smisao života, izlaz iz tudine, samoce i očaja. Stvarnost njegove ljubavi, njene čistoce i njene vrijednosti bila je sva u njemu... Čistocu žene on sam stvara i čuva... Tijelo je svemu tome davalo one oblike, one momente, koji su značili borbu, apstinenciju, odricanje... (Zoric 1962: 11). Idealnu ženu tražio je u čitavom nizu žena. Žena je sintaza životnog i apsulutnog - ona je majka i sestra, i Bogomajka, i prinčipesa; ona je carstvo vila, majka ideala, svetkovina dlijetu i kistu, ona je ljubljeno dijete, ikona, san i bajka. Žena je bezimena, nepoznata i kao takva pjesnička opsesija. Ali žena je i neposredni referent koja je jezičkim sredstvima diskursa istaknuta u prvi plan. Ujevic je po-sebnu pozornost poklanjao jezičkom oblikovanju lika žene. I semantički sadržaj valoriziranja žene, kao i lingvistička sredstva kojima se izražavaju su raznovrsni. Pažljivije zagledanje u ženske figure u Ujevicevoj poeziji kao autonomnog entiteta u poetskom diskursu otkriva pjesnikove promjenljive stavove o ženama. — 67 — Miodarka Tepavčevic Te žene su evoluirale od usnulih djeva, prinčipesa, preko mocnih boginja, do žene kao najranljivije individue, ali fatalne i mistične. Ako pogledamo dinamiku razvoja književnog modela u njegovoj poeziji, primjecujemo da taj model krase dva polariteta - apolonsko i dionizijsko, prošlost i sadašnjost, strast i majčinstvo. Taj dualitet se odslikava u ženi koja je istovremeno i krotka i zla, boginja i smrtnica. Veličina Ujevicevog pjesničkog majstorsta nalazi se u činjenici da kompleksnu temu sagledavanja ženskog identiteta, koja se krece od nevine do demonizovane žene, on ni na koji način ne namece čitateljima kao kanon u svom pjesničkom diskursu. Pjesnik je samo afirmira i daje čitateljima da proniknu u nju i potraže odgovore na složena pitanja poimanja žene u njegovoj poeziji. IZVORI Tin UJEVIC, 1963-1966: Sabrana djela (sv. I—XVII). Ur. Dragutin Tadijanovic. Zagreb: Znanje. —, 1957: Odabrane pjesme. Ur. Gvido Tartalja. Beograd: Prosveta. BIBLIOGRAFIJA Dragomir GAJEVIC, 1988: Tin Ujevic u jugoslovenskoj književnoj kritici. Zagreb: Grafički zavod Hrvatske. Ivana DRENJANČEVIC, 2018: Ujeviceva Kolajna tekstualnih dugova. Književna .smotra 189/3, 25-34. Sang Hun KIM, 2016: Odjeci kultura Dalekog istoka u djelu Tina Ujevica. Književna smotra 48/1, 103-110. Milivoje MARKOVIC, 1962: Zaverenik bola i lepote. Uvod u razmišljanja o poeziji Tina Ujevica. Putevi 5, 15-24. Ljubisav MILOSAVLJEVIC, S. Valerija KLEM, 2008: Žene koje su menjale svet. Novi Sad: MK Panonia. Vlatko PAVLETIC, 1959: Evokacija pred spomen-pločom Tina Ujevica. Izraz 11-12, 405-415. —, 1964: Srpski i hrvatski pisci XX veka. Beograd: Prosveta. Mirko PETI, 1981: O jeziku Ujeviceva pjesništva. Croatica: prinosi proučavanju hrvatske književnosti 11/12, 219-246. Ante SELAK, 1992: Pjesmom pjesniku (metodski ogledi o Ujevicevoj poeziji). Zagreb: Školske novine. Ante STAMAC, 2004: Tin Ujevic o stanju duha dvadesetih godina. Dani hrvatskoga ka-zališta 30/1, 75-84. Zoran STARČEVIC, 1998: Lingvističko vrednovanje žene i struktura diskursa u poslovici i reklami. Srpski jezik 3, 409-425. Ljiljana ŠARIC, 2007: Modernistička jezična svijest u Ujevicevom stvaralaštvu. Zadar: Croatica et Slavica Iadertina. --, 2006: Modernistički aspekti Ujevicevic proznih zapisa: Montparnasse. Fluminensia 18/2, 133-158. - 68 --Slavia Centralis 2/2019 Konstrukcija ženskog identiteta u poeziji Tina Ujevica Drago ŠIMUNDŽA, 1982: Odrazi vjere i nevjere u hrvatskoj književnosti: Tin Ujevic -vječno traženje Boga. Crkva u svijetu 17/3, 240-276. Stjepko TEŽAK, 1981: Otkloni od književnojezičke norme u pjesničkom jeziku Tina Ujevica. Croatica: prinosi proučavanju hrvatske književnosti 11/12, 293-305. Novo TOMIC, 1981: Apsulutna žena u poeziji Tina Ujevica. Osvrt na Kolajnu, Lelek sebra i Pjesničke proze. Croatica: prinosi proučavanju hrvatske književnosti 11/12, 307-321. Pavle ZORIC, 1962: Kritički eseji. Titograd: Grafički zavod. OBLIKOVANJE ŽENSKE IDENTITETE V POEZIJI TINA UJEVICA Z ozirom na dosedanje nekoliko manj prisotno preučevanje Ujevicevega dela z jezikoslovnega vidika smo se v članku posvetili analizi ženske identitete, ki v širšem diskurzu osvetljuje številne posebnosti pesnikove vizije ženske. Nova prebiranja Ujevicevih besedil so namreč omogočila analizo strukture jezikovnega diskurza o ženski in tudi analizo jezikoslovnih sredstev, ki izražajo vrednostna stališča o njej. V delu smo identificirali, izdvojili, razvrstili in analizirali leksiko, ki se nanaša na koncept ženske. Ugotovljena je raznovrstnost tako na ravni semantične vsebine vrednotenja ženske kot tudi na ravni lingvističnih sredstev. Če preverimo dinamiko razvoja književnega modela v njegovi poeziji, opazimo, da ga določajo dvojnosti - apolonska in dionizijska, preteklost in sedanjost, strast in materinstvo. Vse to se odraža tudi v ženski, ki je hkrati prijazna in hudobna, boginja in smrtnica. Veličina Ujevicevega pesniškega mojstrstva pa se odraža v dejstvu, da avtor bralcu ne vsiljuje kompleksnih tem ženske identitete, ki segajo od nedolžne do demonizirane ženske. Pesnik bralcem omogoča vpogled vanje in jih spodbuja k iskanju odgovorov na kompleksna vprašanja zaznavanja ženske v njegovi poeziji. — 69 — Projekt Etymologického slovmku ceské a slovenské vinohradnické a vinafské terminologie JANA VlLLNOW KOMARKOVA Etymologické oddéleni, Ustavpro jazyk cesky, v.v.i., Akademie véd CR, Veven 97, CZ - 60200 Brno, jana.villnow@gmail. com - 1.01 Izvirni znanstveni članek - 1.01 Original Scientific Article - V prispevku je predstavljen raziskovalni projekt Jezik tradicionalnega vinogradništva in vinarstva v srednjeevropskem prostoru: etimologija in arealno jezikoslovje ter njegov temeljni rezultat, tj. elektronski Etimološki slovar češke in slovaške vinogradniške ter vinarske terminologije. Gre za slovar manjšega obsega, v katerem je predstavljena etimologija in zgodovinski razvoj zbranih čeških (in primerjalno tudi slovaških) vinogradniških ter vinarskih terminov. Analiza čeških in slovaških besed je vključena v širši geografski okvir t. i. srednjeevropskega vinarskega prostora, zato so zajeti tudi ustrezni terminološki sistemi v nemščini (ali avstrijski nemščini), madžarščini, slovenščini, hrvaščini in poljščini. This paper presents the research project The language of traditional viticulture and viniculture in the Central European area: etymology and areal linguistics as well as its main result - the electronic Etymological dictionary of the Czech and Slovak viticultural and vinicultural terminology. This is a small-scale dictionary, in which the collected Czech (and comparatively also Slovak) terms are etymologized and their development is described. The analysis of the Czech and Slovak words is implemented in a broader geographic context - the so-called Central European wine-growing area. The equivalent terminological systems of the neighbouring languages are researched - the German (respectively Austrian), Hungarian, Slovenian, Croatian and Polish. Ključne besede: etimologija, češka in slovaška vinogradniška terminologija, češka in slovaška vinarska terminologija, srednjeevropski vinarski prostor, elektronski slovar Key words: etymology, Czech and Slovak viticultural terminology, Czech and Slovak vinicultural terminology, Central European wine-growing area, electronic dictionary Uvod Vino jako jeden z nejstaršich napojû v dejinach lidstva stoji v centru zajmu nejen jeho konzumentû, ale také odbornikû z rad enologû, archeologû, historikû, etno-logû a v neposledni rade lingvistû. Veda již dokaže zodpovedet otazky tykajici se — 70 — Projekt Etymologickeho slovniku česke a .slovenske vinohradnicke a vinarske pûvodu zpracovani divoce rostouci vinné révy do podoby oblibeného alkoholické-ho napoje, stejne jako času a prostoru, v nichž došlo ke zušlechteni této rostliny. Existuji podrobné popisy historié vyroby vina v rûznych obdobich a na rûznych ùzemich, obdobne také analyzy hospodarského vyznamu vinarstvi či symboliky, jež se ve vine a vinné réve skryva. Stale však zûstavaji neprobadané oblasti, jež si zasluhuji pozornost. Jednou z nich je odborné nazvoslovi spjaté s vinohradnictvim a vinarstvim a analyza jeho pûvodu a historie v konkrétnich jazycich, resp. jejich skupinach. V nasledujicim prispevku bude prezentovan vyzkumny projekt „ Jazyk tradič-niho vinohradnictvi a vinarstvi ve stredoevropském areâlu: etymologie a areàlovà lingvistika",1 jehož hlavnim vystupem je elektronicky Etymologicky slovnik české a slovenské vinohradnické a vinarské terminologie. Jde o slovnik menšiho rozsa-hu zamereny na českou (komparačne i slovenskou) vinohradnickou a vinarskou terminologii. Pestovani kulturnich odrûd vinné révy a produkce vina byly od počatku prova-zeny preshraničnimi a mezijazykovymi kontakty, což se projevilo v lexiku daného vecného okruhu. Po zohledneni tohoto aspektu se stal současti vyzkumu širši geograficky celek - tzv. stredoevropsky vinarsky areal - zahrnujici vedle českého a slovenského jazykového prostoru také prilehlé oblasti nemecké (resp. rakouské), mad'arské a šireji i slovinské, polské a chorvatské. Na tomto ùzemi dochazelo po staleti k transportu enologickych dovednosti a v souvislosti s tim i k prejimani pfislušné slovni zasoby. Analyzovany material V ramci projektu je primarne zkoumana česka slovni zasoba z oblasti vinohrad-nictvi a vinarstvi, jež byla nashromaždena na jedné strane excerpci historickych pramenû, lexikalnich databazi staré a stredni češtiny2 a odborné dialektologické, enologické, etnologické a historické literatury, na druhé strane vlastnim terénnim vyzkumem, ktery probihal formou primého dotazovani u vinarû. Motivaci k re-alizaci terénniho vyzkumu byla predevšim skutečnost, že v Česku v minulosti podobne zamereny dialektologicky vyzkum neprobehl (na rozdil od Slovenska, srov. niže), a bylo tudiž nutné tento prostor pro potreby vyzkumného projektu za-plnit. Byl vypracovan dotaznik obsahujici vedle zakladnich dotazû na vek, pûvod a pohlavi respondenta, misto vyzkumu, rozlohu vinic(e) a dobu, po niž se tazany venuje vinohradnictvi/vinarstvi, 32 otazek z oblasti vinohradnictvi, 26 otazek zamerenych na vinarstvi a 6 otazek ze sféry zvykoslovi spojeného s pestovanim vinné révy a vyrobou vina (cely dotaznik viz Priloha). Pri volbe otazek se vycha-zelo z tematickych okruhû „vinna réva - odrûdy vinné révy, pestovani vinné révy, nemoci vinné révy", „vinohrad", „vinobrani a pribuzné činnosti", „vyroba vina", „vino a jeho odrûdy", „konzumace vina" a „zvyky a tradice spojené s pestovanim 1 Postdoktorsky projekt Grantové agentury Ceské republiky, r.č. 14-01768P. 2 Vokabular webovy a jeho lexikalni zdroje (dostupny na www.vokabular.ujc.cas.cz), Kartotéka excerpce ze staročeskych textû (dostupna na www.bara.ujc.cas.cz) a Lexikalni databaze humanistické a barokni češtiny (dostupna na www.madla.ujc.cas.cz). — 71 — Jana Villnow Komârkovâ vinné révy, produkci a konzumaci vina". Dotaznikovy material byl zachycovan pisemne a zčasti - pokud k tomu respondenti dali souhlas - také formou zvukovych nahravek. Vyzkum byl realizovan ve vinarskych oblastech na jižni Morave, kde bylo zkompletovano 50 dotaznikû. Hlavnim zdrojem slovenského lexikalniho materialu byla kartotéka Dialektolo-gického oddeleni Jazykovedného ùstavu Eudovita Štma Slovenské akademie ved v Bratislave.3 V ni se nachazi dotazniky k tématu „vinohradnictvi", shromâždëné behem terénniho vyzkumu realizovaného pod vedenim Jozefa Nižnanského od 60. let 20. stoleti ve vinarskych regionech na jihu Slovenska (obsahuji celkem 623 dotazû). Vedle tohoto zdroje byla excerpovâna dialektologickâ, etnografickâ a enologickâ literatura a ziskany material byl overovan ve vykladovych, narečnich a historickych slovnicich. Zajimavym doplnenim se z hlediska jazykového a kul-turologického stala komparace s vyvojem a současnym stavem v tokajské vinar-ské oblasti na vychode Slovenska, jež stala na rozdil od oblasti jihoslovenskych a jihomoravskych v prûbehu historie silneji pod vlivem mad'arskym. Navic zde vinarstvi ve stredoveku po tatarském vpadu neširili Nemci (viz dale), ale vinari, již prišli z Italie. Vyznamny podil na rozvoji vinohradnictvi a vinarstvi na jihu Moravy a jiho-zapade Slovenska meli stredoveci nemečti kolonisté. Ti s sebou prinesli nejenom nové vyrobni postupy, ale spolu s nimi také odpovidajici nomenklaturu, ktera zanechala stopy v historickém i současném lexiku češtiny a slovenštiny. Z tohoto dûvodu byl do projektu zahrnut také vyzkum nemecké vinarské terminologie. Nemecky lexikalni materialu byl čerpan z jazykovedné, etnografické a enologické literatury a z internetového Slovniku nemeckého vinarského jazyka („Wörterbuch der deutschen Winzersprache").4 Obsahem tohoto slovniku, jenž vznikl jako projekt Akademie ved a literatury v Mohuči, je nemecka vinohradnicka a vinarska terminologie uživana nejenom na ùzemi nemecky mluvicich zemi, ale také v byvalych nemeckych jazykovych ostrovech mj. v Česku a na Slovensku. Madarština nemela ve srovnani s nemčinou na vyvoj české a slovenské vino-hradnické a vinarské terminologie zasadni vliv (sama byla ovlivnena nemčinou), presto ji nebylo pri analyze daného okruhu slovni zasoby ve zvoleném geografic-kém celku možné pominout. Material ziskany excerpci enologické a etnografické literatury byl primarne použit pri etymologickych vykladech jako zdroj, pripadne jako formalni či sémanticka paralela analyzovanych českych a slovenskych terminû. Podobnym zpûsobem jako nemecké a madarské byly excerpovany také vino-hradnické a vinarské terminy z dalšich vyše již zminenych jazykû - chorvatštiny, slovinštiny a polštiny. Ty byly rovnež zakomponovany do relevantnich etymologickych interpretaci českych a slovenskych slov. 3 Dekuji timto pracovnikûm oddeleni, v prvni rade jeho vedouci Katarine Ballekové, za umožneni prace s timto cennym materialem. 4 Dostupny na adrese: www.winzersprache.de. - 72 --Slavia Centralis 2/2019 Projekt Etymologickeho slovniku česke a .slovenske vinohradnicke a vinarske Metody Vinohradnické a vinarské terminy byly zkoumany v prvni rade z hlediska 1) etymologického, kromë toho byla zohlednëna hlediska 2) jazykovë-zemëpisné a kontaktovëlingvistické. Ad 1) Etymologizace jednotlivych vyrazû probihala v souladu s trendy pa-nujicimi v moderni etymologii: dûraz byl kladen na sémantickou stranku a na interdisciplinarni pojeti. Z hlediska lexikalni sémantiky byl zohlednën nejen samotny a) proces motivace pojmenovani, ale pozornost byla nadto vënovana b) sémantickym vztahûm uvnitr daného vëcného okruhu, predevšim synonymii, resp. heteronymii, tj. mezinarečni synonymii. Ad a) Vedle pripadû, kdy byl dany termin utvoren primarnë pro potreby vinohradnické a vinarské terminologie (srov. v prvni radë bazi dané terminologie predstavujici pokračovani psl. rekonstruktû - vino, vinohrad, vinice, vedle toho novëjši vyrazy jako napr. drt' „rozdrcené hrozny pred lisovanim", mlâtovice „destilat z vyliskû", dial. presovna „lisovna"; samostatnou kapitolu tvori vlastni jména odrûd, pfevâžnë mezinarodniho charakteru, motivova-na nejčastëji mistem vzniku či šlechtitelem), sehrala pri onomaziologickém procesu roli sémanticka specializace (srov. napr. č. bobule, slk. bobul'a „čast hroznu", č. bouda, slk. dial. buda „stražni objekt ve vinici", č. a slk. brazda „mez oddëlujici vinice", dužina „št'avnata čast hroznu", č. fazoch „zalistek"), metafora (č. a slk. hlava „horni čast vinné révy", č. a slk. očko „čast révového kere", č. fazolka „čast révového kere, očko", č. holoubek „rozvijejici se očko na révovém keri", č. vlk „neplodny vinny vyhonek") a metonymie (napr. č. drevo, slk. drevo „drevnaté vyhonky vinné révy", č. noha „čast vinarského lisu", stč. les „vyhonek vinné révy"). Nadto došlo v nëkterych pripadech k prejeti vyrazu z pribuzné pivovarnické terminologie, jež vykazuje dle analyzovanych dokladû v češtire vyšši stari než dané terminy vinarské, srov. napr. brečka „vino špatre kvality" - pûvodnë „mladé, nevyzralé a nezkvašené sladké pivo", mlâto „vylisky z hroznû" - pûvodnë „zbytky vylouhovaného sladu sloužici jako krmivo", patok „podradrejši vino z vyliskû a vody" - pûvodnë (pl. patoky) „pivo horši jakosti ziskané jako druhy odvar ze sladu". Ad b) Synonymie, resp. heteronymie, je prûvodnim jevem predevšim u slov teritorialnë priznakovych. Lze se s ni setkat napr. u vyrazû s negativnë hodnoticim rysem. Srov. synonymni radu zahrnujici pojmenovani vina špatre kvality (material ziskany terénnim vyzkumem): brečka, patok, slabé vino, nepitelné vino („nedâ sa (to) pit"), zlomené vino, vadné vino, nemocné vino, zkazené vino, spatné vino, vino „na hada" (= na vypâleni), čučo, mat'âk, pikule/pikula,pajdoš, pajdulâk, pačkuda, šmejd, rit'âk, imatlâk, humus, oxidačka, čekačka. Nebo blizké nazvy matolinového vina, tj. vina z vyliskû: čingir, druhâk, grul, vodnar, vodnâr, matolinové vino, padëlâk, pajdoš, patok, pikula, nëkolikaterâk, trhâk, polovwâk, hodnér. Kromë toho jsou doložena synonyma predstavujici české ekvivalenty nëmeckych, vëtšinou staršich terminû, srov. napr. kantyr, stelâr (germanismy) - podsada, podkladek, podstavec „podstavec pod sudy ve vinném sklepë". Nebo dvojice perkmistr - horny „spravce vinohradu", perkrecht - horenské prâvo „davka z vinic", pres - lis, presovna - lisovna apod. Vyznamnym pristupem je pri vykladu pûvodu slov z oblasti hmotné kultury interdisciplinarita. Tyka se to predevšim odbornych vyrazû priznakovych časovë — 73 — Jana Villnow Komârkovâ či teritoriàlnë - tedy historismû, archaismû a dialektismû. Pri jejich analyze je pro správnou etymologickou interpretaci nezbytná nejenom znalost zákonitostí jazyko-vého vyvoje, ale také poznatky z jinych oborû - historie, etnologie či technologie remesla. Jako pnklad lze uvést pûvod a vyvoj českého názvu vinohradnického zvyku zarázení hory, jimž se označuje slavnostni uzavírání vinohradu pred začát-kem vinobrani, pričemž hora je zde tyč predstavujici hlavni atribut hotare, hlidače vinohradu. Syntagma zarázení hory je pozûstatkem nomenklatury tzv. horenskych (viničnich) práv, kde se horou (často s privlastkem vinicná) označovaly vinohrady ležici v jedné trati. Koreny terminu hora je však nutné hledat už v antickém rim-ském horenském právu, v jehož rámci se odpovidajicim latinskym terminem mons označovaly nove založené vinohrady. Tento termin prevzalo i stredoveké horenské právo ius montium, jak dokládá jeho vyskyt v latinsky psanych dokumentech vztahujicich se k vinohradnictvi. V textech psanych národnimi jazyky se tento latinsky termin prekládal, a proto se českym označenim vinohradu, resp. komplexu vinohradû ležicich v jedné trati postupnë stal vyraz hora. Je pritom pravdëpodob-né, že zprostredkovatelskou roli zde sehrála nemčina a že česky vinohradnicky a právnicky termin hora byl utvoren pod vlivem nëmeckého pendantu (Wein)Berg. Poté, co byla horenská práva na Morave v roce 1784 zrušena tzv. Všeobecnym vinohorenskym zrizenim pro Markrabstvi Moravské Josefa II., ztratila hora svûj pûvodni terminologicky vyznam (dnes se misto toho užM vyraz trat') a zûstala zachována pouze jako sotóást názvu zvyku zarázení hory (vice k tématu viz Villnow Komárková 2014: 233-236). Jinym prikladem interdisciplinárniho pristupu k etymologizaci slov je vyklad pûvodu českého názvu částečnë zkvašeného hroznového moštu burcák (slk. bur-čiak, odtud mad'. burcsák „burcák", „mladé vino", Benko 1997: 1639). S nejvetši pravdepodobnosti se jedná o pojmenováni motivované procesem vyroby nápoje, tedy kvašenim pripominajicim boureni. Potom by byl bu^ák odvozen od základu bur-, jenž je ve slovese bourit (stč. búriti, psl. buriti), jak uvádi Machek (1968: 77) a v souhlase s nim Rejzek (2015: 106); srov. k tomu nëmeckou (rakouskou) sémantickou paralelu Sturm tv., pûvodnë „boure" (jiny, ménë pravdëpodobny vyklad navrhuje M. Štëdroñ, jenž slovo spojuje na zékladë dokladu z roku 1745 se slovesem brčeti „bručet, narikat" (burcák jako vino, které pri kvašeni „brči", viz Štëdroñ 1995: 97-102). Ad 2) V souvislosti s jazykovë-zemëpisnym a kontaktovëlingvistickym pojetim predstavuje samostatnou kapitolu projektu analyza vypûjček, z pfevážné části ge-rmanismû. Jak již bylo uvedeno vyše, bylo české a slovenské vinohradnictvi a vi-narstvi od stredovëku silnë ovlivñováno vinohradnictvim a vinarstvim nëmeckym, resp. rakouskym, což se projevilo také v názvoslovi danych oborû lidské činnosti. Vyp^čky z remčiny proto predstavuji vyznamnou součást analyzovaného mate-riálu. Tak napriklad samotné slovo víno, které je kulturnim slovem vyp^čenym z latiny (lat. vinum), bylo do praslovanštiny podle jedné teorie prejato germánskym prostrednictvim. Jako jazykovy útvar, ktery toto prejeti zprostredkoval, pritom pripadá do úvahy bud g0tština (gót. wein), anebo stará horni nëmčina (sthn. win). Jako dalši pnklad starych germánsko-slovanskych jazykovych kontaktû lze uvést všeslovansky vyraz vinohrad, rekonstruovany do praslovanštiny jako *vinogordb. S velkou pravdëpodobnosti se jedná o vyp^čku gótského weinagards „vinice, - 74 --Slavia Centralis 2/2019 Projekt Etymologickeho slovniku česke a .slovenske vinohradnicke a vinarske vinohrad", které ma doMené protejšky i v jinych germanskych jazycich, srov. mj. nemecké Weingarten či niz. wijngaard „vinohrad" (Feist 1923, 426: Kiparsky 1934: 224f, Hamm 1942: 123f, Vasmer 1: 202, Shevelov 1964: 415, Siatkowski 1965: 193n, Lehmann 400, Gol^b 1992: 378, Pronk-Tiethoff 2013: 127 aj.). (Predpoklad 0 germanském zdroji prejeti však neni v etymologii prijiman všeobecne, nekdy se pomyšli na domaci složeninu s prvni časti *vino, druhym komponentem *gordb „ohrazené, oplocené misto" a pûvodnim vyznamem „vinnou révou osazené ohraze-né misto" ^ „vinice, vinohrad" (Skok 3: 595, Černych 1993, 1: 152, Snoj in: Bezlaj 4: 320, Snoj 2016). Konečne se nekdy uvažuje o slovotvorném kalku germanského slova, tak Sadnik-Aitzetmüller 1955: č. 1082, Šanskij 1963: 101, Mel'nyčuk 1982: 377f). Podrobneji viz Janyškova 2016: 1063-1064. K mladšim českym vypujčkam z nemčiny naleži dalši vinarsky termin tvorici 1 dnes bazi daného üseku slovni zasoby. Jedna se o slovo réva „vinna réva" (slk. st. a dial. réva, rév, srov. také dl. st. rewa tv., viz Muka 1928: 306), doložere v češtine od začatku 15. stoleti, které je vypujčkou stredohornonemeckého rëbe (nem. Rebe). Nemecké slovo ma svûj pûvod v ie. *rep- „plazit, popinat", a jeho motivace pojmenovani je založena na zpûsobu rûstu ûponkû vinné révy (Machek 1968: 513, Newerkla 2011: 209). K dalšim starym českym vinarskym terminûm nemeckého pûvodu, které se dodnes uživaji, patri napr. označeni nasosky k nabirani vina ze sudu kostyr, ve staré češtine kostér (slk. st. a dial. koštier, koštur). Jedna se o vypujčku strhn. (wm)koster, které pûvodne označovalo osobu ochutnavajici nejaky napoj (predevšim vino či pivo) a poté prenesene nastroj k tomu uživany. V obou vyznamech bylo slovo prejato do češtiny. Nemecké slovo ma svûj pûvod v pragermanském zakladu *kus-tö s vyznamem „(vy)zkoušet" (Kluge 2002: 531). Stopy zanechala nemčina také v oblasti českého vinohradnického a vinarského prava. Nejlépe to doklada terminologie horenského prava, které od stredoveku regulovalo prava a povinnosti majitelû vinic. Horenské pravo se ve staré češtine označovalo terminem nemeckého pûvodu perkrecht (/pergrecht), doloženym ve staročeskych pamatkach od 14. stoleti (srov. i slk. st. peregrecht tv., s podobnym vyznamem stp. barkracht, bargracht, bargrecht, bergrecht, berkracht „danovy prijem z dolu" (Urbanczyk 1953: 67)) - složenina bavorského slova s častmi perg „hora" a recht „pravo" (Newerkla 2011: 325). Nemeckého pûvodu jsou i nekteré dalši terminy z oblasti horenského prava, napr. staročeské perknos „držitel vinice ve společrem vintôném obvodu s jinymi" (zrejme také z bavorštiny, srov. strhn. bërcgenôz(e) „majitel vinohradu") či perkmistr „ürednik spravujici dany viničny obvod a pečujici o dodržovani horenského prava" (tvoreno vypujčkou bavor. pçrkx-, pçrg-, bçarg- „hora" (zde označeni vinični trati) a spojenim se stč. mistr, jež je z lat. magister). K dalšimu prejimani nemeckych vyrazû dochazelo i v pozdejšich obdobich, a že jsou kontakty na této ürovni aktivni i dnes, potvrzuji nové germanismy ziskané terénnim vyzkumem. Často se jedna o slova, ktera naleži narečnim ûtvarûm, a jsou tedy omezena teritorialne. Patri sem mj. počeštere nazvy nekterych odrûd vinné révy, napr. cinifandl, cinyfâdl „sylvanské zelené", jež vzniklo smišenim nazvu odrûdy Zierfandler pûvodem z Dolniho Rakouska s nazvem Zinfandel „odrûda červeného vina pûvodem z Chorvatska"; jako Zierfandler se sylvanské zelené chybne označuje nekdy i v Rakousku (Newerkla 2012: 317-318). K dalšim lidovym — 75 — Jana Villnow Komârkovâ nàzvûm odrûd lze zafadit cvajglt „Zweigeltrebe" (odrûda vyšlechtena v roce 1922 v rakouském Klosterneuburgu), dolfa či dorn „Dornfelder" (odrûda vyšlechtena v roce 1955 v Nemecku) nebo milerka „Müller Thurgau" (bílí moštovš odrûda vy-šlechtem prof. Müllerem pûvodem ze švycarského kantonu Thurgau, jenž provádel šlechteni v nemeckém Geisenheimu). V nemčine maji pûvod také Mfečni označeni vinného stfiku (vajn)špric, svafeného vina glivajn, anebo burčáku šturm. Vyrazy pančovat, pancované (vino), pancování jsou z nem. hovor. panschen, pantschen „falšovat vino vodou" (což zfejme souvisi se slovesempatschen „tleskat, pleskat", snad podle negativne hodnoceného nepatfičného zacházeni s vinem, srov. Machek 1968: 432, Kluge 2002: 678). V daleko menši mife než germanismy jsou v nashromšžde^ materiálové bázi obsaženy vypujčky z jinych jazykû: latiny - víno (pokud nebylo pfejato pfimo z latiny, potom germ. prostfednictvim, srov. vyše), mad'arštiny - č. dial. aldamás, slk. st. a dial. oldomás „hostina po dokončen! stavby vinného sklepa", č. dial. čingir, slk. dial. čingir „vino horši kvality, druhák" (do mad'arštiny pfejato asi z nejakého turkického jazyka), či francouzštiny - č. a slk. cuvée „vino smichané z vice odrûd", č. degustace, slk. degustácia „ochutnávka vina", č. a slk. demiíón „nádoba na vino" (angl. prostfednictvim), č. dial. pipeta „násoska na vino". Slovník Slovnik je vytváfen v internetovém nástroji na psani a publikováni elektronickych slovnikû Lexonomy (viz Mechura 2017) a je pfistupny na adrese www.lexonomy. eu/vino. Jeho sotóásti jsou vedle samotné heslové čšsU uvedeni do tématu a rûzné indexy (o tech vice niže). Struktura hesel: Heslové záhlavi obsahuje české slovo v jeho reprezentativni podobe a generuje se systémem Lexonomy automaticky podle prvniho zmineného českého slova v hesle. Poté následuje vyčet všech tvarû, které se v češtine podafilo nalézt, opatfeny stylistickou charakteristikou (tj. informaci, zda se jedná o dialektismus, archaismus, historismus; v pfipade spisovného slova zûstává bez komentáfe). Dalšim údajem je uvedeni historickych forem slova (nekdy s exemplifikaci) a - pokud se podafilo zjistit - nejstaršiho dolože^ho vyskytu s dataci. Dalši oddil hesla pfedstavuje slovensky ekvivalent českého vyrazu, resp. jeho Mfečni a historické varianty, opet s uvedenim datace nejstaršiho vyskytu, je-li znám. Jestliže maji české (a slovenské) vyrazy protejšky i v jinych, nejen slovanskych jazycich, jsou uvedeny v následujicim vyčtu. Dalši část slovnikového hesla tvofi etymologicky vyklad, zahrnujici rekonstrukci formálniho a sémantického vyvoje slova, určeni jeho pra-formy a uvedeni paralel z pfibuznych jazykû. Dále je pozornost venována vykladu sémantického vyvoje slova a heslo je ukončeno vyčtem synonym (jsou-li známá). Uživatel mûže slovnikem navigovat pomoci abecedniho seznamu hesel nebo mûže vyhledat libovolny text. Vyhledávaci funkce prohledává nejen záhlavi hesel, ale i všechny ekvivalenty a synonyma. Proto lze ve slovniku vyhledávat i podle slov, která nejsou záhlavim žádného hesla, ale jsou uvnitf hesla zminena; napfiklad vyhledánim sln. dial. slova gantar se najde heslo kantyr, protože gantar je v hesle - 76 --Slavia Centralis 2/2019 Projekt Etymologickeho slovniku česke a .slovenske vinohradnicke a vinarske uvedeno jako jeho slovinsky ekvivalent. Všechny zminene protejšky a synonyma jsou k dispozici i v podobe abecedniho indexu. Odkazy na literaturu a ruzne zkratky (vetšinou označeni jazyku) jsou v textu slovniku zakodovany tak, aby se najetim ukazatele myši zobrazil jejich plny vy-znam. Veškerou použitou literaturu a všechny použite zkratky lze prohližet i v abecednich indexech a kliknutim na ne ziskat seznam hesel, ve kterych se na ne odkazuje. Ukazkova hesla5 čingir CESKY dial. čingir 'vino horši kvality, druhak' SLOVENSKY dial. čingir 'podradne vino z vylisku', 'hroznovy mošt začinajici kvasit, burčak' (SSN 1, 263, 1), doklady od 17. stol. (HSSJ 1, 216) OSTATNi JAZYKY srov. take ch. (kajk.) či(n)ger 'vino špatne kvality z vylisku' (Sokolic 1998, 74), sln. dial. čiger tv. ETYMOLOGIE vypujčka mad. csiger 'podradne vino z vylisku' (odtud je i rum. dial. cigMr), což je asi z nejakeho turkickeho jazyka, snad tur. čakyr 'vino' (Vasmer 3, 344, Skok 1, 323, Bezlaj 1, 81, EWU 1, 210-211, Rocchi 1, 70); z mad. bylo prejato take nem. dial. Tschiger, Tschigerwein 'matolinove vino' (WDW) SYNONYMA druhäk, grül, vodnar, vodnar, matolinove vino, padeläk, pajdoš, patok, pikula, nekolikateräk, trhäk, dvojchlapovy vino, trojchlapovy vino, polovičak, hodner dužina CESKY dužina, dužnina 'štavnata čast hroznu' ETYMOLOGIE dužina, dužnina 'masita, štavnata čast ovoce' je pouze česky vyraz bez protejšku v jinych slovanskych jazycich; doklady od 19. stol. (u Presla ve vyznamu 'dužnata čast rostlin', viz Jg. 1, 514); odvozuje se od st. adjektiva duži, dužny 'velky', 'silny, masity' (srov. strč. dužny 'masity, libovy' (VelDict, viz LDHBC, cit. stav z 28.4. 