Naslov izvirnika: Dokazi o obstoju reinkarnacije in karme Jiří Palka e-preberi.si Založba: Multima d.o.o., 1412 Kisovec, Rudarska cesta 9 Telefon: 035 671 544 www.multima.si E-pošta: info@multima.si © Multima, d.o.o. CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 24-185.325 (0.034.2) 129(0.034.2) 2-187.5(0.034.2) PALKA, Jiří Dokazi o obstoju reinkarnacije in karme [Elektronski vir] / Jiří Palka ; prevod Janez Lavrenčič. - El. knjiga. - Kisovec : Multima, 2013 Prevod dela: Důkazy o existenci převtělování a karmy Način dostopa: (URL): http://www.e-preberi.si ISBN 978-961-6931-00-7 (ePub) ISBN 978-961-6931-01-4 (mobi) 265913600 Jiří Palka DOKAZI O OBSTOJU REINKARNACIJE IN KARME KAKO JE BIL DOKAZAN OBSTOJ REINKARNACIJE Metoda zdravljenja na osnovi spominov na pretekla življenja v hipnozi, polhipnozi itd. … in drugi dokazi. KAKO JE BIL DOKAZAN OBSTOJ KARME Karma zagotavlja popolno pravičnost v vrsti zaporednih življenj. Kako delujejo te sile oziroma energije. Štiri vrste karme. Zakon usmiljenja. Številni primeri. KAZALO UVOD K SLOVENSKI IZDAJI PRVI DEL: KAKO JE BIL DOKAZAN OBSTOJ REINKARNACIJE VERA IN DEJSTVA - KAKO NASTAJA RELIGIJA PSIHOANALIZA ODKRIVA PODZAVEST SPOMINI NA OBDOBJE PRED ROJSTVOM, SHRANJENI V PODZAVESTI METODA, KI ZDRAVI DOSLEJ NEOZDRAVLJIVE ODKRITJA DR. HELEN WAMBACH IZ NEW JERSEYJA ODKRITJA DR. DETHLEFSENA IZ MÜNCHNA RAZISKAVE DR. BARBARE IVANOVE IZ MOSKVE NEVARNOSTI HIPNOZE NADALJNJI DOKAZI SPOMINI MAJHNIH OTROK NADALJEVANJE NAŠIH LJUBEZNI IN ZAKONOV IZ PREJŠNJEGA ŽIVLJENJA V TEJ UTELESITVI DRUGI DEL: KAKO JE BIL DOKAZAN OBSTOJ KARME ENERGIJA, KI JO VSEBUJEJO MISLI, NJENO DELOVANJE ZAKON KARME ENKRATNA KARMA DRUŽINSKA KARMA KARMA, KI POVZROČA BOLEZNI PRIDITE IN ZAJEMITE ŽIVE VODE ZASTONJ ...(RAZODETJE 22,17) DOBRA KARMA EVOLUCIJSKA KARMA DOBRA KARMA NE POMENI SREČE, SLABA NE POMENI NESREČE KARMA, KI NAS DOHITI IN SIMBOLIČNA KARMA VPRAŠANJE KRIVDE ZAKON USMILJENJA KAKO SI USTVARITI NAJBOLJŠO MOŽNO USODO KAKO SE OSVOBODITI DELOVANJA KARME IN NUJNOSTI REINKARNACIJE BESEDA O AVTORJU LITERATURA UVOD K SLOVENSKI IZDAJI Fizikalne zakone, ki veljajo v materialnem svetu, poznamo vsi, saj jih spoznamo že v šoli. Sčasoma se nam zdijo nekaj samoumevnega. Kako pa je z duhovnimi zakoni? Najprej bi morali opredeliti, kaj si pod tem sploh predstavljamo. Razumevanje duhovnih zakonov pojasnjuje osnovna vprašanja življenja in smrti. Kakšen je smisel življenja? Ali res živimo le enkrat? Ali je vseeno, če smo dobri ali hudobni? Ali bomo morali zaradi svojih slabih dejanj kdaj trpeti? Velikokrat rečemo: „Poglej tega, kako se znajde v življenju. Vedno zna poskrbeti zase. Ne ozira se na druge, tudi če jih hudo prizadene, se ne zmeni kaj dosti za to. Samo da doseže svoj cilj. Nič hudega se mu ne zgodi. Lepo in mirno živi naprej.“ Pa to res drži? Kakšen odnos imamo do življenja v tem našem materialnem svetu? Kaj je namen našega bivanja? Kakšne so dejanske vrednote? Ali lahko vplivamo na svojo usodo? Na nekatera od zgornjih vprašanj nam skuša odgovoriti avtor knjige. V prvem delu piše o reinkarnaciji, v drugem delu o karmi, na zanimiv način nam predstavi literaturo s teh dveh področij, ko navaja dela različnih avtorjev. Bralcu poskuša nakazati pot duhovnega razvoja. Od posameznega bralca je seveda odvisno, kako bo dojemal vsebino besedila. Knjiga ima vsekakor pomembno sporočilo, med drugim daje izhodišče za razmislek o življenju in o tem, kako postati boljši človek. Marsikdo, ki bo prebral to knjigo, bo dobil morda odgovore na svoja vprašanja, ki so ga mučila do sedaj. Naenkrat bo morda našel razlago za svoje življenjske težave, se zavedel, kaj mora storiti, in za vsaj nekatere od njih poiskal rešitve. Knjiga ima veliko primerov in je berljiva. Daje nam iztočnice še za drugo literaturo s tega področja. Res gre za tujo literaturo, ki pa je vsekakor lahko zanimiva za tistega, ki ga zanima ta tematika, saj mu nudi dodatna spoznanja. Nekaj od tega je prevedeno tudi v slovenščino. Pri tem ne smemo pozabiti, da imamo tudi kar nekaj take literature z enako ali podobno tematiko v našem slovenskem prostoru in da so jo napisali slovenski avtorji. Kogar zanima, jo prav gotovo že pozna. Janez Lavrenčič V Ljubljani, 1. februarja 2013 PRVI DEL: KAKO JE BIL DOKAZAN OBSTOJ REINKARNACIJE Metoda zdravljenja na osnovi spominov na pretekla življenja v hipnozi, polhipnozi … in drugi dokazi. VERA IN DEJSTVA - KAKO NASTAJA RELIGIJA Evangeliji po Marku, Mateju in Luku so nastali v obdobju med leti 60 do 80 po n. št., Janezov okoli leta 120 (viri [1] in [2]). Iz teh evangelijev se nam ni dejansko ničesar ohranilo. Najstarejši odlomki na usnje pisanih besedil so iz konca drugega stoletja in pri tem ne vemo, ali gre za prepise ali prevode, zato ker ni znano, ali so bili prvotno napisani v hebrejščini, aramejščini ali grščini. Tristo let po Jezusovem križanju so preganjali kristjane. Sežigali so jih in metali levom. Leta 312 po n. št., se je zgodilo, da je stal rimski cesar Konstantin Veliki s svojo vojsko pred bitko pri Milvijskem mostu, bal se je, da jo bo izgubil. Njegov nasprotnik Maksencius je imel več vojakov in boljšo pozicijo. Ko je na dan bitke vzšlo sonce, je zagledal Konstantin na nebu žareč križ. Nikoli doslej ni videl takega pojava. Med bitko je imel občutek, da nekdo vodi njegove odločitve, da mu pomagajo skrivnostne sile. In v bitki je zmagal. Zvečer je razmišljal o tem. Križ je bil znak kristjanov. Nazadnje je prišel do zaključka, da si ga je krščanski Bog izbral očitno za to, da bi se zavzel za kristjane. Ko je o tem še naprej razmišljal, je sklenil, da bi bilo povsem koristno, če se da krstiti. Lahko bi razglasil, da zavzema tuje ozemlje v interesu širjenja krščanstva in da prihaja do ubijanja in požiganja tujih mest le zaradi uveljavljanja Kristusovega nauka o ljubezni do bližnjega. In to je tudi storil. Na njegovo pobudo je bil leta 325 sklican prvi koncil krščanskih očetov, ki je potekal v mestu Nikeja [Nicaea] (današnji Iznik) v severozahodni Turčiji. Iz številnih odlomkov so začeli sestavljati Novo zavezo. Nedvomno so že tedaj obstajale različne razlage verskih besedil. Cilj koncila je bil poenotiti besedila in odločiti, kaj je dopustno in kaj ne. Tako se je prvič pojavil termin „krivoverec“. Pod pritiskom cesarja so odločili, da obstajata le dve življenji, eno zemeljsko in eno po vstajenju od mrtvih. Odločili so se, da Jezus ni bil človek na visokem duhovnem nivoju, ampak da je bil sam Bog, ki se je utelesil v človeško telo. Tako so nastale prve dogme in krščanstvo je postalo državna vera. Istočasno je Konstantin izdal zakon, ki je določal, da bo obglavljen vsakdo, kdor ne bo tako priznaval Jezusa. Prve žrtve te odločitve so padle leta 385, torej štiri leta po drugem koncilu, ki je potekal v Carigradu, kjer so bili krivoverci izobčeni iz cerkve in je bilo odločeno, da bodo kaznovani. Šlo je za sedem pripadnikov španske sekte priscilijanov (po škofu Priscillianu – op. prev.), ki so jih postavili pred cerkveno sodišče in jih obsodili zato, ker so priznavali drugo vero in ne tisto, ki jo je predpisal cesar [3]. Tudi nadaljnji cesarji so s krščanskimi očeti nadaljevali s prirejanjem besedila biblije, in to vseh 200 let, vse do petega koncila v Konstantinoplu leta 553. Vse navedbe v zvezi z reinkarnacijo so postopoma črtali. Ni šlo le za reinkarnacijo. Vire, ki so jih razglasili za krivoverske, so sistematično uničevali. Imenujemo jih apokrifni viri. V času, ko je potekal peti koncil, je bil vladar rimskega imperija¹ cesar Justinijan I. Takratni papež Virgilij je bil že osem let v zaporu, ker se ni hotel podrediti cesarju. Sklepe koncila so prinesli Virgiliju v zapor, da bi jih podpisal, in da ga morda cesar nato izpusti. Ni podpisal. Ta odločitev koncila je bila po cerkvenem pravu neveljavna. To žal ničesar ne spremeni v zvezi z dejstvom, da od tega časa dalje izginja kakršnakoli omemba v zvezi z obstojem reinkarnacije v krščanstvu. Kljub temu se je v bibliji ohranilo dovolj mest, kjer lahko sklepamo, da gre za reinkarnacijo. Presodite sami. ¹ gre za vzhodnorimsko cesarstvo – opomba prevajalca (vse nadaljnje opombe v drobnem tisku na koncu strani ali poglavij so opombe prevajalca; kadar so v samem besedilu, so označene v nadaljevanju kot op. prev.) Evangelij po Mateju 16,13-14 Ko je Jezus prišel v pokrajino Cezareje Filipove, je spraševal svoje učence: »Kaj pravijo ljudje, kdo je Sin človekov (=jaz)?« Rekli so: »Eni, da je Janez Krstnik, drugi, da Elija, spet drugi, da Jeremija ali eden izmed prerokov.« Iz tega enoznačno izhaja, da so takrat ljudje verjeli v reinkarnacijo. Evangelij po Janezu 3,3 Jezus mu je odgovoril: »Resnično, resnično, povem ti, ako se kdo znova ne rodi, ne more videti božjega kraljestva.« Nikodém mu je dejal: »Kako se more človek roditi, če je star? Mar more drugič v telo svoje matere in se roditi?« Jezus mu je odgovoril: »Resnično, resnično, povem ti: Če se kdo ne rodi iz vode in Duha, ne more priti v Božje kraljestvo. Kar je rojeno iz mesa, je meso, in kar je rojeno iz Duha, je duh.« Iz tega je razvidno, da Nikodém ni verjel v reinkarnacijo. Jezusove besede spet kažejo na to, da obstaja ponovljivo rojstvo iz mesa in ponovljivo rojstvo iz Duha. Janez 9,1-3 Ko je šel mimo, je zagledal človeka, ki je bil slep od rojstva. Njegovi učenci so ga vprašali: »Rabi, kdo je grešil, on ali njegovi starši, da se je rodil slep?« Kako bi lahko kdo grešil pred svojim rojstvom, če ne bi bilo reinkarnacije? Pismo apostola Pavla Galačanom 6,7 ...Kar bo človek sejal, bo tudi žel. Mnogi žanjejo, kar niso zasejali, in obratno. Ta izrek je lahko resničen le tedaj, če obstaja reinkarnacija. Razodetje 13,10 »Če kdo odvaja v ujetništvo, pride v ujetništvo; če kdo z mečem mori, mora biti z mečem umorjen.« Tu je izražen zakon karme. Toda ta zakon obstaja le v medsebojni zvezi z reinkarnacijo. Tako bi lahko še dolgo nadaljevali, ker obstaja precej virov, ki to podrobno obravnavajo (glej literatura). Dejstvo je, da vse velike religije govore o reinkarnaciji, izjema so judovska vera, krščanstvo in islam. Toda tudi v judovski veri in tudi v islamu odkrivamo sledove o njej. Kaj pa pravi o tem sodobno znanstveno spoznanje? PSIHOANALIZA ODKRIVA PODZAVEST Zgodilo se je v neki bogati dunajski družini po prvi svetovni vojni. Njihova doraščajoča hči nenadoma ni zmogla piti. Kadarkoli je hotela kaj popiti, je začela bruhati. Pri tem je lahko jedla normalno. Celo juho je jedla z žlico. Bruhanje se je pojavilo samo pri pitju. Po dveh dneh ni bilo bolje, zato so poklicali domačega zdravnika. Po preiskavi je izjavil, da ne gre za nobeno bolezen. Gre za nekaj psihičnega. Priporočil jim je tedaj še neznanega judovskega zdravnika dr. Sigmunda Freuda. Ko se je dr. Freud seznanil s situacijo, je postavil hčeri vprašanje, ki ga psiholog postavi človeku vedno takrat, ko ostali zdravniki dvignejo roke in ga pošljejo na psihiatrijo: „Od kdaj se to pojavlja in kaj se je tistega dne zgodilo?“ „Štiri dni imam težave, takrat prvega dne se ni zgodilo nič posebnega,“ je odgovorila. Dr. Freud je preučil s hčerjo ves dan in tudi prejšnji dan in ni dognal ničesar. Izprašal je starše, kuharico, vse v hiši, toda brez uspeha. Tako mu drugega ni preostalo, kakor da je hčer hipnotično uspaval in ji še enkrat postavil enako vprašanje. Zakaj uspavanje? Naš podzavestni spomin ima v primerjavi z zavestnim znatno večji razpon. Tam so shranjene informacije, ki smo jih pridobili s sluhom, vidom itd., toda ne da bi se tega zavedali. Tam so shranjeni tudi spomini na dogodke, ki so nam bili skrajno neprijetni ali katerih se sramujemo. Človek avtomatsko potlači neprijetne spomine in to včasih tako popolno, da jih pozabi. Do tega je prišlo tudi tu. Hči je v hipnozi takoj začela pripovedovati: „Šla sem v drugo nadstropje k svoji privatni učiteljici. Nimam je rada, je stroga in ima psička, ki moli ven jezik, se slini in se mi zelo gnusi. Ko sem prišla k njej, je sedel ta pes na mizi, pogrnjeni z brokatnim prtom ter lokal vodo iz bokala, izdelanega iz brušenega stekla, ki je namenjen samo za goste. Od tega mi je postalo slabo. Toda pred učiteljico sem se morala obvladati in tako sem dokončala zadevo ter odšla. Toda od tega trenutka dalje sem začela bruhati, kadarkoli sem morala piti.“ Gre za šolski primer, kako prihaja do potlačenih refleksov. Opisal jih je tudi akademik Pavlov (Ivan Petrovič Pavlov – razvoj doktrine pogojnih refleksov, op. prev.). Znal jih je umetno izzvati pri psih in znal jih je prav tako odpraviti oziroma izničiti reakcijo. Nastanejo tako, da kakšen močan občutek na vso moč potlačimo. Poskusi so pokazali, da potlačitev šibkih ali srednje šibkih občutkov ne povzroča nobenih škodljivih posledic, toda potlačitev močno razburljivih misli vodi do psihičnih motenj, včasih povzroča tudi telesne zdravstvene težave. Energija, ki jo vsebuje občutek, išče pot ven. Ni ji dovoljeno, da bi se sprostila na normalen način, zato si išče stranske poti. Tu je šlo za to, da je bil potlačen občutek gnusa. Obstajajo pa zelo številni drugi takšni refleksi ali kompleksi. Najpogosteje se srečujemo s potlačenim strahom ali potlačenim občutkom manjvrednosti. Nastajajo praviloma zato, ker starši na neprimeren način kritizirajo svoje otroke. Namesto da bi rekli: “Tole se ti ni preveč posrečilo,“ ali „Danes ti ne gre preveč,“ pravijo „Ti si bedak, vse pokvariš, nikoli ne bo nič iz tebe.“ Pogosto govorijo take besede zaničevalno ali obsojajoče, zato prizadenejo. Zadostuje, da to otroku govorimo nekaj časa in potem mu resnično sugestivno vcepimo, da je bedak, da iz njega ne bo nikoli nič. Občutke manjvrednosti ima potem vse življenje, v kolikor se ne posreči odstraniti kompleksa. Takšen refleks ali kompleks lahko odstranimo sami, če se ga zavemo in če se prisilimo spomniti na nekaj takšnih neljubih dogodkov iz otroštva ali pač iz preteklosti in jih v mislih ponovno nekajkrat podoživimo. S tem izzovemo v sebi občutke, ki smo jih takrat potlačili, omogočimo jim, da se neposredno izrazijo in jih s tem sprostimo. Temu pravimo izničenje reakcije. Toda večina ljudi tega ne zna, zato potrebujemo psihologe, psihoanalitike, psihoterapevte. Dr. Freud je zaprosil dekle, da bi o tem dogodku s psičkom večkrat ponovno pripovedovala. Pa ne samo to, da bi o njem pripovedovala, ampak da bi se vanj tudi vživela, vzbudila v sebi občutke gnusa in odpora ter jih neposredno izrazila. Ko se je nato prebudila iz hipnoze, je bila normalna. Dr. Freud je postal slaven tako, da je to spoznanje razvil v znanstveno področje, ki ga imenujemo psihoanaliza. V istem času se je ukvarjal s podobno tematiko dr. Carl Gustav Jung in jo poimenoval analitična psihologija ter prav tako dr. Adolf Adler, ki je imenoval svojo smer individualna psihologija. Njihove knjige izdajajo še danes. SPOMINI NA OBDOBJE PRED ROJSTVOM, SHRANJENI V PODZAVESTI Čeprav so se ta znanstvena področja razvijala desetletja, so se še nenehno pojavljali primeri, ko se ni posrečilo, da bi pomagali pacientu, dasi je bilo očitno, da gre za psihične težave. Šlo je za primere, ko je obravnaval psiholog s pacientom vse njegovo življenje, npr. od sedanjosti in tja nazaj do njegovega otroštva, npr. do starosti treh let, toda ni nikjer odkril travmatskih doživetij. Leta 1967 pa je objavil dr. Denys Kelsey v New Yorku rezultate svojega raziskovanja v knjigi MANY LIFETIMES (Mnogo življenj) [29], kjer opisuje, kako je odkril vzrok pacientovih težav tako, da ga je v hipnozi prosil, da pripoveduje, kaj se je dogajalo, ko je imel dve leti, leto. Na svoje presenečenje je ugotovil, da je pacient zmogel podrobno opisati svoj lasten porod in spomine na čas pred tem. Ko tudi tam ni odkril travmatskega doživetja, ga je vprašal, če se česa spominja iz časa še bolj nazaj. O svojem prejšnjem življenju je zmoglo pripovedovati 95 % pacientov in tam se je pogosto našel vzrok njihovih težav. Navedimo primer. Nek mlad mož je imel prekomerno potrebo po pitju. Nenehno ga je skrbelo, da bo žejen. Stalno je moral imeti pri roki kaj za popiti, že od otroštva dalje. Problem je nastal, ko je moral iti npr. v kino ali kam drugam. Starši so ga večkrat peljali k zdravniku, ki ni ugotovil nič takega, kar bi lahko škodilo zdravju. „Pustite ga torej piti,“ je rekel. Pojavil se je tudi sum, da je njegova nenormalnost psihičnega izvora. Peljali so ga torej k psihologu. Na običajno vprašanje „Od kdaj pa imaš to?“ so morali odgovoriti, da od najzgodnejšega otroštva, kakor daleč se sploh še lahko spomnijo. Potem pa doktor ni več vedel, kaj bi naredil, izčrpal je vse svoje znanje. Mladenič pa je sam slutil, da se bo končalo tragično, če bi začel enkrat piti alkoholne pijače. Iskal je rešitev tako dolgo, dokler ni izvedel za dr. Kelseyja. Odpeljal se je k njemu. Ta ga je uspaval, ga vodil nazaj skozi njegovo življenje, tja do otroštva, poroda, v čas pred tem. Tedaj pa je začel mladenič kričati in se premetavati na zofi. Zdravnik je moral poklicati svojo ženo, da bi mu ga pomagala držati, ker bi si sicer lahko ob steni razbil glavo. Noge je držal iztegnjene in pri sebi, razširjenih rok je stokal. Zdravnik ga je spraševal, kaj vidi. Poskusil je opisati nekaj neprijetnih dogodkov, ki so končno dali pravo podobo njegovih zadnjih ur v prejšnji utelesitvi (inkarnaciji). Bilo je leta 1938 v Španiji v času državljanske vojne. Bil je v prvi liniji, toda simpatiziral je z nasprotniki. Nekoč je opazil, da prihajajo nove enote, topovi, strelivo, in je uganil, da se pripravlja velika ofenziva. Odločil se je, da prečka frontno črto in opozori nasprotnike. Bilo je v gorah, delno poraslih z gozdom. Odšel je zjutraj, ko je bila še skoraj tema. Kljub temu ga je iz daljave opazila izvidnica. Vojaki so takoj doumeli, da poskuša preiti na drugo stran. Uspelo jim je, da so ga obkolili in ujeli. Odpeljali so ga v hlev, visoko na gorskem pobočju, kjer so ga zasliševali. Odklonil je, da bi karkoli rekel. Tedaj so mu zvezali noge, ga privezali z rokami na obroče v zidu, namenjene sicer za krave, in ga začeli pretepati. Hoteli so vedeti, kaj ve, ali ima nekje med linijami zvezo itd. Tepli so ga dve uri. Potem so zagledali skozi okence, da se bliža sovražnikova enota, močnejša od njihove. Morali so torej odnehati. Tačas ni bilo mogoče, da bi vzeli tega mladeniča s seboj. Bil je tako pretepen, da ni mogel stati na nogah. Kako preprečiti, da vsaj nekaj ur ne bi izdal, kar ve? Preudarjali so, ali ga ne bi kar ustrelili. Tega si niso upali, ker bi mu prej morali soditi pred vojaškim sodiščem. Vedeli so, da ima tako uničene roke, da ne bi bil sposoben ničesar napisati. Zato so mu izrezali jezik, da ne bi mogel ničesar povedati, ter odšli. Sovražnikova enota sploh ni vstopila v hlev. Mladenič je ostal zvezan, okrvavljen, v šoku, ves vročičen, žejen, in tako je nedvomno umrl ponoči ali naslednji dan. Silna želja, da bi se lahko odžejal, je bila njegova zadnja misel. Vemo, da človek, ki zapusti fizično telo, ostane marsikdaj kljub temu pri zavesti. Giblje se v drugem telesu, ki ga mnogi imenujejo astralno telo. Če umre poln nemira, npr. v tem primeru s silno željo, da bi se odžejal, se to koprnenje tako močno vtisne v astralno telo, da močno zaznamuje njegovo pot med dvema življenjema in vpliva nanj tudi v naslednji utelesitvi. To se je zgodilo ravno v omenjenem primeru. Med hipnozo je mladenič večkrat opisal, kaj je preživel. S tem je neposredno izrazil svojo grozo, kako so z njim ravnali vojaki iz izvidnice, svojo silno željo, da bi se lahko odžejal, svoje bolečine zaradi ran. Odstranil je svoje potlačene občutke in spet je bil povsem normalen, ko se je zbudil iz hipnotičnega spanca. METODA, KI ZDRAVI DOSLEJ NEOZDRAVLJIVE Nek moški je imel kroničen strah pred višino. Ker je bil prepričan v obstoj reinkarnacije, je domneval, da je v prejšnjem življenju padel iz pečine ali kaj podobnega. Zaradi spleta okoliščin je izvedel za psihologa, ki uporablja zgoraj navedeno metodo. Imenujemo jo zdravljenje z regresijo oziroma spominjanje prejšnjih življenj v hipnozi ali skrajšano reinkarnacijska terapija. Izkazalo se je, da vzrok njegovega strahu pred višino ni tičal v prejšnjem življenju, ampak v načinu, kako se je rodil. Na svet je prišel s carskim rezom. Zdravnik ga je nekaj časa držal v rokah, potem ko ga je vzel iz materinega telesa. Dete je čutilo, kako spolzke so njegove roke in da ga drži precej nepazljivo, raztreseno, ker je bil očitno zelo utrujen. Ne bi dosti manjkalo, da bi mu zdrsnilo in padlo iz rok. To travmatsko doživetje je prinesel s seboj v življenje. Pri nekem drugem mladeniču so se pogosto pojavljale depresije. Bil je šokiran, kadarkoli je slišal za smrt ali o čem, kar je bilo z njo povezano. Starši so večkrat poiskali psihoterapevta, toda ni odkril vzroka njegovih težav. V kakšni medsebojni zvezi so zadeve, so dojeli, ko jim je prišla v roke literatura o reinkarnacijski terapiji. Mladenič se je rojeval šestintrideset ur in zdravniki so že obupali. Niso več zasledili njegovega srčnega utripa in so menili, da je mrtev. Odločili so se, da ga v materinem telesu razkosajo na nekaj delov in ga postopoma izvlečejo s kleščami. Ko so prvič vstavili klešče, prijeli dete za vrat in nekoliko stisnili, se je dete začelo premetavati. Zato so hitro izvedli carski rez. Bili so prepričani, da se je vse dobro izteklo. Vendar se ni. Kot smo že slišali, dete namreč zaznava ves potek poroda, in informacije o tem so shranjene v njegovi podzavesti. Mladenič je imel v podzavesti spomin na strašen dogodek, ko so ga hoteli razkosati. Gre za dogodek, ki se ga zavestno ni mogel spomniti. Kazalo se je to tudi tako, da je zavračal svojo mater, ker je bila povezana s tem doživetjem, čeprav ni bila prav nič kriva za to. Vprašanje je, če bi mu lahko pomagal kakšen psiholog, tudi če bi ga uspaval. Doživetje je bilo zagotovo tako pretresljivo, da pacient v hipnotičnem snu ali v podobnem stanju, takrat odkloni ukvarjanje s takim doživetjem. Psiholog