Ano XLI — Enero-Febrcro-jHarzo 1990 — Emislon N9 1 VtlTMlK VCLEBd I VESTNIK SLOVENSKIH DOMOBRANCEV IN DRUGIH RODOLJUBOV je glasilo svobodnjakov vključenih v ZfDSPB. — Izdaja ga konzorcij, Ramon Falcon 4158, 1407 — Buenos Aires. Ureja uredniški odbor. Naslov uredništva in uprave: Ramon Falcon 4158, suc. 7, Buenos Aires. VESTNIK — VOCBRO es el informativo de los combatientes anticomu-nistas eslovenos. Edicion y redaccion: Ramčn Falcon 4158, 140l7 - Buenos Aires. Director y Editor responsable: Rudi Bras. VESTNIK — VOCBRO is the voice of slovenian anticommunist veterana. Ovitek: Aleš Gosar. Tiska: Vilko S. R. L., Estados Unidos 425, 1101 - Buenos Aires, Argentina. — o — DENARNA NAKAZILA za naročnino in za ,,Tiskovni sklad Karla Mauser-ja“ pošiljajte na ime VESTNIK, na zgoraj napisani naslov uprave. ----o----- SLOVENSKIH DOMOBRANCEV IN DRUGIH RODOLJUBOV LETO XLI JANUAR-FEBRUAR-MAREC 1990 Alojzij Geržinič Teologija osvoboditve (Teologea de la liheraeiom) TO — eden najresnejših problemov Ko je predsednik CELAM-a msgr. Quarracino časnikarjem predstavil Navodilo o nekaterih vidikih teologije osvoboditve (TO), je povedal, da listina sicer ne imenuje piscev te struje, vendar pa njihove spise dobro pozna. Zato Navodilo ne obravnava kakega izmišljenega položaja in ne opisuje neobstoječih teoloških vprašanj. Navodilo govori o predmetu, ki ga je zaradi razširjenosti in skrajnosti nazorov oznamovati kot enega najresnejših problemov, s katerimi se Cerkev h koncu tega stoletja spoprijema. To oznako potrjuje praksa po katoliških šolah, zlasti v katehezi, potrjujejo jo pristaši TO med katoličani, celo med duhovniki in redovniki. Naj navedem nekaj primerov. Zelo izobražena redovnica, ki zdaj deluje med reveži, je strastno zavzeta za TO in njene pisce. Ravnatelj katoliškega kolegija je imel za posebno dragacenost trak. na katerem je bil posnet neki govor pisca TO Gutierreza, in je navdušeno vabil učiteljice, da ga pridejo poslušat. Župnik v provinci Buenos Aires je med pridigo prebral odstavek iz knjige brazilskega frančiškana Leonarda Boffa ter vernikom knjigo priporočil. Poleg razvojne teorije in za tretjesvetnim rovarjenjem okužuje katoličane še TO. Prav si jo je bliže ogledati. Pravi pomen Izraz teologija osvoboditve sam po sebi je sprejemljiv, ako ga razumemo in razlagamo pravilno. Tako pravilno razlago podaja vatikansko navodilo iz leta 1984 (Libertatis Nuntius ali Navodilo o nekaterih vidikih TO): ..Teološko razglabljanje, osredotočeno v svetopisemsko temo osvoboditve in svobode in v potrebnost, da se to dejansko izvede. Pomen izraza TO je osvoboditev od greha in sodelovanje z milostjo." L. 1986 je Kongregacija za nauk vere izdala novo navodilo Libertatis Oonscientia — o krščanski svobodi in osvoboditvi, v kateri obširno razvija veliko bogastvo svobode za nauk in življenje Cerkve. Na žalost se tega okvira drže samo nekateri teologi osvoboditve. Drugi zapadajo v manjše in večje zastranitve. Nastanek TO TO je razen mode .— v 60 letih so vstajale v Evropi ..teologije rodil-nikov": teologija upanja, zemskih stvarnosti, božje smrti, revolucije — dobila spodbudo v revščini in zatiranju ljudstev v Južni Ameriki. Odtod se je razširila na vse strani, največ po ..tretjem svetu". Na splošno imajo za začetek tega gibanja 2. škofovsko konferenco Latinske Amerike v Medellinu 1. 1968. škofje so tam vzeli v zaščito bedne ljudi, pokazali so na njih zatiravce ter poskušali najti rešitev. Prvo obširno predstavitev TO je podal peruanski profesor teologije Gustavo Gutie-rrez* 1. 19711. Glavne zamisli so povzete skoro izključno iz evropskih ./naprednih" teologov izpred desetletij, kot so Rahner DJ, Congar, Chenu, Schillebeckx, Haering. Deloma gre pri TO tudi za pojme iz ,,teologije božje smrti" (Bultmann, Bonhoeffer, Tillich Robinson). Prevračanje pojmov Gutičrrezu gre za novo ustvarjanje teologije. Namesto da bi ta ra-razumevala svet po razodeti Resnici, hoče razumeti razodeto Besedo preko stvarnega položaja tega sveta. Realnost odkriva za Gutierreza edino razredna analiza. Prvo je osvobodilna praksa, politična praksa. ,,Hermenevtika (razlaga) božjega kraljestva obstaja predvsem v izboljševanju sveta. Le tako lahko odkrijemo pomen besed „ibožje kraljestvo". Imamo torej opraviti s politično hermenevtiko evangelija. Razredni iboj je dejstvo in tu je nevtralnost popolnoma nemogoča." Odločilno je pojmovanje resnice. TO predpostavlja, da je marksistična analiza znanstvena, torej resnična, in da je ta analiza neločljiva od prakse. Iz tega sledi, da stvari pravilno analizira samo tisti, ki je v boju (z zatiravci). Čujcmo definicijo resnice, kot jo je podal 'brazilski dr. teologije Hug« Assmann, ki se priznava za marksista: ..Resnica je ime, ki jo zgodovinska * Omenimo še te teologe osvoboditve: L. Boff, J. L. Segundo, Raul Vi-•dales, Jon Sobrino, J. C. Scannone, C. Nesters, S. Galilea, J. Comblin. skupnost da tistim zgodovinskim dejanjem, ki so bila, so in bodo učinkovita za osvoboditev človeka." Gre za novo pojmovanje vere in Cerkve. Cerkveno hierarhijo, rimsko učeništvo in teologe, ki se ga drže, TO' zavrača;prišteva jih razredu zatirav-cev, njih teologijo ima za razredno, njih nauki in razlage so za TO le odsevi razrednih koristi. TO v službi marksizma TO je pomožna sila komunizma. Označimo jo lahko kot teorijo in prakso revolucije na temelju marksistične družbene analize, uporabljajoč pri