List izhsis
dvakrat na mesec.
Posamezna št. 75p
Naročnina
mesečno l'5fl n.
S
Uefi --------- r.siii«
M ne «prejemajo.
lin im
, j	, .»-vii
■ «■1111
PoStnina pšačana v gotovini.
Uredništvo In npravništvo v St. Peterskl vojašnici.
Glasilo izvršnega odbora udruženja vojnih invalidov, vdov in sirot kraljevine SHS.
Današnja številka obsega 8 strani in je zato dvojna. Prihodnja izide 15. januarja 1925.
Vesele praznike.
Zapisali smo besede in naša iskrena želja je, da bi bili veseli. Da bi imeli vi, vojni invalidi, vojne vdove in vojne sirote vesel Božič, veselo Novo leto, da bi imeli vesele praznike, to je naša iskrena želja, naše iskreno voščilo.
Ali kako naj bodo za nas vojne žrtve veseli prazniki? Kdo je poskrbel za to, da bi bili veseli? Mi smo pred desetimi leti poskrbeli, da so sedaj veseli tisti, ki bi nam morali narediti veselje. Mi smo si dali izdreti oči, da nas obdaja večna tema in da ne vidimo ne pomladi, ne si-jajočega solnca za to, da naredimo veselje tistim, ki so nam obljubljali za to protiveselje. V svobodni domovini častno mesto. Roke smo si dali odsekati in noge, preluknjati smo si pustili telo in s krvjo smo škropili bodočnost, da bi pričarali veselje. Pričarali smo ga, oblekli smo v oblast mogočnike in vse, katerih beseda ima pomen v državi in to vse zato, da bi se nas gledalo pohabljene kot ljudi, da bi bilo naše mesto častno v domovini, da bi imeli biti že naprej — ljudje.
Izpolnilo se je vse. Naše mesto je na oglih ulic, da nas vidi lahko vsak, naše ležišče v listju, v hlevu, ker tam je svobodno za nas, naša jed milodari, nagrade, brcnjene z nevoljo v nastavljene, posušene dlani. Naslov naš: berači.
Vesele praznike, berači!
Ko sem šel mimo kostanjev ob cesti, sem tam srečal družino. On je imel berglje, mlad, visok človek. Bil je pred desetimi leti močan hrust- Ona, njegova žena oblečena v cunje. Na rokah dveletno dete, ki me je gledalo z otroškimi očmi in drobne ročice so bile vse rdeče od mraza. Zakaj, listja ni bilo na kostanjih in zemlja je bila zamrzla. Za roko je vodila 5 letno hčerko, slabo oblečeno in videl sem, kako je njeno drobno telesce dregetalo.
Vesele praznike, vojni invalid in žena tvoja in otroci.
Mimo je prišel gospod, s kožuhovim ovratnikom na zimski suknji.
/;Gospod.« je rekel: »Dajte malenkost. Moja mala sta lačna.«
Otroka sta uprla vanj otroške oči in videl sem, da nemo sprašujejo te oči, zakaj še njima niso dali skorjice kruha.
Gospod pa je zapel še poslednji dosedaj nezapeti gumb na zimski suknji in šel dalje. Otroka pa sta pogledala po očetu.
»Še malenkosti nima ta gospod,« je rekel invalid in njegov glas je bil globok. »Hajdimo žena in otročiči. Bomo še dalje lačni.«
Vesele praznike sirota!
In zopet sem videl slepca. Stal je ob vogalu ulice in njegova roka je držala klobuk. Mimo so hodili in nikdo se ni ozrl v klobuk- Njegova roka je bila vsa rdeča od mraza in prsti nabrekli, zakaj oster zimski veter je pihal. Oblečen je bil, kakor so oblečeni ljudje poleti, ko piše topel jug in pripeka solnce. Mene je zeblo, ko sem ga videl. Njegove misli pa so bile pri klobuku in z drugo roko je potipal, če je že padla kakšna malenkost.
Ali ni bilo malenkosti.
Vesele praznike slepec.
Nas vseh, kar nas je s prestreljenimi prsi, s prebodenimi boki, polomljenih rok in nog, iz-drtib oči in tuberkuloznih pljuč, nas vseh, ki smo brez rednika — očeta, ki smo brez moža z drobnimi otroci, nas vse vidim, kako prosimo za malenkost, s premrlimi od mraza ustnicami, z glasom od pomanjkanja in bede oslabivšim, od neprestanih prošenj ohripevšim. Nas vse vidim, kako stojimo ob vogalih in drevoredih, a mimo nas gredo izvoljeni zastopniki ljudstva, kako gredo mimo nas vlade in zagledavši nas, zaslušavši nas, kako prosimo za malenkost —
invalidski zakon, si zapenjajo še poslednji nezapeti gumb na kožuhasti zimski suknji in gredo mimo nas. Nas vse vidim, kako z nabreklimi od mraza in od gladu usahlimi prsti držimo klobuke za milodare, oblečeni kot se oblačijo ljudje poleti v kopališčih. Mrzel veter nas obletava in pretresa mišice naših izsušenih in izmučenih teles, a mi ne čutimo vsega tega, naše misli so pri tistem klobuku in z drugo roko tipljemo, ali je kdo iz mnogih, ki gredo mimo, vrgel kakšno malenkost.
Zaman. Klobuk je prazen. Malenkosti ni.
Mi prezebamo, gladujemo, trepetamo, umiramo počasne, strašne smrti, a okrog nas doni neprestano, z veselim in zadostnim zanosom:
»Vesele praznike!«
»Vesel Božič!«
»Srečno Novo leto!«
Mimo nas hiteči govore to in si zapenjajo kožuhaste zimske suknje.
Zato, vojne žrtve, kakšno naj bo naše veselje?! Kakšna naj bo naša radost ob dnevih rojstva Gospodovega, ob dnevih, ko zapišemo zopet prvi dan, prvi mesec novega leta? Vesel ne more biti, srečen ne more biti. Pozabljeni, lačni in prezebajoči ne poznajo veselja, za njih ni srečnih dni- Vse to so darovali drugim, ki so dar prejeli, darovalca pa odvrgli, pozabili.
Mi samo, srečajoč drug drugega porečemo v pozdrav, v voščilo za te dneve zares neprimerne, ali resnične besede.
»Nimamo zakona!«
Malenkosti nam niso mogli dati celih šest let. Malenkosti so jim bile pretežke, da bi nam jih dali, dasi so njih zimske, kožuhaste suknje dvakrat in še večkrat baij težke, a so si jih vseeno dali in privoščili. Zato dragi sotrpini, vojne žrtve, drobni, nežni otročiči. Pozdravljamo vas za praznike za novo leto:
»Nimamo zakona!«
Memorandum finančnemu ministru.
Današnje mizerne pokojnine in doklade vojnih žrtev niso nikamor za primerjati. Nadejali smo se, dejali smo se, da jih novi invalidski zakon poviša toda to vprašanje se je z zakonom zavleklo. Ne moremo čakati na zakon, ki bo prišel šele drugo leto enkrat po volitvah zopet na dnevni red.
Naše pokojnine je treba takoj povišati. Zato se zavzema na vse načine naše udruženje in središni odbor v Beogradu je poslal pred kratkim spomenico finančnemu ministru.
Izročil jo je tov. Pero Lazarevič osebno ministru dr. M. Stojadinoviču. Minister je izjavil, da se misli vojnim žrtvam pomagati v kolikor dopuščajo današnje finančne in proračunske razmere. Predlagal bo, naj ministrski svet sprejme kredit 100 milijonov dinarjev, poleg onih svot, ki so predvidene po finančnem zakonu in budžetu. Poleg tega pa je obljubil minister, da se izplača tudi svota 4 milijone dinarjev, katera je deponirana pri upravi fondov kot obrtni kapital za invalide obrtnike in se izroči v to svrho Udruženju vojnih invalidov.
Zaostale pokojnine in doklade pa se še ne morejo izplačati, ker ni kratja za nje, narodna skupščina pa ne deluje, ki bi lahko našla drug izvir.
Memorandum, katerega je izročil predsednik tov. Lazarevič finančnemu ministru dr. Stojadinoviču se glasi sledeče:
MEMORANDUM
središnega odbora udruženja vojnih invalidov radi povečanja invalidskih pripadkov in zboljšanja njihovega stanja:
1.	Invalidom naj se povečajo dodatki do višine mesečnih pripadkov, kakoršni so predvideni v zadnjem zakonskem projektu.
Vsem invalidom, vojnim vdovam in sirotam želi vesel Božič in srečno Novo leto
Izvršni odbor.
To ne znači nič drugega, kakor izvršitev § 278 finančnega zakona, katerega je sprejela baš ta vlada.
Ti dodatki naj se izplačajo od 1. aprila t 1. naprej in naj se s tem da važnost zakonu.
2.	Izplačajo naj se pokojnine, ki so sedaj na dolgu.
Država je vpeljala med svojimi državljani invalidski davek, toda te svote troši za druge stvari, invalidi kljub svojim bednim pokojninam pa so postali upniki države, katera je tudi v drugem oziru njihov moralni dolžnik.
3.	Udruženju vojnih invalidov naj se izplača štiri pro mile in eden odstotek od veliko in malo prodaj tobaka, ker mu te sume pripadajo, ker je napravilo sporazum z upravo monopolov glede trafik, in velikoprodaj, katere niso v rokah vojnih žrtev.
4.	Invalidom rezervnim oficirjem iz ‘ svobodnih poklicev naj se vrnejo dodatki, katere so do sedaj vživali. (0 tem obstoji osebna vloga.)
5.	Pri izdaji obveznic za vojno odškodnino se vsi zaokroženi poviški nad tisočicami odbijajo za narodni invalidski fond. )
Ta svota znaša danes okoli sto milijonov dinarjev in pripada invalidom, zato jo je treba odstopiti invalidskemu udruženju za gospodarsko ojačevanje invalidov.
6.	Naša država je pri reparacijskih komisijah dokazala in dobila vojno odškodnino za 230.000 osebnih invalidov, za 280.000 žrtev po padlih in za 40.000 vojnih sirot brez očeta in matere na temelju francoskega invalidskega zakona. Od celokupne vojne odškodnine, ki jo je prejela, pripada 60% na osebno vojno odškodnino in 40% na materijelno vojno odškodnino- Invalidi niso dobili od svojega pripadka niti pet para, kljub temu, da je država redno prejemala denar od nemške države, katerega so invalidi odkupili s svojo krvjo in deli teles.
Zato zahtevamo, da se ,izpolnijo vsi zahtevki iz lega memoranduma.
7.	Vse to je treba sprovesti najkasneje do 1. decembra 1924, ker so vojne žrtve že avizi-rane radi teh svot, da jih to pot ne bodo zastonj čakale, ker med tem že preveč trpe v bedi, glada in zimi.
Ta projekt je izročen predsedniku min. sveta, ministru socijalne politike in ministru financ.
109 milijonov.
To število zveni danes med vojnimi žrtvami in jim napravlja različna premišljevanja, ugibanja in pričakovanja. Minulo je že par tednov odkar je vlada sklenila votirati »100 milijonov dinarjev« za zboljšanje prejemkov vojnim žrtvam, ker še niso regulirani z novim invalidskim zakonom. Vsak je že računal in si delal načrt, koliko mu pripade od gori navedene velike vsote.	'	*
Vse pričakuje, kdaj se pokažejo prva dejanja in želi vedeti, kako stoji vprašanje.
Ker nismo še nič videli, ne moremo nič pozitivnega misliti, po svojih težkih izkušnjah pa smo pesimisti. Pesimizem vlada v tem oziru v celokupnem udruženju, tako pri nas kakor drugod, celo pri središnjem odboru, ki ima najbližje siike z odločujočimi faktorji. Naše centralno glasilo »Ratni Invalid« je istotako pesimistično, ker posnemamo iz njega sledeče stavke:
Današnja vlada je na pritisk N j. Vel. kralja sprejela odločbo na podlagi 51. 278. finančnega zakona, da poviša še pred koncem tega leta prejemke vojnih žrtev in je določila za to 100 milijonov na ime začasne pomoči, do sprejema invalidskega zakona.
Znano je, da se čl. 278. fin. zak. glasi: »Dokler se ne sprejme nov zakon po katerem se regulirajo pripadki invalidov in njihovih družin, se pooblašča ministrski svet, da more s svojimi odločbami odrejati draginjske doklade invalidom in drugim vojnim žrtvam.«
Ta člen je bil sprejet o priliki razpusta parlamenta, aprila meseca letos, ker je bilo treba dati utehe vojnim žrtvam za propadli projekt invalidskega zakona, ki bi moral priti na vrsto ravno pred razpustom parlamenta.
Propadli načrt invalidskega zakona je izdelala vlada g. Pasica, ČL 278. fin. zakona je stilizirala tudi ista vlada. Neki član dotične vlade, ki je sedaj v tej vladi zopet minister, je pojasnil takratnim predstavnikom udruženja čl. 278. lin. zakona in rekel, da je mišljeno povišanje invalidskih dohodkov do višine, kakršno je predvideval dotični projekt invalidskega zakona.
Ta določba pa je dos'edaj ostala laž za poslušno invalidsko deco. Prošlo je že 9 mesecev, pa obettnje ni rodilo nikakega plodu, ker nobena vojna še ni prejela niti pet par na temelju famoznega člena 278. Sedaj, tri mesece pred potekom proračunskega leta, potem ko je že propadel zopet en invalidski zakon in pod utisom novih volitev, smo dobili zopet obetanje, da se nam razdeli na podlagi gori omenjenega člena 100 milijonov dinarjev. Stranski človek, ki bi mu bilo to poznano, bi nam rekel »sprejeti tako obetanje se pravi iti preko vsake logike in moralnosti«. Mi bi mu odgovorili na edin način, da sprejmemo obetanje, ker moramo dokler se ne rešimo, da povsem spremenimo svoje stališče napram predstavnikom državne oblasti.
Ali je globina tragikomedije katero preživ-Ijaijo vojne žrtve izražena v eni izjavi enega današnjega ministra vlade g. Pasica. Nekateri nam je rekel »da se velik dolg vojnim žrtvam na neizplačanih pokojninah ne more izplačati do sestave novega parlamenta, ker ni za to zakonskih možnosti.
