250
Listek.
nadaljeval, bi zaslužil, da ga več slovenskih razumnikov čita9 nego ima planinsko diušlvo članov. Nazadnje sledita ,,Zaznamek potov Slov. plan. društva" in ,,Imenik članov Slov. plan, društva". Vseh članov, šteje društvo 279, med temi 2 častna in 7 ustanoviteljev. Podružnice ima planinsko društvo do sedaj   v Savinski  dolini,  Kamniku in Radovljici.
Rezijanski katekizem. Prejeli smo od g. Loschija, ki je prevel na laščino tudi že Sketovo slovnico, tole knjižico: D o 11. G. Baudouin de C o ur t en ay, gia p r o-fessore nelle universita d i Kasan e diDorpat: II catechismo resiano. Con uua prefazione del Dott. Giuseppe L ose h i. Udine Tipografia del pa-tronato 1894. Str. 113 mal. 8°. Cena za izvod 1 lira in 50 centezimov. — Dasi ta nova izdaja ni nič druzega nego transkripcija Baudouinove, kar nam sicer kaže tudi že naslovni list, in dasi tudi uvod ne podaje nič novega, ampak je sestavljen zgolj na podlagi Baudouinovih razprav, vender toplo priporočamo lično tiskano in opremljeno delce zlasti laščini veščim Slovencem, ki se hote seznaniti z jezikom pozabljenih naših bratov Rezi-jancev; in to storimo tem raje, ker vemo, da so Baudouinova dela le malokomu pristopna. Predgovor sega do 42., katekizem sam do 82. str., odtod do konca pa majhen slovarček.
Slavische Anthologie. In deutschenUebersetzungen. MitEinleitung v on Gregor Krek. S tem se za to pot kar na kratko opozarjajo čitatelji na znamenito knjigo, ki je izšla v znani Cottajevi »Bibliothek d e r Wel ti i t e r atur«, katere vsaki zvezek, trdno in lično v platno vezan, velja samo 1 nemško marko. Obširnejši   razgovor,  kakeršnega je tako  delo  vredno,  priobčimo  prihodnjič.
»Oesterreichisch - Ungarische Revue« (Herausgegeben uud redigirt von A. Mayer-Wyde Wien.) je prinesla v letošnji 3. št. v oddelku: »Geistiges Leben in Oester-reich und Ungarn« na polčetrti str. ta-le s pisateljsko šifro P. v. R. podpisani sestavek : »Dr. Jos. Vošnjaks Gesammelte dramatisehe und erzahlende Schrif t en« Gospodu P. v. R-u smo prav hvaležni, ako namerja seznanjati nemški svet z našim duševnim napredkom. Vender bi želeli, da bi to storil v bolj splošnih, sicer ne tako podrobnih, zato pa bolj obsežnih pregledih, kateri bi podajali kolikor toliko verno sliko o našem prosvetnem položaju. S podrobnim razpravljanjem pojedinih pisateljev in njih del bode i nam i Nemcem, ki se za nas zanimajo, malo ustreženo. Tudi nam ne ugaja dolgovezni, na tisto preklicano uradno nemščino spominjajoči slog in poveličljivi, semtertja nekoliko bombastiški  ton.
»Die Zeit«, na Dunaju izhajajoči tednik, ki se odlikuje po svojih treznih, premišljenih sestavkih, je prinesla v 21. in 22. letošnji številki članek: »Die SI o ven en.. Von einem Slo vene n«, ki se ne bavi z našimi političnimi, prosvetnimi in gmotnimi razmerami tako razborito, s tako vzvišenega stališča in vender zopet tako stvarno, da si ne moremo kaj, da ne bi svojih rojakov še posebej nanj opozorili. »Slov. Narod« je pravo ukrenil, da ga je podal svojim čitateljem v slovenskem prevodu Po naših mislih bi čital ta članek s pridom tudi bodoči spisovatelj naše prag* ma tiske slovstvene povest niče, ker bi ondi našel nekoliko izvrstnih vodilnih idej in takih novih nazorov, katerim se bode nehote uklonil vzpričo njih zdrave logike.
Šesto letno poročilo podpornega društva za slovenske visokošolce na Dunaju. Poročilo se završuje s temle pozivom: »Po takem smemo upati, da nam ostanejo zvesti stari podporniki, ali obračamo se tudi do drugih prijateljev slovenske mladine in narodnega napredka s prošnjo, naj blagovolijo pospeševati društveni namen. Posebno pa pozivljemo v svoje kolo bivše dunajske dijake, ki sami najbolj vedo, kako se študira  v daljnjem  velikem mestu,  kjer postaje   vse  vedno  dražje,  nekdanjih  zaslužkov
Listek.                                                                 251
za dijaka pa je vedno manj. Povsod na svetu je običaj, da skupna alma mater veže svoje sinove tudi v poznejših letih. Porabljajoč »Slovenijino« spomenico o njeni petin-dvajsetletnici, pošiljamo torej svoje letošnje poročilo bivšim »Slovenijanom« z upanjem, da pristopijo sami med podpornike, in da bedo širili zanimanje za naše piepotrebno društvo v svojih krogih.« Darovi naj se pošiljajo prvemu društvenemu blagajniku, vč. gospodu dr. Frančišku Sedeju, c. in kr. dvornemu kapelami in ravnatelju v Avgustineju na Duuaju,  I., Augustinergasse  7.