ne sili pacienta, da bi opisoval kak grozljiv dogodek, ki se ga boji. Ve, da bi se mu uprl. Včasih se celo zgodi, da pacient odkloni ponovno uspavanje. V drugih primerih se mu ga posreči prepričati, da se mu nič ne more zgoditi. Leži na zofi, lahko je prisoten kdo iz njegove družine. Grozno se boji le nekega določenega spomina. Zdravnik mu lahko sugerira, da bo zagledal prizor, ampak ne bo občutil bolečine, niti odpora, niti strahu. Po več poskusih se potem včasih posreči odstraniti tudi takšna pretresljiva doživetja. Dr. Edith Fiore, psihologinja iz Miamija na Floridi, je več let uporabljala reinkarnacijsko terapijo in prišla do naslednjih zaključkov: pacienti s trajno prekomerno telesno težo, s petimi ali več odvečnimi kilogrami, so v svojih prejšnjih življenjih bodisi umrli od lakote bodisi so dolgotrajno trpeli zaradi pomanjkanja hrane; neka pacientka s prekomerno telesno težo, s petdesetimi odvečnimi kilogrami in z visokim krvnim tlakom, je redno uživala ogromne količine presoljenega krompirčka in podobnih slanih jedi, čeprav se je zavedala, da ji to škoduje. Med potekom regresije se je izkazalo, da je bila umirajoči indijanski fant, čigar pleme ni imelo več nobene soli za pripravo jedi; migrene, glavoboli in sploh bolečine, vse to je pogosto povezano z dogodki iz prejšnjih življenj. Gre za dogodke, ko je bil npr. pacient nekoč obglavljen z giljotino, mečem, skalpiran, obešen. Lahko da so ga ubili s posebnim, prav za ta namen določenim kijem, z udarcem v glavo kot sužnja plemen v Aziji in Ameriki, ko je plemenu pošel živež ob koncu zime. Lahko je bil v kateri od arabskih dežel kamenjan do smrti, kar izvajajo tako, da obsojenca do glave zakopljejo v pesek, množica pa vanj meče kamenje; dolgotrajne neutemeljene občutke krivde lahko povzročijo okoliščine, ko je ta človek vedel že ob rojstvu, da prihaja na svet svojim staršem ob nepravem času, da je nezaželen, in mu je ta občutek ostal v podzavesti vse življenje. Če se je posrečilo, da se je pacient v hipnozi spomnil teh dogodkov, je težava praviloma izginila. O tem pripoveduje dr. Fiore v svoji knjigi You Have Been Here Before (Niste prvič tukaj) [18]. ODKRITJA DR. HELEN WAMBACH IZ NEW JERSEYJA Zdaj se posvetimo nadaljnjemu razvoju reinkarnacijske terapije. Dr. Helen Wambach je od leta 1955 dalje delala na psihiatričnem oddelku klinike v Long Branchu severno od New Yorka. Vedno znova se je dogajalo, da ni mogla pomagati pacientu, čeprav je bilo očitno, da gre za psihične težave. Šele leta 1965 se je domislila, da lahko vrača v hipnozi svoje paciente v njihovo najzgodnejše otroštvo, v čas njihovega poroda in pred njim, v čas pred spočetjem in v prejšnja življenja. V naslednjih trinajstih letih je uspavala 1085 pacientov in znanstveno obdelala njihove izpovedi. Leta 1978 je izdala svojo prvo knjigo RELIVING PAST LIVES (Podoživljanje prejšnjih življenj) [51] in leta 1979 svojo slavno knjigo LIFE BEFORE LIFE (Življenje pred življenjem) [52]. V tej knjigi se je osredotočila na vprašanja, ki so jo zanimala kot žensko, na to, kar se dogaja med porodom in pred njim: kdaj vstopa človek v nerojeno telesce, ali se človek sam odloči za ta korak, ali gre za prostovoljen vstop, ali že od prej pozna svoje starše, ali si izbira svoj spol ipd. Izpovedi pacientov nedvoumno pojasnjujejo, da otrok zaznava celoten potek poroda. Ko premaguje upor porodnega kanala in je izpostavljen pritiskom, je to zanj precej velik fizični napor, in sam včasih pripomore pri napredovanju poroda, ali deluje nasprotno in se mu upira. Marsikdaj čuti, kako ga vlečejo iz telesa, in včasih že v trenutku, ko pride ven glavica, ve, ali je v porodnišnici ali doma, koliko ljudi je tam, kakšne barve je pohištvo, ali zdravnik in sestre skrbno in z zanimanjem opravljajo svoje delo ali pa so malomarni, ali se mati boji poroda, ali se veseli otroka, ali jo skrbi prihodnost. Zaznava na primer očetovo razočaranje, ker je hotel dečka, rodila pa se je deklica ipd. Skoraj vsi se pritožujejo, da jih je po rojstvu zeblo, da so bile plenice grobe, da je bila okolica hrupna in jih je slepila svetloba. Otrok že v šestem mesecu nosečnosti razpozna glas svoje matere in glasove, ki se praviloma pojavljajo v okolici, zaznava vzdušje, v katerem živi mati. Že v tem obdobju se oblikujejo prva stališča in odnos do življenja nasploh. Psihologi zagovarjajo mnenje, da bi se morala mati pogovarjati z otrokom že med nosečnostjo, otrok jo razume. Opozarjati bi ga morala na to, kar se dogaja v okolici, da se bosta sprehodila po parku, da si bosta predvajala lepo glasbo, da mu bo kupila sladoled. Morala bi ga pripraviti na porod, ga pripraviti na to, kar se bo dogajalo, in ga zaprositi, da bi ji pomagal priti hitro ven, ter da se ga vsi zelo veselijo. V zvezi z otrokovimi doživetji – ali pravzaprav doživetji človeka, ki je pripravljen na novo utelesitev – preden bo vstopil v nerojeno telesce, ali še pred spočetjem, lahko povemo le tole: 85 % ljudi se uteleša zadnje štiri mesece nosečnosti, nekateri šele med porodom. Le 1 % se jih utelesi pri spočetju. Pač pa se kljub temu gibljejo v materini bližini. Dr. Wambachova je ugotovila, da znaša sedaj interval med dvema življenjema od štirih mesecev do dvesto let. Absolutna večina se uteleša prostovoljno, le neznaten odstotek nima možnosti izbire. Utelesitve se veseli 28 % ljudi, dve tretjini jih okleva, in to včasih zelo dolgo. Treba jim je prigovarjati in jih prepričevati, zato ker vidijo razmere, v katere se bodo rodili, ter nekatera doživetja, ki jih čakajo, ne vedno prijetna. Predpostavlja se, da je v večini primerov za utelesitev potreben dokajšen pogum. ODKRITJA DR. DETHLEFSENA IZ MÜNCHNA Istočasno, ko je dr. Wambachova delala svoje raziskave, je delal na enakem področju v Evropi dr. Thorwald Dethlefsen. Leta 1976 je izdal knjigo DAS ERLEBNIS DER WIEDERGEBURT [Doživetje ponovnega rojstva] [16]. V primerjavi z dr. Wambachovo prinaša nekaj izboljšav. Pri tem zdravljenju je zelo problematično to, da zahteva veliko časa. Dr. Wambachova je morala sprva preživeti s pacientom tri do štiri ure pri vsaki obravnavi, ko je snemala njegovo pripovedovanje na magnetofonski trak. Takih obravnav je moralo biti veliko. Dr. Dethlefsen je pripeljal pacienta v prejšnje življenje in ga zaprosil, da bi šel skozi vse to življenje in mu povedal, kaj se je nanašalo npr. na njegov strah pred višino. Včasih se je zgodilo, da niso v prejšnjem življenju našli ničesar takega, ampak so to našli v predhodnem življenju, ali še prej. Pogosto se je izkazalo, da ni šlo za eno doživetje, ampak da se je določeno doživetje ponavljalo v več življenjih in se je šele v tem življenju izrazilo kot nekakšna zdravstvena ali fizična težava. V teku stoletij se je v tem pacientu pač postopoma akumulirala, nakopičila nekakšna travma. Njenih posledic ni bilo mogoče povsem odstraniti, ker je vedno ostalo še nekaj travme iz posameznega življenja. Dr. Dethlefsen bi moral odstraniti vsako travmo posebej. S to metodo je bilo mogoče priti preko pacientovih spominov brez težav v Kristusov čas in v čase daleč pred tem. Dr. Dethlefsen trdi – in za njim je to ponovila vrsta nadaljnjih raziskovalcev – da je potopitev Atlantide z vidika podzavesti ljudi pravzaprav iz nedavnega časa. Po oceni se je to zgodilo verjetno leta 9600 pred n. št. Pravi, da se Atlantida ni potopila naenkrat, ampak v treh delih v razdobju kakšnih 40000 let. Razprostirala se je med severno Afriko in Španijo na vzhodu ter Karibskim morjem na zahodu. Prispevek dr. Dethlefsena je tudi v tem, da je izboljšal celoten postopek zdravljenja. Ugotovil je, da pacienta ni potrebno popolnoma uspavati, ampak zadostuje, da ga spravimo v stanje, ki bi ga lahko imenovali polhipnoza. To je stanje podobno tistemu, ko se zjutraj začnemo prebujati. Nismo še pokonci, oči imamo zaprte, ampak kljub temu se zavedamo svojih misli, spominjamo se česa od tega, kar smo sanjali. V takšnem stanju se je pacient zmožen spominjati svoje preteklosti in se zaveda, kaj govori. Magnetofon ni potreben. RAZISKAVE DR. BARBARE IVANOVE IZ MOSKVE Leta 1971 je začela uporabljati to metodo prva v Rusiji moskovska psihiatrinja dr. Barbara Ivanova. V vzhodnem bloku ji niso nikoli dovolili, da bi karkoli objavila. Rezultate svoje raziskave je prvič objavila leta 1974 v Argentini (glej literaturo pod [25] in [26]) in potem leta 1982 v švicarskem časopisu Parapsychica. O svojih izkušnjah je predavala leta 1983 na Mednarodni konferenci o psihotroniki v Bratislavi in leta 1985 na Vsepoljskem simpoziju psihotronične družbe v Varšavi. Njene navedbe jasno kažejo, da je princip, kako se izoblikuje potlačen refleks ali kompleks in kako se izniči njegova reakcija, vedno enak, ne glede na to, ali je prišlo do travmatskega dogodka v tem ali v prejšnjem življenju. Iz prakse dr. Ivanove navedimo vsaj en primer, ki bi to pojasnil: k njej so pripeljali mladega delavca, ki se mu je tako zatikalo pri govorjenju, tako je hropel, da skoraj ni mogel govoriti. Starši so ga večkrat peljali k strokovnjakom, ko je bil še fant. Ni se jim posrečilo ugotoviti nobene zdravstvene težave. Tudi na to so pomislili, da bi lahko bili vzroki psihične narave. Na običajno vprašanje, od kdaj se mu to pojavlja, so morali reči, da od trenutka, ko je začel govoriti, tako da niso našli rešitve. Dr. Ivanova ga je uspavala in polagoma je prišel vse do prejšnjega življenja, ko je opisoval viteški turnir enkrat v 17. stoletju, ki se ga je udeležil. Imel je oklep in se na konju bojeval z nasprotnikom. Njegovo kopje mu je zdrsnilo po oklepu in ga zadelo v vrat. Poškodovane so bile tudi glasilke. Lahko je le hropel in kmalu zatem umrl. Dr. Ivanova je bila razočarana nad potekom seanse, ker se ji ni posrečilo, da bi pripravila delavca do tega, da bi podrobno pripovedoval o tem dogodku in se vanj vživel. Branil se je pripovedovati o najbolj mučnih trenutkih. Bila je presenečena, ko je pacient govoril povsem normalno, potem ko se je prebudil. NEVARNOSTI HIPNOZE Zdravilna metoda, pri kateri uporabljamo spomine na prejšnja življenja ni nekaj novega, kar je očitno iz naslednjih navedb. Najstarejše raziskave te vrste, kakor daleč nazaj sem lahko ugotovil, je izvajal francoski polkovnik Albert de Rochas v osemdesetih letih devetnajstega stoletja. O tem je napisal knjigo LES VIES SUCCESSIVES (Zaporedna življenja) [41], katero je kritično ocenil profesor Gustave Geley v svojem delu REINCARNATION [20], ki je izšlo 1924 leta v Londonu. Po vojni je postal slaven L. Ron Hubbard. Študiral je psihologijo in psihiatrijo, nato pa je moral k vojakom v ameriško vojno mornarico. Bil je ranjen, in čeprav rane niso bile preveč hude, se njegovo stanje ni izboljševalo. Od otroštva dalje je imel prirojeno sposobnost, da se je lahko spomnil svojih prejšnjih življenj, kar je zelo dragoceno. Pri otrocih do desetih let starosti pa se s tem pogosto srečujemo. Tedne in tedne je ležal v bolnišnici, zato je izrabil ta čas, da je šel skozi svoja prejšnja življenja. Pri tem je ugotovil, da je bil na ranjenem mestu, ranjen že tretjič v zadnjih 1500 letih in da ima v podzavesti potlačen močan emocionalni naboj v obliki občutka žalosti, bolečine in strahu, kar je bilo povezano s temi poškodbami in z okoliščinami, v katerih je do njih prišlo. Prav te energije, ki so delovale podzavestno, so preprečevale ozdravitev. Šele ko je izničil njihove reakcije, je lahko zapustil bolnišnico. Začel je zdraviti ljudi, toda znanstveni svet mu ni dal priznanja. Začel je pisati knjige o tem in v kratkem času se je v Združenih državah izoblikovalo 750 krožkov, ki so tako pomagali ljudem. Svojo smer je Hubbard poimenoval dianetika, kar ustreza današnjemu terminu psihosomatika. Njegove knjige so bile prevedene v približno dvajset jezikov in so izšle v skupni nakladi 80 milijonov izvodov. Leta 1967, ko je izšla prva knjiga dr. Kelseyja, je obstajalo že nadaljnjih osem avtorjev, ki pa se niso uveljavili. Dr. Wambachova in drugi so definitivno odpravili nezaupanje javnosti in danes imamo preko sto avtorjev in na tisoče zdravnikov, ki uporabljajo to metodo. Število pacientov, ki so jim pomagali, presega 25000. Ne gre samo za uporabo hipnoze in polhipnoze. Obstajajo metode, pri katerih ostaja pacient pri zavesti, kakor to prakticira Hubbard in na primer zahodnonemška zdravilka Ingrid Vallieres. Lahko se uporabi tudi holotropno dihanje. V zvezi s hipnozo je potrebno izreči na tem mestu nekaj svaril. Ne dajte se zapeljati zaradi zanimivosti te tematike in se ne pustite uspavati le iz radovednosti. Tudi če bi za ta namen poiskali absolventa pristojne fakultete, ki ima specialno šolanje za to smer, hipnoza ni brez nevarnosti. Čeprav so jo uporabljali že v času faraonov, še venomer pravzaprav ne vemo, kaj se dogaja med hipnozo med hipnotizerjem in pacientom. Vedno znova odkrivajo primere, ko kakšna od pacientovih zdravstvenih ali psihičnih težav preide na hipnotizerja in obratno. Nekatere skrbi, da ga bo hipnotizer med seanso na kakšen način prizadel, npr. tako, da mu bo kaj rekel, kar potem deluje kot neugodna negativna sugestija. Zato vedno vklopijo v ZDA med seanso magnetofon, da bi lahko pacient naknadno slišal vse, kar so govorili. V ZDA je običajno, da pacient toži zdravnika, če se čuti prizadet. Nekateri pravijo, da bi hoteli poznati svojo preteklost, da bi se kaj naučili iz tega. To je nepotrebno. Vse izkušnje, ki smo jih pridobili v stotinah prejšnjih utelesitev, so shranjene v tako imenovanem eteričnem telesu. Tam je naš značaj, reakcije, stališča, dosežen duhovni nivo in naša usoda (karma). Nič od tega, kar smo z naporom dosegli, ni izgubljeno. Eterično telo je edina komponenta naše osebnosti, ki nikoli ne razpade in ne izgine. Skupaj z našo zavestjo (dušo) prehaja v nadaljnje življenje, kjer nadaljujemo s svojim razvojem natančno tam, kjer smo prenehali v prejšnjem življenju vse do trenutka, ko smo zapustili svoje telo. V skladu z vzhodnimi nauki je z reinkarnacijo povezan tako imenovani zakon karme. Pravimo mu tudi zakon o ohranitvi mase in energije na nefizičnih ravneh ali zakon nagrade in kazni ali zakon odboja ali zakon bumeranga. Ta zakon zagotavlja za določenega posameznika popolno pravičnost v verigi zaporednih življenj. Ne prizadevajte si poznati svoje preteklosti. Veliko boste imeli opraviti z obvladovanjen svoje sedanjosti. Če bi vedeli, kaj ste zagrešili v preteklosti in kaj vas čaka zaradi tega, bi vas zadel infarkt. Narava ve, kaj počne, ko pred nami skriva te spomine. Nauk o karmi so poznali 4000 let pred n. št. V dvajsetem stoletju je npr. dr. Paul Brunton podrobno opisal, kako deluje; na stotine praktičnih primerov je zbral ameriški zdravilec in jasnovidec Edgar Cayce in desetine drugih. NADALJNJI DOKAZI Drugo vrsto dokazov za obstoj reinkarnacije predstavlja preverjanje tega, kar pripovedujejo nekateri pacienti v hipnozi. Tam se pogosto pojavi nekaj, kar je bilo mogoče preveriti, in kar razen pacienta ni mogel vedeti nihče. Ob svojem obisku na Holandskem leta 1985 sem videl po televiziji takšen dokumentarni film: v spanje so zazibali mlado žensko, ki je pripovedovala, da je v prejšnjem življenju živela v Belgiji, kjer je kot dekla delala na posestvu. Poznala je ime mesta, ki je bilo nedaleč stran, poznala je ime bližnje reke in podrobno je opisala rečne zavoje in lego posestva. Pripovedovala je, da so gradili nov hlev. Temelji so bili kamniti, nadgradnja iz lesa. Pod enim izmed podpornih stebrov je bila v kamen vklesana letnica 1824. S televizijsko ekipo se je odpeljala v Belgijo, do tja ni tako daleč. Našli so tisto mesto, našli so reko in verjetno mesto, kjer je živela. Zaman so poizvedovali za kakšnim hlevom z letnico. Ko so kakšno uro iskali, si je mladenka sposodila na nekem posestvu škornje in vile ter začela v hlevu odmetavati gnoj. Ko ga je odmetala že tri četrt metra, je naletela na kamnite temelje z letnico 1824. Nihče v domačiji ni vedel za to. Obstaja na stotine takih primerov in šlo bi za ceneno hlastanje po senzacijah, če bi se s tem ukvarjali tukaj. Ustrezno literaturo boste našli v poglavju Literatura (literatura o reinkarnaciji) pod imeni avtorjev dr. Currie, dr. Wambach, Joan Grant, Jeffrey Iverson ipd. SPOMINI MAJHNIH OTROK Tretjo vrsto dokazov o reinkarnaciji nam omogočajo ljudje, ki se spominjajo svojih preteklih življenj brez hipnoze. Najpogosteje se s tem srečujemo pri otrocih v starosti tja do osem ali deset let. Pri odraslih pa povsem redko pri posameznikih, ki molčijo, da jih ne bi okolica proglasila za nore. Nekateri otroci začnejo pripovedovati o preteklosti takoj, ko začnejo govoriti. V Evropi in v Ameriki jih starši praviloma pokarajo, da si izmišljajo in naj ne govorijo neumnosti. S tem jim zavežejo jezik. Otrok dojame, da o tem ne bi smel govoriti in v letih kasneje se spomini izgubijo. V Indiji in drugod pa je s tem drugače. Tam smatrajo reinkarnacijo za samoumevno. Starši prisluhnejo otroku z vso resnostjo. Obstajajo primeri, ko je otrok pripovedoval, da ga je v preteklem življenju nekdo ubil in starši to prijavijo sodišču. Tako dobimo primer reinkarnacije, podprt z dokazi na sodišču. Npr. tak kot je naslednji primer: Fant po imenu Ravi Šankar se je rodil leta 1951 v indijskem okrožju Kannauj. Med drugim in tretjim letom življenja je začel pripovedovati, da mu je v resnici ime Munna Prasad in da je sin frizerja iz okrožja Chipatti. Skozi leta je pripovedoval vse več podrobnosti o svojem preteklem življenju. Poznal je imena vseh članov svoje bivše družine in imena sosedov. Trdil je, da sta ga dva sorodnika zvabila v zapuščen vrt, ko je imel šest let in ga tam ubila tako, da sta mu z britvijo prerezala grlo. Glavo sta ločila od telesa in ju zagrebla na različnih krajih. Tistega dne se fant ni vrnil domov, zato so ga začeli starši iskati. Izginotje so javili tudi policiji. Ta je našla vrsto prič, ki so potrdile, da je fant nekam odšel s svojima sorodnikoma. Ta dva sta trdila, da sta se z njim po kratkem času razšla in da ne vesta, kaj se je lahko zgodilo. Ni jima bilo mogoče karkoli dokazati. Šankarjevi starši so se nazadnje odločili in se odpeljali v tisto mesto. Fant jih je s kolodvora varno vodil do svojega prejšnjega doma in prepoznal svoje nekdanje starše ter brate in sestre. Potem je našel tudi tisti park, kjer so ga ubili, ter iz peska izkopal ostanke svojega trupla. Oba prejšnja osumljenca so zaprli in obsodili na dosmrtno ječo. Zločin sta zakrivila zato, ker bi v primeru fantove smrti eden od njiju postal frizerjev dedič. Interval med obema fantovima življenjema je bil šest let. Dr. Ian Stevenson, profesor psihiatrije na univerzi v Virginiji, je objavil leta 1960 prvi takšen primer preverjenih spominov na prejšnje življenje otroka v Časopisu ameriške družbe za psihična raziskovanja. Od tedaj dalje je objavil na desetine takšnih študij in izdal nekaj knjig. Preiskal je blizu 2000 primerov. Mnogokrat je obiskal Indijo in prepotoval milijon kilometrov, da bi pridobil izpovedi prič, zaznamke o smrti, sodne spise. Indijec Hemendra Banerdži, zdaj nastanjen v Los Angelesu v Kaliforniji, je posvetil tej temi več kot 20 let življenja in zbral od leta 1955 približno 1100 preverjenih primerov. Ustanovil je Indijski inštitut za parapsihologijo. Zaradi svojih študij so ga leta 1970 povabili v ZDA. Američani so ga zasipali z vprašanji, ali se tudi drugi narodi reinkarnirajo, ali pa je to značilno le za Indijce. Zato je izdal leta 1980 knjigo AMERICANS WHO HAVE BEEN REINCARNATED (Američani, ki so se reinkarnirali) [10]. Znanstveno podprta literatura o reinkarnaciji in problemih, ki so s tem povezani, bi torej napolnila kar lepo knjižnico. Kljub temu ta dejstva le počasi vstopajo v zavest ljudi. Vzgojeni smo bili v krščanskem duhu in novosti naletijo na naš podzavestni odpor. V ZDA so ugotovili z javnomnenjsko raziskavo, da je 85 % ljudi prepričanih, da obstaja reinkarnacija. Toda to ni veliko, če upoštevamo, da obstaja tam to znanstveno področje že nekaj desetletij. To povzročajo tudi močni cerkveni vplivi. Cerkve nimajo v lasti le časopisov in revij, ampak tudi televizijske oddajnike in tako vplivajo tudi na šolstvo. Za ameriške avtorje je tipično, da se izogibajo jasnemu odgovoru na to vprašanje. Zdravniki in psihologi so odvisni od svojih pacientov in bi z nedvoumno izjavo, da obstaja reinkarnacija, izgubili del svojih pacientov. Tako je odvisno le od tebe, dragi bralec, da zavzameš do vprašanja reinkarnacije stališče, za katerega meniš, da je pravilno. NADALJEVANJE NAŠIH LJUBEZNI IN ZAKONOV IZ PREJŠNJEGA ŽIVLJENJA V TEJ UTELESITVI Brž ko začnemo govoriti o bivanju izven fizičnega sveta, bo takoj kdo vprašal, ali se bomo tam srečali s tistimi, ki jih imamo radi. Ugotovljeno je bilo, da v takem primeru nastaja polje sil med nami in ljubljeno osebo. Prav tako nastaja med nami in osovraženo osebo ali takšnim človekom, s katerim smo v kakršnemkoli močnem in dolgotrajnem čustvenem odnosu. To polje nas pripelje k njemu tako v intervalu med dvema življenjema kakor v naslednjih življenjih. Kakor je navedel dr. Moody v svojih knjigah LIFE AFTER LIFE (Življenje po življenju)¹ in LIGHT BEYOND: New Explorations by the Author of LIFE AFTER LIFE² (ni še slovenskega prevoda – op. prev.) in pred njim ter za njim mnogo nadaljnjih avtorjev, zadostuje, da bi si po klinični smrti predstavili tistega, s katerim se želimo srečati in že smo pri njem. Hitrost, s katero se giblje astralno telo, je menda tako velika, da v dveh in pol minutah obleti svet. Po nekem mojem predavanju je prišla k meni starejša slušateljica in povedala, da jo ponoči pogosto budi njena pokojna mati. Joče, toži zaradi bolečin in zaradi tega, ker je sama in žalostna. Slušateljico je to vedno razburilo in ni si znala pomagati. Vprašal sem jo torej, kako je mati umrla. Umrla je pred pol leta v bolnišnici zaradi tuberkuloze. To pomeni, da se je pravzaprav počasi zadušila. Taka smrt je zares boleča. Hkrati pa vemo, da vse bolečine prenehajo, brž ko zapustimo fizično telo. Dejstvo, da je kar več mesecev ponoči budila svojo hčer, kaže, da sta se imeli zelo radi in sta si bili blizu. Nasprotno pa je videti, da ni imela nobenih prijateljev, tako da je ni nihče čakal po klinični smrti, da bi jo prijazno sprejel in ji zagotovil, da ni razloga za kakršnokoli zaskrbljenost in strah. Zato sem jo vprašal, ali ni morda kdo od znancev, ki jih je imela rada, umrl pred njo. Da, je zazvenel odgovor, imela je teto, s katero je imela stike več let. Umrla je pred letom dni. Poskusil sem ji torej takole svetovati: „Ko vas bo mati spet zbudila, jo nagovorite, kakor da bi bila fizično prisotna v prostoru. Naglas jo nagovorite tako, kot ste to vedno počeli. Potem ji povejte približno tole: Draga mati, si opazila, da ne moreš prijeti žlice niti karkoli drugega. Ni ti treba delati korakov, lahko se dvigneš in lebdiš. Najbrž nisi opazila, da nimaš več telesa. Svoje telo si pustila v bolnišnici, že dolgo je tega. Pa tudi boleti te ne more. Če še čutiš kakšno bolečino, je to le spomin na čas, ko si bila v telesu. Znebi se tega spomina, ne vračaj se k takim mislim. Videla boš, da bo bolečina minila. Spomni se umrle tete, ki si jo imela rada. Poišči jo. Potem ne boš več sama.