cer ob njegovi smrti leta 1892. Takrat je bil gospod dvorni svetnik Fr. Levec realčni profesor in c. kr. okrajni šolski nadzornik za mesto Ljubljano. Ne moremo se lepše spominjati Močnikovih zaslug, kakor da ob njegovi rojstni stoletnici doslovno ponatisnemo ta Levčev članek.4 Dne 30. novembra je umrl v Gradcu upokojeni c. kr. deželni šolski nadzornik Frančišek vitez Močnik. Bil je eden prvih avstrijskih šolnikov, pisatelj matematičnih šolskih knjig, znan ne samo po vsi Avtriji, ampak tudi izvun nje. Pokojnik je zvršil svoje študije v Ljubljani ter je tudi tu deloval več let kot višji uradnik za napredek ljudskega šolstva in za materialno izboljšanje učiteljstva tako blagodejno, da si učiteljstvo slovensko čuti primorano iz hvaležnosti do svojega dobrotnika postaviti mu v svojem glasilu skromen spomenik. Rodil se je 1. oktobra 1814. 1. v Cerknem na Goriškem. Oče mu je bil preprost kmetovalec slovenski. V ljudsko šolo je hodil v Idriji, v latinske šole pa Je vstopil v Ljubljani leta 1825. ter te, kakor tudi takratni licej zvršil 1. 1832. z izvrstnim uspehom. Da je hodii v šolo v LjubIjani, je pripisovati tej okolnosti, da je bila zveza med Cerknom in Gorico do leta 1870. tako slaba, da je sploh ljudstvo njegovega rojstvenega kraja radi boljših potov težilo le v Ljubljano. Slučaj pa je nanesel. da sta takrat delovala na ljubljanski gimnaziji dva izvrstna pedadoga, ki sta jako blagodejno vplivala na svoje učence. Ta dva profesorja sta bila jezikoslovec M a t i j a C o p in matematik Leopold Karol Schulz pl. Strassnizki (roj. 1803. v Krakovem, umrl 1852. v Veleslavu (Voslau). Kake važnosti je bilo znanje in občevanje Močnikovo z ženialnem Schulzom na njegove prihodnje študije, razvidimo iz Močnikove sodbe same, v kateri je opisal žalostne šolske razmere iste dobe. ko so učitelji svoja predavanja učencem le prebirali ali jih pa prav mehanično predavali ter lekcije suhoparno izpraševali; le izjemno se je tu ali tam prikazal kak izreden talent, ki je po svoji moči iz ljubezni do vede nastopil pravi pot poučevanja. Taka izjema je bil nadarjeni Schulz. V svojem nastopnem govoru. v katerem je opisal vse življenje tedanjega učenca na liceju in vzvišeno važnost pravega znanja matematike. ogrel in pridobil je poslušalce za svoi predmet. Sam navdahnen z gorečo Ijubeznijo do ved'e, je znal tudi vnemati svoje poslušalce za iijo. Mojster heuristične metode je s tilozoiično premišljenimi vprašanji dosegal popolnoma prave odgovore, kateri pa so kot lasten produkt ostali neizbnsljiva last učenčevega spomina. Kadar je zaznal pri kakem učencu izredne zmožnosti, bilo mu je to največje veselje, katero je s tem izkoriščal, da ga je lzpodbujal K marljivosti in samostojnosti; tem je razlagal tudi višjo matematiko, Schulz ie bil hud sovražnik suhoparnosti, zato je uporabljal matematiko vsestransko praktično V lepih poletnih dneh je s svojimi učenci meril zemljo ter razlagal občinstvu vseh stanov v prav poljudni besedi astronomijo, stvari. ki so tudi prostemu narodu umljive in potrebne. S svojim uspešnim delovanjem, vsestransko vednostjo, veselim, prijaznim m blagim značajem si ie pridobil liubezen učece mladine ter spoštovanje in zaupanje ljudstva. S kratka Schulz je bil središče umetmkov in učenjakov; vsak je želel biti mu priiatelj in občevati ž njim. Najboljši učenec tega izbornega učitelja pa je bil Frančišek Močnik. Med svojimi součenci v humanitatnih razredih je Močnik slovel za izvrstnega matematika, ki je večkrat celo slušateljem licejskim razreševal težje naloge. Vendar se pa Močnik ni posvetil učiteljskemu stanu, kar bi bilo pričakovati, ampak vstopil je Ieta 1833. v centralno semenišče v Gorici, kjer je zvršil že leta 1836. štiriletne teologične študije. Toda premlad, da bi bil posvečen po dokončanih študijah v mašnika, nastopi !. 1836. službo učitelja v 4. r^-—^u c.n_ dotnje glavne šole, kjer je deloval več let. Med tem časom pa je leta 1840. v Gradcu postal doktor modroslovja. S svojimi' matematičnimi spisi posebno z delom »Theorie der numerischen Gleichungen« (Wien 1839), pridobil si je ugled prj. učni upravi, ki ga je tudi leta JiH54Vmladega ljudskega učitelja imeriovala profesorjem osnovne matematike in trgovinskega računštva na tehnični akademiji v Lvovu, leta 1849. pa profesorjem matematike na takratnem vseučilišču v Olomucu. Toda že prihodnje leto ga je naučni minister Leon grof Thun pozval h kranjski deželni vladi za c. kr. šolskega svetnika in poročevalca v šolskih stvareh. Tu ie blagotvorno deloval deset let. Koncem leta 1860. je bil poklican k namestništvu v Gradec. Tu je postal po uredbi novih šolskih zakonov leta 1869. deželni šolski nadzornik. Leta 1871. pa je bil na svojo prošnjo umirovljen. Njegovo uspešno delovanje priznal pa je tudi presvetli cesar s tem, da ga je leta 1862. odlikoval s Franc - Jožefovim redom ter mu 1. 