tem krščanske besede, misli, podobe. Za cilj ima uničenje kapitalizma in vzpostavitev socializma, k čemur vodi razredni boj in nasilje. Pripadniki TO gredo tako daleč, da zatrjujejo: pravi kristjan mora biti marksist. Nikaraški duhovnik Ernesto Cardenal: ,,Ne le, da so kristjani sposobni biti marksisti, marveč morajo biti marksisti, da so resnično kristjani." ,,Krščanstvo pomeni politično dejavnost za socializem." V skladu s temeljno usmerjenostjo nasprotuje TO zasebni lastnini proiz. vajalnih sredstev, dobičku, zasebnim podjetjem. Soglaša s tem, da je osebno svobodo žrtvovati v dobro »ljudstvu". Cerkev naj se povsem preobrazi in spremeni v »ljudsko erkev", demokratično in v boju proti »grešnim strukturam" kapitalizma. Med različnimi pripadniki TO je najti te zmote — navajam jih po. razpravi Liberation Theology jezuita Kennetha Bakerja, Christian Order 1985, str. 78-89 —: 1. ) Zmotno pojmovanje bistva teologije. Mešajo se nauki o družbi, družbena etika, ekonomija, politika, in to tako, da je TO ideologija revolucije. 2. ) Zmotno pojmovanje zgodovine, razodetja, Boga. Bog in njegovo razodetje se enačita z zgodovino človeštva. TO odpravlja razliko med naravo in milostjo, kar ima mdr. za posledico zanikanje izvirnega greha. Zato pozablja, da se nagnjenje k slabemu v človeku ne da ozdraviti z družbenimi strukturami, še posebej ne s socialističnimi. 3. ) Zmotno priznava TO znanstveno resnico marksistični analizi. Ta je ateistična in zanikuje duhovno razsežnost človeka. 4. ) Politiko povzdiguje za kraljico znanosti in nekaj absolutnega. Revolucionarni stranki prideva nezmotnost. Cerkev in vero bo po mnenju teologov osvoboditve posrkala totalitarna država. 5. ) TO je izdajavka katoliške vere; podreja jo ideologiji skrajnega socializma ali komunizma. .) TO sprevrača osnovne vrednote evangelija, posebno ko zlorablja ljubezen za razredni boj in nasilje. 7.) Žrtvuje nepopolno sedanjost utopični prihodnosti. V imenu abstraktnega bodočega človeštva hoče biti v sedanjosti nečloveška. 8.) S filozofskega staliča je TO materializem in relativizem. Je različica surovega marksizma, oblečena v privlačna krščanska oblačila. Kritika. Odgovor Cerkve Cerkev je zmerom učila, da beda ni najhujša povzročiteljica zla; korenina zla je napuh. Stanje, v katerem sc je najtežje prav odločati za svoje odrešenje, je bogastvo, ne revščina. Nobeno porazdeljevanje tvarnih dobrin ne more rešiti duhovnih stisk, to morejo le milosti in kreposti. V začetku navedeno Navodilo je bilo nov korak v obramlbi človeškega dostojanstva in potrebe osvoboditve. Janez Pavel II. je o tem govoril januarja 1. 1979 v Puebli, potem pa zlasti v okrožnicah Redemptor Hominis in Labo-rem Exercens. V Puebli je ugotovil, da v našem času človek doživlja hudo tesnobo glede lastne istovetnosti in usode; bil je ponižan do neverjetnih nižin, človeške vrednote so teptane kot še nikoli. Vipralšal se je, kako razložiti ta paradoks. ,,Reči nam je, da je ta paradoks neločljiv od ateističnega humanizma. Predstavlja tragedijo človeka, kadar je odrezan od bistvene razsežnosti svojega bitja — razmerja do Absolutnega — in je zatorej izpostavljen najbolj škodljivi okrnitvi tega istega bitja." Brez Boga, brez vsake transcendence je človek razvrednoten kot denar brez kritja, postane podoben izumetničeni opici. Navodilo svari: „Tisti, ki se dado očarati temu mitu (razrednemu boju), naj pomislijo na grenke zgodovinske primere, ki jih zgodovina daje o tem, kam ta mit vodi." „Razredni boj kot pot k brezrazredni družbi je slepilo, ki zavira preosnovo ter povečuje bedo in krivice." Rešiti se je tega slepila in se čvrsto postaviti na evangelij in njega ustvarjalno silo. škofje se morajo brigati za vsebino in visoko vršino kateheze in za vzgojo, ki mora zmeraj podajati popolno oznanilo odrešenja in zahteve prave osvoboditve v okviru tega popolnega oznanilo. Zadet prikaz in kritiko TO najdemo v tem odstavku kardinala Ratzin-gerja: ,,Ta teologija ne poskuša dosedanjim dodati novo teološko razpravo, kot bi bila obdelava novih vidikov krščanske družbene etike Razumeti jo je prej kot novo hermenevtiko krščanske vere, to je kot nov način razumevanja in izvajanja krščanstva v celoti. Zato prizadene teologijo v njenem temeljnem sestavu, ne le v nje posebnih delih. Zato spreminja vse oblike cerkvenega življenja: zgradbo Cerkve, liturgijo, katehezo, nravno odločitve." Glede na odvisnost TO od marksizma pa pravi Ratzinger: ..Milijoni na. ših sodobnikov upravičeno hrepene po tem, da znova pridobe tiste osnovne svoboščine, katerih so jih oropali totalitarni in brezbožni režimi; ti so prišli na ob ast z nasilnimi in revolucionarnimi sredstvi vprav v imenu osvoboditve ljudstva. Ni mogoče ne vedeti za to sramoto našega časa: Medtem ko ti režimi razglašajo, da narodom prinašajo svobodo, jih pehajo v suženjske razmere, nevredne človeštva." Otmar Mauser umrl Dne 4. decembra t. 1. zgodaj dopoldne me je iz Toronta poklical Tomaž Mauser in dejal: „Sporočiti vam moram žalostno novico, da je danes zjutraj oče umrl." Na vprašanje kdaj, je Tomaž odgovoril: „Ob sedmih" in dodal, da je oče vstal kot ponavadi ob pol šestih, prišel iz gornjih prostorov v dnevno sobo in tam ga je Tomaž našel v zadnjih zdihljajih, slonečega v naslonjaču. Poklicani reševalci in nato v bolnišnici ga niso mogli priklicati nazaj v življenje. Umrl je za srčno kapjo. S srcem je imel že dalj časa težave. Pokojni Otmar je imel za seboj trdo življenje. Smel bi rečis da ga je spremljalo do smrti. Skupaj s starši in drugimi člani družine (tudi pisatelj Karel z družino) s:> bili z gorenj' kih Gori j pregnani pred božičem 1945, nato pa v januarju 1946 "izgnani iz države v Avstrijo. Ker jih ta ni hotela sprejeti, so se Mauser]evi podali proti Madžarski in od tam prišli na nemško Štajersko. Tam jih je v nekem taborišču vzhodno pd Graza odkril papeški delegat dr. Jagodic. Kot znano je pisatelj Karel prišel potem v taborišče Lienz in Spittal. Pok Otmar pa je ostal pri starših. Oče je kmalu umrl. Otmar je nato šel v Graz, 1. 