Ako analiziramo te izjave pridemo do žalostnega zaključka. Navesti hočemo samo tri: da naše finance stoje zelo slabo, kar je slab znak za naše prilike v splošnem, drugi, da je naša država postopala najgrše baš z vojnimi invalidi in njihovimi družinami, kar so zelo rožnati znaki za moralo in tretji, da v besedi začasna pomoč govori le o odplačilu enega dela dolga, kar nam ga dolguje. Neobveščen človek bi mislil, da se ta začasna pomoč tika nekega poviška že na ono, kar se dobiva, in bi bila le kot nekaka nagrada za propast novega invalidskega zakona. Pri tem pa se gre za obetanje glede odplačila dolga. Ali je treba povdarjati
Dr. A. Koralnih:
Zaprta vrata.
(Nadaljevanje.)
VARDHANA: Pregrešil si se proti zakonom naše in tvoje kaste, kraljevič! Postavil si se na čelo upornikov brez kaste. Ali vedi, še imamo meče in pušice in dokler živi tudi poslednji Kšatrij — se niti za korak ne umaknemo od svetih običajev. Kri naša nad tvojo glavo!
KRALJ: Stojte!. .. Poslušaj, Kalasoka, jaz vem: Za teboj jih je nešteto! Nastal bo velik pokolj. Ali prej bo sveta reka krvava, nego da pred smrtjo zagrešim največji zločin, da razorjem temelje svetu. Tl si se sam izročil v naše roke. Ali nočem te, ne morem te žrtvovati. Moj edinec si, moja nada si bil in ponos moj... O večni bogovi! Govori * mu ti, o sveti Anabha! Učitelj si mu bil. Ali si ga ti naučil, da se izgubi v norih in zločinskih sanjah?
ANABHA: Kdo naj pozna prepade, v katere zablodi duša? Kdo zna kakšni svetovi se zrcalijo v notranjem očesu človeka? Ni bil to moj nauk, ki ga oznanjuje Kalasoka. — Nisem ga učil uporov, ne prevratov. Molčeča potrpežljivost in čakanje na večnost to se je učil pod debli moje hiše. (H Kala-soku): Reci mi, brat moj, izvoljenec Bratime, kaj te je napotilo na to stezo?
kak pojem predstavlja pri vojnih žrtvah »vladino obetanje,«
Država prejema invalidski davek, predvidela je velike kredite pa vendar dolguje invalidom ogromne svote in obeta začasno pomoč-
Tako delo je plačalo s smrtjo ogromno število sinov otačbine, katerim, gre največ zahvale za njeno slavo in veličino. Tudi na narod pada sramota, ker je bil miren in ravnodušen gledalec takega dela.
A krivci se vozijo v avtomobilih, ki stanejo državo milijone. Boli nas naša nesreča in sramota našega naroda, boli nas pa najbolj zavest, da državi, ki tako čudovito moralno in logično greši, preti črna bodočnost
Iz teh stavkov moramo posnemati še vedno pesimizem.
Zato plavajo naši računi še vedno v zraku in se ne moremo zanašati na sigurnost, ker smo že preveč izkušeni in se nam ravno sedanji čas zdi precej neprimeren za upe.
Vendar pa čujemo, da se vseeno pripravlja neki pravilnik v ministrstvu za socijalno politiko, po katerem naj bi se razdeljevale povi-šace baje po 30% ključu.
Toraj naj ne bo zopet več samo ena »povest o 100 milijonih.«
Značilni dnevi.
Ministrski svet je torej da) kredit 100 milijonov dinarjev za prvo pomoč vojnim invalidom in rodbinam padlih vojnih žrtev. V ministrstva! za socijalno politiko pa sedaj komisija izdeluje pravilnik, kako se naj porazdeli teh 100 milijonov dinarjev.
Ta stvar, to izdelovanje pravilnika gre zelo počasi, posebno, ker je že zima tu in da je beden položaj invalidov s tem še postal slabši. Tisti, ki ga izdelujejo, zime ne čutijo, oblečeni so dobro in siti tudi. Zato se jim ne mudi. Ali nam invalidom in rodbinam vojnih žrtev se mudi. To treba razumeti in upoštevati. Poleg tega nas pa skrbi, kako bo izgledal ta pravilnik za razdelitev teh 100 milijonov in kakšno pot bo še moral ta denar narediti, predno pride — ako sploh pride — v roke tistih za katere je namenjen.
Ta začasna pombč je obljubljena vojnim invalidom in rodbinam padlih kot naknada za novi zakon, ki je moral pasti vsled borbe političnih strank, ki so izzvale razpust parlamenta prej nego je bil zakon sprejet. Vojne žrtve so čakale na ta zakon z utripajočim srcem, ker jim je imel ublažiti ostro zimo in zato je ta podpora od 100 milijonov tolike važnosti.
Dejstvo, da je stanje večine vojnih žrtev strašno in naravnost obupno; dejstvo, da je zima že tu in z njo strahote za vse tiste, ki so lačni in goli; dejstvo, da umirajo drug za drugim vsled bolezni in pomanjkanja zahtevamo, da se birokracija pri pravilniku potrudi, da ga hitreje
KRALJEVIČ:	Častiti učitelj — ti sam si me
učil vse to. Zakaj, ti si me naučil velike besede, da ni nič resničnega, česar nisi videl v svoji du&i, in da je bitje globoka skrivnost, katero razodene vsak na svoj način ... Razodelo se ml je v mračnem času ...
ANABHA:	Ali se ti je moglo razodeti nekaj,
kar je zoper svetovni zakon in red? Saj smo mi poslušali v šepetu dreves in žuborenju potoka: Kar je, je — in mora tako biti...
KRALJEVIČ: Slišal sem to in še več (nego to).
ANABHA: Ali nismo gledali smrt silnega in smrt slabega, večno enako trpljenje? Enega radi njegove slabosti, a drugega radi njegove moči?
KRALJEVIČ: Slišal sem to in še več.
ANABHA: Kaj si videl?
KRALJEVIČ: Sebe samega sem videl.
ANABHA:	Tedaj si videl to, kar je največje.
(Povesi molče glavo).
KRALJ: Govori brez zavijanja, kraljevič! Ti stojiš pred nami kot pred sodniki! Izdal si svojega očeta, svoj stan; zakone pradavnih časov si poteptat z nogo. Govori, predno uznamo, kako se nam je ločiti. Kaj si videl, da te je zapeljalo na tiste nečuvene grozote?
KRALJEVIČ: Včeraj so se nenadoma sestali žarki razodetja v žarišču in opazil' sem, kdo sem.
naredi in da birokracija takoj izvede razdelitev tega denarja.
Ko smo zgubljali svoje roke in noge, svoje oči, svoje zdravje, ko so zgubljali naši možje in očetje svoje življenje, ni bilo potrebno toliko zavlačevanja, nego se je moralo to hitro zgoditi. Zato imamo pravico, da zahtevamo, da se tudi razdelitev denarja, ki pomeni za nas kruh, obleko, na kratko življenje, izvrši enako hitro.
Zato mi smatramo te dneve za značilne. Zakaj, ako se nam do konca tega leta ne izplača vsaj večji del od teh 100 milijonov, ki so nam obljubljeni na tako resen in oficijelen način, mi nočemo več verjeti in ne bomo verjeli v resno željo, da nam hoče vlada pomagati. Beseda, ; noče ali ne more za nas nima pomena in ne i zmanjšuje krivde vlade, ker mi vemo, da ta država ima sredstva, da izpolni svoje obljube. In to tembolje, ker se zavedamo, da ne gre tu za miloščino, nego za odplačilo neznatne sume proti ogromnim žrtvam, ki smo jih morali doprinesti in za katere je država naš dolžnik.
Zato bomo po 1. januarju 1925, ako se ne izvrše obljube, prepričani vsi, da se v tej državi samo jemlje, ali ničesar ne daje.
Mrzlica.
i.
Vsakokrat, ko se razpišejo volitve v Narodno skupščino prešine mrzlica mnoge. Stranke se pripravljajoč na velike bitke, sklicujejo se shodi, postavljajo se kandidati. Tako je prav, tako mora biti. Nazori se očrtavajo jasnejše, načela se dvigajo iz vsakdanjosti in ljudje se grupirajo, jasno, razločno tja, kjer je zastava njihovega mišljenja in ideala.
Vsakokrat, ko se razpišejo volitve v Narodno skupščino, se zbudi v nekaterih želja, videti sebe na kandidatnih listah, videti svoje ime na plakatih, slišati govoriti o sebi ... Ti nekateri si najdejo enakovredne in sprevod Kurenta gre po deželi. Bobneče so njih parole, že ime samo je bobneče in z velikim slovesom vabijo k sebi ljudi, kakor dandanašnje posojilnice in hranilnice, ustanovljene iz gole špekulacije in stoječ na šibkih nogah. Koristi ni videti,, samo zguba, polom, zasmeh se smehlja od daleč in prihaja bližje.
Tako je tudi letos.
Med invalide je prišla mrzlica. Posebne vrste mrzlica. Ime ji je »odbor za razplet...« in-takodalje. Ta odbor prireja zdaj shode to v Celju, to v Mariboru, to v Ljubljani. In vabi invalide, naj gredo poslušat Meznariča, ki je govornik.
Namen vsega tega je, postaviti invalidsko kandidatno listo in priti v parlament. In kot invalidski poslanec izvojuje naj to, kar se drugače ne da izvojevati.
KRALJ: Kaj si vendar drugega nego kraljevič Bengalski?!
KRALJEVIČ: To sem — ali kot oblak, ki je za trenutek sprejel neko gotovo obliko; trenutek pred tem ni bil to, a kmalu zopet ne bo več ... Oblak ni oblak. Jaz nisem jaz ...
KRALJ: Ti nisi ti! A kaj si potem?
KRALJEVIČ: Vrtilo, ki se ogleduje pri vrtenju, kolo, ki je spoznalo svoje vrtenje in se ustavilo, ogenj, ki razsvetljuje samega sebe. Od svojega najzgodnejšega detinstva sem slutil to. Čutil sem v sebi vedno nekaj tujega in nisem vedel, kaj je v meni moje. Mnoge noči sem preležal z odprtimi očmi in gledal v sebi slike tako strašno lepe, tako čudovite. Vedel sem, da to ni sen. — Živo sem se jih spominjal, kakor onega, kar je danes in včeraj. Enkrat je bil to velik kralj, ki je iz daljne daljine prišel v spremstvu ljudi brez števila. Jaz sem bil ta kralj, veliki, beli mladec z zlato čelado na glavi in v bliščečem oklepu. Slišal sem ljudstvo, kako je vzklikalo, ko so izgovarjali moje ime. Spominjal sem se nešteto dežel, ki sem jih osvojil, mest, ki sem jp1 osnoval in jim dal svoje ime, ljudi, belih in temnopoltih, katere sem premagal — dokler nisem v nekem vročem mestu pri neki gostiji sredi belih ženskih teles, umrl — 3 ob mojem odru so žalovali za velikim P°' kojnikom ... Zopet drugikrat sem videl v daljavi sivo morje. Svinčeno nebo — ostro' koničaste skale. Celi val se je srdit razbi
Poglejmo si nekoliko pobliže to kurentovi-čino. Ali bo v resnici invalidski nevolji koristila? Tisti, ki se boje migniti s prstom in ki mislijo, da jim vse samo, ali pa po trudu drugih prileti že gotovo v usta, tisti morda temu verjamejo.
Po celi Sloveniji je raztresenih do 16.000 invalidov. Vzemimo, da za vsako volilno okrožje odpade 8.000 invalidov. In če bi vseh teh 8.000 v vsakem volilnem okrožju volilo kot en mož invalidskega kandidata, bi ga morda izvolili. Tako bi imeli 2 poslanca. Dva iz 312, ki pridejo v parlament. Kaj zmoreta dva poslanca iz 312? Nič. Nego morala se bi priključiti temu ali onemu klubu. Klubi so pa strankarski. Ergo, nagnila bi se — zastopnika nad strankami plavajočih invalidov — k tej ali oni stranki, a vse ostale bi bile proti.
Kakšen uspeh je to, invalidi?
Ali iz vseh teh 16.000 invalidov (8.000 v vsakem volilnem okrožju) ne bo volilo kot en mož. In to iz čisto naravnega razloga, ker je velika večina invalidov tudi politično, ali bolje, strankarsko opredeljena. Kakšen član stranke pa je tisti, ki bi v volilni dobi omalovaževal strankino disciplino in šel glasovat za enega ali dva kandidata, ko njegova stranka zahteva od njega njegov glas. In tako bo ostalo glasov za to invalidsko listo kvečjemu 1000 do 1500. Kar pomeni, da ne bo količnika in tudi poslanca ne bo.
Dosedaj nobena stranka ni resno vzela naše boli, našega gibanja, naših zahtev. In to zato, ker smo organizatorično indolentni. Mi premalo polagamo na pomen organizacije in zato se dogajajo takšni skoki na stran, ki so podobni splašenemu konju, ki raje skače čez ograje, nego bi dirjal po odprti cesti. In če dosedaj nobena stranka ni vzela naše boli resno, ali jo bo vzela tedaj, ko bo sedel v parlamentu, recimo eden ali dva poslanca? Invalidi bi morali vse stranke brez izjeme prisiliti, da se jih uvažuje in to se doseže le z močno organizacijo, in če so vsi organizirani in če vsi razumejo in delujejo v organizaciji. Saj mi invalidi nismo invalidi postali iz strankinih koristi, nego vsied državnih koristi. Zato je dolžnost vseh strank, da so v našem vprašanju edine in do tega jih moramo, ker same nočejo, prisiliti.