“ Čez čas me je slušateljica poklicala. Pripovedovala je, da je napravila tako, kot sem ji svetoval, ko jo je mati spet zbudila. Od tedaj dalje se ni več oglasila. Kakor je razložila dr. Wambachova v svoji knjigi ŽIVLJENJE PRED ŽIVLJENJEM, in za njo še mnogo nadaljnjih avtorjev, si večina ljudi sama izbira starše ali družino, v katero se želi roditi. Samoumevno je, da izbiramo tako družino, v kateri poznamo vsaj enega njenega člana iz preteklosti, zato ker smo z njim že velikokrat živeli. In tudi zato, ker ga imamo radi. Obstajajo pa tudi ravnodušni ljudje, ki temu vprašanju ne posvečajo pozornosti ali pa večino intervala med dvema življenjema prespijo. Lahko se potem rodijo povsem v tuje okolje in jim je zato težje. Vendar je to tudi sestavni del njihove karme. Ne samo, da si izbiramo starše, ampak smo pogosto že pred utelesitvijo skupaj z nekom, ki ga imamo zelo radi. Dva se dogovorita, da se bo eden od njiju rodil kot moški in drugi kot ženska ter da se bosta nato srečala in se vzela. Dr. Wambachova navaja primere, ko so se bodoči starši celo dogovorili z drugim človeškim bitjem, ki je čakalo na utelesitev, da se bo kasneje rodilo njima kot njun otrok. Očitno ne igra nobene vloge, ali bo to trajalo dvajset ali več let. Rekli smo že, da je dr. Wambachova uspavala s hipnozo v razdobju trinajstih let 1085 ljudi, od katerih jih je 87 % izjavilo, da so poznali vsaj nekatere člane družine, v katero so se rodili, ali druge sorodnike in prijatelje. 13 % se jih ni spomnilo takšnih relacij. Na splošno so bili to ljudje, ki so se upirali novi utelesitvi. Iz njihovega odpora do tega je izvirala očitno nepripravljenost, da bi se s tem vprašanjem sploh ukvarjali. Navedimo nekaj primerov, ki so jih pripovedovali pacienti: »Moja mati je bila v prejšnjem življenju moja sestra in moj oče je bil moj ljubimec. Moj prvi sin je bil v prejšnjem življenju moj dedek, drugi sin je bil nekdaj moj oče. Moja prva hči je bila moja prijateljica.« »Mater sem poznala že od prej, ko sva bili obe moškega spola. Ona je bila moj zaupni prijatelj in tovariš. Očeta sem prav tako poznala iz preteklosti, vendar me je navdajal z občutki nezadovoljstva in razdraženosti. S sinom sva si bila v prejšnjem življenju zelo blizu. Zanimivo je, da sem svojo sestro prepoznala kot nekoga, ki sem ga poznala v razdobju med življenji.« »Imel sem vtis, da sem se posvetoval z ostalimi, s katerimi naj bi se skupaj rodil, in da sem jih vse poznal že v prejšnjem življenju. Svojega brata sem prej poznal kot dobrega prijatelja. Tu pa je bila moja dobra prijateljica in ji je bilo ime Jana. Želel sem, da bi šla z menoj, toda odvrnila je: ,Ne, tokrat ne.' Poznal sem svojo mater in svojega bodočega očeta, toda ne dovolj dobro. Vem, da bo do sedaj še nerojeni prvorojenec moje sestre, moj stari prijatelj.« Zaradi velikega števila preučevanih primerov ni bilo mogoče, da bi dr. Wambachova pustila pripovedovati svojo zgodbo pacientom do vseh podrobnosti. Na srečo je izšla istega leta 1979 v New Yorku druga knjiga z naslovom LIFETIMES (Po poteh življenj) [33], ki jo je napisal profesor psihologije na državni univerzi v New Yorku dr. Frederick Lenz. Skupaj s petimi drugimi profesorji psihologije iz te univerze je raziskal več sto spominov odraslih ljudi na prejšnja življenja. Zgodili so se spontano v določenih izrednih življenjskih situacijah. Torej nikakor ne v hipnozi ali v podobnem stanju. Eden izmed njih je pripovedoval: »Zgodilo se je v nedeljo zvečer. Bil sem doma in ponavljal neka besedila. Medtem je zazvonil telefon. Klicala je znanka in želela priti na kratek obisk skupaj z nekaj prijatelji. Rekel sem ji, naj torej pride, in se nato vrnil k delu. Čez kakšno uro so vsi prispeli. Bili so štirje. Moja prijateljica Sally, še dve dekleti in en moški. Usedli smo se v dnevni sobi in si postregli s pijačo. Počutil sem se zelo srečnega. Obenem sem ignoriral eno izmed prispelih deklet in sem se ves čas pogovarjal s Sally ter z obema ostalima. Hkrati pa sem se močno zavedal prisotnosti tega dekleta, toda bil sem povsem v zadregi glede tega, kaj naj ji rečem. Čeprav se z njo nisem pogovarjal, sem čutil, da poteka med nama nekakšen drugačen pogovor, nekje pod površjem in brez besed. Začutil sem veliko notranjo medsebojno povezanost, s katero se nisem še nikoli srečal. Nekaj mi je pravilo, da sva že mnogokrat živela skupaj, toda razen notranjega prepričanja nisem dobil vpogleda v preteklost. Pripravljali so se na odhod in tako sem jo v naglici zaprosil, da me pokliče po telefonu. Nanjo je to delovalo kot strela z jasnega. Prej, preden so vstopili na verando, sem jo poslal še gor, da bi si ogledala mojo sobo. Sploh ne vem, zakaj sem to storil. Le slišal sem pač, kako ji to govorim. Gor je šla torej sama, se razgledala, se vrnila nazaj in odšla z ostalimi. Čez dva dni mi je telefonirala. Rekel sem ji, da bi jo rad zopet srečal in da bom v soboto v njenem mestu ter da bi se lahko kje sestala, če bi se s tem strinjala. No, dogovorila sva se in končala telefonski pogovor. Toda v soboto se najini poti nista križali. Veselil sem se srečanja z njo in sem bil zelo vznemirjen. Vendar sem se zadržal v studiu in sploh nisem prišel v restavracijo, kjer naj bi se sešla. Tja naj bi prišli tudi drugi njeni prijatelji, ki so bili pri meni prejšnjo nedeljo. Zaradi vsega tega sem bil potrt. Gre za nekaj takega, kar mi sploh ni podobno. Ženske vstopajo in spet izstopajo iz mojega življenja, ne da bi me to kaj globlje prizadelo. Rad jih imam, toda nikoli nisem imel občutka, da bi imel pravico obesiti se nanje. Srečen sem, če so tukaj, in ravno tako sem srečen, če odidejo. Zgleda, da je tako bolje za vsakega izmed nas. Toda pri tem dekletu je bilo drugače. Bil sem žalosten in sem jo pogrešal. Pa sem jo videl le enkrat. Šel sem domov in se odločil, da je ne bom poklical. Čutil sem veliko notranjo medsebojno povezanost, toda imel sem občutek, da ona ne čuti tako. Mogoče si je mislila, da me zanima njeno telo. Zvečer je zazvonil telefon in bila je ona. Opravičevala se je, da je morala predčasno zapustiti restavracijo, ker so vsi ostali pritiskali nanjo, da bi šla z njimi, in nazadnje je privolila. In tako sva se dogovorila za naslednji dan, da pride sama k meni. Tistega dne se nama ni posrečilo, da bi se sešla prej kot ob enajsti uri zvečer. Ko je prispela do moje hiše, sva bila oba precej utrujena. Sedla sva in se nekaj časa pogovarjala. Rekla je, da čuti, kako jo nekaj privlači k meni. Najbolj zanimivo je bilo v najinem medsebojnem odnosu prav to, da ni šlo za fizično privlačnost. Preprosto srečna sva bila zaradi tega, da sva bila lahko skupaj. Dejala je, da se v moji prisotnosti čuti povsem „popolno“, kot da je zdaj celota. Rekla je, da se ji zdi, da je našla nek del sebe, ki ji je manjkal vse življenje. Jaz pa sem čutil povsem enako. Ostala sva pokonci vso noč in se pogovarjala. Nekje med tretjo in četrto uro zjutraj sem dobil nenadoma videnje o najinem prejšnjem življenju. Rekel sem, da sem imel videnje, ampak dejansko sva imela to videnje oba hkrati. Potem je vsakdo od naju začel opisovati, kaj je videl, in bilo je popolnoma isto. Nekaj nama je omogočilo, da sva ugledala hkrati del najinega prejšnjega življenja. Spominjam se, da sem se naenkrat čutil nenavadno lahkega, ko se je začelo to videnje. Čutil sem, kako se dvigam, kako zapuščam svoje telo in letim, lebdim v zraku. Na lepem sem se znašel v drugi deželi. Videl sem na stotine prizorov iz najinega prejšnjega življenja v hitrem zaporedju. V preteklosti sva mnogokrat živela skupaj – v Egiptu, v Evropi, v Južni Ameriki in v mnogih drugih krajih. Lahko sem videl, kako se je razvijal najin medsebojni odnos in kako sva postajala vsako nadaljnje življenje vse tesneje povezana. V enem od prejšnjih življenj sva bila prijatelja. V egipčanski utelesitvi sva bila ljubimca. V evropski utelesitvi sva bila oba umetnika in oba sva zelo ljubila umetnost. V južnoameriški utelesitvi sva se oba ukvarjala z vero. V enem od teh življenj sva celo skupaj umrla. Vendar je ena stvar ostajala od življenja do življenja ista. To je bila medsebojna brezpogojna ljubezen. Tako močno sva se ljubila, da je ta ljubezen povzročila, da sva se našla vedno znova v vsakem življenju. Kot sem že rekel, sva govorila o tem, da sva imela oba istočasno enako videnje. To je bil dokaz, da to, kar sem videl, ni mogla biti kakšna halucinacija ali kaj podobnega. Tako sva postala najboljša prijatelja. Skupaj sva potem preživela kar največ časa, kakor je bilo le mogoče. Ni potrebno poudarjati, kako sem bil srečen, da sem našel tega davnega prijatelja. Vzajemno se dopolnjujeva, vzajemno se izravnavava. Če bi hotel biti le za trenutek srečen, zadostuje, da bi bil v njeni prisotnosti in bi čutil globoko spokojnost. Ne razmišljava o svojih prejšnjih življenjih. Najin sedanji odnos je nov. Preteklost naju ne zanima.« To je torej ena izmed nekaj desetih zgodb, ki jih navaja dr. Lenz. Upam, da se bo kmalu našel kdo, ki bo pri nas (na Češkem – op. prev.) prevedel in izdal njegovo zanimivo in poučno knjigo. Iz tega in drugih virov izhaja, da se prijateljski in ljubeč odnos dveh ljudi skozi življenja poglablja, prečiščuje. Lastna hrepenenja, želje in predstave se postopoma umikajo pred mislijo, kaj misli, kaj čuti drugi. Tako skozi stoletja nastaja iz sebične ljubezni takšna ljubezen, ki je vse manj posesivna. Manj je usmerjena vase, bolj proti drugemu. Na koncu tega razvoja imamo čustvo, ki se s svojo vibracijo približuje ljubezni do vsega vesoljnega. Približuje se energiji, ki prodira skozi vesolje in iz katere je nastalo vse. Gre torej za konstruktivno čustvo, blagodejno, ki se razvija do popolnosti. Kako pa je z negativnimi čustvi? Kot smo pojasnili v poglavju Dobra karma, nas sovraštvo in druge podobne emocije bolj uničujejo kot pa tistega, proti komur so bile poslane. Kljub temu se tudi tukaj lahko pojavi sovraštvo, ki gre preko groba ali celo v naslednje življenje. Ameriški zdravnik in psihiater dr. George G. Ritchie je napisal knjigo THE RETURN FROM TOMORROW (Vrnitev iz jutrišnjega dne) [40], v kateri opisuje svojo klinično smrt v letu 1942. V vojaškem taboru za urjenje je dobil obojestransko vnetje pljuč. Zastoj njegovega dihanja in delovanja srca je trajal približno deset minut. Ko je šel skozi tunel in se srečal z bitjem luči, se mu je poleg drugega prikazala razsežna ravan, kjer ni bilo videti nikjer niti enega živega človeka. Pokrajina je vrvela zaradi več tisoč nefizičnih bitij, ki so se polna sovraštva divje pretepala med seboj, kričala in vreščala. Brcala so, tolkla, grizla z zobmi... Toda drug drugemu niso mogla škodovati, zato ker tu ni bilo ničesar fizičnega, kar bi se dalo uničiti, zlomiti, raniti. Niso bili sposobni, da bi drug drugega ubili, čeprav so si to zelo želeli. V takem stanju bodo tako dolgo, dokler se ne bo izčrpala energija sovraštva, ki so si jo ustvarili med življenjem. V knjigi LIFE BETWEEN LIFE (Življenje med življenji) [69] pripoveduje njen avtor Joel Whitton, dr. med. in dr. filozofije, o pacientki, ki je zaradi inkvizicije umrla mučeniške smrti v enem izmed svojih prejšnjih življenj v Španiji ob koncu 15. stoletja. Njena ljubezenska tekmica jo je tako sovražila, da jo je lažno obtožila. V tem življenju se spet obe srečujeta, ovaduhinja kot mati in njena žrtev kot hči. Močno ljubosumna mati, ki je s svojim hladnim odnosom do hčere podobna zavrnjeni španski zaročenki, je videla v svoji hčeri konkurenco, ki mora biti demoralizirana in uničena. Lahko bi torej domnevali, da sta tudi sovraštvo in zloba dolgotrajnega značaja, enako kot ljubezen. Da, toda le z vidika dveh ali treh življenj. Če pa upoštevamo zaporedje življenj, z vidika večjega števila utelesitev, vidimo, da vsako destruktivno dejanje uničuje v prvi vrsti in največ tistega, ki ga ustvarja. Ravno v tem je zasidrana kratkotrajnost vseh negativnih emocij. Zloba slabi, ljubezen krepi. Sovraštvo je usmerjeno v uničenje drugega in nazadnje v samouničenje. Ljubezen je usmerjena v neskončnost. Vsako zlonamerno škodovanje se kot posledica trikrat povrne. Deloma v trenutku, ko se pojavi tako, da v našem telesu nastajajo strupi, kakor je razloženo v poglavju Dobra karma. Nato kot okolje, v katerem človek živi po smrti. Iz zgoraj navedenega primera je razvidno, da zloben človek živi določen čas med zlobnimi ljudmi. Tu ni niti enega človeka, ki bi bil z nami ljubezniv, prijateljski. Iz takega okolja ni mogoče uiti, dokler se ne izčrpa zloba, ki se je nagrmadila v naši avri za časa življenja. Izraz „vice“ tu zelo ustreza. Tretja vrsta povračila so karmične posledice v eni izmed naslednjih utelesitev. Kljub temu trikratnemu povračilu potrebuje človek približno dvesto življenj, da bi začela v njem nastajati moralna zavest oziroma vest. Vsaj tako trdi Richelieu v svoji knjigi PUTOVÁNÍ DUŠE (Naslov izvirnika: A Soul's Journey, slov. Potovanje duše – op. prev.). Že Helena Petrovna Blavatska, ustanoviteljica Teozofske družbe, je pred stodesetimi leti napisala, da je napredek v enem človeškem življenju tako zelo majhen, da je skoraj zanemarljiv. V uteho nam je lahko edinole to, da se tudi vsako dobro dejanje trikrat povrne. ¹ slovenski prevod Raymond Moody: Življenje po življenju, Zagreb: Prosvjeta, 1983 ² obstaja hrvaški prevod Svjetlost s onu stranu života : nova istraživanja autora knjige Život poslije života, Zagreb: Prosvjeta, 1991 DRUGI DEL: KAKO JE BIL DOKAZAN OBSTOJ KARME Karma zagotavlja popolno pravičnost v vrsti zaporednih življenj. Kako delujejo te sile oziroma energije. Štiri vrste karme. Zakon usmiljenja. Številni primeri. ENERGIJA, KI JO VSEBUJEJO MISLI, NJENO DELOVANJE Misli vplivajo na nekatere fizične procese, na našo usodo in usodo drugih ljudi. Človek ustvarja fizično energijo (v odnosu z drugimi ljudmi so to pomoč, usluge, fizični ali besedni napadi), čustveno (emocionalno ali astralno, npr. simpatija, sovraštvo) in mentalno energijo (miselno – npr. razumevanje drugega, prevara, goljufija). Čustvene in miselne energije, poslane v določeno smer so laboratorijsko dokazljive, npr. z elektroencefalografom, s Crookesovim mlinčkom (oziroma s Crookesovim radiometrom – op. prev.), s telepatskim prenosom. Elektroencefalograf (EEG) Elektroencefalograf je naprava za merjenje možganske električne aktivnosti, meri električne signale, ki jih ustvarjajo možgani. 80 % vsega časa, tedaj ko je večina ljudi v budnem stanju, ustvarjajo možgani valove s frekvenco od 14 do 50 nihajev na sekundo – Hertzov (Hz). Imenujemo jih valovi beta. Ko smo umirjeni, sproščeni, meditiramo ali molimo, pri poslušanju meditacijske glasbe, pri branju svetega pisma, na kar se močno odzovemo, ustvarjamo valove od 7 do 14 Hz – valove alfa. V stanju, ko iz meditacije prehajamo v kontemplacijo, tj. k popolni ustavitvi misli, sami sebe zapuščamo kot osebo in se stapljamo z neskončnostjo, ustvarjamo valove od 4 do 7 Hz – valove theta. Valove, s frekvenco nižjo od 4 Hz, imenujemo valove delta; pojavljajo se v stanjih, ki so blizu klinične smrti. Kdor se pogosto jezi, sovraži druge, je maščevalen in nasilen, živi v strahu ipd., mora računati čez čas z obolenjem ščitnice, s pojavom visokega krvnega tlaka, z rano na želodcu in dvanajsterniku, s sladkorno boleznijo, z rakom, s srčnimi težavami ali kakšno drugo boleznijo, zato ker so valovi s frekvenco od 30 do 50 Hz destruktivni. To razdiralno energijo sicer pošiljamo navzven, toda hkrati uničuje nas same. Valovi s frekvenco nižjo od 14 Hz pa imajo zdravilni učinek – pospešujejo regeneracijsko sposobnost telesa in krepijo imunski sistem. Ljubezen in mržnja se torej tako razlikujeta v svoji frekvenci, da to razlikujejo in zaznajo tudi medicinske naprave. Elektroencefalograf imajo v vsaki bolnišnici. Crookesov mlinček Predstavljajte si mlinček, kakršnega si otroci naredijo na potoku, vendar je zelo majhen: štiri lopatice, narejene iz najtanjših špil ali žičk, pritrjene na papirnati cevki. Ploskve lopatic so iz papirja, ki je na eni strani črno pobarvan, na drugi je bleščeče bel. Mlinček se vrti na vretenu iz žice. Vse je velikosti nekaj centimetrov. Mlinček damo v zračnotesno stekleno posodo ali škatlo, iz katere izčrpamo zrak. Če vklopimo v bližini mlinčka žarnico, svetlobni žarek, ki ga tvori tok fotonov, vpada na lopatice in temna barva ga absorbira, bela pa odbija, zato se začne mlinček vrteti. Tak mlinček imenujemo Crookesov mlinček. Na Češkem je z njim delal poskuse profesor Kahuda še v času starega režima, leta 1976, v svojem Psihoenergetskem laboratoriju v Pragi. Prof. Kahuda je dokazal, da se takšen mlinček dá ustaviti samo z mislijo, če nanj osredotočimo svojo pozornost in to tudi na veliko razdaljo. Npr. med predavanjem v Košicah je izvedel takšen poskus: ob dogovorjeni uri je pognal v predavalnici mlinček in četrt ure zatem, po predhodnem dogovoru, se je začel na mlinček koncentrirati J. K. Kořínek, univ. dipl. inž. arh. iz Prage z namenom, da bi se mlinček ustavil ter se po določenem številu minut spet zagnal. Ravno tako je dokazal, da so se lopatice mlinčka ustavile v navpičnem oziroma v vodoravnem ali v poševnem položaju. Poskus je popolnoma uspel. Gre za enega izmed cele vrste poskusov, s katerimi je prof. Kahuda demonstriral vpliv misli na fizikalne procese. Če torej lahko naše misli vplivajo na mlinček, kako velik in pri tem neviden vpliv morajo imeti na našo duševnost in našo usodo. Telepatski prenosi Za tak prenos sploh ne potrebujemo telepata. Zaljubljeni ljudje brez težav tudi na veliko razdaljo zaznavajo razpoloženje, v katerem se nahaja njihova ljubljena oseba, in so sposobni prestreči nekatere njegove misli ali mu obratno zavestno poslati svojo lastno misel. Kako je dolgotrajno sovraštvo povzročilo smrt osovražene osebe Po vojni sem nekaj časa stanoval pri ostarelem zakonskem paru v bližini Liberca. Takrat še ni bilo televizije in tako smo se včasih pogovarjali. Izvedel sem, da je bila gospodinja nezakonski otrok, kar je veljalo v njeni mladosti za veliko sramoto. Njena mati je delala v gostilni kot pomivalka posode. Bila je revna in ni imela nobenih sorodnikov. Seznanila se je z nekim mladeničem. Nekaj časa sta hodila skupaj in se razšla. Čez čas je ugotovila, da je noseča. On si je medtem našel drugo dekle, katere oče je bil čevljar. Ker je bil sam tudi čisto brez sredstev, je imel tukaj upanje, da se bo izučil. Pomivalka posode ni imela nikogar, komur bi se lahko zaupala, in očitno ni imela predstave o tem, kaj se bo dogajalo, ko bo dobila otroka. Meseci so minevali in ni nič ukrenila. Bila je precej debela in tako se ji nosečnost skoraj ni poznala. Mladi par je imel potem v cerkvi oklice, da se nameravata vzeti, kasneje pa še drugič in še tretjič. Šele potem se je opogumila in odšla k župniku ter mu rekla, da pričakuje s tem mladeničem otroka. »Prihajaš precej pozno,« je rekel župnik, »ni druge rešitve, kakor da prideš naslednjo nedeljo v cerkev, in to skozi zadnji vhod. Ko bom pri oltarju poslednjič oznanjal poroko in pozival, naj se oglasi tisti, ki ji nasprotuje, boš prišla pred oltar, ter povedala, kako je.« Lahko si predstavljate do kakšnega razburjenja je prišlo, ko je bila cerkev polna in so morali odložiti poroko. Takrat ni obstajala denarna pomoč ob rojstvu otroka in otroški dodatki ter nadomestila osebnega dohodka ali podpora v času brezposelnosti. In tako se je začel župnik pogajati s tistim čevljarjem, kako bi uredili vso zadevo. Končno so se odločili, da bodo dali dekletu enkratni znesek, ki ji bo pomagal v času poroda in šest tednov kasneje ter še malo čez. Izšlo se je tako, da je dekle spet pomivalo posodo, le s to razliko, da je zraven stal voziček z otrokom. Čeprav je imela še v rezervi cekine, je bila njena splošna situacija slabša kot pred tem. Na to je reagirala tako, da je močno zasovražila tega mladeniča. Vso svojo energijo je dolgo časa usmerjala v ustvarjanje želje, da bi se mu kaj strašnega zgodilo, da bi zgorel, da bi se scvrl. Pri tem pa on sploh ni vedel, v kakšnem stanju je dekle. Tačas je delal v tovarni mesnih izdelkov. Nekako čez pol leta se je zgodilo, da je bil v majhnem prostoru, kjer so nalagali v kotel, kjer so bili termometri in tlakomeri, kjer so dovajali vodo in izpuščali paro. Nepravilno je odprl ventil s pregreto paro. To normalno ne bi bilo nič narobe, saj bi ga lahko spet zaprl. Toda v tistem trenutku je stal tako nerodno, da ga je tok pare podrl in ni več vstal. V sosednjem prostoru so slišali, kako naglo uhaja para, toda ko so odprli vrata, se je valila ven, ni bilo nič videti in ni preostalo drugega kot čakati. Mladenič se je dejansko scvrl v tej pari. Ko je stanodajalka končala svojo pripoved, sem rekel, da je tedaj njena mati ubila tega mladeniča. Vsa iz sebe je zakričala: »Kako lahko rečete kaj takega! Saj nje sploh ni bilo poleg!