1949 pa se je izselil v Anglijo. Po petih letih je od tam 1. 1954 prišel v Toronto, kjer si je ustvaril svojo družino. Po svojem prihodu v novi svet je Otmar takoj pokazal pripravljenst za društveno življenje, pomagal je pri novi fari, Marije Pomagaj ter pri ustanavljanju župnijske hranilnice in posojilnice Slovenije na Manning cesti. Prav tako je bil aktiven pri ustanavljanju krajevnega društva bivših domobrancev in nato pri Zvezi teh društev. Pri obeh je zavzemal razna odbomiška mesta. Pok. Otmar se je javil gorenjskemu domobranstvu aprila 1945 in se zato vedno smatral za pravega domobranca. Kot tak je napisal več člankov za Vestnik pa tudi za Ameriško domovino. Večkrat je govoril pri domobranskih proslavah, če se prav spomnim tudi v Midlandu, ali pa v raznih dvoranah. V ospredje torontskega življenja je pok. Otmar stopil, ko je po smrti Petra Markeža postal glavni dopisnik kanadskega dela Ameriške domovine. Slovenska beseda mu je /.lahka prišla pod pero. Bi rekel, da je imel tudi on pisateljski dar, a nekaj svojega notranjega življenja je izlil le v nekaj pesmih. Nekatere so mu lepo uspele. Pok. Otmar se je zanimal tudi za slovensko politično življenje. Bil je dolgo let odbornik Slovenskega narodnega odbora. Mnogi bralci Ameriške domovine z dne 1. decembra so v kanadskem delu 'brali Otmarjev sestavek ..Slovenski božič". Dokazuje, da je pokojnik res imel pisateljski dar. Naj citiram, zadnje tri odstavke tega res lepega spisa: „iNaj božična misel v teh časih velikih sprememb, ki nastajajo zlasti v Vzhodni Evropi, doseže tudi naše trdovratne ‘socialiste’, da se bodo vrnili k našim starim slovenskim krščanskim tradicijam ie se ob slovenskih jaslicah navzeli tistega slovenskega duha, ki nas je kot Slovence ohranil za današnji čas. Nič drugega si za letošnji božič ne želim. „Vam dragi bralci, ki boste brali te moje vrstice, pa iz vsega srca želim, da bi letošnje božične praznike preživeli v zdravju, sreči, miru in zadovoljstvu, in da bi ob slovenskih jaslicah obnovili svojo vero v novorojeno Dete in v svoj narod, ki je po naših očetih tej veri ostal zvest dolga stoletja in se bo po prizadevanju dobrih in vernih Slovencev ta vera ohranila tudi bodočim rodovom, ki bodo prišli zs nami. „Srečen in vesel božič vsem, novo leto pa naj vas napolni z novim upanjem za svobodo našega naroda, ki jo bo in jo mora biti deležen slej ali prej. S tem voščilom vas pozdravlja vaš Otmar Mauser." Res čudovito lepo se je poslovil od nas. Večina ljudi je to brala že po njegovi smrti. Za pok. Otmarjem žalujejo žena Ana, hčerka Katica in sin Tomaž. Naj mu dobrotni Bog obilno -poplača njegov trud in vsa njegova prizadevanja. J. Grum Kelo je avtor kardinalovega dnevnika? Takoj, ko je uredništvo zagrebškega tednika Danas najavilo objavljanje dnevnika pokojnega zagrebškega nadškofa in kardinala dr. Alojzija Stepinca, v redakciji akademika dr. Ljuba Bcbana in z njegovima uvodnima esejema, so se pojavila številna vprašanja, sumi in politikantske igre. Posebno je reagiral zagrebški Glas koncila, v katerem je komentar o tej temi napisal njegov glavni in odgovorni urednik Živko Kustic. Prvi očitek Glasa koncila je, da gre za prepis Stepinčevega dnevnika. Drugo vprašanje je avtoriteta akademika Bo-bana. Kako naj sicer razumemo, piše Glas koncila, da tak strokovnjak ni imel v rokah tudi originala dnevnika. Nekdo je pač prepisal dnevnik pokojnega kardinala, deli besedila so očitno prevedeni v ,,vzhodno varian-to‘‘, kdo potemtakem jamči, da prepis ni spremenjem tudi vsebinsko ? se sprašuje Glas koncila. Ključna točka kritike Glasa koncila je sum v sam obstoj Stepinčevega dnevnika. Piše, da so po smrti Steipincu pri obdukciji vzeli srce in ga odnesli neznano kam. Drugo resno vprašanje je, zakaj je dnevnik še vedno na republiškem sekretariatu za notranje zadeve, ko ni odločbe o njegovi zaplembi. Po zakonu bi dnevnik morali izročiti dedičem. Glas koncila tudi zahteva pojasnilo, kako sme nekdo objavljati nek dnevnik brez dovoljenja pisca ali dedičev. Vsak zasebni dnevnik je kot zasebno pismo: v njem ni kritično dodelanih piščevih stališč, saj dnevnika n; pisal za javnost. Akademik Bc-ban je v uvodnih pripombah v tedniku Danas poudaril, da gre za prepis Stepinčevega dnevnika in napisal, da ne prevzema odgovornosti za avtentičnost prepisa. Meni pa, da je dovolj razlogov za objavo dnevnika. Pravzaprav ima Glas koncila prav, ko pravi, da je težko razumeti, da zgodovinar, kakršen je dr. Boban, ni mogel priti do izvirnika Stepinčevega dnevnika. Ta dnevnik je prebiral, prevajal in citiral Stepinčev življenje-pisec v emigraciji, pokojni A. Benigar. Original je imel v rokah tudi dr. Ivan Cvitkovič, avtor knjige „Kdo je bil Alojz Stepinac?" (Sarajevo 1986). Cvitkovič je celo povedal, da so