1871. podelil red železne krone III. reda in ž njim viteštvo. Močnik je bil že ljudski učitelj v Gorici jako delaven pisatelj matematičnih knjig. vendar pa se je prava delavnost marljivega učeTijaka, ki je znal svoje temeljito znanje združevati s praktično izkušnjo in bistrim vidom za resnične potrebe našega šolstva, jela razvijati šele potem, ko so se preosnovale gimTiazije, ko se je ustanovila realka in uvedla zdanja nova ljudska šola. Čudovito je število matematičnih knjig, s katerimi je Močnik leto za letom pomnoževal šolsko književnpst v vseh jezikih avstrijsko-ogrske monarhije. Od leta do leta je izboljševal in popolnoval šolske knjige za ljudske in srednje šole, tako da se ž njim ni mogel meriti nobeden pisatelj matematičnih šolskih knjig. Ker pisatelj tega članka v temi predmetu ni strokovnjak, zatorej tudi ne more izreči končne sodbe o njegovih knjigah. vender pa se drzne trditi. da njegovih del glede metodike, lehko umljivih dokazov in točnih pravil, kakor tudi glede duhovitomikavne sestave mnogovrstnih nalog, v kateirih je tako prijetno umel spajati potrebe praktičnega življenja z napredki vsakovrstnega znanstva, zlasti prirodoslovja, še nihče ni prekosil. Prepričal pa se je tudi za svojega učiteljevanja, da so se Močnikove knjige na tej ali oni srednji šoli časi nekako prezirno odpravile ter z drugimi zamenjale. toda le zato, da so se čez nekaj let iznova uvedle z večjo častjo'. In ako pisatelj teh vrstic primerja normalno šolo, katero je pohajal pired blizu 40. leti v Ljubljani, s sedanjo našo ednorazrednico, v kateri kot c. kr. okrajni šolski nadzornik vidi, kako spretno desetletni ali enajstletni dečki računijo z mnogoimenskimi števili v decimalah in kako lehko rešujejo raznovrstne priproste naloge iz geometrije, tedaj si pač misli, koliko se je izbornim Močnikovim knjigam zahvaliti, da se je matematično znanje razširilo tudi v najnižjih slojih našega naroda. Da so pa njegove knjige res izvrstne, o tem pričajo že njih mnogobrojne izdave. Še v tekočem šolskem letu 1892/3. se uporablja na avstrijskih srednjih šolah 9 Močnikovih knjig v nemskem jeziku, 8 v laškem, 5 v hrvatskem, 4 v poljskem, 4 v rusinskem, 4 v slovenskem in 2 v rumunskem, skupaj v 36 izdavah, od katerih so bile nekatere že 23—31krat ponatisnjene. Še večja pa je množina njegovih knjig za ljudske šole. 2 njimi je Močnik preskrbel ljudske šole vseh avstrijskih narodov; v tekočem šolskem letu 1892/93. se uporablja 59 različnih izdav v raznih jezikih naše države. Razven tega pa je Močnik objavil v raznih letih mnogo knjig metodične vsebine, več poučnih spisov za narod o avstrijski denarni veljavi in o metrski meri, spisov, ki sobili prevedeni tudi v vse jezike avstrijskih narodov. Kakor se čuje, so se njegove knjige uvedle tudi na Nemškem in Ogrskem. Leta 1850., ,ko je Močnik postal poročevalec v šolskih stvareh pri c. kr. deželni vladi v Ljubljani, bilo je naše ljudsko šolstvo jako zanemarjeno. Učiteljstvo je živelo v slabih gmotnih razmerah; Ijubezen do napredka in poklica je uničila celo pri mlajših učiteljih takrat jako^ cvetoča protekcija; poučevalo se je suhoparno in mehanično; učne knjige so bile nerabne in učnega načrta ni imela niti glavna šola, da ne govorim o trivialni šoli. Vsled takih razmer je imel nadarjeni in za ljudsko blaginjo jako vneti šolski poročevalec dovolj dela. Najprej je izgotovil učni načrt glavnim ljudskim šolam. A ko učiteljski zbor ljubljanske normalke tega novega načrta ni hotel uvesti, ker je določeval po 8 ur na teden do tedajpreziranemu slovenskemu jeziku, tedajjeMočnik, dasi je bil mehkega srca, pri neki inspekcijski konferenciji učiteljem zapretil z odločnimi besedami: »Dobro, gospoda, če vi nočete, moram od vas zahtevati vaših dokumentov. Jaz bom že našel uči-  teljev, ki se bodo radi vdali mojim namenom!« In upora je bilo takoj konec. Šole je pridno nadzoroval ter ob takih prilikah vedno priporoeal nazorni nauk. Sploh pa ie obračal vso pozornost v to, da se z ljudsko-šolskim poukom ustreže dejanskim narodnim potrebam, ter da se učiteljstvo zanj temeljito pripravlja. Da bi prej dosegel svoj plemeniti smoter, obdaroval je večkrat po nadzorovanju mlade pridne in za napredek vnete učltelje z metodičnimi in leposlovnimi knjigami ter jim priporočal pridno čitanje. Med svojim službovanfem pa je doživel tudi marsikaj smešnega. Nekoč je nadzoroval šolo v neki oddaljeni vasi. A ko nikogar ne najde v učilnici, gre v učiteiljevo stanovanje. V sobi se nameri na čevljarja, ki je krpal učieljevo- obuvalo. Poleg čevljarja na tleh so se igrali učiteljevi otroci oblečeni v srajčke, okrog peči pa so bili zbrani učenci. Učitelj je stal sredi sobe ter poučeval učence in obenem nadzoroval črevljarja in svoje otroke. Kot poročevalec o šolskih stvareh je Močnik vso svojo pozornost obračal v izboljšanje šolske književnosti in ker sam. če tudi je bil večinorna zjutraj že ob 5. uri pri svojem delu, ni mogel