S tem, da se postavi invalidska lista, mi nobene stranke ne bomo prisilili, da bi nas upoštevala. Pač pa jim bomo dali odprt izgovor, češ, saj ste kandidirali samostojno. Kje vam je poslanec? A če bi prodrl kateri invalidski kandidat, bi rekli: »Evo, tam je, ki ste ga izvolili. Potrudite se k njemu, naj izposlujel«
Pa še drugo je, ako bi postavili svojo listo. Naša enotna organizacija, v kateri so člani pristaši vseh strank, bi se začela grupii'ati, lomiti, in bi se razpršila. Vprašanje je, kaj je bolje: Ali se razprši organizacija, ali pa da ostane. Tisti, ki žele, da bi se razpršila, nimajo pojma in vpogleda v njeno delovanje, ki se na zunaj sicer
na pečinasteni želu. Tu sta trčila dva broda. Zgrabila sta se kakor dva orlova kljuna. Jaz in moji prijatelji, rdečebradi dečki s plavimi očmi in belim telesom smo planili na palubo drugega broda in se borili s sekiro in sulico. Odvrgel sem oklep in orožje in planil v sredino sovražnikov, ki so mislili, da sem znorel. A jaz sem jih davil s svojimi rokami in jim pil kri in plesal na njih truplih, dokler nas val slanega morja ni požrl vseh ...
VSI: On besni! On besni!
ANABHA: Ne, on vidi... Godi se čudež! (Poklekne).
(Vsi pobožno pokleknejo).
KRALJEVIČ: (v vedno večji ekstazi): Tudi do krvi izbičanega črnega sužnja sem videl — nos njegov je bil ploščat, a lasje, kakor ovčja volna. V debeli ustnici je tičal leseni prstan, na prstanu pa vrv, s katero je bil privezan k drevesu. Beli človek ga je izmučil do smrti. Solnce je peklo njegove razpaljene rane. Žejalo ga je, gola, mlada zamorska deklica mu je prinesla vode, božala mu lase in mu zatisnila oči, ko so ugasnile ... Jaz sem bil tisti suženj... Gozd sem videl. Temen in širok. Strašen krik se je razlegel tako, da so vztrepetale veje na palmah. Lačen šakal je zgrabil svojo mater ter jo raztrgal. V krvavih šakalovih očeh sem zagledal sebe. — Pogosto sem videl lotos, kako se giblje na jezeru med tisočerimi drugimi in v njego-
zelo malo vidi in to zbog mrtvila članov samih in zbog ovir, ki se ji stavijo na pot pri vsaki priliki. Podrobne stvari, katerih je dan za dnevom cel kup, kaj pa te? Kdo jih rešuje? Organizacija. Ko nje ne bo, kdo jih bo reševal? Nikdo. Če po to prav mnogim, ne vemo.
II.
Povedali smo v splošnem naše misli o situaciji, ki so jo ustvarile volitve. Naj se ozremo še nekoliko na posameznosti.
Firma, ki sklicuje zborovanja in pripravlja teren za svoje kandidature je poznana. Mežna-rič, ki je postavil radi lepšega Podmenika za predsednika tistemu odboru za razplet... Kaj mislijo razpletat, sami ne vedo, ali podpirajo jih na primer odborniki, kakor je Jesih. Kdor tega invalida vidi in posluša, takoj spozna, da ta človek ne ve, kaj bi rad. Vojna mu je vzela pogled. To ve, da je nekoč gledal solnce in cvetice. Danes je pa mrak v njegovih očeh, mrak v njegovi duši in sovraštva so polne njegove prsi k vsem. To je razumljivo, saj zguba vida je najstrašnejša nesreča. Tega ima Mežnarič za odbornika. Ostali so ravno take sorte, dasi ne slepci, ali Meznariču primerni. Ta firma hoče torej postaviti listo.
In ta firma celo računa — ne zamerite tovariši — na uspeh.
Invalidi, bodite oprezni. Ni vsaka beseda zlato, ni vsak načrt dober. Nekdo bi rad, da bi ga vi na svojih bergljah in izsušenih udih dvignili nad sebe. In to je jedro vsega.
Sedaj pa pride še vprašanje, kdo pa prav za prav financira te ljudi? Plakati, oziroma letaki stanejo denar. Vožnja stane denar. Jesti se tudi mora. Pokojnina za vse to ne zaleže. Obleko so res dobili, ali to je premalo. Taka in enaka vprašanja se slišijo. In da nekdo daje denar, to je gotovo, če pa se daje denar, potem pa tu že ni več samostojnosti, je že filijalka, je že prodano.
III.
Zakaj govorimo vse to? Mar zato, ker nas je strah? Pred firmo, ki sklicuje svoja zborovanja in dela razpoloženje za kandidatno listo vojnih invalidov ne more biti nikogar strah, zato je nas tem manj. Ali smilijo se nam zaslepljeni in žal nam je, da raje svojo skromno energijo gubijo za demagogijo, kakor da bi jo uporabljali v prid in okrepljenje organizacije. Tisto skrito rovarenje proti organizaciji se pojavlja v novi obleki in vidnejši obliki, v odboru za razplet. Rovarji sami ne vedo, kaj bi radi, nego da jim ni prav, da nimajo besede v odborih, izvoljenih na občnih zborih — člani jih ne marajo voliti — in zato ustvarjajo neizvoljene odbore in hajd med invalide lovit, kakor ribič na reko. Nekaj se bo že vjelo. Organizacije za to ne bo konec, nego se bo šele okrepila, ker vsaki avanturi sledi polom, in zaslepljenci se skesano obrnejo zopet k organizaciji. Škode bo le v toliko, v kolikor se gotovi faktorji tega vesele — in da se
vem gibanju sem videl obrise svoje podobe in vedel sem, da sem bil to jaz... Kakor perje pavovo so bili pestri moji spomini in jaz sem čutil, da so vsi — eno. Ali ko sem včeraj spal na svojem ležišču, me je nenadoma vzbudil zvonki krik. Bilo je tiho, brez glasu — nikdo ga ni slišal, razen mene. Bilo je v jeziku Čandalov, krik po maščevanju in pravici. Razumel sem tisti krik. V tistem trenutku se je pred mano odprlo morje svetlobe. Vse podobe, ki sem jih videl, se pojavijo, kakor oblike oblaka, kakor listje na drevesu — a vse so eno. Slišal sem svoj glas v sebi, ki me kliče, naj grem k Čandalom, iz katerih sem nekoč izšel in h katerim se zopet povrnem. Zakaj, že je vstajala pred mano nova podoba, ki me je čakala. Poslušal sem jo ... Zakaj, v nje sredini se je začel gibati žarek svetlobe, oslepljivo svetel, v katerem ni razločkov, in tisti žarek sem bil jaz. Vrgel sem raz sebe vsako zagrinjalo in ...
ANABHA (plane): Stoj! Stoj! Zvežite ga! Ne dajte, da dalje govori! Konec sveta je blizu! Brahma je odprl vrata bistva! Brahma se hoče v svojem gnjevu razodeti. Ni pa še napočil tisti čas! Svet mora propasti, kakor hitro izusti zadnjo besedo. Zvežite ga! ... Zaprite vrata! (Se zruši onemogel).
(VSI vstanejo. Na znak kralja, ki drhti, se vržejo sluge na kraljeviča, ki se v ekstazi in peneč še brani. Zvežejo ga ter ga odneso na nosilnici v dvorec. Čandali se prepla-
vesele je jasno, ker organizacija jim je trn v peti. In to nas vzpodbuja k vztrajnejšemu delovanju.
Invalidom za danes samo kličemo: Bodite oprezni. Ne nasedajte frazam. Mislite in računajte. Oglejte si ljudi, ki prihajajo k vam, dobro si jih oglejte od zunaj in od znotraj. Posebno od znotraj. In nikdo vas ne bo megel ogoljufati, če boste oprezni. Naš organizem preboli to mrzlico brez kinina.
Odbor za razplet politične situacije sloven. invalidov.
Ta odbor poživlja v zadnjem času s tiskanimi lepaki vojne invalide, naj se udeležijo njegovih shodov, ki jih prireja po raznih krajih Slovenije.
Kot predmet za razplet svoje politike nerešeno invalidsko vprašanje, katero hoče s svojim nastopom takoj po volitvah rešiti.
Glavna kandidata za to sta invalida Pod-menik in Mežnarič iz Ljubljane, ki sta že vsem slovenskim invalidom zagotovila, da bosta rešila invalidsko vprašanje in stvorila to kar niso mogle in hotele vse današnje vlade Pašič-Pribi-ćevega ali Daviđović-Koroščevega režima.
Pogoj za to je razplet politike slovenskih invalidov, katero bosta vodila s svojimi petimi tovariši, ki tvorijo danes nekak odbor. Vseh 26 slovenskih poslancev ni do danes nič storilo v tem smislu, zato je stopil v akcijo odbor, ki jamči za to z vsemi svojimi pogoji.
Potom političnih invalidskih shodov se bo pripravil teren.
Zato je odbor predvidel dnevni red, po katerem hoče pregledati svoje vrste in dokazati, da je potrebno, ako gredo vse slovenske vojne žrtve z odločno ter samostojno besedo v parlament.
Razkril je tudi ob tej priliki vse gonje v invalidskem vprašanju, ki ga je treba popraviti.
Člani tega odbora žigosajo že od leta 1919 naprej to kar čuti velika večina slovenskih invalidov, iskali so pa vedno teren na katerem bi se sešli interesi vojnih žrtev v volilnem boju za obstanek. To hi morala biti današnja invalidska organizacija. Žal, da se v invalidski organizaciji ravna pc istem receptu, kot ravna družba državnikov.
Tako govori odstavek manifesta, ki ga je izdal odbor za razplet med slovenske invalide.
Tovariši, politika, ki jo vodi ta odbor je neumna blodnja in namera nekaterih demagogov, ki iščejo prilike, da bi razdirali naše stanovsko udruženje.
Ker niso mogli uveljaviti svojih ambicijo?-nih stremljenj v udruženju, poskušajo danes s politiko in imenujejo svojo stanovsko organizacijo, ki jim ni mogla pustiti delati v njej takih eksperimentov — družbo državnikov, — to se pravi družbo ljudi, ki podpira današnji režim.
-J-BBS—™*—.1 L’ -■■■!■ JI1.■■■I'"''-» 1.J1 _^»SgllLiglLi'JJ
šeni umaknejo, a za njimi se zapro vrata. — Mal odmor.)
PETI PR1Z0B.
ANABHA (vstane): Odstranite se vsi! (VSI, razen kralja odidejo v vežo). Kralj! Treba je izgnati dušo iz tvojega sina. V njem bdijo vsa življenja, vsa do najprvega. Ali ako zagleda človek zadnjo skrivnost — potem svet ne more več dalje obstati. Brahma mora ostati sam sebi skrivnost. Kjer on odraža sam sebe, izgori v lastnih prejasnih žarkih
KRALJ: 0, sveti človek, vidim:	Zgodil se je
nadnaravni čudež... Kaj naj storim? Svetuj mi. božji izvoljenec!
ANABHA (odvede kralja v notranjost pagode): Daj, naj pride mati! Morebiti bo ona, ki ga je rodila in mu dala podobo, poznala meje njegove duše.
KRALJ (zapove slugi tiho naj gre po kraljico. Nato pa on in ANABHA poklekneta pred malike in molita).
SLUGA (se vrne in se vrže pred kralja): Vzvišeni vladar, kraljica ti sporoča, da je bil ves njen trud zaman. Kraljevič, govori, leži ves skrčen in nepremičen, ter je ni niti pogledal, niti se zmenil za njene besede. Samo od časa do časa izgovarja nekake nejasne besede. Solznih oči je odšla kraljica od njega. (Odide).
KRALJ: Kaj sedaj? Naj žrtvujem kraljeviča zakonom? Znam, kaste to zahtevajo — in
javili so se tudi že nasledniki prestola.
Tovariši, vsi, ki se borimo v udruženju za naše vprašanje, ki sklicujemo proteste, interveniramo pri vladi, poslancih in ki organiziramo svoje tovariše k stanovski borbi, smo družba državnikov ali režimcvci. Kaj takega more trditi le Fodmenik-Mežnaričeva družba, ki ne ve od stanovske borbe za invalidsko vprašanje popolnoma nič. S politiko ne bomo nikoli rešili vprašanja vojnih žrtev. Naše vprašanje ni politično vprašanje, ampak državno vprašanje, katero so dolžne rešiti vse stranke brez razlike. Ravno zato, ker vlačijo današnje stranke invalidsko vprašanje v politiko še ni rešeno. Stranke se poslužujejo grdega sistema, da obljubljajo invalidom zlate gradove, ako postanejo njihovi pristaši. Ko pa pride kaka stranka na vlado, raztegne samo svoj lep problem rešitve invalidskega vprašanja, v praksi pa je vsako drugo politično in osebno delo več kakor pa vprašanje množice gladnih vojnih žrtev.
Dobro bi bilo, da bi vojni invalidi prevzeli krmilo naše države, saj imajo za to največ prava, ako se pomisli, da so oni stvorih to državo.
Da bi spravili svoje invalidske poslance v parlament, so ugibali že drugačni možje kakor pa so se predstavili danes slovenskim invalidom v obliki odbora za razplet politične situacije. To vprašanje je bilo celo že predmet invalidskega kongresa. Konstatirati moramo, da se je vprašanje po vsestranskem pretehtanju pokazalo kot nemogoče, ker invalidska masa ni kompaktna, ker volilni red ne daj-e teh možnosti in pa ker lahko odkrito priznamo, da so strankarske strasti preveč razpletene.
Mislilo se je tudi na kombinacije z drugimi sorodnimi strokami. Tudi pri drugih slojih, kakor pri državnih nameščencih, vpokojencih in dobrovoljcih se opaža to stremljenje, a povsod ee konstatira, da je danes še nemogoče, ker še ni pripravljena tozadevna stanovska zveza.
Le strokovno bi se dalo z velikimi združenimi močmi raznih slojev prodreti z uspehom preko današnjega volilnega reda.
Pri tem bi pa morale delovati same stanovske organizacije, ne pa odbor za politični razplet, ki ne more biti nič drugega, kakor privesek kake politične stranke.
Podmenik-Mežnaričev odbor je tak in stoji na čelu le peščici malkontentov, ki vedno samo ruvari, ne ve pa sama kaj pravzaprav hoče in ima od tega.
Tovariši, za resen stanovski boj, kakorš-nega vodi naša stanovska organizacija ni treba iskati med invalidi nobenih pristašev, ker ga vodijo vsi brez izjem in razlike.