Drugi koncert »Glasbene Matice«. Dne 18. aprila t. 1. poteče četrto leto, odkar je nastopila »Glasbena Matica« prvič v javnosti z lastnim zborom, ki se je zbral pod njenimi krili in pod vodstvom rajnega dr. Frana Grossa. Zbor je vzbudil takoj s prvim nastopom občno in trajno pozornost po svoji odličnosti, i kar se tiče mogočnosti in moške lepote glasov,  i kar se tiče točnosti   in  resnosti v izvajanju.
Če pregledamo danes po štirih letih dosedanje delovanje rečenega zbora, ki je sedaj impozantno pomnožen z ženskim zborom, moramo pripoznati, da si je s tem razširila »Glasbena Matica« izdatno svoj delokrog, ki je bil dotlej omejen na izdavanje slovenskih skladb in na vzdržavanje šole na društvene stroške, in da se je povzdignila do višine koncertnega  zavoda   »par excellence«.
Kot koncertni zavod je zadobila »Glasbena Matica« ugled kot boriteljica za pro-sveto slovenskega naroda; narod ji je za to hvaležnost dolžan, ker ga kliče občno kulturno gibanje na tekmovanje z bratovskimi,  a tudi z drugimi   narodi tudi  na glasbenem  polju.
Zadnji, to je drugi redni koncert letošnje sezone, ki ga je priredila »Glasbena Matica« v ponedeljek, dne ir. marcija t. 1. v redutni dvorani v Ljubljani, je posebno znamenit za zgodovino glasbenega, hkrati tudi duševnega delovanja med Slovenci, to pa, ker se je glasila pri tem koncertu raz slovenski koncertni oder prvič orkestralna simfonija.
Minili so časi. ko smo se veselili tako zvanih »besed« in se zadovoljili z njih malenkostnimi vzporedi. Večji ali manjši zbori, previdno izbrani, kar zadeva tehnične težkoče, mični četverospevi, tu in tam solopetje, časih tudi kaka kompozicija za to in ono glasbilo, so se menjavali, da so nas nekako homeopatičuo seznanjali z vrlinami posameznih skladateljev. Vse priznanje tem »besedam« ; kajti ni smeti prezreti, da so nas one izobraževale in pripravljale polagoma k intenzivnejšemu zanimanju za glasbo, katero rodi zahtevo po koncertih višje in najvišje stopnje. Nasprotno pa tudi ne smemo prezreti, da je skok k velikim koncertom »Glasbene Matice« od bivših »besed«, ki smo jih imeli ravnokar v mislih, velik, in da smo s tem skokom preskočili mnogo, mnogo vmes se nahajajočih razredov glasbene vzgoje. Da je zvršilo slovensko občinstvo ta skok uspešno, in da je našla »Glasbena Matica« za svoje velike produkcije, kakor n pr. za Dvofakov »Stabat mater«, Haydnovo »Sivarjenje« ali pa za Gallusu posvečeni koncert ne le navdušen zbor v potrebno velikem številu in s požrtvovalno vztrajnostjo, ampak tudi paziio zani-majoče se in hvaležno občinstvo> vse to kaže, da se je ugodilo s preustrojitvijo »Glasbene Matice« v koncertni zavod nujni potrebi slovenskega naroda, in da je le-tega duševni napredek že dolgo hrepenel po izdatnejši mu/.ikalni hrani, nego se mu je ponujala do zadnjega   časa.
Z uvedbo orkestralne simfonije smo se osvobodili povsem vsakega malenkostnega duha, ki bi nam hotel braniti višji vzlet. V tem je pa zgodovinski pomen, katerega smo  že zgoraj  pripisovali zadnjemu Matičiuemu koncertu
Vršil se je rečeni koncert v razprodani dvorani. Na podlagi nalašč izdanega navodila za razumevanje glavnih motivov in priloge, obsegajoče motive v notah, je zasledovalo občinstvo s slastjo glasbeni kras dr. Antona Dvof aka simfonije za veliki   orkester    v   D-duru   op.   0 O.    Prav  po sreči je  bilo  izbrano  to  velikansko