« Nisem ji hotel kvariti razpoloženja, zato nisem rekel ničesar več. ZAKON KARME Misel je energija, ki jo prenašajo subatomarni delci, tudi na veliko razdaljo je zmožna uresničiti namero, ki jo vsebuje. Vpliva na drugega človeka ali na neko dejanje, posebno če se prenaša z močnim čustvom kot je ljubezen ali sovraštvo. V prej navedenem primeru je sovraštvo, znova in znova poslano v določeno smer, ustvarilo tako močno energijsko polje okoli mladeniča, da je začelo delovati na njegovo podzavest, da bi v nepravem trenutku naredil neprimerno stvar s tragičnimi posledicami. Naša dejanja, čustva in misli so napolnjena z energijami, ki smo jih sami ustvarili in ki so sestavni del našega energijskega polja. To polje tvori našo avro ali biopolje in sega od nas do razdalje sedmih metrov. Možno ga je fotografirati po Kirlianovi metodi (Kirlianova fotografija). Jakost tega polja je merljiva. Če te energije pošiljamo nekemu posamezniku ali skupini oseb, ustvarijo med nami in ciljem energijsko polje. Če te energije dosežejo določeno jakost, se ločijo od nas in delujejo kot samostojna enota. Lahko krepijo ali osrečujejo, škodujejo ali prizadenejo. Gre za enak proces, kakor če izstrelimo satelit, ki mora v vesolju izpolniti določeno nalogo. Potem se mu izpraznijo baterije, nadaljuje svoj let in Zemlja ga postopoma spet pritegne nazaj. Tako je tudi z energijami, katere smo komu poslali, vrnejo se k nam in nas zadenejo z enako močjo in na enak način, kakor so bile poslane, in to na ravni, na kateri je prišlo do tega, torej na fizični, čustveni ali miselni ravni ali na vseh treh ravneh hkrati. Pomagajo nam ali nas napadejo. Naše telo napadejo bolezni, dobimo poškodbe, vplivajo na razvoj človeškega zarodka med nosečnostjo, povzročijo, da se nam zgodi nesreča ali nas doleti smrtni udarec. Vplivajo na naše zdravje, zakon, razmere, v katerih živimo. Okoliščina, da gre za valove, ki se gibljejo v prostoru in času, povzroči, da je povratni vpad energij, katere smo poslali, časovno zakasnjen, približno tako, kot če odklonimo nihalo iz ravnovesne lege in potrebuje nekaj časa, da se spet vrne vanjo. Ta interval lahko traja nekaj tednov ali nekaj stoletij. Zakon o ohranitvi mase in energije velja tu enako kot v fizičnem svetu. Naj torej delamo, čutimo ali mislimo dobro ali zlo, ni potrebno, da bi nas opazoval in si to beležil nekakšen Bog ali satan, v kolikor obstajata, da bi iskal za nas nagrado ali kazen. Ta zakon avtomatsko deluje, na enak način kot izhlapeva voda iz morja, ustvarja oblake, ki jih prežene veter nad celino, padejo v obliki dežja in se spet z rekami vračajo nazaj. Nič se ne more izgubiti. Iz vsega tega izhaja, da smo si sami nekoč ustvarili vse, kar se nam dogaja. Nepravičnost je nekaj, kar iz vidika zaporednih življenj ne obstaja. Ta zakon imenujemo zakon karme ali zakon nagrade in kazni, zakon o ohranitvi mase in energije na nefizičnih ravneh ali odbojni zakon ali zakon bumeranga. Zagotavlja popolno pravičnost med zaporedji življenj, ki si sledijo drugo za drugim. Edgar Cayce Hipnoza – najpogostejši pripomoček za ugotavljanje karmičnih povezav Resničnost prejšnjih navedb potrjuje na tisoče dokazov. Prvi, ki je objavil take dokaze, je bil ameriški zdravilec Edgar Cayce (izgovorimo kejsi). Imel je to posebno sposobnost, da je lahko sam sebe zazibal v hipnotični spanec. Zapustil je svoje fizično telo in si od znotraj ogledal pacienta ter postavil diagnozo, kar ne bi bil zmožen napraviti noben zdravnik in ne bi zmogli napraviti z nobenim aparatom. Predlagal je način zdravljenja. Skozi njegove roke je šlo od leta 1901 do leta 1945, ko je umrl, 14000 pacientov. Njegove načine zdravljenja raziskuje in uporablja vse do danes raziskovalni zavod in bolnišnica v kraju Virginia Beach, kjer je živel. Šele leta 1923 je ugotovil, da v hipnotičnem spancu lahko pogleda tudi v pacientovo davno preteklost in odkrije vzrok njegovih težav. Navedimo nekaj primerov z njegovimi ugotovitvami: - Dekle trpi za neozdravljivo debelostjo. V prejšnjem življenju je bila športnica, bila je priljubljena, toda imela je to slabo lastnost, da se je brez konca in kraja posmehovala debelim ljudem. - Pacient je bil homoseksualec v času, ko se je homoseksualnost v ZDA smatrala za sprevrženost in je bila kazniva. V prejšnjem življenju je bil novinar, ki se je v svojih člankih dolgo časa nočeval iz homoseksualcev. - Pacient ima dolgotrajne krvavitve ali levkemijo. V prejšnjem življenju je bil zaporniški paznik, ki je do krvi pretepal zapornike. - Pacient ima neozdravljivo astmo. V prejšnjem življenju je kot plantažnik tako mučil sužnje, da so komaj lahko dihali. - Otrok se je rodil gluh v najhujši revščini. Cayce je ugotovil, da je bil v prejšnjem življenju plemič, ki je bil gluh za pritožbe svojih podanikov, ki so živeli v ekstremni revščini. - Fant je bil slep in je končal študij na visoki šoli. V prejšnjem življenju je bil šejk, ki je dal oslepiti ujetnike po dobljeni bitki. Taka je bila navada. - Pacient je ohromel in je pristal na invalidskem vozičku. V prejšnjem življenju se je razuzdano podil za seksualnimi užitki in brez konca in kraja razmetaval svojo življenjsko moč. Ta moč mu je bila odvzeta v sedanjem življenju. - Nekdo je bil v prejšnjem življenju nadut, do drugih se je vedel vzvišeno in pokroviteljsko. S prezirom je gledal nanje. Posledica tega je bila, da se je v tem življenju rodil zelo majhen, tako da ga drugi sedaj dobesedno gledajo od zgoraj, zviška. Sedaj ima on manjvrednostne občutke, ki jih je v prejšnjem življenju povzročal drugim. Ko se je Edgar Cayce zbudil iz hipnoze, ni vedel ničesar, kar je pred tem pripovedoval. Vse kar je povedal, je stenografsko beležila njegova tajnica. Veliko zdravnikov in psihologov je leta in desetletja študiralo te zapiske in nekateri izmed njih so jih obdelali in pripravili za javnost. Navedene primere sem vzel iz knjige MANY MANSIONS (Veliko bivališč) [57], ki jo je napisala dr. Gina Cerminara, in je izšla leta 1950 v New Yorku. Od tedaj dalje je kar nekaj univerz in raziskovalnih institutov preučevalo omenjena vprašanja. Nekaj deset avtorjev je objavilo rezultate svojega dolgoletnega študija. Nekatere izmed njih boste našli zadaj v seznamu literature. Peter Richelieu Namerno uspavanje kot eden izmed pripomočkov za ugotavljanje karmičnih povezav Peter Richelieu je Anglež, čeprav njegov priimek zveni francosko. Med drugo svetovno vojno je živel na Šri Lanki. Njegov brat, vojni pilot, je padel v bitki za Britanijo. Njegova smrt je Petra zelo prizadela, trpel je zaradi tega in se začel ukvarjati s tem, kaj se pravzaprav dogaja po smrti. V tem času se je seznanil z jogijem, ki se mu je ponudil, da mu bo pojasnil in dokazal, kako izgleda bivanje zunaj fizičnega sveta. Ravno tako mu je obljubil, da se bo lahko srečal s svojim bratom. Kar se pojasnjevanja tiče, je šlo za dogajanja med klinično smrtjo, ko naša zavest zapusti fizično telo in se preseli v astralno telo. Naša zavest se dviga k stropu prostora, ko gre npr. za smrt na operacijski mizi, in si ogleduje okolico. Človek vidi, sliši, ima svoj spomin, ima svoj značaj, je zmožen razmišljati, se odločati, iti, kamor želi. Teh okoliščin ne bomo podrobneje opisovali, lahko jih preberete npr. v knjigah dr. R. Moodyja z naslovom ŽIVLJENJE PO ŽIVLJENJU in THE LIGHT BEYOND (obstaja že prej omenjeni hrvaški prevod – op. prev.). V zvezi z dokazi mu je dal jogi pilulo, ki naj bi jo vzel pred spanjem. Hitreje ga je zazibala v sen in mu poglobila spanec. Naše astralno telo zavzame v večini primerov med spanjem vodoravno lego približno meter in pol nad fizičnim telesom, lahko pa se tudi dvigne in hodi naokoli. Obstaja način, kako se lahko v tem stanju prebudimo v astralnem telesu in si gremo pri polni zavesti ogledat nek tudi zelo oddaljen kraj, medtem ko fizično telo spi, ali gremo h kakšnemu znancu in ugotovimo, kaj dela, kako mu gre ipd. Ne gre za ni nič novega. Leta 1970 sta izšli v New Yorku dve knjigi z naslovom MODERN PSYCHICAL PHENOMENA (Moderni psihični fenomeni) in THE PROJECTION OF THE ASTRAL BODY (Potovanje astralnega telesa med spanjem), ki sta ju napisala H. Carrington in S. J. M. Muldoon. Opisujeta vse podrobnosti z navodilom vred, kako je treba ravnati. Peter je torej potoval z jogijem med spanjem po področjih zunaj fizičnega sveta, obiskal je tudi svojega brata in se lahko prepričal, kakšne so posledice, če nekomu storimo krivico in ga prizadenemo ali smo mu pripravljeni pomagati ter narediti kaj dobrega. O tem je napisal knjigo, ki spada med najboljše s to tematiko. Češki prevod je izdala založba Bollingenská věž v Brnu leta 1992 z naslovom PUTOVÁNÍ DUŠE (Potovanje duše). Iz te knjige navedimo vsaj tri odstavke, kjer je opisano delovanje zakona karme. - Nekdo se je rodil pohabljen. V prejšnjem življenju je povzročil veliko trpljenja drugemu človeku ali živali. Morda je v pijanosti tako kruto pretepel otroka, da mu je povzročil telesno okvaro, ki jo potem zdravniki niso zmogli odpraviti. To je bil brez dvoma vzrok, da se je v naslednjem življenju rodil telesno prizadet in je bil tako prisiljen trpeti na enak način. - Ljudje se včasih rodijo gluhonemi, zato ker so imeli v prejšnjem življenju gluhonemega otroka, in namesto tega, da bi zanj v družini zagotovili primerne pogoje, so mu kazali svoje razočaranje tako, da so na reveža stresali jezo in mu s tem povzročili hujše življenje kot je bilo v resnici potrebno. Dejstvo, da se jim je rodil tak otrok, kaže na nek njihov resen prekršek v preteklosti, in namesto da bi s svojo prijaznostjo izravnali svojo karmo in jo s tem popravili, so zakrivili nadaljnje slabo dejanje za prihodnost. - Podobno karmično povračilo za storjeno dejanje nastopi pri čustveni in psihični krutosti. Pogosto se pojavi vdova, ki brani sinu, da bi se oženil le zato, ker ga hoče imeti zaradi svoje sebičnosti samo zase. Prepričuje ga, da bo imel neprimeren zakon, ali da sama ne bo imela dovolj denarja za gospodinjstvo, ali da je bolna in je ne bi smel zapustiti. Njen sin se zaradi občutka dolžnosti odreče poroki in nesebično posveti svoje življenje sebični materi. Njene sebičnosti se niti ne zaveda, toda vsem drugim je več kot očitna. Karmična posledica je povsem pravična: v prihodnjem življenju se takšna ženska zaljubi, toda ljubljena oseba umre ali pade v vojni prej, preden pride do poroke. Čez nekaj let si ženska opomore od izgube in si najde drugega partnerja. Navidezno ni razloga, zakaj se tokrat ne bi dobro izteklo, toda zopet poseže vmes usoda in eden od zaročencev neozdravljivo zboli, tako da zakon ne pride v poštev. Ker ljudje ne poznajo pravih vzrokov za omenjene dogodke, menijo, da je dotična oseba igrača v rokah neusmiljenega Stvarnika. Vendar ni tako. Človek sam je vzrok za svoje trpljenje, drugače niti ne more trpeti. Enako velja za njegovo srečo. ENKRATNA KARMA Kako se je zavržena ljubezen maščevala v prihodnjem življenju Na grobo lahko rečemo, da obstajajo štiri vrste karme. Prva med njimi, enkratna karma, je nastala z enkratnim dogodkom in se zaključila v obliki ene posledice. Za primer lahko uporabimo prigodo, ki jo je zapisala že omenjena dr. Gina Cerminara, tokrat v svoji drugi knjigi THE WORLD WITHIN (Svet v nas) [58], ki je izšla v New Yorku leta 1957. Pisala je o osemnajstletni dijakinji v mestu Norfolk v državi Virginia, ki se je tako močno zaljubila v devetintridesetletnega moškega, da je šla z njim v hotel. Vse skupaj pa se ni dobro izteklo. Moški je izgubil zanimanje zanjo in se ni več hotel sestati z njo. Rekel ji je, naj si najde koga mlajšega. Dekle je zaradi njegove zavrnitve skoraj znorelo. Štiri mesece ni zapustila doma in obhajale so jo samomorilske misli. Njena mati in brat sta iskala način, kako bi ji pomagala premostiti to težavno situacijo. V želji, da bi se dekle znebilo trpljenja, sta poleg drugega poskusila s tožbo. Moškega sta obtožila, da je dekletu obljubljal zakon in to obljubo prelomil. Brezizhodnost situacije ju je nazadnje pripravila do tega, da sta se obrnila na Cayceja, da bi ugotovil, kaj se je pred tem zgodilo v preteklosti, in če bi morda on lahko našel rešitev. Njegov odgovor ni natančno opredeljeval, s čim si je zaslužilo dekle tako razočaranje in bolečino. Vendar se je povsem jasno izrazil, da preživlja natančno to, kar si zasluži. Navedel je celo, da to ne bo edino razočaranje v njenem življenju, preprosto zato, ker je nekoč kot moški povzročila celo vrsto podobnih razočaranj v življenju drugih. To je pač karma: kar sejemo, to žanjemo. Prej je pri drugih povzročala žalost in razočaranje, sedaj se ji to vrača. Do določene mere to lahko ublaži tako, da bo obzirna in prijazna, ko se bo kdo zaljubil vanjo, njej pa ne bo do njega, in če bo potrpežljiva ter bo prosila za pravičnost. Agnes Pilchová (poljsko Agnieszka Pilchowa - op. prev.) Kako je imel umor za posledico smrt v koncentracijskem taborišču v naslednjem življenju Agnes Pilchová se je rodila v Ostravi (danes glavno mesto Moravsko-šlezijske regije v Češki republiki – op. prev.) in je potem živela v južnem delu Poljske. Bila je jasnovidna in je zdravila ljudi na vasi tako, da je bila v stiku z nekim umrlim zdravnikom, ki ji je posredoval način zdravljenja tako, da ga je avtomatično zapisala. O tem je napisala knjigo JASNOVIDKA VZPOMÍNÁ (Jasnovidka se spominja). Češka Mezinárodní psychická revue je leta 1945 objavila o njej študijo. Pilchová je vedela, da bo umrla nasilne smrti. Zmožna se je bila spomniti, kaj je naredila v enem izmed svojih prejšnjih življenj. Bila je žena poljskega plemiča. Po deželi se je klatila tatinska banda, ki je napadala in včasih tudi ubijala. Vodil jo je močan postaven fant, pogumen in samozavesten. Plemič si je bil nazadnje primoran priskrbeti zadostno število žolnirjev, katerim se je posrečilo obkoliti bando in poloviti člane. Prišli so pred sodišče in njihov vodja je bil obsojen na smrt. Toda plemkinja je z njim simpatizirala zaradi samozavestnega nastopa, zaradi njegove postave in ker v nobenem trenutku ni kazal strahu. Tako se je zgodilo, da mu je v noči pred usmrtitvijo pomagala pri pobegu. Za naslednji dan sta se dogovorila za zmenek globoko v gozdu, kamor mu je prinesla hrano in obleko. Tam se je tudi nekaj zgodilo med njima. Nato je razbojnik zaspal, ona pa je razmišljala, kako in kaj. Ugotovila je namreč, da je bila predstava, ki si jo je napravila o njem, nerealna in idealizirana. Prišla je do zaključka, da je res krut in brezobziren človek, nasilniški surovež, ki sledi le svojim interesom. Zabodla ga je v spanju in odšla. Ni ga zabodla zato, da bi rešila deželo pred zločincem. Zabodla ga je iz čisto osebnih razlogov. Šele veliko kasneje je ugotovila, da se ji mora to dejanje karmično povrniti. V Bibliji, v knjigi Razodetja 13,10 je v zvezi s tem napisano: »Če kdo odvaja v ujetništvo, pride v ujetništvo; če kdo z mečem mori, mora biti z mečem umorjen.« Agnes Pilchová je umrla v koncentracijskem taborišču. Več o njej lahko preberemo na naslovu (op. prev.): http://en.wikipedia.org/wiki/Agnieszka_Pilchowa Gabriele Wittek Knjiga o karmi, ki je nastala po navdihu V nemškem mestu Würzburg živi ženska z imenom Gabriele Wittek. Rodila se je leta 1933 in ko je odrasla v lepo dekle, se je poročila in imela eno hčer. Imela je celo vrsto duhovnih izkušenj in zelo je hrepenela po Bogu, še posebno tedaj, ko ji je umrla mati. Leta 1975, ko je imela torej 42 let, je prvič slišala notranji glas. Sprva je mislila, da so to njene lastne misli, čeprav so bile drugačnega značaja. Postopoma se je ta glas krepil in ji dajal nasvete v zvezi z duhovno potjo. Bila sta pravzaprav dva glasova. Eden izmed njiju je rekel, da je njen angel varuh in učitelj ter da mu je ime brat Emanuel. Drugi je bil Jezus. Dnevno sta se začela obračati nanjo. Njune besede si je začela zapisovati. Tako je nastalo v dveh desetletjih trideset knjig, ki obravnavajo duhovna vprašanja. Najobsežnejša med njimi, TO JE MOJA BESEDA, je komentar k Bibliji. Glas, ki trdi, da je Jezus, v njej do podrobnosti razčlenjuje, kakšne napake so napravili učenci pri pisanju evangelijev in drugih delov Biblije, do katerih napak je prišlo zaradi nepravilnega prepisovanja in prevajanja, katere napake so tja vnesli namerno, ko so krščanski očetje pod pritiskom rimskih cesarjev ustvarjali verski nauk oziroma dogmo. Ta knjiga ima več kot tisoč strani in ne glede na ostale knjige si ni mogoče predstavljati, da bi tako obsežno delo s tako nenavadno globino tistega, kar piše, lahko ustvarila le sestra Gabriele. Podoba krščanstva, ki jo tam podaja, ne zajema nobenih dogem in vraževerja in je v popolni harmoniji z višjo jogo in drugimi mističnimi smermi. Ta knjiga z naslovom TO JE MOJA BESEDA (Das ist Mein Wort) je izšla leta 1991 v Würzburgu in je bila medtem prevedena v veliko jezikov (tudi v slovenščino - op. prev.). Sestra Gabriele je ustanovila gibanje Univerzalno življenje.¹ Ena izmed omenjenih knjig z naslovom DAS GESETZ VON URSACHE UND WIRKUNG [71] (Zakon vzroka in posledice, Würzburg 1990) do podrobnosti opisuje, kako nastaja karma. Tam je navedeno: »Ko nekaj zakrivimo, ne nastane takoj karmični dolg. Najprej je tu karenčna doba ali tudi doba milosti. V tem času ima človek veliko priložnost, da popravi svoje dejanje. Oglasi se njegova vest, oglasi se zarodek Boga v njem, oglasi se duh varuh, ki spremlja človeka. Vse to lahko povzroči, da se človek sam zgrozi nad tem, kar je naredil, in išče način, kako bi to popravil. Distancira se od svojega dejanja, ki ga je naredil pod pritiskom okoliščin in zaradi svoje nepremišljene reakcije. Sam si prizna to napako, morebiti tudi svoji okolici. Poskuša doseči odpuščanje pri tistem človeku, ki ga je prizadel. Išče način, kako bi popravil povzročeno škodo. Obžaluje, kar je napravil. Ljudje pogosto ne vidijo razlike med enim in drugim umorom. Iz karmičnega vidika ne obstajata dva umora, ki bi bila enaka in bi ustvarjala enake posledice. Najprej je tu naklep, ki se prenese v avro. Že tukaj se oblikujejo energije, ki se bodo vračale v obliki karmičnega povračila². Potem pride na vrsto lastno dejanje. Morilca ne bremeni samo dejstvo, da je moril, ampak se zgrnejo nanj tudi občutki človeka, katerega je ubil, njegov strah, bolečina, trpljenje in groza. Vendar ne samo njegovi občutki, prav tako občutki članov njegove družine, ki jih prizadene njegova smrt. Reakcija širše okolice prehaja v morilčevo avro. Šele tedaj, ko se storilec dejanja ne namerava spremeniti in trmasto vztraja pri svojem, se spušča krivda v njegovo podzavest in se oblikuje karmična posledica. Povračilo za tako dejanje se lahko pojavi po več desetletjih in stoletjih. Naš pojem časa je tu zavajajoč. To pogojuje, da bi se v storilčevem življenju izoblikovala taka situacija, ki bi bila podobna prvotni situaciji.« Sestra Gabriele podrobno opisuje potek in posledice drugih prestopkov, kot je npr. kraja, ubijanje živali ipd. Zagotovo ni potrebno navajati, da enako tudi vsako dobro dejanje, dobra volja, pripravljenost pomagati, pripravljenost ustreči drugemu, prijaznost, potrpežljivost, tolerantnost itd. ustvarjajo odgovarjajoče dobre karmične posledice. Po Bibliji (Matej 25,40) je Jezus menda rekel: »Kar ste storili kateremu izmed teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.« Iz karmičnega vidika bi se to glasilo: »Karkoli ste storili kateremu koli izmed bratov, ste sami sebi storili.