STANKO ŠIMENC
POLJUDNOZNANSTVENI PISATELJ
DR. SIMON ŠUBIC
Simonu Subicu je bil doslej v slovenskem zgodovinopisju bolj skopo odmerjen
prostor; omenjen je kot matematili in fizik in kot poljudnoznanstveni
pisatelj in če ne bi ob petdesetletnici njegove smrti dr. Lavo Cermelj objavil
spominskega članka o njem, bi, kot kaže, še dandanes bilo njegovo ime in delo
zakopano med platnicami naših revij preteklega stoletja. Do zdaj še ni temeljito
ocenjeno Subičevo zares obsežno in raznoliko pisateljsko delo, kot bi to
zaslužilo, zagotovo pa moremo reči, da so ljudje tako širokih obzorij in take
delovne vneme, kot jo je izkazoval Šubic vse življenje, zelo redki in zato toliko
bolj vredni naše pozornosti. Vedno vnet za znanstveni in tehnični napredek pa
tudi za probleme družbe, se je Simon Šubic opajal nad novostmi, jih razširjal
z vnemo razsvetljenca in na osnovi lastnih spoznanj celo predvideval nadaljnji
razvoj znanosti in tehnike. Njegov pogled je bil vedno uprt v prihodnost; vanjo
je veroval z vsem tistim navdušenjem, ki ga je izpričal v zaključku svoje
pisatelj Simon Subic iz Brodov
101
neobjavljene filozofske razprave Titansko napadovanje Olimpa (citiram po L.
Cermelju): »Kakor vredni nasledniki grških gigantov gospodarijo omikani narodi
dandanes z natornimi močmi! Ko bi grški modrijani vstali iz svojih grobov,
bi se čudili, videti današnje človeške naprave, ter bi menda mislili, da
je človek obropal njihove stare bogove in jim vzel iz rok njihove največje moči
in si polastil njihove najimenitnejše lastnosti, kajti ne čas, ne prostor, ne nasprotne
natorne sile ne morejo postaviti nobene meje njegovemu napredovanju.«
Simon Šubic je bil eden izmed treh slovenskih fizikov (še Jožef Štefan in
Nace Klemenčič), ki so delovali v drugi polovici 19. stoletja na univerzah avstro-
ogrske monarhije. Mnogo bolj kot Simon šubic so znani Subici istega rodu
iz Poljanske doline, predvsem slikarja evropskih razsežnosti Janez in Jurij.
Rodil se je 28. oktobra 1830 v vasi Brode, ki je na desnem bregu Poljanščice
na pol pota med Škofjo Loko in Poljanami. Najprej je pasel krave po
domačih pašnikih, potem pa je z 12 leti šel v svet. >Jn ti nekdanji pastirčki,-«
je zapisal njegov rojak Ivan Subic v Ljubljanskem zvonu 1903. leta, »se sedaj
ločijo v dve vrsti. Ena vrsta pozabi uborne slovenske koče, v kateri ji je tekla
zibelka, izgubi dotiko z domom in mine jo zanimanje za težnje svojega malega
naroda . . . Druga vrsta, in ta je številnejša nego prva, pa ostane na visokem
mestu zvesta nekdanjim čutom; leto za letom prihaja nazaj v rojstno vas ter
srka na prsih rodne zemlje novih moči, novo ljubezen . . . K tej zadnji vrsti je
spadal rajni Simon Šubic — kakor spada k njej mnogo odličnih mož, ki jih je
rodila Poljanska dolina!«
Osnovno šolo v Škofji Loki je obiskoval Šubic samo dve leti (1842 in 1843),
leta 1844 pa je že stopil v celjsko gimnazijo. Ker ga starši niso mogli šolati, se
je že od drugega gimnazijskega razreda preživljal sam. Zaradi stradanja je začel
bolehati že v srednji šoli in trdnega zdravja ni bil nikdar več. Sedmi in
osmi razred je končal v Ljubljani in leta 1852 maturiral. Jeseni istega leta se je
vpisal na filozofsko fakulteto dunajske univerze. 2e 1856. leta je diplomiral iz
matematike in fizike. Takoj potem je nastopil službo suplenta na nemški gimnaziji
v Budi, saj kot zaveden Slovenec ni mogel dobiti službe na Slovenskem.