Naša stanovska organizacija je danes razpletena po celi državi in je bolj močna kot marsikatera politična akcija Podmenik - Mežnariče-vega kova. Ne mislite invalidi, da ima naše celokupno udruženje zatisnjene oči in ne vidi vseh sredstev, ki so mogoči za dosego naših pravic. Kaj takega in še kaj več kakor Podmenik- Mež-
ANÄBHÄ:	Še eno sredstvo je, ki se naj po-
izkusi. Ako pa to ne pomaga — potem se mora ljubezen napram sinu umakniti pred zahtevo vsega, kar je živega ...
KRALJ: To sredstvo je . ..
ANvKBHA: Ti veš, Situnago, da je tvoj sin oblekel obleko našega reda in se zaobljubil, da bo živel, kakor živimo mi. Ali naša prva zahteva je: čistost. Zakaj, samo čist človek je tudi resničen človek. Kdor ne ubije v sebi nagona roditi — ni popoln človek. — Kraljevič je to obljubo držal. Ali Brahma nam daje znamenje kot v opomin: malo jih sme živeti tako. Na njih je svet bistvovanja. Drugi morajo ustvarjati in pomagati Maji v tkanju njene obleke s tisočerimi oblikami — dokler Brahma ne preide svojega kroga in dokler se tisto raznolično ne razbline v eno.. . Kraljevič mora svojo obljubo prelomiti. Kjer preti pogin svetu, svetost posameznika nima cene... Daj mu pripeljati bajadere. Naj se mu prebude Čutila. In ko se zgane v njem prva želja in ko pritisne na usta žene prvi poljub — potem je svet odrešen. Zakaj, žena je ohranitev sveta, tega življenja, je tkalska statva Majina ...
KRALJ: Ne pomeni li to, upreti se vsemogočni volji Brahme? Ali se da odvrniti to, kar se ima zgoditi?
ANABHA: Kar se godi sedaj, se je godilo že prej in do vekomaj se bo godilo — pa tudi to je volja Brahme. Krog je brezkončen in v njem ni presledka ...
naričeva politična skupina, bi udruženje že zdavnaj lahko naredilo.
Odbor za razplet politične situacije je začel med invalidi v Sloveniji z demagoško politiko, ki ima v prvi vrsti namen loviti politične pristaše s praznimi obljubami in pa kljubovati izvršnemu odboru, v katerem se svojčas ni dalo razpletati takih metod.
Naše udruženje je popolnoma nepolitična organizacija in prepušča vsakemu invalidu, aa se brez vsakega vmešavanja politično udejstvuje v kateri politični stranki hoče po svojem lastnem prostem mišljenju in prepričanju.
Ne pripušča tudi nobenih političnih akcij med člani, ker smatra, da invalidsko vprašanje ni politično ampak stanovsko vprašanje, do katerega veže ves jugoslovenski narod brez razlike politike, vere in stanov, enaka človečanska dolžnost.
Zakaj se nista tov. Podmenik in Meznarič udejstvovala takrat, ko sta bila funkcijonarja udruženja, da bi dovedla invalidsko vprašanje
do rešitve'?
Imela sta takrat večjo moč in zaslombo kakor jo bosta pridobila s politično akcijo.
Prepričani smo, da bo tudi akcija odbora za razplet politične situacije ostala samo blamaža med invalidskim pokretom. Naši invalidi poznajo dobro situacijo in tudi svoje sodelavce in ne gredo na lim praznim demagoškim vabam.
Po besedah predstavnikov odbora za razplet situacije še posnema blamaža, katero bodo 11 ljudje doživeli.	j
Slučajne je imel pisec tega članka čast prisostvovati nekemu njihovemu shodu, na katerem se je predstavljala brezplačno »politična komedija«.
Predstavljali so jo sami znani komedijantje,
ki imajo svoje večkratne vaje pri Boletu v Ljubljani.
Prvo vijolino je hotel igrati tov. Podmenik, toda ga je vedno pretolkel veliki boben, katerega je udarjal še bolj izvežbani predvajalec Meznarič.
Vršil se je v restavraciji pri Zlatorogu v Ljubljani shod:
Poslušajte dragi tovariši poslušalci!
Odbor za razplet politične situacije slovenskih invalidov rabi denarja, da razplete svoje politične probleme. Invalidi nimate danes nič samo za to, ker nimate svojih poslancev invalidov in sicer takih, ki se drže našega programa. Z našimi poslanci bomo dosegli vse, dobiti pa moramo poprej v izvršnem odboru oblast in kar je glavno denarna sredstva iz tamkajšnje blagajne. Iz udruženja je treba pognati vso inteligenco, ker potem se bo dalo šele delati.
Invalidi, ne izplača se še dalje govoriti o takih shodih, ker ste jih imeli sami priliko slišati in ste se lahko prepričali kaj zmore odbor za razplet politične situacije in kako se bo končalo njegovo plodovito delo.
KRALJ: Naj bo tako, kakor govoriš, sveti oče. Samo, da se nas Brahma usmili... (Daje slugi v tem smislu ukaze).
ANABHA: Pomolimo k Maji. Tudi Brahma se bo usmilil. Ne bo hotel, da se uniči sam. V čas, ko žena ne more zapreti vrata večnosti— preneha bistvovanje ...
(Sklene roke navzkriž in s tihim recitativom izgovarja besede Majine himne. KRALJ govori počasi za njim.)
Maja — ti stolika,
Maja bogolika,
Boginja blagodejna,
Maja, ti čudodelna:
Usmili se nas!
Ti, ki vse oživljaš iz »enega«, da se rodi v koprene tajni Ti...
Usmili se nas!
Sladkosti, ki jih kriješ moč, ki jo razvijaš ko sklepaš zakone:
Usmili se nas!
Krepost naj Tvoja bodi za vzor nam vsepovsodi dokler rešitve Brahma ne objavi vsem stvarem.
Usmili se nas!
Napačno stališče.
Včasi se sliši tuintam med invalidi, da bi trebali biti bolj popustljivi, da bi se morali ukloniti volji kakšnega gospoda, in da je spor z njim na škodo invalidski stvari.
Na prvi pogled se to vidi pravilno in resnično. Ali v resnici je to zelo napačno mnenje. Organizacija se je ustanovila zato, da so se invalidi lažje zoperstavljali volji posameznega oblastnika, da so lažje povedali javnosti, kako in kje se jih oškoduje. Organizacija je bilo tisto delo, ki je s svojo težo in veličino mnogokrat preprečila eno ali drugo intrigo, škodo ali napad na invalidske koristi: Ako bi se pa organizacija uklonila, izpeljevala zahteve posameznih nih gospodov, ki oblačijo in vedrijo v invalidskih vprašanjih, potem pa bi organizacije sploh ne bilo treba, saj je vseeno, če so' invalide spravi na kolena posamezno, ati pa skupno. Saj je vseeno, če se pretepe tega ali onega, ker kjer ni tožnika, tudi ni sodnika.
Da pa organizacija tudi podleže v svoji borbi pred posameznim mogotcem, je pa jasno; saj ji mečejo polena pod noge lastni organizirani tovariši. Mesto, da bi jo braniti, da bi večati njeno avtoriteto, jo ponižujejo še s tem, da soglašajo .— ne z organizacijo, — nego s tem, kar se proti organizaciji dela. Ni čuda, ako se zgodi, da se na socialni politiki raje ozirajo na prošnje, ki niso šle skozi organizacijo, kakor pa na one, ki so bile vložene potom organizacije. Tudi se poskuša gotovim invalidom dati brez vednosti organizacije to ati ono, z vednostjo oziroma s priporočilom organizacije pa se navadno odkloni. To ni nič posebnega in nenavadnega. Že od nekdaj so se merodajni faktorji truditi ovirati delovanje organizacij, ne samo invalidske', nego vsake, ki je zahtevala za svoje člane pravice, ki jim gredo po zakonu in raznim odredbam. Razbiti organizacijo, to jim je cilj. Ker pa to ni tako enostavno, pa se mora vsaj vzeti ugled organizacije, mora se ji pokazati svoje pravice in jo povsod omalovaževati. Kajti, pri vsaki organizaciji se najdejo opozicio-nalci, ki niso zadovoljni z enim ali drugim ali ki niso zadovoljni iz navade in sami ne vedo zakaj. In te treba vzpodbuditi, jih podšuntati, jih podpirati, da vrše to, kar bi taki faktorji v pisarnah bili radi da bi se vršilo. Ko se to doseže, se jih pa kaže organiziranim članom, kjer le mogoče, češ, glejte, ti niso zadovoljni z odlokom, naredite, da bo drug. Recimo, da pride do tega, da se člane preslepi, tedaj zopet skrbe gospodje iz uradov, da pridejo v odbor njim pokorni sluge. Saj s tem je odbita ost organizacije, s tem je ona takorekoč umrla. Za kratek čas, kot izpolnjiteljica volje gospodov pa je lahko.
Invalidi, ki gredo na tim, sami ne vedo, da škodujejo samim sebi. Po naravi je človek vedno nezadovoljen, invalid pa še bolj. In če se mu trobi še povrh, da je ta ati oni odbornik
(Istočasno, ko traja molitev, se iz notranjosti dvora sliši zvok frule in udarci kastanjeta, kakor, da daje takt. Z druge strani zidovja se sliši vpitje, ki vedno narašča, trenutek približujoče, trenutek oddaljujoče se.)
SLUGA: (razburjen) Kralj, Čandali se zbirajo v bližini dvora. Zahtevajo kraljeviča. Pobili so že mnogo meščanov in Brahmanov ter jim pijejo kri. Vojaki so pred njim zbežali, tako so številni in divji.
KRALJ: Gorje, kaj bo?
ANABHA: Počakaj! Kolo se vrti samo od sebe!
ŠESTI PRIZOR.
KRALJEVIČ. BAJADERA.
(Iz ene izmed vež pribeži kraljevič KALASOKA. Ne da bi si ogledal, zbeži naravnost irez dvorišče k vratom. Ko sta ga KRALJ in ANABHA opazila, se urno skrijeta v pagodo. Za kraljevičem se pojavi BAJADERA. Zlate obroče nosi na rokah in okrog čela. Temne lase je razpustila in jih ozaljšala z rožami. Dolga, bela tunika is kašmira ji pokriva telo in pada vse do nog, na katerih so sandali. Prepasana je s srebrnim pasom.
KRALJEVIČ: (se trudi, da bi odprl vrata, a zaman; v besnem obupu bije z glavo ob zid) Ah! Pustite me ven! Pustite me ven! Moji bratje čakajo na me. Odprite vrata! (Posluša. Sliši se nekje za zidovjem vpitje Gandalov). Oni se bore, a mene ni med njimi. Prokletje tistim, ki so zaprli vrata, ki so me v jeli! Osvetim se!
tak in tak, da se ga mora odstraniti; da se mora ves odbor obsoditi itd., prav rad pritrjuje, ne da bi pomislil, kaj je prav za prav tisto, za kar se ogreva. Noben še ni povedal ničesar bistve-fiega, ničesar konkretnega, nego samo pavšalno sumničenje in zmerjanje. Da nekdo ni dobil podpore, ker mu je ni potrebna, ni dokaz, da je odbor za nič. Da se nekemu ni dalo posojilo, ker ni dal dovolj garancij, tudi se ni dokaz za greh, ki se smatra od opozicionainih invalidov. Ta podpora in posojila so pa v glavnem tisti kamen nezadovoljstva, s katerim se operira. Poleg pa še pride dejstvo, da se tirja člana, naj vrne posojilo, kakor je sam obljubil in se zavezal, a te obljube ne drži. In to vzbuja zopet odpor proti odboru.
Da odbor ne dopušča, da bi se z invalid--skimi pravicami kupčevalo in delalo kakšne izjeme in protekcije, je zopet vzrok nezadovoljstva. In zato se ga kritizira in vso organizacijo mrzi. Nikdo pa še dosedaj ni navedel ničesar, kar bi le nekoliko pokazalo, da odbor res ni nič vreden, da je res škodil invalidom in organizaciji. In ko se take ljudi resno vpraša, naj Povedo, kar imajo, pa ni glasu iz njih grl.
Naj omenimo samo spor s šefom socialne Politike, dr. Goršičem. Če bi odbor sklonil svoj hrbet pred njim in pustil, da bi se delalo, kakor ki on rad, bi bili s tem invalidi zadovoljni? Saj nočemo tukaj govoriti, kaj je delal in kako dela, dovolj je bilo vsega tega že v listu. Ali naj nam povedo invalidi, ali si dopuste to, da bi se njih zastopnika, ki gre k dr. Goršiču v zadevi invalidov intervenirat, vrglo ven?
In to je bil začetek vsega. Da smo dr. Savniku poslali odprto pismo v zadevi ^mariborske kafike, ki se je oddala pod roko, brez razpisa hi smo zato povedali svoje tudi drugim krivcem, ali bi tega ne smeli? Ali bi morali mirno gledati in prenašati tako zapostavljanje? Invalidi, govorite. A mesto da bi se podprlo odbor, ki Predstavlja organizacijo, pa ena iz podružnic (ali kolje dva njena člana v imenu podružnice) pohvali — ne nas — nego dr. Savnika, da je on imel prav in ne mi in da odbor ni bil na mestu, * ko je poslal odprto pismo.
S tem se podkoplje moč, važnost in ugled organizacije in to samo zbog osebnih zadev. In tako nastajajo spori in odbor pač v tem položa-W ne more kloniti glave, ker se zaveda, da ima Prav ter reči: kapituliram. Dobro je, da prezi-fate organizacije-
Organizacija gre svojo začrtano pot, tisto, *bog katere so se invalidi združili v njo, da jo. tažie prekoračijo. Če zadene na tej poti ob to ali ono nepriliko, če se ji je na tej poti vojevati hidi z lastnimi tovariši, ki so v organizaciji sa-aio zbog materijelnih koristi, a ne zbog ideje sarne, se bo vojevala. Uklonila se ne bo, ker se ^kloniti ne more. Če se ji postavijo po robu hidi organi, ki bi morali skrbeti za invalide in Sledati, da se vojnim žrtvam vsaj malo olajša k-da, pa bo organizacija vojevala tudi proti njim,
BAJADERA: (se mu počasi približa in položi roko na njegovo ramo) Kraljevič, zakaj stokaš?
KRALJEVIČ: (se zdrsne) Kdo si? Izrodek divjih sanj Šive, kaj hočeš? Odstrani se, bela kača; ne dotikaj se me!