2019), pribuzne je pol. duži 'velky', r. dial. dužij 'silny'), ktere naleži k rodine psl. adj. *dgg^ 'silny, masity' (se zaporkou ne je psl. *nedgg^, č. neduh 'nemoc, neduh'), odvozovaneho od slovesa *d$gngti 'rust, silit' a dale snad od ie. korene *dheugh- 'hodit se, byt zdatny' (Machek 1968, 394, ESJS 9, 534n, Rejzek 2015, 163 a Rejzek 2015, 447). SEMANTICKY VYVOJ vyznam 'štavnata čast hroznu' vznikl semantickou specializaci vyznamu 'štavnata čast ovoce' mlato CESKY m lato 'vylisky z hroznu', od 16. stol. (srov. napr. „pol druheho dielu mlata z pressu vinneho...", Raimund Lullius: Praktika testamentu (z r. 1500), viz StčE, cit. stav z 28.4.2019), stč. 'zbytky vylouhovaneho sladu sloužici jako krmivo' - od 14. stol. (srov. Klaret, Bohemar, verš 698, in: Flajšhans 1, 63) SLOVENSKY mlato 'vylisky z hroznu' (SSN 2, 172), st. 'vylouhovany slad nebo vylisovane hrozny použivane jako krmivo' (HSSJ 2, 311), doloženo od 17. stol. 5 Zkratky literatury a jazyku použite ve slovniku nejsou rozepsany v seznamu niže. Prosim čtenare o nahlednuti do elektronickeho slovniku. — 77 — Jana Villnow Komârkovâ OSTATNÍ JAZYKY stp. a pol. st. mloto 'mláto', 'zbytky sladu sloužici jako krmivo' (SStp 4, 296, Karlowicz 3, 174n), srb. a ch. dial. mlât, mlato 'vylisky z hroznù' (RSAN 7, 70S, 710), mláta 'ječmen určeny k vareni piva, slad', sln. dial. mláto, mláta 'mláto, slad' (Pleteršnik 1, SSS), ukr. mólot 'sedlina v pivu' apod. ETYMOLOGIE etymologie ne zcela jasná; uvažuje se bud' o staré vypujčce germ. *malta 'slad' (srov. ném. Malz tv.), které ndleži ie. *melt- 'tát, mëfâit, rozpouštët' (Pokorny 71S, Vasmer 2, 644, Rejzek 201S, 422 aj.), nebo o domácim pùvodu slova, jež bylo odvozeno od korene *mel- 'mlit' (Brückner 341, Skok 2, 441 aj.; srov. také Machek 196S, 36S, SM 19, 196, Králik 201S, 363) SÉMANTICKY VYVOJ vyznam 'vylisky z hroznù' vznikl dle všeho prenesenim puvod^jšiho vyznamu 'zbytky sladu', došlo tedy k vypujčce slova z jednoho remeslného názvoslovného systému do jiného (pivovarnictvi ^ vinarstvi) SYNONYMA vylisky, matoliny putna ČESKY putna ^tši koš nošeny na zádech pri vinobrani', dem. putynka 'menši koš pri vinobrani' ^ebestová, 262) - od 14./1S. stol. (srov.: „putny, koše, štrokvasy, sudy a jiné stroje... af jsou pripraveny ke sbiráni vina" (Cresc, 1S6, cit. podle LDHBČ, stav z 27.4.2019) SLOVENSKY putna tv. - od 17. stol. (HSSJ 4, S76) OSTATNÍ JAZYKY srov. pol. dial. putnia 'škopek na vodu' (Karlowicz 4, 4S6), ukr. dial. pútña 'nádoba na vodu, mléko apod.' (prejato zrejmë polskym prostrednictvim, ESUkr 4, 641) ETYMOLOGIE vypùjčka bav. puttn 'kád, džber', srov. ném. Bütte, strhn. büt(t)e, büten, sthn. butin, butin(n)a 'kád, sud', jež je ze strlat. butina 'kád' (to z rečtiny, srov. Kluge-Seebold 2002, 164) - slovo bylo zrejmë prejato Germány v rynsko-rimskych vinarskych oblastech (Alanne 19S0, 13S); nëmeckého (bavorsko-rakouského) pùvodu je také mad. puttony 'koš nošeny na zádech' (EWU S, 1220). Srov. nëm. dial. Butte 'nádoba na vinné hrozny nošená na zádech pri vinobrani, uskladróná ve vinohradnickém domku apod.' (WDW) vincúr ČESKY dial. vincúr 'brouk zobonoska (šMdce na révë)', st. vincour 'vinar' ^ebestová, 264) - stč. vincér 'vinar', 'správce vinice', doloženo v mamotrektech z 1S. stoleti (StčE, cit. stav z 2S.4.2019), vedle toho i stč. vincúr 'vinar' (ESSČ bez udáni zdroje, cit. stav z 9.1.201S) SLOVENSKY dial. vincúr, vinclur 'vinohradnicky dëlnik', 'vinar', 'brouk zobonoska' (SSJ S, 100), st. i vincler, vincelír 'vinohradnik' - ve vyznamu 'vinar' od 17. stol. (HSSJ 6, 377) OSTATNÍ JAZYKY srov. také sln. dial. víncar 'vinar' (Pleteršnik 2, 762) ETYMOLOGIE vypujčka strhn. wlnzer, wlnzürl (sthn. wlnzuril) 'vinar, vinohradnik', jež bylo prejato z lat. vlnitor tv. (Newerkla 2011, 236n, Králik 201S, 660). Predpokládá se pritom, že strhn. wlnzer, jež je ve staršich textech doloženo ridce a prosazuje se vice až od 17. stoleti, vzniklo zkrácenim formy wlnzürl (Alanne 19S0, 1S4n); srov. také mad. vincellér 'vinar', 'druh šMdce na vinné révë' (odtud ch. dial. (kajk.) vincilîr a rum. vinfeler 'vinar', Skok 3, S94), prejaté rov^ž z ném. (EWU 3, 1639) SÉMANTICKY VYVOJ vyznam 'brouk zobonoska' vznikl pravdëpodobnë jako ironické označeni šMdce na vinné révë podle vinare (Machek 196S, 690) - 78 --Slavia Centralis 2/2019 - Projekt Etymologického slovniku ceské a slovenské vinohradnické a vinarské ... - Zavër V prispevku byl predstaven projekt „ Jazyk tradičniho vinohradnictvi a vinarstvi ve stredoevropském areâlu: etymologie a areàlovà lingvistikd' a elektronicky Etymologicky slovnik české a slovenské vinohradnické a vinarské terminologie, ktery je jeho vystupem. Slovnik je primarne určen lingvistûm, predevšim histo-rikûm jazyka a dialektologûm, jež v nem mohou nalézt data relevantni pro svûj vyzkum. Mûže však posloužit také odbornikûm z jinych vednich oborû, histori-kûm, etnologûm a samozrejme i enologûm a samotnym vinarûm. Slovnik obsahuje material ziskany excerpci pramenû a literatury a vlastnim terénnim vyzkumem, diky nemuž byla do vyzkumu zahrnuta i rada jinde neza-znamenanych českych vyrazû. Doloženi všech analyzovanych slov bylo overovano v historickych zdrojich s cilem nalézt pokud možno jejich nejstarši vyskyt. To umožnily predevšim elektronické databaze staré a stredni češtiny, jež jsou vy-znamnym pomocnikem pri etymologizaci českych slov. Pro ilustraci a zasazeni do kontextu jsou vybrané starši české vyrazy opatreny exemplifikaci s uvedenim zdroje. Hlavni časti slovniku je etymologizace nashromaždenych českych (a slo-venskych) vyrazû z oblasti vinohradnictvi a vinarstvi, zahrnujici určeni vychozi praformy, resp. zdroje prejeti, a vyklad jejich formalniho a sémantického vyvoje. Vedle pûvodu slov byl zjištovan také jejich dalši vyvoj a stav v současrem jazyce vinarû. České (a slovenské) vinohradnické a vinarské terminy nebyly zkoumany izolovane. Jejich vyvoj byl sledovan v širšim arealovém kontextu, zahrnujicim vyvoj terminologickych systémû daného vecného okruhu v jazycich blizkych češtine (a slovenštine) geograficky, tedy nemčine, marfarštine, polštine, slovinštine a chorvatštine. Lexikalni zdroje pristupné na internetu maji jak znamo oproti svym knižnim protejšMm jednu velkou vyhodu - nejsou definitivnim dilem. Lze je doplnovat, opravovat, reagovat na pripominky, vést se čtenari dialog. To ma v ùmyslu i au-torka tohoto textu, ktera slovnik vzhledem k dosud neprobadanému lexikalnimu bohatstvi české a slovenské vinohradnické a vinarské terminologie a absenci jeho etymologického zkoumani zdaleka nepovažuje za uzavreny projekt a planuje ho dale rozširovat. LITERATURA Lorand BENKO (red.), 1997: Etymologisches Wörterbuch des Ungarischen 3. Budapest: Akadémiai Kiadö. France BEZLAJ, 1976-2007: Etimološki slovar slovenskegajezika 1-5. Od 3. sv. Marko Snoj a Metka Furlan. Ljubljana: Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša. Pavel Ja. CERNYCH, 1993: Istoriko-etimologičeskij slovar' sovremennogo russkogo jazyka 1-2. Moskva: Russkij jazyk. Sigmund FEIST, 1923: Etymologisches Wörterbuch der gotischen Sprache. Zweite, gänzlich neubearbeitete Auflage. Halle: Niemeyer. Zbigniew GOt^B, 1992: The Origins of the Slavs. A Linguist's View. Columbus 1992: Slavica Publishers. — 79 — Jana Villnow Komârkovâ Josip HAMM, 1942: Über den gotischen Einfluß auf die altkirchenslavische Bibelübersetzung. Zeitschrift für vergleichende Sprachforschung auf dem Gebiete der indogermanischen Sprachen 67, 112-128. Ilona JANYŠKOVA (red.), 2016: Etymologicky slovník jazyka staroslovénského 18. Brno: Tribun EU. Valentin KIPARSKY, 1934: Die gemeinslavischen Lehnwörter aus dem Germanischen. Helsinki: Suomalainen Tiedeakatemia. Friedrich KLUGE, 2002: Etymologisches Wörterbuch der deutschen Sprache. Bearbeitet von Elmar Seebold. 24. Auflage. Berlin, New York 2002: De Gruyter. Winfred LEHMANN, 1986: A Gothic Etymological Dictionary. Leiden: Brill. Václav MACHEK, 1968: Etymologicky slovníkjazyka ceského. Druhé, opravené a doplnené vydání. Praha: Academia. Michal B. MECHURA, 2017: Introducing Lexonomy: an open-source dictionary writing and publishing system. Electronic Lexicography in the 21st Century: Lexicography from Scratch. Proceedings of the eLex 2017 conference, September 2017, Leiden, The Netherlands. Dostupné online: www.lexonomy.eu. Oleksandr S. MEENYCUK (red.), 1982: Etymolohičnyj slovnyk ukrajins'koji movy 1. Kyjiv: Naukova dumka. Ernst MUKA, 1928: Slownik dolnoserbskeje récy ajeje narécow 3. Peterburg 1915, pretisk. Praha: Ceská akademie ved a umení. Stefan Michael NEWERKLA, 2011: Sprachkontakte Deutsch - Tschechisch - Slowakisch. Wörterbuch der deutschen Lehnwörter im Tschechischen und Slowakischen: historische Entwicklung, Beleglage, bisherige und neue Deutungen. Zweite, durchgehend überarbeitete und aktualisierte Auflage. Frankfurt am Main et al.: Lang. --, 2012: Pischinger, Zierfandler, Kaisersemmel und Zuckerkandl: Altösterreich als kulinarisches Sprachareal. Linguistica culinaria. Festgabe für Heinz-Dieter Pohl zum 70. Geburtstag. Ed. Hubert Bergmann und Regina Maria Unterguggenberger. Wien: Praesens Verlag. 309-323. Saskia PRONK-TIETHOFF, 2013: The Germanic loanwords in Proto-Slavic. Amsterdam, New York: Rodopi. Jirí REJZEK, 2015: Cesky etymologicky slovník. Nové, upravené a rozsírené vydání. Praha: Leda. Linda SADNIK, Rudolf AITZETMÜLLER, 1955: Handwörterbuch zu den altkirchenslavi-schen Texten. Heidelberg: Carl Winter Universitätsverlag. George Y. SHEVELOV, 1964: A Prehistory of Slavic. Heidelberg: Winter. Janusz SIATKOWSKI, 1965: Bohemizmy fonetyczne w jqzyku polskim. Cz. I. Wroclaw: Zaklad narodowy im. Ossoliñskich. Petar SKOK, 1971-1974: Etimologijski rječnik hrvatskoga ili srpskoga jezika 1-4. Zagreb: Jugoslavenska akademija znanosti i umjetnosti. Marko SNOJ, 2016: Slovenski etimološki slovar. 3. izdaja. Ljubljana. E-kniha dostupná na: www.fran.si. Nikolaj M. ŠANSKIJ et al., 1963: Etimologičeskij slovar' russkogo jazyka 1/3. Moskva: Izdatel'stvo Moskovskogo universiteta. Miloš ŠTEDRON, 1995: Vyskyt slova burcák v nemecko-latinském studentském zpevníku z Brna. Pocta Dušanu Šlosarovi. Boskovice: Albert. 97-102. - 80 --Slavia Centralis 2/2019 Projekt Etymologickeho slovniku česke a .slovenske vinohradnicke a vinarske Stanislaw URBANCZYK (red.), 1953: Slownik staropolski 1. Wroclaw: Zaklad narodowy im. Ossolinskich. Max VASMER, 1953-1958: Russisches etymologisches Wörterbuch 1-3. Heidelberg: Carl Winter Universitätsverlag. Jana VILLNOW KOMÄRKOVÄ, 2014: Weinbau- und Winzerterminologie als Reflex der Sprachkontakte in der Habsburgermonarchie. Deutsch und die Umgangssprachen der Habsburgermonarchie. Ed. E. Cwanek-Florek und I. Nöbauer. Wien: Wissenschaftliches Zentrum der Polnischen Akademie der Wissenschaften. 229-236. ZKRATKY JAZYKÙ angl. anglicky bavor. bavorsky č. česky dial. dialekticky dl. dolnolužicky got. götsky ie. indoevropsky lat. latinsky mai. maiarsky nem. nemecky niz. nizozemsky psl. praslovansky slk. slovensky sln. slovinsky st. starši stč. staročesky sthn. starohornonemecky stp. staropolsky PRÎLOHA dotaznik „Terminologie jihomoravského vinohradnictvi a vinarstvi" Misto vyzkumu (obec / mesto, okres): Vinarska oblast a podoblast: Jméno: Vek: Pohlavi: Zamëstnâni: Pùvod (starousedlik / novousedlik): Rozloha vinic: Doba, po kterou se respondent venuje vinohradnictvi/vinarstvi: Explorator/-ka: Datum vyzkumu: A. Vinohradnictvi 1. Jak se označuje pozemek se souvislou vysadbou kerù vinné révy? 2. Pocifujete rozdil mezi vyznamy vyrazù vinice a vinohrad (event. hora)? Pokud ano, jaky? 3. Jak se označuje neobdëlâvanâ vinice / vinohrad? — 81 — Jana Villnow Komârkovâ 4. Uved'te nazvy viničnich trati, na nichž pestujete vinnou revu. 5. Jak se rika prikopu, ktery od sebe oddeluje vinohrady ležici v jedne vinični trati? 6. Jak se označuje prostor mezi radky vinohradu? 7. Jak se rika procesu prokypreni pudy pred založenim vinohradu/vinice? 8. Uživate zvlaštni označeni sazenic vinne revy? 9. Jak rikate revovemu keri? 10. Pojmenujte na zaklade obrazku časti revoveho kere: 11. Jak se označuje jednolety vyzraly zdrevnately pryt (stonek s listy) vinne revy po opadu listu? 12. Jak se označuje vytekani mizy z reznych ran revoveho kere? 13. Jakym terminem se označuji postranni zelene letorosty revoveho kere, ktere se v lete vylamuji? 14. Jak se označuje jednolete drevo, ktere je behem rezani suche? 15. Jak se označuje proces zkracovani zelenych koncu letorostu, ktere probiha koncem leta? 16. Jak označujete zalistkove hrozny? 17. Jak se jmenuje rezanim/strihanim zkraceny letorost? 18. Pojmenujte podle obrazku časti hroznu a bobule: 19. Jak označujete rozvijejici se očko na revovem keri? 20. Jak označujete neplodny vinny vyhonek? 21. Jak se rika ranym odrudam revy? 22. Jak se označuji hrozny zapomenute po sklizni ve vinice / vinohrade? 23. Jake odrudy revy vinne pestujete? 24. Jak se označuje jarni okopavani vinice / vinohradu? 25. Jak se jmenuje stražni objekt ve vinici / vinohradu? 26. Vite, jak se v minulosti označoval stražce vinice / vinohradu? 27. Jake škudce vinne revy znate? 28. Jake nemoci vinne revy znate? 29. Jak se označuji sberne nadoby na hrozny pri vinobrani? 30. Jak se označuji (/označovaly) zadove putny na hrozny pri vinobrani? 31. Jak rikate zlodeji hroznu? 32. Jak se nazyva odstraneni keru vinne revy z pozemku? B. Vinarstvi 1. Jak se označuje proces zpracovani hroznu na drt' (drceni hroznu pred lisovanim)? 2. Jak se označuje mistnost/budova, kde se lisuji hrozny? Vite, jak se ji rikalo v minulosti? 3. Jak se jmenuje typ lisu, ktery uživate? Z jakych časti se sklada? 4. Jak se rika vyliskum z hroznu? 5. Jak se nazyvaji nadoby ke skladovani vina? 6. Jake typy sudu uživate? 7. Jak se označuje podstavec pod sudy ve sklepich? 8. Jak se rika podradnejšimu vinu z vylisku a vody? 9. Jak se označuje mošt, ktery začina kvasit? 10. Jak se označuje mošt po vykvašeni? 11. Jak se rika vinu špatne kvality? 12. Jak se jmenuje vino s pridanym nepovolenym cukrem, vodou nebo jinymi latkami? 13. Jak se označuje ochutnavani vina? 14. Jak se rika procesu hodnoceni vina? 15. Jak se nazyva nasoska k odebrani vina ze sudu? - 82 --Slavia Centralis 2/2019 Projekt Etymologickeho slovniku česke a .slovenske vinohradnicke a vinarske 16. Jak rikate ružovemu vinu? 17. Jak označujete vinny strik? 18. Jak se označuje vino vznikle smichanim vice odrud? 19. Jake chufove vady vina znate? 20. Jak označujete velmi chutne vino? 21. Jake se rika šumivemu vinu? 22. Jak označujete vino, ktere Vam nechutna? 23. Jak označujete zapachajici vino? Po čem toto vino zapacha? 24. Jak se rika primemu prodeji vina vinarem spotrebiteli? 25. Jake označeni se uživa pro nemocne vino se zmenenou barvou nebo chuti? 26. K uvedenym oficialnim nazvum odrud uved'te jejich nespisovne varianty, pokud je sami uživate: bile odrudy: Veltlinske zelene -Sylvanske zelene -Sauvignon -Ryzlink rynsky -Ryzlink vlašsky -Veltlinske červene -Chardonnay -Muller Thurgau -Rulandske bile -Rulandske šede -jine: červene odrudy: Burgundske modre -Frankovka modra -Dornfelder -Merlot - Portugalske modre -Cabernet Sauvignon -Cabernet Moravia -Svatovavrinecke -Zweigeltrebe -Rulandske modre -jine C. Zvyky a tradice spojene s vinohradnictvim, vinarstvim a konzumaci vina 1. Jak se rika slavnostnimu zavirani vinohradu v srpnu po svatku sv. Vavrince? (10.8.) spojenemu se zakazem vstupu do vinohradu? 2. Jak se nazyva hostina oslavujici postaveni vinneho sklepa? 3. Znate zvyk označovany jako „vinohradni kozel"/ „vinohradni koza"? Pokud ano, popište jej. 4. Uvedte pranostiky spojene s pestovanim vinne revy, vyrobou a pitim vina. Pri jake priležitosti se uživaji (/uživaly)? 5. Uvedte porekadla či prirovnani apod. spojena s pestovanim vinne revy, vyrobou a pitim vina. Pri jake priležitosti se uživaji (/uživala)? 6. Uvedte mistni prihody, pisne, povery apod. spojene s pestovanim vinne revy, vyrobou a pitim vina. D. Dalši poznamky: PROJEKT ETIMOLOŠKI SLOVAR ČEŠKE IN SLOVAŠKE VINOGRADNIŠKE TER VINARSKE TERMINOLOGIJE V članku je predstavljen projekt Jezik tradicionalnega vinogradništva in vinarstva v srednjeevropskem prostoru: etimologija in arealno jezikoslovje ter elektronski Etimološki slovar češke in slovaške vinogradniške ter vinarske terminologije, ki je rezultat tega projekta. Slovar je primarno namenjen jezikoslovcem, predvsem dialektologom, in zgodovinarjem, ki v njem lahko najdejo podatke, pomembne za svoje raziskovanje. Uporabljajo pa ga lahko tudi strokovnjaki drugih znanstvenih disciplin ter enologi in vinarji. — 83 — Jana Villnow Komârkovâ Slovar vsebuje gradivo, pridobljeno s podrobnim izpisovanjem iz virov in literature ter z lastno raziskavo na terenu, zaradi katere je bilo v raziskavo vključenih tudi veliko takih čeških izrazov, ki jih drugje nismo zasledili. Vse analizirane besede so bile potrjene s preverjanjem v zgodovinskih virih, pri čemer smo želeli odkriti njihovo najstarejšo pojavitev. To je bilo mogoče predvsem s pomočjo elektronskih podatkovnih baz stare in srednje češčine, ki so pomemben pripomoček pri etimologizaciji čeških besed. Izbrani starejši češki izrazi so za ponazoritev in umestitev v kontekst opremljeni z zgledom, ki ima naveden vir. Osrednji del slovarja predstavlja etimologizacija zbranih čeških (in slovaških) izrazov s področja vinogradništva ter vinarstva, ki zajema določanje izhodiščne oblike oziroma vira prevzemanja in razlago morfološkega ter pomenskega razvoja. Ob izvoru besed je bil raziskan tudi njihov nadaljnji razvoj in stanje v sodobnem jeziku vinarjev. Češki (in slovaški) vinogradniški ter vinarski termini niso bili preučevani ločeno. Njihov razvoj je bil raziskan v širšem geografskem kontekstu, ki vključuje razvoj terminoloških sistemov določenega tematskega kroga v jezikih, ki so geografsko blizu češčini (in slovaščini), torej v nemščini, madžarščini, poljščini, slovenščini in hrvaščini. - 84 --Slavia Centralis 2/2019 "What is the best language for Eastern Europe?" Lingua receptiva as a new approach in Slavic intercommunication research Magdalena Steci^g Inštitut za Poljsko Filologijo, Univerza Zielona Góra, Al. Wojska Polskiego 69, PL - 65-001 Zielona Góra, M.Steciag@ifp.uz.zgora.pl - 1.02 Pregledni znanstveni članek - 1.02 Review article - Namen prispevka je obravnavati pojem lingua receptiva kot nov pristop v slovanskih študijah medsebojnega komuniciranja, ki omogoča analizo medjezikovnih stikov z drugačne perspektive in ki presega tradicionalne strukturalistične ali glo-todidaktične pristope. Večina raziskav o lingua receptivi je bila doslej izvedena v povezavi s skandinavskimi in z romanskimi jeziki. Obstajajo pa tudi primeri prvih raziskav, vezanih na slovanske jezike - prispevek predstavlja pregled njihovih temeljnih rezultatov, ob tem pa tudi konceptov, ki so se v njih razvili. The aim of the paper1 is to consider the notion of lingua receptiva as a new approach in Slavic intercommunication studies which allows to analyze interlingual contacts from a different perspective, going beyond the traditional structuralist or glottodidactic approaches. So far, most research on lingua receptiva has been conducted in relation to Scandinavian and Romance languages. There are, however, examples of initial research done on Slavic languages. This paper will present an overview of the main results of these studies, along with concepts developed in them. Ključne besede: lingua receptiva, vključujoča večjezičnost, slovanski jeziki, vzhodna Evropa Key words: lingua receptiva, inclusive multilingualism, Slavic languages, Eastern Europe Introduction The quantity and quality of interlingual contacts in East-Central Europe are the subject of a number of complex phenomena and processes that largely determine the shape of social reality in the region and influence the dynamically changing identity of nations that traditionally belong to the Slavic world. In short, since 1989, 1 The article has been prepared within the framework of a research project "Lingua receptiva or lingua franca? The linguistic practices in the borderland area between Poland and the Czech Republic in the face of English language domination (ecolinguistic approach)" financed by the National Science Centre, Poland (agreement no. 2017/26/E/HS2/00039). — 85 — Magdalena Steciqg or since the fall of Communism in some Slavic countries the sense of connection based on a shared Slavic identity has been gradually weakening. During the domination of the USSR, this connection was cherished. Afterwards, its place was taken by national identities based on such values as: ethnicity, territory, culture, history and religion as well as language. Raising the status of lesser Slavic languages to the rank of official languages (as in the case of Slovak, Serbian / Montenegrin, Croatian, Slovenian, Macedonian) is related to separatist tendencies and to the fact that new countries have appeared on the European map. Given this situation, it would be difficult to imagine both the revival of the Pan-Slavism idea and the domination of one of the region's languages in transnational communication as Russian is no longer the lingua franca for Eastern European countries. It comes as no surprise then that travelling forums are full of tourists confused by the multitude of similar-sounding languages posing a question: "What language is the best for Eastern Europe?" referring to the political map of the continent divided by the Iron Curtain. It goes without saying that the answers they get are as different as their destinations. Research on mutual intelligibility of related languages carried out by Charlotte Gooskens in an international research team may give us some insight into this matter. In their research, languages have been grouped on the basis of mutual intelligibility (Gooskens et al. 2017) using a large-scale web-based investigation with specially-designed test tools. The scope of the research has recently been widened to incorporate the Slavic languages family, although not all of them have been yet tested (see Table 1.). The results of the investigation are not surprising: the languages closest-related appear to be the most effective trigger for interlingual communication. In case of Western European Slavic languages one can even talk about 'the phenomenon of communicativeness' (Hofmanski 2012). For tourists who posed the question on the internet forum, this research results mean that, for instance, if someone speaks Czech, he/she will be able to communicate with the Slovaks and (to a lesser extent) with Poles, whereas a Slovenian speaker will understand Croatian and Bulgarian to some extent. However, it seems that these connections are not symmetrical. The situation of national languages in the region also overlaps with more general economic and political integration processes, such as globalization, migrations, as well as technological revolution. These conditions favor participation in a supranational communication community and change the cultural landscape of Eastern European countries in general and linguistic practices in particular. Important to note, Slavic languages "lean Westwards" and not towards each other. Among the reasons and indicators one can note the rapid growth of international words of English origin and an exponential growth of the number of Western languages students, in most cases English, which is prioritized in educational systems in the Slavic countries. - 86 --Slavia Centralis 2/2019 "What is the best language for Eastern Europe?" % correct Bulgarian-Polish Croatian-Polish Slovak-Bulgarian Bulgarian-Czech Slovene-Polish Polish-Croatian Czech-Bulgarian Polish-Bulgarian Polish-Croatian Slovak-Slovene Czech-Slovene Bulgarian-Slovak Slovene-Bulgarian Slovene-Czech Croatian-Czech Slovene-Slovak Czech-Croatian Croatian-Bulgarian Bulgarian-Slovene Croatian-Slovak Slovak-Croatian Polish-Czech Bulgarian-Croatian Czech-Polish Polish-Slovak Croatian-Slovene Slovak-Polish Slovene-Croatian Czech-Slovak Slovak-Czech 100 Table 1. Results of cloze tests in the Slavic language area (Source: Gooskens et al. 2017: 16). In the context referred to in this article, an increase in the tourist traffic should be added to these conditions. There are millions of Western tourists visiting East-Central European countries every year (see Table 2.). Croatia is the unquestionable tourism power in the region (8th place among all EU countries), which - according to the Eurostat research - is the most visited tourist destination for Germans (21°% of all tourists). The Czech Republic (11th place) and Poland (13th place) hold a quite — 87 — Magdalena Steciqg strong position as well. However, it is the short-term big-city tourism that prevails in these countries. Prague and Krakow are especially popular among visitors from the West, which affects the linguistic situation in the cities - English has never been as widely spoken there as in the recent decades. Visitors perceive English as a lingua franca (ELF), a language that can be used everywhere. In fact, research confirms that ELF is the language of mass global tourism (Jaworski, Thurlow 2010). Increasing globalization of tourism, in turn, strengthens ELF's domination in transnational communication and leads to the modification of the hierarchy of languages not only in tourist centers, but also in the peripheries which aspire to participate in the global tourism market. 275 p-250 -225 ■ -200 175 -150 -125 - 100 75 50 (1) Number of nights spent estimated using monthly data. (2) Excluding nights spent in holiday and other short-stay accommodation establishments. Table 2: Nights spent at tourist accommodation establishments (Source: http://ec.europa. eu/eurostat/statistics-explained/index.php/Tourism_statistics_-_nights_spent_at_tourist_ accommodation_establishments) New solutions: inclusive multilingualism and lingua receptiva Due to such conditions, Slavicists forecast that under the pressure of globalization in East-Central Europe, a two-level communication model will prevail: national languages at the local level, and a transnational language with a significant (and still growing) scope of functions (Walczak 2016), with a tendency to displace Slavic languages from a wide range of social communication, even from literature (BngeHOB 2013). 