Leta 1857 je Subic postal profesor fizike na realki v Pesti, čez štiri leta (1861)
pa so ga z drugimi »nemškimi civilizatorji" izgnali z Madžarskega. Potem je
služboval na dunajski mestni realki (Rossau), kmalu nato pa je zbolel za jetiko
(1862). Slavna zdravnika Škoda in Oppolzer sta mu tedaj odločno svetovala, naj
zapusti Dunaj in si poišče službo drugod. Res se je preselil v Gradec (1864),
kjer je poučeval na trgovski akademiji. Leta 1869 je bil imenovan za izrednega
profesorja teoretične fizike na graškem vseučilišču, toda — brez plače. Prejemal
je samo kolegnino od svojih slušateljev. Novo ustanovljena Jugoslovanska
akademija znanosti in umetnosti v Zagrebu (1866) ga je imenovala skupaj z dr.
Janezom Bleiweisom za prva dopisna člana iz Slovenije. Ko je bila ustanovljena
v Zagrebu univerza (1874), so Šubicu ponudili profesuro matematike in
fizike, a jo je po nasvetu Frana Erjavca odklonil. Ostal je v Gradcu do svoje
upokojitve v šolskem letu 1902/1903. Ko je bil že hudo bolan, je želel odpotovati
za nekaj dni na počitnice v Lipnico, kamor je bil povabljen, pa še v Ljubljano
in Škofjo Loko. Ni mu bilo dano in 27. julija 1903 je umrl v Gradcu, kjer je
tudi pokopan.
Šubic je veljal med sodobniki za čudaka. »Živel in stanoval je izredno
varčno,« je zapisal njegov prijatelj dr. Karol Glaser. »V Radinske toplice je rad
zahajal in tam dobival sobo zastonj. Prišel je tudi na Kapelo h gostoljubnemu
. ...jinm
102
župniku Davorinu Mešku, kateri se ni mogel načuditi, da je tako slabo oblečen
mož vseučiliški profesor.« Ivan Subic pa je o njem sporočil: »Poznal ni nikakih
potreb. Morebiti je dvajset let prihajal z istimi sivimi hlačami in istim sivim
klobukom v svojo rojstno vas; tudi isti dežnik ga je menda spremljal vse njegove
žive dni.« Tudi Lavo Cermelj je zbral nekaj zanimivosti, ki razkrivajo
značaj tega učenjaka: »Simon Šubic je bil, kakor sem lahko izvedel od oseb, ki
so ga poznale, do neke mere čudak. Dijaki so hodili kolokvirat na njegov dom,
toda nikogar ni pustil v stanovanje, temveč jih je izprašal kar pri vratih. Skoro
bolezenska je bila njegova varčnost. Tako je hodil rajši sredi ceste kakor po
pločniku, češ da tako manj obrabi podplate.« O njem je krožila marsikatera
anekdota. Skop pa je bil v resnici samo do sebe, sicer ne bi leta 1882 naložil
4000 goldinarjev srebrne rente in obresti namenil »za podporo bratu, njegovim
otrokom in otrok otrokom, pozneje pa dijakom iz vsega sorodništva« (I. Subic)
ter svojim sorodnikom kupil posestvo v Zmincu pri Škofji Loki. Tega mu seveda
niso šteli za čudaštvo.