^AJADERA: (se smeje, kazaje svoje lepe, bele zobe) Bela? Da, to tudi sem! Ali bi ti hotel, da sem zamorka?... Kaj me ne poznaš? Kaj se ne spominjaš, da sem ti malo prej snela okove, v katerih si ležal zvezan pred obličjem bogov?
KRALJEVIČ: Okove... a, da, spominjam se. Zločinci so me zvezali in me položili v temno svetišče. Mene, ki sem svet. A z glave troedinega so posijali solnčni žarki. Trepetali so in se igrali okrog mene, dokler se ni eden iz njih nežno pripognil, pobožal mi lase in me rešil okov... Ali
. si ti eden tistih solnčnih žarkov?
AJADERA: Ti sanjaš, kraljevič. Ali gotovo bi lahko tudi verjela, da je bilo tako in da nisem nič drugega nego solnčni žarek. (Se udari po bokih). Ha, ha, ha! Ti fant H sanjavi! Mi smo kot solčni žarki in hčere Kame-Kame, ki prinaša ljubav — prišle k tebi v temno zavetišče. Plesale smo okrog tebe in ti pele pesmi Kamine. Ali ti si bil mračen, kakor triglavi Brahma in se nisi zganil v svojih okovih. Kakor bude solnčni žarki lotosov cvet na temnem dnu vode, tako smo me budile tebe. Ali bil si zakrknjen. Tedaj sem ti snela okove. Ti pa
vseeno, četudi momentano podleže. Ali svojega načela ne bo opljuvala in zatajila, svojih članov ne bo nehala braniti, lastne člane, ki se nočejo ravnati po pravilih bo karala, člane, ki ji bodo nasprotovali in ji jemali ugled bo izključevala.
Bojazen, da organizaciji spor s tem ali onim javnim organom utegne invalidom škodovati je ničeven. Saj zahteva organizacija samo izvrševanje zakona in odredb in nič drugega, ker ji drugo tudi brez zakona in odredb nikdo ne more dati. Če se zgodi, da se ji vrže pod noge poleno, da se preskoči zakon in odredbe — danes je še to mogoče, ker še nismo dovolj trdno organizirani, he mi, niti država sama — to jutri več ne bode. Jutri se ne bo upal noben organ iti preko zakona, nikdo ne bo smel vršiti protekcijo na škodo drugih. Danes se mi za to borimo in se bomo borili do zmage.
Stanovanjsko vprašanje.
To vprašanje vznemirja vse revne sloje in vse, ki nimajo svojih hiš ter zadeva tudi invalide in vse vojne žrtve. Stanovanja ni, a dobe se le za visoke cene in visoke nagrade, katerih vojna žrtev ne premore in je tako prisiljena živeti v nezdravih luknjah, da še tisto malo zdravja, ki ga še ima izgubi.
Politično divjanje v naši državi in ki noče vzeti konca in kakor se zdi, ga še ne bo vzelo tako kmalu, ne dovoljuje, da bi se reševala mnogoštevilna socialna vprašanja, od katerih je v prvi vrsti odvisen red in mir. Vojne žrtve so najbolj čutile to tragično vez socialnega vprašanja in politične situacije v naši državi in zbog tega so danes tudi pozabljene in takorekoč brezpravne.
Eno iz teh socialnih vprašanj, ki čakajo svoje rešitve, je stanovanjsko vprašanje. To vprašanje je v očigled 1. januarja 1925. dobilo poseben pomen, ker s tem dnevom preneha stanovanjski zakon, nov pa ni mogel biti sprejet. Skrb najemnikov se je povečala in nikdo ni siguren, kam bodo mu zložili njegovo borno imetje in na kateri ulici ali dvorišču bo'neke noči zmrznil z otroci in ženo vred.
Res je med tem minister za socialno politiko podvzel korake, da se začasno reši ta katastrofa do trenutka, dokler ne bo mogočnosti, da se z novim zakonom utrdi vprašanje o stanovanjih. Poleti se tudi lažje — tako merodajni faktorji v svoji milosrčnosti najbrž tudi računajo — spi na prostem in dež, če premoči reveža ni škodljiv in tako strašen, kakor mraz in zima, ker poleti sije toplo solnce.
Vprašanje: stanovanja, ki se povsod tako ostro čuti, bo popolnoma rešeno le tedaj, ko bo vsak poleg svobodne pogodbe med najemnikom in hišnim gospodarjem tudi lahko izbiral stanovanje, kakoršno bo želel. Ali to je stvar še bodoče bodočnosti.
Za sedaj bi morala država, občina in današnja družba sama skrbeti in gledati, da se začne čimveč zidati, da državni uradi in banke, ki so zasedle privatna stanovanja zidajo svoje hiše in stanovanja za svoje uradnike. Današnje pomanjkanje stanovanj zelo mnogo vpliva na poslabšanje zdravstvenih razmer v državi in narod, 'katerega člani bolehajo mora postati slab, izumreti. Saj so vojna leta vsled pomanjkanja hrane izzvala veliko smrtnost, posebno med mladino, naravnost ustoličila tuberkulozo, a pomanjkanje, oziroma nezdrave luknje kot stanovanja še dodajajo spolnim pregriščem.
Špekulacija, ki se je razvila pri sedanji stanovanjski mizeriji je tudi veliko zlo, katero treba odpraviti. Po sedanjem stanovanjskem zakonu se za stanovanja v starih hišah plačuje nizka najemnina gospodarju. Ali najemniki pa odstopajo svoje najete sobe podnajemnikom za takšne cene, da z izkupičkom ne le poravnajo svojo najemnino za vse stanovanje, nego se še iz tega preživljajo. Tako izkoriščanje se mora preprečiti. Zakaj vprašanje višine stanovanja je vprašanje obstanka, eksistence. In ako najemniki odirajo podnajemnike, med katerimi je veliko celih rodbin, si morajo ti pri svojem siromašnem zaslužku odtrgovati od hrane in obleke, da plačajo stanovanje. Slaba in pomanjkljiva hrana pa je vzrok boleznim in prezgodnjemu oslabevanju. Država sama je pa ostavila vojne invalide in rodbine padlih žrtev brez krova in brez kruha in brez obleke. In nikjer ni gibanja, da bi se temu odpomoglo, razen nekaj invalidskih domov, kar pa še daleč, daleč ni nič v tem pogledu. Kakor bi hotela molče reči: Umrite, ker ste nam nadležni sedaj.
Da bi bilo v ljudeh vsaj nekaj hvaležnosti, ker je že država nima, bi se tisti ljudje, ki so si v času vojn^ in prevrata pridobili bogastvo in si ustvarili tako — pošteno ali nepošteno — ugoden, topel kotiček in še več, nego jim je za sebe potrebno, morali spomniti vojnih žrtev ter pomagati in jim postaviti stanovanja. Ako so tem ^srečnežem« očetje teh otrok, ki zdaj zmrzujejo, gladujejo in ne vedo, kje bi se naspali, pripomogli s svojo krvjo in življenjem, da žive sedaj še bolj razkošno, kot pred vojno, oziroma, da so se obogatili iz nič takorekoč, naj bi vsaj nekaj dali tem sirotam in tako pripomogli do stanovanja.
Z zakonom je treba zaščititi v prvi vrsti vojne invalide in rodbine padlih. Za njimi je takoj ostalo delavstvo in uradništvo. Ostali naj se pogajajo med seboj z lastniki hiš in si urede, kakor vedo in znajo. Denar imajo in jim to ne bo težko.
Vsem svojim naročnikom želi vesele Božične praznike in srečno Novo leto	Uredništvo,
si komaj začuti vsi svobodo, planil z divjim krikom in bil z enim skokom zunaj... Kip Brahme pa se je zrušil in pogasil večni ogenj.
KRALJEVIČ: Vse se zruši, vse pogasne — zemlja in nebo!
BAJADERA: Me, svečenice Kamine, smo se prestrašile strašnega znamenja; edina jaz sem imela pogum, da grem za teboj... Ali me spoznaš, fant lepi, kodrolasi fant?
KRALJEVIČ: Ničesar ne vem. Ne govori več. Ti si videla znamenje. Ven moram. Slišiš, kako kličejo? To je star bojni krik. s katerim kriče tlačeni, ko se maščujejo. Tako smo kričali mi, ko smo rušili pradavne bogove, -vladarje na Kailasi...
BAJADERA: Kaj govoriš, kraljev sin!
KRALJEVIČ: Pustite me ven! Glavo si razbijem! Klicati hočem, kričati s poklikom mojih bratov. (Zakriči z neartikuliranim glasom ... BAJADERA ga s prva gleda z grozo, a nato s posmehom.)
BAJADERA: Kaj delaš, kraljevič? Zakaj hočeš ven? Glej, ali ni lepo tukaj? Zakaj hočeš Č0z zid?
KRALJEVIČ: Ker mi je pregraja.
BAJADERA: Ali ni za tem zidom mestni zid? Ali ni za mestnim zidom zid kraljestva, a potem morje — zid zemlje — zid za zidom? Kaj ti koristi, ako tudi enega preskočiš? Pregraja te čaka zopet.
KRALJEVIČ: Vse pregraje razrušim ... Odpreti se morajo sleherna vrata... Vse mora biti
eno. To je moja volja... In kakor sem sedaj kriknil tistim svojim bratom, ki jih vi imenujete Čandali in živina, dal znamenje za naval, tako bom vzklikal tudi za naprej in vsi nizki in mali po vsem svetu se vzdignejo. Najvišji bodo najnižji, začetek bo postal konec. In več ne bo nobene svetlobe in nobene noči, noben »jaz« in noben »ti« — vse bo eno, vse eno ...
BAJADERA: Noben >jaz« in noben »ti«? Noben »jaz«? Kako — ali je tudi ona, črna sužnja z usti, ki ji vise, kakor ušesa in z nosom, ki je kakor zgneten kamen — da smo jaz in ona eno — in da ni ne razločka, ne stanu? Ne! Poglej! (Odpne pas in za trenutek odgrne obleko. Telo belo in prelestno — kakor da je iz slonove kosti izklesano — se vidi. Nato ga zopet zakrije z naglo kretnjo.) Noben »jaz«? Ha, ha, ha!
KRALJEVIČ: (zmedeno) Pusti! Pusti! To mora biti! To je večna volja, ki mi ukazuje.
BAJADERA: ... in noben »ti«! Fant, vitek s plamtečimi očmi, kakor iz daljnjih plamenov na vrhuncih gora — ti nočeš biti nič drugega, nego opica, ki lušči v gozdovih lešnike, nič drugega, nego kamen in kopriva in megla? Fant, poglej me! Tako! Tako! Tvoje oči me žgo, kakor solnčni žar. Daj, da ti pogladim kodre! Daj, ne beži od mene!... Tako mehki so, tako nežni, kakor žametno cvetje, ko ga ovlaži jutranja rosa. Mladec, kraljevič, ti si lep — in ti nočeš, da bi bil »ti«!? Ha, ha, ha!
Kakšni moramo biti?
Nas je svetovna vojna vrgla iz človeške družbe in nas postavila v kategorijo bolnikov in pohabljencev. Ne zmeni se za nas prav nič. Vendar moramo mi biti močni dovolj, da vračamo ta prezir s tem, da se izobražujemo, da pokažemo, če smo telesno — ne po svoji krivdi
—	ohromeli, če smo s svojo krvjo, — ne sebi
—	tej družbi ustvarili soinčne dni, da smo duševno njim enaki.
Za težko fizično delo smo res nesposobni. Ali smo pa nesposobni tudi za duševno delo? Zakaj bi se udajali malodušnosti in obupu ter jadikovali o svoji nesreči. Možato, kakor smo stali pred svincem, stojmo tudi danes med ljudmi in se izobražujmo. Ako smo fizično slabi, nismo zato duševno, ako smo za fizično delo nesposobni, nismo zato za duševno.
Mnogi so telesno zlomljeni ali s tem še niso izgubili duševni kapital. Ne dolgo je tega, kar sem gledal vojnega invalida v neki krčmi. Za fizično delo je nesposoben, ali to kar je imel na sebi duševnega, me je presenetilo. Duhovite so bile njegove besede, njegove misli so 6ile urne in bistre, kakor da je obiskoval bogve kakšne šole. In takšni talenti se zgubljajo v teži življenja in malodušnosti.
Ko bi se tak invalid lotil knjig, učenja, koliko dobrega bi lahko naredil sebi in drugim. Tako pa je podoben kosu zlata, ki se nahaja v zemlji nekje.
Za vojnega invalida, fizično nesposobnega, je knjiga najboljši zdravnik, najzvestejši prijatelj.
Kakšno vrednost ima knjiga, nam pravi glasoviti angleški pisatelj John Lubbock, ki pravi: »Knjiga je zrcalo lepote in krasota prirode; tolažnica v času tuge; ona spreminja skrb v slast, cepi v dušo zdrave in blagodejne misli, in pri knjigi se celo pozablja beda in nesrečno življenje.«
Koliko je resnice v teh kratkih besedah. Naj si jih zapomni vsak vojni invalid, posebno pa tisti, ki ne ve, česa bi se lotil, samo da bi ubil dolgčas in da pozabi vsaj za trenutek na svojo nesrečo.
Pravi invalid bo segal za knjigo, za prosveto in vsestransko znanostjo. Trudil se bo, da si pridobi duševni kapital, s katerim bo osrečeval sebe m svojo okolico. Pravi invalid se bo izogibal slabe družbe in mest, ki človeka ponižujejo. Našel bo prijatelje in znance, ki ga bodo cenili radi njegovih lepih lastnosti in vrlin. In vse to doseže in si pridobi potom knjige in izobrazbe.
Današnji vek je napredni vek in vek znanosti. V vsaki najmanjši vasi se išče umen človek. Povsod se snuje in organizira. V teh poslih bi moral prvo mesto zavzemati vojni invalid. In da lahko to mesto zavzema, mora biti izobražen in poznati današnje življenje in vse to doseže in spozna zopet potom knjige. To je kulturno delovanje. V kulturnem delovanju naj prednjači vojni invalid povsod, saj je vendar izkusil mnogo tekom vojne in ako se je že izobrazil sedaj, to lahko doseže.