25 0 I I I I I I I I I I ■ ■ 1 88 '-SßaviiO. Centra "What is the best language for Eastern Europe?" With regard to the previously mentioned Slavic 'phenomenon of communicativeness', this model should be completed with an intermediate level, that is to say, an interlingual communication in the region where apart from global language the use of native languages will be taken into account. However, it is worth noting that such a situation does not reduce the assessment of the English language pressure on lower levels of communication in the region. As the model shows, the influence goes in one direction only (top-down) and is not mediated by another supranational language (see Table 3). The model is obviously a simplification, as can be observed when referring back to the title question of this article. In fact, seeing the question from a different perspective may help us better understand the coexistence of different national languages and the global language in East-Central Europe. Thus, the traditional relationship between a country (nation) and a language needs redefinition in the direction of loosening their ties and recognition of possible multilingual arrangements. Such an approach could better reflect the dynamics of real changes in communication in the region. In response to these challenges, more attention is paid to the observation of various models of multilingual communication (see: www.dylan-project.org). It shows that the communication practices of Europeans with varying ethnolinguistic backgrounds are based on strategies that can be compared in several dimensions (Bahtina-Jantsikene 2013: 23), namely: 1) mono versus multilingual strategies: from monolingual ('one language only', or OLON, and 'one language at a time', or OLAT) to multilingual ('all the languages at some time', or ALAST, and 'all language at all times', or ALAAT); — 89 — Magdalena Steciqg 2) exolingual versus endolingual communication strategies: from completely asymmetrical multilingual repertoires to the common language repertoire of communication participants. These considerations lead to propositions of new practical solutions at an institutional level, also in the field of glottodidactics. First of all, the principle of 'mother tongue + 2 foreign languages' promoted in the language policy of the European Union is widely criticized by scholars and experts. It is recognized that due to the traditional teaching of standard languages, this principle may be unrealistic. Even though implemented at a large financial cost and a great effort of the learners, such an approach separates them from their communicational needs and using the language in real-life situations. The focus on achieving competences and fluency in all language skills close to those of a native speaker seems to be an aim unnecessarily overstated. An 'English only' formula, a belief that English should be the ultimate communicative tool at the supranational level in the European Union, is also widely contested. More realistic, feasible and more cost effective solutions are being proposed, both justified theoretically and occurred practically in the multilingual practices of Europeans. These solutions propose integrating different interaction strategies and communication modes. The use of English as a lingua franca (ELF), regional linguae francae (RLF), lingua receptiva (LaRa), code switching (CS) and translation with interpretation (TI) are then described as well-researched constituents of inclusive multilingualism (Backus et al. 2013). The idea of inclusive multilingual-ism (IM) developed by an international group of researchers assumes that in order to break the communication barrier resulting from limited knowledge of foreign languages these kinds of 'imperfect' but efficient modes of plurilingual communication should be promoted. The most profitable element of all of those ways of multilingual communication is that they encourage participants to cooperate and provide mutual help. ELF brings along indulgence to derogation from standard norms of English, RLF in turn makes use of those language skills which are most useful and natural at a given time and in a given location, LaRa enables the participants to use their native languages to communicate, and CS matches the choice of an optimal language to meet the needs of speech. All of these options are of inclusive nature because they foster the extension of a common communication space. What is more, they improve multicultural understanding on fair terms: equality of interlocutors and respect towards their language diversity, as these are the core values of the European Union's foreign language policy. The IM component, which should be given special attention in the context of the title question of this article, is the notion of lingua receptiva (LaRa), which allows to analyze the interlingual contacts from a new perspective, going beyond the traditional structuralist or glottodidactic approaches. The practical applicability of the concept has been proved in the context of language contacts in different borderland areas of Europe. As mentioned before, such research is more extensive in relation to Scandinavian and Romance languages. There are, however, examples of initial research on Slavic languages, especially in the context of communication between - 90 --Slavia Centralis 2/2019 "What is the best language for Eastern Europe?" Czechs and Slovaks (Sloboda, Nábelková 2013) and also among Poles, Belarusians and Ukrainians (cf. the innovative PILaD concept in: Rehbein, Romaniuk 2014). This notion arises from the idea of semicommunication introduced by Einar Haugen in the 1960s in the context of communication among Danes, Norwegians and Swedes in a situation where all interlocutors spoke just their mother tongue. The notion pointed to the shortages of such contacts which were metaphorically described as "the tricle of messages through a rather high level of 'code noise'" (Haugen 1962: 87). However, in the 1990s a change in the evaluation of this phenomenon could be observed: a shift from describing it as semicommunication to instead framing it as an efficient communication model. This shift, in turn, exposed some terminological problems. The term semicommunication was therefore replaced with a number of others, e. g.: receptive multilingualism, polyglot dialogue, intercomprehension, or lingua receptiva, abbreviated LaRa (Beerkens 2010). Currently, LaRa is defined as "the ensemble of those linguistic, mental, interactional, as well as intercultural competences which are creatively activated when listeners are receiving linguistic actions in their 'passive' language or variety" (Rehbein, ten Thije, Verschik 2012: 249), and it is considered to be an effective means of communication between the members of diversified language communities in the context of using similar (yet different) languages in order to achieve mutual understanding. According to Kurt Braunmüller (2008) it is a mode used mainly in verbal communication, in a non-official setting, during face to face contacts, in which mutual understanding is important, and the emphasis is mainly on efficiency of the information exchange, content retrieval, without the intention to actually learn the other language. In the context of such communication 'at any price', the grammar rules and correctness play a secondary role, giving priority to pragmatics, situation and context conditions. The research so far indicates that the very fact that closely related languages have so much in common and that their structures are similar, does not fully explain the success or failure of receptive communication between their users. What has been emphasized from the beginning is that the experience in multilingual practices and participants' awareness of communication are vital. In such a context, participants have to 'learn' the understanding of the interlocutor's language when communication is in progress. It is as important for an individual as for society which through long-time multilingual contacts has developed conventional discursive practices based on the common history of communicative events. Creating the common social reality in such a multilingual discourse opens the door for LaRa to be used in order to grasp understanding or comprehension, as Roos Beerkens (2010: 34) argues. In such a situation it is no longer only an imperfect 'tool' of communication. Rather, it should be seen as a building block of interculturality. On the other hand, the possibility of utilizing this communication mode also depends on an explicit agreement between interlocutors or a foreign language policy in a given territory. Foregoing studies show that ideological factors play a significant role as they may strengthen, weaken or even block mutual understanding in language constellations burdened with a negative attitude (Bahtina-Jantsikene 2013: 21). — 91 — - Magdalena Steciqg - Nowadays, LaRa in Europe is considered an "endangered language". Despite be -ing in use in various borderland areas (where languages are similar and the national stereotypes and antagonisms reduced), it is being overshadowed by ELF which displaces a more difficult multilingual communication in interlingual contacts. However, in the light of IM these variants of transnational communication are not treated as competition since they both involve a similar communication goal: to achieve understanding in the multicultural setting. The assumptions, however, vary in both cases: whereas ELF assumes a general knowledge of common linguistic resource as a starting point leading to the differences in understanding and using different linguistic forms, LaRa assumes a diversified set of linguistic resources and a resulting effort is aimed at recognizing common forms and meanings in order to achieve understanding. As it is emphasized by Cornelia Hülmbauer (2014: 284): Using the slogan of the European Union, one could distinguish between diversity in unity for ELF - i. e. a diversity component of negotiable forms within a framework of 'all speaking the same language', and unity in diversity for LaRa - i. e. a unity component of familiar forms within a framework of different languages. The difference between the ELF and the glottodidactic EFL (English as foreign language) is also emphasized in this perspective. The first one is of inclusive nature as it is not based on the domination of 'native speakers' of English and does not seek reaching their level. However, in turn, it is a mode developed by participants of an interaction who commonly regard English as a foreign language. The co-occurrence of LaRa and ELF in transnational communication in East-Central Europe seems to be no longer a likely scenario but rather an existing language reality, although insufficiently examined. The first diagnostic studies show that even in the case of closely-related languages the interlingual communication is undergoing a significant transformation due to the influence of the omnipresent English. An example of such closely-related languages could be Polish and Czech, even in border areas where the semi-communicative practices are present and deeply socially rooted in a 'discourse of interculturality'. National languages, which until recently have been sufficient in everyday contacts, are now accompanied by a global language (Steci^g 2017). However, there is no doubt that the growing ELF role in transnational communication in Eastern Europe, both in different areas and situations of interaction, does not mean the exclusion of other Slavic languages-based modes of communication, which are still worth developing. However, they do not need to be mutually-exclusive options. The IM perspective allows one to follow different interaction strategies taken in varying communication arrangements and language constellations. Conclusions Looking back at the title question of this paper, a negative answer can be given first: the 'English only' option is neither realistic nor beneficial. Current opinions of Slavicists who state that ELF is and will continue displacing national languages in different functions and communication areas on transnational level, are worth contrasting with completely different forecasts taken seriously in the English-speaking - 92 --Slavia Centralis 2/2019 - "What is the best language for Eastern Europe?" - world. Nicholas Ostler (2010) believes that the status of ELF will diminish in the next decades due to the influence of three worldwide tendencies: 1) an equality tendency contributing to lowering the status of social elites which involves removing the language of their communication (ELF) to the natural native territories; 2) the increasing wealth and influence of world economies and demographic powers other than the USA (i. e. Russia, India, China) which will undermine the supremacy of the English-speaking nations and in turn will result in limiting the choice of ELF for international communication; 3) the advancements in translation technology, allowing immediate translation from language to language, strengthening the significance of national languages and reducing the need of any lingua franca in the future. ELF will surely not disappear suddenly as Ostler emphasizes. However, the indications of its twilight are apparent in a symbolic, as well as practical sense. In turn, the inclusive perspective, proposed by the multilingualism researchers, brings the European intercommunication closer to the ideal outlined years ago by Umberto Eco (1995: 283) in the following way: Polyglot Europe will not be a continent where individuals converse fluently in all the others language; in the best cases it would be a continent where differences of languages are no longer barriers to communication, where people can meet each other and speak together, each in his or her own tongue, understanding, as best as they can, the speech of others. The 'zeitgeist' is also important for the shape of contemporary interlingual communication practices, or - to be more exact in relation to the challenges of the 21st Century linguistics - 'intellectual aura', understood as a more or less consistent and dynamic set of epistemological and ontological-axiological, as well as praxeologi-cal attitudes, which in reality affects the beliefs and behavior of people to a more or less conscious extent (Gajda 2013: 6). In the 'fluid reality' of postmodernism, characterized by multiple points of view and blurring of once sharp binary oppo-sites (such as: nature - culture, objectivism - subjectivism, reductionism - holism, essentialism - relationism, universalism - contextualism, etc.), directing the attention of linguists to borderline, transient and non-standard forms of multilingualism seems to be necessary. The general conclusion is that the language of understanding for East-Central Europe remains an imperfect mode requiring pragmatic effort and intercultural competence. Created through real-life contacts and communication situations, it resembles a kind of glocalised multilingua franca (Pennycook, Otsuji 2015: 177) integrating various interaction strategies in order to expand the common platform of understanding. REFERENCES Ad Backus, Durk Gorter, Karlfried Knapp, Rosita Schjerve-Rindler, Jos Swanenberg, Jan D. ten Thije, Eva Vetter, 2013: Inclusive Multilingualism: Concept, Modes and Implications. European Journal of Applied Linguistics 1, 179-215. — 93 — Magdalena Steciqg Daria Bahtina-Jantsikene, 2013: Mind Your Languages: Lingua Receptiva in Estonian-Russian Communication. Utrecht: Utrecht University Repository. Roos Beerkens, 2010: Receptive Multilingualism as a Language Mode in the Dutch-German Border Area. Münster: Waxmann Verlag GmbH. Kürt Braunmüller, 2008: On the Relevance of Receptive Multilingualism in a Globalised World: Theory, History and Evidence from Today's Scandinavia. Hamburg: SBF. Umberto Eco, 1995: The .search for the perfect language. Oxford, Cambridge: Blackwell Publishers Ltd. Stanislaw Gajda, 2013: Lingwistyka XXI wieku. Polonica 33, 5-13. Charlotte Gooskens, Vincent J. van Heuven, Jelena Golubovic, Anja Schüppert, Femke Swarte, Stefanie Voigt, 2017: Mutual intelligibility between closely related languages in Europe. International Journal of Multilingualism 15/2, 2-25. Einar Haugen E, 1962: Semicommunication: The language gap in Scandinavian. Explorations in Sociolinguistics. Ed. Stanley Lieberson, Bloomington: Mouton. 85-94. Wojciech Hofmanski, 2012: J^zyki w kontakcie: Fenomen slowianskiej komunikatywnosci. Slavia Occidentalis 69, 91-108. Cornelia Hülmbauer, 2014: A matter of reception: ELF and LaRa compared. Applied Linguistics Review 1/5, 273-295. Adam Jaworski, Crispin Thurlow, 2010: Language and Globalizing Habitus of Tourism: Towards a Sociolinguistics of Fleeting Relationships. Handbook of Language and Globalization. Ed. Norman Coupland. Oxford: Wiley, Blackwell. 255-286. Nicolas Ostler, 2010: The Last Lingua Franca: English Until the Return of Babel. Blooms-bury: Walker Books. Alaistar Pennycook, Emi Otsuji, 2015: Metrolingualism. Language in the city. New York: Routledge. Jochen Rehbein, Olena Romaniuk, 2014: How to check understanding across languages. An introduction into the Pragmatic Index of Language Distance (PILaD) usable to measure mutual understanding in receptive multilingualism, illustrated by conversations in Russian, Ukrainian and Polish. Applied Linguistics Review 1/5, 131-171. Jochen Rehbein, Jan D. ten Thije, Anna Verschik, 2012: Lingua Receptiva (LaRa) - remarks on the quintessence of Receptive Multilingualism. International Journal of Bilingual-ism 3/16, 248-264. Marian Sloboda, Mira NAbelkovA, 2013: Receptive multilingualism in 'monolingual' media: managing the presence of Slovak on Czech websites. International Journal of Multilingualism 2/10, 196-213. Magdalena Steciqg, 2017: Lingua receptiva czy lingua franca? Pracownicy branzy uslugowo-turystycznej o komunikacji czesko-polskiej na pograniczu (badanie ankietowe). Studia et Documenta Slavica 4, 59-75. Bogdan Walczak, 2016: Globalizacja j^zykowa - przemiany i prognozy. Globalizacja a przemiany jqzyköw slowianskich. Eds. Halina Kurek, Malgorzata Swi^cicka, Monika Peplinska. Bydgoszcz: Wydawnictwo Pejzaz. 13-24. MHXAH.H BH^EHOB, 2013: E3UKOBedcKU typuxu u emrndu. Co^ha: MewdyHapodHo co^ojiu^bu cmunecKO dpywecmBO. - 94 --Slavia Centralis 2/2019 - "What is the best language for Eastern Europe?" LIST OF ABBREVIATIONS ALAAT - 'all language at all times' ALAST - 'all the languages at some time' CS - code switching EFL - English as foreign language ELF - English as a lingua franca IM - inclusive multilingualism LaRa - lingua receptiva OLAT - 'one language at a time' OLON - 'one language only' RLF - regional lingua franca TI - translation with interpretation KATERI JEZIK JE NAJBOLJŠI ZA VZHODNO EVROPO? LINGUA RECEPTIVA KOT NOV PRISTOP V SLOVANSKIH RAZISKAVAH MEDSEBOJNIH KOMUNIKACIJ Količina in kakovost medjezikovnih stikov v vzhodni in srednji Evropi sta povezana s številnimi zapletenimi pojavi in procesi, ki v veliki meri določajo obliko družbene realnosti v regiji in vplivajo na dinamično spreminjanje jezikovnih pogojev narodov, ki tradicionalno pripadajo slovanskemu svetu. V takih razmerah si je težko predstavljati oživitev panslavistične ideje in prevlado enega od jezikov regije v transnacionalni komunikaciji. Slovani napovedujejo, da bo pod pritiskom globalizacije v vzhodni in srednji Evropi naraščala težnja po izginjanju slovanskih jezikov iz širokega spektra družbene komunikacije. Po drugi strani pa raziskave, ki že potekajo, kažejo, da prepričanje, da bi morala biti angleščina končno komunikacijsko orodje na nadnacionalni ravni (t. i. formula English only), ni niti realistično niti koristno. Kot odgovor na te izzive se vse več pozornosti posveča opazovanju različnih modelov večjezične komunikacije, ki se izvaja v regijah s prebivalci z različnimi etničnimi jeziki. Zamisel o vključujoči večjezičnosti (IM), ki jo je razvila mednarodna skupina raziskovalcev, je predstavljena kot nova rešitev za odpravo komunikacijskih ovir, ki izhajajo iz omejenega znanja tujih jezikov. Komponenta IM, ki posebno pozornost posveča vprašanju o najprimernejšem jeziku za vzhodno Evropo, je izraz lingua receptiva (LaRa). Ta je opredeljen kot »sklop tistih jezikovnih, mentalnih, interaktivnih in medkulturnih kompetenc, ki se kreativno aktivirajo, ko poslušalci sprejemajo jezikovna dejanja v svojem 'pasivnem' jeziku ali različici« (Rehbein, Ten Thi, Verschik). LaRa kot komunikacijski fenomen temelji na načelu enakosti sogovornikov in ocenjuje njihovo etnično jezikovno ozadje, kar je tudi ključni vidik jezikovnih politik Evropske unije za spodbujanje ideje večkulturne Evrope s podpiranjem razvoja jezikovne identitete državljanov, zato ga štejemo za najpomembnejši element IM. Sočasno pojavljanje LaRa in ELF (angleščina kot lingua franca) v transnacionalni komunikaciji v vzhodni in srednji Evropi se ne zdi več verjeten scenarij, ampak obstoječa - čeprav premalo raziskana - jezikovna realnost. Iz zaključkov, ki temeljijo na predhodnih ugotovitvah, je razvidno, da je komunikacijski model, ki se trenutno oblikuje na nadnacionalni ravni, podoben nekakšni glokalizirani multilingua franci (Pennycook, Otsuji), ki združuje različne strategije interakcije z namenom razširiti skupni temelj razumevanja. — 95 — Heo3ano3uneHH» b yKpamctKoMy ^yT6onbHOMy iHTepHeT-gucKypci BlTAHIH MAKCHM^yK Ha^oHaMbHuuyHieepcumem «Ocmpo3bKa aKadeMix», eyn. CeMiHapcbKa, 2, UA - 35800, Ocmpo^, vitalii.maksymchuk@oa.edu.ua - 1.01 Izvirni znanstveni članek - 1.01 Original Scientific Article - Članek se osredinja na analizo novih prevzetih besed v sodobnem ukrajinskem nogometnem spletnem diskurzu. Avtor z različnih vidikov, kot so leksikografski, kronološki, funkcijski in semantični, predstavi španske, italijanske, angleške, nemške in druge nove prevzete besede. Opaža, da so španske in italijanske inovacije nacionalni identifikatorji, občasno pa razvijejo tudi posplošeno semantiko. Angleške inovacije poimenujejo vloge nogometašev na igrišču, vrste udarcev z žogo, časovna obdobja ipd. Nove prevzete besede so v ukrajinskem nogometnem spletnem diskurzu v konkurenčnem odnosu na slovnični, pravopisni in grafični ravni, prevladajo pa tiste novosti, ki niso v nasprotju z obstoječim jezikovnim standardom. Ne glede na to leksikalne dvojnice soobstajajo in širijo sinonimijo ukrajinskega jezika. The paper focuses on the analysis of the new borrowed words in modern Ukrainian football Internet discourse. Using different criteria such as lexicographic, chronological, functional and semantic, the author describes Spanish, Italian, English, German and other new borrowed words. Spanish and Italian innovations are the national identifiers, but sometimes they gain generalized semantics. English new borrowed words name the functions of football players in the field, types of ball kicks, time periods, etc. In Ukrainian football Internet discourse new borrowed words compete on grammar, orthographic and graphic levels, but those innovations that do not contradict current linguistic standards prevail. However, lexical competitors peacefully coexist, expanding synonymous rows of the Ukrainian language. Ključne besede: nogometni spletni diskurz, nova prevzeta beseda, inovacija, kontaminacija, konkurenčni odnos med besedami, semantika Key words: football Internet discourse, new borrowed word, innovation, contamination, word competition, semantics 0 BcTyn r^o6aflbHe nomupeHHa iH$opMami' 3a gonoMororo cynacHHx KOMyrnKa^HHHx TexHonoriH, 3oKpeMa iHTepHeTy, npu3Be^o go B3aeMogii' tokcuhhux cucTeM pi3HHx mob. ^ cnpuHHHroe B3aeMonpoHHKHeHH_a b pigHoMoBHy cucTeMy ny^o-pigHux e^eMeffriB, aKi 3anoBHroroTb HaaBHi naKyHu a6o po3muproroTb cuHoHiMHi pagu. Ha nonaTKy XXI ct. yKparncbKi mHraicTu npucBara^u nuMa^o npa^ aHa-m3oBi cmB iHmoMoBHoro noxog^eHHa, BuKopucTOByronu ceMaHTHHHo ToTo^Hi — 96 — Heo3ano3uneHHR e yKpaïHCbKOMy $ymÔ0JibH0My iHmepHem-ducKypci TepMiHH Ha no3HaneHHa neKceM, aKÍ HemogaBHo noTpanu^u go MoBHoro B^uTKy: Heo3ano3uueHHM (K^uMeHKo, Kapm^oBcbKa, Kuc^mk 2008), noei 3ano3uneHHM (ropogeHCbKa 2009), Hoeo3ano3uueHHM (CTumoB 2017), noeimm 3ano3uueHHM (Kopo6oBa 2017) Tomo. He3Ba®awnu Ha TaKy po3ra^y®erncTb noHaTb, Heo3a-no3uueHHM 3a3BHHan rayManaTb aK «HoBe c^obo iHmoMoBHoro noxog^eHHa, aganToBaHe go CHCTeMH yKpaïHCbKoï mobh m^axoM TpaHcKpu6yBaHHa (Bigo6pa-®eHHa 3ByKoBoï $opMu noro npoToTuna b MoBÍ-g^epem) a6o TpaHcmTepyBaHHa (Big6uTTa rpa^inHoï $opMu TaKoro npoToTuna)» (K^uMeHKo, Kapm^oBcbKa, khc^mk 2008: 19). OgHaK no3a yBaroM HayKoB^B 3a^umu^oca gocmg^eHHa hobhx cmB iHmoMoBHoro noxog^eHHa b mobí cnopTy. TyT BapTo Big3HanuTu nooguHoKÍ npam 0. CrumoBa, G. Kapni^oBCbKoï, 3. Ba^Mx, ge onucaHo 3ara^bHocnopTuBHÍ Heo-3ano3uneHHa (guB., Hanp., CrumoB 2017: 69-70). 3ac^yroBye yBaru gucepTa^a 1. Kopo6oBoï, y aKÍn aBTopKa BuoKpeM^Me TaKi neKcuKo-ceMaHTunm rpynu Heo3ano3HHeHb: hobí Bugu cnopTy; Ha3Bu cnopTuBHoro 3Hapagga Ta npu^agÍB, mo 3'aBu^uca 3aBgaKu hobum BugaM cnopTy; Mic^ g^a 3aHaTb cnopToM; Ha3Bu cnopTCMeHiB; HanMeHyBaHHa hobíthíx cnopTuBHux noHaTb i peamn (Kopo6oBa 2017: 74-78). OgHaK 3a3Hanem gocmg^eHHa MaMTb y3ara^bHMBa^bHun xapaKTep i He onucyMTb rpyHToBHo Heo3ano3uneHb, aKi noTpanu^u 6e3nocepegHbo b MoBy neBHux BugiB cnopTy, 3oKpeMa $yT6o^y - rpu 3 Han6i^bmoM B6omBa^bHu^Kora ayguTopieM. npo hobí iHmoMoBHi c^oBa y $yT6o^bHoMy neKcuKom 3ragyBaB ro. CrpyraHe^, 3apaxoByMnu go ^oro mapy ^kcuku HoMÎHamï aHraincbKoro noxog^eHHa eimep i namepanb (CrpyraHe^ 2015: 119), a b ogHin Í3 Hamux no-nepegHÍx npa^ onucaHo ohob^hm $yT6o^bHoï TepMÍHo^eKcuKu 3a gonoMoroM npe^ÍKcoi'gÍB cynep- i Meza-, aKÍ nogeKygu npuegHaHo go Heo3ano3uneHb, Hanp., cynepnapmidaco, cynepKamenanno (guB. MaKcuMHyK 2018). 3Ba®awnu Ha nigBumeHy ^KaBÍcTb go $yT6o^y, 3'aBy gogaTKoBux 3aco6ÍB nepegani ÎH^opMamï «Ha^uBo» (nara, 6^oru, ^opyMu, TeKcToBÍ h BÍgeoTpaHc^a-mï Tomo), cynacHun $yT6o^bHun ^kcukoh nonoBHMeTbca 3HanHoM kí^kíctm ÍHmoMoBHux c^ÍB, aKÍ po3mupMMTb noro Bupa^a^bHÍ mo^otboctí, eKcnpecuBÍ-3yMTb TeKcT, HagaMHu noMy ny^oMoBHux HamoHamHux oco6^uBocTeñ. MeTa cTaTTÍ - npoaHam3yBara neKcuKo-ceMaHTuHHÍ oco6^uboctí Heo3ano3u-neHb i 3'acyBaTu huhhuku ïx 3'aBu b yKpaÏHcbKoMy $yT6o^bHoMy ÍHTepHeT-guc-Kypci (®IA). 1 KpuTepiï ^yTÖo^bHMX Heo3ano3uneHb y cynacHux HayKoBux cTygiax nuMa^o yBaru 3BepHeHo Ha KpuTepiï BuoKpeM-neHHa 3ano3uneHb, 3-noMm aKux BupÍ3HaMTb xpoHo^oriHHun, icTopuHHo-Ky^b-TypHun, nopÍBHanbHuñ, TeKcToBo-^iœMoriHHun i KpuTepin ímobíphoctí (Cobtuc 2015: 227-228). 3bícho, mo g^a 6i^bmoï gocToBÍpHocTÍ buchobkíb m KpuTepiï 3acTocoByMTb KoMn^eKcHo. 3Ba®awnu Ha Te, mo cynacHun $yT6o^bHun neK-cukoh guHaMÍHHun, 6araToacneKTHun i noB'a3aHun Í3 ÍHmuMu gucKypcaMu, go Hboro noTpan^aMTb 3ano3uneHHa 3 ÍHmux ra^y3en: nomraKu, eKoHoMÍKu, MpucnpygeHmï Tomo. ToMy b cTaTTÍ, mo6 Bu3HanuTu Ha^e^HÍcTb ÍHmoMoBHoro c^oBa go $yT6o^bHoro Heo3ano3uneHHa, 3acTocoBaHo TaKÍ KpuTepiï: — 97 — Bimajiiü MaKCUMHyK 1) mKcuKo^pa$i^Huü - iHHoBaqii He 3a$ÍKCOBaHO b 3aranbHoMoBHux cnoBHHKax, 30KpeMa TnyMaHHux Ta ÍHmoMOBHHx cjíb; 2) xp0H0M0^i^Huü - Heo3ano3HneHHa 3acBigneHo y $yT6onbHoMy gucKypci oc-TaHHboro gecaTHpÍHHa; 3) ^yHKtyüno-ceManmuHHuü - neKceMa aKTHBHo ^yH^iroe y $yT60JbH0My guc -Kypci h ceMaHTHHHO noB'a3aHa 3 $yT6onoM (pigme - HaBKono$yT6onbHHMH nogiaMu, aBumaMH, npo^caMu). 3a3HanHMO, mo go $yT6onbHoro neKcuKoHy npoHHKaroTb iHHOBami 3 rnmux gucKypciB, ogHaK BigcyTHicTb y IxHbOMy 3HaneHHi eKcnn^HTHoi hh iMnnmuTHoi ceMH '$yT6on' He gae nigcTaBH BBa^ara ix $yT6onbHHMH Heo3ano3HHeHH_aMu. 2 Heo3ano3MneHHa: ceMaHTMHHa xapaKTepMCTMKa 3a HamHMH nigpaxyHKaMH, ynpogoB® ocTaHHboro gecaTupinHa yKpaiHcbKHH $yT6ojbHHH jeKCHKOH nonoBHuno noHag 150 Heo3ano3uneHb, 3a$iKcoBaHux Ha hobhhhhx pecypcax (football24.ua, ua-football.com, footboom.com, ua-gol.com, footballua.tv Tomo) i canTax y6omBanbHH^KHx cnijbHOT (1927.kiev.ua, fckarpaty. com.ua, ultras.org.ua Ta íh.). 3-noMm hhx nepeBa^aroTb iHHoBaqii 3 icnaHCbKoi (32,4%), iTamncbKoi (26%) h aHraiñcbKoi (23,9%) mob, MeHmy HacTHHy cTaHoB-jaTb 3ano3HneHHa 3 HiMe^Koi (8,5%) Ta rnmux eBponencbKHx mob (9,2%). ^ noacHroeMo 3a^KaBnemc™ yKparnmB nepmocxaMH IcnaHii, iTanii, AHrnii i HiMenHHHH Ta 3HanHoro penpe3eHTamero ixHix MaTHiB y MegianpocTopi, 3oKpeMa b iHTepHeTi h TejeTpaHCflamax. OKpiM Toro, BignoBigHo go penTHHry MrnHa-pogHoi ^egepa^i $yT6onbHoi icTopii Ta CTaTHCTHKH (IFFHS) 2017 p. 3-noMm eBponencbKHx neMnioHariB HañcunbHimHMH BH3HaHo icnaHcbKun, aHraiñcbKuñ, iTajinCbKHH, $paH^3bKHH i HiMe^KHH1, mo 3yMoBJMe npoHHKHeHHa jeKCeM i3 BignoBigHHx mob go rnmux $yT6onbHux neKcuKomB. 