storiti vsega, si je poiskal pridnih in sposobnih sodelovalcev. Ti so bili župnik Blaž Pot o č n i k, Peter H i c i n g e r, Lovro P i nrar in tedanji posebno nadarjeni mladi učitelj ter sedanji upokojeni in v Ljubljani živeči ravnatelj Andrej Pjaprotii i k . Po Močnikovem navodilu in vplivanju, so spisali ti gospodje, zlasti Praprotiiik, dva abecednika, dvoje slovenskih beril, nemško' berilo za Slovence in nemško-slovensko slovnico s posebno uporabo najnovejših metodičnih pridobitev. S temi in nekaterimi drugimi knjigami jc uvedel Močnik na Kranjskem utrakvistično šolo, ki je izpodrinila prejšnjo manj uspešno samo nemško glavno šolo. Gmotno stanje učiteljstva je bilo zelo neugodno. Učitelji ljudskih ali takoimenovanih trivijalnih šol, njih vdove in sirote niso dobivali pokojnine. Kadar so ti po zvestem izpolnovanju svojih dolžnosti zaradi starosti duševno ali telesno opešali, prepustili so jih bridki usodi, ki pa je srečnejšim naklonila službo cerkovnika ali pa organista, manj srečni pa so živeli v edinščini. Vdove in sirote so imele Ie pravico do milošične (»Armenkreuzer«). Zalosten položaj kranjskih učiteljev, katerih ogromen odstotek je bil zategadelj, da so jih lehko odstavljali in premeščali po svoji volji — samo začasno nameščen, pekel je zelo milosrčnega, usmiljenega, blagodušnega in plemenitega c. kr. šolskega svetnika. Ker pa pri tedanjih razmerah ni bilo pričakovati povišanja učiteljskih dohadkov in preskrbeti onemoglih učiteljev, njih vdov in sirot zakonitim potom z deželnimi sredstvi, izprožil je Močnik misel, da se osnuje »d r u š t v o vpodporo vdov insirotkranjskihučiteljev«. Na njegovo prošnjo in po njegovem posredovanju je podarila kranjska hranilnica velikodušni dar 12.000 kron, s katerim se je leta 1860. ustanovilo prepotrebno društvo, ki že toliko let blagotvorno deluje. Če tudi je društvo ves čas svojega obstanka podpiralo z znatnimi vsotami učiteljske vdove in sirote, razpolaga dandanes z ogromno vsoto 112.000 K. Nad trideset let je bival Močnik izvun Kranjskega. a Ijubezen njegova ni ugasnila do prekoristnega društva in kranjskega šolstva. Vedno se je zanimal za »vdovsko društvo« ter je vsa leta vsa- cega prvega januarja pošiljal »Vrtčevemu« uredništvu večjo vsoto za »vdovsko društvo«, za »Narodno šolo« in za »Vrtec«, katerega je plačeval po 4 izvode. Z dr. Frančiškom vitezom Močnikom je umrl delaven in zvest staro-avstrijski uradnik, najplemenitejši in največji dobrotnik našega šolstva in kranjskeiga učiteljstva. Bodi mu blag in trajen spomin! IV. DR. FR. VIT. MOCNIKOVO LITERARNO DELOVANJE. Dr. Fran vitez Močnik }e pisal, izboljševal in popolnoval matematične knjige za ljudske in srednje šole. Spisal je:5 1. Anleitung zum Rechnen fiir die zweite und dritte Classe der Pfarr- und Hauptschulen in den k. k. Staaten. Verfasst von Doctor Franz M o z h n i k, Leh- Po štirinajstem natisku. V berilo vtiskanih je 94 slik. 1884. 98 str. 5. Geotnetrijsko oblikoslovie za dekliške rneščanske šole. Spisal dr. Fr. vitez M o č n i k, poslov. Jožef B e z 1 a j. 6. Močnikova knjiga posebne in občne aritmetike za učiteljišča. Po četrti nemški od Anton Bechakerja, c. kr. ravnatelja na učiteljišču v Libercah predelani izdaji urejeni slovenski prevod. Na Dunaju. V c. kr. zalogi šolskih knjig. Natisnil Karol Gorišek 1895. 8°. 271 str. 7. Navod k pervei in drugej računici za slovenske ljudske šole. Spisal dr. vitez Franjo M o č n i k . Drugi, po novili učnih čertežih predelani natis. Na Dunaji. V c. kr. zalogi šolskih bukev. Nat. K. Gorišek 1876. 8°. 112 str. — ... k III.—V. računici... (vse poslovenil Ivan T o m š i č )... 8. Nova avstrijska mera in vaga. Knjižica slovenskim šolam v porabo. Spisal  dr. vitez Franc M o č n i k. Na Dunaji. C. rer der vierten Classe an der Hauptschule zu Gorz. Wien. Im Verlage der k. k. Schulbiicher -Verschleiss -Administration. 1848. 8°. — Vadba v računjenji za drugi in tretji oddelek učivnic na kmetih ino v mestih v c. kr. deržavah. V nemščini spisal Dr. Franc M o č n i k, učitelj štertega oddelka glavne učivnice ve vlaški Gorici. Poslovenil O. C-f (Oroslav C a i). Na Dunaji. V zalogi ces. kralj. bukvarnice za šoske bukve 1848. 8°. 393 + (IV) str. 2. Aritmetika za nižje gimnazije. Spisal dr. Fr. vitez M o č n i k. Poslovenil J. C e 1 e s t i n a. v Lj. Tiskala in založila Ig. v. Kleinmayer & Bamberg. 1882—84. 8°. — Del I. Po šest in dvajsetem natisku. 1882. (IV)'+ 191 str. — Del II. Po dvajsetem natisku. 1884. 146 + (II) str. 3. Aritmetika za učiteljišča. Spisal Fr. vitez M o č n i k . Po drugem natisku poslovenil J. C e 1 e s t i n a. V Lj. Natishila in založila Ig. pl. Kleinmayer & Bam berg. 1885. 8°. 288 str. 4. Geometriia za nižje gimnazije. Spisal dr. Fr. vitez M o č n i k . Po devetnajstem natisku poslovenil J. C e 1 e s t in a. Prvi del. V berilu vtisnenih je 126 slik. V Lj. Natisnila in založila Ig, pl. Kleinmayr & Bamberg 1883—84. 