« ¹ Še več o delu in publikacijah Gabriele Wittek lahko izveste na http://www.univerzalno-zivljenje.si/dw/index.html oziroma na http://www.zalozba-beseda.si/index.php ² dejansko v obliki povratnega udarca ali bumeranga DRUŽINSKA KARMA Kako je tragični konec ljubezenskega razmerja zaznamoval prihodnje življenje obeh partnerjev Ljudje, ki so živeli skupaj leta in desetletja v tesni zvezi, še posebno v družini, so si drug drugemu naredili toliko dobrega in tudi hudega, da je to možno spet izravnati samo v družinskem krogu. Tako nas ne preseneča, da raziskovalci na tem področju, začenši z dr. Helen Wambach in njeno knjigo LIFE BEFORE LIFE (Življenje pred življenjem, 1979), nenehno znova ugotavljajo, da se v veliki večini rodimo v družine, kjer poznamo najmanj enega njenega člana in mu zaupamo, ker smo z njim v preteklosti že mnogokrat živeli, pa naj bo to v zakonskem razmerju ali kot eden od staršev in otrok ali kot eden od prastaršev in vnuk ali kot bratje in sestre ali ljubimci ali prijatelji. Govorimo torej o družinski karmi. Primer sem vzel iz knjige PRAXIS DER REINKARNATIONSTHERAPIE (Zdravilna praksa reinkarnacijske terapije) [67], ki je izšla v Stuttgartu leta 1991. Njena avtorica Ingrid Vallieres se je rodila v Stuttgartu leta 1953. Pri sedemnajstih letih je odšla v Indijo, da bi se seznanila z indijskimi verami, do katerih je imela zelo tesen notranji odnos. Dve leti zatem je odšla na Japonsko, kjer je študirala zen budizem. Tam se je začela ukvarjati z zdravljenjem, pri katerem uporabimo spomine na prejšnja življenja. Pri tem se ji je potrdilo to, kar je vedela od otroštva: da se človek reinkarnira in da nosi v sebi včasih zelo stara doživetja, ki so hkrati pogosto pretresljiva in vplivajo na to, kako se danes počuti fizično in duševno. V otroštvu je imela veliko spominov na preteklost in tako je te spomine uporabila za to, da bi sama na sebi preverila, da jo pripelje poravnava dolgov s svojo lastno preteklostjo do velikega notranjega ravnovesja in harmonije. Nato je odšla v ZDA, ki so bile prva dežela, kjer so začeli že od šestdesetih let dalje v velikem obsegu uporabljati ta način zdravljenja. Tam je preživela šest let, da bi opravila razna šolanja in si pridobila izkušnje za zdravljenje. Vrnila se je v Stuttgart in ustanovila lastno prakso. Njena knjiga, ki je strnila izkušnje zadnjih dvajsetih let, je povzročila tako senzacijo, da je v letu izdaje izšla še v dveh nadaljnjih nakladah. Gospo Vallieres je obiskal moški pri štiridesetih zaradi problemov s svojo ženo. Ko sta preučevala njegovo preteklost, se je izkazalo, da je bil v srednjem veku župnik. Imel je skrivno razmerje s podeželskim dekletom, ki je kmalu zanosilo. Bilo je v času, ko so se začeli inkvizicijski procesi. Med ljudstvom se je razširila črna magija in niti vladar te dežele niti cerkev ni našla učinkovitega sredstva proti temu. Zato so izbrali pot zastraševanja. Če je bil kdo obtožen čarovništva, je prišel pred sodišče, ki pa se ni preveč ukvarjalo z dokazi, in ga je obsodilo. Čarovništvu so seveda priključili tudi druge zadeve, kakor recimo izvenzakonska razmerja, se razume intimnega značaja. Takratna družbena ureditev ni omogočala izplačevanja socialnih dajatev, kot so bolniška in porodniška nadomestila, otroški dodatki ipd. Mati z otrokom, ki ni imela moža, da bi jo preživljal, je bila za takratno družbo nerešljiv problem. Zato je cerkev razglasila izvenzakonske odnose za velik greh. Župnik je zato prosil dekle, da odide v drug del dežele, kjer ni bilo takšnih procesov. Tam naj bi v miru rodila, potem pa bo rešil problem. Dal bi ji dovolj denarja in bi ji tudi naprej pomagal. Toda ona ni hotela. Nikdar ni zapustila mesteca, v katerem je živela, in očitno ni imela poguma, da bi se sama napotila v svet. Začela sta se prepirati. Nato so se razmere v okolišu tako zaostrile, da župnik ni našel drugega izhoda, kakor da jo je sam ovadil, češ da je njeno življenje nenravno. Inkvizicijsko sodišče se ni kaj dosti ukvarjalo s preiskavo in jo je obsodilo na smrt s sežigom na grmadi. Sedaj sta spet mož in žena. Njuna nekdanja in sedanja ljubezen ju medsebojno združuje, ločuje pa ju ženin podzavestni spomin na to, kar se je zgodilo. Tako se uvrščata k tistim zakonskim parom, ki niso zmožni niti živeti skupaj niti se raziti. Kadarkoli pride mož kasneje, kadarkoli se zgodi, da je kdaj nezanesljiv pri kakšni malenkosti, kadarkoli ne more česa izpolniti, kar je obljubil, mu potem žena naredi strašno sceno in se zaradi tega z njim prepira nekaj dni. Vedno znova jo popade bes in globoko sovraštvo ter obsipa moža z najhujšimi psovkami, ki jih pozna. Mož se počuti vpričo njenih napadov nemočen in si ne zna pomagati ter poskuša svojo ženo vedno nekako pomiriti, kar se mu pa nikdar ne posreči. Znanci mu svetujejo, naj jo zapusti, toda v njem je nekaj takega, da tega ne zmore storiti. Podzavestni občutek krivde ga pri njej zadržuje tako dolgo, dokler ne bo njegova krivda poravnana. Vendar to traja nekaj let. Potem bo zakon razpadel. KARMA, KI POVZROČA BOLEZNI Kako s slabimi lastnostmi kaznujemo sami sebe Nekateri ljudje se včasih vedejo vzvišeno, arogantno, zlobno, posmehljivo ipd. Na tak način škodujejo v manjši meri velikemu številu ljudi. V tem primeru bo uničevalna energija, ki so jo ustvarili, napadla v prihodnjem življenju njihovo telo in bo vzrok za različne bolezni, kot so prehranjevalne težave, sladkorna bolezen, alergija, slabokrvnost, sušenje hrbtnega mozga, imeli bodo visok krvni tlak, srčno napako in drugo. Od našega ravnanja v preteklosti je prav tako odvisen naš telesni izgled, ali smo lepi ali grdi, zelo majhni ali previsoki itd. Nekateri zdravilci trdijo, da je 85 % bolezni psihičnega značaja in da velja enak odstotek za poškodbe. Karma deluje skozi čakre in čakre vplivajo na žleze z notranjim izločanjem in na našo duševnost. Obolenje ima vedno psihološko zvezo s tem, kar smo delali narobe. Navajamo pregled najpogostejših negativnih in destruktivnih značajskih potez. Agresivnost; apatija; aroganca Bahavost; besnenje; brezbrižnost; brezčutnost; brezdelnost; brezobzirnost; brezsrčnost; brezsmiselno ali zlonamerno postavljanje vprašanj in ugovorov; brezup; Črna magija Delanje krivice drugim; delati se važnega; demoralizacija; depresija; destruktivna kritika; domišljavost; duhovna slepota; dvoličnost; dvomi; Egocentričnost Fanatizem; farizejstvo; frustracija Gizdavost; gonja za užitki, premoženjem, priznanjem, položajem, kariero; grabežljivost in hlastanje; grobost Hinavščina Intrigantstvo; izprijenost; izrabljanje ali izkoriščanje koga Jeznoritost Klečeplazenje; klepetavost; klevetanje; kljubovalnost; komentiranje, nenehno kritiziranje in polemiziranje; kriva prisega; krivo pričanje; krutost Labilnost; lahkomiselnost; lakomnost; laskanje; lažnivost; lenoba; licemerstvo; lišpanje; ljubosumnost Malodušnost; maščevalnost; megalomanstvo; melanholičnost; močan ego; muhavost; mržnja Nagnjenje h goljufijam in kraji; napihnjenost; napuh; nasilnost; vneto nasprotovanje; navezanost na karkoli; nečimrnost; nediscipliniranost; nehvaležnost; nejevoljnost; nenaklonjenost (že najmanjša) do katerekoli oblike izraženega življenja; nenasitnost; neodločnost; neosredotočenost; neotesanost; nepopustljivost; nepoštenost; nepoznavanje življenjske resnice; nepravičnost; nepremišljenost; neprijaznost; nesposobnost odpustiti; nespoštovanje interesov in občutkov drugih; nespravljivost; nestanovitnost; nestrpnost; neubogljivost; neučakanost; neusmiljenost; nevednost; nevljudnost; nevoščljivost; nezanesljivost (ne drži besede); nezaupanje; nihilizem Občutki zapuščenosti, osamljenosti, nekoristnosti, krivde, onemoglosti, prizadetosti, krivice, nepravičnosti, negotovosti; obrekovanje; obsojanje; obtoževanje; obupanost; očitanje drugim in sebi; opolzkost; ošabnost; otožnost; ozkosrčnost Paničarstvo; perverznost; pesimizem; pobožnjaštvo; podcenjevanje samega sebe; podkupljivost; podlost; ogromen pohlep po čemerkoli; pohotnost; pokroviteljstvo; pokvarjenost; polovičarstvo; pomilovalnost; pomilovanje sebe in drugih; poniževanje drugih; posmeh; ponašati se; postavljati se v ospredje; potrtost; potuhnjenost; poveličevanje; poželjivost po čemerkoli; praznovernost; prebrisanost; precenjevanje samega sebe; imeti predsodke; prejedati se; preklinjanje; premetenost; prepirljivost; preračunljivost; pretvarjanje; prezir; prilizovanje; pristranskost; prizadetost Razburjenost; razdvojenost, razglašenost, razklanost; razočaranje; razrvanost; razsipnost; raztresenost; razvrat; razuzdanost Sadizem; samoljubnost; samoobtoževanje; samoopravičevanje; samopomilovanje; samotrpinčenje; samovoljnost; samovšečnost; samozagledanost; sebičnost; pretiran ali perverzen seks; senzacionalizem; sovraštvo; srboritost; strah; strahopetnost; surovost; svetohlinstvo; svojeglavost Škodoželjnost Tesnobnost; togotnost, trajna želja po moči in oblasti; trdoglavost, trmoglavost Uveljavljanje samega sebe; užaljenost; uživanje v nečem; uživaštvo vseh vrst Verolomnost; vmešavanje v zadeve drugih; vračanje po načelu zob za zob; vzvišenost Zagledanost (vase); zagrenjenost; zagrizenost; zahrbtnost; zakrknjenost, zamerljivost; zaničevanje; zaskrbljenost; zasovražiti koga; zavist; zbadljivost; zbeganost; zdolgočasenost; zloba; zlorabljanje moči; zvitost Žaljiva prizanesljivost; žaljivo vedenje; žalost; želja po posvetnih užitkih, zabavi PRIDITE IN ZAJEMITE ŽIVE VODE ZASTONJ ...(RAZODETJE 22,17) Kako pritegniti k sebi žarek Svetega Duha neodvisno od prepričanja in religije Gotovo boste ugovarjali, kako naj se znebite svojih slabih lastnosti, ko pa so nekatere izmed njih sestavni del vašega značaja, ki ste ga prinesli na svet, druge je povzročila napačna vzgoja, še druge pa so reakcija na negativne pojave v vašem okolju. To zagotovo ni enostaven problem, vendar ni nerešljiv. Za nič drugega se nismo rodili, kakor za to, da bi našli to rešitev. Prvi pogoj je, da bi se sploh zavedali, da imate take lastnosti. To pomeni, da bi opazovali sami sebe, kakor da gre za koga drugega, da bi opazovali to, kaj se dogaja v vaši zavesti, da bi opazovali, kako reagirate na zunanje dogodke, kakšne so vaše značajske poteze, dovzetnosti, nagnjenja. Če niste pripravljeni sami sebi priznati, da delate nekaj narobe, dokler se pretvarjate sami pred seboj, potem izgubljate čas z branjem teh vrstic. Če ste torej poskusili opredeliti, česa ne delate dobro, potem bi bilo primerno, da si predstavljate, kako naj bi to bilo pravilno. Morda boste v svoji okolici odkrili človeka, ki zagovarja vsaj v zvezi z eno stvarjo stališče, za katero menite, da je pravilno. Poskusite ga posnemati. Verujoči si npr. pomagajo z vprašanjem:“Kako bi v tem položaju ravnal Jezus?“ Toda tudi neverujoči bodo našli svoj zgled. V veliko pomoč bi vam bilo, če bi mogli imeti vsaj eno duhovno doživetje, doživetje, ki bi vam dokazalo, da to, čemur ljudje rečejo Bog, resnično obstaja, tako da vam ne bi bilo potrebno samo verjeti. To bi vam dalo moč, da se zoperstavite senčnim platem življenja, dalo bi vam tisto gotovost, da je življenje vredno tega, da ga živimo. Tak dokaz bi lahko našli, če bi npr. poskusili s tako meditacijo: Ko boste sami doma, v miru in tišini zaprite oči in si predstavljate, da sedite nekje visoko na pobočju gore in gledate na pokrajino pod seboj. Tam so polja in gozdovi, vasi in mesta, reke, ljudje, živali, ptice. Poskusite to zaobseči s svojo dobroto, s svojo prijaznostjo. Poskusite razviti v sebi vsaj šibek žarek prijaznosti, usmerjen k vsemu temu, ne da bi se ozirali na to, da so tam v tej pokrajini, ki sega vse do obzorja, stvari dobre in manj dobre, poštene in nepoštene, ljudje simpatični in nesimpatični. Če se tega lotite dobrosrčno, s čisto namero, boste čez trenutek občutili, da vas zagrinja velik val prijaznosti. Kakor da bi se ta komaj zaznaven žarek vaše prijaznosti odbil od obzorja in se večkrat ojačen vrnil k vam. Ko boste to nekajkrat napravili, boste ugotovili, da v vas narašča sposobnost razvijanja prijaznosti do vsega vesoljnega. Preizkusite to. Nekega dne ne bo težko namesto prijaznosti oddajati svojo ljubezen, ki ne zahteva ničesar. Čim bolje se vam to posreči, tem večji odziv bo to imelo. Vendar to ne bo ljubezen, kakršno pozna večina ljudi. To bo ljubezen, ki noče ničesar. Ne pričakuje nobenega povračila. Pa celo nobenega odziva ne pričakuje. Gre za ljubezen, ki se jo le daje. Gre za ljubezen zaradi ljubezni same. Samo ta ljubezen ima to lastnost, da se bo vračala k vam samodejno in neposredno. Potem boste dojeli, kaj je mislil Jezus, ko je rekel: „Ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe.“ (3. Mojzesova knjiga 19,18) ali „Ljubite svoje sovražnike in molite za tiste, ki vas preganjajo.“ (Matej 5,44). Škoda je samo, da so njegovi učenci zapisali njegov nauk preveč pomanjkljivo in ne dovolj razumljivo. Ko boste nekaj časa opazovali ta pojav, boste ugotovili, da ste s to ljubeznijo, ki ne zahteva ničesar za povračilo, v sebi ustvarili energijski žarek z določeno frekvenco, s katerim ste se priključili na nekakšen neskončen vir podobne energije, ki prodira skozi vesolje. Preko te frekvence, kakor po nekakšnem kablu, vam priteka ta energija. Nekateri imenujejo to energijo Duša vesolja ali Neskončna moč ali Kristusova zavest. Drugi ji pravijo Sveti Duh ali Bog. Iz tega izhaja, da se ne zahteva od vas, da bi zasipali z ljubeznijo nekoga, ki si to ne zasluži, temveč da se le notranje odprete tej ljubezni, ki očitno prodira skozi vesolje, in postanete prehodni zanjo. Ta ljubezen je tu nenehno na razpolago. Vendar moramo mi napraviti prvi korak. Za to ne potrebujemo nobene religije in cerkve. Gre za naraven pojav. Duhovna ljubezen torej ni usmerjena k nobenemu posamezniku, če pa že je, potem je usmerjena k zarodku Boga v njem in ne k njegovi nižji človeški naravi, ki ima lahko pomanjkljivosti. Usmerjena je predvsem k vsemu ustvarjenemu. Je brezosebna, neposesivna, nič ne zahteva, z ničemer priklicana, ni usmerjena k nič specifičnemu. Apostol Pavel se je takole izrazil v svojem prvem pismu Korinčanom (13,4 do 13,7): »Ljubezen je potrpljiva, je dobrotljiva; ljubezen ni nevoščljiva, se ne ponaša, se ne napihuje; ni brezobzirna, ne išče svojega, se ne dá razdražiti, ne misli hudega; se ne veseli krivice, veseli se pa resnice, vse opraviči, vse veruje, vse upa, vse prenaša.« Razumem, da je težavno od nekoga zahtevati, da bi razvil v sebi duhovno ljubezen, če je to nekaj, s čemer se ni nikdar srečal v življenju. Sam v sebi je ni občutil in bo trajalo nekaj časa, dokler je ne razvije v sebi, četudi bi šel po pravi poti. Od nikogar je ni nikoli občutil, zato ker je teh, ki jo izžarevajo, med nami zelo malo. Ravno tako je zelo malo tistih, ki so šli skozi klinično smrt in jo spoznali, ko so se srečali z bitjem svetlobe. Kljub temu bom ponovno poskusil opisati to ljubezen v primerjavi s človeško ljubeznijo. Človeška ljubezen je vznemirljiva, krčevito usmerjena proti nekemu posamezniku, polna hrepenenja, poželenja, koprnenja, želja. Prizadeva si biti blizu ljubljenemu, se z njim pogovarjati, nekaj napraviti zanj (včasih niti tega), se ga dotikati, ga objeti. Ta ljubezen „nam daje krila in nas hkrati pribija na križ“, kakor je povedal Khalil Gibran, zato ker postajamo odvisni od te osebe. Zavrnitev pomeni včasih življenjsko katastrofo. Četudi je obojestranska, čez čas pogosto prinaša razočaranje, zato ker ugotovimo, da je bilo to, kar smo ljubili, le naša predstava in da ta človek nima lastnosti, katere smo pri njem avtomatično predpostavljali. Če naj pride do nadaljnjega sožitja, se je potrebno v večini primerov zadovoljiti s kompromisom. Toda tudi tedaj, ko se partnerja idealno ujemata, problemov ni konec. Njuna močna medsebojna privlačnost pelje k nesporazumom, močnim čustvenim nihanjem, razburljivost razmerja oba izčrpava. Ljudska modrost ne pravi zaman: „Ne poročajmo se s svojo veliko ljubeznijo.“ Boljše je mirno razmerje, polno zaupanja in spoštovanja. Nasprotno temu pa duhovna ljubezen ni krčevita. Ravno obratno. Izhodiščna pozicija je meditacija, umiritev, popolna fizična in psihična sprostitev, upočasnjen tok misli, skoraj vse do njihove ustavitve. Usmerjena ni k nobenemu posamezniku. Z ničemer specifičnim ni priklicana. Usmerjena je k vsemu, kar je bilo ustvarjeno, in pri tem ne zahteva ničesar. Ne ustvarja nobenih predstav, v njej ni nobenega koprnenja oziroma poželenja. Je nekaj podobnega kot atom ljubezni globoko v nas, ki je nem in se navzven bolj malo izraža. Edino takrat, ko odpremo oči in pogledamo kakšno stvar, rastlino, žival ali človeka, je to ljubezniv pogled, ki vse razume, vse odpusti. Ta ljubeznivost je kratko malo nepoudarjena. Gre za stanje, ki počiva globoko v nas, je osvežujoče, krepilno, tako da lahko traja stalno. V tem stanju se istovetimo s vsem ali bolje z bistvom vsega. Vse zagrinjamo s svojo tiho ljubeznijo. Izginjamo kot posameznik in sami postajamo vseobdajajoča ljubezen. Nekateri ljudje mislijo, da bi se morali prisiliti k ljubezni do bližnjega. Ljubezen vendar ne nastaja z našim prizadevanjem. Za nameček je ljubezen, o kateri govori Jezus, drugačna od ljubezni, ki jo poznamo mi. To ni nekaj, kar nastaja v nas in je usmerjeno k nekomu, ampak nekaj, kar sprejemamo iz neskončnosti vesolja, nekaj, kar samo prehaja skozi nas in dosega vse, do koder nam seže pogled. Gre za vseobdajajočo ljubezen, kjer posameznost ali človek ne predstavlja njenega cilja, temveč le neznaten delček celote. Samo odpreti se moramo tej ljubezni in se z njo uglasiti. Odprli se bomo s tem, da se notranje poistovetimo z vsem, kar je bilo ustvarjenega, da razumemo sami sebe kot sestavni del vsemirja in se spojimo z živo in neživo naravo. Kazalnik za to poistovetenje je merilo, koliko občutka imamo za krasoto narave, kako cenimo sončni zahod, lepoto cvetlice. Upehan, v naglici živeči človek kaj takega komaj zmore. V tem spajanju ni nobenega prizadevanja, hotenja, pričakovanja. To je tako, kakor da ste se vsemu odrekli in se predali v neskončnost vesolja, iz katerega zaznavate blagodejno sproščenost in spokojnost. To bo povzročilo, da se bodo vaše misli v tišini skoraj ustavile in se boste čutili tako izpolnjene, da vas nič posvetnega ne more bolj umiriti. Želeli si boste, da ostanete čim dlje v tem stanju. Zadostuje le ena taka izkušnja, da se vam spremeni življenje. Izpolni vas na tak način, da postane vse ostalo skoraj nepomembno. Vprašanje, ali naj izražamo to ljubezen tudi nekomu, ki si jo ne zasluži, odpade. Zakaj bi se ukvarjali z nekim nespametnim človekom in se z njim soočali v nedogled? Če boste kljub temu razmišljali o njem, ga boste morda lahko pomilovali, saj sam prosi za karmično povračilo. S takimi razmišljanji se ne boste ukvarjali, zato ker bodo motila harmonijo, ki prodira skozi vas. Če boste vztrajali v tej harmoniji, boste pri njem dosegli več, kakor če bi se začeli prepirati z njim. DOBRA KARMA Kako se slábo kaznuje sámo po sebi in dobro sámo poplača Po takem doživetju boste močno občutili, da imajo negativne lastnosti, od katerih sem nekatere navedel, zelo grobo in disharmonično vibracijo in vas notranje uničujejo. Samodejno boste občutili odpor, da bi se vrnili k njim. Profesor Gates na univerzi Washington je naredil pred mnogimi leti naslednji poskus: v hladilnik je dal nekaj steklenih cevk, da bi jih podhladil. Pripeljal je človeka, ki je bil na splošno zdrav in dobre volje. Dal mu je pihniti v eno od teh cevk. Hlapi iz njegovega diha so se v cevki kondenzirali v majhno kapljico. Z injekcijsko iglo jo je vbrizgal morskemu prašičku. Prav ničesar se ni zgodilo. Potem je v bolnici poiskal človeka, ki je bil skoraj mrtev od strahu, ker se je bal, da bo umrl. Ni težko najti takega človeka. Kondenzat iz njegovega diha je bil rahlo sivkaste barve in majhna kapljica je ubila morskega prašička. Nato je poiskal človeka, ki je bil ves iz sebe zaradi jeze oziroma sovraštva. Kondenzat iz njegovega diha je bil rahlo rjavkaste barve in njegova kapljica je prav tako ubila morskega prašička. Iz navedenega izhaja, da destruktivna čustva in stališča v nas povzročijo strupe, ki nas očitno veliko bolj uničujejo kot tistega, proti kateremu smo jih poslali. To nas zagotovo prisili, da se zamislimo nad seboj in poskusimo poiskati način, kako se znebiti teh lastnosti. Zavedamo se tega, da npr. z zavistjo ne moremo dobiti tega, kar drugemu zavidamo; z ljubosumnostjo si od nikogar ne bomo pridobili naklonjenosti; s strahom se ne bomo znebili tega, česar se bojimo, itd. Poskusimo se torej odvrniti od vsega negativnega in v sebi razviti tiste lastnosti, ki so pozitivne. To so tiste lastnosti, ki nas bodo v prihodnosti obvarovale pred zadevami, ki smo jih v svoji duši že premagali. Ugodno bodo vplivale na okolje, v katerega se bomo rodili, na naše zdravje, zakon, razmere v družini, v službi, v državi, na naše premoženjsko stanje. Lahko se zgodi, da bomo morali preživeti vojno, bolezen, pa tudi kakšno osebno nesrečo. Toda preživeli jo bomo neprizadeti in pokazano nam bo, kakšno vlogo je igral ta dogodek v našem razvoju. Kakšne lastnosti so to? Naj jih nekaj navedem: Bratstvo, občutek pripadnosti k vsemu ustvarjenemu Čisto veselje, kakršno imajo majhni otroci Disciplina, samoobvladanje; dobrodelnost; duhovna ljubezen; duševni mir, blagost pri vsem Harmonija, ravnovesje Inspiracija; izpolnitev; ne pustiti se razburiti in sprovocirati; izročiti se v božje roke Lepota notranja in zunanja; ljubezen do resnice, do vsega ustvarjenega; ljubeznivost Neposrednost, spontanost; nepristranskost; nesebičnost; nežnost; notranja moč, da smo to kar smo,celovitost; notranje zadovoljstvo Objektivnost; obvladanje samega sebe, obzirnost; očiščenje notranje, čistost namere, čistost misli, notranja vedrina; odgovornost; odprtost, ne biti zahrbten; odpovedati se vsem željam, hrepenenjem, ciljem, hotenjem, nepoželjivost, stanje brez želja; odrekanje; optimizem, resnicoljubnost, iskrenost; opustitev zanikanja, rešiti se grobih vibracij nižjih čaker, notranja svoboda; osebna pripravljenost ustreči drugemu, osebna pripravljenost za sodelovanje pri dobri stvari, za pomoč, za uslugo; Potrpežljivost; pogum spremeniti to, kar se da spremeniti, in potrpljenje prenašati to, česar se ne da spremeniti, modrost ločiti drugo od drugega; ponižen odnos do Stvarjenja; ponižnost, pripravljenost sprejeti nasvet ali pomoč višjih in tudi nižjih bitij; delavnost, učinkovitost, preprostost modreca; poštenost, častivrednost, držati besedo in izpolniti obljubo; prepričanost o ponovnih rojstvih, pravičnosti, smislu življenja; prilagodljivost, prijateljstvo, dober odnos do ljudi Razumevanje drugega Samozaupanje, samožrtvovanje, samoobvladovanje, prizanesljivost; skromnost; sočutnost,pravičnost; sposobnost komuniciranja, sposobnost odpuščati; sposobnost lotiti se nove zadeve, narediti prvi korak, iti po novi poti, iniciativa; spoštovanje življenja; srčna dobrota; strpnost; simpatija Trdnost, vztrajnost, stanovitnost; toleranca Uresničiti nekaj; ubogljivost, sposobnost podrejanja; uvidevnost, vedrost, hvaležnost, pohvala/priznanje Vegetarijanstvo; vera v ozdravljenje, v zagotavljanje prehranjevanja; vzgoja, izobraženost Zaupanje; zavedanje smisla, namena življenja; zvestoba/vdanost; znati zbrano razglabljati, meditirati, poglobljeno razmišljati, moliti, izgovarjati mantre, postiti se, dojemati meditativno glasbo, pobožne pesmi, sveta besedila Zakaj te lastnosti ustvarjajo dobro karmo? Zato, ker imajo njihove vibracije frekvenco nižjo od 14 Hz in s tem tudi prispevajo k našemu zdravju. EVOLUCIJSKA KARMA Na svetu so ljudje, ki zmorejo poseči v podobo pokrajine z regulacijami rek, z umetnimi jezeri ipd., prav tako izven fizičnega sveta obstajajo drugi, ki zmorejo poseči v karmo posameznikov in narodov. Ko se prvič utelesimo kot človek, nimamo sočutja, moralne zavesti oziroma vesti, modrosti. Ravnamo nagonsko, podobno kot živali. Borimo se za preživetje in ne posvečamo pozornosti temu, če pri tem komu škodujemo, delamo krivico. Toda v procesu dolgotrajnega reinkarniranja lahko opazujemo med dvema življenjema, da je določeno dejanje v preteklosti povzročilo, da smo bili pozneje za to nagrajeni ali kaznovani. To se lahko zgodi tudi v enem in istem življenju. Velikokrat se moramo reinkarnirati, da bi se lahko razvilo sočutje in vest. V naslednjih reinkarnacijah vse manj in manj škodujemo drugim. Ljudje, ki danes živijo na našem planetu, se niso istočasno utelesili kot človek, ampak v razponu več sto tisoč let. To povzroča, da med nami živijo ljudje z absolutnim pomanjkanjem vesti, ki ubijajo druge zaradi nekaj bankovcev in sploh nimajo občutka, da bi bilo zaradi tega kaj narobe. Drugi poberejo na poti v parku polža in ga odnesejo v grmovje. Obstaja neka inteligenca ali pa obstajajo nekakšna nefizična bitja, ki spremljajo posameznika in si prizadevajo ustvariti situacije, zaradi katerih bi napredoval v svojem razvoju. V večini primerov ustvarja te situacije karma, ki si jo je posameznik sam ustvaril v preteklosti. Večina ljudi si je ustvarila veliko dobre in slabe karme vnaprej za veliko življenj. Lahko pa se zgodi, da se v zaporedju dogodkov posamezni deli karme nase ne navezujejo tako, da bi bil dosežen zaželen potreben učinek. Tu poseže vmes karma, ki si jo posameznik ni ustvaril sam, imenujemo jo evolucijska karma. Nastane situacija, na osnovi katere bi moral človek sklepati, da dela nekaj narobe. Dobi samo nekakšen namig, nekaj takega kot opomin. Če na nekaj takšnih opominov ne reagira, tedaj poseže karma bolj strogo. Navedimo primer iz že omenjene knjige Svet v nas. (Dr. Gina Cerminara: The World Within, New York 1957 – op. prev.) Neki človek je v nesreči izgubil nogo. Njegovo družino je zanimalo, če je imela ta nesreča karmično ozadje. Cayce je rekel v hipnozi, da je bila ta pohabljenost nujna v interesu njegove duhovne rasti ter da ni bil vzrok v tem, kar je delal v preteklosti. Lahko samo domnevamo, da je bil vzrok njegove poškodbe v preveliki samozavesti, da je previsoko cenil samega sebe, živel je v prepričanju, da se njemu ne more ničesar zgoditi, ter da je to stališče odigralo pomembno vlogo v dani situaciji. Tako mu je usoda dala svojo lekcijo. DOBRA KARMA NE POMENI SREČE, SLABA NE POMENI NESREČE Človek torej ustvarja fizične, čustvene in miselne energije, ki jih oddaja navzven proti drugim osebam ali skupinam oseb ali pa jih usmeri tudi proti živalim, stvarem, situacijam. Lahko jih pošilja tudi samemu sebi, če sovraži sam sebe, če ima občutke krivde ali pa obratno, če je samoljuben. Vse te energije se mu vračajo. Nekega dne bo odkril zarodek Boga v sebi. Stopil bo na duhovno pot, na koncu katere bo njegova misel nenehno osredotočena na ta zarodek, naj bo že to imenoval nirvana ali Sveti Duh, in potem bo nehal oddajati karkoli. Temeljil bo sam v sebi, kar ga ne bo oviralo, da ne bi hkrati živel sredi vsakdanjega življenja. To je v skladu z Biblijo: “Odnehajte in spoznajte, da sem jaz Bog.