3HaHHy KijbKicTb icna-hí3míb cnpHHHHMe h Te, mo yKpaiHCbKa B6oniBanbHH^Ka cninbHoTa ^KaBUTbca niBgeHHoaMepHKaHCbKHM $yT6onoM (neMnioHaraMu Bpa3Hnii, ApreHTHHH, Ko-jyM6ii, Ky6KoM Hi6epTagopec Tomo), y gucKypcHoMy onuci aKoro nepeBa^ae icnaHCbKa MoBa. 2.1 CeMaHmu^HÍ oco6nueocmi icnaHCbKux Heo3ano3uneHb 13-noMm icnaHi3MiB y cynacHoMy $yT6onbHoMy gucKypci nomupem Heo3ano-3HHeHH_a, mo noxogaTb Big KonbopiB Kjy6Hoi $opMH, Hanp., $paHxieepdec (icn. franjiverdes «3eneHo-cMyracTi») - ®K «Enbne», 6nay^paHac (Karan. blaugranas «cuHbo-rpaHaToBi») - «BapcenoHa», eepdi6naHKoc (icn. verdiblancos «3eneHo-6i-ni») - «BeTuc», $paHxipoxoc - (icn. franjirojos «cMyracTo-HepBoHi») - «Pano BanbeKaHo», poxi6naHKoc (icn. rojiblancos «HepBoHo-6ini») - «CeBinba», anb-6icenecme (icn. albiceleste «6ino-6naKUTHi») - 36ipHa ApreHTHHH. ^ neKceMH 1 The Strongest National League of the World: Spain's La Liga Again Number 1! Retrieved 25.12.2018 on https://iffhs.de/the-strongest-national-league-of-the-world-spains-primera-division-again. - 98 --Slavia Centralis 2/2019 Heo3ano3uneHHR e yKpaïHCbKOMy $ymÔ0JibH0My iHmepHem-ducKypci po3muproroTb nepBHHHe 3HaneHHa KojopaTUBa b MoBi-gKepeji, ogHaK b yKpai'H-CbKOMy i'x cnpHHMaroTb jume aK MeTa^opuHHi HanMeHyBaHHa $yT6ojb-hhx KOMaHg, nop.: «Poxi6naHKoc» xonymb 36epe^mu y cKnadi CaMipa Hacpi (ua-football.com, 21.12.2016); nidoninHÍ ffie^o CíMeone, npodeMoHcmpyeaemu RcKpaey ^py, po36unu na ceoeMy noni «$paHxipoxoc» (football24.ua, 25.08.2013); «0paHxieepdec» noKunynu 30Hy eunbomy, a «poxi6naHKoc» mydu onycmunucR football24.ua, 07.03.2015); y hí3í Geponu «eepdi6naHKoc» 3aKÍHnunu ceiü rnmx na cmadii 1/16 rf/ÍHany... (footballua.tv, 21.06.2019); ffepnic roHcanec He 3a6ue neHanbmi i epxmyeae anb6icenecme eid $iacKo (ua-football.com, 20.06.2019). Pigme icnaHCbKi Heo3ano3uneHHa BUKopucToByroTb gja nepu^pacranHoro HaHMeHyBaHHa KoMaHgu: a) 3a HapogoM, mo MemKaB Ha TepuTopii', aKy npegcTaB -jae KoMaHga, nop.: nappya (icn. charrúas) - 36ipHa ypyrBaro; nappya - «iHgiaH-CbKuñ Hapog, mo MemKaB Ha TepuTopii' cynacHoro ypyraaro, mBHiHHo-cxigHoi' ApreHTUHu Ta niBgeHHoi' Epa3ujii»: OdHaK paxyHOK 2:0 He HadnoMue nappya (ua-football.com, 26.03.2016); 6) 3a Ha3Boro KUTejiB agMiHicTpaTUBHoro oKpyry MicTa, 3a aKe rpae KoMaHga, Hanp., HepebOHeHcec (icn. nervionenses) - «CeBijba»; HepeioH - «agMiHicTpaTUBHUH oKpyr m. CeBijba»: TaKUM huhom «HepebOHeHcec» xonymb 3Haümu 3aMÍHy TiMome Konod3eünaKy... (ua-football.com, 30.12.2016). BapTo 3ayBaKura, mo nopag i3 ^ero iHHoBa^ero BUKopucToByroTb iMeHHUK HepeioH^i, yTBopeHuñ Big TonoHiMa HepeioH 3a gonoMororo yKpai'HcbKoro cjo-BoTBopnoro ^opMaHTa, nop.: HanepedodHi HepeioH^i npo^panu HeeaHme (1:2) Ha eui3di (football24.ua, 28.04.2018). YKUBaHHa ^ux jeKceM 3ajeKUTb buhstkobo Big mobhux cMaKiB i ynogo6aHb aBTopiB $yT6ojbHux TeKcTiB. 3HanHy rpyny icnaHi3MiB cTaHoBjaTb HoMiHami', cKoHcTpynoBarn Big Ha3Bu $yT6ojbHoro Kjy6y a6o MicTa, aKe bíh npegcTaBjae, sk-ot: Madpuducma (icn. madridista) - «Peaj» (Magpug), 6apcenoHicma (icn. barcelonista) - «EapcejoHa», ceeinbicma (icn. sevillista) - «CeBijba» Tomo. TaKi Heo3ano3uneHHa iMeHyroTb aK rpaB^B neBHoi' KoMaHgu, TaK i ii' B6ojiBajbHUKiB, mo cBignuTb npo po3mupeH-Ha ceMaHTUKu jeKceM, BUTBopeHHa b hux 6araro3HaHHocTi, nop.: Madpuducma rymi i3 rnaHyeanbHUKoM KoponiecbKO^o Kny6y - PaccenoM Kpoy (football24. ua, 25.03.2016) - H caM KamanoHe^b, «Madpuducma». A bíh ocb 3a AmnemuK (football.ua, 27.05.2013); BapcenoHÍcma nedpo Mowe 3i^pamu ceiü comuü Mamn e Ha hí3í (fanclubfootball.at.ua, 21.04.2012) - ... npocmo e ceoeMy $aHamunHoMy y^api eid6ynacb empama, 3 odHoi cmopoHu, documb ^iKaeo^o e eucnoeneHHRx, ane $aHamuuHo 360^eH0^0 6apcenoHÍcma (ua-football.com, 11.12.2016); Hu nid cuny aHdany^RM o6tépamu nidepa «BapcenoHy», rkíü «ceeinbicmac» npo^panu nurne 0^H0^0 pa3y e ocmaHHÍx 3 Mamnax (footballua.tv, 27.09.2012) - B6onieanbHuKu mypy. Ceeinbicmac Ha eui3di y Mana3Í (bfootball.com.ua, 25.08.2015). CynacHHH $yT6ojbHun jeKcuKoH aKTUBHo nonoBHroroTb icnaHi3Mu, hkí Ha3UBaroTb nacoBi npoMiKKu, npuMipoM, meMnopada (icn. temporada) - «$yT-6ojbHuñ ce3oH», npemeMnopada (icn. pretemporada) - «nac nepeg nonaraoM a6o npogoBKeHHaM $yT6ojbHoro ce3oHy; MiKce3oHHa, nepegce3oHHa», xopHada (icn. hornada) - «oKpeMun Typ $yT6ojbHoro ce3oHy», napmido / napmidaco (icn. partido / partidazo) - «$yT6ojbHHH MaTH» Tomo. TaKi HoMiHami' Hannac-Time BUKopucToByroTb, onucyronu noeguHKu icnaHcbKoro neMnioHaTy, pigme - MiKHapogHi MaTni 3a ynacTro KoMaHg 3 icnaHcbKoMoBHux Kpai'H: ffo copoKa — 99 — Bimajiiü MaKCUMHyK ^onie KpiMmiany y tyü meMnopadi donnmcyeae ^e ü dee'xmb ^onboeux nepedan (football24.ua, 01.07.2011); Miw íhmum, ^ eneprne npu 3i3y Pean 6anancye na Mewi 3-x npony^enux 3a nepiod npemeMnopadu (1927.kiev.ua, 08.08.2019); Hep-^oea xopnada Ha Htéu euxeunacb 6a^amom Ha nodii (football24.ua, 14.05.2013); y noKU w,o odnoMy i3 naüKpacueiMux napmidaco ^bo^opinnoinpiMepu «Binbxpean» o6i^pae «Ecnanbüon» (football24.ua, 31.01.2011). 3HaHHoro nomupeHHs y $yT6o^bHoMy gucKypci Ha6yB icnaHÍ3M ^onea^op (icn. goleador) - «$yT6omcT, 3ge6i^bmoro HanagHHK, mo 3a6uBae ro^n; 6om-6apgnp», sKoro, npoTe, He ^ÍKcyMTb 3ara^bHOMOBHÍ ctobhhkh: yKpaincbKuü ^onea^op 3a^iKaeue «ffunaMo» (football-ukraine.com, 11.12.2018). Okpím Toro, go neKCHKoHy BBinm^H Heo3ano3HHeHHs, mo HoMiHyroTb rpaB^B 3a aMn^ya, sk-ot, emanne (icn. enganche) - «n^eHMeHKep, gecsTKa», nopmepo (icn. portero) - «BopoTap». TaKHMH ogHHH^MH 3a3BHHaft iMeHyBa^H $yT6omcTiB i3 icnaH-cbKoMoBHHx Kpal'H i bohh c^yryBara cBoepigHHMH MapKepaMH HamoHa^bHoi igeHTHHHocri, Hanp.: 06udei KoMandu emnxdanu ^i^no, npome ece y Mamni eu-piMuna neüMoeipna ^pa ap^enmuncbK0^0 emanne «nanepMo» Xae'epa nacmope (football24.ua, 14.11.2010). Xona 3apa3 cnocTepiraeMo HacTKoBe po3XHTyBaHHs ^ei' TeHgeHml', ko^h aHam3oBarn Heo3ano3HHeHHs no3HanaroTb $yT6omcTiB rnmnx HamoHa^bHocTen, Hanp., OneKcandp Ieanoeun [Pi3HHHeHKo] euKonyeae ponb «emanne», onunxmnucb, mo na nieoMy rfnan3i amaKu, mo na npaeoMy, a mo ü diwnu 3 ^nu6unu! (fcbrovar.obolon.ua, 28.05.2015), ...odnaK Ee6e, Ane^pia, Medpan i Mopeno eidnynu, nacKinbKu cKnadno 3a6umu MonodoMy nopmepo [Ah-gpieBi .HyHffiy] (football24.ua, 05.12.2018). MeHmoro Ki^bKicTM ogHH^b npegcTaB^eHi icnarn3MH, skí Ha3HBaroTb: a) y6oniBa^bHHKiB - innada (icn. hinchada), innac (icn. hinchas), cocio (icn. socio) - «o^miHHo 3apeecTpoBaHHH y6omBa^bHHK; H^eH K^y6y»: Innada «Eapcenonu» ne xone 3ycmpini 3 «PeanoM»y nierfinani HH(football24.ua, 12.04.2013); nomyw-nuü neprfoManc innac «Peana» (bfootball.com.ua, 13.05.2015); flywe pu3uKoeane piMennx oninbnuKa Kny6y npu.3eeno do o6ypennx 3nannoi KinbKocmi cocioc... (football24.ua, 22.06.2019); 6) y6omBa^bH^bKHH pyx Ha nigTpuMKy $yT6o^bHo -ro K^y6y - Madpudu3Mo (icn. madridismo), ceeinbini.3M (icn. sevillismo): EpaKye cnie, a6u eucnoeumu edxnnicmb 3a ece, w,o mu 3po6ue dnx ^ieipo.3dmanbni, Peana ma Madpudi3Mo (football24.ua, 31.05.2018); npuKnad ceeinbini3My nepeono-6ina poduna na «PaMon Cannec nicxyan» (football24.ua, 02.06.2017); b) HeMnioHara IcnaHii Ta icnaHcbKoMoBHux Kpal'H ^HTpa^bHoi AMepHKH, sk-ot: anepmypa (icn. apertura), Knaycypa (icn. clausura), npuMepa (icn. primera), ce^yn^a (icn. segunda), mepcepa (icn. tercera). HoMiHaml' Ha no3HaneHHH BHmnx mr aKTHBHo BBrnm^H go cynacHoro $yT6o^bHoro neKcHKoHy, Hanp.: Anb6aceme 3 PoManoM 3o3ynew 6yno 6nu3bKe do euxody e npuMepy... (footballhub.com.ua, 26.06.2019); ño^o KoManda y Mamni e0CbM0^0 mypy Anepmypu nepe^pana Karfemanepoc i3 paxynKoM 4:1 (champion.com.ua, 18.09.2018). HaToMicTb Heo3ano3HHeHHH, mo Ha-3HBaroTb hh^hí mra, y^HBaroTb 3ge6i^bmoro Ha caHTax 6yKMeKepcbKux kohtop i $yT6o^bHHx pecypcax y $yHKml' Ha3HBHHx peneHb (nop.: ICnAHIH: Tepcepa - rpyna 1 (myscore.ua); Icnanix | Tepcepa ffuei3ion (favorit.com.ua)), 3pigKa i'x BHKopncToByMTb y TeKcToBHx noBigoM^eHHsx, sk-ot: «AmnemiKo Madpud B» eucmynae e na^ionanbniü ni3i «Tepcepa», xKa e nemeepmuM duei.3ionoM e Icnanii - 100 --Slavia Centralis 2/2019 Heo3ano3uneHHR e yKpaïHCbKOMy $ymÔ0JibH0My iHmepHem-ducKypci (sportbuk.com, 04.03.2016). ^ 3acBÍgnye HH3bKHH pÍBeHb y6onÍBanbHu^Koi 3a-^KaBneHocTÍ hhshhmh niraMu icnaHcbKoi nepmocTÍ H yHeMo^nuBnroe mBugKy y3yanÍ3amro TaKux Heo3ano3uneHb. CynacHHH y KpaiHcbKuH TaKo® 3acBOiB nooguHoKÍ icnaHÍ3MH, akí CTOcy-MTbca BnacHe rpu, 30KpeMa 3a6mux m'jihíb, Hanp.: ^onaco (icn. golazo) - «rapHuH ron»; ^onea^a (icn. goleada) - «BenuKa KÍnbKÍcTb ronÍB, 3a6uTux b ogHOMy MaTHÍ»; peMOHmada (icn. remontada) - «cmyaqifl, 3a akoi ogHa 3 KOMaHg BÍgirpye Benu-khh paxyHOK y MaTHÍ hh gBoMaTHeBÍH 3ycTpÍHÍ»: BoweeinbHuü ^onaco 3namaHa I6pa^iMoeu^a (footballhub.com.ua, 03.06.2019); nonae ^onea^y OipMÍHO, rkuü onuHueca neprnuM Ha do6ueaHHÍ (football24.ua, 13.01.2016); neped cbo^o^HiMHiM noeduHKOM «Ceeinba» Mana 3HauHi Kadpoei empamu, ^o SMeHMyeano ix MaHcu Ha peMOHmady ^e 6inbMe (football24.ua, 18.08.2016). 3pigKa icnaHi3Mu BuaBnaroTb cnoBoTBÍpHuH noTeH^an Ha yKpaiHcbKoMy rpyHTi, cTaronu 6a3oro gna KoHcTpyroBaHHa giecnÍBHux ÍHHoBamH, Hanp.: Bu «miKimauume» y cepeduHi nona, mu noeuMO eac Ha KOHmpax (football24.ua, 21.11.2017); BÍg miKi-maKa (icn. tiqui-taca) - «TaKTHKa, mo nepeg6anae BonogÍHHa M'aneM ynpogoB® TpuBanoro Hacy». 3aranoM icnaHcbKi 3ano3uneHHa b yKpaiHcbKoMy po3muproroTb Bupa-^anbHi Mo^nuBocTi $yT6onbHoro neKcuKoHy Ta 3ge6inbmoro cnyryroTb cBoe-pigHHMu HamoHanbHHMu igeHTu^ÍKaTopaMu TeKcTiB. 2.2 CeMaHmuKa Heo3ano3uneHb imaniücbKo^o noxodxeHHn AKTHBHe npoHHKHeHHa iTani3MiB go yKpaiHcbKoro $yT6onbHoro neKcuKoHy 3y-MoBneHe nigBumeHoro ^KaBic™ yKparnmB go Cepii A. ^oMy, 3oKpeMa, cnpuaB nepexig AHgpia ffleBneHKa 3 KuiBcbKoro «^HHaMo» go «MinaHa» 1999 p. i, ak HacnigoK, TpaHcn^ii ÍTaniHcbKoi nepmocTi Ha BÍTHH3HaHoMy Tene6aneHHÍ. Ha cynacHoMy eTani iTani3Mu no6yTyroTb b yKpaiHcbKoMy $yT6onbHoMy neKcuKoHi, oKpeMi 3 hhx, Hanp., cKydemmo, noTpanunu go cnoBHUKÍB HeonorÍHHoi neKcuKu (guB. HC3 2008: 232). 3ge6inbmoro neKceMu ÍTaniHcbKoro noxog^eHHa Ha3HBaroTb $yT6onicTÍB 3a aMnnya a6o ^yHK^ero Ha noni: KanoKaHOHbepe (ít. capocannoniere «HaHKpa-muH 6oM6apgup»), Medsana (ít. mezzala «yHÍBepcanbHun nÍB3axucHUK, akhh 6epe ynacTb i b o6opoHÍ, i b aTam»), ecmepHo (ít. esterno «KpaHHÍH nÍB3axuc-hhk»), pedwucma (ít. regista «rpaBe^, mo KoHcTpyroe aTaKu 3 rnu6uHH»), mpeKeapmucma (ít. trequartista «aTaKyBanbHuH nÍB3axucHUK»), nopmbepi (ít. portieri «BopoTap»), 6apiueHmpo (ít. baricentro «^HTpanbHun nÍB3axucHUK»), ueHmpoKaMnicma (ít. centrocampista «nÍB3axucHUK»), amaKaHme (ít. attaccante «HanagHHK»), mep^Ho (ít. terzino «KpaHHÍH 3axucHUK») Tomo. nop. y KoHTeK-cTax: ... odHaK nicna npuxody racnepiHi ueHmpoKaMnicma empamue Micye e ocHoei (football24.ua, 03.01.2014); B ocmaHHipoKu HaünonynapHiMuMu cxeMaMu e Imanii 6ynu 3-5-2 ma 4-3-3. I wodHa 3 hux He neped6anae mpeKeapmucmy (football24. ua, 03.03.2015); BnepMe «KanoKaHOHbepe» Cepii A Tohí cmae y ce3OHi 2005/06... (footballua.tv, 26.05.2017). 3a3BunaH TaKHMH Heo3ano3uneHHaMH HoMÍHyroTb ÍTaniHcbKux rpaB^B, nigKpecnroroHu Ixhm Ha^oHanbHy igeHTUHHÍcTb, a6o Ha-nagHHKÍB ÍTaniHcbKux Kny6ÍB: Ixk^o icnaHe^b no ceo'iü cymi caMe fyopeapd, mo — 101 — Bimajiiü MaKCUMHyK Kandpeea - ^ i mep^uno, i Me^ama, i ecmepno, i ece wo 3ae^o^no (football24.ua, 27.07.2016); Ap^enmune^b 3 20 M'xnaMu e aKmuei - Kpawuu amaKanme e Imanii (bfootball.com.ua, 01.05.2015). B yKpai'HCbKoMy 3a$iKcoBaHo iram3MH, ^o BKa3yroTb Ha Hane®mcTb rpaB^B go KoMaHgu, Ha3BaHoi' TBipHoro ocHoBoro: meenmino (iT. juventino) - «roBeHTyc», inmepicma (iT. interista) - «Iffrep», Minanicma (iT. milanista) -«Mi^aH», ma^iame (iT. laziale) - «Ha^o» to^o. nop.: tyKaeo, wo uo^o KyMupoM dumuncmea 6ye Aneccandpo flenb n'epo, a uo^o wummx sMinue inmuu meenmino (ua-football.com, 30.01.2019); ^m Konumniu iHmepicma [3naman 16pa^iMoeun] 3po6ue ece, wo6 ycKnadnumu ceoe nompannxnnx do ^bo^o nanmeony (1927.kiev. ua, 14.05.2016); nepmi cnoea «Minanicma» Banomenni (footballtransfer.com.ua, 30.01.2013); y nepmoMy Komi «flwenoa» MiniManbno nepeMte «nayMne» 3 paxyn-kom 1:0 (footballua.tv, 06.02.2015). 3ge6i^bmoro TaKi HoMmaqii MaroTb nogBiHHy ceMaHTHKy, ag®e TaKo® iMeHyroTb y6omBa^bHHKiB Tiel hu Tiel KoMaHgu, nop.: ... odnaK e6onieammb «meenmini» doeoni cmpuMano, 6inbmom Mipom pea^ymnu na nosumueni a6o ne^amueniMoMenmuy ^pi ceoe'iKoMandu (lb.ua/sport, 20.02.2009). OKpiM Toro, yKpaiHCbKHH nonoBHHB iMeHHHK mufyosepix (iT. tifoseria), aKun no3Hanae iTamncbKux y6omBa^bHHKiB 3ara^oM: Tufyosepix «pocco-nepi» meudKo nonm6una nomywno^o i 3a6ueno^o m6epiu^ (ua.tribuna.com, 02.04.2013). ^HMaao rram3MiB Ha3UBaroTb KoMaHgu 3a Ko^bopoM lXHboi $opMH, Hanp., cKyadpaadsypa (iT. squadraazzurra «cuHa KoMaHga») - 36ipHa Irami: TaK, wo CKyadpaAdsypa we ne pas noca empe (fckarpaty.com.ua, 02.06.2011); nepadsypi (iT. nerazzurro «cuHbo-Hopm») - «iHTep»: Hepadsypi saduen^mmbcx na eepmuny. Bi^eoo^nx^ Mamny Inmep - CaMndopix (ua-football.com, 25.10.2017); poconepi (iT. rossoneri «HepBoHo-HopHi») - «Mi^aH»: HacmaenuK «poconepi» nodinuecx oniKyeannxMu eid Mamny npomu «Weenmyca» (football24.ua, 24.11.2012); 6'xn-Konenecmi (iT. biancocelesti «6ino-6^aKHTHi») - «Ha^o»: B'xnKonenecmi mew cnoeidye amaKyeanbnuu $ym6on (bfootball.com.ua, 08.04.2015); 6nynep^'xmi (iT. blucerchiati «CHHe o6KaHTyBaHHa») - «CaMngopia»: Oneeudno, «6nynepK'xmi» ne eipxmb, wo iM edacmbcx empuMamu ^pae^x, Kompuu peembcx do HynecKy (footballgazeta.com, 31.05.2016); dwanopoci (iT. giallorossi «®oBTo-HepBoHi») -«PoMa»: «flwanopoci» ^omoei sannamumu sa ^u mpancfyep nonad 5 Mm. eepo (champion.com.ua, 23.12.2010). Ee3nepeHHo, HacToTHicTb y®uBaHHa ^Hx Heo3a-no3HHeHb HeogHaKoBa. nepeBary MaroTb Ti oguH^i, ^o HoMiHyroTb K^y6u, aKi, oKpiM BHyTpimHboi nepmocTi, rparoTb y eBpoKy6Kax, 3oKpeMa Hi3i HeMnioHiB. Ag®e nocTiHHa ynacTb KoMaHgu b pi3Hux TypHipax 36i^bmye Ki^bKicTb 3ragoK npo Hei Ta BogHonac HacToTHicTb neKceM Ha ii no3HaneHHa: .. .«dwanopoci» ne no -Knadammb nadiu na me, wo6 nidnucamu Edina flweKo (football24.ua, 20.07.2015); Edo Peux - Koponb «6 'xnKonenecmi»! (football24.ua, 19.01.2014). B yKpai'HCbKoMy TaKo® y®uBaroTb iram3Mu meccepa (iT. tessera) - «KapT-Ka (a6oHeMeHT) Ha CTagioH», MepKamo (iT. mercato) - «nepiog, y akuh $yT6o^bHuu K^y6 Mo®e npogaBaTH h KynyBaTu rpaB^B», dwopnama (iT. giornata) - «Typ, irpoBHH geHb» to^o. ^i iHHOBa^ii BHKopncToByroTb g^a onucy iTa^incbKoro $yT6o^y, ^o Hagae i'm Ha^ioHaflbHoi igeHTUHHocTi, nop.: 3nam eunadKu, wo naeimb imaniuty, XKi nodaeamu saxeKy na meccepy, noMycb ii ne ompuMamu, wo ewe ^oeopumu npo ino3eM^ie (football24.ua, 20.11.2012); Cepix A: nidcyMKu - 102 --Slavia Centralis 2/2019 Heo3ano3uneHHR e yKpaïHCbKOMy $ymÔ0JibH0My iHmepHem-ducKypci 3UMoeo^o MepKamo (1927.kiev.ua, 02.02.2017); ...a ewe y eiemopoK Ha AneHHiHU ueKae HacmynHa dwopHama (futbol.co.ua, 16.09.2016). npHKMeTHO, ^0 (yT60ïïbHHH jeKCHKOH nOnOBHHÏÏH ÍTamHCbKÍ He03an03HneH-Ha, yTBopeHi Big amponoHÍMÍB. npuMipoM, ÍMeHHHK KaccaHama (ít. cassanate) noxoguTb Big npi3BH^a HanagHHKa A. KaccaHO, aKHH í3 2002 poKy nonaB koh-(jiKTyBaTH 3 TpeHepaMH h KepiBH^TBOM «Pomh», panTOBO 3a^HmaroHH Tpe-HyBaHHa Ta BHcyBaKHH He0gH03HaHHi npeTeH3iï: KpiM mo^o, eidoMo, ^o «CaM-ndopiR» e 0dH0cm0p0HHb0My nopndKy Mowe npunuHumu cnienpa^m 3 AHmoHio, rk^o mou e ^ep^oeuü pa3 enammye ceom 3HaMeHumy «KaccaHamy» - eidMoey eid mpeHyeaHb ma íhmí icmepuKu (ukr.segodnya.ua, 09.08.2015). yBa^aKTb, ^o ^ cjobo BuragaB ®a6io Kanejjo, TogimHin TpeHep puMjaH, a iTamncbKi ^ypHamc -th cjobom KaccaHama peryjapHO Ha3HBaKTb «6ygb-aKy noBegiHKy, ^o mKoguTb KOMaHgHOMy gyxy»2, yTBopKKHH BigaHTponoHiMHi gepHBaTH 3a noro MogeïïïïK, nop.: Prima c'erano le cassanate, poi sono arrivate le balotellateper arrivare alle niangate (ilmilanista.it, 09.06.2016). iHHOBa^ï balotellate h niangate BKa3yKTb Ha TunoBy noBegiHKy HanagHHKÍB M. BajOTejrn h M. HbaHra. IMeHHHK nioni3M (ít. piolismo), yTBopeHHH Big npi3BH^a C. nioji 3a g0n0M0-roK cy(iKca -ismo, n03Hanae TaKTHHHy cxeMy, aKy BHKopncTOBye ^h TpeHep: nepM 3a ece, ycnix eidôyecn 3aedxKU moMy, ^o menep y imaniücbKiü npeci Ha3ueammb «nioni3MoM», moômo ^apM0Hi^HUM noedHaHHRM aHma^0Hicmu^Hux cmunie: oôepe^Hocmi TpanammoHi 3 a^pecueHUMU i duHaMiuHUMU amaKaMU ma KoHmpamaKaMu 3eMaHa (football24.ua, 02.06.2015). B ÍTajiincbKHx Megi-ax 3a ^eK MogejJK KOHCTpyKKTb Ha3BH TaKTHK rnmnx TpeHepiB, nop.: Dal Bielsismo al Piolismo: analisi e analogie dell 'ascesa e declino di due modelli tattici (laziochannel.it, 21.09.2015), aKi n0CTyn0B0 noTpanjaKTb y pocincbKO-mobhhh cerMeHT yKpaÏHCbKoro ÍHTepHeT-gncKypcy: Ha odHoM ucnaHcKoM caüme cmambw o MapmuHo daweyweycnenu 03a^naeumb «Bbencu3M e 'BapcenoHe''» (ua-football.com, 23.07.2013). IgeTbca npo TaKTHKy apreHTHHCbKoro TpeHepa M. B'ejcu. nooguHOKÍ ÍTajÍHCbKÍ He03an03HneHHa 3yM0BjeHÍ npe^geHTHHMH cmyaqia-mh, TOMy ïxHa iHTepnpeTa^a BHMarae Big pe^HmeHTa (ohobhx 3HaHb. CKamMO, Kopyn^HHi CKaHgajH b rramncbKOMy (yT6oji cnpHHHHHjn 3'aBy jeKceM mo-moHepo (ít. totonero) - «He3aK0HHi CTaBKH Ha (yT6ojbHi Ma™» h Kanbuononi (ít. calciopoli) - «Kopyn^HHa 3M0Ba 3a ynacTK npoBigHux KOMaHg iTamñcbKoro (yT6ojy 2006 p.». y cynacHOMy jeKceMa Kanbuononi toctkobo BTparaja CBOK nepBHHHy ceMaHTHKy i ïï B^HBaKTb, ^06 HanMeHyBaTH po3CjigyBaHHa, n0B'a3aHe 3 goroBipHHMH MaTnaMH b yKpaïHi: YKpaïHcbKe Kanbuononi. Xpo-Hono^iR cne^onepa^iï npomu ^o^oeipHux Mamuie (ua-football.com, 22.05.2018). TaKe BHKopncTaHHa npH3B0gHTb go ge0HÎMÎ3a^ï He03an03HneHHa h Hagae HOMy ceMaHTHKH y3arajbHeH0CTi. nicja nepeMoru nopTyrarnï Ha ^eMnioHaTi £Bponn-2016 puMCbKa ra3eTa «Corriere dello Sport» 0ny6jÍKyBaja CTaTTK nig 3ar0J0BK0M «Portogallissimo!», 2 MapK PAHAH, 2013: 0a5uo Kanenno. Bocc. üep. c aHrj. H. ^peBajb. M.: H3gaTejbCTB0 ACT. ^0CTynH0 25.12.2018 Ha https://www.rulit.me/books/fabio-kapello-boss-read-313722-1. html. — 103 — Bimajiiü MaKCUMHyK akuH yTB0peH0 Big Ha3BH KpaiHu 3a gonoMorora cy^iKca -issimo, mo6 buctobutu a6conrarae 3axonneHHA, cxBaneHHA (nop. bravissimo). CaMe 3 TaKora ceMaHTuKora ^ä iTani3M TpaHcnirepyBanu yKparncbKi iHTepHeT-BugaHHA, ornAgawnu pea^ira CBiToBHx Megiä Ha TpiyM^ nopTyranbcbKoi 36ipHoi, nop.: «^opmy^aJicciMo!»: Pea^ix 3M1 na nepeMo^y ^opmy^aJii na Cepo-2016 (football24.ua, 11.07.2016); «^0pmy^aMcciM0»! W,o nume eeponeücbKa npeca npo $inan Cepo-2016 (tsn.ua/ prosport, 11.07.2016). 3aranoM irani3Mu b yKpaiHcbKoMy CTawTb Ha^oHanbHuMu igeHTu^iKa-TopaMH Mic^Boro HeMnioHary Ta noB'A3aHi 3 npe^geHTHuMu cmya^AMu, mo Big6ynucA b iTaniäcbKoMy $yT6oni. 2.3 CeMaHmuKa aH^niücbKux Heo3ano3uneHb hk npoöoexeHHH mpaöutyü Cynacrn gocnigHuKu cTBepg®yMTb, mo b yKpaiHcbKoMy cnopTuBHoMy neKcuKoHi Ta ny6n^ucTum 3aranoM nepeBa^awTb HoMma^i, 3ano3unem 3 aHrniäcbKoi mobh, 3oKpeMa ii aMepuKaHcbKoro BapiaHTa, AKi cTaHoBnATb noHag 80% Big ycix oguHu^ (guB. Kopo6oBa 2017, CrumoB 2017). OgHaK, 3a HamHMH nigpaxyHKaMu, y 3a$iKcoBaHo nume 23,9% Heo3ano3uneHb-aHrni3MiB. ^ 3yMoBneHo tum, mo BnpogoB® XX ct. TepMiHocucTeMa yKpaiHCbKoro $yT6ony ^opMyBanacA Ha 6a3i aHrniäcbKoi' mobu, i caMe Togi aHrni3Mu aKTUBHo npoHuKanu go $yT6onbHoro neKCUKoHy, ge B®e cTanu y3yanbHuMu oguHu^Mu. Cynacrn aHrniäcbKi 3ano3u-neHHa ^aKTUHHo 3anoBHMMTb nponymeHi naKyHu Ta, ak nopiBHATu 3 icnaHi3Ma-mu ä irani3MaMu, mBugme BTpanawTb ceMaHTUKy HamoHanbHoi igeHTuHHocTi. ^ HacTKoBo noB'jßyeMo 3 tum, mo TpaHcnA^i' MmHapogHux $yT6onbHux MaTHiB (.iru HeMnioHiB, .iru GBponu, Ha^oHanbHux 36ipHux Tomo) cy6raTpywTb aHraincbKoM mobom, a TaKo® 3i 3HaHHoM po3rany®erncTra aHrniäcbKoMoBHoro $yT6o^bHoro gucKypcy. HoBiTHi aHrai3Mu 3a3Bunan HoMiHyMTb $yT6onicriB 3a no3u^era Ha noni, yToHHMMHu ixrn ^yH^ii Ta 3ohu BignoBiganbHocTi, ak-ot: ceinep (aHrn. swiper «BinbHun 3axucHuK»), eimep (aHrn. winger «KpaäHiä aTaKyBanbHuä niB3a-xuchuk»), eimöeK (aHrn. wingback «KpaäHiä 3axucHHK»), 6oKc-my-6oKc (aHrn. box-to-box «^HTpanbHuä niB3axucHuK, akuH Mo®e cTBopraBaru ä pyäHyBaTu aTaKu»). nop.: Capmi cmae uu He nepmuM e Imaiii Kinep-ceinepoM, mo6mo eopomapeM-ii6epo (ua-football.com, 26.02.2019); BiH^ep «Bomm» noeepHyecx e ynn (football-ukraine.com, 27.06.2019); Bi^6eK «^ejici» eupimue nimu 3 ko-MaHdu (footballtransfer.com.ua, 24.10.2018); nie3axucm ^pae dywe no3u^iüHo, noib He cuibHo empyuaecx e ^py npome nomiM - ^ epueaHHx e mmpa$Hy -W dix cnpae^Hbo^o 8^o HoMepa. Cnpae^Hiü 6oKC-my-6oKC (ua-football.com, 16.06.2018). ^k 6anuMo, 3-noMi® hux HeMae neKceM, mo no3HanawTb ocHoBHi aMnnya rpaB^B, ocKinbKu TaKi oguHum B®e cTanu y3yanbHuMu, Hanp., ^oJKinep, 6eK, xae6eK, $opeapd. 3HaHHy rpyny aHrni3MiB cTaHoBnATb Ha3Bu B6oniBanbHuKiB. npoTe, AKmo 3-noMi® iTaniäcbKux Ta icnaHcbKux 3ano3uneHb nepeBa^awTb HaäMeHy BaHHA $aHiB KoHKpeTHoi KoMaHgu (npuKnagu guB. Bume), to aHrni3Mu MaMTb y3a-ranbHeHy ceMaHTuKy Ta cneHroBe noxog®eHHA: ^JopixaHmep / ^Jop (aHrn. glory hunter /glor) - «y6oniBanbHuK, akuH nigTpuMye ^aBopuTa», mpa6iMeüKep (aHrn. - 104 --Slavia Centralis 2/2019 Heo3ano3uneHHR e yKpaïHCbKOMy $ymÔ0JibH0My iHmepHem-ducKypci troublemaker) - «y6oniBanbHHK, ^o 6epe ynacTb y xyniraHcbKux a^iax», can-nopmep (aHra. supporter) - «y6oniBanbHHK, BipHUH ogrnn KoMaHgi» to^o. ^ h Bigg3epKaneHo b KoHTeKCTax: TaK, cepedHiu yKpaiHCbKuu nw6umenb $ym6ony - ^nopixaHmep (forum.metalist-kh-stat.net.ua, 29.04.2016); ToMy Hiwy fyanamie na Mamni 3anoeHme nuwe 3 decxmoK xapKiecbKux WHaKie-mpa6nMeuKepie (ua-football.com, 23.11.2017); 36ipna yKpaiHu ompuMana ^e o^Ho^o cannopmepa y 0paH^il (football24.ua, 13.05.2016). .3k 6aHUMo 3 npuKnagiB, ^ Heo3ano3UHeHHa He MaroTb ceMaHTHKH Ha^oHanbHoi igeHTUHHocTi, ^o npu3BoguTb go ix HacToT-HocTi b cynacHoMy $yT6onbHoMy iHTepHeT-gucKypci i, aK HacnigoK, mBugmoi y3yani3a^i. OKpeMi aHrni3Mu yToHHroroTb i po3muproroTb $yT6onbHy TepMmonoriro, Ha3HBaMHH: a) ygapu no M'any, Tunu nepegan: Kan6on (aHra. cupball) - «BupimanbHuH ygap y Ky6KoBoMy MaTHi», maHdep6onm (aHra. thunderbolt) - «gy^e cunbHuH ygap», nom6on (aHra. longball) - «goBra HaBicHa nepegana», KiKc (aHra. kicks) - «He-BganuH ygap no M'any», ceue (aHra. save) - «BganuH ctph6ok BopoTapa, ^o paTye KoMaHgy Big rona»: OdHUM i3 oneeudnux wnxxie dnx amaK cynepHuKa, xKi ^pammb npomu puMnxH, eno^6onu 3a cnuHu 3axucHiu muti... (football24. ua, 24.04.2018); ...x noMycb 3^a^ym omou «kIkc» Muxaunoea (dynamo.kiev.ua, 10.10.2018); ^ynin 3diucHue KnacHuu ceue na mpeHyeami Peana (football24. ua, 02.08.2018). y geaKux BunagKax cnocTepiraeMo po3mupeHHa 3HaneHHa iHHoBaqii, koah BoHa o3Hanae He caM ygap, a ron, 3a6HTHH TaKUM ygapoM, nop.: EoM6e3Huu maHdep6onm 3i wmpa(pHo^o 3a6unu e Hexii (football24.ua, 18.11.2015); 6) $yT6o^bHi HacoBi npoMmKu: Mamndeu (aHra. matchday) - «geHb, koah Big6yBaeTbca MarH», eiHcmpiK (aHra. winstreak) - «nepeMo^Ha cepia irop»: rocnodapi «WeeHmyc CmediyM» y KoMnencoeanuu nac yHuKHynu npo^pawy e dep6i, ane npo npodoeweHHx eiHcmpiKy doeenocx 3a6ymu (football24.ua, 08.05.2017); npodoewumu ceiu cy6omHiu Mamndeu Kapnamie^M doeenocb y cnapumy npomu 6poH3oeo^o npu3epa neMnioHamy Einopyci (footboom. kz, 11.02.2017). iHHoBa^a ^ep^i-mauM (aHra. fergie time «gogaHUH Hac go gogaHoro Hacy») noxoguTb Big npi3Bu^a TpeHepa «MaHHecTep roHaHTeg» AneKca ®eprrocoHa, ag^e nig Horo KepiBHu^raoM KoMaHga HacTo 3a6uBana Ha gogaHux xBunuHax MaTHy: npuMimHo, ^o eci bohu [nepeMoru] 3do6ymi nanpuKiHty Mamnie -y maK 3eanuu «0epgi-mauM» (football24.ua, 23.10.2017); b) KoMaHgu, ixHi cKnagu: noKan-miM (aHra. local team) - «Mic^Ba KoMaHga», aH^ep^o^ (aHra. underdog) - «KoMaHga, ^o Mae Mam maHcu nepeMorTu», nauHan (aHra. line-up) - «cKnag KoMaHgu»: «Kapnamu» HamoMicmb He Mo^nu 3anponoHyeamu Mauwe Hino^o, oKpiM caMoi mpadu^inoKan-miMy (football24. ua, 01.07.2015); HiMennuHa - MeKcuKa: aH^ep^o^ 6'e $aeopuma. nepwa ceHcatyx HeMnioHamy Ceimy-2018 (ua.tribuna.com, 18.06.2018); numaHb do nauHany Mamecmep Cimi npaKmunHo HeMae (football24.ua, 12.08.2018); r) pe3ynbTaT MaTHy: KniH-wum (aHra. clean sheet) - «rpa 6e3 npony^eHoro rona»: 5 eopomapie orfiopMunu no 3 KniH-wumu... (football24.ua, 16.07.2018) to^o. — 105 — Bimajiiü MaKCUMHyK OKpiM Toro, aHraincbKi ochobh BuaBjaoTb noTy^HHH cnoBoTBipHHH noTeH^an, ag®e CTaoTb 6a3oo gja KoHCTpyoBaHHa giecniBHHx iHHoBa^H Ha yKpaiHCbKoMy MOBHOMy rpyHTi: ceüe - ceüeumu; kikc - KiKcaHymu; cynnopm - cynnopmumu; s^op - ^nopumu toio: Bpa3une^ 6ye caM-caMeHbKuü y mmparfmoMy, ane niHmy ceüeumb e^eKmno i efyeKmueHo... (football24.ua, 08.02.2012); W,e do nepepeu 6ye MOMenm, Konu ManuHcbKuü ^peHa^ep npo6ueae 3 Mew KapHo^o MaüdamuKa, ane KiKcanye y pyKu eopomapeei... (fcmalynsk.club, 18.06.2019); B ^py^iü nonoemi 3ycmpini eci aKmuem fyanamu nepeMicmunucb Ha Kpaü ceKmopa, de cmmapdu He Mo^nu saeawamu cynnopmumu... (ultras.org.ua, 04.04.2009). 2.4 CeMaHmuKa HOBimHix 3ano3uneHb i3 HiMeu,bKoimobu Heo3ano3HHeHH_a 3 HiMe^Koi' mobh, pigKoB^HBarn b yKpaiHCbKoMy $yT6onbHoMy gucKypci, 3a3BHHan Ha3HBaroTb 36ipHy HiMeHHHHH, sk-ot: 6yHdecMaHMa$m (HiM. Bundesmannschaft), MaHMa^m (HiM. Mannschaft), Ha^ioHanbMaHHMa$m (HiM. Nationalmannschaft), 6yHdecMaMiH (HiM. Bundesmaschine), io b nepeKjagi o3-Hanae «^egepanbHa (Ha^oHanbHa) KoMaHga»: CduHoi nopa3Ku 6yHdecMaHMa$m 3a3Hana e Mamni 3 AnwupoM (1:2) Ha HC-82 (footballua.tv, 21.06.2014); ...MowHa np^adamu ^apx^i o6^oeopeHHM e HiMe^bKiü npeci wodo eu6opy nepMo^o HoMepa dnx EawoHanbMaHHMafym (football24.ua, 21.10.2018); ...a 3a 2 dm nicnx ^bo^o Ha^ioHanbHa dpywuHa ^opmy^anii npomucmoxmuMe HiMe^bKiü ByHdecMaMiH (football24.ua, 24.12.2013). B noogHHoKHx BunagKax HaTpanjaeMo Ha iHHoBaqii, io iMeHyoTb HiMe^-Ki Kjy6n: a) 3a KojbopoM $opMH, npuMipoM, pomeH (HiM. Rothen «nepBom») - «EaBapia»: Tenep «pomeH» noeuHHi doMoeumucx 3 «nany^aMu» wodo cyMu mpaHcrfiepy (football24.ua, 17.07.2019); Meap^enb6eH (HiM. Schwarzgelben «®ob-To-HopHi») - «Eopyccia» (,3,opTMyHg): ffe6mmHuM ^onoM 3a «Meap^^enb6eH» eid3HanuecM naKo AnbKacep (football24.ua, 15.09.2018) toio; 6) 3a 3arajibHoio Ha3Boo, noKjageHoo b ocHoBy HoMiHa^i - npi3BHCbKa KoMaHgu, Hanp., KHanneH (HiM. Knappen «ripHHKH») - «fflanbKe-04»: WanbKe cmapmyeae y neMnioHami 3 2 nopa3oK, a mpemiü myp npuHic «KHanneH» we 6inbMe po3napyeaHHM (football24. ua, 15.09.2018). 2.5 CeMaHmuvHi ocoönuBocmi ^opmy^a^i3MiB ma iHwux HenacmomHux Heo3ano3uneHb 3-noMm Heo3ano3HHeHb i3 rnmnx mob nepeBa®aoTb nopTyrani3MH, io 3acBignye HacTKoBy npnxHjbHicTb y6omBanbHHKiB go nopTyrajbCbKoro i 6pa3HjbCbKoro $yT6ojy. 3a3BHHan ^ ogHH^i MeTa^opHHHo onucyoTb Ha^oHanbHy KoMaHgy, Hanp., cenecao (nopT. selegäo «o6paHi») - iMeHHHKoM Ha3HBaroTb i 36ipHy nop-Tyrajii, i 36ipHy Epa3Hjii; neHmaKaMneoHec (nopT. pentacampeoes «n'arapa3oBi HeMnioHH») - 36ipHa Epa3Hjii' aK 5-pa3oBHH HeMnioH CBiTy, a TaKo® HoMiHyoTb y6ojiBajbHHKiB: mopcuda (nopT. torcida): noedmoK 1/4 $iHany HC-2018 npomu 36ipHoi Ben^ii e 26-m Ha nocadi dnx ^onoeHo^o mpeHepa «cenecao» (football24. ua, 06.07.2018); nicnx decxmu mypie «neHmaKaMneoHec» Mammby ceoeMy aKmuei - 106 --Slavia Centralis 2/2019 Heo3ano3uneHHX e yKpamcbKOMy $ymÖ0JibH0My iHmepHem-ducKypci 21 ohko (ua-football.com, 10.11.2016); EpasunbcbKa mopcuda He neKana Hi^o^o xopoMo^o eid eucmyny ceoei s6ipHoi Ha neMnioHami ceimy e ^ee^i (football. ua, 01.05.2018). nopTyranÍ3M 6icuKnema (nopT. bicicleta «ygap b nagÍHHÍ Hepe3 ce6e») Hepe3 HacTe B®uBaHHa CTaB $yT6onbHuM TepMiHOM i ^aKTuHHo Mae bcí maHCH noTpanHTH go 3aranbHoMoBHux cnoBHuKÍB: EicuKnema no-yKpaiHcbKu. Kynan ma üo^o nonepedHUKu (ua-football.com, 20.08.2018). 3pigKa b yKpai'HCbKOMy y^uBaroTb nopTyranbcbKÍ Heo3ano3uneHHa, mo Ha3HBaroTb niru a^pHKaHCbKHx KpaiH, Hanp., ^upa6ona (nopT. Girabola) - Buma nira AHronu, MOKaMÓona / MocaM6ona (nopT. Mogambola) - $yT6onbHa nira Mo3aM6iKy Tomo. OgHaK TaKi ÍHHoBami 3acBÍgneHo nume b yKpaiticbKoMoBHo-My cerMeHTi «BÍKÍnegii» a6o Ha caHrax 6yKMeKepcbKux kohtop i pecypcax, aKÍ «Ha^uBo» ^iKcyMTb paxyHKu $yT6onbHux MaTHÍB, nop.: OcmaHHbo^opa3y Kny6 noKuHye MocaM6ony 3a nidcyMKaMu cesoHy 2008 poKy (uk.wikipedia.org, 2016); AHrOXA: Mupa6ona (myscore.ua, 2011-2019). y $yT6onbHoMy neKCUKoHi 3a$ÍKcoBaHo Heo3ano3uneHHa 3i cnoBeHCbKoi mobu nm6maHi3M (cnoBeH. ljubljanizem), 3yMoBneHe npe^geffraoro cuTyamero. ihho-Bamro yTBopeHo Big TonoHiMa Hro6naHa, a b li ocHoBy noKnageHo HeBgoBoneHHa B6oniBanbHUKiB bucokumu mHaMu 3a kbutku Ha MaTH mí® 36íphumu CnoBerni' Ta yKpaiHu, mo BÍg6yBca b Mapu6opi, to6to nK6niaHi3M - «Te, mo xapaKTepHe gna Hro6naHu». nop.: «IdiomusM!» - nuMe odHa e6onieanbHu^ Ha orfi^iüHiü cmopiH^i 0e^epa^ii $ym6ony CnoeeHii e Facebook. «Hm6niaHi3M!» - ipomnHo eidnoeidammb iü, HedeosHanHo HamHKamnu, wo rk^o dnn cmonuty XK>6mHu ^ ^e npuüHRmHa rfHa, mo dnn npoeiH^iüHo^o Mapi6opa - Hadmo eucoKa (football24. ua, 10.11.2015). HeKceMu TaKoro 3pa3Ka MaroTb ^aKTUHHo HynboBi maHeu bbíhtu go 3aranbHoMoBHoro cnoBHUKa. 