v dnevniku nekateri deli podčrtani in dobesedno citirani pri avtorjih, ki originala niso videli. Kako se je meglo to zgoditi? Original Stepinčevega dnevnika je vsekakor prvorazreden zgodovinski dokument, ki zahteva zelo kritičen pristop vsakega resnega avtorja. Vred ništvo tednika Danas pravi, da je prvo, ki celovito in kritično objavlja dokument velike zgodovinske pomembnosti. Ker pa dr. Boban pravi, da gre za prepis, je težko najti metodološko oiporo za trditev o kritičnosti. Kako je lahko kdo kritičen do prepisa,, če ga ni primerjal z originalom in ve ve, da gre za spreminjanje jezika (hrv. svečenik je srb. sveštenik, komenti-rao je komentarisao itd.). če pa nimaš orignala v rokah, kako veš, da je prišlo do spreminjanja jezika. Kritičnost torej temelji na predpostavkah, to pa ni raven znanstvene metode. Kdo lahko trdi, da gre za celovito objavo dokumenta, če sam akademik Boban pravi, da so nekatere strani Stepinčevega dnevsika izpuščene? So primerjali z originalom ali zaupali anonimnemu prepisovalcu? Ob vsem tem je Slobodna Dalmacija zapisala, da gre za veliko resnih vprašanj resnim znanstvenikom in resnemu tedniku, če vprašanja preprosto zaobidemo,, ne pojasnimo dvomov in sumov, nastaja neprijeten vtis. Lahko se zgodi, da znana vprašanja ne bodo rešena, ampak poglobljena in bodo na račun zgodovinske resnice profitirali politikanti in kal-kulanti... (iz Nedeljskega Dnevnika) UBIJALSKA ČETA Z KOGA To je pripoved I. G., partizana iz 26. dalmatinske partizanske divizije: Rodil sem se v Veli Luci leta 1926. Stanoval sem doma, pri starših, dokler me partizani niso prisilno mobilizirali 10. 9. 1943. Znašel sem se v 26. dalmatinski partizanski diviziji, kjer sem bil odrejen za delo v angleški bolnišnici na Visu zaradi svoje mladoletnosti. Marca 1945 sem ibl priključen XI. dalmatinski brigadi v Gospiču po padcu tega mesta. Odtod sem odšel v boje pri Trstu in po padcu naprej po soški dolini vse do Kranjske Gore, kamor smo prišli 15. ali 16. maja 1945. Tam sem s svojo enoto ostal en dan, dokler se na sedlu proti Koroški niso predale neke nemške čete (vlasovci v nemških uniformah). Na Koroškem sem ostal 6 dni, bil sem v Celovcu in okolici. Tu sem prisostvoval, ko so angleške čete predajale hrvaške vojake, ki so sc jim prej zaupajoč predali, ter jih izročale prevarane titovcem. Zatem amo bili z vlakom poslani v Jugoslavijo, skozi predor na Jesenicah, ker nam zavezniki niso več dovoljevali ostati na Koroškem. Kje je bil prav te dni Josip Broz Tito?! (sic! — stavek iz originala, ki ga ne vemo spraviti v kontekst — op. ured.) Čez en dan smo se peš premaknili v Kranj (okoli 24. ali 26. 5.). V Kranju, točneje v Primskovem, preko mostu, smo ostali še en dan. Tedaj je prispelo povelje iz štaba 26. divizije štabu XI. dalmatinske brigade, da se izibere iz cele brigade (imela je 4 bataljone) najzaupnejše komuniste, tako častnike kot vojake, za neko zaupno nalogo. Iz njih so sestavili posebno četo. Takrat mi je takoj moj sovalščan, podporočnik D. J., zaupal, da smo izbrani za ubijanje ujetih hrvaških, slovenskih in nemških vojakov. Moja tretja četa (in jaz osebno) smo bili določeni za spremljanje in zaščito te novofor-mirane enote, ki je štela 60-70 ljudi. Ukazoval jim je NIKOLA MARŠIČ iz okolice Makarske ,nekom namestnik komandanta 2. bataljona), komisar čete je bil IVAN ROKEŽ-iGRNOGORlAC, glavni komandant pa je bil major SIMO DUiBAJIČ iz Kistanja pri Šibeniku, načelnik štaba IV. armade, operativni oddelek. Zjutraj 25. ali 26. maja 1945 je ta ubijalska četa, spremljana s 3. četo 3. bataljona, krenila v Ljubljano, kjer smo se izkrcali iz kamionov v taborile z lesenimi barakami pred Ljubljano, kjer je bila množica ujetnikov, vojakov in civilov, celo žensk in celih družin. Zvedel sem, da se taborišče imenuje ŠENTVID, kjer je bila škofijska gimnazija (škofovi zavodi), a ograjeno je bilo z žico. Nam niso dovolili hoditi med taboriščnike, vendar je tista četa ubijalcev hodila v taborišče in kradla ure, nalivna peresa, prstane, zlatnino itd. Mi smo vedeli, da jih imajo tu za pobitje. Našo tretjo četo sta dva kamiona okoli deste ure istega dne odpeljala na zbiranje in spravilo opreme polbitih ujetnikov. Vozili so nas 4-5 km v smeri Tržaške ceste, ki gre proti Trstu. Najprej smo šli 1,5 km nazaj proti Ljubljani, nato pa smo krenili desno po širši poljski stezi okoli 3 km (skratka, iz škofovih zavodov v išentvidu, kjer je danes vojašnica, so šli do vasi Glinice nad Podutikom, op. I. Ž.). Tu smo prišli do kmečke hiše v sadovnjaku, izza katere je bil gozdiček in njiva ter neka jama okoli 100 m daleč od hiše (BREZARJEVO BREZNO, op. I. Ž.). Ko smo prispeli, sem videl skupino ujetnikov, okoli 50 ljudi, ko jih slačijo ter vežejo z žico za roke dva po dva, te pare pa so spet povezali z žico med sabo. Tiste, ki so se zgrudili od izčrpanosti ali strahu, so naložili med dvojico močnejših, da so jih nosili do jame, ob tem pa so jih pretepali. Ukazovali so jim, da pojejo „Sjeno slama, kuča — jama". Slačili in zvezovali so jih tisti, ki so jih tudi pobijali. Ljudi so dovažali s kamioni s spremljavo slovenske kurirske enote pod komando nekega visokega plavolasega kapetana Slovenca, borca od 1941 s spomenico. S kamioni je približno vsako uro prihajala ena tura in to cel dan, vsega okoli 40 kamionov, zvečer pa so se hvalili, da so pobili 800—1000 ljudi. Da bi se streljanje manj slišalo, so nameščali