8°. — Del I. Po devetnajstem natisku. V berilo vtisneTiih je 126 slik. 1883. 91 str. — Del II. kr. zaloga šol. knjig. (Natisnil K. Gorišek) 1874. 8°. 64 str. (Poslovenil Ivan T o m š i č .) — Drugi nat. 1875. 9. Računica za občne Ijudske šole. Izdaja v treh delih. Spisal dr. vitez Franc M o č n i k . Na Dunaji. V c. kr. zalogi šolskih knjig. (Natisnil K. Gorišek) 1894. — ... za obče ljudske šole ... (Pregledana izdaja) 1896. I. del 88 str.; II. del 99 str.; III. del 135 str. — 1897. — 1898. (Tiskana brez premene, kakor 1. 1896. in 1897.) — (Pregledana in popravljena izdaja) 1900. 10. Perva računica za slovenske ljudske šole. Spisal Fr. M o č n i k. Na Dunaji. V c. kr. zalogi šolskih bukev 1871. 8°. 34 str. — ... Števila od 1 do 20. Peti natis 1875. 35 str. — 1876. — 1877. — 1879. 35 str. — ... Drugi predelani natis 1880. 40 str. — Tretji nat. 1881. 40 str. — 1887. 40 str. — Deseto izdanje. 1888. 40 str. — Jednajsto izdanje. 1889. 40 str. — Dvanajsto izdanje. Na Dunaji. V c. kr. zalogi šolskih knjig. Natisnil K. Gorisek 1890. 40 str. (Izdanja brez premene). 11. Druga računica za slovenske Ijudske šole. Spisal dr. vitez Franc M o čn i k. Na Dunaji. V c. kr. založbi šolskih bukev. 1871. 8°. 55 str. — ... Številjenje s cenami od 20 do 100. Peti natis 1875. 55. str. — ... Računjanje z drobci. Kako se izračuni cena kaki stvari. Š e s t i po novih učnih načrtih predelani natis. 1877. 67 str. — ... Računjanje se šteivilkami do 100. Početno računjanje z drobci... Sedmi nat. 1880. — 8. nat. 1881. 67 str. — 9. izd. 1882. 64 str. — 15. izd. 1888. 64 str. — 16. izdanje. (Tiskano brez premene kakor leta 1888.) V c. kr. zalogi šolskih knjig. Tiskal K. Gorišek 1889. 64 str. — Sedemnajsto predelano izdanje. 1890. 55 str. — (Tiskano brez premene.) 1891. 55 str. 12. Tretja računica za slovenske ljudske šole. Spisal dr. vitez Franc M o čn i k. Številjenje s števili do- tisoč z vajami v tristavkah. Številke v višjih številnih prostorih. Na Dunaju. V. c. kr. zalogi šolskih bukev (1871). 8°. — Tretji po novem redu mere in uteži predelani natis. 1873. 80 str. — ... Računanje s številkami do 1000 in tisočin. Sklepavni računi. Četrti, po novih učnih črtežih predelan natis. 1876. — 5. nat. 1880. 84 str. — Šesto izdanje 1882. 59 str. — Osmo izdanje 1884. 59 str. — 11. izdanie 1887. — Trinajsto izdanje. (Tiskano brez premene kakor 1. 1888.) 1889. 60 str. — Štirinajsto predelano izdanje. 1890. 54 str. 5 Po ,Slovenski bibllografiji". Sestavil dr. Franc Simonič. Izdala in založila .Slovenska Matica". L. 1903-1905. 13. Četrta računica za slovenske ljudske šole. Spisal dr. vitez Franc JVLoč n i k . Številjenje s diesetinskimi drobi, mnogoimenimi števili in navadnimi drobi. Mere, uteži in denarji. Pq novem redu mere in uteži predelani natis. — 2. nat. 1875. 84 str. — Na Dunaji. V c. kr. zalogi šolskih bukev 1873. 8°. 84 str. — 3. nat. 1876. — ... Računanje s celimi števili in navadnimi drobci. Četrti predelani natis. 1878. 96 str. — ... Računanje s celimi števili in desetinskimi drobci; z mnogoimenimi števili in navadnimi drobci. P e t i popravljeni natis. 1880. 84 str. — Šesti natis. 1881. 84 str. — Deveto- izdanje. (Nov natis brez premene.) 1886. — J e d e n a j s t o predelano izdanje. 1890. 74 strani. 14. Peta računica za jedno-, dvo- in trirazredne ljudske šole. Spisal dr. vitez Franjo M o č n i k . Računske naloge za poslednja šolska leta. Na Dunaju. V c. kr. zalogi šolskih bukev 1878. 8°. 114 +(II) str. — ... (Tiskano brez premene kakor 1. 1891.) 1892. 115 str. Vseh pet računic je preložil na slovenski jezik Ivan Tomš i č. V. DR. FR. VIT. MOČNIK — USTANOV- NIK »VDOVSKEGA UClTELJSKEGA DRUŠTVA«. V tistih letih. ko je bil Močnik poročevalec o šolskih stvareh na c. kr. deželni vladi v Ljubljani. to je bilo v dobi konkordata, je bilo liudsko šolstvo do skrajnosti zanemarjeno, a učiteljstvo je živelo v najslabših gmotnih razmerah. Učitelj je bil brezpravna para. Večina učiteljev, njih vdov in sirot ni dobivala pokojnine. da so morali živeti od miloščine, stradati in umirati gladu. Če se je pa učiteljevi vdovi odmerila pokojnina, je prejemala letnih največ 96 kron, ki jih ji je moral plačevati naslednik njenega pokojnega soproga! Te žalostne razmere so napotile dobrega in učiteljstvu naklonjenega Močnika, ki ga smemo po vsej pravici imenovati »očeta kranjskega učiteljstva«, da je s pokojnim Andrejem Praprotnikom izprožil misel za ustanovitev »Društva v podporo vdov in sirot kranjskih učiteljev«. Sestavil je prva pravila. Ta pravila je učitelj-tovariš Fran Gerkman prepisal in jih predložil vladi v potrjenje. Le-ta Močnikova pravila so- imela ta-le naslov: »Statuten des Pensions-Vereineb fiir Witwen und Waisen der Volksschullehrer in Krain«. Genehmigt mit Erlasse der k. k. Landesregierung fiir Krain vom 5. Oktober 1860, Z. 14.837. Ta pravila so irnela 36 paragrafov. Ko so bila pravila potrjena, je poveril Močnik tedanjega škofijskega šolskega agledo, kanonika Jurija Savaschnika, da je povabil potom posebne okrožnice učiteljstvo za pristop k društvu. • • Na prvem občnem zboru, ki je bil sklican s škofijskim razpisom dne 19. oktobra 1860, so bili izvoljeni v odbor:" Andrej Praprotnik, Franc Gerkman (tajnik), Martin Ivanetič, Janez Zorin, Janez Eppich, Mihael Putrich (blagajnik), Leopold BeJar in Anton Nedved. Namestniki so pa bili: Jakob Schott, Josip Stockel, Josip Štupar, Leopold Cvek, Fran Raktelj in Karel Krištof. Društvo je začelo poslovati dne 1. novembra 1860. 