3 PÍ3HOMOBHÍ 3an03MHeHHa-K0HTaMÍH3HTM B yKpaiHCbKoMy 3acBigneHo opuriHanbHÍ 3i CTpyKTypHo-ceMaHTUHHoro nornagy Heo3ano3uneHHa-KoHTaMÍHaHTu, TBÍpHÍ ochobu aKux noxogaTb Í3 pÍ3-Hux mob. 3a3Bunan TaKÍ oguHum Hane®aTb go ohímhoi neKcuKu, a ixHa noaBa 3yMoBneHa $yT6onbHuMu npe^genrauMu cmyamaMu. HanpuKnag, ÍHHoBama HeeepKy3eH (Neverkusen - aHrn. never + hím. Leverkusen) - ^ npÍ3BucbKo, aKe B6onÍBanbHuKu ganu neBepKy3eHcbKoMy «EaHepoBÍ» nicna Toro, aK KoMaHga Mana bcí maHcu cTaTu HeMnioHoM, ane b nigcyMKy (^ÍHÍmyBana gpyroro: npuHaüMHi nicnn ^bo^o cesoHy «6aüepw» ompuManu npiseucbKo «HeeepKyseH» (football24. ua, 01.05.2017). Heo3ano3uneHHa niKeH6ayep (Piquenbauer - icn. Piqué + hím. Beckenbauer), yTBopeHe Big npÍ3Buma icnaHcbKoro $yT6onicTa niKe h hím^ EaKeH6ayepa, cTano Ha3Boro nuBa, nop.: «niKeH6ayep», - maKy MapKy HanoK eunycmuna 6poeapHX EapcenoHu (football24.ua, 06.07.2016). KoHTaMÍHama Ba-pe3 (Vahrez - aHrn. Vardy + $p. Mahrez) noxoguTb BÍg npÍ3Bum $yT6onicTÍB «HecTepa» ,3,®. Bapgi h P. Mape3a, aKÍ Ha MaTH Í3 «^enci» B3ynu 6yTcu 3 TaKuM HanucoM: HaMamn npomu «Henci»y 38 mypi AnXnidepu «Xecmepa» PindMapes ma flweüMi Bapdi eupiMunu odmHymu 6ymcu 3 odHaKoeuM HanucoM «Bapes», Wo cuMeonisyeamuMe íxhk dpyw6y (football24.ua, 14.05.2016). nicna Toro, aK £. KoHonnaHKa npoBÍB Bgany rpy 3 «®pan6yproM» i nomnyBaB KaMepy, Konu — 107 — Bimajiiü MaKCUMHyK 3aÖHB ron, HiMe^KHH «Bild» CKOHCTpyroBaB npißBHCbKO KNUTSCHERplyanka (HiM. Knutscher «no^nyHOK» i Konoplyanka), aKe TpaHCnrrepyBann yKpaiHCbKi ®ypHaniCTH: y ceoeMy 3a^onoeKy ^ 3M1 ma3eano Hamo^o ^pae^n «Kmyuep-nxmKa» (champion.com.ua, 20.12.2016). 3BiCHO, mo m HOMiHami BHMararoTb Big HHTana ^ohobhx 3HaHb, a TaKO® BignoBigHoi niHrBiCTHHHoi KOMneTeHTHOCTi. 3pigKa y ^yTÖonbHOMy gucKypci HaTpannaeMO Ha Heo3ano3HHeHHa, yTBopeHi 3po^eHHeBHM CnoCOÖOM, npuHOMy TBipHi ochobh noxogaTb i3 pi3Hux mob. npu-MipoM, iHHOBamero ^e^eHnpecuH^ (HiM. gegen «npoTH» h aHrn. pressing «thck») no3HanaroTb TaKTHKy HiMe^Koro TpeHepa ro. Knonna, 3rigHo 3 aKoro KoMaHga, yTpaTHBmn M'aH, HaMaraeTbca mBHgKo noBepHyra Horo: Mo^o KOMamduRCKpaei, e huxpeam3oeyembcx ewe 3maMemumuü «^e^eHnpecuH^» (football24.ua, 02.05.2018). OT®e, KoHTaMiHaml' 3acBignyroTb B3aeMogiro pi3Hux mobhhx CHCTeM y TBopeHHi ^yTÖonbHoro gucKypcy. 4 npMeToeyBaHHfl Heo3ano3MHeHb go CMCTeMM yKpaiHCbKoi mobu yci Heo3ano3HneHHa nocTynoBo npucTocoByroTbca go rpaMaTHHHoi CHCTeMH yKpaiHCbKoi' mobh. CynacHi HayKOB^ CTBepg®yroTb, mo noTpeöa aKoMora TOHHime, 3pyHHime no3HanHTH HoBe noHaTTa aöo peaniro npH3BogHTb go 3'aBH HOMiHa^H-KOHKypeH- TiB, TOÖTO «HOMiHamä TOrO CaMOrO OÖ'eKTa 3 pi3HHMH ^OpMOro Ta/aÖO 3MiCTOM, 3 pi3HHM CTHniCTHHHHM HH KOMyHiKaTHBHO-nparMaTHHHHM nOTeH^anOM» (Kapni-noBCbKa, KucnroK, KnuMeHKO Ta iH. 2017: 41). npuHOMy KOHKypyBara Mi® Coöoro MO®yTb aK neKceMH, yTBopeHi Ha nuTOMOMy MOBHOMy rpyHTi, TaK i iHmoMOBHi 3ano3HHeHHa. .H. M. nigKyHMyxa, aHani3yronn nbBiBCbKe KOHHe nepmoi' nono-bhhh XX ct., CTBepg®ye, mo ^yTÖonbHi noHaTTa, CTBopeHi 3a cnoBOTBipHHMH MogenaMH yKpaiHCbKoi' mobh, He BHTpHMann KOHKypyBaHHa 3 aHrni3MaMH aöo ix CBigoMO ycyHynu 3 MOBneHHa yKparnmB aK BHaBH HamoHanbHoi cnoBOTBopnocTi. ^k npHKnagn goCnigH^a HaBoguTb neKceMH nynmuK - «HanagHHK, ^opBapg», ^onoeKyeamu - «BigÖHBara M'aH ronOBoro», eiöcmopoHa - «o^Cang; nono®eHHa no3a rporo»; mapiwHHK - «KyTOBHH ygap» Tomo (nigKyHMyxa 2016: 10-11). y CyHaCHOMy Heo3ano3HHeHHa KOHKypyroTb Mi® Coöoro aöo 3 yKpa-iHCbKHM BignoBigHHKOM hh paHime 3ano3HHeHHM aHrni3MOM. BHOKpeMnroeMO rpaMaTHHHy, op$orpa$iHHy, rpa^iHHy h neKCHHHy KOHKypeH^ro. 4.1 roaMamuHHe KOHKypyBaHHa TpaMaTHHHHMH KOHKypeHTaMH HaCaMnepeg e iCnarn3MH y $opMi ogHHHH (Hanp., 6nay^paHC¡) i mho®hhh (Hanp., 6nay^paHac). nop.: ...«önayapaya» Möwe npocmo euKynumu KöHmpaKm ^opeapöa, Kxaycym XKo^o Ha daHuü MöMeHm cmaHoeumb 100 Mm eepo (ua-football.com, 10.10.2017); HacmaeHUK 6nay^paHac noöinuecn ouiKyeaHHMMu neped KamaxomcbKUM dep6i (ua-football.com, 07.12.2018). Tpanna-roTbCa BHnagKH, Konu iCnaHCbKi 3ano3HHeHHa HaöyBaroTb BigMiHKOBOi napagnrMH yKpaiHCbKoi mobh, aK-OT: KocmNhuü $ym6on eiö «6xayspamu» (sportanalytic.com, 20.08.2012); KöHmpaKm flami i3 «önayepamoM» 3aKmnyembcx HacmynHo^o poKy... - 108 --Slavia Centralis 2/2019 Heo3ano3uneHHR e yKpaïHCbKOMy $ymÔ0JibH0My iHmepHem-ducKypci (football24.ua, 18.08.2014). Okpím Toro, y $yT60^bH0My gucKypci 3acBÍgneH0 neKCHHHHH Kope^epeHT cunbo^panamoei: Cunbo^panamoei nocmapammbcn nidnucamu $pan^y3bKo^o ^pae^n (ua-football.com, 27.07.2018). To6to igeTbca npo HOTHpH KOMnOHeHTH: «ÍCnaHÍ3M B OgHHHÍ» / «ÍCnaHÍ3M y MHO^HHÍ» / «rpaMaTHHHO npHCTOCOBaHHH icnaHÍ3M» / «yKpaiHCbKOMOBHa KanbKa». KoHKypeH^ro $opM ogHHHH Ta mho^hhh cnocTepiraeMO h y He03an03uneH-hsx rramncbKoro noxog^eHHa, Hanp., na^ane - na^ani. B yKpalHcbKOMy m neKceMH B^HBaroTb 6e3BÍgHOCHO go nepBHHHHx rpaMeM Hucna b MOBÍ-g^epem, nop.: ...xoua do ^bo^o Ha «Cmadio OniMniKO» nepeMO^y cenmKyeanu caMe «na-yiane»» (footballua.tv, 19.12.2014); flawane euürnoe naeiepe.3epenuM cKnadoM... (ua-football.com, 28.11.2015); ...nawani 6ydymb dixmu a^pecueno e euúnoMy Mamui 1/8 ^i^u Geponu 3 fíunaMo (ua-football.com, 15.03.2018). y mhoshhhhx ^opMax HaHMeHyBaHb, yTBopeHux BÍg Ha3Bu KOMaHgu 3a gonoMororo cy^ÍKca -isti (Hanp., milanista - milanisti), cnocTepiraeMO 3aMÍHy rramncbKoro 3aKÍHHeHHa -i cnÍB3ByHHOK> $neKcieK> -u, mo aganTye m neKceMu go BigMiHKOBOi' napagurMu yKpalHcbKOl mobh, nop.: «Minanicma» ffaeide ffi ffwen-napo eu^paey naünmmimo^o eopo^a (ua-football.com, 17.10.2016); Minanicmi npo-cmo 6ynu cunbnimi 3a cynepnuKa (football.hiblogger.net, 08.05.2010) - 3po6umu npono3Utyw no ^pae^m Minanicmu xouymb e nimne mpanc^epne bíkho (ua-football. com, 19.01.2017). Okpím Toro, y $opMax ogHHHH TaKi He03an03HHeHHa He MaroTb ogHiei Mogem c^obo3míhh. Ix BÍgMÍHKTOTb a6o sk ÍMeHHHKH HonoBÍHoro (EoKemmi do Kin^ ce3ony cmae «MinanicmoM» (football24.ua, 28.01.2015)), a6o ^ÍHonoro (Po6inbw 3anurnaembCR «Minanicmow» (football24.ua, 19.07.2013); Paduu, ^o ein cmae «poManicmom» (ua-football.com, 08.09.2017)) pogy, mo 3acBÍgnye Heo-gHaKOBe cnpunMaHHa ^Hx iHHOBaqiñ y ^kch^híh cucTeMÍ yKpaiHCbKOi mobh h BH3HaneHHa pogoBol' Ha^e^HocTÍ 3a ceMaHTHHHHM a6o ^opMa^bHO-rpaMaTUHHUM ^pHH^H^OM. Xona ocTaHHÍM nacoM noMÍTHa TeHgeH^a go MacKymHÍ3aqil h y $opMax Ha3HBHoro BÍgMÍHKa HonoBÍHoro pogy l'x y^uBaroTb 6e3 npuTaMaHHO-ro iTaniHcbKÍH mobí 3aKÍHHeHHa -a: Bocmanne eopoma Kamanon^ie na «KaMn Hoy» epa.3ue Minanicm Tbmo Cinea (tsn.ua, 05.01.2012); «rpanamoeuü» MaKci flonec, e XK0^0 «inmepicm» iKapdi eid6ue napeueny, noMcmuecx ^onboeuM nacoM (football24.ua, 25.01.2015). ^ cBÍgnuTb, mo rpaMaTHHHy KOHKypeH^ro Burpae $opMa HonoBÍHoro pogy 3 HynbOBUM 3aKÍHneHH3M, xapaKTepHa gna nuTOMux yTBopeHb, nop., ^unaMiee^b, Kapnamiee^b, dninpmun, 6apcenone^b, peaniee^b. 4.2 Op$o^pa$ivHe KOHKypyBaHHH noTpannaroHH go yKpal'HcbKoro $yT6o^bHoro neKcuKOHy, Heo3ano3uneHHa 3a3Ha-MTb npaBonucHol' aganra^l, mo 3yM0B^roe 3'aBy op$orpa$ÍHHux KOHKypeHTÍB. ^ cnpuHHHeHO TaKHMH oco6^HBocTaMu: а) po36mHocT_aMu mogo 3acTocyBaHHa «npaBuna geB'aTKu» go bcíx 3aranbHux Ha3B ÍHm0M0BH0r0 noxog^eHHa: mpidenme / mpudenme, Madpuducma / Ma- dpidicma / Madpudicma, enacmiKo / enacmuKo, 6icuKnema / 6iciKnema; б) BHKopucTaHHSM $0HeTHHH0r0 HH Mop^onorÍHHoro ^pHH^H^y TpaHCfliTepa^il: cynnopmep / cannopmep, Me^^ana / Mediana, namiKc / nemiKc; — 109 — Bimajiiü MaKCUMHyK b) HanucaHHAM ÍTam3MÍB Í3 nogBoeHH^M i 6e3 Hboro: poccoHepi / pocoHepi, dwanopocci / dwanopoci, Mejana / Me^ana, mu$o3epix / mi$o3epix / mir) pÍ3HHM HanucaHHAM CK^agHHx aHraÍ3MÍB: KiiH-mum /KiiHmum, 6oKc-my-6oKc / 6okc my 6okc / 6oKcmy6oKc, Mamndeü / Mamu-deü, noH^-6on / no^6on. OgHaK Í3-noMÍ® op$orpa$ÍHHux KoHKypeHTÍB nepeBa®aTb ÍHHoBa^ü, akí He cynepenaTb hhhhhm npaBonucHUM HopMaM, nop.: I6pa^iMoeu^ o^iHue 6u maKy 6icuKiemy... (champion.com.ua, 26.08.2016); «PoMa» - nidep neMnioHamy, XKa noKasye doeoni SMicmoeHuü $ym6on i ecenxe Hadiï ceoi'ü mu$o3epiï (ua-football. com, 22.09.2013); MadpudcbKa Hocman^ix. 5:0 e Eib-KnacuKo din Peana (ua-football.com, 26.10.2018). 4.3 roatyiHHÍ KOHKypeHmu Ao rpa^ÍHHHx KoHKypeHTÍB 3apaxoByeMo oguHum, nepegaHÍ pÍ3HHMH rpa^ÍHHH-MH CHCTeMaMH - naTHHu^ro i KHpH^H^K». Be3nepenHo, mo b cynacHoMy 3ge6i^bmoro BUKopucTOByroTb TpaHcmTepoBaHi Heo3ano3UHeHHa, ogHaK 3pigKa HaTpan^aeMo Ha ÍHmoMoBHÍ BKpanueHHa - c^oBa, y®uBaHÍ y 3ByKoBÍH i rpa^ÍHHÍH $opMÍ MoBu-g®epe^a 6e3 agamyBaHHa go CHCTeMH yKpaïHCbKoï mobh (K^uMeH-ko, Kapni^oBCbKa, Khc^mk 2008: 19), ak-ot: La blanquirroja He eiduyeanupadicmb eid 3a6umo^o ^ona Ha MyHdiani (ua-football.com, 26.06.2018); iHme numaHHX, ^o Squadra Azzurra 3apa3 daneKa eid ceoeï onmuMaibHoï $opMu... (ua-football.com, 28.05.2018), nop.: TaK, ^o CKyadpaAdsypa ^e He pa3 Hoca empe (fckarpaty.com. ua, 02.06.2011) Tomo. 4.4 neKcuvHi KOHKypeHmu Han6i^bmy KÍ^bKÍCTb Heo3ano3uneHb CTaHoB^aTb neKCHHHÍ KoHKypeHTu. 3a3Bu-nan TaKÍ oguHum po3mnpMMTb chhohímhí pagu yKpaïHCbKoï mobh, oKpeMÍ 3 hhx MaroTb o6Me®eHun ^yHKmHHUH noTeHma^. KoHKypyBaTH mí® co6oro Mo®yTb ak iHHoBamï ÍHmoMoBHoro noxog®eHH_a, TaK i ïxhî yKpaïHCbKi BÍgnoBÍgHHKH (guB. npuK^agu b Ta6^.). yKpaÏHCbKa Aiii.iiiicbka IcnaHCbKa IraiÏHCbKa IliMeili.Ka HacmaeHuK mpeHep, Koyn eHmpeHadop anneHamope HanadHuK $opeapè denaHmepo amaKaHme «èecxmKa» nneÜMeÜKep, èucnemnep peàwucma emame mninbMaxep eopomap ^onKinep nopmepo nopmbepi nie3axucHuK xaeôeK u,eHmpoKaMnicma HeHmpoKaMnicma yôonieanbHuKu fyaHamu imac, imada mu$o3i - 110 --Slavia Centralis 2/2019 Heo3ano3uneHHR e yKpaïHCbKOMy $ymÔ0JibH0My iHmepHem-ducKypci 3-noMm neKCHHHHx K0HKypeHTiB, y cynacH0My nepeBa^aroTb BnacHe yKpaÏHCbKi yTBopeHHa, a TaK0® cnoBa, paHime 3ano3unem 3 aHrnincbKoï mobu. Mo^Ha CTBepg^yBaTH npo MupHe cnÍBÍcHyBaHHs ^ux neKceM i B^uBaHHs ïx sk cuhohímíb 3agns yHuKHeHHs TaBTonoriï, nop.: yKpaiHcbKuü fyopeapö euneuecR Kpa^uM, Hiw neseHÖapHuü icnaHCbKuü HanaÖHUK (m.znaj.ua, 28.06.2017); yKpa-i'HCbKuü eopomap niömpuMae sonrinepa Hieepnynn nicnR npoeany y $iHani HH (champion.com.ua, 27.05.2018). Heo3ano3uneHHs 3 iTanincbKoï, icnaHCbKoï Ta íh-mux mob 3ge6inbmoro igenru^iKyroTb oci6 3a noxog^eHHSM a6o Hane^HicTO go HamoHanbHoro HeMnioHaTy, nporparonu K0HKypeHmro aHrnÍ3MaM i yKpaÏHCbKUM neKceMaM: tyHmpanbHuü niesaxucHUK, a6o, rk npuüHRmo Kasamu Ha nipeHeRX, ueHmpoKaMnicma, 6isae y «Cenbmi», RKa nume posnonuHana ceiü mnRX 3i CeayHÖu y npiMepy (football24.ua, 14.12.2012). 5 Buchobku OT^e, go yKpaÏHCbKoro HañnacTÍme npoHUKaroTb Heo3ano3uneHHs 3 icnaH-CbKoï, iTanincbKoï h aHraincbKoï mob, mo 3yM0BneH0 bucokum piBHeM po3BUTKy $yT6ony BignoBigHux KpaÏH. 3ge6inbmoro icnaHi3Mu n ÍTanÍ3Mu M0TuB0BaH0 KonbopoM $opMH, y skíh rpae K0MaHga, a6o yTB0peH0 Big Ha3Bu MicTa, sKe B0Ha npegcTaBnse. Ha cynacH0My eTani icnaHcbKi n iranincbKi Heo3ano3uneHHs 3a3Bu-nan cnyryroTb HamoHanbHuMu igeHTu$ÍKaTopaMu, xona nogeKygu po3muprowTb cBoe ^yHKmnHe HaBaHTa^eHHs, Ha6yBaronu y3aranbHeH0ï ceMaHTuKu. Ha BigMiHy Big 3aranbH0M0BHux TeHgeHmñ, y aHrnincbKÍ Heo3ano3uneH-hs KÍnbKÍcHo nocTynaroTbcs icnaHi3MaM n ÍTanÍ3MaM, ocKÍnbKu 6araT0 aHrnÍ3MÍB paHime BTpaTunu cbíh HeonorÍHHun cTaTyc i nepenmnu go y3yanbHux TepMiHiB. Hobíthí neKceMu aHrnincbKoro noxog^eHHs MaroTb yTOHHMBanbHy ceMaHTuKy, K0HKpeTu3yMHu ^yHK^ï rpaB^B Ha noni, Tunu ygapiB no M'sny, pi3H0Bugu nacoBux npoMÍ®KÍB Tomo. repMaHi3Mu n nopTyrani3Mu 3a3Bunan MeTa^opun-H0 H0MiHyMTb Ha^oHanbHÍ 36ipHi, 3pigKa - K0MaHgu a6o niru. npuKnagoM cTpyKTypH0-ceMaHTuHH0ï B3aeMogiï pi3Hux mob cnyryroTb K0HTaMiHaH0BaHi Heo3ano3uneHHs, M0TuB0BaHi $yT6onbHuMu npe^genrauMu cuTyamsMu, gns p03yMiHHS SKuX n0Tpi6Hi $0H0BÍ 3HaHHS. y Heo3ano3uneHHs K0HKypyroTb Ha rpaMaTuHH0My, npaB0nucH0My Ta rpa$iHH0My piBHsx, ogHaK nepeBary MaroTb tí iHH0Bamï, mo He cynepenaTb huh-hum mobhum HopMaM. HeKcuHHi K0HKypeHTu MupHo cniBÍcHyMTb y cynacH0My $yT6onbH0My neKcuK0HÍ, po3muproronu cuhohímhí psgu yKpai'HcbKoi' mobu, xona Heo3ano3uneHHs icnaHcbKoro n rranincbKoro noxog^eHHs 3ge6inbmoro 3anuma-MTbcs Bupa3HuKaMu HamoHanbHoi' igenru^Hocri. ^ITEPATYPA KaTepuHa rOPO^EHCBKA, 2009: Hobí 3ano3HqeHHS i H0B0TB0pH Ha Tni $0HeTHHH0Ï Ta cn0B0TBipH0Ï nigcucTeM yKpaÏHcbK0Ï niTepaTypHoï mobh. HayKoeuü naconuc Ha^o-HanbHa^a ne^a^a^i^Ha^a yHieepcumemy iMeHi M. n. r^pa^aMaHaea. Cepir 10. npo6neMu ^paMamuKU i neKCUKana^iï yKpaïHCbKoï Moeu, Bun. 5, 3-7. — 111 — Bimajiiü MaKCUMHyK GBrerna KAPniHOBCEKA, Hapuca KHCHMK, HiHa KHHMEHKO Ta iH., 2017: BnnuB cycninbHux 3MiH Ha po3BumoK yKpaiHCbKoi mobu. Khib: B^ ^MHTpa Eyparo. HiHa KHHMEHKO, GBrerna KAPniHOBCEKA, Hapuca KHCHMK, 2008: flmaMiHrn npo^cu b cyuacHOMy yKpaiHCbKOMy leKcuKoHi. Khib: B^ ^MHTpa Eyparo. IpuHa KOPOEOBA, 2017: CeMaHmuHHe ma cnoBomBipHe ocboehh» HOBimHix 3ano3uneHb b yKpaiHCbKiu MOBi: gucepTa^a. KHIB - 3anopi^^a. BiTa^ifi MAKCHM^yK, 2018: npe^iKcoigu cynep- i Me^a- ak 3aco6u ohob^hhs $yT6o^b-Horo ^eKCHKOHy: yKpai'HCbKo-no^bCbKi napa^em. Studia z Filologii Polskiej i Slowianskiej 53, 294-228. HC3, 2008 = HoBi cnoBa ma 3HaneHHR: cjobhuk. yK^. HrogMH^a TypoBCbKa, Haga Bacu^b-KOBa. KHIB: ^oBipa. HrogMH^a ni^KyHMyXA, 2016: fleKcuuHuu CKnad 3axi^H0yKpaiHCbK0^0 BapiaHmanime-pamypHoi mobu (Ha Mamepiani xydowHix meKcmiB jbBiBCbKux nucbMeHHuKiB neprnoi non. XX cm.): aBTope^epaT. Khib. HaTa^ia COBTHC, 2013: KpuTepii BugmeHHa no^bCbKux 3ano3u^eHb b yKpaiHCbKffl MOBi. HayKoBi 3anucKu Ha^i0HanbH0^0 yHiBepcumemy «OcmposbKa aKadeMiR», Bun. 34, 227-229. O^eKcaHgp CTHfflOB, 2017: HoBi iHmoMOBHi c^OBa B yKpaiHCbKOMOBHux 3MI no^aTKy XXI ct. @inoJlo^i^m cmydii, Bun. 9, 66-76. ropifi CTPy^AHE^B, 2015: npo^c iHmoMoBHux 3ano3u^eHb y ^yT6o^bHifi ^eKcu^ cy^acHoi yKpaiHCbKoi mobh. HayKoBi sanucKu Ha^i0HalbH0^0 yHiBepcumemy «OcmposbKa aKadeMiR», Bun. 57, 116-121. NOVE PREVZETE BESEDE V UKRAJINSKEM NOGOMETNEM SPLETNEM DISKURZU V članku so analizirane nove prevzete besede v sodobnem ukrajinskem nogometnem spletnem diskurzu. Analiza španskih, italijanskih, angleških, nemških in drugih prevzetih besed je potekala na podlagi različnih kriterijev, kot so leksikografski, kronološki, funkcijski in semantični. Ugotovljeno je bilo, da španske, italijanske in angleške inovacije v ukrajinski nogometni spletni diskurz najpogosteje prodrejo zaradi visoke razvitosti nogometa v teh državah. Španske in italijanske inovacije so večinoma motivirane z barvo kluba ali imenom njegovega domačega kraja. Španske in italijanske inovacije so nacionalni identifikatorji, včasih pa razvijejo posplošeno semantiko, npr. nopmepo, e^aHne, amaKaHme. V nogometnem spletnem diskurzu je besed, prevzetih iz angleščine, manj od tistih, ki so prevzete iz španščine in italijanščine, ker so številne angleške besede izgubile status neolo-gizmov in so postale del splošnega izrazja. Angleške leksikalne novosti poimenujejo vloge nogometašev na igrišču (BiH^ep, BiH^6eK), vrste udarcev z žogo (maHdep6onm, no^6on), časovna obdobja (BiHcmpiK, Mamndeu) itn. Nemške inovacije nemško reprezentanco in ekipe zvezne lige poimenujejo po njihovi barvi ali vzdevkih. Portugalske leksikalne novosti prevladujejo nad izposojenkami iz drugih jezikov, kar delno nakazuje predanost navijačev portugalskemu in brazilskemu nogometu. Ti leksemi običajno metaforično opisujejo nacionalne ekipe (cenecao, neHmaKaMneoHec) ali lige afriških držav (wupa6ona, MoKaMČona). Primer strukturno-pomenske interakcije različnih jezikov so kontaminirane prevzete besede, katerih nastanek spodbujajo tipične nogometne okoliščine: niKeH6ayep, Bape3, KHyvepnixHKa. Za razumevanje teh leksemov mora bralec poznati ozadje, imeti pa mora tudi določene jezikovne kompetence. V ukrajinskem nogometnem spletnem diskurzu so nove prevzete besede v konkurenčnem odnosu na slovnični, pravopisni in grafični ravni, prevladajo pa tiste inovacije, ki ne nasprotujejo - 112 --Slavia Centralis 2/2019 Heo3ano3uneHHR e yKpaïHCbKOMy $ymÔ0JibH0My iHmepHem-ducKypci obstoječi jezikovni normi, npr. 6icuKnema, mu$o3epix, Enb-KnacuKO. Ne glede na to lahko zaključimo, da leksikalne dvojnice v ukrajinščini soobstajajo in širijo njegovo sinonimijo: HacmaeHUK (Ukrainian) - mpeHep, Koyn (English) - eHmpeHadop (Spanish) - axneHamope (Italian); eopomap (Ukrainian) - ^oMKinep (English) - nopmepo (Spanish) - nopmbepi (Italian). — 113 — Ob sedemdesetletnici dopisnega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti dr. Ludvika Karničarja 23. avgusta letos je bila ob bistrem potoku na avstrijskem Koroškem, pri Kovaču, v slovenski gostilni pod Obirjem, posebna priložnost - naš spoštovani in dragi kolega, priznani slavist, ugledni kulturolog, upokojeni profesor graške slovenisti-ke in dopisni član SAZU, v domačem obirskem okolju in domači družini vedno — 114 — Jubileji - Celebrations dobrodošli in priljubljeni Ludvik Karničar je v krogu domačih, prijateljev in sodelavcev praznoval sedemdeseti rojstni dan. Vsi zbrani smo mu ob jubileju iskreno čestitali in mu zaželeli: »Še na mnogaja leta! Dragi Ludvik, Bog Vas živi!« Ob taki obletnici, v najboljših letih življenja, ne zadoščajo le običajne besede, ki z vseh strani odmevajo in se ponavljajo. Potrebno je povedati nekaj več. Potrebno se je ozreti nazaj, na prehojeno pot, se zamisliti in spomniti, kako je naš jubilant sam premagoval številne ovire in napore, da je kot pokončni, zavedni in verni Slovenec dosegal svoje cilje, ki so ga iz topline domače rojstne hiše staršev, bratov, sester, izvabili v drugačna, neobčutljiva okolja, v širni evropski svet učenosti, znanosti in kulture. To bi nam znal in mogel le on sam slikovito, s kancem humorja, s pogledom iz obirskih višin na zamegljene nižave, izčrpno odkrivati in komentirati. Jaz se bom omejila le na njegovo študijsko obdobje, na začetke njegovega uspešnega strokovnega vzpona pri študiju slavistike in prevajalstva na graški Univerzi. Srečala sem ga leta 1977/78 kot gostujoča lektorica slovenskega jezika na Inštitutu za slavistiko v Gradcu. Tedaj sem že imela za seboj neko lastno spoznanje o koroških Slovencih kot pripadnikih manjšine v Avstriji. V tem času mi, slavisti, pa tudi drugi slovenski državljani tedanje države (SFRJ) nismo skoraj nič vedeli o slovenskih rojakih »čez mejo«, saj neuradnih stikov z matičnim narodom skoraj ni bilo, če so bili prikriti, so pa bili zelo nevarni ... Ko sem bila po smrti dr. Pivka, dunajskega univerzitetnega učitelja za slovenščino, na povabilo tamkajšnjega Inštituta za slovansko filologijo leta 1967 do konca leta 1968 (za tri semestre) z ljubljanskega Oddelka za slovanske jezike in književnosti poslana na Dunaj, da bi premostila časovno vrzel do zaključenega doktorskega študija dr. Pavla Zdovca (po letu 1969 je bil na to mesto učitelja za slovenski jezik uradno nameščen), nisem o svojih slušateljih, večinoma abiturientih celovške Zvezne gimnazije za Slovence, vedela ničesar. Tudi tega ne, kdo je tolikokrat s spoštovanjem omenjani dr. Jožko Tischler. Nekaj časa je bil med menoj in slušatelji neprodoren zid. Komaj sem govorila. Hromili so me njihovi nezaupljivi, skoraj porogljivi pogledi, končno pa mi je le uspelo najti primerne besede, ki so nas spravile v smeh. Tako smo se prepoznali, spoznali smo, da smo vsi eno, da smo vsi Slovenci - in postali smo prijatelji. Obiskovala sem z njimi tedaj zelo dejavni Klub koroških Slovencev na Dunaju in tako spoznavala takratne travme pravzaprav v čudni izolaciji živečih koroških Slovencev ... Zelo so me prizadele! Izdajali in pisali so v tem času svojo leposlovno revijo Mladje, na Koroškem se je začenjal boj za table s slovenskimi krajevnimi imeni in dostikrat sem slišala boleč očitek, kako smo mi, matični narod, nanje »pozabili«. Kar sem mogla, sem napravila po vrnitvi v Ljubljano, da bi se koroškim študentom vsaj strokovne poti na naš Oddelek v Ljubljano odprle. In res so od takrat dalje posamezni slušatelji, slavisti in zgodovinarji, vsako leto prihajali na ljubljanski Poletni seminar za tuje slaviste na naš Oddelek za slovanske jezike in književnosti na Filozofski fakulteti (osnovan je bil l. 1966). To seveda ni bilo ne vem kaj, vendar je bil »led prebit« in stiki s slavisti, zgodovinarji in geografi so oživeli (zlasti po zaslugi dr. Boga Grafenauerja in dr. Vlada Klemenčiča, ki sta bila s Koroško tudi sorodstveno povezana). Dunajski Klub koroških Slovencev je obiskal tedaj tudi priznani, pogumni novinar dnevnika Delo, pesnik in pisatelj Jože Snoj, ki je za slovensko javnost prvi o Klubu obelodanil več tehtnih prispevkov. — 115 — Jubileji - Celebrations Na Filozofski fakulteti pa je bila osnovana tudi Komisija za stike s Slovenci v zamejstvu. Vsako leto so med Božičem in novim letom v Celovcu potekali Koroški kulturni dnevi s predavanji na aktualne teme, ki so jih pripravili tako koroški kot ljubljanski predavatelji. Ko sem leta 1977/78, že kot docentka, v isti vlogi za eno leto prišla na Inštitut za slavistiko v Gradec, sem v tamkajšnjem okolju že poznala predstojnika, dr. Stanislava Hafnerja, in tedaj še asistenta dr. Erika Prunča, srečala sem pa tudi slušatelja diplomanta, gospoda Ludvika. Zbiral in pripravljal je narečno gradivo z obirskega območja za svojo disertacijo. Spominjam se, da sva skupaj poslušala, zapisovala vsebinsko pretresljive narečne posnetke. Seznanjala sem ga s transkrip-cijskimi pravili zapisovanja narečnih glasov, uveljavljenih pri delu za Slovenski in Slovanski lingvistični atlas (SLA in OLA), ki sta takrat nastajala in sem pri tem delu sodelovala. V spominu mi je ostala zlasti posneta zgodba o nekdanjem obirskem vojaku, ki je bil v drugi svetovni vojni na ruski fronti nekje v Ukrajini. V četi je bil za kuharja in k njemu se je priplazil nek sestradani otrok, ki se ni dal odgnati. Tvegal je in mu na skrivaj dajal jesti. Potem je prišel ukaz za umik. Otroka je odpeljal na samotno jaso in ga tam pustil samega ... Ni mogel drugače! Še ko se je po tolikih letih spominjal tega pretresljivega dogodka, se je jokal ... Tako sem odkrila mehkobo koroške duše, njegovo sočutje, dobrosrčnost, veliko trpljenje in - tveganje! Ne le njegovo, marveč mnogih koroških rojakov, ki so se morali proti svoji volji podrejati in uklanjati nesprejemljivim ukazom ... Tako sem dojela, kaj pomeni neprestano »duhovno nasilje« nad slovenskimi deželani Koroške. Skušala sem doumeti, kaj pomeni biti dan na dan na preizkušnji: ali zatajiti ali izpostaviti svojo materinščino, svojo etnično pripadnost, svojo identiteto, saj to ni ostajalo brez posledic! Ali ne pomenijo takšne vsakdanje razmere za človeka trajno »lomljenje hrbtenice«? Res! Koroških Slovencev je, na žalost, vedno manj, so pa vsi pokončni, preizkušeni, zavedni. In vrednote prednikov so jim dragocene, svete! Lahko se mi od njih učimo! Zato sem slovenske koroške rojake vedno na poseben način dobronamerno spremljala, jih skušala razumeti in ohranjati z njimi stike, tako tudi z našim jubilantom. Ko sem v Gradcu videla, da slušatelj doktorand Ludvik poleg svojega raziskovalnega dela opravlja pod »nujno« še druge obveznosti, sem slutila, da obojemu ne bo kos. Predlagala sem predstojniku, prof. Hafnerju, da bi njegov doktorand s štipendijo za eno leto odšel v Ljubljano. To se je uresničilo in res je v Ljubljani v miru dokončal disertacijo ter dosegel doktorat znanosti. Disertacija Der Obir--Dialekt in Kärnten. Die Mundart von Ebriach/Obirsko im Vergleich mit den Nachbarmundart von Zell/Sele im Trögern/Korte pa je kasneje (leta 1990) izšla pri Avstrijski akademiji znanosti kot monografija o obirskem dialektu. Delo trajne znanstvene vrednosti, ki je gospoda dr. Ludvika Karničarja usposobilo za sodelovanje pri znamenitem Projektu za inventarizacijo leksike slovenskega ljudskega jezika oz. govorov Koroške, ki sta ga jezikoslovno zelo inovativno in znanstveno zahtevno zasnovala že pokojna dr. S. Hafner in dr. E. Prunč. Tovrstno raziskovalno delo in dejavno, trajno praktično udejstvovanje na področju prevajalstva sta dr. Karničarju zagotovila asistentsko mesto oz. sodelovanje na Avstrijskem inštitutu za vzhodnoevropsko in jugovzhodnoevropsko zgodovino (od leta 1986 do 1989), po - 116 --Slavia Centralis 2/2019 Jubileji - Celebrations odhodu dr. Erika Prunča na Inštitut za translatologijo pa na Inštitutu za slavistiko tudi nadaljnjo slavistično univerzitetno kariero - od asistenta do izrednega univerzitetnega profesorja, vse do upokojitve pred petimi leti. Za njim so se perspektive za slovenistiko na graški Univerzi, žal, zožile. Dr. Karničar je bil »gonilna sila« Projekta za inventarizacijo slovenskega besedišča, pri katerem je končno ostal sam. Zelo se je poglabljal v slovensko besedišče Koroške v sočasnem in zgodovinskem uvidu. »Obrnil« je tudi Gutsmanov Deutsch-Windisches Wörterbuch (iz leta 1789), tj. izpostavil slovenske geselske besede, pripravil, uredil in pri dunajski Akademiji znanosti v letih 1982-2012 izdal na podlagi zbranega slovenskega besedja iz Projekta sedem zvezkov Tesaurusa (od A do Mi), Thesaurus der slowenischen Volkssprache in Kärnten, Alfabetarij k Tezauru slovenskega ljudskega jezika na Koroškem pa je sestavil v sodelovanju z dr. Andrejko Žejn in ga je lani (leta 2018) izdala Slovenska akademija znanosti in umetnosti (SAZU) v Ljubljani. Kot razgledan in praktični prevajalec vseh zvrsti slovenskega jezika (tako publicističnih, pravnih kot ekonomskih) je sodeloval tudi pri Pravnem nemško--slovenskem (leta 1989) in slovensko-nemškem slovarju dr. Pavla Apovnika (leta 1996), delu izjemne vrednosti, in še bi lahko naštevali. Napisal je vrsto tehtnih sociolingvističnih razprav, ki so izšle v nemških in slovenskih strokovnih zbornikih. Z izjemnim posluhom za jezikoslovna, zgodovinska in kulturološka vprašanja je v Gradcu organiziral vrsto mednarodnih simpozijev in srečanj, spominskih prireditev. Tako je na palači nekdanje jezuitske univerze oskrbel tudi spominsko ploščo prvemu učitelju slovenščine na graški stolici, Janezu Nepomuku Primicu (leta 2011). Organiziral je vsakoletne kulturološke ekskurzije s študenti v slovenski in slovanski prostor in z rojaki poromal v slovenska božje-potna središča. Z eno besedo: bil je vedno, in ostal, vsestransko komunikativna osebnost, »z dušo« na vseh področjih delovanja. Obvlada vsak »govorni položaj«! Mislim, da nima sovražnikov, ne med rojaki, ne med nemškimi sodeželani, pa tudi ne med ženskami ... Ob svojem slovenističnem pedagoškem delu s študenti na graški fakulteti se je potrjeval s strokovnim slovenističnim in slavističnim znanjem (knjižna slovenščina, ruščina, hrvaščina), uporabljal pa je tudi svoje bogate izkušnje iz prevajalstva (odlikuje ga odlično znanje glavnih evropskih jezikov) in tako bistveno razširjal študijsko obzorje slušateljev, ki jih je znal pritegniti s svojo širino, duhovitostjo, vedrino in človeško toplino. Kot slavist-slovenist je vedno izvirno, s posluhom za sodobna družbena vprašanja koroškega dvojezičnega prostora, izpeljeval svoje naloge in svoje zamisli. Vendar slovenistika s sociolingvistiko in z domoznanstvom ni bila edino njegovo ustvarjalno področje. Izvrstno je te vednosti interdisciplinarno povezoval z glasbo. V ta sklop sodi njegovo sodelovanje z glasbenim etnologom dr. Engelbertom Logarjem. Skupaj sta uredila in izdala do leta 2019 že 44 zvezkov gradiva serije Pesmi in glasba z južne Koroške. Z osebnim, občutenim vrhunskim petjem, saj je prejel tudi ta žlahten božji dar, pa je povsod, kjer je zapel, poskrbel za dobro voljo in s tem prispeval k utrjevanju trajnih prijateljskih vezi - tako na Koroškem kot v Sloveniji, bodisi na glasbeno-akademski ali na ljudski ravni . Samo pomislimo, kaj pomeni peljati se, dokler je bil odgovoren za zbor, vsak teden iz Gradca na — 117 — Jubileji - Celebrations Obirsko, da lahko v župnijski cerkvi zapoje pri slovenski nedeljski maši! Kakšna zvestoba veri, maternemu jeziku in rojstnemu kraju! Svojo predanost glasbi in petju je jubilant potrdil tudi s tem, da je na graškem pokopališču St. Leonhard skupaj z gospodom I. Martelancem dal postaviti nov nagrobnik prvemu profesorju slovenistu graške univerze, dr. Karlu Štreklju, zaslužnemu, načrtnemu zbiralcu in izdajatelju Slovenskih narodnih pesmi (leta 2014), za tem pa na pokopališču St. Peter poskrbel še za postavitev novega spomenika Slovencu, zdravniku, skladatelju in glasbeniku dr. Benjaminu Ipavcu, v sodobnosti pri nas preveč pozabljenemu ustvarjalcu slovenske domovinske zborovske pesmi 19. stoletja (leta 2018). Gospod dr. Ludvik Karničar je bil leta 2017 za svoje zaslužno znanstveno in požrtvovalno kulturološko delo imenovan za dopisnega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Istega leta mu je predsednik Republike Slovenije Borut Pahor podelil red za zasluge, in sicer za trud pri ohranjanju slovenistične tradicije na graški univerzi. Leta 2017 je od Občine Komen prejel tudi Štrekljevo nagrado. To podeljujejo »posameznikom ali skupinam za življenjsko delo ali izjemne dosežke na področju zbiranja in ohranjanja slovenskega ljudskega blaga v besedi in pesmi«. Tak je njegov presenetljivi družbeni vzpon od obirskega šolarja, ki se je (na vse pretege, kot je sam dejal) branil šole, do znanstvenika-akademika! Pa ne samo akademika, marveč tudi plemenitega, dobrosrčnega človeka, ki zna mirno nositi tudi tegobe življenja, kot je omajano zdravje. Pravi, da je slovenstvo nekaj edinstvenega, izbranega, podobno kot judovstvo, slovenščina pa kot hebrejščina arhaična in originalna; zato naj bi bila vsem, ki nase kaj dajo, srčna zadeva, vredna najglobljega spoštovanja! Tak kot je, ostaja zgled rojakom na Koroškem in vsem nam Slovencem. Za vse mu gre čast in zahvala! Ljubljana-Obirsko, 23. 