“ (Psalmi 46,11) Energije, ki se mu vračajo po zakonu karme, torej prihajajo k njemu od zunaj. To lahko nastopa v najrazličnejših oblikah: lahko se rodi zdrav ali kot pohabljenec, bister ali neumen, moder ali nespameten, v obupne razmere ali obratno ljubečim staršem, ki se mu dovolj posvečajo. Lahko odrašča v mirnem času ali med vojno in revolucijo, lahko ima zaposlitev, ki mu ustreza, lahko berači, lahko prekipeva od zdravja ali pa izgubi kakšen del svojega telesa. Lahko živi med ljudmi, ki ga cenijo ali med takimi, ki ga prezirajo. Lahko izgubi nekoga, ki ga je ljubil, lahko zadene milijon. Poleg karme prinaša človek na svet tudi svoj značaj, svoja stališča in reakcije. Z življenjskimi izkušnjami se značaj počasi spreminja. Zlasti bolezni in udarci usode ga prisilijo, da se zamisli nad seboj. Človek, ki je srečen in nima problemov, se preveč ne utruja s premišljevanjem. Tudi med življenji ima možnost, da znova presodi, kaj je v preteklem življenju naredil dobro ali slabo, in da pride do zaključka, da tega in tega ne bi smel storiti ali obratno kaj bi moral storiti. Tako se počasi bližamo k dovršenosti. Ta razvoj ni premočrten. Je valovit ali natančneje rečeno spiralen. Razvoj ne gre nikoli nazaj. Lahko pa se zgodi, da mu bo v nekem življenju del njegovega intelekta ali dosežene duhovne ravni prikrit, da bi hitreje napredoval v določeni smeri. To se bo dogajalo zlasti tedaj, če je zlorabljal svoje sposobnosti na rovaš drugih. Nekega dne bo dosegel popolnost in se bo prenehal uteleševati, zato ker mu fizični svet ne bo imel več ničesar ponuditi. Postane obrabljena pesem, ki tu in tam nekaj obljubi, vendar nikoli ne izpolni. Mladi bralci se verjetno ne bodo strinjali s takim naziranjem. Toda starejši ljudje, še posebno takšni, ki so imeli možnost pokukati v svoja prejšnja življenja, bodo razumeli, kaj želim s tem povedati. Namreč to, da predstavlja naš vidni svet dejansko vice, enega izmed krajev, kjer trpimo in se očiščujemo. Takim ljudem ne bo več do tega, da bi se spet utelesili. Vrnili se bodo k svojemu Očetu ali domov, v svoj Dom, po katerem so vedno hrepeneli. Ta razvoj traja menda pol milijona let. Našega občutka sreče ali nesreče ne določajo zunanje okoliščine, v katerih se znajdemo zaradi karmičnega delovanja, ampak način, kako nanje reagiramo. V eni in isti situaciji se lahko zgodi, da določen človek žvižga, medtem ko drugi obupuje. Med vojno sem živel tri leta v Berlinu in doživel približno 350 letalskih napadov. V nekaterih obdobjih sem videl tako rekoč vsak dan, da se je vrnilo na tisoče ljudi z dela, namesto svojega doma pa jih je pričakal kup ožganih razvalin. Njihovo trenutno premoženje se je v trenutku zmanjšalo na to, kar so imeli na sebi in kar so imeli v žepih. Nekateri so se samo nasmehnili in rekli: „Zdaj naj pa zame poskrbi država.“ Drugi so zblazneli zaradi izgube premoženja. Odpeljali so jih v psihiatrično ustanovo, kjer so jih poskušali pripeljati k pameti s klofutami in mrzlim tušem. Če jim to ni uspelo, so jim dajali cianovodik, zato ker drugače niso mogli obvladati priliva nadaljnjih prizadetih ljudi. Zakaj so nekateri ljudje tako slabo končali? Očitno so bili to ljudje, ki razen materialnega sveta niso poznali ničesar. Morda so celo izjavljali, da ne verjamejo v ničesar, česar ne morejo otipati. To so smatrali za zelo pametno. Niso pomislili na to, da takrat ko bodo zapuščali fizični svet, ne bo ničesar, po čemer bi lahko segli. Tako ni nič čudnega, da ti ljudje umirajo v obupu, brez vsake nade, kar ima močan vpliv na njihovo bivanje med dvema življenjema. Očitno so to tudi ljudje, ki niso nikoli slišali za reinkarnacijo ali pa ta ni postala njihovo notranje prepričanje. Če bi smatrali reinkarnacijo za nekaj samoumevnega, kakor v večini vzhodnih dežel, potem bi zagotovo pomislili na to, da so bili svoje dni že velikokrat premožni in mogočni in da so velikokrat umrli v veliki revščini. Bogastvo in revščino bi smatrali za faze svojega romanja skozi življenja. Bogastvu ne bi pripisovali tako velikega pomena. Izguba jih ne bi spravila iz tira. Ne bi bili tako navezani na premoženje, ali pa na kraj bivanja, na svoj položaj v družbi, na svoj narod, na svoje fizično telo. Na koncu tega razvoja je človek, ki je sposoben zapustiti fizični svet in pri tem komaj kaj več kot zavzdihniti ter se vanj spet vrniti in pri tem komaj kaj več kot zavzdihniti. Iz vsega tega je nemara dovolj očitno, da o kvaliteti življenja ne odloča karma, temveč način, kako reagiramo na življenjske situacije. Če si nekdo predstavlja pod dobro karmo, da bo npr. materialno preskrbljen in zdrav, potem to ni preveč dobra karma. Verjetno ga to zapelje tako, da bo močno navezan na imetje in to je predznak njegove nesreče v prihodnosti. Verjetno ga to zapelje, da bo preveč domišljav in samozavesten brez najmanjše ponižnosti. Če nekdo v tej utelesitvi „zadovoljno uživa“, potem pač ne napreduje. Toda tudi taka obdobja so potrebna, da bi se človek odpočil in si nabral novih moči za nadaljnje spopade. Nekatere smeri trdijo, da prihaja po šestih težavnih življenjih eno, ko nam bo usoda vsestransko naklonjena. Spet si bomo pridobili optimizem in veselje do življenja. Brž ko se bomo podali na duhovno pot, se bo izkazalo, da je bilo vse nadležno in težavno tukaj zato, da bi dojeli, zakaj živimo tukaj. Ljudje včasih rečejo, da če bi Bog obstajal, ne bi dovolil toliko trpljenja, kot ga je na svetu. Dnevna količina trpljenja je natančno tako velika, kakor količina najrazličnejših vrst krivic in slabih dejanj, ki jih zagrešijo ljudje. Ljudje se pritožujejo, da se morajo spopadati z ovirami in prenašati gorje, ki se zgrinja nanje v različnih oblikah. Če se ne bi zgrinjalo nanje, se ne bi zavedali zla, ki ga imajo sami v sebi. Ko ga bodo odstranili, se ne bo več zgrinjalo nanje. Če ne bi bilo zla v obliki bolezni in poškodb, bi ne bilo zdravnikov, medicinske znanosti, bolnišnic, zdravil in zdravstvenega zavarovanja. Če ne bi bilo zla v obliki nasilja, bi ne bilo zakonov, policije, sodišč, zaporov. Če ne bi bilo zla v obliki poplav, bi ne bilo nasipov, jezov, alarmnega sistema itd. Če ne bi bilo zla, bi ne bilo sploh ničesar. Na koncu svojega razvoja boste rekli, da je prav, da je svet tak, kakršen je. Nedvomno se boste na začetku trudili, da bi ga izboljšali, toda navsezadnje boste ugotovili, da se vse to dogaja samo zato, da bi se v vas samih kaj premaknilo naprej. Spravljeni s svetom in sami s seboj boste svet nekega dne definitivno zapustili, ne da bi se ozrli za seboj. Izredna lepota tega, kar vas čaka, se ne da opisati. Ljudje včasih tožijo nad slabo karmo in sprašujejo, kako bi se je znebili. Če imate slabo karmo, pomeni, da ste v preteklosti delali nekaj narobe. Velika verjetnost je tudi zdaj, da ravnate napačno. V prvi vrsti je treba definirati, kaj vas moti. Vam kdo dela krivico? Imate malo denarja? Ste bolni? Potem se to očitno dogaja zato, ker ste v preteklosti delali nekomu krivico na podoben način. Prav bi bilo, da do podrobnosti raziščete, ali nimate v sebi še vedno tendence, da delate komu krivico in mu škodite. Morda nikomur ne delate krivice samo zato, ker ste v položaju, ko to ni mogoče. Kako pa bi bilo, če bi dobili moč in oblast? Zamislite se nad tem. Ne gre samo za škodovanje ljudem, ampak tudi živalim. Določeno vlogo igra pri tem tudi uživanje mesa. Imate malo denarja? Niste koga okradli? Niste nagnjeni h goljufijam in lažem, če imate kaj od tega? Ali niste nagnjeni k temu, da mislite le sami nase in se ne ozirate na to, če vaše ravnanje prizadene koga drugega? Ste bolni? Vam je mar za zdravje drugih? Ne prizadenete drugih s svojimi besedami zaradi pomanjkanja prijaznosti? Ni vaša prijaznost le zaigrana? Ne uničujete svojega zdravja s kajenjem, alkoholom ali kako drugače? Trpite zaradi vojne ali revolucije? Veliko ljudi pravi, da so proti vojni in nasilju. Pri tem na primer nekoga sovražijo, celó drug narod, drugo raso, drug družbeni sloj. Spoznate jih po glasu, ko govorijo z neprijaznim tonom. Če sovražite ali imate le rahlo antipatijo proti kakršnikoli obliki izraženega življenja, potem boste soudeleženi v vojnah, revolucijah in pri nasilju, četudi se jih ne boste fizično udeležili. Potem se ne čudite, da se zgrinjajo tudi nad vas. Slaba karma se bo zgrinjala nad vas, dokler se ne spremenite. Dokler se ne spremenite, si boste ustvarjali slabo karmo tudi za prihodnost. Brž ko vas bo slaba karma prisilila, da bi dognali, kaj delate narobe in se znebili te slabe lastnosti, se bo prenehala zgrinjati nad vas. Slaba karma je torej z vidika vašega razvoja veliko boljša od dobre karme. Navsezadnje boste na svoje presenečenje ugotovili, da je vse dobro, s čemer se srečujemo v življenju. Vsekakor to drži, saj je vse to ustvaril Bog. Kaznuje nas to, kar smo zagrešili v preteklosti. Svojo usodo občutimo kot slabo, ne toliko zaradi nje same, ampak zato, ker ji nismo kos. KARMA, KI NAS DOHITI IN SIMBOLIČNA KARMA Iz prejšnjih navedb bi se dalo sklepati, da se karmi ne moremo izogniti. Vendar ni popolnoma tako. Če je nekdo npr. ubil deset ljudi, to ne pomeni avtomatično, da bo v prihodnosti desetkrat ubit. Zagotovo bo večkrat ubit, toda lahko se zgodi, da v intervalih med življenji, ko ima možnost opazovati daleč nazaj in tudi malo naprej, spozna, da s škodovanjem drugim škoduje tudi sebi, zato se v njem postopoma razvije sočutje in vest. Ta vest se med nadaljnjimi življenji v njem krepi in od nekega dne dalje doseže stanje, ko preneha z ubijanjem po svoji volji. Začne se izogibati temu, da bi škodoval drugim tako, kakor se izogibamo fizičnim poškodbam. Občutek krivde v njegovi podzavesti tako oslabi, da ne priteguje več k sebi takih situacij, v katerih bi bil lahko ubit. To je stanje, za katero veljajo naslednje besede iz Biblije: „Ne greši več in tvoji grehi ti bodo odpuščeni.“ (Ezekiel 18,21 in naprej ter 33) To ne pomeni, da nam bodo naenkrat odpuščeni vsi grehi, zato ker ni mogoče, da kot bi mignil prenehamo grešiti pri vseh vrstah grehov. Nekaj takega se lahko zgodi le med več sto utelesitvami. To pomeni, da če opustimo določeno vrsto greha, torej recimo umore, potem nam bodo pretekli umori odpuščeni. Če se držimo krščanskih pojmov, govorimo o „odpuščanju“. Če pa uporabljamo pojme iz mistike in višjih jog, govorimo o podzavestnem občutku krivde in njegovih učinkih. V praksi je to eno in isto. Obratno se lahko zgodi, da je umorjen človek, ki sploh ni nagnjen k nasilnim dejanjem in ima čut za občutke drugih. To pa je tako imenovana karma, ki nas dohiti. Človek se sicer ubijanju absolutno izogiba, toda v njegovi karmi je še ostanek, ki ni bil izravnan in tudi ne odpuščen. Približno tako, kot če pri avtu izključimo motor in se kolesa še nekaj časa vrtijo. V sedanjem času se pojavlja še t. i. simbolična karma, angleško „token karma“. Nekdo je npr. duhovno precej napredoval. Ima pa neizravnano karmo v tem smislu, da je svoje dni živel dvajset let v zakonu in svojo ženo večkrat prizadel in razžalil. V tem življenju spet živi z njo in ona zdaj dela enako njemu. Tako stanje mu onemogoča, da bi delal duhovno v korist drugih, npr. zato, ker ima njegova žena do take dejavnosti povsem odklonilen odnos. Ker se končuje obdobje Rib in se začenja obdobje Vodnarja, ko naj bi prišlo do velikih katastrof, delujejo vsa duhovna prizadevanja človeštva v tej smeri, da bi te pričakovane spremembe potekale z minimalnimi izgubami in ob maksimalnem duhovnem napredku. Iz tega razloga neka nefizična bitja zanj izravnajo del slabe karme ali pa to prestavijo na kasnejši čas, česar rezultat je, da mine moževa navezanost na ženo, ki temelji na podzavestnem občutku krivde. Zakonca se razideta in mož je tako osvobojen te zveze in na voljo za duhovno delo. Iz istega razloga so bili pokazani nekaterim mističnim smerem načini, kako je mogoče izničiti svojo slabo karmo, jo zmanjšati, jo razbliniti. Mednje sodijo tudi ritmične mantre, ki so jih poznali in si pridrževali to znanje do prvih desetletij tega stoletja le visoki duhovniki nekaterih mističnih šol. Poučujejo jih v samostanu Summit University v mestecu Corwin Springs v državi Montana 59030, ZDA. V Češki republiki jih je poučeval avtor te knjige (op. prev.). VPRAŠANJE KRIVDE Danes se lahko pravzaprav v vsakem mestu vpišemo v tečaj joge ali se vključimo v kakšno skupino, kjer se učijo meditacije. Smisel meditacije je upočasniti tok misli in jih skoraj ustaviti. Tako nam uspe doseči mir in spokojnost v sebi, pri čemer se zelo spočijemo in osvežimo. Gre za tako globok mir, da ga vsakdanji človek ni nikoli doživel. Nekateri lahko celo popolnoma ustavijo svoje mišljenje. Večina ljudi misli, da bi bili nezavestni ali mrtvi, če bi se ustavilo njihovo mišljenje. Res je ravno obratno. Naša pozornost je popolnoma čuječa, misel je jasna, zbrana. Gre za osvoboditev od misli, ki se večino časa ukvarjajo s tem, kar hočejo same. Tako predstavljajo neskončen vir nemira. Mnogo ljudi niti ne ve, da se da mišljenje obvladati. Toda če bi nam uspelo le mehansko zaustaviti mišljenje, ne bi mogli dolgo vztrajati v tem stanju. Začeli bi se dolgočasiti in misel bi si takoj našla kakšno temo za premišljevanje. Da bi dosegli želeno stanje, bi morali pred meditacijo poslušati meditacijsko glasbo, zreti v sliko, ki je napravila na nas globok vtis, si prebrati odlomek iz biblije ali iz druge knjige, ki bi nam dala inspiracijo, ali moliti, v kolikor to znamo. Cilj vsega tega je doseči vzdušje svetosti, v katerem najdemo neskončno uteho in nas popolnoma prevzame. V takem vzdušju je vsaka misel nesmiselna in motilna. V takem stanju se da vztrajati zelo dolgo. V njem se prebuja intuicija in razumevanje vsega, kar obstaja. Pogoj za to je vsaj eno duhovno doživetje v življenju. Ta faza meditacije se imenuje kontemplacija. Če torej prehajamo iz meditacije v kontemplacijo, čutimo, da s svojo zavestjo zapuščamo ne le sebe kot fizično enoto, ampak tudi kot ločeno duhovno enoto. Vendar smo to vseskozi mi in naša zavest. Pogrezamo se v vibracije, ki prehajajo skozi naravo tako, da segajo onkraj obzorja in očitno tudi polnijo vesolje. To je naša Kristusova zavest, zavest našega Nadjaza, zarodek Boga v nas. Čutimo, da se v tem stanju spajamo z vsem, z vsem vidnim svetom, ki obsega vsa človeška bitja ne glede na to, kako dobra ali manj dobra so v svoji nižji človeški naravi. Smo le seženj stran od stanja, kjer izginjata prostor in čas. Vidimo, da je ločenost človeka od človeka samo navidezna in začasna. Iz tega izhaja, da pomeni ljubezen oziroma sovraštvo, ki ju pošljemo nekomu, opustitev te ravni vsebivanja. Pomeni, da se pogreznemo v stanje ločenosti, kjer obstaja razlika med jaz in ti. Če v tem stanju odpošljemo nekomu neko energijo, bodisi blagodejno bodisi uničevalno, pa naj bo to že na mentalni oziroma miselni ravni (razumevanje, laž, prevara), ali čustveni (simpatija, sovraštvo, jeza) ali fizični ravni (usluga, fizičen ali verbalen napad), tudi nas same avtomatično zadene ta energija po ovinku. Takšne energije so po svojem bistvu tuje Kristusovi zavesti, po svoji vibraciji pregrobe, po svoji orientaciji zmotne, zato ker na svetu ne obstaja bitje, ki bi ne bilo v svoji notranjosti del nas samih. Iz tega izhaja, da ne moremo človeško osrečiti ali prizadeti nekoga, ne da bi s tem v končni posledici osrečili ali prizadeli sami sebe. Gre le za to razliko, da tukaj prihaja do določenega časovnega zamika verjetno tako, kakor če odklonimo nihalo in se to vrne nato v prvotno lego. Časovni zamik povzročajo nizke vibracije in energije, ki se gibljejo v prostoru in času. Ves ta mehanizem imenujemo zakon karme. Tam, kjer se končujeta čas in prostor, se konča karma. Ko prehajamo skozi stotine življenj, je prvi znak, da smo si v svoji zavesti (ali nadzavesti ali podzavesti) ohranili spomin na dogodke, do katerih je prišlo zaradi delovanja karme, moralna zavest oziroma vest. Brez karme se ne bi razvijali. Sreča in nesreča nas učita premišljevati, silita nas, da se zavemo samega sebe, svojega značaja in reakcij ter reakcij drugih. Učita nas razumevanja in sočutja do drugih. Vsak majhen korak na tej poti zazna naša podzavest, naš značaj. Naš značaj, stališča in reakcije tvorijo skupaj z doseženo duhovno ravnijo naše „eterično telo“. Le-to vsebuje rezultate naših izkušenj iz reinkarnacij v več deset in več sto tisočih letih. Nobena malenkost ni izgubljena. V novo utelesitev si pa ne prinašamo spomina na to, kaj se je konkretno zgodilo. Če bi se lahko spomnili samo ene edine utelesitve iz preteklosti, tega psihično ne bi prenesli. To bi ohromilo naš pogum in tudi voljo do življenja, jo oslabilo ter bi postalo zavora za nadaljnji razvoj. Če bi bil naš značaj še tako dober, se lahko zgodi, da naredimo nekaj, kar potem obžalujemo. Recimo, da nekoga prizadenemo. Kakšne možnosti nam potem ostanejo? Krščanski očetje so izločili iz biblije vse, kar zadeva reinkarnacijo in karmo, zato so morali dati vernikom namesto tega nekakšno nadomestilo. Če me karma ne prisili, da nekaj poravnam, če je le eno življenje in potem vice, pekel ali nebesa, kako lahko popravim, če sem kaj zagrešil, če ta človek npr. ni dosegljiv, če se z njim ne morem sporazumeti, četudi bi to poskusil, če gre za nekaj, kar se ne da več popraviti. Krščanstvo je to rešilo tako, da je Jezusa proglasilo za odrešenika, ki je s svojo smrtjo na križu vzel nase vse naše grehe, če verujemo vanj in bomo sledili njegovi poti. Ta rešitev je za mnogo ljudi zelo udobna. Preprosto izjavijo, da verujejo Vanj. Vprašanje je, kaj si pod tem predstavljajo. „Verovati“ pomeni doživeti Kristusa v sebi, imeti duhovno doživetje. Toda nekaj takega se ne dogaja po naročilu. Slediti mu, mar to pomeni ne več grešiti? Nihče ne more postati na hitro popoln. To je naloga za stotine utelesitev. Toda večina ljudi se v to ne poglablja in ne razmišlja o tem. Dalje je cerkev ljudem ponudila spoved. Človeku je vendar lažje, če se lahko komu zaupa in ta ne bo zlorabil njegovega zaupanja. Potem prejme „odrešenje“ tako, da zmoli dvajset Očenašev itd. Veliko ljudi si potem sugerira, da so bili očiščeni, in čez nekaj časa morda spet grešijo naprej. Enako velja za odpustke. Trditev, da je Jezus umrl za naše grehe, kljub temu igra skupaj s spovedjo in odpustki v krščanstvu pomembno vlogo. Gre za protiutež trditvi, da je človek grešno bitje; da je bil zahvaljujoč izvirnemu grehu grešen prej, preden se je rodil; da med svojim življenjem zagreši neskončno število grehov; da ga Bog opazuje in si vse zapisuje. Gre za pravcati sistem zasužnjenja človeka od rojstva do smrti. V preteklosti se je to izkazovalo najbolj drastično v zvezi s problematiko ljubezenskih odnosov. Nekdanja družbena ureditev ni bila v stanju preskrbeti mater in otrok, ki nimajo očeta, zato so proglasili spočetje izven zakona, nezakonsko ali pred zakonom za velik greh. Pri tem pa je vendar Bog sam obdaroval človeka z željo po življenjskem partnerju, in je vedel zdavnaj pred njegovim rojstvom, da mu je s tem v določenih okoliščinah nenavadno zakompliciral življenje, ter da mu vedno ne bo uspelo uskladiti svojih potreb za intimno sožitje z nekom z nazori družbe, sredi katere živi. Narava ima svoja sredstva, kako prisiliti človeka k določeni meri samoobvladovanja. Od nekdaj so bili to otroci in nujna skrb