na angleške ročne strojnice z 20 naboji t. im. „dušilec“ na cev. Ulbijanje je potekalo ob (breznu in to v glavnem s kroglo v tilnik, nekateri pa so tudi živi poskakali v jamo, globoko vsaj 50 m. Mnogi niso takoj izdihnili, temveč so stokali v jami, nakar so partizani od časa do časa metali v jamo angleške bombe. Te žrtve so bili predvsem Slovenci, nekaj pa tudi Hrvatov, ki so bili vsi ustaši. Okoli enajste ure sem se prikradel do jame in pogledal vanjo, vendar se ni nič videlo. Nakar sta me Bokež in Maršič tako udarila, da sem se okrvavljen onesvestil. Naši spremljevalni Četi tega ni bilo dovoljeno gledati. Tu smo ostali do večera in zbirali robo pobitih ljudi (neke zelenkaste uniforme in druge reči). V taborišče v Šentvidu smo se vrnili okoli 8. ure zvečer. Tega večera je prišel ukaz majorja Sime Dubajiča, da se pobijanje več ne vrši poleg mesta, kjer lahko ljudje zvedo za tako skrivnost. Govorilo se je, da bodo jamo minirali skupaj z mrtveci, da se skrivnost tako zakoplje. V času ubijanja so kri okoli jame posipavali z živim apnom, da se niso mogle zbirati muhe, in da kri ne bi zaudarjala. Apno je prinesel nek kmet. Zjutraj smo krenili z vlakom v KOČEVJE, ki je bilo zelo razrušeno. Mi smo se nastanili v neko na pol porušeno kasarno okoli 800 m izven mesta, kjer so bile nekoč nemške čete. Likvidatorska četa je prispela pred nami, vendar jih nismo več videli. Po pripovedovanju kolegov je že odšla v gozd, dve-tri ure hoda daleč, vendar tega točno ne vem. Vem le, da so tam bile v času vojne partizanske postojanke. Ta gozd se je imenoval KOČEVSKI BOG. Naloga moje čete je bila, da najprej sprejmemo v kasarno tiste, ki so jih privedli slovenski kurirski odredi, hkrati pa so še v sobah z njih snemali opremo, iskali orožje in zlato — bilo je nabrano 5-6 kg zlata, a za dragocenosti je bil odgovoren komisar 3. čete LJUBO BAR.BARIČ s Hvara. Mi smo zlagali opremo v kupe ter jo vozili na železniško postajo. Rekli so nam, da se bo oprema predelovala v vojaške obleke. Prav tako je bila naša naloga paziti na ujetnike do prihoda kamionov ter jih nalagati nanje. Poveljnik čete je bil IVO PRANKOVIČ s Pelješica. Mi smo bili celih 8 dni v Kočevju. Dnevno je prihajalo 10 in več vlakov z zaplombiranimi (zaprtimi) vagoni, vedno najmanj 10, a včasih tudi po 20. Te ljudi so dovažali iz Ljubljane, vendar mogoče tudi iz drugih krajev. Skoraj vsi so bili vojaki-molški,, vendar tudi nekaj žensk, ki so jih pred jamo tik pred postrelitvijo posiljevali. Nekaj je bilo tudi nedoraslih mladeničev od 15. do 16. leta in vem za primer, ko je kapetan, plavolasi Slovenec, preprečil streljanje enega takšnega fanta, verjetno ker ga je poznal. Od tistih, ki so šli skozi moje roke, je bilo več Hrvatov, kot pa Slovencev, vendar je bilo tudi nekaj srbskih četnikov. Ne vem, katere čete so bile tu pobite. Vseh pobitih, pravijo o dveh jamah, je bilo 30-40.000 v osmih dneh. Ko so morilci šli po osmih dneh na Bled na počitek, bila je ravno nedelja, je bil zaradi -tega v soboto prirejen zanje neki ples z ženskami. Na plesu so se hvalili, da so likvidirali 30-40.000 sovražnikov v osmih dneh. Po oblekah, ki smo jih odpravljali iz Kočevja, je bilo preko 30.000 pobitih. Mi smo iz Kočevja poslali okoli 20 vagonov oipreme, a dnevno 2 do 3 vagone. Glede žensk lahko izjavim, da sem jih videl 10-15, vendar sem videl za obdobje moje prisotnosti samo en del teh nesrečnih ujetnikov, sigurno pa je bilo teh žensk dosti več kot pa 15. Nje niso slačili v naši kasarni ampak so jih do morišča vodili oblečene; nje so posiljevali pred jamami ter so se kasneje s tem hvalili, predvsem neki KAČIČ BOŽO s Hvara, po činu Titov zastavnih. Ženske so še posebej ubogo izgledale in so neprestano jokale, bile pa so ločene od svojih mož, ki so bili hrvaški častniki, pobiti pri Kočevju. Z njimi ni bilo nobenega otroka. Ženske so bile oblečene običajno v meščanske obleke, nekatere pa so nosile vojaške hlače in čevlje, to pa verjetno zaradi lažjega potovanja. Nam sploh niso pustili priti v bližino žensk, ker so očitno likvidatorji imeli z njimi svoje namene. Poleg žensk sem videl mogoče do 200 fantov starih od 14-15 let, ki so nosili uniforme, mislim da je šlo za ustaško mladino. Nje so pobili vse, razen prej omenjenega fanta, rešenega od kapetana Slovenca. Vsi so govorili, da so nedolžni, in da niso ničesar naredili, mnogi so tudi jokali. Vagoni z ujetniki so izgledali strahotno. Ker jim niso pustili .iti na potrebo izven vagonov, so bili vagoni onesnaženi ter polni smradu. Na poti sploh niso dobivali ne hrane ne vode, in ne vem niti kako so jih hranili v taborišču. Vsekakor je res, da so iz vagonov nosili nezavestne in marsikdaj nore ljudi, a drugi so se od slabosti in žeje opotekali in padali. Te so potem spremljevalci pretepali ali eventuelno natovorili na hrbte bolj zdravih in močnejših kolegov ujetnikov. Ne vem, ali je bil pri tem kdo pobit. Od postaje do kasarne so šli peš in še oblečeni. Zavedali so se, da gredo v smrt. Nekateri od ujetnikov so glasno protestirali in govorili likvidatorjem, da bo prišel dan pravičnega maščevanja. Drugi so jokali, omenjajoč pri tem ženo, otroke, mater... Nekateri so govorili, da so počeli dobro in reševali celo partizane ter prosili, da se jih usmilijo, vendar noben ni bil uslišan. Zaslišanj, selekcij med ujetniki ali sojenj ni bilo: vsem privedenim v Kočevje je bila namenjena smrt. Skupaj so