8. 2019 Martina Orožen - 118 --Slavia Centralis 2/2019 Zinka Zorko (24. februar 1936-22. marec 2019) BESEDE SLOVESA Draga Zinka, moja dolgoletna strokovna sopotnica! V svečani dvorani Slovenske akademije znanosti in umetnosti sva se ob Tvoji 80-letnici zadnjič srečali. Dobro razpoložena strokovna druščina se je po svečanem kosilu optimistično poslavljala od Tebe. Odhajala si naslednje dni na operacijo kolkov. Zaželela sem Ti uspešno okrevanje, saj sem imela to izkušnjo že za seboj. Kdo bi takrat slutil, da je bilo to naše srečanje zadnje, da je bilo to naše resnično slovo ... Okrevanje ni potekalo po pričakovanjih; pojavljali so se še dodatni zapleti, vendar smo bili prepričani, da jih boš premagala. Za novo leto letos si me poklicala. Voščili sva si vse dobro. Začela si govoriti o mojem delu in mi izražati priznanja. Bila sem v zadregi in pravzaprav začudena - kaj to pomeni? Zdaj vem. Slutnja. Želela si mi še to povedati ... Kmalu zatem, marca, pa nas je presenetila nepojmljiva vest o Tvojem odhodu. Tvoj zvonki glas je utihnil. Odšla si iz ljubečega družinskega in strokovnega kroga. Odšla, nepovratno, odšla in pustila vse za seboj! In zdaj že uživaš blaženi, zasluženi večni pokoj - tam v prelepi rodni koroški deželi, ki si ji bila vse življenje neizmerno zvesta . Zdi se, kot da si nekam nujno odpotovala in se bomo čez čas spet videli! A tokrat si odšla nepreklicno, vendar zame, za nas, ki smo Te poznali, spoštovali, ostala živa! Živa vse od dne, ko sem te na dialektološkem seminarju Tvojega cenjenega mentorja, akademika prof. dr. Tineta Logarja, prvič srečala. Svetlolaska je pripovedovala zabavno narečno zgodbo iz rodnega okolja o švercanju saharina ali petroleja v »stari Jugoslaviji« ob koroško-avstrijski meji. Še zdaj slišim živahen, nekoliko sekajoč govorni ritem Tvoje rodne koroške govorice. Po diplomi si na profesorjevo žalost, rad bi Te obdržal, sprejel za asistentko, odšla na gimnazijo na Ravne na Koroškem, pa tudi družino si si ustvarila. Čez nekaj let pa si se ponovno oglasila na Katedri za zgodovino in dialektologijo slovenskega jezika, polna raziskovalne vneme in navdušenja. Ob svojih družinskih in pedagoških obveznostih, mislim, da že v Mariboru, si najprej zaključila magisterij, nato še doktorat o govorih Dravske doline. Koroška narečna skupina je tako dobila tehtno raziskovalko, kot pred leti Notranjska z Dolenjsko dr. Jakoba Riglerja. Veliko veselje in zadoščenje mentorja Tineta Logarja, ki je tako vzgojil zgledno samostojno raziskovalko - in naslednico, saj ga je po upokojitvi leta 1985 dobro desetletje uspešno nadomeščala, vse do strokovne zrelosti druge njegove specializantke, dialektologinje, dr. Vere Smole. Vsak teden si pripotovala iz Maribora . Ob svojem pedagoškem, — 119 — In Memoriam znanstvenoraziskovalnem, terenskem delu na Pedagoški fakulteti v Mariboru si bila trajno vpeta še v strokovno-organizacijske obveznosti, saj se je vsa sedemdeseta in osemdeseta leta preteklega stoletja mariborska Pedagoška fakulteta preobraža-la v Filozofsko fakulteto. Pogumno, daljnoročno zazrta v prihodnost mariborske univerze, si prevzemala vso težo odgovornosti pri snovanju Oddelka za slovanske jezike in književnostjo na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru. Koliko besed nezaupanja je bilo takrat slišati po Ljubljani ... V tistih letih sva se skupaj zavzemali za vzgojo potrebnih kadrov s področja dialektologije in zgodovinskega jezikovnega razvoja, vse v dobri veri, da bo čez 10 let na Filozofski fakulteti v Mariboru že vse drugače. Nisva se zmotili. Čas je tekel neizmerno hitro in mariborska slovenistika se je z mladimi močmi uspešno osamosvojila, okrepila, zaživela. Raziskovalno delo se je razširilo v panonski slovenski narečni prostor, slovenistika pa se je obogatila z novimi jezikoslovnimi spoznanji o Prlekiji, o Slovenskih goricah in Prekmurju s Porabjem - v sočasnem in zgodovinskem uvidu. V narodnostnem pogledu so bili po Tvojih zaslugah, izjemni spretnosti, posebej pomembni oživljeni sosedski stiki s koroškimi in štajerskimi Slovenci prek meje, posebej pa s porabskimi Slovenci na Madžarskem kot tudi strokovni stiki z Visoko šolo v Sombotelu in slavistiko na Univerzi v Budimpešti. Povsod si bila prisotna in vztrajno dejavna. Dokaz temu so med drugim tudi mednarodni dialektološki simpoziji, ki so pod Tvojim vodstvom zaživeli v Mariboru. V prijetnem kolegialnem ozračju smo obhajali 80-letnico Tvojega mentorja, akademika Tineta Logarja, spominski simpozij za pokojnim profesorjem Jakobom Riglerjem, mojo 70-letnico, Tvojo 70-letnico in odhod v formali pokoj in druge simpozije, saj si delala z vsemi močmi še naprej - kot mentorica, organizatorica, kot predavateljica, prodekanka, dolga leta kot prorektorica Univerze v Mariboru itd. Organizirala si tudi dialektološke tabore v Porabju. Kako hitro smo se zbližali z domačini! »Slavci so prišli, Slavci so prišli«, je ganjeno vzklikala stara ženička. Bilo je nepozabno, ko je v svoji mali izbici z okenske police vzela oguljeno Kuzmičevo Knigo molitveno v stari knjižni prekmurščini, s sosedo pa sta nam skupaj zmolili, ne povedali, po domače očenaš: »Oča naš, šteri si vu nebesaj, sveti se ime tvoje ...« V vasici Verici pa smo obiskali domačega lončarja, da bi spoznali njegovo izvirno terminologijo in občudovali glinaste posode, ki jih ni ustvarjal le za vsakdanjo uporabo, marveč tudi »za lepotu« in tudi za obisk sv. Janeza Pavla II., ki je konec 70-ih let obiskal Slovenijo ... Koliko takšnih utrinkov! Iz dneva v dan so krasili Tvoje življenje in bogatili nas, ki smo Te srečevali. Vedno zavzeto za stvar, izvirno, s Tebi lastno neposrednostjo, človeško toplino in originalnostjo. Vse to je ostalo živo, čeprav morda ni nikjer zapisano. Hvala Ti, ker si bila med nami in z nami. Martina Orožen - 120 --Slavia Centralis 2/2019 Peter Grzybek (November 22, 1957 - May 29, 2019) IN MEMORIAM International paremiology has lost one of its stellar scholars who had a tremendous influence on the multifaceted study of proverbs. In fact, were it not for Peter Grzybek, proverb scholarship would not have made the impressive theoretical progress that has taken place during the merely thirty-five years that he has tilled this rich field. Unfortunately and sadly he did not reach the old age that some of the other famous paremiologists like Archer Taylor (1890-1973), Bartlett Jere Whiting (1904-1995), Demetrios Loukatos (1908-2003), Matti Kuusi (1914-1998), Lutz Röhrich (1922-2006), Arvo Krikmann (1939-2017), and others obtained. Instead his life ended prematurely at the age of not even sixty-two years after having suffered with various illnesses that necessitated prolonged stays in hospitals. This parallels to a certain degree the life of his mentor and friend Grigorii L'vovich Permiakov (1919-1983) who died after a long illness at Moscow at only sixty-four years of age. Like Permiakov, Peter Grzybek was taken from us way too early, and the scholarly world of such disciplines as cultural studies, folklore, linguistics, literature, paremiology, phraseology, semantics, and semiotics mourn this incredibly productive colleague and friend whose intellectual prowess is evident in his complex publications and which could be observed during discussions at various international conferences. The written and spoken word of Peter Grzybek made people think outside the box resulting in new insights and unexpected discoveries. Peter was born in the small city of Herne close to Bochum in North Rhine-Westphalia, Germany. From 1978-1984, he studied Slavic Philology, English, and Language Pedagogy at the Ruhr-Universität Bochum with various stays in the former Yugoslavia, Ukraine, the United States, and the Soviet Union. All of this made him a true polyglot person that can be seen in all of his publications. He finished his M. A. Thesis in 1984 with distinction and was able to publish it as Lechts und Rinks kann man nicht velwechsern?!? Zur Neurosemiotik sprachlicher Kommunikation (Trier: Linguistic Agency, University of Trier, 1984). Staying at Bochum, he worked at the Institute of Slavic Studies, continued his studies in 1986/87 at Moscow and Leningrad, and finished his dissertation in 1988 that appeared as a book one year later with which he made Russian scholarship accessible to semioticians everywhere: Studien zum Zeichenbegriff der sowjetischen Semiotik (Moskauer und Tartuer Schule) (Bochum: Norbert Brockmeyer, 1989). In 1992 he secured a position at the Institute of Slavic Studies at the Karl-Franzens-Universität Graz in Austria. Continuing his interest in semiotics and broadening his work to include folklore, he presented his cumulative "Habilitationsschrift" with the title — 121 — In Memoriam Slawistische Studien zur Semiotik der Folklore at Graz that was based on some of his important work during the decade from 1984 to 1994. It was his good fortune to remain permanently employed as a professor at the Universität Graz to the end of his life, with guest professorships at the Universität Wien (1993/94) and the Humboldt-Universität Berlin (1999) as well as teaching assignments at the Universität Salzburg (2000/01) and the Kyrill-und-Method-Universität in Trnava, Slovakia (2001/04). He also was the head of the Institute of Slavic Studies at Graz between 2004 and 2011. Throughout his career, he proved himself to be a demanding, engaging, and inspiring instructor who cared deeply for his students and helped them as a mentor to succeed with their studies. Peter Grzybek's scholarly work can be divided into three main parts. There is first of all his expertise in semiotics. In fact, from 1989 to 1997 he was one of the editors of Znakolog. An International Yearbook of Slavic Semiotics, and from 1985 to 1999 he was on the editorial board of Bochumer Beiträge zur Semiotik. In addition to his own semiotic articles he also edited several books, among them Cultural Semiotics - Facts and Facets / Fakten und Facetten der Kultursemiotik (Bochum: Norbert Brockmeyer, 1991), Psychosemiotik - Neurosemiotik / Psycho-semiotics - Neurosemiotics (Bochum: Norbert Brockmeyer, 1993), and Synergetic Linguistics. Text and Language as Dynamic Systems (Wien: Praesens, 2012, with Sven Naumann, Relja Vulanovic, and Gabriel Altmann). There is no doubt that Peter had a lasting influence on semiotics with a special comparative emphasis on culture, folklore, and language. The second area of Peter's expertise is quantitative linguistics and literature. He was an active member of the International Quantitative Linguistics Association for many years and served as its vice president from 2009 to 2012. He was one of the editors of the book series Quantitative Linguistics and he also was an active member of the editorial boards of the journals Glottometrics (2004-) and Glot-totheory (2008-). Many of his own articles are informed by detailed mathematical analyses of word and sentence lengths, and he also edited several volumes in this fascinating approach to language and literature, among them Contributions to the Science of Text and Language. Word Length Studies and Related Issues (Dordrecht: Springer, 2006), Exact Methods in the Study of Language and Text (Berlin/New York: Mouton de Gruyter, 2007, with Reinhard Köhler), and Text and Language. Structures, Functions, Interrelations. Quantitative Perspectives (Wien: Praesens, 2010, with Kelih Emmerich and Ján Macutek). It is, of course, the third area of Peter Grzybek's scholarly work that is of immense significance to paremiologists and phraseologists throughout the world. Since this obituary is addressing primarily scholars and students occupied with proverbial matters, the following comments will go into considerable more detail. He was one of the founders of the Westfälischer Arbeitskreis Phraseologie/ Parömiologie (1991-2002), a founding member of the European Society of Phraseology (1999-) and board member between 1999-2006, and a board member of the International Association of Paremiology at Tavira, Portugal (2007-). At the international meetings of these organizations Peter's voice could be heard as he argued for equitable rules and regulations, presented innovative ideas, and at times was more than willing to engage in rhetorical polemics. To be sure, his enthusiastic, - 122 --Slavia Centralis 2/2019 In Memoriam engaged, and at times a bit aggressive comments and arguments were always meant in a constructive way with a bit of good humor mixed in as well. His heart was definitely in the right place, and at the bottom of his involvement was always the idea of fostering a meaningful scholarly exchange. This (com)passionate approach to scholarship was always also evident in his work as one of the editors (with Wolfgang Eismann and Wolfgang Mieder) of the two book series Studien zur Phraseologie und Parömiologie (1994-1998) and Phraseologie und Parömiologie (1998-). The books that have appeared in these series are clearly the better due to Peter's careful editorial work. His editorial commitment can also be seen from his work on such volumes as Sprachbilder zwischen Theorie und Praxis. Akten des Westfälischen Arbeitskreises Phraseologie/Parömiologie (1991/1992) (Bochum: Norbert Brockmeyer, 1994, with Christoph Chlosta and Elisabeth Piirainen), Kritik und Phrase. Festschrift für Wolfgang Eismann zum 65. Geburtstag (Wien: Praesens Verlag, 2007, with Peter Deutschmann, Ludvik Karnicar, and Heinrich Pfandl), and Phraseologie im Wörterbuch und Korpus / Phraseology in Dictionaries and Corpora (Maribor: Zora, 2014, with Vida Jesensek). This is also true of his role as a member of the editorial board of Proverbium. Yearbook of International Proverb Scholarship (2004-). I still remember how glad I was that he joined me in my efforts as the editor of this publication that I started in 1984. Of course, I regret that I did not ask my dear friend Peter to join the editorial board much earlier. This reminds me that he was a most welcome contributor to the first volume of this publication with his short article on Grigorij L'vovich Permjakov [Permia-kov] (1919-1983), Proverbium 1 (1984), 175-182. This was the beginning of our friendship that lasted for thirty-five years with a rich correspondence and the delight of meeting at international paremiological and phraseological conferences from time to time. But this paper on the greatest Russian paremiologists of the previous generation also marks the start of Peter Grzybek's sincere commitment to paremiological matters. Knowing that we all stand on the shoulders of those scholarly giants who influence us, Peter took it upon himself as a Slavist with an expertise in the Russian language to make Permiakov's theoretical work accessible worldwide (for an annotated bibliography of Permiakov's pioneering pare-miological publications see Wolfgang Mieder, International Proverb Scholarship. An Annotated Bibliography. New York: Garland Publishing, 1982, pp. 339-343; II [1990], pp. 235-236; III [1993], pp. 551-559). Permiakov's groundbreaking scholarship that combined semantic, semiotic, and structural approaches with folkloric aspects in turn had a lasting influence on Peter Grzybek, as can be seen from his very first book that he edited together with our mutual friend Wolfgang Eismann from the Universität Graz: Semiotische Studien zum Sprichwort. Simple Forms Reconsidered I (Tübingen: Gunter Narr, 1984). The book includes articles by Peter on the semiotic approach to proverbs and the paremiological minimum that continued to occupy him in numerous publications during the years to come. Following Permiakov's insistence that proverbs are part of the so-called folkloric simple forms (fables, fairy tales, legends, riddles, jokes, etc.), he immersed himself into folk narrative scholarship and again together with Wolfgang Eismann edited a related second volume with the title Semiotische Studien zum Rätsel. Simple — 123 — In Memoriam Forms Reconsidered II (Bochum: Norbert Brockmeyer, 1987) that includes several contributions by himself as well. Several decades earlier the German scholar André Jolles had published his influential book Einfache Formen (Halle: Max Niemeyer, 1930; rpt. Tübingen: Max Niemeyer, 1958 and 1965) that has finally been translated into English by Peter J. Schwartz as Simple Forms (New York: Verso, 2017). The renowned German folklorist Hermann Bausinger took the matter up again with his book on Formen der "Volkspoesie" (Berlin: Erich Schmidt, 1968, 2nd ed. 1980), but what unfortunately is little known is that Walter A. Koch, one of Gryzbek's professors at the Universität Bochum, edited a seminal volume about twenty-five years later with the title Simple Forms. An Encyclopaedia of Simple Text-Types in Lore and Literature (Bochum: Norbert Brockmeyer, 1994). It will surprise no one that he solicited the help of his former star-student who contributed superb articles on the "Märchen" (pp. 144-157) and the "Riddle" (pp. 242-254). I don't know why this book has remained so unknown, but I recall the excitement of my famous folkloric and paremiological friend Alan Dundes (1934-2005) when I drew his attention to it. But be that as it may, Peter Grzybek also contributed absolutely enlightening entries on "Adage" (p. 1), "Apoththegm" (pp. 13-14), "Blason Populaire" (pp. 19-25), "[Proverbial] Comparison" (pp. 68-74), "Proverb" pp. 227-241), "Weller-ism" (pp. 286-292), and "Winged Word" (pp. 293-298). Anybody who has written encyclopedia articles knows how challenging such entries are to compose, but Peter accomplished his task in typical magisterial fashion with his treatment of the proverb being of special value. At this point it would be tempting to review each and every one of the paremio-logical articles listed in the hopefully complete bibliography below (all items are in my International Proverb Archives here at the University of Vermont). That is, of course, not possible and also not necessary, since many of them will be known as seminal contributions to paremiologists. I do, however, want to single out yet another edited book by Peter Grzybek, namely Die Grammatik der sprichwörtlichen Weisheit von G. L. Permjakov. Mit einer Analyse allgemein bekannter deutscher Sprichwörter (Baltmannsweiler: Schneider Verlag Hohengehren, 2000). The book represents another attempt to get the work of Permiakov better known among those not able to read his Russian publications. It contains five of Permiakov's articles translated by Peter as well as a detailed analysis of their significance. But at the end there is also a major contribution by Peter and his long-time friend Christoph Chlosta about the logico-semiotic classification of well-known German proverbs along Permiakov's model. It should be pointed out here, as is indicated in the attached bibliography, that Peter Grzybek obviously enjoyed working together with good colleagues and friends, notably Rupprecht S. Baur, Christoph Chlosta, Wolfgang Eismann, Rüdiger Grotjahn, Anna Tothné Litovkina, and Undine Roos. We had started to discuss the possibility of working on a joint project, but this is now no longer feasible. I am certain that we would have enjoyed working together. Peter Grzybek's articles written in German have definitely had and will continue to have great influence on German paremiology. If I had to single out a few of Peter Grzybek's most influential paremiological articles worldwide (written in English), I would pick the following: Foundations of Semiotic Proverb Study, Proverbium 4 - 124 --Slavia Centralis 2/2019 In Memoriam (1987), 39-85; also in Wise Words: Essays on the Proverb, ed. Wolfgang Mieder (New York: Garland Publishing, 1994), 31-71; and also slightly revised in De Proverbio. An Electronic Journal of International Paremiology 1/1 (1995), 206-229; Empirical and Folkloristic Paremiology: Two to Quarrel or to Tango? Proverbium 12 (1995), 67-85 (with Christoph Chlosta); and Semiotic and Semantic Aspects of the Proverb, Introduction to Paremiology. A Comprehensive Guide to Proverb Studies, eds. Hrisztalina Hrisztova-Gotthardt and Melita Aleksa Varga (Berlin: Walter de Gruyter, 2015), 68-111. But be that as it may, here is a list of key terms that indicate Peter Grzybek's multifaceted comparative and polyglot approach to proverb studies: comparison, computation, culture, empiricism, experiment, familiarity, folklore, frequency, genre, knowledge, length, lexicography, linguistics, literature, mass media, mathematics, meteorology, obsoleteness, paremiological minimum, popularity, semantics, semiotics, simple forms, statistics, stereotype, structure, variant, and variation. With such scholarly breadth and width, how could Peter Grzybek's scholarly accomplishments not continue to influence future paremiology! But how does one say good-bye to such an internationally renowned scholar and dear friend? As I have gotten older, I have so very much become aware what losing such compatriots as the above-mentioned deceased friends means. And now Peter is gone as well, leaving a void, sadness, and a feeling of loneliness. Should we despair? That would not be in Peter's spirit. I am certain that he would want us to carry the torch of paremiology forward by honoring his work and by keeping his memory in our minds and hearts. Farewell, Peter Grzybek, you did your work well - "Finis coronat opus." PETER GRZYBEK'S PAREMIOLOGICAL PUBLICATIONS 1984 (Ed.). Semiotische Studien zum Sprichwort. Simple Forms ReconsideredI. Tübingen: Gunter Narr, 1984. 259 pp. (= Kodikas Code - Ars Semeiotica: An International Journal of Semiotics 7/3-4 (1984), 197-456). With Wolfgang Eismann. Bibliographie der Arbeiten G. L. Permjakovs. Semiotische Studien zum Sprichwort. Simple Forms Reconsidered I. Eds. P. Grzybek and W. Eismann. Tübingen: Gunter Narr, 1984. 203-214. Grigorij L'vovich Permjakov (1919-1983). Semiotische Studien zum Sprichwort. Simple Forms Reconsidered I. Eds. P. Grzybek and W. Eismann. Tübingen: Gunter Narr, 1984. 199-201. Grigorij L'vovich Permjakov (1919-1983). Proverbium 1 (1984), 175-182. How to Do Things with Some Proverbs: Zur Frage eines parömischen Minimums. Semiotische Studien zum Sprichwort. Simple Forms ReconsideredI. Eds. P. Grzybek and W. Eismann. Tübingen: Gunter Narr, 1984. 351-358. Überlegungen zur semiotischen Sprichwortforschung. Semiotische Studien zum Sprichwort. Simple Forms Reconsidered I. Eds. P. Grzybek and W. Eismann. Tübingen: Gunter Narr, 1984. 215-249. — 125 — - In Memoriam - Zur lexikographischen Erfassung von Sprichwörtern. Semiotische Studien zum Sprichwort. Simple Forms Reconsidered I. Eds. P. Grzybek and W. Eismann. Tübingen: Gunter Narr, 1984. 345-350. Zur Psychosemiotik des Sprichworts. Semiotische Studien zum Sprichwort. Simple Forms ReconsideredI. Eds. P. Grzybek and W. Eismann. Tübingen: Gunter Narr, 1984. 409-432. 1985 G. L. Permyakov 1919-1983. Scottish Slavonic Review 5 (1985), 170-171. Review of Paremiologicheskie issledovaniya. Sbornik statei. Sostavlenie i redaksiya G. L. Permyakova. Predislovie Y. V. Civ'yan. Moskva: Nauka, 1984. Proverbium 2 (1985), 339-351. 1986 Review of Neal R. Norrick. How Proverbs Mean. Semantic Studies in English Proverbs. Amsterdam: Mouton, 1985. Proverbium 3 (1986), 373-380. Review of G. L. Permjakov. 300 allgemeingebräuchliche russische Sprichwörter und sprichwörtliche Redensarten. Ein illustriertes Nachschlagewerk für Deutschsprechende. Moskva: Russkij jazyk, 1985. Leipzig: VEB Verlag Enzyklopädie, 1985. Zielsprache Russisch 7/2 (1986), 61-63. Zur Entwicklung semiotischer Sprichwortforschung in der UdSSR. Geschichte und Geschichtsschreibung der Semiotik - Fallstudien. Eds. Klaus D. Dutz and Peter Schmitter. Münster: Münsteraner Arbeitskreis für Semiotik Publikationen, 1986. 383-409. 1987 Foundations of Semiotic Proverb Study. Proverbium 4 (1987), 39-85. (Also in: Wise Words: Essays on the Proverb. Ed. Wolfgang Mieder. New York: Garland Publishing, 1994. 31-71; also slightly revised in: De Proverbio. An Electronic Journal of International Paremiology 1/1 (1995), 206-229.) 1988 Sprichwort und Fabel: Überlegungen zur Beschreibung von Sinnstrukturen in Texten. Proverbium 5 (1988), 39-67. 1989 Invariant Meaning Structures in Texts: Proverb and Fable. Issues in Slavic Literary and Cultural Theory. Eds. K. Eimermacher, P. Grzybek, and G. Witte. Bochum: Norbert Brockmeyer, 1989. 349-389. Review of Elza Kokare. Lettische und deutsche Sprichwortparallelen. Riga: Zinatne, 1988. Fabula 30 (1989), 331-333. Two Recent Publications in Soviet Structural Paremiology. Proverbium 6 (1989), 181-186. 1990 Kulturelle Stereotype und stereotype Texte. Natürlichkeit der Sprache undKultur. Ed. Walter A. Koch. Bochum: Norbert Brockmeyer, 1990. 300-327. Review of Heinz Rölleke (ed.) Redensarten des Volks, auf die ich immer horche. Das Sprichwort in den Kinder- und Hausmärchen Brüder Grimm. Bern: Peter Lang, 1988. Fabula 31 (1990), 174-175. - 126 --Slavia Centralis 2/2019 In Memoriam Untersuchungen zu einem parömischen Minimum im Deutschen. Interkulturelle Kommunikation. Kongreßbeiträge zur 20. Jahrestagung der Gesellschaft für Angewandte Linguistik. Ed. Bernd Spillner. Bern: Peter Lang, 1990. 220-223. With Rupprecht S. Baur. 1991 Das Sprichwort im literarischen Text. Sprichwörter und Redensarten im interkulturellen Vergleich. Eds. Annette Sabban and Jan Wirrer. Opladen: Westdeutscher Verlag, 1991. 187-205. Einfache Formen der Literatur als Paradigma der Kultursemiotik. Cultural Semiotics: Facts and Facets / Fakten und Facetten der Kultursemiotik. Ed. Peter Grzybek. Bochum: Norbert Brockmeyer, 1991. 45-61 (esp. pp. 52-58). Sinkendes Kulturgut? Eine empirische Pilotstudie zur Bekanntheit deutscher Sprichwörter. Wirkendes Wort 41/2 (1991), 239-264. Zur semantischen Funktion der sprichwörtlichen Wendungen in Bozena Nemcovas Babichka. Zur Poetik und Rezeption von Bozena Nemcovas "Babichka". Ed. Andreas Guski. Wiesbaden: Otto Harrassowitz, 1991. 81-126. 1992 Probleme der Sprichwort-Lexikographie (Parömiographie): Definition, Klassifikation, Selektion. Worte, Wörter, Wörterbücher. Lexikographische Beiträge zum Essener Linguistischen Kolloquium. Eds. Gregor Meder and Andreas Dörner. Tübingen: Max Niemeyer, 1992. 195-223. 