Subic je mnogo pisal, in sicer v nemškem in slovenskem jeziku, zaslovel pa
je še kot pisec učbenikov za fiziko. Svoje znanstvene spise je objavljal v poročilih
dunajske akademije znanosti, v »Poggendorfovih analih« in v Radu, glasilu
zagrebške znanstvene akademije (1869—1874), dokler so tam sprejemali slovenske
članke. »Te Šubičeve razprave,« ugotavlja Lavo Cermelj, »so bile prve (čeprav
ne povsem izvirne) znanstvene fizikalne razprave v slovenskem jeziku in
so ostale edine skoraj celih sedemdeset let.«
Zlasti plodovit in pomemben pa je Subic kot pisatelj poljudnoznanstvenih
del v slovenskem jeziku. Poljudnoznanstvena proza (potopisje, zgodovinopisje,
jezikoslovje in osnovni naravoslovni nauki), a zlasti naravoslovna esejistika se
začne živahno razvijati v drugi polovici 19. stoletja in doseza v tem času po
sodbi naših literarnih zgodovinarjev večje uspehe kot pripovedna proza. To
prozo, ki je bila všeč racionalističnemu uredniku poljudno strokovnih, a tudi
zgodovinskih, narodopisnih in literarnih Novic dr. Janezu Bleiweisu (1808 do
1881), je začela gojiti vrsta »zavzetih, četudi večinoma bolj diletantskih kakor
kritičnih gojiteljev. Kljub temu pa je njihovo delo zaslužno zaradi širjenja
laične kulturne zavesti in izpodrivanja nabožnega in legitimističnega pismenstva
iz prvih vrst naše literature,« (Anton Slodnjak) Poljudnoznanstveni pisatelji
tega časa so izšli večinoma iz duhovskih liberalnokatoliških vrst; takšna sta
na primer Matija Vrtove (1784—1851), pisec prve Kmetijske kemije (1847) in
Vinoreje (1844) v slovenskem jeziku, ter potopisec in zgodovinar Mihael Verne
(1797—1861). Temelje naravoslovnega pisanja je postavil pri nas Karel Robida
(1804—1877), fizik, nabožni in poljudnoznanstveni pisatelj, in sicer s knjigo Naravoslovje
ali fizika (1849). V tej smeri je deloval tudi mladi obetajoči pesnik
in pisatelj Jožef Štefan (1835—1893), kasnejši sloviti teoretik in eksperimentalni
fizik. Štefan je od leta 1853 študiral na Dunaju matematiko in fiziko, zanimal
se je tudi za kemijo, astronomijo, botaniko in celo za predavanja jezikoslovca
Frana Miklošiča. Že leta 1858 je Štefan promoviral in se habilitiral kot
privatni docent na dunajski univerzi za matematiko in fiziko. Od tega leta dalje
ga je od slovenskega poljudnoznanstvenega eseja popolnoma odtrgala znanost.
Tudi Simon Šubic sodi med pionirje tega pisanja pri nas. Svoje poljudne
sestavke je začel objavljati v zadnjih letih študija v Novicah (Od vremena —
1855, Natoroznanstvo in ljudska omika — 1856), kot poljudnoznanstveni pisatelj
pa se je uveljavil v letih, ko je bil profesor v Pesti. Iz teh let izvira tudi
103
znani poljudni sestavek Natora in človek, ki ga je objavil v Slovenskem glasniku
(1858). Sledili so članki v Zori, Kresu, Letopisu Matice Slovenske, najviše
pa je cenil prispevke v Ljubljanskem zvonu ter Domu in svetu.
V jasno in živo napisanih člankih je z navdušenjem spremljal napredek,
posebno tehnični. Zanimala so ga najrazličnejša področja, o čemer pričajo nekateri
naslovi iz tedanjega vodilnega revialnega tiska. V Ljubljanskem zvonu je
npr. objavil članke: Občni potopi starih in novih dnij (1888), Nekaj svete starine
na nebu in na Zemlji (1890), Nebeški in podzemeljski ogenj (1892), Evropski
mednarodni čas (1894), Kameni dež (1896) in O zrakoplovstvu (1900). V Domu
in svetu so zanimivi tile članki iz" zadnjih let njegovega pisanja: Ali bivajo
ljudje na bližnji zvezdi Martu? (1897), Prodiranje proti severnemu zemskemu
tečaju (1897), Kaj bo pa jutri z vremenom? (1897), Telegraf brez elektrovodnih
vezij (1897), Zaloga premoga v Evropi (1897), Pridobivanje električnega toka
iz premoga (1898), Rontgenova luč in človeško telo (1898), Kdaj bo ljudem
zmanjkalo prostora na svetu? (1898), Ledena doba (1899), Kužne bolezni po nazorih
sedanje vednosti (1900), Prenašanje delujočih moči z elektriko (1900) in
Velikanski daljnogled na razstavi 1. 1900 v Parizu (1900). Šubica pa je posebej
pritegnil program Slovenske matice, ki je v svojih publikacijah pogosto objavljala
spise z naravoslovnih področij. Tako je v Letopisu Matice Slovenske za
leto 1875 natisnil poljudno fizikalno monografijo Telegrafija, zgodovina njena
in današnji njen stan, medtem ko je v Letopisu za leto 1892 objavil delo O načinih
skladanja številk. Lavo Cermelj pravi, da bi bila ta razprava danes spričo
elektronskih računalnikov še posebno aktualna. »V njej nam pisec pojasnjuje
številske in številčne sestave ter uporabljene osnove. Spis zaključuje zgodovinski
pregled, iz katerega je razvidno, kako si je človeški um pomagal in kako
so se razna ljudstva pri skladanju števil izogibala različnim težavam in zmotam.