1. Do tega dne je vodil predsedstvene posle dr. Fran vitez Močnik. Za njim je pa postal društveni predsednik kanonik Jurij Savaschnik. Dasi je imel v odboru blagajnika, je vendar sam pobiral in shranjeval denar, ki ga je pa s svojim denarjem vred založil v trgovino tedanjega trgovca Josipa Gregoriča. Na odločno zahtevanje učitelja Mateja Močnika se je sklical občni zbor, ki naj da račun o imetju društva. Na ta pch ziv so prejeli društveniki tiskan 'račun za leta 1861. do 1869. Naslovno besedilo tega računa, ki je bil izdan dne 1. februarja 1870. 1. in nosi podpis Jurija Savaschnika kot predsedniika ter Mateja Močnika in Jurija Uraniča kot pregledovalca računa, se glasi: »In den nachstelbenden Rechnungs-Abschliissen wird der Vermogensstand des Pensionsvereines fur Witwen und Waisen der Volksschullehrer in Krain seit dessen Konstituirung bis zum Ende des Jahres 1869. zur Kenntnis der Vereinsmitglieder geb.racht. Rechnungs-Abschliisse iiber die Einnahmen und Ausgaben des Pensions-VeTeines fiir Witwen und Waisen der Volksschullehrer in Krain fiir die Jahre 1861 bis einschlieBig 1869.« 8 .Učiteljski Tovariš" 1. 1861., str. 12, In 1. 1862., str. 29, 61 in 359. 7 Iz ustnega poročila prejšnjih učitdjev. Iz tega računa posnamemo, da je znašal blagajniški ostanek koncem 1861. leta 6533 goldinarjev in na koncu 1869. 1. pa 23.033 goldinarjev. f Savaschnik je torej položil račun, a zaupanja učitoljstva ni več užival.7 Namesto njega je bil izvoljen predsednikom ravnatelj Karel Legat. Ko je bil Legat imenovan kanonikom v Rudolfovem, je postal društveoi predsednik prošt Anton Jarc, blagajnik pa mestni učitelj Matej Močnik. .larc-Močnikova doba8 je bila zlata doba tega društva, čeprav ie Jarc nesrečno špekuliral z društvenim denariem na borzi, vendar društvo ni bilo na izgubi. Za Jarcem je bil izvoljen predsednikom c. kr. učitelj Srečko Stegnar in za Močnikom je postal blagajnik mestni učitelj Josip Cepuder. Ta doba je imela nesrečo s tem, ker se je nekaj društvenega denarja, seveda z najboljšim namenom. naložilo s 5% obrestmi v nesrečtii »Glavni posojilnici«, zaradi česar bo društvo izgubilo okroglo 1600 kron. Ko se je Stegnar preselil v Maribor, je bil izvoljen predsednikom mestni učitelj Juraj Režek, ki še danes opravlja to častno, a odgovorno mesto s prirojeno mu taktnostjo in vestnostjo. Društveni blagajnik je dan.es mestni učitelj Jakob Furlan, ki je pri gospodarstvu z društvenim denarjem kar najbolj vesten, točen in natančen. Zaradi sklepa občnega zbora, oziroma odbora je društvo pristopilo 1. 1906. z 200 deleži po 100 K k zadrugi »Učiteljska tiskarna«. Za teh 20.000 K je plačevala »Učiteljska tiskarna« društvu vsako leto 5% dividendo. Ker so se pa zaradi neprijateljske agitacije začeli pojavljati glasovi, da bi spričo te špekulacije z društvenim denarjem utegnilo trpeti društvo na ugledu ali na denarju, je odbor leta 1912. odpovedal »Učiteljski tiskarni« 199 deležev, in »Učiteljska tiskarna« jih v rednih letnih obrokih kot posojilo pošteno vrača s 5% obrestmi. Društvo ima danes 104 člane ter podpira 36 vdov, 22 sirot po očetu in 5 sirot po očetu in materi. Vdova prejema do smrti po 200 K, sirote po očetu do 18. leta po 50 K in dvojne sirote pa po 100 K na leto. Društveno imetje je znašalo dne 31. decembra 1. 1913. K 123.473:43. Zbog slabih učitejskih plač in naraščajoče draginje učitelji - očetje boljinbolj hirajo in umirajo; zaradi tega narašča tudi število vdov in sirot, in naravna posledica je, da vsakoletne obresti od glavnice nič več ne zadostujejo za podporo vdovam in sirotatn, čeprav se \t že povišala letnina od 12 na 20 kron. Lansko leto je bilo primanjkljaja K 1231:63, dasi se naloženi denar obrestuje večinoma po 5%. Društvena pravila so se dvakrat izpremenila, in sicer 1. 1870. in 1. 