1993 Das Sprichwort in der überregionalen Tagespresse: Eine systematische Analyse zum Vorkommen von Sprichwörtern in den Tageszeitungen Die Welt, Frankfurter Allgemeine Zeitung und Süddeutsche Zeitung. Wirkendes Wort 43/3 (1993), 671-695. With Christoph Chlosta, Zorica Stankovic-Arnold, and Andreas Steczka. Der Weisheit der Gasse auf der Spur: Eine empirische Pilotstudie zur Bekanntheit kroatischer Sprichwörter. Zeitschrift für Balkanologie 29/2 (1993), 85-98. With Danica Skara and Zdenka Heyken. Grundlagen der empirischen Sprichwortforschung. Proverbium 10 (1993), 89-128. With Christoph Chlosta. Statistical Methods in the Study of Proverb Knowledge: An Analysis of the Knowledge of Proverbs in Contemporary Hungarian Culture (Tolna County). Semiotische Berichte 17/3-4 (1993), 275-308. With Rüdiger Grotjahn, Anna Tothne Litovkina, Christoph Chlosta, and Undine Roos. 1994 Adage. Simple Forms: An Encyclopedia of Simple Text-Types in Lore and Literature. Ed. Walter A. Koch. Bochum: Norbert Brockmeyer, 1994. 1. Apophthegm [Apothegm]. Simple Forms: An Encyclopedia of Simple Text-Types in Lore and Literature. Ed. Walter A. Koch. Bochum: Norbert Brockmeyer, 1994. 13-14. Blason Populaire. Simple Forms: An Encyclopedia of Simple Text-Types in Lore and Literature. Ed. Walter A. Koch. Bochum: Norbert Brockmeyer, 1994. 19-25. Comparison. Simple Forms: An Encyclopedia of Simple Text-Types in Lore and Literature. Ed. Walter A. Koch. Bochum: Norbert Brockmeyer, 1994. 68-74. — 127 — In Memoriam Ein Vorschlag zur Klassifikation von Sprichwortvarianten bei der empirischen Sprichwortforschung. Europhras 92: Tendenzen der Phraseologieforschung. Ed. Barbara Sandig. Bochum: Norbert Brockmeyer, 1994. 221-256. With Christoph Chlosta and Undine Roos. Empiricheskaia semiotika kul'tury na primere issledovaniia poslovits s ispol'zovaniem rezul'tatov probnogo opytnogo izucheniia izvestnosti khorvatskikh poslovits. Znaki Balkan 2 (1994), 312-338. Perspektiven einer empirischen Parömiologie (Sprichwortforschung). Zeitschrift für Empirische Textforschung 1 (1994), 94-98. With Rupprecht S. Baur and Christoph Chlosta. Proverb. Simple Forms: An Encyclopedia of Simple Text-Types in Lore and Literature. Ed. Walter A. Koch. Bochum: Norbert Brockmeyer, 1994. 227-241. (Eds.). Sprachbilder zwischen Theorie und Praxis. Akten des Westfälischen Arbeitskreises Phraseologie/Parömiologie (1991/1992). Bochum: Norbert Brockmeyer, 1994. 305 pp. With Christoph Chlosta and Elisabeth Piirainen. Sprichwort, sprichwörtliche Redensart und Phraseologismus: Vom Mythos der NichtTrennbarkeit. Sprachbilder zwischen Theorie und Praxis. Eds. Christoph Chlosta, Peter Grzybek, and Elisabeth Piirainen. Bochum: Norbert Brockmeyer, 1994. 89-132. With Wolfgang Eismann. Wellerism. Simple Forms: An Encyclopedia of Simple Text-Types in Lore and Literature. Ed. Walter A. Koch. Bochum: Norbert Brockmeyer, 1994. 286-292. Wer kennt denn heute noch den Simrock? Ergebnisse einer empirischen Untersuchung zur Bekanntheit deutscher Sprichwörter in traditionellen Sammlungen. Sprachbilder zwischen Theorie und Praxis. Eds. Christoph Chlosta, Peter Grzybek, and Elisabeth Piirainen. Bochum: Norbert Brockmeyer, 1994. 31-60. With Christoph Chlosta und Undine Roos. Winged Word. Simple Forms: An Encyclopedia of Simple Text-Types in Lore and Literature. Ed. Walter A. Koch. Bochum: Norbert Brockmeyer, 1994. 293-298. 1995 Empirical and Folkloristic Paremiology: Two to Quarrel or to Tango? Proverbium 12 (1995), 67-85. With Christoph Chlosta. Verbale und nonverbale Phraseologie. Niederdeutsches Wort 35 (1995), 3-29. With 12 illustrations. With Rupprecht S. Baur and Christoph Chlosta. Zur Frage der Satzlänge von Sprichwörtern (unter besonderer Berücksichtigung deutscher Sprichwörter). Von der Einwortmetapher zur Satzmetapher. Eds. Rupprecht S. Baur and Christoph Chlosta. Bochum: Norbert Brockmeyer, 1995. 203-217. 1996 Anmerkungen zu Obsoletheit und Bekanntheit traditioneller kroatischer Sprichwörter. II: Die Hrvatske narodne poslovice von Juraj Vicko Skarpa (1909). Suvremena lingvistika 22/1-2 (1996), 183-198. Das Projekt 'Sprichwörter-Minima im Deutschen und Kroatischen': What is worth doing - do it well! Muttersprache 106 (1996), 162-179. With Rupprecht S. Baur and Christoph Chlosta. 1997 Anmerkungen zu Obsoletheit und Bekanntheit traditioneller kroatischer Sprichwörter. I: Die Poslovice von Gjuro Daničic (1871). Prvi hrvatski slavistički kongres. Zbornik radova. Ed. Josip Bratulic and Stjepan Damjanovic. Zagreb: Hrvatsko filološko društvo, 1997. 149-163. Published after II. - 128 --Slavia Centralis 2/2019 In Memoriam Remarks on Obsoleteness and Familiarity with Traditional Croatian Proverbs. III: Mijat Stojanovic's Sbirka narodnih poslovicah, riecih i izrazah (1866). Narodna umjetnost 34/1 (1997), 201-223. Sprichwortkenntnis in Deutschland und Österreich: Empirische Ergebnisse zu einigen mehr oder weniger gewagten Hypothesen. Österreichisches Deutsch und andere nationale Varietäten plurizentrischer Sprachen in Europa. Eds. Rudolf Muhr and Richard Schrodt. Wien: Verlag Hölder-Pichler-Tempsky, 1997. 243-260. With Christoph Chlosta. 1998 Explorative Untersuchungen zur Wort- und Satzlänge kroatischer Sprichwörter (Am Beispiel der Poslovice von Buro Danicic [1871]). Politropon. K 70-letiiu Vladimira Nikolaevicha Toporova. Ed. T. M. Nikolaeva. Moskva: Izdatel'stvo Indrik, 1998. 447-465. Komparative und interkulturelle Parömiologie: Methodologische Bemerkungen und empirische Befunde. Europhras 95: Europäische Phraseologie im Vergleich: Gemeinsames Erbe und kulturelle Vielfalt. Ed. Wolfgang Eismann. Bochum: Norbert Brockmeyer, 1998. 263-282. Paroemiology [sic]. Encyclopedia of Semiotics. Ed. Paul Bouissac. New York: Oxford University Press, 1998. 470-474. Prolegomena zur Bildhaftigkeit von Sprichwörtern. Im Zeichen-Raum: Festschrift für Karl Eimermacher. Eds. Anne Hartmann and Christoph Veldhues. Dortmund: Projekt Verlag, 1998. 133-152. Sprichwort - Wahrwort? Die 'Weisheit auf der Gasse' zwischen Norm und Denkmodell. Kultur undLebenswelt als Zeichenphänomene. Eds. Jeff Bernard and Gloria Withalm. Wien: ÖGS/ISSS, 1998. 127-148 1999 Empirische Befunde zur Theorie stereotyper Vergleiche. Bosnische Vergleiche auf dem Prüfstand. Wörter in Bildern - Bilder in Wörtern: Beiträge zur Phraseologie und Sprichwortforschung aus dem Westfälischen Arbeitskreis. Eds. Rupprecht S. Baur, Christoph Chlosta, and Elisabeth Piirainen. Baltmannsweiler: Schneider Verlag Hohengehren, 1999. 177-198. South Slavic Erotic Folklore: Remarks on Traditional Erotic Phraseology from Dalmatia. Semiotische Berichte 23/1-4 (1999), 131-154. (Also in Serbian translation as: Juznoslovenski erotski folklor: Zapazanja o narodnoj erotskoj frazeologiji iz Dalmacije. Erotsko u folkloru Slovena. Zbornik radova. Ed. Dejan Ajdacic. Beograd: Stubovi kulture, 2000. 295-325.) Wie lang sind slowenische Sprichwörter? Zur Häufigkeitsverteilung von (in Worten berechneten) Satzlängen slowenischer Sprichwörter. Anzeiger für Slavische Philologie 27 (1999), 87-108. 2000 (Ed.). Die Grammatik der .sprichwörtlichen Weisheit von G. L. Permjakov. Mit einer Analyse allgemein bekannter deutscher Sprichwörter. Baltmannsweiler: Schneider Verlag Hohengehren, 2000. 199 pp. Methodological Remarks on Statistical Analyses in Empirical Paremiology. Proverbium 17 (2000), 121-132. With Rüdiger Grotjahn. Review of Peter Durco. Europhras 97. Phraseology and Paremiology. Bratislava: Akademia PZ, 1998. Anzeiger für Slavische Philologie 27 (2000), 219-222. — 129 — In Memoriam Versuch macht klug! Logisch-semiotische Klassifikation allgemein bekannter Sprichwörter. Die Grammatik der .sprichwörtlichen Weisheit von G. L. Permjakov. Mit einer Analyse allgemein bekannter deutscher Sprichwörter. Ed. Peter Grzybek. Baltmannsweiler: Schneider Verlag Hohengehren, 2000. 169-199. With Christoph Chlosta. Zum Status der Untersuchung von Satzlängen in der Sprichwortforschung: Methodologische Vor-Bemerkungen. Slovo vo vremeni iprostranstve. K 60-letiiuprofessora V. M. Mokienko. Eds. G. A. Lilich, A. K. Birikh, and E. K. Nikolaeva. Sankt-Peterburg: Folio-Press, 2000. 430-457. 2001 Zur Satz- und Teilsatzlänge formelhafter zweigliedriger Sprichwörter. Text as a Linguistic Paradigm: Levels, Constituents, Constructs. Festschrift für LudekHrebicek. Eds. Ludmila Uhlirova, Gejza Wimmer, Gabriel Altmann, and Reinhard Köhler. Trier: Wissenschaftlicher Verlag Trier, 2001. 64-75. 2002 Zur Satzlänge deutscher Sprichwörter. Ein Neuansatz. Phraseologie in Raum und Zeit: Akten der 10. Tagung des Westfälischen Arbeitskreises Phraseologie/Parömiologie (Münster 2001). Eds. Elisabeth and Ilpo Tapani Piirainen. Baltmannsweiler: Schneider Verlag Hohengehren, 2002. 287-305. With Rudolf Schlatte. 2003 Zur lexikalischen Struktur von Sprichwörtern. Flut von Texten - Vielfalt der Kulturen: Ascona 2001 zur Methodologie und Kulturspezifik der Phraseologie. Eds. Harald Burger, Annelies Häcki Buhofer, and Gertrud Greciano. Baltmannsweiler: Schneider Verlag Hohengehren, 2003. 97-116. (Also in English: A Quantitative Approach to Lexical Structure of Proverbs. Journal of Quantitative Linguistics 11/1-2 (2004), 79-92.) 2004 Was heißt eigentlich 'Bekanntheit' von Sprichwörtern? Methodologische Bemerkungen anhand einer Fallstudie zur Bekanntheit anglo-amerikanischer Sprichwörter in Kanada und in den USA. Res humanae proverbiorum et sententiarum. Ad honorem Wolfgangi Mieder. Ed. Csaba Földes. Tübingen: Gunter Narr, 2004. 37-57. With Christoph Chlosta. Worthäufigkeit und Wortlänge in Sprichwörtern (am Beispiel slowenischer Sprichwörter). Phraseologismen als Gegenstand sprach- und kulturwissenschaftlicher Forschung. Akten der Europäischen Gesellschaft für Phraseologie (Europhras) und des Westfälischen Arbeitskreises Phraseologie/Parömiologie (Loccum 2002). Eds. Csaba Földes and Jan Wirrer. Baltmannsweiler: Schneider Verlag Hohengehren, 2004. 47-58. Zur Wortlänge und ihrer Häufigkeitsverteilung in Sprichwörtern (am Beispiel slowenischer Sprichwörter, mit einer Re-Analyse estnischer Sprichwörter). Europhras 2000. Internationale Tagung zur Phraseologie vom 15.-18. Juni 2000 in Aske / Schweden. Ed. Christine Palm Meister. Tübingen: Stauffenburg, 2004. 161-171. 2005 Varianten anglo-amerikanischer Sprichwörter: Dokumentation einer empirischen Untersuchung. Essener Linguistische Skripteelektronisch 5/2 (2005), 63-145. 2007 (Ed.). Kritik und Phrase. Festschrift für Wolfgang Eismann zum 65. Geburtstag. Wien: Praesens Verlag, 2007. 832 pp. With Peter Deutschmann, Ludvik Karnicar, and Heinrich Pfandl. - 130 --Slavia Centralis 2/2019 In Memoriam Semiotik und Phraseologie. Phraseologie. Ein internationales Handbuch zeitgenössischer Forschung. Eds. Harald Burger, Dmitrij Dobrovol'skij, Peter Kühn, and Neal R. Norrick. Berlin: Walter de Gruyter, 2007. I, 188-208. 2008 Fundamentals of Slovenian Paremiology. Traditiones 37/1 (2008), 23-46. 2009 Poslovitsa i ee situatsii: ot opredeleniia k klassifikatsii. Zhivaia Starina 4 (2009), 51-54. Some Essentials on the Popularity of (American) Proverbs. The Proverbial "PiedPiper". A Festschrift Volume of Essays in Honor of Wolfgang Mieder on the Occasion of His Sixty-Fifth Birthday. Ed. Kevin J. McKenna. New York: Peter Lang, 2009. 95-110. With Christoph Chlosta. The Popularity of Proverbs. A Case Study of the Frequency-Familiarity Relation for German. Proceedings of the Second Interdisciplinary Colloquium on Proverbs, 9th to 16th November 2008, at Tavira, Portugal. Eds. Rui J. B. Soares and Outi Lauhakangas. Tavira: Tipografia Tavirense, 2009. 214-229. With 7 diagrams. 2010 Überlegungen zur empirischen Validierung von Sprichwörter-Dummies. Sprachlehrforschung: Theorie und Empirie. Festschrift für Rüdiger Grotjahn. Eds. Annette Berndt and Karin Kleppin. Frankfurt am Main: Peter Lang, 2010. 197-209. With Christoph Chlosta. 2012 Facetten des parömiologischen Rubik-Würfels. Kenntnis=Bekanntheit [^Verwen-dung^Frequenz]?!? Sprichwörter multilingual. Theoretische empirische und angewandte Aspekte der modernen Parömiologie. Ed. Kathrin Steyer. Tübingen: Narr Verlag, 2012. 99-138. Proverb Variants and Variations: A New Problem? Proceedings of the Fifth Interdisciplinary Colloquium on Proverbs, 6th to 13th November 2011, at Tavira, Portugal. Eds. Rui J. B. Soares and Outi Lauhakangas. Tavira: Tipografia Tavirense, 2012. 135-152. 2014 In Honorem: Grigorij L'vovic Permjakov (1919-1983). A Biographical Mini-Sketch. 8th Interdisciplinary Colloquium on Proverbs, 2nd to 9th November 2014, at Tavira, Portugal [Program]. Eds. Rui J. B. Soares and Outi Lauhakangas. Tavira: Tipografia Tavirense, 2014. 107-109. With 1 picture. Mosaic or Jigsaw? Publishing an Article from Estonia in the 'West', 30 Years Ago, When Circumstances Were Quite Different from Today. Proverbium 31 (2014), 11-34. (Ed.) Phraseologie im Wörterbuch undKorpus/Phraseology in Dictionaries and Corpora. Maribor: Univerza v Mariboru, 2014. 287 pp. With Vida Jesensek. Regularities of Estonian Proverb Word Length: Frequencies, Sequences, Dependencies. Scala naturae. Festschrift in Honor of Arvo Krikmann for His 75th Birthday. Eds. Anneli Baran, Liisi Laineste, and Piret Vooliad. Tartu: Estonian Literary Museum Scholarly Press, 2014. 121-148. Simple Forms. Encyclopedia of Humor Studies. Ed. Salvatore Attardo. Los Angeles: Sage, 2014. II, 693-695. — 131 — In Memoriam 2015 Semiotic and Semantic Aspects of the Proverb. Introduction to Paremiology. A Comprehensive Guide to Proverb Studies. Eds. Hrisztalina Hrisztova-Gotthardt and Melita Aleksa Varga. Berlin: Walter de Gruyter, 2015. 68-111. Chlosta, Christoph, and Peter Grzybek. Zum Teufel mit dem ...: Anfang und Ende in der experimentellen Parömiologie. "Bis dat, qui cito dat". "Gegengabe" in Paremiology, Folklore, Language, and Literature. Honoring Wolfgang Mieder on His Seventieth Birthday. Eds. Christian Grandl and Kevin J. McKenna. Frankfurt am Main: Peter Lang, 2015. 109-120. With Christoph Chlosta. 2016 On Whether Weather Proverbs Are Weather Proverbs. Towards a Fresh Look at Weather Lore and Meteo-Prognostic Paroemias. Proceedings of the Ninth Interdisciplinary Colloquium on Proverbs, 1st to 8th November 2015, at Tavira, Portugal. Eds. Rui J. B. Soares and Outi Lauhakangas. Tavira: Tipografia Tavirense, 2016. 273-290. With 1 illustration. Wolfgang Mieder Department of German and Russian, University of Vermont, Burlington, Vermont 05405, USA, Wolfgang.Mieder@uvm.edu - 132 --Slavia Centralis 2/2019 Ocene, zapiski, poročila - Reviews, Notes, Reports IVAN CANKAR V MEDKULTURNEM PROSTORU. OB STOTI OBLETNICI CANKARJEVE SMRTI. Maribor: Univerzitetna založba Univerze, 2018 (Mednarodna knjižna zbirka Zora, 126). 430 str. Znanstvena monografija Ivan Cankar v medkulturnem prostoru je nastala v Cankarjevem letu 2018 ob stoti obletnici pisateljeve smrti. Uredile so jo dr. Jožica Čeh Steger, dr. Simona Pulko in dr. Melita Zemljak Jontes z Oddelka za slovanske jezike in književnosti Filozofske fakultete Univerze v Mariboru. Naslovnico knjige krasi slika elegantno oblečenega Ivana Cankarja z meščanskim klobukom na glavi (Plakat s portretom Ivana Cankarja, Tiskarna Ljudske pravice, 1946, vir: UKM, Zbirka drobnih tiskov), na zavihkih platnic pa je v slovenskem, nemškem, češkem in madžarskem jeziku zapisan odlomek iz Cankarjevega Hlapca Jerneja in njegove pravice, ki pripoveduje o Jerne-jevem doživetju večkulturne cesarske prestolnice: Neskončno mesto, do nebes bučeče, v vseh nerazumljivih jezikih govoreče - sam strašni Babilon! Kam bi se skril človek, kam bi pobegnil? Jernej je taval po široki cesti: gradovi na obeh straneh, vozovi vse-navzkriž, gneča tujih, mrkogledih ljudi je hitela ter se prerivala kraj ceste, kakor da bi se bilo srečalo in zagozdilo dvoje večnih procesij. Koga bi vprašal, kako bi vprašal? S klobukom v roki je taval med njimi in sam čutil, da je zablodil mednje, kakor da je bil zablodil golorok in bosonog ob peti maši pred veliki oltar. (Cankar 1972: 63) Monografija ima Uvodno besedo, v kateri Jožica Čeh Steger povzame vsebino posameznih razprav in umesti knjigo v kontekst kulturnih ter znanstvenih dogodkov v Cankarjevem letu, tri obsežna poglavja (Meddisciplinarne, li-terarnozgodovinske, kulturološke in prevodoslovne raziskave, Jezikoslovne razprave Cankarjevih literarnih del, Cankar v šoli), povzetek v slovenskem in angleškem jeziku ter tri recenzije, ki so jih napisali red. prof. dr. Janez Vrečko, red. prof. dr. Andreja Žele in izr. prof. dr. Tamara Turza - Bogdan. Monografija Ivan Cankar v medkulturnem prostoru vsebuje sedemintrideset razprav raziskovalcev in raziskovalk iz Slovenije, Avstrije, Italije, Slovaške, Nemčije in Rusije, ki umeščajo velikana slovenske in evropske književnosti v medkulturni prostor, ga aktualizirajo in na novo ovrednotijo z meddisciplinar-nega, literarnozgodovinskega, kulturo-loškega, prevodoslovnega, jezikoslovnega in didaktičnega vidika. Poglavje Meddisciplinarne, li- TERARNOZGODOVINSKE, KULTUROLO-ŠKE IN PREVODOSLOVNE RAZISKAVE je razdeljeno v štiri zaokrožene sklope: Cankar in različni diskurzi, Cankar, večjezičnost, medkulturnost in prevodi njegovih del, Cankar in njegovi literarni sodobniki ter Recepcijske, interpreta-cijske, medbesedilne in medmedialne raziskave Cankarjevih del. V sklopu Cankar in različni diskurzi so zajete razprave, ki povezujejo Cankarja in njegovo ustvarjalnost s politiko, filozofijo, zgodovino in jezikovno politiko. To so razprave: Erwina Kostlerja (Literatura in politika pri Ivanu Cankarju), Božidarja Kanteta (Vpliv Ralpha Walda Emersona na Cankarja: transcendentalizem, subjektivnost in vesoljna duša), Aleša Mavra (Od Petra Klepca do nadučitelja Ferjana: Cankarjeva srečevanja s slovensko zgodovino) in Marka Jesenška (Cankar in slovenska jezikovna politika). E. Kostler se v svoji razpravi kritično opredeli do dualizma pri interpretaciji Cankarjeve besedne umetnosti na eni in publicistike na drugi strani. Zavzema se za lik Cankarja, ki — 133 — Ocene, zapiski, poročila - Reviews, Notes, Reports je oblikoval zgodovinsko in politično resničnost kot umetnik, publicist in politični mislec, zato predlaga zavestno branje Cankarja v smislu obravnavanih politik v njegovih delih in celostno raziskavo politike ter literature v njegovem opusu z vidika kulturoloških ved. B. Kante razmišlja o Cankarjevem branju Emersona in obratu v subjektivizem, alegorični simbol smrti v Cankarjevi črtici Gospod stotnik pa razlaga kot ikono smrti. A. Maver se ukvarja s Cankarjevim razumevanjem slovenske zgodovine v njegovi publicistiki in literaturi, pri čemer ugotavlja pisateljevo ujemanje s prevladujočimi stališči 20. stoletja v razumevanju Slovencev kot tlačenega naroda, reformacije in kmečkih uporov, največji odmik pa v poudarjanju kulturnih in jezikovnih razlik od juž-noslovanskega sveta, zavračanju politične sloge in sklepanju kompromisov na račun individualnega svobodnega izražanja mnenj. M. Jesenšek razbira Cankarjevo razumevanje jezikovne politike v njegovih političnih člankih, govorih in predavanjih ter ugotavlja, da je bila pisateljeva misel o jeziku in kulturi zelo sodobna. Ko je Cankar zagovarjal slovensko jezikovno in kulturno samobitnost ter ostro zavračal pojave novoili-rizma in jugoslovenarstva, se je obenem zavzemal za ohranjanje večkulturnosti in večjezičnosti, kar je tudi temelj jezikovne politike v Evropski zvezi (Čeh Steger 2018: 11-12). V drugem sklopu Cankar, večje- ZIČNOST, MEDKULTURNOST IN PREVODI njegovih del so zbrane razprave o Cankarjevi večjezičnosti in medkultur-nosti, o podobah tujega in tematizaciji pokrajine v Cankarjevih literarnih delih ter o odrskih uprizoritvah in prevodih Cankarjevih del v tuje jezike. To so razprave: Jožice Čeh Steger (O Cankarjevi slovensko-nemški dvojezičnosti v kontekstu večkulturne Avstro-Ogrske), Irene Avsenik Nabergoj (Podobe Judov v Cankarjevih delih med stereotipi in umetniško ustvarjalnostjo), Alojzije Zupan Sosič (Podobe lastnega in tujega/drugega v treh Cankarjevih romanih), Vladke Tucovič (Istra v kratki prozi in pismih Ivana Cankarja), Francija Justa (Cankar v prekmurščini), Istvana Lukacsa (Arhaične proznopoe-tične simbolistične konstrukcije v času slovenske in madžarske moderne - Ivan Cankar in Bela Balazs), Jutke Rudaš (Hlapec Jernej in slovensko-madžarski medkulturni stiki), Gjoka Nikolovskega (Cankarjev Hlapec Jernej in njegova pravica v makedonščini), Saše Vojtech Poklač in Miroslava Vojtecha (Dramatika Ivana Cankarja v slovaških prevodih in na odrskih deskah slovaških gledališč), Vesne Mikolič (Naklonjenost v Cankarjevem romanu Martin Kačur in njegovem italijanskem prevodu), Tomaža Oniča (Prevodni premiki v angleškem prevodu Cankarjevega Gospoda stotnika), Urše Marinšek in Tomaža Oniča (Recepcija uprizoritve Cankarjevega Pohujšanja v San Diegu). J. Čeh Steger ugotavlja, da razlogi za Cankarjevo skoraj povsem enojezično (slovensko) literarno ustvarjanje na Dunaju, kjer je vstopal v hibridne kulturne prostore in jih tako tematiziral, niso bili povezani z njegovo jezikovno kompe-tenco v nemščini, temveč z visoko zavestjo ustvarjanja nacionalne literature in z zgodovinskimi okoliščinami notranjega kolonializma v Avstro-Ogrski. I. Avsenik Nabergoj razmišlja o Cankarjevem odnosu do Judov v kontekstu sekulariziranega antisemitizma in se osredini zlasti na opise Judov in Judinj v literarnih delih, nastalih v času pisate -ljevega bivanja na Dunaju. A. Zupan So-sič analizira podobe lastnega in tujega v romanih Tujci, Križ na gori in Gospa - 134 --Slavia Centralis 2/2019 Ocene, zapiski, poročila - Reviews, Notes, Reports Judit z metodami ter orodji pripovedne empatije in ugotavlja povezanost teh podob z razmerji do domovine, tujine, naroda, umetnika in morale. V. Tucovič prikaže Cankarjevo dvojno percepci-jo Istre, tj. navdušenje nad morjem in istrskim podeželjem v kratki prozi ter negativno podobo Pulja v ljubezenskih pismih, ki jih je leta 1898 od tam pošiljal Anici Lušin. F. Just predstavi prevode Cankarjeve kratke proze v prekmur-ščino v tedniku Novine med letoma 1928-1929, v času, ko je nova oblast na nekaterih področjih javnega življenja še dopuščala uporabo prekmurskega jezika. Lukacs poišče vzporednice med Cankarjevim Kurentom in novelo Tišina njegovega madžarskega sodobnika Bele Balazsa. S primerjalno študijo pokaže, da je Cankar na Madžarskem zanimiv ne le zaradi socialnih, nacionalnih in matjaževskih tem, temveč tudi zaradi artističnega pripovednega diskurza, značilnega za srednjeevropske moderne, in ugotavlja, da so arhaične proz-nopoetične konstrukcije od moderne naprej pomemben del strukture žanrov 20. stoletja. J. Rudaš piše o pomenu Pavlovega prevoda Cankarjevega Hlapca Jerneja in njegove pravice, ki je tudi prvi knjižni prevod slovenske književnosti v madžarščini, za slovensko-madžarske kulturne stike. Osredinja se na analizo jezikovnih razlik in kulturnih posebnosti pri prevajanju tega Cankarjevega besedila v madžarščino. G. Nikolovski ugotavlja ob izbranih makedonskih pre -vodih Cankarjevega Hlapca Jerneja in njegove pravice najpogostejše strategije pri prevajanju kulturnospecifičnih prvin iz slovenščine v makedonščino. S. Vojtech Poklač in M. Vojtech se posvečata prevodom Cankarjevih dramskih besedil na Slovaškem in uprizoritvam njegove farse Pohujšanje v dolini šent-florjanski na odrih slovaških gledališč, posebej predstavi v Slovaškem narodnem gledališču v Bratislavi iz leta 1932 v režiji Andreja Bagarja, in na odrih slovaških amaterskih gledaliških skupin. V. Mikolič je z vidika literarne in medkulturne pragmatike analizirala izraze moči ali intenzitete jezika v Cankarjevem Martinu Kačurju in italijanskem prevodu tega romana prevajalca Arnolda Bressana. T. Onič predstavi angleški prevod Cankarjevih Podob iz sanj izpod peresa ameriškega Slovenca Antona Družine, ki je leta 1983 izšel pri Slovenskem ameriškem inštitutu, in s kontrastivno slogovno analizo črtice Gospod stotnik pokaže na prevodne premike, ki vplivajo tudi na makrostruktu-ro prevodnega besedila. U. Marinšek in T. Onič pišeta o adaptaciji Cankarjeve farse Pohujšanje v dolini šentflorjanski v ameriškem prostoru in njeni uprizoritvi v San Diegu leta 2012 pod vodstvom slovenskega igralca Ivana Rupnika (Čeh Steger 2018: 13-14). Tretji sklop Cankar in njegovi literarni sodobniki obravnava Cankarja v odnosu do Josipa Murna, Janeza Trdine in Zofke Kveder. Tukaj so zbrane razprave: Denisa Poniža (Cankarjev odnos do Murnove lirike), Silvije Borovnik (Literarno prijateljstvo med Ivanom Cankarjem in Zofko Kveder) in Igorja Krambergerja (Posledice prevzetosti. Cankarjeva branja Trdine. 1. del). D. Poniž na podlagi ohranjenih virov natančno razišče Cankarjev odnos do Murnove poezije in ovrže mit o harmonični podobi štirih predstavnikov slovenske moderne, ki da so bili med seboj prijateljsko povezani in usklajeni tudi na estetski ravni. Ugotavlja namreč, da je bil Cankarjev odnos do Murnove poezije v času Zadruge oziroma Murnove smrti odklonilen in se je spremenil šele po pesnikovi prezgodnji smrti ter pod vplivom Prijateljevega eseja ob izidu — 135 — Ocene, zapiski, poročila - Reviews, Notes, Reports Murnove pesniške zbirke Pesmi in romance (1903). S. Borovnik piše o prijateljstvu med Ivanom Cankarjem in Zofko Kveder na podlagi njune ohranjene korespondence, iz katere med drugim razbira, da sta drug drugega spodbujala pri literarnem ustvarjanju, Z. Kveder pa je Cankarjeva besedila tudi objavljala, prevajala in jih posredovala v hrvaški, češki in nemškim kulturni prostor. I. Kramberger izhaja iz Cankarjevih pohvalnih omemb Trdine v Cankarjevih literarnih delih, kritikah in pismih ter razmišlja o učinkih Cankarjeve prevzetosti nad Trdino. V objavljenem delu širše razprave je prikazano obdobje izhajanja Trdinovih Zbranih spisov pri Schwentnerju (Čeh Steger 2018: 14). Četrti sklop Recepcijske, inter- PRETACIJSKE, MEDBESEDILNE IN MED- medialne raziskave Cankarjevih del vključuje razprave o recepciji, subverzivnosti, referencah, umetnosti, morali, medmedialnosti, estetiki in interpretaciji Cankarjevih del. V ta sklop so uvrščene razprave: Mirana Štuheca (Izidor Cankar in njegova recepcija Ivana Cankarja), Blanke Bošnjak (Sub-verzivnost Cankarjevega dela Hlapec Jernejin njegova pravica), Branislave Vičar (Reference na Cankarja v partizanski artikulaciji »kulturnega boja«), Krištofa Jacka Kozaka (Šentflorjanska tragedija ali o umetnosti in morali), To -maža Toporišiča (Pohujšanje v odrskih utelešenjih 20. in 21. stoletja), Jerneja Kusterleta (Cankarjeva Erotika z vidika dekadenčne estetike), Anne Bodrove (Interpretacijski potencial avtobiografske črtice Ivana Cankarja Skodelica kave), Dragice Haramije in Janje Batič (Slikanice o Cankarju in Cankarjeva dela v slikanicah). M. Štuhec se je posvetil esejističnim uvodom k Cankarjevim Zbranim spisom (1925-1936), ki jih je napisal pisateljev bratranec Izidor Cankar, tudi urednik te prve temelj -ne zbirke Cankarjevih del, in razgrnil pronicljivost urednikovih uvidov v večplastno problematiko Cankarjeve besedne umetnosti. B. Bošnjak predstavi nasprotujoče si odzive na Cankarjevega Hlapca Jerneja in njegovo pravico v izbranih delih slovenske literarne zgodovine in kritike. B. Vičar pokaže, kako se je Cankarjevo razumevanje kulture in »kulturnega boja« vgradilo v med-besedilne in meddiskurzivne strukture partizanskih besedil o kulturi in umetnosti. Kozak razbira v Cankarjevi farsi Pohujšanje v dolini šentflorjanski nastavke, ki to besedilo približujejo tragediji. Posveti se etičnemu naboju doline Šentflorjancev kakor tudi njeni razdalji do tragičnega. T. Toporišič razgrne panoramski, mestoma tudi podrobnejši pregled na posamezna utelešenja Cankarjeve farse Pohujšanje v dolini šent-florjanski, ki kot eno najbolj subverziv-nih besedil dramatike 20. stoletja ostaja aktualna in doživlja nove uprizoritve tudi v današnjem času. J. Kusterle pove -že estetiko grdega s pojmom moderna in na ta način opazuje dekadenčno estetiko v Cankarjevi Erotiki. A. Bodrova ponudi različne interpretacije Cankarjeve Skodelice kave z vidika različnih metod in znanstvenih modelov ter opozori na neobremenjeno branje te črtice pri ruskem bralcu. D. Haramija in J. Batič se ukvarjata z medmedialnim branjem Cankarja in predstavita simbiozo likovnega ter besednega izraza v slikanicah o Cankarju kakor tudi v slikaniških variantah Cankarjevih besedil (Čeh Steger 2018: 14-15). V poglavju Jezikoslovne razprave Cankarjevih literarnih del spoznavamo v posameznih Cankarjevih delih tipologijo zvez, medmetov, jezikovnostilistično analizo kakor tudi analizo jezikovnih posegov in govorno - 136 --Slavia Centralis 2/2019 Ocene, zapiski, poročila - Reviews, Notes, Reports interpretacijo posameznih besedil. Gre za razprave: Irene Stramljič Breznik (Tipologija zvez s kakor v Cankarjevih črticah Moje življenje), Ines Voršič (»Pa kaj si storil ti, oj človek?