Ako imamo fizične, t. j. telesne invalide, ne sme biti duševnih. Zato se ne sme noben pravi invalid zgubljati v temi neznanja, v smradu in blatu mržnje in sovraštva. Vsak pravi invalid mora smatrati za človeka ponižujoče, ko je kakor slabič vedno nezadovoljen, jeznorit in išče vedno drugod nekakšne pomoči, a sam ne migne niti s prstom.
Vsak invalid naj nosi v svojih prsih toplo srce in ponosno dušo. Vsak invalid naj poišče prijatelja — knjigo.
Nekaj invalidskih drobtin.
Trpljenje vojnih invalidov.
Primer iz mnogih napišemo tukaj. Primer iz mnogih primerov, koliko pa jih je nepoznanih. Zakon brani ubijati. Zakon brani krasti. Ko pa je vojna, pa smeš ubijati in krasti. Godi se pa sedaj tako z nami, ki so nas razmrcvarili, da nas sodijo po zakonih, ki zopet prepovedujejo to, kar so prej dovoljevali.
Tako se je zgodilo pred kratkim:
100% invalid je bil prisiljen, da je šel v bližnji erarski t. j. državne lastnine gozd in posekal bukev. Njegova žena namreč že več mesecev leži v postelji bolna, 4 otročički so pa majhni. Zima je, v hiši pa ni koščeka drv. Da ogreje otročiče, in da bo žena ležala nekoliko
na toplem je šel in naredil zločin. — Posekal je bukev. Raditega ga je sodišče zaprlo na 7 dni zapora in mora plačati denarno kazen v znesku B14 Din in 50 Din takse. Ako bi se ta bukev posekala v Londonu, bi gotovo ne imelo takih posledic.
Zločin, ki je narejen s tem, da je revež posekal bukev je kaznovan. Ni pa še kaznovan zločin, ki je temu revežu brez noge odrekel pomoč in ga tako prisilil, da je moral iti sekat bukev. Dajte invalidom, kar jim gre in ne bo takih slučajev. Ne dajte, da zmrzujejo nedolžni otročiči in bolna žena in takih slučajev ne bo. Ali je bolje, da zmrznejo vsi? Morda. Rešili se boste vseh. In najbrž je to vaša želja in — namen.
Specijalna komisija. To je strašna beseda, kaj?! Ne, ni strašna, nego beseda žalostnega spomina, beseda vtelešenih krivic. Iz neštetih slučajev naj navedemo samo en slučaj. Težak invalid, tajnik in blagajnik v Karlovcu (Hrvatsko) je umrl. Celih 10 let je bil navezan na voziček in na tujo pomoč. Ali ta nesrečna specialna komisija, ki je reducirala vojne invalide na debelo, je reducirala tudi tega invalida, ki je bil po činu major. Poslednja, dasi skromna pomoč, je bila s tem odrezana in vojni invalid, ki je bil pohabljen in razmrcvarjen na vojni, v strelskih jarkih, je bil naenkrat nevojni invalid, ki ga je, majorja, pohabil in razmrcvaril, recimo, plug na polju, škandal! Siromak je sedaj umrl in je rešen. Na stotine pa jih je, ki jih je enako zadela roka usodne specialne komisije.
Vsem različno, mnogim nič, priviligiranim vse. Dogajajo se take stvari:	Golih in bosih
vojnih invalidov, vdov in sirot je toliko, da srce boli človeka, ko jih sreča, posebno v tej zimi. V skladišču leži gotova obleka, ki pa se ne sme izdajati, ker je dobrotnik invalidov odredil, da je ta obleka samo za gojence in se je zato ne sme nikdo dotakniti. Zato so vse druge prošnje, recimo, zaman. Samo nekateri iz mnogih so tako srečni, da dobijo vkljub temu obleko, lepo obleko. Iz katerega skladišča? Iz praznega ne, ker tam ni nič. Iz polnega? Tam čuva stroga odredba, kakor Cerberus pred Hadom, da se je ne prelomi. Ali vendar se nekako pride do obleke. Gotovo je, da se nahaja sredstvo, skrivno sredstvo, da se ogoljufa čuječnost Cerbe-rusa. Mi ga ne poznamo, a oni, ki so ga preizkusili, nam tega najbrž nočejo izdati, ne iz nevoščljivosti, nego zato, ker je to sredstvo skoro gotovo — nelepo, — nejunaško. Tisoče invalidov je golih. Par invalidov je oblečenih. Povejte tovariši, ki vam je gorko, kakšno je tisto sredstvo, kako ste mogli gledati, da ste preskočili čuvarja Cerberusa in se oblekli, in če ni morda to sredstvo zatajitev interesov vojnih invalidov, če ni to morda prodaja samega sebe. Ako je tako, naj vam bo gorko. Trpljenje tisočih invalidov vas naj greje. Na račun golih bodite oblečeni, četudi niste zaslužili. Pa nič zato. (Izvleček iz obširnega dopisa).
Pa še eno o obleki. Prizor, kjer se dogaja ta žaloigra je zdravilišče Golnik. Lep kraj na Gorenjskem, in ni slabo v zdravilišču samem. Dokaz je poleg tega tudi še dejstvo, da je tam več invalidov dolge mesece, že skoro predolgo, da se zdi kakor da je Golnik za gotove in nekatere že nekak invalidski dom. Pa naj bo v božjem imenu in dovoljenju merodajnih gospodov, mi jim privoščimo, saj so vojne žrtve, res da, manj potrebne kot mnogi, ki hodijo po bergljah, a vseeno vojne žrtve.
Glavna oseba je upravitelj Golnika, ki pa na pozorišču ne nastopa, nego deluje vneto za kulisami, torej nekak režiser, ali pa bolje: re-specient. Igralci so pa razni invalidi, na primer: Državni nameščenci, župnik, posestniki in posestniški sinovi, in uradnik iz zdrav, pisarne.
Dejanje se začne. Obleko dobivajo sinovi veleposestnikov, posestniki, ker nimajo »stalnih mesečnih prejemkov«. Ti prejemki so namreč taka zver, da če jo imaš, te blagrujejo in zavidajo, vse 6b enem, čeravno znašajo komaj, redimo 5000 kron na mesec. Ali veleposestniški sinovi in posestniki itd. takih »stalnih meseč-niho dohodkov, nimajo, zato so reveži in se jim mora pomagati. In glejte, pomaga se jim, človeku pa, ki ima tiste blažene dohodke se odkloni prošnja. Kdo bo pa še dajal človeku, ki ima dohodke? Takega mnenja je tudi respe-cient in to svoje mnenje sporoči dalje višjim. In tako se prošnja ne usliši. Pač so še tudi državni nameščenci, a]i njihovi »stalni mesečni dohodki« niso dohodki, ker imajo družine. In
zato tudi dobe obleko. Respeeient priporoča — in dobijo. Tisti s 5000 kronami, dasi vzdržuje staro mater, ne dobi. Mati namreč ni družina-Za svetle točke v tej igri pa skrbi dejstvo, da dobi obleko tudi uradnik iz zdraviliške pisarne, to pa zato, ker je njegova žena trgovka in dela velike zgube.
Tako se vrši tragedija na Golniku lepo zaokroženo in respeeient, ki drži vse niti v rokah, vlada neomajano in neomejeno.
Blagor mu... Ali neblagor onim, ki čutijo ta blagor. To pa zato, ker niso priviligirani.
Naše gibanje.
Navodila glede občnih zborov. Ker gremo k sklepu leta, bo treba po pravilih izvršiti redne občne zbore. Zato se podružnice opozarjajo na nekatere važnosti pri vršitvi občnih zborov. — Pred vsem naj se ravnajo po čl. 38 in 39 društvenih pravil. Občne zbore je treba vedno pravočasno pismeno naznaniti pristojnim sre-skim poglavarjem in izvršnemu odboru. Na vsakem občnem zboru se mora voditi zapisnik, katerega prepis /je treba potem poslati izvršnemu odboru v Ljubljani. Sestavijo naj se točna tajniška in blagajniška poročila, ki jih zborovalci odobre. V odbor je treba voliti najbolj zmožne invalide in sicer vojne, ne vojaške, ker oni, ki so postali pri vojakih izven vojske invalidi nimajo pravice biti naši funkcijonarji, temveč samo člani (čl. 6.) V smislu čl. 36. pravil je treba povsod voliti delegata in namestnika, ki bo hodil na zborovanja izvršnega odbora v Ljubljano. Delegate je treba javiti izvršnemu odboru.
Ravnotako se mora javiti izvršnemu odboru ter sreskemu poglavarju celokupen novoizvoljeni odbor s točnimi imeni, naslovi in funkcijami posameznih odbornikov.
Odstotki od nezaščitenih trafikantov.
V	smislu čl. 15 invalidskega zakona odnosno § 55 pravilnika za izvrševanje tega zakona so male prodaje tobaka pridržane invalidskim organizacijam oziroma po invalidskem zakonu zaščitenim osebam. Ako pa trafike ostanejo še nadalje v rokah drugih nezaščitencev, morajo leti oddajati gotove procente invalidskim organizacijam.
Ker je dosti nezaščitencev, ki še ne izpolnjujejo teh pogojev, je izvršni odbor poduzet primemo intervencijo, da se gori omenjene določbe povsod uveljavijo.
Invalidski odsek se je na predlog udruženja obrnil uradno na delegacijo ministrstva financ v Ljubljani.
Ta pa je naročila finančnim okrajnim direkcijam v Ljubljani in Mariboru, naj primemo ukreneta, da bodo nezaščiteni trafikant je oddajali 1—2 % kosmatega dobička udruženju vojnih invalidov. Izvzete naj bodo trafike z malenkostnim donosom, katerih se itak vsak brani prevzeti-
Oni trafikanti, ki so se že obvezali plačevati ta prispevek, se bodo naznanili oddelku za socijalno politiko.
Podružnice se opozarjajo, da naj^ skrbe glede sklenitve reverzov z vsemi nezaščitenimi trafikanti.
V	slučaju protivljenja naj se sklicujejo na odločbo delegacije ministrstva financ v Ljubljani z dne 5. 11. 1924 št. B II 434/24.
Škofja Loka. Tamkajšnja podružnica vrši svoj redni letni občni zbor dne 11. januarja 1925 ob 10. uri dopoldne v Gasilnem domu na Glavnem trgu z dnevnim redom: 1. Pozdrav ia nagovor predsednika. 2. »Poročilo odbornikov. 3. Volitev odbora. 4. Slučajnosti.
Podružnica v Domžalah obvešča svoje člane, ki so na zaostanku članarine, da jo gotov« do konca tega leta poravnajo. Po novem letu se dotičnih, ki ne plačajo članarine ne bo več smatralo za člane udruženja, ker pravila predpis*1' jejo, da preneha biti član, ako ne plača 6 mese' cev članarine. Dotični, ki so svoj čas oddali sh' ice in popisnice, naj pridejo po nove članske kBJ1' žice, ker stare niso nič več veljavne. Vsi doti(' ni pa, ki še niso izpolnili popisnic in prinesi slik, naj to nemudoma store, ker ne bodo dr11' gače vpoštevani pri ugodnostih članstva.
Članske knjižice. Še enkrat se opozarjaj0 vse podružnice, naj skrbe, da bodo vsi člani d« bili nove članske knjižice s slikami. Pri podru2 ničnih tajništvih leži še veliko nerazdeljm*1 ^ knjižic, kar je seveda največ vzrok malomarno^ dotičnih članov, ki ne pridejo po nje. Ako P
drugače ne gre, ]e treba pae dobiti dotične na drug način v roke. — Izvršni odbor hoče imeti tudi poravnane izdane vsote za članske knjižice. Treba bo zaključiti račune in zato mora dobiti vsote, ki so povsod razmetane, skupaj. — Naj ae bo članstvo tako malomarno, da bi odlašalo še tisto, kar je njemu samemu v dobro. Vsoto 5 Din vendar lahko utrpi vsak. Zato naj podružnice takoj po novem letu zberejo vse vsote in jih pošljejo izvršnemu odboru.
Ukinjenje oddelka za socijalno politiko. — Ker so v smislu ustave prenehale pokrajinske uprave in pričeti poslovati veliki župani, je ministrski svet ukinil tudi oddelek za socijalno politiko bivše pokrajinske uprave v Ljubljani. Agende tega oddelka se imajo porazdeliti med ljubljanskega in mariborskega velikega župana. Ker se nahaja pri tem oddelku tudi naš invalidski odsek je vprašanje, ako je delitev istega mogoča radi enotnosti invalidskih poslov z ozirom na statistiko, kredite, zavode itd. Mnenja smo, da bi vsaka delitev še bolj zamotala že itak zadosti zmešano upravo invalidskih poslov. Imamo izkušnje, kakšen kaos je nastal vsled pošiljanja aktov v Beograd in radi predaje pokojninskega referata sodiščem. Ako bodo še naprej mešali, bo nazadnje popolnoma vse zmešano in nobena vojna žrtev ne bo dosegla nikjer nič. Skoro vsi zavodi so v ljubljanski oblasti, izvzem-ši celjski invalidski dom. Vsak zavod je špeci-jelno za gotove svrhe, ki jih vporabljajo vsi invalidi Slovenije. Zato je nemogoče upravljati jih in jim zaukazovati iz dveh županij. Statistika je prtiejena enotno in vse okolnosti govore za to, da mora ostati invalidski odsek samostojen. Ne moremo prenašati nadaljnjih zmed, zato pričakujemo, da se bo ščitila enotnost invalidskega odseka.
Glas is dežele. Invalid tov. Franc Štrucl iz Št. Vida pri Ptuju piše: Pet let že samo čitamo po časopisih, kaj vse dobimo, pa še nismo nič. Sto milijonov je nakazanih vojnim žrtvam za Božične 'praznike. Lepo bi bilo kaj dobiti, ker po deželi smo gladni, bosi in razcapani. Beračiti ne smemo, prosimo samo pomoč in za pomoč dobimo same prazne obljube. Ne vemo kakšni bomo šli sedaj o Božiču v cerkev, ker smo mi invalidi tudi ljudje in kristjani. Invalidi Št. Vido vske fare, vsakovrstni od 40 do 100% želimo Vsem tovarišem in tovarišicam zdravo božičnico in novo leto. To smo: Franc Štrucl, Jože Žumer, Nandek Potočnik, Jože Merc, Ivan Cafuta, Jožef Kranjc, J. Dobnik, I. Šegula in Jakob Golob-
Podružnica v Celju ima svoj redni letošnji občni zbor v nedeljo dne 11. januarja 1925 ob 9. uri dopoldne. Lokal se objavi v prihodnji številki. Pride delegat iz Ljubljane. Obenem javlja podružnica, da je dne 21. novembra t. 1. umrl v invalidskem domu v Celju 100% vojni invalid Tomaž Buršič, ki je bil član udruženja. N. v m. p.