1882. Oficialni naslov drugih pravil je bil: »Pravila »Društva v pomoč učiteljem in njihovim vdovatn in sirotam na Kranjskem v Liublianl« (Potrjetio z odlokom c. kr. deželne vlade dne 29. maja 1.1870, št. 3898.) Tretja pravila, ki so veljavna še danes, se glase: Pravila »Društva v ponioč učiteljem, njihovim vdovam in sirotam na Kranjskem s sedežem v Ljubliani«. (Potrdila c. kr. deželna vlada dne 3. marca 1882, št. 1848.) »Statuten des Pensionsvereines fiir Volksschullherer. deren Witwen und Waisen in Krain mit dem Sitze in Laibach«. (Genehmiget von der k k. Landesregierung ddo. 3. Marz 1882. Z. 1848.) Društvene posle opravia ta-le odbor: Režek Juraj, predsednik; Dimnik Jakob, podpredsednik; Furlan Jakob, blagajnik; Kecelj Alojzij, tajnik; Črnagoj Fran, Jelenc Luka, Likozar Anton, Petrič Ivan in Žirovnik Janko, odborniki. S tem bi bila v kratkih potezah očrtana ustanovitev in zgodovina »Društva v pomoč učiteljev, njihovim vdovam in sirotam na Kranjskem«, ki bo imelo svojega ustanovnika dr. Fr. viteza Močnika zapisanega z zlatimi črkami v svoji zgodovini. Poročilo moje bi bilo pa nepopolno, če bi se z veliko hvaležnostjo ne spominjal tudi Nakelskega nadučitelja Josipa Travna, ki je dne 30. marca leta 1906. v Ljubljani umrl in zapustil društvu 9000 kron. Trajen bodi spomin vsem, ki so to blagotvorno društvo ustanovili in podpirali! Slava dr. Fr. vit. Močniku! » .Učiteljski Tovariš" 1. 1910., str. 3, in 1. 1913. stran 2. VI. DR. FRAN VITEZ MOČNIK — UUBL.JENEC KRANJSKEGA UClTELJSTVA. Kako so častili in ljubili tedanji kranjski učitelji svojega dobrotnika in voditelja, se razvidi iz sledečih dveh Andrej Praprotnikovih pesmi:9 1. Mile Cutlla 10 pri odhodu blagorodnega gospoda doh- tarja Franceta Močnika, c. kr. šolskega svetovavca in nadzornika ljudskih šol. Izrekli hvaležni šolski učeniki na Kranj- skem 15. novembra 1860. Tvoje smo cvetice, Se ti poklanjamo! Vodnik. Hitro cvetice so nam usahnile, Zgodaj minulo je leto gorko, Ptice prekmalu so nas zapustile, Drevje tak zgodaj stoji že golo; — Berzneje še so nam leta zbežale Ktere so s Tabo cvetele pri nas; Mile čutila so vse nas navdale, Ko se napočil ločitve je čas. Skušen umetnik narisa osnovo — Kak naj se novo poslopje začne, Kaže kak gladi se kamnje sirovo,— Kako se stavi, da v vrsto vse gre; Tako se tudi pri navku, izreji Mojster gotovi nam vedno Tl bil; Svetel obraz je v ljubezni gorkeji Tebi se, ko si nas resno budil. Tvoja beseda je bila odkrita — Redko tak jezik se zdaj govori — Segala v serce, odkoder izvita, Zernu enaka, ki bistro kali. Rane, težave spoznaval si naše, Trud neprestanjen je bil Ti sladkost, — Trebil marljivo domače si paše, Zivel za narod, cesarja, krepost. Bog naj Te plača, obilno, bogato, Kar si zasadil domovju v serce, Rastlo, doneslo bo sadje nam zlato, Zraven blišalo bo Tvoje ime. — Serc prehvaležnih Te spremlja obilo, Venec spomina Tl spleta naš rod; S solznim očesom rečemo še milo: Bog Te obvari in vodi povsod! 2. Prečastitemu gospodu dr. Francetu Močniku,11 c. kr. šolskeniu svetovavcu in ogledniku realnih in ljudskih šol, v znamnje visokega spoštovanja o njegovem veselem poslavilu z viteškim križem Franc Jožefovega rega (1.1862.)12 Rožnik razvijal je cvetja obila, Venčal ravnine, gorice in log; Leto prekrasno se je odgernilo, Kazal veseli se raj je okrog. Naše ledine pa vendar še malo Kinča imele za svojo so vlast. — Rožnik to vidi, ovenča prezalo Tudi v novinah domačih nam rast. Tebi na persih, možak preslaviti, Cvetja prikazal se pravi je cvet, Sladke čutila jel v serca nam liti, Radostno gleda ga šolski ves svet. Kličemo tudi zdaj mi Ti vošilo, Naše hvaležno rodi ga serce; Damo Ti venec, oj sprejmi ga milo! Tvoje so cvetke, ki v njem Ti bliše. S tem zaključujem svoj prispevek za naš list v počeščenje rojstne stoletnice »očeta kranjskega učitelistva« dr. Fr. viteza Močnika. Takih deiavnih in usmiljenih mož potrebuie domovina. Dr. Fran vitez Močnik bodi vzor naši nadebudni mladini in nam slovenskim učiteljem! Slava Močnikovemu spominu! Jakob Dimntk. II - II Tovariš Janko L e b a n, ki njega pesnitev v počeščenje Močnikovega jubileja objavljamo na drugem mestu današnje številke, nam je obenem s pesmijo poslal tudi te vrstice: »Pokojni moj ooe Valentin, učitelj na nekdanji c kr. normalki, kasneje vadnici v Gorici, porojen v Gabrijah pri Tolminu 1. 1809., nam je svojim sinovom-učiteljem (Avgustu, Antonu in meni) večkrat pravil o slavnem dr. Moč- 9 Obe pesmi sta natisnjeni tako, kakor jih je spesnil Andrej Praprotnik. 10 .Učiteljski Tovariš* 1. 1893. str. 19. " .Učiteljski Tovariš" I. 1862., stran 209. 12 L. 1871 mu je presvetli cesar podelil tudi red železne krone III. reda in z njirn viteštvo. niku ter nam ga stavil za zgled dela in vztrajnosti. 2al, da so mi očetova pripovedovanja že prešla iz spomina.« Dr. Fran vitez M o č n i k je, kakor nam poročajo iz njegovega rojstnega kraja, svojce z denarjem prav pridno podpiral ob raznih prilikah. Pa tudi sploh st je rad spominjal z darili svojega domačega kraja, dasi je živel večinoma na tujem. — Dobroto njegovega srca je podedovala njegova blaga gospa hči Emilija Schallerjeva, živeča v Gradcu, ki se je ob stoletnici rojstva svojega slavnega očeta z znatnim darom spomnila našega učiteljstva! »Entvvurf eines Lehrplanes fiir die Hauptschulen itn Kronlande Krain«. — Tako je naslov učnemu načrtu, ki ga jfe izdelal dr. Fran vitez Močnik. (Glej »Novice« 1. 