bili pobiti hrvaški domobrani, ustaši, četniki, Rupnikovi domobranci in še mnogi. Bilo je celo nekaj malega nemških vojakov v uniformah, posebno oficirjev. Tu so ubiti tudi dva ali trije ustniki polkovniki, vendar se ne spominjam, kako se imenujejo. Slišal sem, da je več ljudi pobegnilo izipred same jame, ko so že videli, da bodo čez kakšen trenutek pobiti, in so potem tvegali življenje, pri čemer so se nekateri tudi rešili, vendar so jih nekaj partizani ubili, ko so streljali za njimi. Jaz sem relšil nekaj ljudi in to v teh dveh primerih: Prvič: pred kasarno v Kočevju sem opazil nek meni znan obraz. Najprej nisem vedel, kdo je, zato sem ga vprašal, odkod je. On se je ves tresel in ni mi takoj odgovoril. Spet sem ga vprašal ter mu pri tem dajal korajžo. Končno le pove, da je Dalmatinec, z otoka Korčule, iz Vele Luke. Vprašam ga tudi če on mene prepozna, glede na to, da sem jaz njega. Odgovori, da me ne pozna. Jaz se mu predstavim in rečem, da sem I. G., in da sem bil v križarski fanfari v Veli Luci. Potem me je le prepoznal, me poljubil roteč me, da ga rešim. Nato sem odšel h kapetanu Bokežu ter jamčil s svojo glavo zanj, rekoč, da so ga Nemci na silo odvlekli s seboj ob priliki zapulščanja Korčule ter ga dali v hrvaško vojsko (takrat je imel 15 let). Kapetan je mojo prošnjo odobril s pogojem, da če zvedo, da je pomagal Nemcem ali ustašem, potem tudi jaz izgubim glavo. M. S., je vedno hodil z menoj v moji četi, nakar čez 15 dni prispe ugoden odgovor v Tetovo, kamor sem bil takrat s četo premeščen, tu je bil mladenič tudi osvobojen, vendar je ostal v četi .še 2 leti na odsluiženju vojaščine. Drugi primer je ta: isti M. S. me je prosil, da pomagam njegovemu' prijatelju I. G. iz Slavonskega Brda, ki stoji v vagonu z drugimi vojaki ter' trpi strašno žejo. Zgrabil sem vodo iz cisterne v kanto ter jo odnesel do vagona, ki mi ga je pokazal moj sokrajan M. S. Ker sem poznal spremljevalce, so me pustili do vagona, odiprl sem ga ter jim dal vodo. Ko se je straža premaknila dalje, sem spustil I. G. in še štiri vojake, ki jih je izbral, nakar so pobegnili preko železniške proge ter neke livade v gozd proti jugu. Bila je še poltema, prvi mrak, zato jih niso opazili. Pred pobegom mi je v znak zahvale dal neko zlato verižico z vratu, se mi zahvalil ter dejal M. S., da mi da njegov nas^v. Kasneje sem dobil deset, petnajst zavojev iz Slavonskega Broda s šunkami, moko, mastjo, klobasami itd., mi pa smo njim iposlali nekaj olja in smokev. Zavoje mi je lahko poslal, ker mu je M. S. poslal v Slavonski Brod moj domač naslov, tako da so zavoji najprej prispeli na očeta, a kasneje name, ko sem po štirih letih prišel domov leta 1949 (ker sem odleižal 6 mesecev v vojaškem zaporu na Novi Vesi v Zagrebu). Po osmih dneh je pobijanje te ubijalske čete prenehalo, vendar ne vem, če ni kdo drug prej in kasneje tam pobijal protikomunistov. Slišal sem, da so prišli neki ljudje v civilu, ki so imeli nalogo, da minirajo ska'6 ter tako zakrijejo masovne grahove, nakar so preko tega strašnega mesta položili še zelene veje. V soboto, zadnji dan morije, je prišla neka komisija višjih oficirjev v uniformah, ki sem jo osebno videl (bilo je 5-6 ljudi, med njimi polkovnik DULE K O RAČ, Srb s Korduna ter ostali., podpolkovniki in majorji), z njimi pa če dva ali trije civili v lepih oblekah. Pri nas v kasarni ro se zaustavili kakšne ,pol ure, sprejela pa sta jih Simo Dubajič in komisar Ivan Bokež. Prišli so pogledat, kako spravljamo obleke, posebno skrb pa so posvetili zbiranju zlata ter ga na koncu ponesli s seboj. Predal jim ga je Bokež, tako da nam niso nustili niti enega peresa za pisanje. Bokež ni imel kasneje zaradi predanega zlata nobenih težav, kar pomeni, da ga je predal v roke pravim osebam. Po tem so odšli v .gozd, k jamam — masovnim grobovom. Pri vhodu komisije sem izvedel, da je njihova naloga pregledati, kako je opravljeno delo masovnega pobijanja in če so dovolj dobro zakrite vse sledi tega masovnega pobijanja ljudi. Komisija ni prišla nazaj v Kočevje. Pred odhodom komisije se je slišalo iz Kočevskega Roga nekaj zaporednih eksplozij in bili smo prepričani, da se s tem prekrivajo jame s tisoči mrtvih teles Morilska četa je v nedeljo zjutraj okoli 7. ure odšla z vlakom preko Ljubljane na Bled. To sem zvedel kasneje, ko so se likvidatorji vrnili v svoje čete v Makedonijo. Pripovedovali so, da so bili dobro nagrajeni, tako da so dobili 10-jl2 dnevni počitek v nekem hotelu na Bledu, da so bili zelo dobro hranjeni, in da so se izvrstno zabavali,, saj so se kopali in imeli na razpolago čolne, vsak večer pa je bila za njih prirejena predstava neke amaterske skupine, poslane jim iz štaba divizije. Vsi so bili visoko odlikovani in vsak od njih je imel dve do tri odlikovanja, imeli pa so tudi zlate ure, fotoaparate ipd. Med temi največkrat odlikovanimi ubijalci je bil neki ČEPIČ ONTE iz Makarske, kurir štaba brigade, mladinski predsednik, star 21-22 let. Po teh dogodkih so mnoge od teh likvidatorjev grabili živčni napadi (t. im. partizanska bolezen). V vsakem primeru so jih imeli za najzaupnej-še med najzaupnejišimi partizani-ikomunisti. Moja četa je ostala v Kočevju do nedelje zvečer, nakar je bila premeščena z vlakom v Kranj, kjer smo ostali deset dni, nato pa bili poslani dalje v Makedonijo, v Tetovo, kamor smo prispeli 7. julija 1946. Resnico povedanega sem pripravljen pričati pred vsako pooblaščeno komisijo, pripravljen pa pem jo jamčiti tudi p svojim življenjem. Pripravil IVO ŽAJDELA Ludovik Ceglar ŽRTVE NACISTIČNIH TIRANOV (Nadaljevanje iz št. 2i/89) Častni kanonik Peter Šorli Peter Šorli se je rodil na Grahovem ob Bači 19. 