Pri podružnici na Vrhniki se vrši redni občni zbor dne 11. januarja 1925 ob 9. uri dopoldne v gostilni pri Jurci (Drašlerju) na Vrhniki. Invalidi, vdove in sirote vrhniškega okraja ne zamudite ta dan in pridite vsi na občni zbor, da si razkrijemo vse, kar nas teži na srcu in povemo kaj je in kaj ni prav. Čim več vas pride, tem močnejši bomo, da zahtevamo one predloge, ki bi se morali že zdavnaj rešiti in da pregledamo delo sedanjega odbora ter izvolimo novega, ki naj bo agilen. Na ta način bomo mnogo pripomogli k uresničenju invalidskega zakona. Tudi vdove se borite za polovično vožnjo, ker ste za njo upravičene. Ali niso padli možje toliko zaslužili s svojo krvjo, da bi se uboge vdove smele peljati trikrat letno za polovično ceno. Invalidi, pomenili se bomo o krivični redukciji, ki jo je izvršila komisija, ki je videla pred seboj sama rdeča jabolka, ni pa pogledala koliko je znotraj pokvarjenih. Zatorej vojne žrtve vrhniškega okraja na noge vsi za enega, eden za vse. Dne 11. januarja 1925 vsi k Jurci, da nas bo častno število. Čim večje število, večja moč in zavednost.
Is Trbovelj. Tukajšnja podružnica ima 11. januarja 1925 svoj redni letni občni zbor v gostilniških prostorih pri Škratu. Občni zbor je velike važnosti za vse člane in članice, posebno za reducirance. Vsak naj pride in naj se nihče ne izgovarja na kak zadržek. Dolžnost vaša je, da se vsi do zadnjega udeležite občnega zbora. Toroča se tudi, da je imela podružnica dne 30. novembra 1924 sejo, na katero je povabila nekaj prijateljev iz širših krogov. Tov. Kolenc je razložil načrt, kako in kje bi se postavil spomenik v vojni padlim in umrlim žrtvam. Ker je že veliko podružnic svojo dolžnost storilo, tudi na-
ša ne sme biti zadnja. Izvolil se je pripravljalni odbor za postavitev spomenika: predsednik tov. Kolenc, podpredsednik tov. Rozina, tajnik tov. Stendler, blagajnik tov. Obrez, pregledovalca računov g. Kralj in tov. Godec; odborniki: tov. Vidmar, Hacin, Kolbezen in Klenovšek. Zavedajoč se lepe naloge je odbor prevzel delo, se izrazil, da bo pridno deloval, članstvo pa mu naj pomaga, da čimpreje postavimo primeren, krasen spomenik padlim žrtvam.
Javna zahvala. Podružnica udruženja vojnih invalidov v Trbovljah se najlepše zahvaljuje tov. Francu Rozina, ki je prvi priskočil z denarnimi sredstvi na pomoč ter je izročil 500 Din za spomenik padlim vojakom. Da bi bilo več takih posnemalcev, imeli bi kmalu akcijo završeno.
Podružnica v Mariboru je sklenila na svoji seji dne 10. decembra 1924, da se vrši redni občni zbor dne 11. januarja 1925 ob 9. uri dopoldne s sledečim dnevnim redom: Otvoritev občnega zbora. Čitanje zapisnika zadnjega občnega zbora. Poročilo predsednika. Poročilo tajnika. Poročilo blagajnika. Poročilo nadzorstva. Poročilo delegata izvršnega odbora- Volitev. Slučajnosti. — Opomba uredn. Kraja, kjer se bo vršil občni zbor podružnica še ni naznanila.
Občni zbor podružnice v Novem mestu se vrši v nedeljo dne 25. januarja 1925 ob 8. uri dopoldne v Narodnem domu. Dnevni red: Čitanje zapisnika zadnjega občnega zbora. Poročilo predsednika, tajnika, blagajnika in delegata. Volitev novega odbora in slučajnosti.
Znižane vožnje.
Objaviti smo v našem glasilu, da je ministrstvo za promet z naredbo z dne 9. oktobra 1924 M. S. br. 21.156/24 prezrlo pri ugodnostih za železniške vožnje vojne invalide in da ne bi mogli po novem letu več uporabljati naših letnih uverenj za trikratno polovično vožnjo.
Izvršni odbor je takoj protestiral in se pismeno obrnil potom središnjega odbora na ministrstvo saobračaja v Beogradu. Zahteval je na podlagi natančne utemeljitve, da se k novi naredbi o voznih ugodnostih sprejme dostavek, ki bo dovolil invalidom njihovo dosedanje pravo, oziroma ga še zboljšal.
Na intervencijo pa je prejel izvršni odbor od središnega odbora iz Beograda sledeči odgovor:
Št. 6524 od 24. nov. 1924.
Odbor se obvešča, da z novim pravilnikom o voznih ugodnostih niso prav nič spremenjene ugodnosti invalidov, ker člen 9. še nadalje velja. Dotični del pravilnika, ki se nanaša na vozne ugodnosti invalidov se bo objavil v >Ratnem Invalidu«.
Tajnik: Mrvaljevič 1. r.
Predsednik: polkovnik-inv. Pero Lazarevič 1. r.
Drobtine iz raznih novic.
Proglasitev svetega leta. 15. decembra je bila proglašena papeževa bula o svetem letu v štirih rimskih cerkvah. Popoldne so odprli sveta vrata in vzeli izza njih skrinjo z dokumenti o zadnjem svetem letu, ki je bilo 1900.
Dohod novih ruskih čet v Jugoslavijo. Te dni je dospel v Split francoski parnik, ki je pripeljal iz Šangaja 350 gojencev in častnikov bivše carsko vojne akademije v Omsku. Akademija je leta 1922 zapustila Vladivostok in odšla v Šangaj, kjer je prebila do zadnjega časa. — Ker so bile razmere skrajno težke, je prosila kralja Aleksandra, da se sme naseliti v Jugoslaviji. Za stano-vališče |i je določen Bileč. Akademija tvori dva kora, ki imata vsak svojo godbo, s pomočjo katero sta se v San-gaju v prvi vrsti preživljala. Poveljnika sta polkovnik Popov in general Kornilov. Z ruskim transportom je došlo tudi nekaj jugoslovanskih vojnih ujetnikov. Kakor pripovedujejo, je v Šangaju še precejšnje število Jugoslovanov, bivših vojnih ujetnikov, ki se vsled pomanjkanja sredstev doslei niso ««’i vrniti domov. Čez mesec dni se jih menda zopet več vrne.
Pozno odlikovanje. V Annecy v Italiji je bil pred kratkim odlikovan 97 letni Martin Maurice z vitežkim križem reda ^italijanske krone« za svojo hrabrost, s katero se je odlikoval v bojih za neodvisnost Italije — leta 1859.
Spopadi v Dalmaciji. V Dalmaciji je prišlo do spopada med produc. tobaka in uradniki v monopolski upravi radi določevanja cen. Moralo je orožništvo intervenirati.
Pred starko tipografov. Med tiskarnarj'i in tiskarji je prišlo do ostre napetosti radi podaljšanja sedanje ta-
rife. Prva in druga pogajanja, ki so bila v Osjeku so bila brezuspešna. 14. decembra dopoldne je bila v nekem kiematografu skupščina grafičnega delavstva, ki je bila prav dobro obiskana. Na tej skupščini je podal generalni tajnik Saveza grafičkih radnika in radnica Jugoslavije obširno poročilo o vseh dogodkih mezdnega gibanja in o dosedanjih rezultatih pogajanj z delodajalci v Osjeku.
Skupščina je soglasno odobrila njegovo stališče, da če mora priti do borbe, naj do nje pride. Kdaj’ ta borba nastane, tega se še ne more točno javiti Do borbe pride lahko vsak trenutek!
Skupščina je odobrila dosedanje delovanje glavni ega odbora in izrazila vodstvu zaupanje. Za slučaj, da ne pride med grafičnimi delavci in delodajalci do sporazuma, je pričakovati, da se ustavi celokupni tisk v Jugoslaviji. Na posebno vprašanje vašega dopisnika, če je možen sporazum, je generalni tajnik izjavil:	>Z naše
strani ni mogoče več popuščanje! Vse je odvisno od delodajalcev!«
V Angliji štirikrat več Rusov kakor Nemcev. Državni, tajnik za zunanje zadeve je v spodnji zbornici izjavil, da je v Angliji 19.845 Nemcev in 89.240 Rusov.
Karolyjevo premoženje zaplenjeno. Sodišče v Budimpešti je potrdilo zaplembo premoženja grofa Karolyja.
Napetost v Španiji. Vlada je sklenila, da ostane še nadalje v veljavi sedanji vladni sistem. Napetost v celi deželi je velika.
Povratek angleških delavskih zastopnikov iz Rusije. 16. decembra so člani odposlanstva angleških strokovnih organizacij zapustili Leningrad in se vrnili v Anglijo.
Italijansko - jugoslovanski sporazum o potovalnih olajšavah. Med italijansko in jugoslovansko vlado se je sklenil sporazum glede potovalnih olajšav. Posebni komisiji se je poverila naloga, da izdela nove vodilne norme. Potni listi (vizumi) bodo veljavni 6 mesecev in bodo veljali za tja in nazaj 10 lir ali 10 zlatih dinarjev, za tranzit 5 lir ozir. 5 dinarjev v zlatu.
Likvidacija oddelkov za trgovino. Minister za trgovino in industrijo je pozval k sebi načelnike pokrajinskih oddelkov za trgovino in industrijo v Zagrebu, Ljubljani, Splitu in Sarajevu, da se z njimi porazgovori o končni likvidaciji teh oddelkov,
Belgija našim akademikom. Belgijska vlada ,je sklenila sprejeti na tehniško visoko šolo v LiAge dvajset visokošolcev iz naše države v nadaljnji študij.
Pobuna v Albaniji. Po vseh vesteh napreduje. Ahmed beg Zogu proti vladi Fan Nolija zelo povoljno in ni izključeno, da bodo uporniki popolnoma uspeli.
Herriotov naslednik. Vsled bolezni Herriotove so začeli razmotrivati vprašanje, kdo naj bi bil njegov naslednik v vladi, če bi bil prisiljen zaradi bolezni odstopiti. V prvi vrsti imenujejo Brianda, potem pa Painleve-ja in Pavla Boncour-ja.
Odstop italijanskega vojnega ministra? V senatu so obširno razpravljali o načrtu reorganizacije italijanske armade. Večina generalov se z novimi načrti ni strinjala in senat novih načrtov ni odobril. Vsled tega je verjetno, da bo vojni minister Di Gorgi odstopil.
Ureditev uradniških plač na Češkem. Vlada je danes predložila parlamentu zakonski načrt o ureditvi uradniških plač. Stroški bodo znašali 215 milijonov čeških kron. Po novem zakonu bodo tudi stari penzijonisti izenačeni z novimi.
Trgovska pogajanja med Češko in Poljsko. 16. decembra je prišla v Varšavo posebna češka delegacija, da sklene s Poljsko trgovsko pogodbo.
Stroški za ameriško mornarico. Zbornica je odobrila kredit za mornarico v znesku 286 milijonov dolarjev.
Angleško orožje za Rusijo. Na neko interpelacijo je odgovoril minister za trgovino, da je znana tvornica Vickers preteklo spomlad dobavila Rusiji 600 strojnih pušk. Sedanja vlada pa ne bo več dovoljevala dobav orožja za Rusijo.
Stroški za osvojitev Maroka. Stroški za bojevanje v Maroku znašajo dnevno 6—7 milijonov peze!. Španci so izgubiti doslej okoli 20.000 mož In 7000 ujetnikov. Primanjkljaj nameravajo pokriti z odda,jo enega dela premoženja.
Ruski monarhisti. Veliki knez Ciril je bil v Newyorku sprejet od niske kolonije z vsemi carskimi častmi. V Palače hotelu je pri sprejemu igrala godba >Bože cara hrani«... V ruski cerkvi se Je vršila svečana služba božja. Velika kneginja Je obiskala Hub bivših ruskih oficirjev, kjer je bit? sprejela kot carica.
Generalni štrajk v Carrari. Včeraj je izbruhnil v Carrari v Italiji generalni štrajk. Pred stanovanjem industrijalca Corsija je bila vržena bomba, ki pa ni povzročila nikake nesreče. — Štrajk so povzročili delodajalci marmorne industrije, ki so zahteve svojega delavstva kratko in malo odbili in odklonili tudi vsako pogajanje,
Pogover med Mussolinijem in Benešem. Dne 12. decembra dopoldne se je vršil v palači Chigi dolg in prisrčen pogovor med Mussolinijem in češkoslovaškim zunanjim ministrom Benešem.
Coolidge proti vojnim hujskačem. V nekem govoru je predsednik Coolidge odločno ugovarjal trditvam vojnega ministrstva, da je treba armado povečati z ozirom na razne vojne priprave po svetu. Te trditve je Coolidge zavrnil kot neresnične.
Dobro vino v Nowyorku. V prvih dveh tednih tega meseca je umrlo v Newyorku vsled uživanja slabega alkohola nad 20 oseh, tl oseb je težko bolnih, 20 po üü je labte obolelo. Alkohol so vtihotapili v Newyork za božične praznike.
Novi upori na Kitajskem. Med vojaštvom v Koganu je izbruhnil upor. Vojaki so iz taborišča udrli v mesto in plenili trgovine in skladišča. Nekaj hiš so tudi zažgali. Tujcem se je posrečio rešiti se. Civilne obasti so zbežale.