« V Zborniku Matice Slovenske je Šubic objavil leta 1900 obsežno, poljudno
napisano meteorologijo z naslovom Temelji vremenoznanstva. S to razpravo
-— v njej obdeluje področje, o katerem je predaval skoraj trideset let na graški
vmiverzi — je postavil temelj meteorološke terminologije.
Mož širokih razgledov tudi ni mogel zgrešiti fotografije (črno-bele, barvne,
rentgenske) in celo filma. V zvezi s fotografijo je objavil troje pomembnih člankov
v reviji Dom in svet 1896: Fotografovanje v prirodnih barvah, Fotografovanje
nevidnih stvarij in Človeško telo — prozorno. Prav gotovo ni naključje,
da so članki izšli ravno v tej reviji, saj je Dom in svet že pred njimi priobčil
več člankov o fotografiji (1890, 1893) in tudi urednik revije in njen izdajatelj
dr. Frančišek Lampe je bil navdušen fotoamater. Slovenci smo bili sploh dobro
seznanjeni s fotografijo tudi po zaslugi Slovenske matice. V Letopisu Matice
Slovenske za leto 1889 je npr. napisal Ivan Šubic poljudnoznanstveno monografijo
Fotografija, mnogo prej pa je o fotografiji napisal za Matico krajši sestavek
— Kako fotografi delajo podobe — tudi dr. Janez Bleiweis (Letopis Matice Slovenske
za leto 1866). Tudi v člankih o fotografiji je razpravljal Šubic s tistim
zanj značilnim entuziazmom, kakršen veje npr. iz zaključka članka Fotografovanje
v prirodnih barvah: »Sedaj je premagana prva težava in napredek se
kaže od dne do dne. Kar je še težav, te bodo premagali danes ali jutri. . .«
Nekaj več kot leto dni potem, ko je bila v Ljubljani prva filmska predstava
(16. novembra 1896) in dve leti po sloviti projekciji bratov Lumiere v Parizu
(28. decembra 1895), je Šubic objavil v januarski številki revije Dom in
svet 1898 prvo slovensko poljudnoznanstveno razpravo o filmu — Žive fotogra-
104
fije. Subic je predstavil »žive fotografije« kar se da nazorno: »Tomaž Ahvar
Kdison, znani ameriški izumitelj, in francoska umetnika Auguste in Louis Lumiere
so podali ob istem času radovednemu svetu na ogled fotografije, ki kažejo
ljudi in živali, kakor jih vidimo žive pred seboj v življenju. Osebe v slikah
se gibljejo in delajo, kakor so se gibale in delale tedaj, ko jih je fotografirala
umetna roka.« Po precej natančnem opisu zgodovine izuma, ki ga je kot fizika
najprej pritegnil, se je predal opojnemu vplivu filma in skoraj z otroško radostjo
oblikoval doživetja prvih filmskih gledalcev: »Kinematograf te je prestavil
na trg v Aleksandrijo. Široke ulice z okusnimi stavbami so odprte pred
tvojimi očmi, ulice polne razloženega pisanega kupčijskega blaga. Osli, kamele
in konji se pehajo med mrgolečo gosto množico, pomešano z obrazi vsakaterih
ljudstev sveta. Tukaj baranta Anglež z Arabcem, Indec s Francozom, Albijonec
z Azijatom, črni zamorec z zlatokodrastim Evropcem. Tukaj ponuja menilničar
angleški, tamkaj ruski denar; tukaj kupuje Islamec stare avstrijske tolarje s
podobo Marija Terezije, tamkaj vpraša Kitajec po starih beneških cekinih sv.