1. 1902. študiral je 6 let v Škofovih zavodih v išt. Vidu, bogoslovje ipa v Gorici (1922-26). Preden je prišel v Dachau, je foil že večkrat zaslišan, izaprt in obsojen. Prvič je bil zaprt 1. 1919, ker je v domači vasi kot študent pred neko prireditvijo spodbujal k obiskovanju slovenskega slovenskega pouka. V težkih letih totalitarnih režimov je postal vzor primorskega slovenskega duhovnika in branilca vere, jezika in narodnosti. Kot kaplan v Tolminu (192&/7) je bil tajnik Slovenske prosvetne zveze v Gorici. Kot župnijski upravitelj na Bukovem (1927/33) je ustanovil slovensko Marijino družbo ter ibil prosvetni in gospodarski delavec. Tam je imel tudi proces pred kazenskim sodiščem in pred posebnim sodiščem za zaščito države. Italija je tedaj kot vojno odškodnino vrnila zvonove, ki jih je Avstrija med vojsko zasegla. Faistična vlada je na zvonove dala vliti fašistično znamenje. Pri obešanju zvonov so fantje en zvon obrnili tako, da je kladivo udarjalo na to znamenje, čeprav župnik za početje vrlih fantov ni vedel, se je moral braniti. Glavni vzrok je bila seveda raba slovenskega jezika pri verouku, pridigah in cerkvenem petju. Po 3 letih ga je sodišče za zaščito države oprostilo. Kot župnik v Podmelcu (1933/43) je 1. 1937 dobil od države ,,opomin", 1. 1938 pa ,,svarilo", ker je bil slovenofil, iredendist, prevratnik, protiitali-jan, protifašist in je oviral Balilo in Dopolavore. Tudi ni dal zvoniti ob „zmagi“ v vzhodni Afriki 8. 5. 1936. Nadalje je vodil Marijino družbo, prirejal igre, učil verouk po slovensko in delil verski tisk iz Slovenije. Vse te prestopke so spremljala zasliševanja, prisluškovanja, zasledovanja in omejevanja osebne svobode. Bil je tudi v tajni politični organizaciji „Zvezi ibožjih in narodnih delavcev". Dne 8. 4. 1943 je bil od ..ljudskega sodišča" obsojen na smrt, češ da je bil med organizatorji ..izdajalske domobranske vojske". Ko so že padale prve glave, je zvedel, da je tudi on na vrsti. Na binkoštni ponedeljek je odšel na Tirolsko in pozneje v Trst. Tudi tu je 'bil povezan z odporniškim gibanjem, ki je ibilo v zvezi z zahodnimi zavezniki. V to skupino se je vrinil agent nemške obveščevalne službe. Z glavnimi člani so Nemci 2. 10. 1944 aretirali tudi Šorlija in ga v Trstu zasliševali 43 dni. Napovedali so mu, da bo ustreljen, ker so imeli dokaz, da je imel zvezo z radiooddajno postajo. Zanj je posredoval Regierungspriisident Wollseger. Tudi nekateri gestapovski oficirji so bili naskrivaj anti nacisti. 13. 11. 1944 so ga poslali v Dachau, kjer je ostal do konca vojske. V taborišču so bili z njim v isti sobi Piščanec, Premrl in drugi slovenski duhovniki, pa tudi poznejši praški kardinal Beran, kateremu je na sveti večer 1944 podaril kos črnega kruha. Verjetno ga je bil ibolj vesel kot bi bil cele potice v prostosti Po vojski je bil Šorli župnik pri sv. Ivanu v Trstu, kjer je prejel sporočilo, da je ibila smrtna obsodba 1. 1943 pomota. Tudi zaplenjeno imetje so mu vrnili. Kot dušni pastir je mogel še 45 let za Cerkev in narod delati in trpeti. Bil je katehet in publicist. Postavil je Marijin dom. L. 1964 je s sodelavci ustanovil Slovensko katoliško skupnost in jo kot tajnik vodil 8 let. Škof Bellomi ga je imenoval za častnega kanonika. Umrl je star 86 let 14. 7. 1988 kot eden zadnjih slovenskih duhovnikov, ki so bili v Dachauu '(KG 1988, 29, 2 in KGMD 1989, 127/130). Profesor Jakob šolar 44. šolar Jakob, rojen 1896 na Rudnem pri Dražgošah, je bil profesor v Škofovih zavodih. Med vojsko je po zaporu v Ljubljani prišel 20. 12. 1944 v Dachau. Po vojski je do leta 19-52 bil pri slovenski akademiji znanosti in umetnosti in postal desna roka predsednika Ramovška. Leta 1952 je bil obsojen, da je neposredni ali posredni avtor člankov o razmerah v Jugoslaviji, ki so izšli v tujini. Obsojen je bil na 10 let, po pritožbi so mu kazen znižali na pet let, izpuščen je bil pogojno po 4 letih in 4 mesecih. Zaprt je bil na Igu in v Škofji loki. Ostal je brez pokojnine. Šolar je bil profesor tudi v zaporih. Navajam tri primere: V Dahauu je pristne Francoze učil pravilno francosko govoriti (F. Se-škar, 9. 3. 87). Sam Šolar je 13. 7. 1962 pisal duhovniku v ZDO: ,,Slovnica iz leta 1956 je dokaj lažje berilo, kakor je bila Breznikova. V veliki meri je tudi tmoje delo, seveda, takrat sem jaz sedel v kehi, ko je knjiga izšla; pisal sem pa svoj del (prva poglavja tja do sklanjatev) kar v zaporu; mislim da Ibo to v zgodovini slovenske slovnice edini primer —■ sem vsaj v nečem ferez ipara.‘‘ Ivan Dolenec pa piše o njem: šolar je bil zaprt nazadnje na Gradu v Loki. Tu je poučeval v nemščini uslužbenca, ki se je pripravljal na privatni izpit čez nižjo gimnazijo. Šolar bi bil lahko odšel iz zapora na veliki petek 1957, a je prostovoljno ostal notri še en dan. Z „učencem" sta predelala že vso snov, samo zadnje lekcije ne. šolar je ostal v zaporu, da sta na veliko soboto snov zaključila. ,,Učenec" je bil ves ginjen. To delo šolarjevo je tudi evropski rekord. Mislim, da je medtem tudi pri odločujočih krogih pri nas prodrlo prepričanje, da je bila obsodba zgrešena. Sedaj ponujajo šolarju odlično mesto svetnika v inštitutu za slovenski jezik ipri Slovanski akademiji znanosti in umetnosti (MR 221/2). Šolar je 2. 