Kapitalisti med seboj. Angleško časopisje se obširno bavi s tožbo, ki jo je naperila znana tvrdka Krupp proti angleški tvrdki Vickers. Angleška tvrdka Vickers je izrabljala Kruppov patent za izdelovanje vžigalcev za topovske izstrelke že pred vojno proti primerni odškodnini. S temi granatami so pozneje Angleži streljali na nemške vojake. Po sklepu miru pa se je angleška tvrdka branila še nadalje plačevati odškodnino, vsled česar jo Krupp toži za odškodnino.
Uspehi brezžične telegrafije. Policija v Newyorku je poslala londonski policiji slike in odtiske prsiov raznih hudodelcev brezžičnim potom. Slike so popolnoma uspele. -
Nov sebičnib v Newyorku. Arhitekti so izdelali načrt novega nebotičnika, ki bo imel 88 nadstropij. Po višini bo nadkriljeval Eiffelov stolp v Parizu in bo to največja zgradba na svetu. Newyorčani pa se boje tega velikana. Mislijo namreč, da bi mogli viharji, ki so v takih višinah zelo močni, nebotičnik prelomiti, vsled česar bi bile bližnje zgradbe in ulice v nevarnosti.
Zanimiv pojav. V Nemčiji je vzbudil veliko senzacijo strašen zločin, ki ga je izvršil neki An-gerstein. Ta je umoril 8 oseb. Eden izmed umorjenih je imel odprto oko. To oko so fotografirali. Ko so sliko povečali, je očesna slika jasno kazala podobo morilca z dvignjeno sekiro. Tako poročajo nemški listi.
Prosti petni list, Jugoaiov. vlada se pogaja s sosednimi državami, med temi tudi z Italijo, o odpravi vidiranib petnih listov. Vidiranje potnih listov v Italijo bo odpravljeno mogoče še tekom tega meseca.
Cene živine, telet in prašičev dne 17. decembra 1924 v Ljubljani. Voli prvovrstni za kg žive teže Din 12.2Ö—13, voli rejeni 11.75—12.25, voli za vprego 11—12, biki lažji 9.50—10, krave rejene 8—9, krave klobasarice 6—7, teleta debela težja 16.50—17.75, teleta lažja 16—17, prašiči peršuinrji živi 15 do 16, prašiči debeli 17.17.50, prašiči zaklani po kakovosti 18—19, teleta zaklana 19.25 do 20.50. Plemenski prasci od 6 do 14 tednov stari komad 200 do 400 Din. — Današnji, semenj je bil slabo obiskan. Tudi prigon je bil bolj pičel. Kupčija je bila bolj slaba, povpraševanje za blagom malenkostno. Zato so tudi cene pri goveji živini zopet nekoliko padle. Prav živahno povpraševanje je bilo za teleti in vsled tega se je cena teletom nekoliko popravila. Cene prašičem pa so znatno padle zato, ker se veliko blaga ponuja, trg pa je že itak prenapolnjen. Zlasti zaklani prašiči se niso prav nič lahko prodajali, ker je preveč blaga. — Pričakovati je, da se bodo cene na sedanji višini obdržale.
Ali je živel Robinson Crusoe? Kdo še ni čital zanimivih doživetij slavnega Robinzona? Menda jih ne ho mnogo. Ena prvih knjig, ki jih dobi v roke deček, je brez dvoma povest o ubogem Robinzonu, ki ga je zanesla usoda na zelo majhen otok sredi tropičnega oceana in je živel ondi dolga leta popolnoma sam. Le zadnja leta neprostovoljnega pregnanstva mu je naključje privedlo v naročje divjaka Petka, ki mu je blažil samoto. — Gotovo se je že vsakdo, ki je čital to mladinsko knjigo, vprašal, ali j« res čivel junak te povesti, ali ni le plod v resnici bujne domišjije. — Mnogi mislijo, da si slavni romanopisec Danijel de Foe ni sam izmislil snovi za svojo povest, ampak da jo je črpal iz resničnih dogodkov. Zatrjuje se namreč z vso resnost-
jo, da se je ladja, na kateri je služil kot mornar neki Aleksandre Selkirk, razbila leta 1705. v Tihem oceanu v bližini samotnega otoka Juana Fer-nandeza, da se je rešil nanj in da je tamkaj prebil čisto sam in brez vseh sredstev štiri dolga leta. — Iznajdljiv in praktičen, kot je bil, si je Selkirk polagoma uredil življenje še precej udobno, seveda v kolikor so dopuščale razmere. Nekoč je rešil iz valov nekega Polinezijca, malajca, ki je ostal pri njem na otoku, dokler ga ni končno rešil kapitan Roggers in ga spravil s pokristjanjenjem divjakov domov na Angleško. Od tega kapitana je slišal Selkirkove doživljaje pisatelj Daniel de Foe, ki jih je porabil za svojo povest. — Tudi najneverjetnejša stvar postane včasih verjetna. Tako je bila dne 21. maja t. 1. prodana na javni dražbi v Londonu stara puška na kamen,, ki je imela na kopitu vdol-beno letnico 1701. in ime Selkirk. Ako je vse to res, in ni izključeno in celo prav lahko verjetno, da je, potem je to staro orožje, ki je bilo, kakor pravijo, nekoč last omenjenega mornarja Selkirka, slavna puška junaka Robinzona, ki ga nikoli ni zapustila v še tako težavnih položajih in mu večkrat rešila življenje.
Hitrost svetlobe prekoračena. Iz Budimpešte poročajo o senzacijonalnem odkritju na polju elektrike. Na seji matematično-fizičnega društva je poročal poštni ravnatelj Haiti o poizkusih z električnimi signali, ki jih je začel že med vojno na zahtevo vojaškega poveljstva. S pomočjo posebne metode se mu je posrečilo dognati, da ne znaša hitrost signalov po električnih žicah 300.000 km na sekundo, kakor so smatrali učenjald doslej, temveč 4—8 milj. kilometrov. Praktično nudi ta kolosalna brzina možnost napraviti oceanski telefon brez izolatorjev električnih žic, čijih napetost lahko doseže 200.000 voltov. Obenem se lahko pošiljajo na iste razdalje radio-valovi z manjšo izgubo energije.
Spremljevalec zemlje v razdalji 4000 km. — Eden največjih sodobnih astronomov V. Pickering je izračunal na temelju nekaterih nepravilnosti v kroženju lune okrog zemlje, da se nahaja na minimalni razdalji 4000 km od naše zemlje docela nevidni spremljevalec — majhna Irma. Kakor znano je med Jupitrom in Marsom okrog 900 majhnih planetov, takozvanih asteriodov, med katerimi imajo najmanjši premer 5 km. Še bolj zanimivo je to, da lahko vidimo s pomočjo naših teleskopov izredno majhne spremljevalce Marsa (Fobros in Deimos), čijih premer znaša 14—70 km. Razdalja Fobrosa od Marsa znaša 9300 km, kar je točno ugotovljeno. Zato ni izključeno, da ima naša zemlja res doslej neznanega in nevidnega spremljevalca, ker je njegova razdalja od zemlje v primeri z razdaljo ostalih nebesnih teles minimalna.
Tisoč novih enodružinskih hiš v Pragi. Velika Praga pobija stanovanjsko bedo tako, kakor je edino uspešno. Od prevrata sem so se dvignila na Letni in v Vršovicah cela predmestja novih hiš v usporejenih skupinah; zgradila je te hiše deloma praška občina, deloma država in so jih potem prevzeli proti odplačevanju državni nameščenci. Najnovejši načrt za zgradnjo tisoč malih stanovanjskih hišic v Strašnicah pri Pragi pa je ravnokar dovršila Vinohradska hranilnica. Skoraj neverjetno se zdi, pa je vendar res. Te hiše so namenjene onim, ki nimajo takih sredstev, da bi lahko takoj odšteli večji znesek ali težje odplačilo, marveč razpolagajo samo z rednimi mesečnimi prejemki. V doglednem času se bo začelo graditi v Strašnicah te enostano-vanjske hiše; vsaka bo imela po eno veliko sobo, dve manjši sobi in vse potrebne pritikline ter majhen vrt. Za zvezo z mestom bo postavljena nova proga električne železnice; projektirana je tudi moderna kanalizacija. Najzanimivejši pri tem je finančni načrt: Cena hišam bo poprečno 30.000 Kč. Polovico zneska za vsako hišo nudi vinohradska hranilnica v obliki posojila, ker bo hranilnica hiše sama gradila. Za ostanek pa se mora bodoči lastnik hiše pri tej hranilnici zavarovati s polico. Amortizacija in obresti bodo znašale na leto približno 3000 Kč. Po dovršeni amortizaciji postane hiša last dotičnega, a obenem prejme novi lastnik hiše od hranilnice tudi zavarovalno polico z njeno polno vrednostjo. Omogočena je torej prijazna hišica tudi takim, ki nimajo drugih prejemkov, kakor svojo mesečno plačo. Načrt je izvršljiv in je tudi vse pripravljeno. da se izvrši. Tako v Pragi. Podoben načrt ima republika tudi na Slovaškem. In ta način bi bil tudi pri nas edino sredstvo zoper stanovanjsko bedo. Izvršljiv je.
Prabiblija človeštva. Pred nekaj tedni je berlinski pisatelj L. Albert-Hermann, raziskovalec keltskih starožitnosti in jeziko", na potovanju po Angliji in Irski našel prepis popolne kronike učenjakov provincije Ulster. Kronika vsebuje v skoraj nepretrgani kronologični 'vrsti zgodovino od leta 5357 do 4. pred Kristusom. Listine so bile dolgo
časa last potomca prastare irske kraljeve rodbine* ta rodbina je sorodna sedanji angleški in po tej tudi hohenzollerski dinastiji. Ta potomec je listine več let skrival, da ja ne bi nihče nič zvedel o njih. Znano je, da so Angleži zatirali vse, kar je bilo irskega, da so hoteli iztrebiti vsako sled irskega jezika, starokeltske kulture in slavne preteklosti irskega naroda. Nešteto nenadomestljivih starih rokopisov in zgodovinskih spomenikov je na ta nači« izgmilo. Pergamentne listine prabiblije so se ohranile le kot »sostanovalke trohnečih kosti irskih kraljev«. Ni čuda, da je morala taka kronika bosti Angleže prav posebno v oči; saj bi bila starejša kakor so Mojzesove knjige in bi bil irski narod eden prvih kulturnih narodov sveta. Kronika prinaša toliko presenetljivo nove snovi na skoraj vseh poljih zgodovinske znanosti, da nihče ne bo mogel mirne nje in da bo povzročila na tem polju popoln preobrat nepregledne dalekosežnosti. — Par besedi o prebogati vsebini naj zapišemo.. Z biblijo, ki jo mi poznamo, se nova najdba največkrat popolnoma sklada, večkrat pa ne. Govori nam o biblijskei« No-u in pravi, da je bilo njegovo pravo ime Ard-fear (visoki mož) ter da je bil poglavar skitskih nomadov na severu Mezopotamije. Vesoljni potop razlagajo listine drugače, kakor ga razlagata sveto pismo in moderna znanost, vidi v njem samo poplavo dežel ob Evfratu po asirskih tolpah. Zgodilo se je pa to leta 2224 pred Kristusom, potem ko se bili predniki Ard-fearja vladali Mezopotamijo 1809 let. Noetova ladja je rešila poglavarja pred Asirci po Evfratu iz Mezopotamije v Armenijo. Beremo nadalje o babilonskem stolpu, o lafetu, sinu Noetovem, ki je kot biblijski Javan potoval leta 2171 pred Kristusom na Grško in utemeljil tam poznejšo grško veličino. Drugi del rodu je pa šel iz današnje Georgije čez Kavkaz v Rusijo in od tam naprej » Nemčijo in zahodno Evropo. To bi se ujemalo e zgodovinsko znanostjo. Leta 1492 pred Kr. odpotuje potomec Noetov s tisoč mladimi izbranimi možmi na feniških čolnih na Špansko, in od tedaj naprej imamo nepretrgano kronologično vrsto zelo zanimivih zgodovinskih dogodkov skozi celih 484 let. Barbarski vpad gotskih množic prisili ostanke Iber-cev, da se vkrcajo leta 1008 pred Kr. na čolne i« odidejo na Irsko. Sledi zgodovina naslednjih tisoč let, zelo mikavno, včasih dramatično pripovedovanje iz časov, ki jih navadno imenujemo »prazgodovinske«. Čudimo se, ko beremo obširna poročila o sejah irskega parlamenta, v času, ko Rim še ni bil ustanovljen.
Rotschild in komunizem.
Baron Rotšild se je peljal v navadnem železniškem vagonu. Nasproti sta mu sedela dva gospoda, ki sta ga poznala. Začela sta se pogovarjati, kako krivično je to, da ima eden toliko premoženja, drugi pa nič. Rotšild ju nekaj časa posluša, potem pa vpraša: »Kaj mislite, koliko imam jaz premoženja?«
»No, kakih 1600 milijonov kron!«
»Koliko pa mislite, da je ljudi na svetu?«
Rotšild seže v žep, potegne dve kroni ven( ju da gospodoma in reče; »No, vidita, tukaj imata od mojega premoženja vsak svoj delež. Sedaj pa poskusita še pri drugih!« — (Iz knjižice Zgod-anekdote, 2 zv.)
Za tiskovni sklad so darovali: Hrovat Alojzija, Škofja loka Din 25.—.
Iz upravništva.
Vsem naročnikom smo priložili čekovne položnice. Vsak naj takoj obnovi naročnino, če le mogoče za celo ali pa vsaj za pol leta, ker s tem prihrani mnogo dela. Tudi finančno se s tem list bolj ukrepi, da bo izhajal redno in bo zani; mivejši. Upamo, da nam ostanejo zvesti vsi stari naročniki ter pridobijo še novih, da bo list V' bajal v častnem številu, kakor zasluži. Obenem vošči upravništvo vsem čitateljem vesele božič' ne praznike.	Upravništvo.
e flAR m VEŠ VPRAŠAJ
Univerzalni Informativni Biro
l mGvss
Knez Mihajlova ul. 35. Tel. 6-25.
\ BEOGRAD
(Pasaž Akademije Nauka.)
_______________________________—-
Odgovorni urednik: Ivan Vuk.
Tisk tiskarne Makso Hrovatin, Ljubljana-