zanje. Ko so iznašli različne zaščite, se je pojavil AIDS. Vedno so se pojavljali očetje, ki so bili nagnjeni k temu, da bi pobegnili pred svojo odgovornostjo. Gre tako za odgovornost do matere, za katero mora nekdo skrbeti določen čas, kot tudi do otroka, za katerega je treba skrbeti precej dolgo. Če kakšen oče misli, da bo pred tem pobegnil, ne bo pobegnil daleč. V naslednjem življenju se bo rodil kot ženska, ki bo zanosila v podobnih pogojih in pripeljala na svet otroka zato, da bi v polni meri občutil na lastni koži, kako je to. Če bi Jezus resnično za nas odstranil vse grehe in nas po zakonu karme ne bi doletelo nič od tega, „kar smo storili kateremu izmed teh mojih najmanjših bratov“, potem se ne bi nikoli naučili razumevanja in sočutja do drugih, sploh se ne bi izoblikovali naša vest in obzirnost. Celoten smisel tega pripovedovanja o odrešenju in spovedi je samo v tem, da se lahko ljudje znebijo občutka krivde, čeprav ne same krivde. Vendar pa tudi to ni zastonj. Plačajo s tem, da ostanejo priklenjeni na neko cerkev in njene dogme. Kaj bi torej morali ukreniti, če smo nekoga prizadeli in nas to teži? Najprej si moramo razjasniti, ali se je to zgodilo zaradi našega hudobnega naklepa ali iz malomarnosti. Ljudje se včasih počutijo krive za nekaj, za kar niso odgovorni. Lahko imajo nezaveden kompleks krivde, ki je nastal zaradi nekih dogodkov v njihovi mladosti ali med odraščanjem. Takšen človek bi se moral ukvarjati s psihoanalizo ali se posvetovati s kakšnim psihologom in se znebiti takega kompleksa. Nesmiselno samoobtoževanje je negativna značajska poteza in predstavlja znatno oviro na duhovni poti. Če smo nekoga prizadeli nenamerno in zaradi nepazljivosti, bi mu to morali poskusiti razložiti, se mu morda formalno opravičiti ali ga tudi do določene mere odškodovati, odvisno od primera. Toda v sebi moramo zavrniti občutek krivde ali očitke ali vznemirjenost, če smo imeli čiste namene. Tak dogodek popolnoma jasno kaže, da je šlo za karmo tega človeka. Če pa gre za krivdo na naši strani, moramo najprej analizirati, zakaj smo to storili. Zaradi navala jeze? Pravimo, da je jeza želja, ki je naletela na oviro. Ne bi smeli imeti nobene tako vztrajne želje, da bi iz nje nastala jeza. Smo to storili zaradi sovraštva? Sovraštvo pogosto izvira iz strahu. Zakaj bi koga sovražili, če se ga ne bi bali? Analizirajmo ta strah. Česa se bojimo, če smo nesmrtni. Saj karma deluje nezmotljivo. Nihče ne bo zapustil tega planeta, dokler ne plača zadnjega beliča. Smo to storili iz zavisti? Z zavistjo vendar ne bomo dosegli tega, kar drugemu zavidamo, itd. Kratko malo analizirajmo celotno situacijo in se poskusimo zavarovati v prihodnje, da se kaj takega ne bi ponovno zgodilo. Če nas bo kakšen dogodek poučil o resnici, če boste ugotovili, kako napačno stališče ste zastopali, potem bo ves ta vaš „greh“ neprecenljive vrednosti za vaše nadaljnje življenje in bi morali biti veseli, da se je zgodil, četudi predstavlja dolg, ki ga bo treba nekoč odplačati. V naslednjem koraku je potrebno popraviti tisto, kar se še da popraviti in ne takoj prositi Boga Očeta, da bi nam odpustil. Poskusimo popraviti napako, s katero smo nekoga prizadeli. Poiščimo način za popravo napake na tisti ravni, na kateri je nastala, to je na fizični, čustveni ali mentalni ravni. Morda lahko poravnamo spor s tem človekom, nadomestimo škodo ali izgubo. Nadomestilo z denarjem je nekaj najslabšega, kar lahko storite. Lahko poskusite zadevo popraviti tako, da nekaj napravite zanj, četudi brez njegove vednosti. Pogoj za to je, da bi se morali informirati, v kakšnih razmerah živi in kakšne probleme ima. Drugemu ne morete učinkovito pomagati, če ga ne boste razumeli. Kljub temu se lahko zgodi, da vas bo v tem življenju še naprej sovražil. Toda ko bo zapustil svoje telo in sprevidel, koliko truda ste vložili v prizadevanje, da bi popravili svojo napako, ga bo sovraštvo minilo. S tem prizadevanjem boste popravili del slabe karme, ki ste si jo nakopali. Zadnji primer pa je tak, ko na tem svetu ne morete popraviti tega, kar ste pokvarili. Tisti človek ni dosegljiv. Potem v svojih molitvah prosite Boga ali Jezusa ali drugo bitje, do katerega imate najbolj oseben notranji odnos, naj vam odpusti. Če je prizadeti jezno reagiral ali se odzval na kakšen drug neprimeren način, molite tudi zanj, zato ker si s tem tudi on dela slabo karmo. Ne molite neposredno k njemu, zato ker bi ga s tem priklepali nase in mu oteževali njegovo pot zunaj fizičnega sveta. Če vam bo Bog vsaj delno odpustil, bo prešlo to odpuščanje v Nadjaz prizadetega in boste to občutili kot veliko olajšanje. Če pa gre za globok konflikt med vami in prizadetim, kar se dogaja posebno v družinskih odnosih, molite tudi zase in zanj, ko nekoč v preteklosti oba nista ravnala pravilno, tako da je zdaj prišlo do konfliktne situacije. Če ste si prizadevali popraviti svoje slabo dejanje z molitvami, boste dobili nekega dne občutek, da ste napravili to, kar je bilo mogoče. Nato zaključite celotno zadevo in na vse skupaj pozabite. V kolikor niste popravili vsega svojega slabega dejanja, vas bo preostala uničujoča energija napadla enkrat v prihodnosti, in do tega bo prišlo v situaciji, ki bo zelo podobna tej, v kateri ste sami zagrešili napako. Sprijaznite se s tem in si s tem več ne belite glave. Če se boste še naprej mučili in po nepotrebnem nekoristno vztrajali pri tej zadevi, boste spet ustvarjali negativne energije, katerim se boste morali zoperstaviti v prihodnosti. ZAKON USMILJENJA Če želite, da vam bo odpuščeno, morate za to zaprositi in odpustiti vsem, ki so se pregrešili nad vami. Vselej je vendarle obstajal še en način, na katerega opozarjajo besede iz Biblije: „Prosite in vam bo dano ...“ (Matej 7,7 in Luka 11,9). To pomeni prositi Boga za odpuščanje. Taka prošnja je lahko učinkovita, če prosimo s popolnim spoštovanjem do Njega, s popolnim zaupanjem in ljubeznijo do Njega. Če prosimo iz globin svojega bitja, približno tako, kot če bi bili v potapljajočem se čolnu na morju, in klicali Boga na pomoč, zato ker tu druge pomoči ni. Lahko kličemo na glas ali v mislih. Predstavljati bi si morali, kako Bog z neba k nam izteguje roke in nam pomaga. Treba bi bilo, da bi molili zase ne samo v zvezi s sedanjim položajem, ki ga ne moremo obvladati, ampak tudi zase v preteklosti, ko smo nekoč morali kaj zagrešiti, tako da je ta položaj sploh nastal. Če pa so nas k storitvi dejanja sprovocirali, ali je bilo storjeno kot reakcija na dejanje, s katerim nas je kdo prizadel, potem je treba moliti tudi za tega človeka. Z nami je karmično povezan, s svojim dejanjem si dela slabo karmo in pogoj za medsebojno spravo je, da bi bilo odpuščeno tudi njemu. Navedimo spet vsaj en primer. Gre za pripoved, ki nam jo je zapustil psiholog Noel Langley, ki je študiral zapiske Edgarja Cayceja in jih objavil v svoji knjigi EDGAR CAYCE ON REINCARNATION (Edgar Cayce o reinkarnaciji), ki je izšla leta 1967 [62]. Osrednji lik je mladi mož po imenu Anthony Hollis. Že na univerzi se je zaljubil v dekle, ki si je naposled vzela drugega. Zaradi tega je bil zelo nesrečen, od začetka je imel občutek, da spadata skupaj. In tako se je odločil, da poišče Edgarja Cayceja. Ta mu je rekel, da bi moral biti vesel, da se je tako izteklo. Dekle je bilo v preteklosti dvakrat njegova žena in dvakrat se ni dobro izteklo. Vedno mu je postala nezvesta in sta se ločila. Pred našim štetjem sta živela na primer v Egiptu in tam mu je pobegnila celo z istim prijateljem kot sedaj. Cayce ni povedal dosti podrobnosti, toda iz njegovih namigov se je dalo razbrati, da je njuno sožitje vedno pripeljalo do nasilja in se tragično končalo. Hollis je dolgo premišljeval o tem, kar je zvedel pri Cayceju. Jasno mu je bilo, da bi bilo treba enkrat za vselej zaključiti s tem problemom. To dekle ga je stoletja iz nekega razloga privlačilo, toda bilo je očitno, da on ni preveč privlačil nje. Bilo bi nujno potrebno, da to vez prekine, toda brez grenkobe, brez sovraštva, brez občutka prizadetosti, zato ker bi vsi ti občutki ustvarili novo vez, ki bi ju v prihodnosti spet združila. Zato si je Hollis znova in znova ponavljal, da ji odpušča vse, kar se je v preteklosti zgodilo med njima, ter da ji želi, da bi s svojim možem in otroki dobro in srečno živela. Oženil se je in celoten dogodek z univerze je utonil v pozabo. Leta 1944 je bil vpoklican v aktivno vojaško službo in kot častnika so ga poslali na urjenje v Virginijo. Nekega dne je pogoltnil slivovo koščico, ki se mu je tako trdno zataknila v požiralniku, da bi se lahko zadušil. Morali so ga odpeljati v bolnišnico, da bi mu jo lahko potegnili ven. Čez čas je pozabil na to. Toda ko je bil z garnizijo v Angliji, tik pred izkrcanjem v Franciji, mu je pri jedi spet obtičal v požiralniku hrustanec, ki je bil v mesu. Spet je bilo stanje tako resno, da so mu ga morali odstraniti v bolnišnici. Takoj je spoznal, da sta oba primera, ko se je dušil, očitno nekako povezana, lahko bi bila karmična. Hotel se je odpeljati v Ameriko k Cayceju, da bi ugotovil, kaj tiči za tem. Vendar ni mogel zapustiti enote, in ko se mu je podoben nesrečen pripetljaj zgodil še tretjič med bivanjem v Nemčiji, je bil Cayce že mrtev. Tokrat se je dušil zaradi koščka kosti, ki je bil v dušenem mesu. Hollisu je postajalo jasno, da mu grozi nekakšna nevarnost, da se primeri dušenja ponavljajo in da so čedalje resnejši. Vendar si ni znal pomagati, ni vedel za kakšno ozadje gre in kaj bi ukrenil v zvezi s tem. Ko se je vrnil v ZDA, je kosil s prijateljem v New Yorku in med jedjo se mu je zataknila v grlu piščančja kost. Odpeljali so ga v bolnišnico, kjer se ga je lotil neki neizkušeni zdravnik, ki je izgubil ogromno časa s tem, da je na njem izvajal preiskavo z barijem, misleč, da ima ta dušitev nekakšne psihične vzroke. Ko so ga končno vozili v operacijsko dvorano, je bil Hollis skoraj v nezavesti. Medtem ko so mu dajali kisik in lokalno anestezijo, je nenadoma zagledal pred seboj neznan obraz z neurejenimi zlepljenimi umazano rumenimi lasmi. Obraz je bil poln maščevalnosti in gneva. Čutil je, kakor da bi njegova zavest padala vedno globlje v njegovo podzavest, dokler se ni znašla v telesu nekega drugega človeka. V tem trenutku je ugotovil, da je ta obraz njegov lasten obraz nekdaj v preteklosti. Glede na to, kar je videl okrog sebe, je sklepal, da se nahaja nekje v Skandinaviji, morda pred desetimi stoletji nazaj. Pred njim je stalo mlado dekle. Bil je ves žalosten in hkrati besen, pahnjen v stanje morilske jeze. Vedel je, da je to dekle njegova žena in da mu je bila nezvesta. Nič drugega ni dojel. V tem trenutku, ko se je to dogajalo, je njegov zaupni prijatelj, ki se je tačas zadrževal v San Franciscu, videl v sanjah povsem enak obraz. Nekaj mu je reklo, da ima to neko zvezo s Hollisom. Videl ga je, kako je prikovan k steni v zaporniški celici. Tam je bilo tako prikovanih še več umazanih, razmršenih mož v capah. Sanje so bile tako žive, da je prijatelj telefoniral Hollisu takoj naslednji dan zjutraj. Iz njunega pogovora je izhajalo, da sta videla oba en in isti obraz. Hollis je začel podrobno prebirati poročilo, ki ga je dobil od Cayceja v zvezi s svojo preteklostjo. V njem ni našel nič takega, kar bi pojasnjevalo, kdo je bil človek z umazano rumenimi lasmi in kaj se je takrat zgodilo. Vendar pa je bilo poudarjeno, da je imel vzkipljiv značaj, ki ga včasih ni znal obvladati. Cayce je kakor vedno v hipnozi zelo taktno izpovedal, da si je Hollis na ta način ustvaril celo vrsto karmičnih dolgov, ki do sedaj niso bili poravnani. Caycejevo poročilo je močno poudarjalo, da bi moral Hollis opustiti načelo „oko za oko“, ki se ga je pogosto držal. Moral bi se naučiti odpuščati, moliti za tiste, ki so ga prizadeli, in ne pomišljati na povračilo in se jeziti. Hollis se je tako znašel pred problemom, da bi sedaj kot mladenič dvajsetega stoletja, obračunal s sovraštvom, ki ga je nosil v svoji podzavesti očitno tisoč let, uperjenim proti Norvežanki iz rodu Vikingov (dejansko gre za Nordijko iz današnje Norveške, ker so Norvežani šele potomci Vikingov – op. prev.). Čez en teden je imel spet tiste grozljive sanje. Bila je le ta razlika, da je sedaj nastopala ta ženska v podobi dekleta, od katere je dobil na univerzi košarico. Sanjal je, da jo grozljivo in vztrajno davi. Na meji med sanjami nekoga, ki ni zagrešil nobenega zločina, in ponovnim doživljanjem človeka izpred tisoč let, ki je očitno zadavil svojo ženo, je začel v poltransu kar se dá prizadevno moliti. Molil je zelo predano in ponižno. Molil je k „našemu Očetu z vsem mišljenjem in z vso močjo“, z vero v Božjo dobroto, da bi mu dal moč odpustiti ženski, ki jo je davil, in da bi ji tudi Bog odpustil njeno prešuštvo. Molil je zase, ker se ni zmogel obvladati, in jo je zaradi tega zadavil do smrti.Vsakdo, ki se je dobesedno »primolil« nazaj v življenje iz svoje smrtne postelje, bo potrdil, da taka molitev, v katero vložite vse, po določenem času ustvari energijo, ki vas obvaruje pred nevarnostjo, ki vam grozi. Ko se je Hollis naslednjega dne zjutraj prebudil, je čutil, da se je znebil velikega bremena. Zavladal je globok mir, ki ga prej ni doživel. V tej globoki harmoniji je vztrajal nekaj dni. Zavedel se je, da je s svojimi molitvami očitno popravil to, kar je zagrešil v preteklosti. Ne da bi se tega kdaj zavedal, je nosil v svoji podzavesti občutek krivde, zaradi katerega je občutil življenje kot nekaj neveselega, morda tudi nesmiselnega. Zdrznil se je ob misli, da ubiti nekoga zaradi ljubosumja ali ubiti nekoga na primer zaradi denarja s karmičnega vidika ni ista stvar. Za smrt nas doleti karmično spet smrt. Toda on ni bil ubit zaradi svojega zločina. Mučili so ga ponavljajoči napadi dušenja, kakor da bi mu hotel Bog namigniti, da obstaja način, kako preprečiti karmično povračilo. Seveda pa še vedno ni bilo nobenega dokaza o tem, da se je resnično znebil svojega karmičnega dolga. Šlo je za dolg, ki ga je nosil s seboj tisoč let kot kamen, privezan okoli vratu. Tako je bilo vse do trenutka, ko je v njegovem stanovanju zazvonil telefon in se je oglasila tista, ki je bila njegova žrtev iz sanj. Bila je njegova nekdanja ljubezen z univerze. Dolgo je že od tega, ko se je spet ločila in se zatem ponovno poročila. Vendar je tudi njen drugi zakon razpadel. Sedaj je bila razmeroma bogata in je s svojimi otroki križarila na luksuznih ladjah po vsem svetu, toda obupno nesrečna z občutkom, da nima polnega življenja. Iz razloga, ki si ga ni znala pojasniti, je začela nenadoma misliti na Hollisa, ko je njena ladja pristala v New Yorku. Mislila je nanj in pekla jo je vest zaradi načina, kako mu je dala košarico. Prizadevala si je to popraviti, zato ga je poklicala. Rekla je: „Upam, da ste mi medtem odpustili? Do vas sem se obnašala tako sramotno.“ Hollis se je na to odzval z globokim občutkom hvaležnosti, zato ker so mu njene besede prinesle olajšanje in ga osvobodile negotovosti. Že to, da ga je poklicala, je očitno pomenilo, da mu je tudi ona odpustila. Zato ji je zagotovil, da ji je medtem več kot tisočkrat odpustil. S tem stavkom je prišlo do karmične izravnave pri njiju obeh. Izničila se je karma, ki ju je obremenjevala več kot tisoč let. Kaj bi se zgodilo, če Hollis ne bi našel načina, kako poravnati svojo krivdo? Dušitve bi se ponavljale tako dolgo, dokler se ne bi zadavil. Silo, ki ga je zasledovala in ga hotela ubiti, je nekoč ustvaril sam. Dejstvo je, da ga je to dekle zavrnilo in mu prihranilo zaplete v zvezi z zakonom in njeno novo nezvestobo, ki bi jo moral spet prenašati, vendar mu s tem na noben način ni odvzela njegovega karmičnega dolga iz preteklosti. Lahko se vprašamo, zakaj je prihajalo znova in znova do dušitev in nikoli do popolne zadušitve, ko pa je svojo ženo nedvomno zadavil. To je bilo tako zato, ker je nosila pri tem tudi ona svoj delež krivde s svojo nezvestobo. To je bila olajševalna okoliščina. Na srečo so stoletja, ko se je spoprijemal s tem problemom, povzročila, da se je njegov odnos do tega dekleta spremenil. Poleg tega mu je Cayce razložil ozadje njune medsebojne tragedije in Hollis je tako zelo spremenil svoje stališče, da do nje ni čutil nobene mržnje in ji ni želel nič slabega. Vse to je delovalo njemu v korist. V trenutku, ko je iz njegovega srca izginil užaljen ponos in bes ter je izpuhtela nečimrnost, so izginili vsi zapleti, ki so bili s tem v zvezi, on pa je naredil izpit, ki ga je predenj postavilo življenje. KAKO SI USTVARITI NAJBOLJŠO MOŽNO USODO Dovolite, da skrite sile rešijo probleme za vas Ker sedaj vemo, kako nastajajo karmične sile in kako povratno delujejo na nas, se bo gotovo vsakdo vprašal, kako se da urediti, da bi si ustvarili kar najboljšo usodo za prihodnost. Ljudska modrost pravi: če se dolgo spoprijemaš z nekim problemom, ki te močno obremenjuje in ga nisi sposoben razrešiti, poišči nekoga, ki mu gre še slabše in mu poskušaj pomagati, ne da bi pričakoval za to poplačila ali hvaležnosti. Prisluhnimo izkušnjam Američana Napoleona Hilla, ki jih je opisal v svoji knjigi GROW RICH WITH PEACE OF MIND (Mirnih misli do bogastva) [59]. Pred nekaj desetletji ga je doletela velika življenjska kriza. Podal se je v nekaj, kar je pozneje označil kot pustolovščino, ki se ni dobro končala. To ga ni uničilo samo finančno, ampak tudi psihično. Bil je povsem na tleh. Ni vedel, ne kod ne kam, ni vedel, kaj bi sam s seboj. Zato se je odločil, da bo odšel zelo daleč in nekje v svetu začel povsem od začetka. Potreboval bi nekoga, ki bi mu pomagal, če že ne drugače, vsaj tako, da bi mu dal duševno podporo. Vendar tu ni bilo nobenega takega človeka. Na svojem begu je prispel vse do mesta Atlanta v državi Georgia. Po naključju je tam živel njegov nekdanji prijatelj. Obiskal ga je. Ime mu je bilo Mark Wooding. Pravkar je odprl restavracijo. Oprema restavracije in vse priprave v zvezi s tem so požrle veliko denarja, zato si je Mark, kakor je navada v Ameriki, za to izposodil lepo vsoto denarja. Vendar je izračunal, da bi lahko svoje dolgove hitro odplačal. Restavracija se je nahajala v poslovni četrti Atlante in tako so imeli opoldne dovolj gostov. Res pa to ni prinašalo kaj dosti denarja. Američani ne kosijo kakor mi, pojedo rajši nekoliko obilnejšo malico, ki si jo pogosto pustijo prinesti v ličnih posodicah na delovno mesto. Malokdo zaide v restavracijo. Američani, ki prihajajo v našo deželo poslovno, so pogosto presenečeni, ko njihovi češki poslovni partnerji opoldne prekinejo delo in gredo na kosilo. Kadar so v Ameriki pomembna poslovna pogajanja, se pogajajo tako dolgo, dokler ne zaključijo dela, čeprav se potem kosi na primer šele ob petih. Tako je Mark polagal velike upe na večerje, zato ker je pri Američanih večerja glavni obrok, ko se radi pošteno nasitijo in radi dobro plačajo za dobro jedačo. Vendar se je Mark prav pri tem strašansko uštel. Zvečer je bila njegova restavracija prazna. Prazna je bila zato, ker je večina podjetij in tovarn v okolici popoldne končala z delom in ljudje so se odpeljali na svoje domove. Zato so bile ulice zvečer povsem prazne in brez ljudi. V poslovni četrti stanuje malo ljudi, stanovanja so tam predraga, in tako se vsi odpeljejo v cenejša predmestja. Hrana za večerjo, ki jo je Mark skuhal prvi dan, je ostala in je ni prodal, zato ker je bilo v četrti mirno in tiho kot na pokopališču. Njegovi izračuni, da bo tako in tako hitro odplačal svoje dolgove, se niso izšli, vsi načrti so se podrli. Tudi sam je bil blizu živčnega zloma, ker je bil pred finančnim polomom. V tem težkem času se je pojavil Napoleon Hill, ki je bil na begu sam pred seboj. Bil je obupan zaradi lastnega položaja, v katerem se je znašel in ki je bil po njegovem mnenju nerešljiv. Poslušal je Markovo pripovedovanje in sam sebe vprašal, kdo je na slabšem: on ali Mark? Ob tem se je spomnil nasveta, ki ga je nekoč slišal: če nisi zmožen pomagati sam sebi, poskusi pomagati nekomu, ki je še na slabšem. Nekaj v njem je povzročilo, da se je takoj oprijel te misli. Kako pomagati Marku? Dvorana je bila prekrasna, skoraj luksuzno opremljena. Za vogalom je bila postaja metroja in takoj zraven veliko parkirišče. Hrana je bila odlična. Toda kako sem privabiti goste? Tedaj je dobil idejo, da bi lahko poskusil organizirati v tej dvorani predavanja, ki jih je prej uspešno organiziral v drugih mestih. Na njih je obravnaval teme o poslovni uspešnosti, kako pravilno ravnati z ljudmi, kakšno stališče zavzeti do življenjskih problemov, da bi ti postali rešljivi. Lahko bi združil vse teme v tako zaporedje, da bi iz tega nastal tečaj. Prišlo mu je na misel, da bi te tečaje organiziral zastonj in da bi se jih lahko udeležil vsakdo, kdor bi prišel na večerjo ter potem ostal na predavanju. O tem se je pogovarjal z Markom, ki se je bil pripravljen lotiti česarkoli. Naposled sta dala v časopis oglas, da bo potekal tečaj, natiskati sta dala tudi letake, ki sta jih poslala vsem okoliškim podjetjem. Takoj prvi večer sta morala zavrniti več ljudi, ker jih ni šlo toliko v dvorano. Niti v naslednjih dneh se ni nikoli zgodilo, da bi dvorana zadostovala za vse udeležence. Jedilnica je bila nenehno nabito polna in večerja je postala glavni vir Markovih dohodkov, zato je lahko začel brez težav odplačevati svoje dolgove. Preprečila sta katastrofo. Hill je v drugih mestih pobiral vstopnino. Vendar pa se je tu temu odrekel. Predvsem je videl to, da je potrebno pomagati prijatelju. Razen tega je bil v popolnoma drugem delu ZDA, kjer ni nikoli prej živel. Vedel je, da se navade in nazori ljudi med vzhodom in zahodom, med severom in jugom zelo razlikujejo. Prav lahko bi se zgodilo, da bi tu naletel na nerazumevanje, glede na to, kako je razlagal svojo življenjsko filozofijo. Vendar je bil tu še en razlog, zakaj ni hotel s tem služiti denarja. Bil je mnogo pomembnejši. Čutil je, da je njegova depresija minila in da se naenkrat počuti zelo dobro. Ni vedel zakaj. Poskusimo razumeti ta pojav. Zagotovo se vam je v življenju zgodilo, da ste imeli za seboj nekaj uspehov ali obratno nekaj neuspehov. Če imamo smolo, če nam nič ne uspeva, potem nam vnema popušča. Vse manj se česa lotevamo. Ko se drug za drugim vrstijo porazi, smo povsem na tleh, izgubljamo upanje, pojavljajo se depresije in postajamo vse bolj pasivni. Obratno pa, če doživljamo uspeh za uspehom, potem to spodbuja našo aktivnost, naše ideje, željo po delu, optimizem. Kakor da bi sedeli na jadrnici in bi nas veter nenehno gnal v pravo smer. Na kratko lahko rečemo: vsak uspeh nam krepi voljo, vsak neuspeh jo slabi. Napoleon Hill je postal zaradi vrste porazov popolnoma pasiven in obupan. Ni imel več ne moči ne poguma, da bi začel kaj novega. Niti tega ni vedel, kaj bi počel sam s seboj, da bi prišel ven iz tega stanja. Edino, kar je zmogel, je bil pobeg iz mesta, kjer je živel, da bi na vse pozabil. S tem, da je pomagal prijatelju, je začel uresničevati nekaj novega. Kakor da bi pred njim ležal list nepopisanega papirja in lahko je ponovno začel. S tem ko je pomagal drugemu, je popolnoma pozabil nase in to je predstavljalo veliko olajšanje. Bil je dobre volje in željan pomagati, kar ga je napolnilo s harmonijo, srečo in zadovoljstvom. Tak odnos je aktiviral sile, ki so mu dale mnogo večje prednosti, kakor če bi prejel nekaj dolarjev. Sedaj po nekaj desetletjih, ko se ozre v preteklost, ugotavlja, da je njegov nesebični odnos povzročil odločilen preobrat v njegovem življenju. Vse to se mu je neštetokrat poplačalo. Hillova predavanja o filozofiji uspeha so privabila v jedilnico najrazličnejše ljudi. Med njimi je bil tudi direktor bližnjega podjetja. Po predavanju se je prišel predstavit Hillu in mu zaupal, da se je že prej udeležil njegovih predavanj v drugem kraju ter da je bil več let njegov redni slušatelj. Rekel je: „Imam prijatelja, ki je rektor na univerzi in hkrati lastnik precej velike tiskarne. Njegova življenjska filozofija je zelo podobna temu, kar oznanjate vi. Dobro bi bilo, da bi se spoznala. Mu boste pisali?