Marka . . .« Z neprikritim navdušenjem je na koncu teh prisrčnih opisov vzkliknil:
»Kdo bi sedaj še popisoval življenje, promet in občevanje v Parizu, v Londonu,
v New Yorku, v Calcutti, saj kinematograf kaže vse, kakor se v istini
godi in vidi!« Temu poveličevanju novega tehničnega izuma, ob katerem je
Šubic zaslutil, da omogoča gledalcu kulturne užitke, je dodal še bistro predvidevanje
zvočnega filma, kar se je uresničilo šele čez trideset let: »Ce se kdaj
komu posreči, da združi s kinematografom še glasni Edisonov ,fonograf, ki nosi
v svojem životu vsakatere glasove Ijudij in narave: rahli govor, nežno petje,
pasje lajanje in grozno tuljenje zverine in viharjev, kadar bodeta oba združena
aparata postavljala na gledališki oder vse, kar se vidi in sliši ob jednem, tedaj
se bo zdelo, da sta čas in minljivost izgubila svojo moč in pravico in se lahko
vse ohrani in obnovi, kar se je kdaj zgodilo.«
Kot napotek k popolnejšemu razumevanju Simona Šubica in njegovega
dela pa velja tudi opozoriti na ugotovitev literarnega zgodovinarja Antona
Blodnjaka, da se je Subic z leti razvil iz avtorja popularnih in strokovnih del
v dokaj samostojnega filozofskega in socialnega misleca. Že od šestdesetih let
je namreč zbiral gradivo za enciklopedično delo Titansko napovedovanje Olimpa
(neobjavljeno), ki naj bi bilo nekak »kosmos človeškega duha«, v objavljenem
leposlovnem traktatu Pogubni malik sveta (Ljubljanski zvon 1893) pa se je
lotil analize in kritike družbenih problemov. Ob podobi dr. Simona Subica,
tega moža izjemne osebne skromnosti in širokega znanstvenega obzorja, moramo
še reči, da tudi on sodi med tiste naše številne ljudi, ki so imeli duha, s katerim
bi si bili v ugodnejših razmerah pridobili priznanje in slavo, pa je njihovo
delo po nepisanih zakonih življenja ostalo v naših ozkih mejah.
L i t e r a t u r a :
Dr. Karol Glaser: Zgodovina sloveTiskega slovstva. IV. zvezek: Stritarjeva doba
od 1870. do 1895. leta. Slovenska matica v Ljubljani 1898, o S. Šubicu na straneh
218—219, — Dr. Simon Subic, anon. (= Zbašnik Fran?), Ljubljanski zvon 1903, str. 575,
obvestilo o smrti. — t Simon Subic, anon. Dom in svet 1903, str. 571, rubrika To in
ono, fotografija s podpisom; Prof. dr. Simon Subic. — Prof. dr. Simon Subic. Spisal
I.(van) Š.(ubic), Ljubljanski zvon 1903, str. 744. V tem članku je ponatis Subičeve
pvtobiografije (str. 744—747), ki jo je le-ta napisal na pobudo dr. Karla Glaserja, in
sicer za njegovo obsežno Zgodovino slovenskega slovstva (Slovenska matica v Ljub-
105
Ijani I—IV, 1894—1898). — Dr. Karol Glaser: Zadnji dnevi profesorja S. Subica. Dom
in svet 1904, str. 122. — Lavo Cermelj: Simon Subic. Ob petdesetletnici njegove smrti.