1851., str. 232!) Morda izpregovorimo ob priliki kaj več o tem učnem načrtu, ki nam kaže Močnika kot šolnika. Ikova slika. Močnikova slika, ki jo prinaša današnji naš list, se bo dobivala za nizko ceno 3 K tudi v posebnih odtiskih na trdem papirju, če se bo zglasilo dovolj naročnikov. Prijave sprejema uredništvo našega lista. Spodobilo bi se, da si naroči to sliko našega učenjaka in šolnika vsaka stovenska šola. Na željo se bo dobivala v odtiskih tudi Močnikova rojstna hiša. Fotografijo za kliše Močnikove slike je drage volje posodil g. deželni šolski nadzor nik dvorni svetnik Fr. L e v e c. rojstno hišo je pa za naš list fotografiral šolski vodja iz Cerknega, tov. Ciril Podgorn ik. Hvala obema! Motmkova ulica. Ljubljansko učiteljsko društvo bo prosilo občinski svet Ijubljanski, da imenuje eno ljubjanskib ulic po dr. Fr. vit. Močniku. — Brez dvoma občinski svet ljubljanski tej umestni prcšnji ugodi. Močnik - Piaprotnik - LeveL Dr. Fran vit. Mi o č n i k ie oral ledino na ljudskošolskem polju. Njegova zasluga je, da so se odpravile popolnoma nemške šole in uvedle utrakvistične. To je bil prvi korak za slovenske šole. — Andreja Praprotnika, prvega urednika našega lista, zasluga je, da so se odpravile utrakvistične šole in se je uvedel slovenski učni jezik. — To započeto delo za pravice materinega jezika in za razvoj ljudskega šolstva je pa z najboljšim uspehom nadaljeval g. dvorni svetnik Fr. Levec. — Slava tem trem odličnirr. slovenskim šolnikom, ki so delovali za blagor našegfa naroda v smislu neminljivih naukov velikega Jana Amosa Komenskega! DelovanjBsol.sv9lovaltadr.fr.vit. Spomini učitelja - veterana Fr. G e r k m a n a . C. kr. vadniški učitelj v p. in bivši c. kr. okrajni šolski nadzornik Fr. G e r km a n je živa zgodovina kranjskega Ijudskega šolstva. Kadar potrebujemo podatkov iz prvih let nasega šolstva. nam je vedno najboljši vir imenovani zaslužni šolnik, ki nam, dasi star že 85 let, vedno drage volje postreže s svojimi spomini. Fran Gerkman je bil sovrstnik, sodelavec in prijatelj pokojnega viteza Močnika. Zato smo se obrnili nanj s prošnjo, da nam da na razpolago svojo bogato zgodovinsko zakladnico o kranjskem šolstvu, ki se tiče delovanja dr. Fr. vit. Močnika. Kakor že prej večkrat, tako je tudi to pot z veseljem ustregel naši prošnji in nam podal o Močniku te-le podatke: Na c. kr. deželni vladi se je ustanovil leta 1850. nov oddelek z naslovom: »C. kr. deželno šolsko oblastvo«. Načelnikom.tega novega urada je bil z naslovom šolskega svetovalca imenovan dr. vit. Fran Močnik, propadla sta pa soprosilca ravnatelj Schlaker in učitelj Martin Ivanetič. Močnik je prevzel referat za vse šole. Največ skrbi in dela mu je dala Ijudska šola, ker sta mu na eni strani na- sprotovala po svojih močeh oba propadla soprosilca, na drugi strani so pa bila prav takrat na dnevnem redu važna šolska vprašanja, kakor: nova glaskovalna metoda, uvedba risanja, telovadbe, nazornega nauka, slovenskega iezika itd. Močnik je hotel te nove uvedbe izvesti najprej na tedanji normalki, naletel je pa na hudo opozicijo pri učiteljstvu te šole, ki ie pa moralo odnehati zaradi Močnikovega odIočnega nastopa. Metodične novosti so se polagoma uvedle, in normalka se je leta 1866. izpremenila v »šolo za učitelje« (Lehrerbildungsschule) in leta 1859. pa v »učiteljišče« (Lehrerbildunsanstalt). Dr. Fr. vit. Močnik je izdelal učni načrt za vse vrste ljudskih šol. Stari 1. razred, spodnji oddelek, je postal po novi razvrstitvi 1. razred; stari 1. razred, višji oddelek, je postal zdaj 2. razred; stari 2. razred je postal po novem načrtu 3. razred in stari 3. razred pa 4. razred. Prejšnji, le na normalkah obstoječi četrti razred se je izpremenil v provizorno re~ alko z dvema letnikoma, ki se je razširila v trirazredno spodnjo in pozneje pa v višjo realko. Močnik je tudi prav pridno nadzoroval šole na deželi. Opazil je, da so starejši učitelji ostali pri starih metodah, dočim so se mlajši učitelji oprijeli z veseljem novih predpisov in metod in se ravnali po Močnikovih navodilih. Takim učiteljem je obljubil izboljšanje socialnega stališča. stalne plače, pokojnino zanje in družino, samostonjost itd. Kdor je pridno deloval na deželi, ga je Močnik kmalo spravil v Ljubljano. Pri nadzorovanju je največkrat sam poučeval ter učil tem potom učiteljstvo novih metod. Vzpodbujal je učiteljstvo k samoizobrazbi ter je ustanovil v ta namen v Vipavi okrajno učiteljsko knjižnico. Obdolžene in preganiane učitelje je zagovarial in branil do skrajnosti. Ni čuda. da je postal ljubljenec kranjskega učiteljstva. Dr. Močnik je bil odkritega verskega prepričanja, ni pa mogel trpeti hinavcev; bil je napreden, delaven in vedno zavzet za blagor šole in učiteljstva. V Močnikovi dobi so bile uvedene na vseh šolah samo nemške knjigei z napisom: »Fiir deutsche Schulen in Osterreich«. Namesto teh je začel Močnik sestavljati in pisati našim krajevnim razmeram primerne slovenske in nemške knji- ge. Spisal je poleg drugih tudi knjige: 1. fl Praktična nemška gramatika za 2. in 3. razred. — 2. Sprachbuch fiir die oberste Klasse der Hauptschulen. — 3. Slovensko berilo za 2. razred... za 3. razred... za 4. razred. — 6. Anleitung zum Kopfrechnen in der ersten Klasse... zweiten Klasse. — 8. Anleitung zum Zifferrechnen in der 1. Klasse ... 