Kako se Spodnji Štajar pripravlja za Pruse. (Dalje.) Izmed činiteljev, ki Spodnji Štajar pruševajo, stojč ako je sodimo po uspehih, v prvi vrsti zraven drugih nemška društva kakor: »Nemški šulverein«, »Siidraarka«, »Bauernverein«, telovadska in celo gasilna društva. Da jih pa, dragi čitatelji, prav razumete, spomnite se, kar je »Slov. Gospodar« v 44. štev. pisa! o namenu, ki ga imajo gled6 na Avstrijo framasoni in Nemčija. Pisali smo: »Že leta 1851. je Mazzini, vodja franaasonskega, t. j. tistega po vsem svetu razširjenega tajnega društva, ki }e osnovano v namen, da krščansko vero uniči in vladarske prestole podere, izrekel: »Naše društvo ima med drugim odslej pred vsem delati na to, da se Avstrija razruši; to se pa bo doseglo najlaglje, ako se avstrijski narodi drug na drugega ščujejo ter spravijo med seboj v sovraštvo na smrt.« Deset let pozneje je postal Bismark, katerega je bila Mazzinijeva misel unela, pruski minister ter prevzel sam oziroma dal Nemčiji nalogo, da izvrši, kar so framasoni začeli.« Pisali smo tudi, da se je Bismark te naloge čvrsto lotil in v dosego svojega namena z Avstrijo sklenil zvezo, vsled katere ima Nemčija upliv na našo notranjo politiko, to se pravi, da naše notranje zadeve vodi ona. Bismark, držeč se framasonskega recepta, moral je tudi iztuhtati, kako bi se dali avstrijski narodi najlaglje in najuspešneje naščuti drug na drugega ter spraviti med seboj v sovraštvo na smrt. In glejte, našel je najboljSih sredstev, to so nemška društva. Osodepolna zveza je bila sklenjena meseca vinotoka leta 1879., in od te dobe jela so se porajati razna nemška društva, kakor lazijo pomladnega dne mladi gadje iz lukenj na gorko solnce. Začel pa se je tudi v tem hipu, ko se je prvo teh društev porodilo, narodni boj, ki razjeda in razkraja grozovito naglo našo ljubo Avslrijo. Zraven tega, da ta društva narode ščujejo, izvršujejo še Nemčiji drug namen, namreč, da širijo v Avstriji pruski duh. Ohranjujejo in podpirajo se deloma z domačim, deloma s pruskim denarjem. Po času in tudi po pomenu prvo je »Nemški šulverein«. Porodil se je par mesecev za tem, ko se je bila sklenila oraenjena zveza, v Berolinu in ima danea po naši Avstriji satn že na stotine otrok ali podružnic. Bistroumni Bismark je dobro vedel, da iina, če svoj namen naj doseže, pred vsem se lotiti najnežnejše mladine, in tako ima »Neraški šulverein« zraven že gori navedenih namenov še posebni nainen, da lovi in nosi slovansko deco v prusko žrelo. Ta namen doseže s tem, da se otroci poučujejo le v nemškem jeziku, in vzgajajo v prusknm duhu. V »Slov. Gospodarju« se je o delovanju »Sulvereina« pisalo že toliko, da je lahko poueen vsak, kdor resnici ni mašil ušes. Zato smemo biti kratki. V prvih desetih letih dohajalo je avstrijskim podružnicam črez dva milijona goldinarjev, število udov pa narastlo na 120.000; sedaj društvo zopet nazaduje. Vlada naša je »šulverein« podpirala in ga še podpira, kolikor ga more. Prebivalci Sloy. Štajarja se še gotovo spominjajo, kako je svoje dni c. kr. profesor Nagole noč in dan letal in govoril in lovil Ijudstvo ter snoval podružnice in šole; pri večjih zborovanjih je društvenike s svojo prisotnostjo počaščeval ali c. kr. okrajni glavar sam, ali njegov namestnik, ter zbrane v imenu visoke vlade veseljem pozdravljal. Naše ljudstvo je večinoma verjelo, svojih pravih prijateljev pa ne slušalo, in tako so podružnice rastle kakor gobe po toplem dežju. Dobro tudi vedo čitatelji »Slovenskega Gospodarja«, kako očetovsko skrbi vlada za one šulvereinske šole, katerim se pri sedanji denarni suši šulvereinske kase godi slabo, ali katerih ljudstvo ne mara, kakor n. pr. na Slatini. Vseh rekurzov, kolikor jih je sploh mogoče, je vsikdar treba, da se Ijudstvo takih Sol obrani. Vlada je torej vselej pomagala, da se je slovensko ljudstvo burilo in pruševalo, pa tudi trpela, da se je denarno sleparilo. Kajti vlada dobro ve, da daja »Sulverein« za stavbo novih šol denar le na posodo, ne pa kot dar, kakor je po prusakih osleparjeno Ijudstvo raislilo, in vendar je vsikdar molčala. Škoda, katero