“ Hill mu je takoj pisal. Rektor se je nemudoma odpeljal v Atlanto in ga obiskal. Med njima je prišlo do obsežnega dogovora, na osnovi katerega naj bi se Hill preselil v njegovo mesto in zapisal vse to, kar je predaval. Rektor se je odločil, da bo to izdal. Prišlo je do smešne situacije. Ko je Hill iskal založnika, ga ni našel. Ko je poskusil pomagati prijatelju, se je založnik javil sam. Tako je začel Hill 1. januarja 1941 sestavljati svoj Znanstveni nauk o uspešnem življenju, ki se danes poučuje v Ameriki in v drugih deželah. Vendar so se srečna naključja kar nadaljevala. Med drugim je v tej tiskarni srečal dekle, ki je postalo njegova žena. V času, ko je pisal to knjigo, sta imela za seboj dvajset let srečnega zakona. Vse to je Hilla prepričalo, da govori ljudska modrost resnico. Nekakšne skrite sile so delale zanj na najrazličnejše načine od tistega časa dalje, ko je poskusil pomagati svojemu prijatelju. Za kakšne sile gre? Tega ni težko razložiti. Vrnimo se še enkrat k poglavju Pridite in zajemite žive vode zastonj. To naj bi nas naučilo razviti v sebi prijaznost in pa ljubezen do vsega ustvarjenega. Če torej oddajamo svojo ljubezen in jo usmerjamo h gozdovom in poljem, k pticam ter zemeljskim in vodnim bitjem, k ljudem, ki jih sploh ne poznamo in oni ne poznajo nas, potem je razumljivo, da ne moremo pričakovati, da bi se nam za to zahvalili, da bi na to kakorkoli reagirali. Oni niti ne vedo za to. Prav dejstvo, da dajemo svojo ljubezen in pri tem ničesar nočemo, povzroči, da se nam ta ljubezen vrača skoraj pri priči ter z večjo močjo, kakor smo jo oddali. Predstavljajte si torej, da iščemo nekoga, ki je v zelo težkem življenjskem položaju ter mu poskušamo pomagati. Gre za povsem tujega človeka ali ne popolnoma tujega, vendar takega, s katerim že dolgo nismo imeli stikov. Ne moremo vedeti, če se nam bo posrečilo rešiti njegov problem. Četudi bi se nam to posrečilo, ne moremo vedeti, če bo ta človek za to, če bo to sprejel. Pa četudi bi to sprejel, ne moremo vedeti, če se nam bo zahvalil. V takšni situaciji se pogosto dogaja, da se nam tisti, ki smo mu zelo pomagali, prihodnjič izogne, ker ima občutek, da nam mora biti hvaležen. To mu je pa neprijetno. Torej pomagamo nekomu brez kakršnegakoli upanja na povračilo. Vsakdo se bo gotovo vprašal, zakaj naj bi to sploh počel? Odgovor se glasi: zato ker energija naših misli, ki smo jo ustvarili, v tem primeru dobiva podobno vibracijo kot ljubezen, ki smo jo poslali vsemu ustvarjenemu. Ta miselna energija se tudi izkazuje tako, kakor da bi se od česa odbila in se nato vračala k nam tako, da sama reši naše lastne probleme, ki se nam jih zavestno ni posrečilo razrešiti. Ne verjamete, da to deluje tako? Kar preizkusite. Ko boste ugotovili, da je nekaj na tem, boste radi pomagali in boste na razpolago svoji okolici, ne da bi za to kaj zahtevali, ker se vam bo to zdelo kot nekaj povsem normalnega. S tem da smo na razpolago in pomoč, ne pomeni samo za nekoga nekaj narediti, ampak opaziti, da je nekdo osamljen in mu posvetiti nekaj časa za prijateljski pogovor; opaziti, da ima nekdo težave, ki bi jih rad komu zaupal; mu pustiti, da jih pove in poskusiti poiskati rešitev; mu izkazati simpatijo; biti prijazen; ga vprašati po zdravju itd. To velja za najzanesljivejši način, kako si ustvariti dobro karmo ne le za prihodnost, ampak tako rekoč nepretrgoma od tega trenutka dalje. Vendar to ne pomeni, da bi morali zadeti milijon, ampak pomeni prej to, da se boste duševno in telesno počutili vse bolje in bolje. Prav tako ne pomeni, da nas ne bi mogla zadeti slaba karma iz preteklosti. Krščanstvo spodbuja svoje vernike, da bi napravili dnevno vsaj eno dobro dejanje. Pogosto si pod tem predstavljajo dati beraču kakšen novec. Prav je, da na tem mestu poudarimo, da je novčič od človeka, ki ima mesečno nekaj deset tisoč dohodka, s karmičnega vidika res nepomemben. Ima pa velik pomen, če ga da upokojenka z dohodkom na življenjskem minimumu. Dati denar je s karmičnega vidika nekaj najmanj vrednega. Ne predstavlja nobenega posebnega napora in je nespametno. Veliko vrednejše je razumeti probleme drugih, pretehtati, kako bodo to sprejeli, če poskusimo nekaj podvzeti. Dobro je pretehtati, na kakšen način jim to reči, da bi to sprejeli. Dobro moramo paziti, da se sami ne bi bahaško postavljali, da se ne bi delali pomembne, ko se nam posreči poiskati pravilno rešitev. Nekateri kristjani se pošteno trudijo, da bi torej dnevno napravili vsaj eno dobro dejanje. Problem je v tem, če delajo to dejanje zaradi nekoga, ki kaj potrebuje, ali zaradi sebe. Potem desetkrat na dan omenjajo to svoje dejanje in uživajo v misli, kako so dobri. Prirastek samoljubja potem daleč preseže tisto dobro, kar so napravili. KAKO SE OSVOBODITI DELOVANJA KARME IN NUJNOSTI REINKARNACIJE Predvsem je potrebno prenehati s škodljivim delovanjem na kakršen koli način proti vsemu, kar je bilo ustvarjenega in popraviti vse, kar smo v preteklosti zagrešili. Določen del nam bo lahko odpuščen, če zmoremo odpustiti tudi mi in če znamo prositi Boga za odpuščanje. Edgar Cayce pravi o tem: „Brž ko smo se naučili odpuščati svojemu bližnjemu, ni več potrebno, da bi se na nas zgrinjala slaba karma.“ - Cilj je bil dosežen. Dosegli smo prav tisto točko, za katero smo se sploh rodili v človeškem telesu. Notranje očiščeni smo postali prehodni za Božjo milost, modrost in Božjo ljubezen. Vendar pa to še ne pomeni, da bi bili tudi osvobojeni nujnih nenehnih ponovnih utelesitev. Človeku, ki poleg fizičnega sveta ne pozna nič drugega, nedvomno ne bo do tega, da se ne bi več uteleševal. Kdor pa je imel v življenju vsaj eno veliko duhovno doživetje ali posmrtno doživetje, kakor to opisujejo pacienti dr. Moodyja in desetine drugih, ta ve, da je vidni materialni svet le eden izmed očiščevalnic (vic). /Avtor knjige je uporabil dejansko besedo vice (češko očistec) – op. prev./ Zato bo hrepenel po tem, da bi se rešil teh okovov. Enkrat se mu bo to posrečilo in bo zapuščal naš planet, ne da bi se ozrl. Veličastno lepoto, ki ga čaka, je opisalo že več deset tisoč ljudi, ki so bili klinično mrtvi ali pa so se v hipnozi ali v drugem podobnem stanju vrnili v čas pred utelesitvijo. Za to, da bi se prenehali utelešati, je potrebno, da ne bi bili več podvrženi niti dobri karmi, če ta ustvarja vezi. Dr. Joel L. Whitton je to takole izrazil v svoji knjigi ŽIVLJENJE MED ŽIVLJENJI: »Če nekdo hrepeni po tem, da bi živel na zemlji; če nekdo hrepeni po tem, da bi tukaj na zemlji opravljal kakšno delo ali tudi na primer poslanstvo; če nekdo hrepeni, da bi imel v življenju kaj v posesti, potem se bo avtomatično ponovno rojeval. Če je nekdo dober in prijazen zato, da bi dobil povračilo, potem se bo moral sem spet ponovno roditi, da bi prišel po to povračilo.“ Lahko se vprašamo: kakšna je tista notranja naravnanost, ki nas pripelje do tega, da se osvobodimo reinkarnacije? Ta notranja naravnanost se da natančno definirati: to je edino ljubezen do vsega ustvarjenega, ki nič ne zahteva, ni posesivna in ne pričakuje ne povračila, ne odziva. To je ljubezen, ki samo daje. To je namreč prav ta ljubezen, ki nas pripelje do duhovnega doživetja, kakor je opisano v poglavju Pridite in zajemite žive vode zastonj. Nadalje je potrebno sprostiti vezi do vsega, kar je fizično, da bi se lahko prenehali uteleševati. To je npr. do premoženja, do svojega položaja v družbi, do tega, kar smo dosegli v fizičnem svetu, do fizičnega telesa teh, ki jih ljubimo. To pomeni, da bi se morali odreči ciljev, hrepenenj, želja, hotenj v fizičnem svetu. Kot poslednji pogoj moramo izpolniti načrt našega duhovnega razvoja. V poglavju Dobra karma ne pomeni sreče..., je nakazano, da pred vsako utelesitvijo prevzamemo nase neko nalogo. To ne pomeni, da popravimo le določen delež slabe karme, ampak da napredujemo na svoji duhovni poti. Na tej poti odstranimo poslednje ostanke slabih značajskih lastnosti in se bolj približamo tistemu siju, ki prodira skozi vesolje, in ki ga nekateri imenujejo nirvana, nekateri Sveti Duh, nekateri Bog. Na določeni stopnji tega razvoja nam bo pri odhodu iz fizičnega sveta menda ponujeno zaključiti reinkarnacijske cikle in ostati trajno izven fizičnega sveta. Kristjani pravijo temu koraku vnebovzetje. Dobro bi bilo, da smo pripravljeni na to, da bomo dobili tako ponudbo. Ne bi nas smela presenetiti. Velik delež pacientov, ki so jih ponovno oživili po klinični smrti, pripoveduje, da so se lahko odločili: vrniti se v svoje bolno telo ali ostati. Tudi tu bomo imeli možnost izbire. Take ponudbe ne bi smeli zavrniti. Kakor je bilo že rečeno, naš razvoj ne napreduje premočrtno, ampak spiralasto. Lahko bi se zgodilo, da boste na koncu vašega prihodnjega življenja v nekem pomembnem pogledu nekoliko na slabšem kot sedaj, in da ne boste dobili take ponudbe. Lahko bi se zgodilo, da boste morali počakati na ponovno ponudbo še nekaj sto let. BESEDA O AVTORJU Jiří Palka se je rodil leta 1922 v Pragi. Preminil je leta 2011. Prva duhovna doživetja je imel pri sedmih letih. Nastala so ob spontani meditaciji. Štirideset let kasneje je našel opis take meditacije v knjigi dr. Paula Bruntona Quest of the Overself (Iskanje Nadjaza). Skupaj s temi prvimi izkušnjami z Bogom je videl tudi samega sebe nekoč v preteklosti kot mladega moškega v beli srajci v zelo skromno opremljenem samostanu. Zaznaval je svetost tega kraja. Zato je vse življenje smatral kot nekaj samoumevnega, da obstaja reinkarnacija, in vse življenje si je želel, da bi živel vsaj nekaj časa v samostanu. Zgodilo se mu je tudi to, da se je znašel izven svojega fizičnega telesa. Srečal se je tudi z nekom, ki je imel takšno doživetje. Pri tem je ugotovil, da je tudi izven fizičnega telesa pri polni zavesti, vidi in sliši, ima svoj spomin, svoj značaj, lahko gre, kamor hoče itd. Iz tega izhaja, da naši možgani niso sedež zavesti, ampak nekaj podobnega kot telefonska centrala med fizičnim telesom in nefizično zavestjo. Šele iz ZDA si je prinesel literaturo, po kateri so ta dejstva znana že desetletja. Po dr. Moodyju pa ima ta doživetja le okrog 10 % ljudi. Ni soglašal z nekaterimi značilnostmi krščanske dogmatike, zato se je vse življenje posvečal duhovnim vprašanjem le privatno. Njegovemu prepričanju so odgovarjali predvsem teozofija, unitarizem in univerzalizem. Temeljijo na spoznanju, da je samo en Bog, vendar so mu ljudje v različnih delih sveta dali različna imena in na podoben način opisali poti k njemu. Petindvajset let se je ukvarjal z radža jogo, potem še dvajset let z džnana jogo. Bil je prevajalec v različnih izvoznih podjetjih in v oddelku informatike na raziskovalnem institutu. Bivanje v samostanski mistični šoli Summit University¹ v pogorju Santa Monice v Kaliforniji in v njenih podružnicah med leti 1984 in 1987 je povzročilo preobrat v njegovem življenju. Začel je predavati o teh vprašanjih. V tistem času je bilo edino gibanje, ki je to omogočalo, Versko združenje unitarcev. Po nekaj letih je postal duhovnik tega združenja. V zadnjih dvanajstih letih se je pretežno ukvarjal z mantra jogo in z bhakti jogo. Imel je več kot 600 predavanj, ki se jih je udeležilo okrog 23000 ljudi. Napisal je dve knjigi, prva ima naslov Důkazy o existenci převtělování a karmy (Dokazi o obstoju reinkarnacije in karme), druga knjiga ima naslov Jak zažít Boha – zážitky nevěřících (Kako doživeti Boga – doživetja neverujočih). Slednja opisuje osem različnih situacij, v katerih lahko pride do duhovnega doživetja, ne glede na to ali smo verni ali ne. Opisuje tudi osem drugih situacij, v katerih se lahko znajdemo pri polni zavesti izven fizičnega telesa, ko vidimo, slišimo, lahko gremo, kamor hočemo, imamo svoj spomin, lahko se odločamo. Ne moremo pa komunicirati s fizičnim svetom. Vendar lahko za krajši ali daljši čas zapustimo svoje telo. Napisal je tudi precejšnje število člankov, ki so izšli v različnih časopisih, ki se ukvarjajo z duhovnostjo. ¹ Šola je delovala v okviru cerkve CHURCH UNIVERSAL AND TRIUMPHANT, ki jo je leta 1958 ustanovil Mark Prophet, ta cerkev nima podružnice v Češki republiki [članek Kaj je mistična šola?, J. Palka, časopis SVOBODNÁ CESTA (Svobodna pot) – št.2, april-junij 2008] LITERATURA [1] Elisabeth Clare PROPHET: THE LOST YEARS OF JESUS, Summit University Press, Malibu 1984 [2] Holger KERSTEN: JESUS LEBTE IN INDIEN, Knaur, München 1983, in češki prevod JEŽÍŠ ŽIL V INDII (Jezus je živel v Indiji), Alternativa, Praga 1996 [3] Joe FISHER: THE CASE OF REINCARNATION, Bantam Books, Toronto 1984, in nemški prevod DIE EWIGE WIEDERKEHR, Goldmann Verlag, München 1990 [4] 25 LET ČSL. UNITÁŘSTVÍ (25 let češkoslovaškega Unitarstva), 1923-1948, Náboženská společnost čsl. Unitářů (Versko združenje češkoslovaških Unitarcev), Praga [5] Richard WAGNER: REINKARNATION, založba Universelles Leben, Würzburg 1989 [6] Otto WILLE: DIE VERFOLGTEN NACHFOLGER CHRISTI, založba Universelles Leben, Würzburg 1987 [7] Mark L. PROPHET in ELISABETH C. PROPHET: THE LOST TEACHINGS OF JESUS, Summit University Press, Livingston 1986 [8] DAS IST MEIN WORT - DAS EVANGELIUM JESU, založba Universelles Leben, Würzburg 1991 LITERATURA O REINKARNACIJI [9] John ALGEO: REINCARNATION EXPLORED, The Theosophical Publishing House, Wheaton 1987, in nemški prevod REINKARNATION, EVOLUTION DER SEELE, Adyar Theosophische Verlagsges., Satteldorf 1991 [10] H. H. BANNERDŽÍ: AMERICANS WHO HAVE BEEN REINCARNATED, New York 1980 [11] Hermann BAUER: WIEDERGEBURT, založba Universelles Leben, Würzburg 1986 [12] Morey BERNSTEIN: THE SEARCH FOR BRIDEY MURPHY, Garden City 1965 [13] Dr. Gina CERMINARA, Ph.D.: MANY MANSIONS, New York 1950 [14] Dr. Gina CERMINARA, Ph.D.: MANY LIVES, MANY LOVES, New York 1963 [15] Dr. Ian CURRIE: YOU CANNOT DIE, Methuen, New York 1978, in nemški prevod NIEMAND STIRBT FÜR GANZE ZEIT, Bertelsmann Verlag, München 1979 [16] Dr. Thorwald DETHLEFSEN: DAS ERLEBNIS DER WIEDERGEBURT, München 1976 [17] Dr. Thorwald DETHLEFSEN: SCHICKSAL ALS SCHANZE, München 1978 [18] Dr. Edith FIORE: YOU HAVE BEEN HERE BEFORE, New York 1979, in češki prevod NEJSTE TADY POPRVÉ (Niste prvič tukaj), Středoevropské nakladatelství Ostrava 1996 [19] Joe FISHER: THE CASE OF REINCARNATION, Bantam Books, Toronto 1984, in nemški prevod DIE EWIGE WIEDERKEHR, Goldmann Verlag, München 1990 [20] Prof. Gustave GELEY: REINCARNATION, London 1924 [21] Joan GRANT: FAR MEMORY, New York 1956 [22] Renée HAYNES: THE SEEING EYE, THE SEEING I, New York 1976 [23] Quiney HOWER JR.: REINCARNATION FOR THE CHRISTIAN, Theosophical Publishing House, Madras 1974, India [24] L. Ron HUBBARD: HAVE YOU LIVED BEFORE THIS LIFE?, Bridge Publications Inc., Los Angeles 1989 [25] Dr. Barbara IVANOVA: Članek v čas. Conciniento dela nueva era, št. 441, Buenos Aires 1974 [26] Dr. Barbara IVANOVA: Članek v čas. Parapsychica, št. 5/6, Basel 1982 [27] Dr. Jeffrey IVERSON: MORE LIVES THAN ONE?, New York 1977 [28] THE JOURNAL OF REGRESSION THERAPY, Association for Past Life Research and Therapy, Riverside, CA [29] Dr. Denys KELSEY and Joan GRANT: MANY LIFETIMES, Garden City 1967 [30] Noel LANGLEY: EDGAR CAYCE ON REINCARNATION, Warner Books, New York 1967 [31] Arthur LAUBACH: DER WEG DES GEISTES, založba Knaur, München 1987 [32] Poul LAURITSEN: REINKARNATION UND FREIHEIT, založba Knaur, München 1989 [33] Ph.D. Frederick LENZ: LIFETIMES, TRUE ACCOUNTS OF REINCARNATION, Fawcett Crest, New York 1979 [34] Jeffrey MISHLOVE: ROOTS OF CONSCIOUSNESS, New York 1975 [35] Marica MOORE and Mark DOUGLAS: REINCARNATION, THE KEY TO IMMORTALITY, Maine 1968 [36] Marica MOORE and Mark DOUGLAS: HYPERSENTIENCE, New York 1976 [37] Peter MOSS and Joe KEETON: ENCOUNTERS WITH THE PAST, Garden City 1981 [38] Morris NETHERTON and Nancy SHIFFRIN: PAST LIVES THERAPY, New York 1978 [39] Peter RICHELIEU: PUTOVÁNÍ DUŠE aneb metafyzická zdravověda (Potovanje duše ali metafizična higiena), Bollingenská věž, Brno 1992 [40] Dr. George G. RITCHIE: THE RETURN FROM TOMORROW, USA 1965 [41] Albert de ROCHAS: LES VIES SUCCESSIVES, France 1880 [42] D. Scott ROGO: THE SEARCH FOR YESTERDAY, Englewood Cliffs 1985 [43] Karl SCHLOTTERBECK: LIVING YOUR PAST LIVES, New York 1987 [44] Dr. B. Chet SNOW and Dr. Helen WAMBACH: MASS DREAMS OF THE FUTURE, USA 1989 [45] J. STEARN: EDGAR CAYCE - SPÍCÍ PROROK (Edgar Cayce – speči prerok)¹, Artica Turnov [46] Brad STEIGER: YOU WILL LIVE AGAIN, New York 1978 [47] Dr. Ian STEVENSON: TWENTY CASES SUGGESTIVE OF REINCARNATION, Charlottesville 1974 [48] Dr. Ian STEVENSON: CASES OF THE REINCARNATION TYPE, Charlottesville 1980 [49] Dr. Ian STEVENSON: REINCARNATION, Field Studies and Theoretical Issues, Handbook of Psychology, 1977 [50] Dick SUTPHEN: PAST LIVES, FUTURE LOVES, New York 1978 [51] Dr. Helen WAMBACH: RELIVING PAST LIVES, THE EVIDENCE UNDER HYPNOSIS, Harper and Row, New York 1978 [52] Dr. Helen WAMBACH: LIFE BEFORE LIFE, New York 1979 in nemški prevod DAS LEBEN VOR DEM LEBEN, München 1980 [53] Williams CAREY and Sylvia CRANSTON: REINCARNATION - A NEW HORIZON IN SCIENCE, RELIGION AND SOCIETY, New York 1984 [54] Glenn WILLISTON and Judith JOHNSTONE: SOUL RESEARCH, Wellingborough 1983 [55] Ph.D. Roger WOOLGER: OTHER LIVES, OTHER SELVES, Doubleday, New York 1987 LITERATURA O KARMI [56] Dr. Paul BRUNTON, Ph.D. : ESEJE O HLEDÁNÍ (Eseji o iskanju), IRIS RR, Frýdek-Místek 1992 [57] Dr. Gina CERMINARA, Ph.D. : MANY MANSIONS, New York l950 [58] Dr. Gina CERMINARA, Ph.D.: THE WORLD WITHIN, New York 1957 [59] Napoleon HILL: GROW RICH WITH PEACE OF MIND, Fawcett Crest, New York 1990 [60] Angelika HOEFER: KARMA - DIE CHANCE DES LEBENS, Windpferd, Aitrang 1990 [61] Christmas HUMPHREYS: KARMA UND WIEDERGEBURT, Zürich 1951 [62] Noel LANGLEY: EDGAR CAYCE ON REINCARNATION, Warner Books, New York 1967 [63] Dr. Frederick LENZ, Ph.D.: LIFETIMES, poglavje THE LAW OF CAUSE AND EFFECT, Fawcett Crest, NewYork 1986 [64] Peter MICHEL: KARMA UND GNADE, Aquamarin Verlag, Grafing 1992 [65] Jiří PALKA: JAK BYLA PROKÁZÁNA EXISTENCE PŘEVTĚLOVÁNÍ (Kako je bil dokazan obstoj reinkarnacije), IRIS RR, Frýdek-Místek 1994 (razprodano) [66] Peter RICHELIEU: PUTOVÁNÍ DUŠE¹ (A Soul`s Yourney – Potovanje duše), Bollingenská věž, Brno 1992 [67] Ingrid VALLIERES: PRAXIS DER REINKARNATIONSTHERAPIE, Verlag Stephanie Naglschmid, Stuttgart 1991 [68] Svámí VIVEKANANDA: KARMA-YOGA UND BHAKTI-YOGA, Verlag Hermann Bauer, Freiburg in Breisgsau 1990 [69] Dr. Joel L. WHITTON, Ph.D. a Joe FISHER: LIFE BETWEEN LIFE, Warner Books, New York 1986, in češki prevod ŽIVOT MEZI ŽIVOTY (Življenje med življenji), Bollingenská věž, Brno 1992 [70] Glenn WILLISTON in Judith JOHNSTONE: DISCOVERING YOUR PAST LIVES, Wellingborough 1983, in češki prevod OBJEVTE SVÉ MINULÉ ŽIVOTY (Odkrijte svoja pretekla življenja), Stratos, Praga 1992 [71] Gabriele WITTEK: DAS GESETZ VON URSACHE UND WIRKUNG, Verlag Universelles Leben, Würzburg 1990 [72] BIBLE (Biblija), prevod izdal Ekuménski svèt Cerkvá za ČSR, Praga 1984 [73] PhDr. Marta FOUČKOVÁ: JSEM (Sem), založba Praha 1996 [74] PhDr. Marta FOUČKOVÁ: JÁ JSEM (Jaz sem), založba Praha 1997 [75] Pavla KAŠPARCOVÁ: OSUD NEBO SVOBODNÁ VŮLE (Usoda ali svobodna volja), Santal, Liberec 1997 [76] Werner KOCH: REINKARNACE (Reinkarnacija), Votobia 1996 [77] S. N. LAZAREV: DIAGNOSTIKA KARMY (Karmična diagnostika), Slovart, Praga 1996 [78] Peter MICHEL: KARMA A MILOST (Karma in usmiljenje), Aquamarin 1995 [79] Gary ZUKAV: SÍDLO DUŠE² (Domovanje duše), Pragma 1997 Vsi avtorji preučujejo obravnavano temo na znanstveni osnovi. Akademski naslovi ponekod manjkajo zato, ker jih ameriški viri ne navajajo. ¹ knjiga je prevedena tudi v slovenščino: Jess Stearn: Edgar Cayce – speči prerok, Ljubljana: samozaložba [J. Berčič], 1995 (prevod Janko in Mirjam Berčič) ² češki prevod dela The seat of the soul, obstaja tudi slovenski prevod Domovanje duše, Ljubljana:AlphaCenter, 2001