2. Klasse... 3. Klasse... 4. Klasse... 5. Klasse. — 13. 0bungsbuch im Kopf- und Zifferrechnen. — 14. Geometriebuch". — 15. Rechen- und Geometriebuch mit slov. Terminologie. - Itd.1 1 Primerjaj Močnikovo literarno delovanje v današnjem uvodniku. Uredn. Profesor dr. Viljem Jerusalem: »Ne brez truda prisvojeni rezultat, ampak s samostofriim bojem pridobljen, ie dragocenost.« Skromen lisl v lavorjev vil Rodile in navdehnile so nam ga pred sto leti cerklanske gore, a ne samo nam, marveč vsemu svetu. Mož je pač vTeden, da dostojno proslavimo njegovo stdet- nico! Spisal je nebroj matematiških učnih knjig za najrazličnejše šolske zavode: od skromne računice za prvo šolsko leto tja do priročnega logaritmovnika, do izvrstne metodiške knjige o poučevanju računstva v ljudski šoli. A iz njegovih knjig se nismo učili le Slovenci sami, učil se je, tako smemo trditi, ves svet. Srvričo jezikovnih odnošajev, ki so vladali v njegovi dobi po naših nižjih in višjih šolah, je umevno, da so spisana skoraj vsa nje- gova dela prvotno v nemškem jeziku. To- da dobra učna knjiga si kmalu dobi pot v širni svet! Tako je bilo tudi z Močnikovimi knjigami. Prevedene so na vse mogoče evropske in izvenevropske jezike, često tudi primerno predelane, so se razširile v milijonih in milijonih po vsem svetu, miljarde so se iz nih učile in se še uče. To je pač najlepsi dokaz za njih silno uporabnost. A Močnik, naš skromni rojak? Maž zasluži svetovno slavo, a je skoraj — pozabljen! Osobito Nemci bi se morali odkriti, kadar izreko ime našega velikana, saj je učil tudi nje in širil po svetu pač bolj njihovo nego našo slavo. Pa kaj vidimo? Po svojih zbornikih pojejo pritlikavcem himne, Močnika pa odpravljajo s skromnimi besedami, ako ga že ne pozabljajo. Le en sam primer! Skrbno sem pregledal Brockhausov konverzacijski leksikon, 14. izdaja iz 1. 1913., a nisem bil tako srečen, da bi bil v njem zasledil, četudi v kakem kotičku, Močnikovo ime. ln vendar se omenjajo v leksiku možje nemškega naroda in drugih narodov, ki ne segajo našemu učenjaku niti do pasa. Nehvaležnost je pač plačilo sveta! In Slovenci? — Zdi se mi, da tudi mi premalo cenimo tega duševnega velikana, premalo častimo njegov spomin. Kako bi kovali drugi narodi njegovo ime v zvezde, ako bi bilo to ime njih lastnina! Zato pa se veselim, da se je izprožila misel, naj se proslavi Močnikova stoletnica v našem listu, zato sem tudi z navdušenjem, čeprav zaradi kratkeiga časa, v naglici napisal teh-le par bornih vrstic. Da bi ne bilo moje pero tako okorno, bi zapel velikemu sinu malega naroda drugačno, njegovim zaslugam za šolstvo primernejšo himno! Še nekaj! Močnikovemu bližnjemu rojaku, našemu slavčku Volariču, smo postavili v Kobaridu sicer skromen, a dostojen spomenik. Vojaško veteransko društvo za Goriško in Gradiščansko je tekom zadnjih osemnajstih let_ proslavilo s spomeniki našega barona Čehovina v Gorenji Branici, Hrvata majorja Fiillerja v Sovodnjah, grofa Favergesa v Podgori. Rihemberžana viteza Widmayerja v njegovi rojstni vasi. postavilo na železnem mostu preko Soče pri Gorici spomenik mnogobrojnim ponesrečencem, ki so ob priliki nekega vojaškega pregleda tamkaj utonili, in vzidalo v prostorni veži okrajnega glavarstva v Gorici krasno ploščo v spomin večkratnega bivanja Njegovega Veličanštva v naši deželi. To vse je zmoglo društvo s svojimi malimi sredstvi in z dobrovoljnimi prispevki drugih činiteljev. Kaj bi ne mogli storiti tudi mi kaj sličnega? Močnikovemu spominu ne zadošča spominska plošča, ki se mu je že posvetila; ta veliki mislec in izborni učitelj našega, in drugih narodov v eksaktni vedi in logiškem mišljenju je pač vreden lepšega spomenika, ki naj bi se mu postavil v Cerknem ali v Gorici. Ko minejo sedanji burni časi, naj bi o tem resno razmišljali. Sredstva za spomenik bi se, o tem sem povsem prepričan, gptovo lahko dobila, laglje nego za katerikoli drug spomenik. Prispevala bi nedvomno rada tudi država, ki je imela od njegovih. v njenem založništvu izišlih učnih knjig ogromne neposredne in posredne dobičke, jih še vedno ima in jih bo še dolgo imela. Sicer je res, da si je postavil Močnik v svojih delih najkrasnejši spomenik, a po drugi strani je tudi res, da tnu je poleg drugih naš narod dolzan največjo hvaležnost. In odkod, ako ne iz naroda, ki mu je stesal zibelko, mu podaril bistri um in zlato srce, naj bi šla slava Msočniku po širnem svetu?! Fran Rojakovič. Močnikova rojstna hiša v Cerknem na Goriškem.