je »Nemški šulverein« do danešnjega dne povzročil, je neizmerna. Koliko naših otrok je padlo v prusko žrelo, koliko našega ljudstva je neozdravno okužil pruski duh! Zadnji čas je seme jelo čvrsto poganjati iz zemlje, in slovensko Ijudstvo sprehaja slrah pred sadom, ali setev se ne da več pokončati. Modri domoljubi so nakane »NemSkega Sulvereina« zdavna spoznali, ljudstvo svarili, pa tudi poskrbeli, da se reši, kolikor se po naših raočeh da; osnovali so leta 1885. »Družbo sv. Cirila in Metoda«, ki naj bi skrbela za slovensko šolstvo po vseh pokrajinah slovenskega jezika. Ni nam treba razpravljati, kako ta družba deluje, ker vsak to lahko izve iz letošnjega Koledarja »Družbe sv. Mohorja«, kjer imamo zanesljivo pregledno poročilo na straneh 68. do 72. Kdor je je že čital, naj je čita še jedenkrat; kdor ga še pa ni čital, naj ga čita dvakrat. Gemu? Da bi družba pridobila večje število podpornikov. Kdor vam družbo črni, ne verujte mu! Družbi je namen, na vso moč skrbeti za to, da ne izgine izmed naše mladine sveta vera in materni slovenski jezik. Družba sv. Cirila in Metoda odvrača torej otroke slovenskih starišev od takih otroških vrtov in od takih šol, kjer se ne spoštuje katoliška vera in slovenski jezik. Odvrača jih s tem, da jim poraaga z obleko, s hrano, z bukvami in z drugimi darovi. Društvo nadalje podpira domače šole z denarji, knjigami, učili in učnimi pripomočki ter daje na svetlo za mladino prelepe knjižice; podpira tudi dijaške kuhinje v Mariboru, v Ptuju, v Celju itd., koder dobivajo ubožni slovenski dijaki brezplačno hrano; podpira pa tudi z darili in brezobrestnimi posojili snovanje novih šol ob jezikovnih mejah; da celo na svojo roko vzdržuje poštene otroške vrtove :jn Ijudske šole po takih krajih, kjer so otroci ubožnih tarišev najbolje v nevarnosti, da se potujčiio. Kdor am pravi, da društvo brani, da bi se otroci učili lemški, ta laže in obrekuje. Društvo hoče, kakor menda vsak pameten in pošten detoljub, da se otroci tudi drugega jezika uče, ako in kolikor jim ga je za prihodnjost treba; toda predmeti, ki se učo v to, da pripomorejo otroku k večni sreči, da mu blažijo srce, bistrijo um, krepijo voljo in ga zalagajo z znanoslimi, kakor veronauk, pouk v materinščini, zemljepisje, zgodovina, prirodopisje, računstvo i. dr. naj se uče v maternem jeziku. Ge se otroci učijo le tuje jim blažene nemSčine, se ves čas potrati za njo, in imajo otroci, kadar stopijo iz šole, mrzia srca in prazne glave in nemški tudi kaj malo znajo. Clovek tudi dandanes ne more na svelu izhajati, če zna le malo nemščine klatiti, druzega pa nie; zraven tega pa so taki reveži surovega, sprijenega srca ter zaničujejo vero in svoje lastne slovenske stariše. Podpirajte torej prelepo družbo sv. Girila in Metoda, kolikor morete! Pomislite, da je »Nemški šulverein« v prvih desetih letih nabral črez 2 miliiona, naša družba pa 142.151 goldinarjev. Res je, da se ta 2 railijona nista porabila le za Slovenee, res je, da »šulverein« hira, dočim naša družba napreduje ter je nabrala leta 1895. že 21.951 gld., res je, da smo revni, ali res je pa tudi, da je taka svota za naše potrebe vse premajhna in da bi mi lahko storili še več, kakor storimo. Ali bi n. pr. ne mogel vsak Mohorjan svojemu goldinarju pridjati jeden krajcar za družbo sv. Cirila in Metoda? To družbo lahko podpira vsak, ker se sprejme tudi najmanjši dar. Posebno pa se spominjajte, kadar vas je več zbranih, tako na primicijah, pri ženitovanjih, pri pogrebih, pri gostijah, pri zborovanjih itd. Sporainjajte se je tudi o godovih, o novem letu in pri drugih prilikah. Nastavljajte po gostilnieah in sobah bralnih društev nabiralnike, sploh iščite prilik in virov, da naši družbi kaj priteče. Končno stori bogoljubno delo gotovo tudi isti, ki je ne pozabi v svoji oporoki. Darila pa, kakor tudi prošnje in pisma naj se pošiljajo pod naslovom: »Vodstvo družbe sv. Cirila in Metoda v Ljubljani«. Torej vsak po svoji moči, ali vsak nekaj! »Kar more, to mož je storiti dolž&n«, pravi naš pesnik; mi pa pristavimo: Kar velja o možu, velja tudi o narodu.