Še o heksametru in daktiloidnosti
Prof. A. Sovre je v sedmi številki lanskega letnika JiS objavil članek »Daktiloidnost Cankarjeve proze«, v katerem je razvil zanimivo misel, »da je ritmična osnova Cankarjeve proze in slovenskega jezika sploh daktiloidna. To je tudi vzrok, da tujci, ki so vešči naši besedi, slišijo iz nje prijetno melo-dičnost« (JiS II, 327).
Ni dvoma, da pride ritmična osnova jezika najbolj spontano do izraza na eni strani v ritmizirani prozi, na drugi strani v tako imenovanem »svobodnem verzu«. Sovre je vzel za izhodišče svojih razglabljanj odlomke iz Cankarjeve ritmizirane proze. V potrditev njegove domneve naj navedem še primer iz poezije. In sicer sem izbral najdaljšo in najpomembnejšo slovensko pesnitev v svobodnem verzu — Zupančičevo Dumo.
Presenetljivo je že samo dejstvo, da je v 227 verzih Dume kar 17 pristnih heksametrov: Hiše so hišice, okna so okenca, nagelj iz oken... Hrasti orjaki za poljem stoje in se z burjo borijo, / sanje stoletij vrhove jim zibljejo v daljnem šumenju, / vsake pomladi novina posluša skrivnosti davnine... pesem obzidanih cest in korakov, po tlaku hitečih ... v službi stoji, nepremičen kurir, in poje in poje, / z motnim mrmranjem vesti spremljajoč, ki oddaja jih dalji — / pesnika srce pripeva tako idejam, hitečim... videl sem hišo ob cesti in krenil sem vanjo popotnik ... Videl sem čela: kot da jim pod kožo lazijo želve ... daješ sena in otave za vola, ki vlačil je brano, / točiš cvetlicam v čaše medu, da pride čebela, / gnana od tajne skrbi spomladi na delo za božič... trhce? In
37
osnutek na stativah čaka že votka ... ali poljane poznam — čigave so v sonca bleščeče? ... sin tvoj zaril se je živ pod zemljo — v Ameriki koplje, / v rovu še zarja poljan mu mračne misli obseva...
K temu lahko dodamo še štiri dvojice verzov, ki tudi ustvarjajo po en heksameter: Cul sem vdovice jok: >>Moj Mate, jo, moj Mate!«... Pel je veliki zvon: »Moj Mate, jo, moj Mate!«... Da sem takrat bil Bog — »Moj Mate, jo, moj Mate!« ... Da si takrat bil, Bog — »Moj Mate, jo, moj Mate!«
Prepričan sem, da se Zupančič v svojem ustvarjalnem zanosu sploh ni zavedal, da je v vseh teh primerih zapisal mojstrske heksametre: beseda se mu je popolnoma spontano vlila v to mero. To poudarjam tem bolj, ker je precej razširjeno mnenje, da je heksameter slovenskemu jeziku tuja, neorgan-ska oblika. Tako n. pr. eden glavnih teoretikov slovenskega verza, A. V. Isa-čenko, heksametra sploh ne vključuje v svoja razglabljanja, češ da je »postala slovenskim pesnikom ta mera nepriljubljena« (Slovenski verz, str. 68). Resda ima n. pr. Prešeren poleg epigramov in zbadljivk le eno pesem v elegičnem distihu, »V spomin Matije Copa«. Skupno ima Prešeren kakih 100 heksametrov in pentametrov in bi bilo zanimivo raziskati notranje zakonitosti tega verza pri njem, kot jih je Isačenko raziskal za njegov enajsterec. — Tudi prav vsakdanja proza se nam večkrat nehote veže v heksameter. Tako mi je n. pr. A. Sovre nekoč pokazal, da se Bajčev članek »Slovenske izposojenke« (JiS II, 145—151) začne s heksametrom »To so knjižne besede in niso nastale med ljudstvom« in da je v istem članku še najmanj 17 heksametrov (n. pr. :, ... Jeli so iskati domačih besed po drugih narečjih ... Zdaj smo iskali rešitve v naslonu na južne sosede ...).
Poleg omenjenih 21 čistih heksametrov je v Dumi še 6 okrnjenih, to je takih, ki jim manjka zadnja kračina (kakor s trakovi so zvezane s cestami tu vasi ... poješ in pisanih rut so vesele tvoje oči.. . kretenj oglatih in hoje nerodne in kmečkih zadreg ... mimo bi šel in me ne bi razbral iz mojih družic ... to je »živio« — zdaj starešina je mladi napil... sin njegov več ne bo jih poznal ne sanjal o njih), 4 nepristni, to je taki, ki imajo prvi ali drugi daktil nadomeščen s trohejem (pesem vetra in vej in trave in sonca na travi... zdravih, rujavih lic in biserno-belega smeha... ritem rok in ramen, ki dvigajo kamen in hlod ... kamor gnala je sila življenja in srca nemir) ter en »repati« heksameter (videl sem matere — kakor pri nas so bedele nad zibelko).
Se številnejše kot heksametri so ostale daktilske vrstice, tako da imamo v celoti: pristnih heksametrov 21, okrnjenih, nepristnih in repatih heksametrov 11, peterostopnih daktilov (n. pr. Hodil po zemlji sem naši in. pil nje bolesti) 38, četverostopnih daktilov (n. pr. kot da se niso rodili iz matere) 58, tristopna daktila (n. pr. znamenje tajno za noč) 2, heksametrskih koncev (tako imenovani versus Adonius, n. pr. vriskaš in vabiš) 7. Skupno torej 137 od 227 verzov. Ali z drugimi besedami: več kot pol Dume, skoraj 60%, je spesnjene v daktilskem ritmu. Pretežni del preostale polovice pa je tudi močno daktiloiden. Mogočnemu orkestru metričnih oblik, ki zvenijo iz Dume, daje daktilos osnovni ton: morda je prav v tem skrivnost njene melodioznosti.
Mislim, da se v tem smislu gornje ugotovitve lepo ujemajo s Sovre-tovo domnevo o daktiloidni ritmični osnovi slovenskega jezika, zlasti pa še z njegovo trditvijo, da »slovenski heksameter ni tuja rozga, cepljena na domačo podstavo«, ampak da raste organsko iz jezika samega. Kajetan Gantar