S fotografijo. Proteus 1952/53, str. 265—268. — Simon Subic in »Titansko ruipadovanje
Olimpa«. Sn (~- Slokan France) Ljubljanski dnevnik, 1. junija 1953. — Priročni
leksikon. Slovenski knjižni zavod Ljubljana 1955, o S. Subicu na strani 707. — Zgodovina
slovenskega slovstva II. Romantika in realizem I. Uredil Lino Legiša. Napisala
Lino Legiša in Anton Slodnjak. Slovenska matica v Ljubljani 1959, o S. Šubicu
na straneh 216 in 334 (A. Slodnjak). — Zgodovina slovenskega slovstva III. Realizem
IL Uredil Lino Legiša. Napisal Anton Slodnjak. Slovenska matica v Ljubljani
1961, o S. Subicu na straneh 299—300, 302 in 367. Na strani 301 fotografija
dr. S. Subica. — Slovenska matica 1864—1964. Zbornik razprav in člankov
uredil France Bernik. Ljubljana 1964. O S. Subicu na straneh 216, 218, 284—285, 293
do 295, 301—302, 305 in 389, in sicer v člankih — Silvo Kranjec: Geografija (195—219);
Lavo Cermelj: Fizika, astronomija, meteorologija, matematika (283—306); Lavo Cermelj:
Naravoslovje po letu 1900 (389—395). Na strani 301 fotografija dr. S. Subica. —
Naši znameniti tehniki. Izdala in založila Zveza inženirjev in tehnikov Slovenije.
Ljubljana 1966, o S. Subicu na straneh 199—201 s fotografijo, avtor sestavka je Lavo
Cermelj. — Stanko Šimenc: Prvi koraki slovenskega filma. Ekran 1969, št. 69—70, str.
335—344; o S. Subicu na straneh 337—339, na strani 340 fotografija dr. S. Subica. —
Fotografija dr. Sim,ona Subica je posneta iz revije Dom in svet 1903, str. 571.
Z u s a m m e n f a s s u n g
DR. SIMON SUBIC, EIN NAMHAFTER P 0 P U L A R W I S S E N S C H A F T L I C H ER
SCHRIFTSTELLER
Das Leben und Werk des Mathematikers, Physikers und popularwissenschaftlichen
Schriftstellers Dr. Simon Subic ist noch nicht grundlich gewurdigt vvorden,
obwohl er dies zweifellos verdient hatte. Stets fiir den wissenschaftlichen und technischen
Fortschritt eingenommen, begeisterte sich Subic fiir jede neue Errungenschaft,
verbreitete ihre Kenntnis im Druck und sah auf Grund eigener Beobachtungen
sogar die weitere Entwicklung der Wissenschaft und Technik voraus.
Subic wurde 1830 im Dorfe Brode bel Skofja Loka geboren, besuchte 1844—1852
das Gvmnasium in Celje und Ljubljana und beendete 1856 seine Studien als Mathematiker
und Phvsiker in Wien. Er \var darauf lange Jahre Mittelschulprofessor in
Pest und Wien und lebte schlieBlich in Graz, wo er an der Universitat Physik lehrte.
Hier starb er auch im Jahre 1903.
Subic war ein sehr fruchtbarer Schriftsteller und schrieb sowohl in deutscher
als auch in slowenischer Sprache. Seine wissenschaftlichen Abhandlungen veroffentlichte
er in den Sitzungsberichten der Wiener Akademie der Wissenschaften, in Poggendorfs
Annalen der Physik und Chemie und in der \vissenschaftlichen Reihe der
Zagreber Akademie der Wissenschaften Rad. Besonders fruchtbar und bedeutend ist
Subic als popularwissenschaftlicher Schriftsteller in slowenischer Sprache, so daB
man ihn sogar zu den Pionieren unseres derartigen Schrifttums zahlt. Seine gemeinverstandlichen
Aufsatze begann er schon in den letzten Jahren seiner Studienzeit in
der Zeitschrift Novice zu veroffentlichen, worauf Artikel in der Zora, im Kres und
im Letopis (Jahrbuch) der Matica Slovenska folgten. Besonders schatzte er selbst
seine im Ljubljanski zvon und im Dom in svet erschienenen Beitrage. Sein Interesse
galt verschiedensten Sachgebieten, so z. B. der Meteorologie, Elektrizitat, Telegrafie,
Fotografle, Rontgenologie und dem Film, mit den Jahren entwickelte er sich aber
auch zu einem recht selbstandigen philosophischen und sozialkritischen Denker.
106