« - Medmeti v Cankarjevih živalskih pripovedih), Mire Krajnc Ivič (Cankarjeva Nina kot primer neizražene ljubezni - jezikov-nostilistični pogled), Natalije Ulčnik (Jezikovni posegi v različnih izdajah Cankarjeve komedije Za narodov blagor) in Nine Žavbi Milojevic (Govorna interpretacija v treh gledaliških uprizoritvah Cankarjevih Hlapcev). I. Stramljič Breznik se je ukvarjala z jezikoslovno tipologijo besednih in stavčnih zvez s kakor v Cankarjevem Mojem življenju in pri tem upoštevala tudi literarnovedna in jezikovnostilna izhodišča. S pomočjo korpusne metode med drugim ugotavlja, da je Cankar ustaljene besedne zveze prenavljal z izvirno izbiro primerjalnih besed. I. Voršič se je posvetila medmetom v Cankarjevih živalskih črticah, o katerih ugotavlja, da podpirajo simboliko zvoka, ki vzbuja v človeku občutja strahu, groze, potrtosti ipd. M. Krajnc Ivič se je ukvarjala z jezikoslovnostilistično analizo Cankarjeve vinjete Nina in iz prepleta kohezivnosti ter koherentnosti izpeljala njen smisel. N. Ulčnik se je ukvarjala z jezikovno podobo Cankarjeve komedije Za narodov blagor v različnih izdajah, pri čemer so jo posebej zanimali jezikovni in drugi posegi v avtorjevem izvodu prve izdaje iz leta 1902, ki so nastali v kontekstu priprav za gledališko uprizoritev tega dela. N. Žavbi Milojevic se je osredinila na govorno interpretacijo odrskega govora v treh časovno različnih gledaliških uprizoritvah Cankarjeve drame Hlapci in ugotovila večjo ustvarjalnost teh prvin v mlajših uprizoritvah (Čeh Steger 2018: 15-16). Zadnje poglavje v monografiji Cankar v šoli prinaša zanimiv vpogled v preučevanje in poznavanje Ivana Cankarja v slovenskem šolskem prostoru. To so razprave: Milene Mileve Blažič (Cankar v osnovnošolskih učnih načrtih), Simone Pulko (Ivan Cankar in njegova dela v berilih za srednje šole in berilih za gimnazije), Tjaše Markežič (Z Ivanom Cankarjem na splošni maturi) in Melite Zemljak Jontes (Besedišče Cankarjeve črtice Bobi v normativnih slovarskih priročnikih slovenskega jezika in nacionalnem korpusu Gigafida). M. M. Blažič predstavi mesto Cankarja v osnovnošolskih učnih načrtih v kontekstu družbenopolitičnih sprememb. S. Pulko je pregledala zastopanost Cankarjevih del v šolskih programih in učbeniških gradivih za pouk slovenščine v gimnazijah od začetka osemdesetih let prejšnjega stoletja vse do današnjih dni in opazovala njihovo spreminjanje v kontekstu šolskih in družbeno-politič-nih sprememb. Na podlagi preglednega gradiva ugotavlja prisotnost Cankarja in njegovih del v vseh učnih načrtih kakor tudi spreminjanje izbora in količinske zastopanosti njegovih besedil. T. Markežič ugotavlja, da predpisuje predmetni izpitni katalog za slovenščino za ustni del mature poznavanje več Cankarjevih besedil, kar upošteva tudi učni načrt za gimnazijo. Prav tako navaja, da se Ivan Cankar uvršča med najpogosteje izbrane avtorje maturitetnega sklopa iz književnosti, ki je podlaga za razlagalni/interpretativni šolski esej. M. Zemljak Jontes predstavi pregled pomenskih in kvalifikatorskih označitev besedišča v Cankarjevi črtici Bobi s pomočjo normativnih slovarjev in nacionalnega korpusa Gigafida ter ponudi računalniško podprto možnost analize Cankarjevega besedišča za potrebe mladega bralca (Čeh Steger 2018: 16). — 137 — Ocene, zapiski, poročila - Reviews, Notes, Reports Znanstvena monografija Ivan Cankar v medkulturnem prostoru, ki je izšla ob stoti obletnici Cankarjeve smrti, je prava zakladnica informacij o največjem mojstru slovenske besede in velikem mislecu takratnega časa. Razprave v tej monografiji z različnih znanstvenih disciplin in zornih kotov na novo osvetljujejo Cankarjevo literarno ustvarjalnost in njegovo vpetost v slovenski ter evropski kulturni prostor. Slovenska literarna veda je s to monografijo postala bogatejša za nova meddisciplinar-na, literarnozgodovinska, kulturološka, prevodoslovna, jezikoslovna in didaktična razmišljanja o Ivanu Cankarju in njegovem ustvarjalnem opusu. Monografija Ivan Cankar v medkulturnem prostoru priča, da so Cankarjeva literarna dela po več kot sto letih še zmeraj aktualna in sodobna ter nas nagovarjajo k medkulturnemu dialogu. Informacijska doba, v kateri živimo, je, žal, velikokrat tudi doba nerazumevanja in netolerantnosti med posamezniki, narodi, kulturami in religijami, zato je izdaja monografije, ki raziskuje medkulturnost, zaradi njene povezovalne vloge zelo dobrodošla. Izid monografije Ivan Cankar v medkulturnem prostoru so finančno podprli Rektorski sklad Univerze v Mariboru, Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru, Oddelek za slovanske jezike in književnosti Filozofske fakultete v Mariboru in podjetje Tamstan, d. o. o. Namenjena je strokovni javnosti, študentom in študentkam slovenistike, slavistike in primerjalne književnosti, v branje pa jo priporočam tudi vsem ljubiteljem slovenske književnosti, jezika in kulture. LITERATURA Jožica ČEH STEGER, 2018: Uvodna beseda. Ivan Cankar v medkulturnem prostoru. Ob stoti obletnici Cankarjeve smrti. Ur. Jožica Čeh Steger, Simona Pulko, Melita Zemljak Jontes. Maribor: Univerzitetna založba Univerze. (Mednarodna knjižna zbirka Zora, 126). 10-16. Silva Belšak Univerzitetna knjižnica Maribor, silva. belsak@um. si PROJEKT SLOVENŠČINA NA DLANI Na Univerzi v Mariboru od avgusta leta 2017 poteka projekt Slovenščina na dlani, pri katerem sodelujejo Filozofska fakulteta (FF), Fakulteta za elektrotehniko, računalništvo in informatiko (FERI) ter Pedagoška fakulteta (PEF). Osnovni namen projekta je pripraviti učno e--okolje za slovenščino, ki se bo uporabljalo v osnovnih šolah od 6. razreda in v srednjih šolah, s prostim dostopom na spletu pa bo od leta 2021, ko se projekt zaključi, njegova raba omogočena tudi drugim uporabnikom; dostopno bo na računalnikih, tablicah in pametnih telefonih. Projekt sofinancirata Republika Slovenija (Ministrstvo za kulturo) in Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada. Učno e-okolje pripravlja skupina slovenistov, jezikoslovcev, jezikovnih tehnologov, programerjev, didaktikov, učiteljev iz prakse in drugih strokovnjakov, aktivno pa sodelujejo tudi učiteljice in učitelji z 14 vzgojno-izobraževalnih zavodov iz vzhodne in zahodne kohezij-ske regije: Gimnazija Franca Miklošiča Ljutomer, Gimnazija Ormož, Prva gimnazija Maribor, OŠ Pesnica pri Mariboru, Šolski center Rogaška Slatina, OŠ - 138 --Slavia Centralis 2/2019 Ocene, zapiski, poročila - Reviews, Notes, Reports Primoža Trubarja Laško, OŠ Sava Kla-dnika Sevnica, Šolski center Postojna; Gimnazija Tolmin, OŠ Danila Lokarja Ajdovščina, OŠ Naklo, OŠ Draga Baj-ca Vipava, Zavod Sv. Frančiška - OE Gimnazija Želimlje, OŠ Vižmarje Brod. Obenem se povezujemo tudi s primarnimi uporabniki, torej z učenci in dijaki, ki s svojimi predlogi in idejami pomagajo pri zasnovi. Prepričani smo namreč, da lahko s skupnimi močmi pripravimo e-okolje, ki bo kvalitetno, uporabno in inovativno, s tehnološko-grafičnega vidika pa privlačno za mlade. Prav zato smo že v izhodišču načrtovali vključevanje interaktivnosti in tistih elementov oz. funkcionalnosti, ki so sicer značilne tudi za igričarstvo. Zasnova e-okolja je vsebinsko široka in zajema 4 področja, ki smo jih poimenovali s slogani: 1) pravopis (Vejico stresem iz rokava), 2) slovnica (Slovnica v malem prstu), 3) frazeologija (Več znaš, več veljaš) in 4) besedila (Iz malega zraste veliko). Vsako področje se podrobneje členi na podpodročja in izhajajoč iz učnih načrtov skuša celostno zajeti obravnavano tematiko, pri čemer se osredinja na vsebine, ki so se na osnovno- in srednješolski ravni izkazale kot bolj problematične. Okolje bo učencem in dijakom ter drugim uporabnikom ponujalo vaje in naloge, ki bodo temeljile na izhodiščnih korpusih, pripravljenih v projektu, omogočalo pa bo tudi brskanje po t. i. bazi znanja (Vsakzakaj ima svoj zato), v kateri bodo jezikoslovni pojmi teoretično pojasnjeni in praktično ponazorjeni ter bodo lahko služili kot pomoč pri reševanju vaj in nalog. Osnovni cilj e-okolja je izboljšanje jezikovnih in digitalnih kompetenc uporabnikov, pri čemer upoštevamo temeljna didaktična priporočila, npr. individualizacijo, diferenciacijo in for-mativno spremljanje. V prvem letu izvajanja projekta (2017) smo izvedli pripravljalne dejavnosti, v okviru katerih smo vzpostavili projektno spletno stran (http://projekt. slo-na-dlani.si/sl/), oblikovali celostno grafično podobo (skupaj s podjetjem Biro Biro), vzpostavili spletni strežnik, intranet portal, Facebook in Twitter profil. Pri oblikovanju logotipa smo izhajali iz vsebine in namena e-okolja, skušali smo preplesti osnovne elemente, ki se povezujejo z njegovo zasnovo, tj. znanje (stilizacija knjige, na podlagi katere običajno poteka učenje), digitalizacija (prehod v elektronsko obliko, podoba knjige se zlije s podobo vezja), dostopnost (dlan/»na dlani«; prim. sliko 1). Za znak smo izbrali modro barvo, ki simbolizira znanje oz. modrost, pri tipo -grafskem delu pa smo se poigrali z velikimi in malimi črkami. Pripravili smo tudi promocijsko gradivo in plakate. Slika 1: Logotip projekta Slovenščina na dlani Začeli smo z osrednjimi dejavnostmi za pripravo e-okolja, pri čemer smo sprva naredili analizo obstoječih e-okolij oz. e-gradiv za slovenščino ter specificirali zahteve za naše učno okolje. Skladno z inovativnimi didaktičnimi pristopi smo razmišljali o osnovnih funkcionalnostih okolja in izdelali prototip, ki smo ga predstavili na prvem izobraževanju za učiteljice in učitelje. Zbrali smo njihove odzive in pobude ter jih smiselno upoštevali v naslednjih fazah zasnove. V drugem projektnem letu (2018) smo nadaljevali s pripravo učnega e--okolja. Ukvarjali smo se zlasti z izdelavo korpusov, na podlagi katerih bodo — 139 — Ocene, zapiski, poročila - Reviews, Notes, Reports nastajale vaje in naloge, ustvarili smo potrebne vmesnike, sklepali pogodbe z gradivodajalci in urejali avtorske pravice. Korpus za pravopisno-slovnični sklop smo poimenovali MAKS (MlAdinski Korpus beSedil), pisni in govorni korpus za področje besedil BERTA (Be -sEdila pRakTičnega sporazumevanjA), korpus za področje frazeologije pa FRIDA (Frazemi in pRegovorI na DlAni). Začeli smo tudi z načrtovanjem vaj in nalog. Izvedli smo dve izobraževanji za učiteljice in učitelje slovenščine, za učence in dijake sodelujočih šol pa smo razpisali natečaj, na katerem smo zbirali fotografije na temo slovenščina na dlani. Najboljše fotografije smo uporabili na promocijskem gradivu, kot so mape in zvezki (prim. sliko 2). Slika 2: Promocijsko gradivo projekta Slovenščina na dlani Pravkar poteka tretje projektno leto (2019), v katerem se je zaključila faza priprave korpusov, intenzivno pa se posvečamo pripravi vaj in nalog za posamezna vsebinska področja ter grafični podobi e-okolja. Izdelali smo seznam vaj s pripadajočimi tipologijami in navodili, definirali smo grafične elemente k vajam in nalogam, zasnovali smo grafično osnovo (GUI ,graphic user interface') ipd. Novembra 2019 bomo začeli s specifikacijami vključevanja razlag v naloge (za bazo znanja je predvidenih 200 razlag). Do konca leta bomo izdelali smernice in strategije na področju prožnih oblik učenja. V okviru izobraževanj za učiteljice in učitelje vseskozi pripravljamo gradiva, jih seznanjamo z inovativnimi učnimi pristopi in metodami poučevanja ter s strokovnimi novostmi. Leta 2018 smo izdali strokovno monografijo Slovenščina na dlani 1 (http://press.um.si/index. php/ump/catalog/book/341), v kateri so zbrani zanimivi strokovni prispevki, obenem pa so predstavljeni prvi rezultati projektnega dela; tik pred izidom je tudi Slovenščina na dlani 2, v kateri strokovne prispevke objavljajo tudi sodelujoče učiteljice slovenščine. Projektno delo v posameznih vsebinskih sklopih vodijo koordinatorice in koordinatorji: Darinka Verdonik s FERI skrbi za jezikovnotehnološki del, pripravo korpusa MAKS, področje pravopisa in slovnice; Mira Krajnc Ivič s FF koordinira slovenistično področje, skrbi za pripravo zbirke BERTA in za naloge, vezane na besedila; Simona Pulko s FF vodi didaktični del; Milan Ojsteršek s FERI koordinira področje programiranja; Polonca Šek Mertuk s PEF skrbi za stike s šolami in za promocijski del; Natalija Ulčnik s FF vodi projekt in koordinira delo v frazeološki skupini. Verjamemo, da bodo uporabniki novo učno e-okolje za slovenščino prepoznali kot kvalitetno, inovativno, koristno in privlačno, da bodo učiteljice in učitelji tudi z njegovo uporabo lahko po -pestrili in obogatili pouk slovenščine ter tako prispevali k povečanju motivacije za učenje in posledično k izboljšanju jezikovnih kompetenc, kar ponazarja tudi naš krovni slogan - Slovenščino poznam kot lastno dlan. Natalija Ulčnik Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru, natalija. ulcnik@um. si - 140 --Slavia Centralis 2/2019 Ocene, zapiski, poročila - Reviews, Notes, Reports RAZSTAVA O IVANU CANKARJU ROMAL SEM PO ŠIROKI CESTI Ob stoletnici Cankarjeve smrti sta bila v Cankarjevem letu 2018 na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru izvedena dva pomembna dogodka: razstava o Ivanu Cankarju z naslovom Romal sem po široki cesti, otvoritev katere je bila v ponedeljek, 28. 5. 2018, in 2. mednarodna znanstvena konferenca Slavistični znanstveni premisleki z naslovom Cankarjev list v cvetu bele krizanteme, ki je potekala 30. in 31. 5. 2018 v organizaciji Oddelka za slovanske jezike in književnosti v sodelovanju s Slavističnim društvom Maribor. Razstava o Ivanu Cankarju z naslovom Romal sem po široki cesti je predstavljala skupni projekt Oddelka za slovanske jezike in književnosti Filozofske fakultete Univerze v Mariboru, Prve gimnazije Maribor in OŠ Pesnica. Otvoritev razstave je bila v ponedeljek, 28. 5. 2018, ob 11. uri v razstavišču, tj. v avli Filozofske fakultete v Mariboru. Razstava je bila od otvoritve do konca meseca avgusta 2018 na ogled na Filozofski fakulteti v Mariboru, nato se je meseca septembra selila na Prvo gimnazijo Maribor, nato pa še na OŠ Pesnica, kjer si jo je bilo mogoče ogledati do konca koledarskega leta. V začetku meseca januarja leta 2018 smo se sestali predstavniki vseh treh institucij in porodila se je ideja, da v Cankarjevem letu pripravimo skupno razstavo. Tako je na Prvi gimnaziji Maribor vso pomoč in finančno podporo prijazno ponudil ravnatelj omenjene gimnazije, gospod Herman Pušnik, prav tako pa tudi ravnatelj OŠ Pesnica pri Mariboru, mag. Andi Brlič. Pri strokovnem delu pri pripravi razstave sta s Prve gimnazije sodelovali profesorici Metka Kostanjevec in Maja Lutar, z OŠ Pesnica profesorice mag. Gordana Rodinger, Mihaela Fike in Jasna Bačani, z Oddelka za slovanske jezike in književnosti pa predstojnica Oddelka, prof. dr. Jožica Čeh Steger, prof. dr. Dragica Haramija, izr. prof. Blanka Bošnjak, doc. dr. Simona Pulko in izr. prof. dr. Melita Zemljak Jontes. Ob tem je treba poudariti, da smo v vsebinsko pripravo razstave vključili tudi študente in študentke prve ter druge stopnje, ki so sodelovali pri pripravi razstave, študentke 2. letnika enopredmetnega in dvopredmetnega magistrskega pedagoškega študijskega programa slovenistike pa so bile ob tem še tutorice dijakom in dijakinjam ter učencem in učenkam. Profesorice iz osnovne šole so skupaj s študentkami ter z učenci in učenkami pripravile vsebinski del razstave, ki je prikazoval življenje in delo Ivana Cankarja (njegove življenjske postaje, in sicer od Vrhnike do Ljubljane, vse do Dunaja in nato do Rožnika in Ljubljane). Profesorici s Prve gimnazije sta v sodelovanju s študentkami ter z dijaki in dijakinjami pripravili del razstave, ki se je navezoval na gledališke uprizoritve Cankarjevih dram, na Oddelku za slovanske jezike in književnosti pa smo se ukvarjali s prevodi Cankarjevih del v tuje jezike. Seveda pri pripravi nismo mogli zajeti vseh del, pač pa je bil pri snovanju narejen izbor del in izbor jezikov s poudarkom na srednjeevropskih jezikih. Tako smo pregledali prevode v češčino, madžarščino, nemščino, poljščino, slovaščino, srbščino in hrvaščino. Pri tem so bili predstavljeni prvi časopisni/revijalni in knjižni prevodi, prevajalci in odlomki iz posameznih del. Izbor prevodov je zajemal deset Cankarjevih del: Erotika, Pohujšanje v dolini šentflorjanski, O človeku, ki je izgubil prepričanje, Na klancu, Hiša — 141 — Ocene, zapiski, poročila - Reviews, Notes, Reports Marije Pomočnice, Martin Kačur, Hlapec Jernej in njegova pravica, Skodelica kave, Moje življenje (5. poglavje) in Gospod stotnik. Med Cankarjevimi deli je najpogosteje in v največ jezikov prevedena novela Hlapec Jernej in njegova pravica, ki je bila vse od dvajsetih let prejšnjega stoletja temeljno delo za prepoznavanje Ivana Cankarja v evropskem prostoru. Na razstavi so bili predstavljeni tudi knjižni prevodi Ivana Cankarja v sodobno nemščino izpod peresa izvrstnega avstrijskega prevajalca in literarnega zgodovinarja Erwina Kostlerja. Vsega dela ne bi bilo mogoče izpeljati brez sodelovanja in pomoči posameznikov oz. ustanov: - Prva gimnazija Maribor z gospodom ravnateljem Hermanom Pušnikom ter s profesoricama Metko Kosta-njevec in Majo Lutar; - OŠ Pesnica z gospodom ravnateljem Andijem Brličem in s profesoricami mag. Gordano Rodinger, Mihaelo Fike in Jasno Bačani; - Miklošičeva knjižnica FPNM z vodjo knjižnice Mojco Garantini in s Terezijo Balant, ki sta poskrbeli, da smo dobili težko dostopna gradiva; - Univerzitetna knjižnica Maribor z gospo Gabrijelo Kolbič, ki nam je pomagala pri zbirki drobnih tiskov; - gospod Bernard Šiško z GRAFITI STUDIO d.o.o.; - učenci in učenke, dijaki in dijakinji ter študenti in študentke, ki so ob vsem rednem šolskem oz. študij -skem delu skupaj z nami stopili na široko cesto in so romali po njej. Od otvoritve razstave so na vseh institucijah potekali vodeni ogledi. Prvi ogled je bil na dan otvoritve, tj. 28. 5. 2018, nato 18. 6. 2018 za vse dijake in dijakinje Konservatorija za glasbo in balet Maribor (Umetniška gimnazija) in 28. 8. 2018 za udeležence in udeleženke poletnih delavnic Mini univerze Filozofske fakultete Univerze v Mariboru. Vodeni ogledi za šole so potekali tudi na Prvi gimnaziji v Mariboru in na Osnovni šoli Pesnica. Jožica Čeh Steger, Simona Pulko, Melita Zemljak Jontes Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru, jozica. ceh@um. si, simona.pulko@um. si, melita.zemljak@um. si - 142 --Slavia Centralis 2/2019 Navodila avtorjem Slavia Centralis (SCN) je revija, ki objavlja jezikoslovne, literarnoteoretične in literarno-zgodovinske izvirne znanstvene prispevke s področja slavistike, odprta pa je tudi za take primerjalne interdisciplinarne raziskave. Revija objavlja prispevke v slovenščini, lahko tudi v drugih slovanskih jezikih, madžarščini, nemščini ali angleščini. Recenzijski postopek Vsak prispevek za SCN pregledata in ocenita dva neodvisna recenzenta ter ga predlagata za objavo. Glavni urednik o tem pisno obvesti avtorja in mu posreduje morebitne pripombe, ki jih je potrebno upoštevati, da bo članek objavljiv; končno uredniško besedo ima glavni urednik. Zavrnjenih rokopisov ne vračamo - glavni urednik o tem pisno obvesti avtorja. Uredniki lahko prispevke lektorirajo in jih (nevsebinsko) popravijo brez soglasja avtorjev. Članki morajo vsebinsko in po tehnični pripravi besedila ustrezati naslednjim standardom: - gre za še neobjavljene prispevke; - oddati jih je potrebno v (1) elektronski obliki, združljivi z urejevalniki za okensko okolje, tehnični urednici na naslov: natalija.ulcnik@um.si in (2) rokopisu v dveh natisnjenih izvodih na naslov: Oddelek za slovanske jezike in književnosti - Slavia Centralis, Filozofska fakulteta, Univerza v Mariboru, Koroška cesta 160, SI - 2000 Maribor ali (3) po e-pošti v obliki pdf na naslov tehnične urednice. - razprave naj obsegajo 25.000 do 35.000 znakov, ocene 14.000 do 18.000 znakov, poročila 6.000 do 8.000 znakov; - sinopsis v slovenskem in angleškem jeziku naj obsega 8 do 10 vrstic; dodanih naj ima 4 do 6 ključnih besed; - povzetek naj obsega 25 do 30 vrstic - razprave, ki so napisane v slovenščini, imajo povzetek v angleščini, neslovensko napisane razprave pa v slovenščini in angleščini; - pisava je Times New Roman, velikost črk 12 pik (izvleček in povzetek 10 pik), razmik med vrsticami naj bo 1,5; - format papirja naj bo A 4, robovi naj bodo 25 mm zgoraj, spodaj, levo in desno (severnoameriški format papirja z robovi širine enega inča); - opombe naj bodo sprotne, vezaji, pomišljaji in narekovaji naj bodo v skladu s slovenskim pravopisom (oz. pravopisnimi normami jezikov, v katerih so razprave napisane); - literatura naj bo navedena v besedilu in opombah v krajši obliki v oklepaju (Jesenšek 2005: 279), v daljši obliki pa na koncu razprave v seznamu literature in navedenk; - če je v seznamu literature več del enega avtorja, naj pri vseh neprvih navedbah ime in priimek avtorja nadomeščata dva pomišljaja; - če je v seznamu literature pri enem avtorju več navedenk istega leta, jih ločimo z malimi tiskanimi črkami stično ob letnici (2007, 2007a, 2007b); - v seznamu literature navajamo: ■ monografija: Marko JESENŠEK, 2005: The Slovene Language in the Alpine andPannonian Language Area. Krakow: Towarzystwo Autorow i Wydawcow Prac Naukowych Universitas. Mihaela KOLETNIK, 2008: Panonsko lončarsko in kmetijsko izrazje ter druge dia-lektološke razprave. Maribor: Mednarodna založba Oddelka za slovanske jezike in književnosti, Filozofska fakulteta. (Mednarodna knjižna zbirka Zora, 60). — 143 — ■ članek v reviji: Martina OROŽEN, 1993: Kontinuiteta starocerkvenoslovanskega besedišča v slovenskem jeziku. Slavistična revija 41/1, 143-160. ■ članek v monografiji ali zborniku: Zinka ZORKO, 2004: Izbrano besedje v narečjih severovzhodne Slovenije. Besedo-slovne lastnosti slovenskega knjižnega jezika in narečij. Ur. Marko Jesenšek. Maribor: Slavistično društvo Maribor. (Zora, 28). 170-228. Miran ŠTUHEC, 2003: Esejistika narodnih tem in njen pomen danes. Perspektive slo-venistike ob vključevanju v Evropsko zvezo. Ur. Marko Jesenšek. Ljubljana: Slavistično društvo Slovenije. (Zbornik Slavističnega društva Slovenije, 14). 63-80. - slikovno gradivo, razpredelnice ipd. (izdelano v MS Excel) naj bo priloženo na posebnih listih, v tekočem besedilu pa naj bo označeno, kam sodi (podnapisi slik naj bodo v tipkopisu); za oštevilčenje se uporabljajo samo arabske številke; - mednaslovi so v polkrepkem tisku; - ponazarjalni zgledi in daljši navedki so brez narekovajev, stopnja 10 pik, odstavčno ločeni; - natančne informacije glede označevanja nestandardnih znamenj (označeni naj bodo z rdečo barvo in dodatno izrisani na robu besedila), ležečega in polkrepkega tiska dobi avtor pri tehnični urednici; - naslovna stran tipkopisa naj vsebuje: naslov članka, ime in priimek avtorja, naslov ustanove, na kateri dela, njegov elektronski naslov in naslov, na katerega bodo poslane korekture; - korekture je potrebno opraviti v petih dneh. - 144 --Slavia Centralis 2/2019 Guidelines for contributors The journal Slavia Centralis (SCN) publishes articles presenting original research in Slavic linguistics and literary scholarship; it is also open to interdisciplinary approaches. Papers may be published in Slovene and other Slavic languages, as well as Hungarian, German, and English. Refereeing process SCN is a double-blind refereed journal. Two independent reviewers referee each paper. If an article is accepted, the editor-in-chief informs the author in writing and conveys the requested emendations, if any, that must be made before the article is accepted for publication. Rejected manuscripts are not returned; however, the editor-in-chief informs the author in writing. Final editorial authority rests with the editor-in-chief. The editors reserve the right to make formal (non-substantive) changes to the paper without consulting the author. The content and format of the articles must conform to the following criteria: - The work must not have been published previously. - Each article must be submitted in (1) electronic Windows-compatible format to the technical editor natalija.ulcnik@um.si and either (2) two printed copies on paper to Oddelek za slovanske jezike in književnosti - Slavia Centralis / Filozofska fakulteta, Univerza v Mariboru, Koroška cesta 160 / SI - 2000 Maribor or (3) by e-mail in PDF format to the technical editor. - Articles should contain between 25,000 and 35,000 characters; reviews 14,000 to 18,000 characters, and reports from 6,000 to 8,000 characters. - The English abstract should be 8 to 10 lines; it should include 4 to 6 keywords. - The summary should contain 25 to 30 lines; articles written in Slovene will have an English summary; articles not in Slovene will have Slovene and English summaries. - Articles should be written in 12-point Times New Roman font; the abstract should be in 10-point, line spacing should be 1.5. - Paper format is A 4, margins should be 25 mm on all sides or on North America letter-size paper with one-inch margins on all sides. - Footnotes should be at the bottom of the page. Hyphens, n-dashes and m-dashes should be used as appropriate, according to the norms in the language in which the article is written. - Bibliographical citations should be noted in the literature using in-text citations in parentheses, e. g., (Jesenšek 2005: 279), followed by full citations in a listing of references at the end of the article. - If the bibliographical item has multiple works by the same author, subsequent citations of the author must replace the author's name with two m-dashes. - If several items by the same author have the same year, subsequent articles should have a lower-case letter after the year, e. g., (2007, 2007a, 2007b). - Citation format: ■ Monograph: Marko JESENŠEK, 2005: The Slovene Language in the Alpine andPannonian Language Area. Krakow: Towarzystwo Autorow i Wydawcow Prac Naukowych Universitas. Mihaela KOLETNIK, 2008: Panonsko lončarsko in kmetijsko izrazje ter druge dia-lektološke razprave. Maribor: Mednarodna založba Oddelka za slovanske jezike in književnosti, Filozofska fakulteta. (Mednarodna knjižna zbirka Zora, 60). — 145 — ■ Journal article: Martina OROŽEN, 1993: Kontinuiteta starocerkvenoslovanskega besedišča v slovenskem jeziku. Slavistična revija 41/1, 143-160. ■ Article in a book or anthology: Zinka ZORKO, 2004: Izbrano besedje v narečjih severovzhodne Slovenije. Besedo-slovne lastnosti slovenskega knjižnega jezika in narečij. Ed. Marko Jesenšek. Maribor: Slavistično društvo Maribor. (Zora, 28). 170-228. Miran ŠTUHEC, 2003: Esejistika narodnih tem in njen pomen danes. Perspektive slovenistike ob vključevanju v Evropsko zvezo. Ed. Marko Jesenšek. Ljubljana: Slavistično društvo Slovenije. (Zbornik Slavističnega društva Slovenije, 14). 63-80. - Graphics, tables, etc. (produced in MS Excel) should be given on separate sheets and their placement should be indicated in the text (captions of pictures should be in the manuscript); use only Arabic numerals for numbering. - Subtitles should be in boldface. - Examples and longer quotations should be without quotations, 10 point, with paragraph breaks. - Precise descriptions of non-standard signs (marked in red and noted in the margin), italics, and boldface, will be given to the author by the technical editor. - The title page should contain: the title of the article, the name and surname of the author, the title of his or her place of employment, the author's e-mail (for the receipt of proofs). - Proofs must be corrected and returned in five days. - 146 --Slavia Centralis 2/2019