5. 1961 pisal Dolencu: Tvoje ječe so me nekoliko razdražile, da bi napisal svoje tudi jaz. Marsikaj je hudo podobno, marsikaj znatno drugače. Zlasti bi bilo vredno popisati zapor pod Nemci in Dachau, ker je tako različen od domačega (MR 220. Gl. ZSS 1960 o šolarju), škoda, če tega ni nikjer popisal. Že gornji primeri pa kažejo, kakšne vrste ljudje Bo bili med drugimi zaprti v Dachauu, na Igu in na loškem Gradu. Leta 1968 je škof Vovk Šolarja imenval za kanonika, 1. 1965 je postal stolni dekan in prelat. Pridno je pomagal v stolnici. Pridigal je o pol enajstih in veliko spovedoval. Mnogo je prevajal liturgična besedila. Dolgo je bolehal na srcu. V oporoki je zapisal: „Vse vsem odpustim. Tudi prosim Odpuščanja vse, če sem jim morda kdaj kaj hudega prizadel v življenju. Vsem se priporočam v molitev in jih prosim, naj me ohranijo v blagem spominu. Svojega Stvarnika pa prosim, naj bo milostljiv meni, ubogemu grešniku, in naj ne pogublja moje duše. Umrl je 22. 6. 1968 (ZSS 1969, 319-321). Leto 1945 Leta >1945 so prišli v Dachau na en dan, 5. 3., trije frančiškani iz Ljubljane: pater Beno, p. Klavdij in p. Engelhard ter mariborski duhovnik Henrik Goričan (t. 25). P. Beno je bil aretiran 4. 12. 1944. P. Klavdij nekaj dni prej, p. Ebgelhard nekaj dni pozneje. Poročilo p. Bena Korbiča Po pripovedovanju p. Bena v Lemontu v ZDA leta 1984 in 1987 sem o njegovih zaporih napisal tole: Leta 1944 sem bil v frančiškanskem dijaškem domu pomočnik p. En-gelharda, ki je bil predstojnik zavoda. Tisti dan, 4. 12. 1944, sem ob 7 zjutraj maševal pri frančikanih na Mirju. Ko sem se vračal v samostan, sta me na Kongresnem trgu aretirala dva gestapovca v civilu in mi rekla: Ne skušaj pobegniti, ker ima revolver in boš ustreljen. Eden je bil Nemec in se je pisal Halupskl, drugi je bil Slovenec. Moral sem iti med njima v habitu po šelenburgovi ulici do nebotičnika v gestapovsko pisarno, kjer me je Halup-sky zasliševal po Slovencu, a ne dolgo. Isti dan sem bil prepeljan v Št. Vid v neko vilo, menda Magistrovo, kjer so gestapovci imeli pisarno. Pod pritličjem je bilo par izb. Najprej sem bil zaprt sam v izbi. Od tam sem bil peljan k zasliševanju v pritličju. Morda so me peljali v Št. Vid v upanju, da Ibodo brž veliko zvedeli, čeprav nisem nič vedel o usodi drugih. Habit so mi vzeli morda že v Ljubljani ali v Št. Vidu pred zasliševanjem. Po nekaj vprašanjih me je gestapovec tolkel z gumijastim pendrekom po hrbtu. Ker niso zvedeli, kar so hoteli, so me obesili takole: Na stropu je bil pritrjen škripec. Na hrbtu mi je zvezal roke in me potegnil navzgor, da je telo viselo v zraku. Bilo je tako hudo, da sem skoraj zgubil zavest. Da sem prišel k sebi, so me spustili na noge in spet potegnili navzgor in spraševali imena domnevnih sodelavcev. Ves čas sem bil kljub neznosnim bolečinam trdno odločen, da nikogar ne izdam. Spraševali so me o stvari in kraju, kjer sem bil in kaj sem tam delal. Na tistem kraju me je videl samo eden, ki je tudi emigriral. Pozneje sem ga videl iti mimo ječe po drugi strani Miklošičeve ceste, kjer se nam je posmehnil. Končno je Halupsky odšel, Slovenec pa je pokazal, da ni tako slab. Dal mi je nekaj cigaret in rekel: »Masiraj roke, da ne ostanejo mrtve." Zaradi prizadetih žil in živcev, treh srednjih prstov leve roke res še po vojski nisem čutil, pač pa me je bolela roka. Brazde nad zapestjem so bile vidne ve,č let, a niso bolele. Po zasliševanju so me spet peljali v spodnjo izbo v zapor. V njej so bile tri postelje. Vsaka je imela tridelni modroc. Vendar sem tri dni ležal na klopi na trebuhu, ker nisem mogel ležati na hrbtu. Bil sem sam v izbi. Hrano so mi nosili, a nisem jedel. Jetnik v sosednji sobi je skoz steno vprašal, ali sem jedel. Sem mu rekel, da zaradi bolečin nisem mogel jesti. Rekel mi je: „Le jej, boš hudo lačen." Pozneje sem ležal na postelji, a ni bilo odeje. Mraz pa je bil že zelo hud. Zato sem se pokril z drugima dvema modrecema. Ker ni bilo kible, sem moral kričati, da je kdo prišel in vrata odprl. Približno po enem tednu so me z avtom odpeljali na Miklošičevo v zapor, kjer sem bil spet v samici in še enkrat ali dvakrat zaslišan in obešen. Postelja s slamljačo je bila pritrjena na steno, a ni bilo odeje, stola in mize. Okno pod stropom je imelo železne gatre in mrežo. Okrog 1. 2. 1945 sem prišel v sobo, kjer nas je bilo osem, nato v večjo, kjer nas je bilo preko 20. Zaslišan sem bil še dvakrat. Prvič so me skupaj s salezijanskim bratom Jankom Božičem peljali v gestapovsko pisarno in zasliševali vsakega v drugi sobi. Tokrat me niso obesili. Ker so drugi že priznali, kar so hoteli vedeti, tudi jaz nisem več tajil. Drugič sem bil zaslišan, ko je zaprti partizan, da bi si rešil življenje, rekel, da je imel zveze z menoj. So me obesili, a za malo časa, ker so kmalu spoznali, da se je zlagal. Poznal sem ga, ker sva skupaj hodila v ljudsko šolo. Iz Ljubljane so nas odpeljali 1. marca 1&45 okoli treh zjutraj v živinskih vagonih. V vsakem vagonu nas je bilo nabasanih od 30 do 40, tako da nismo mogli vsi hkrati sedeti in smo se vrstili. Naša skupina je bila v prvem vagonu, sami nekomunisti: trije frančikani, profesor Lipovec, s katerim edinim sem imel zveze pred zaporom, i. dr. Pred nami je bil v potniškem vagonu del nemške straže. Na našem vagonu je za potrebo vojak odprl vrata. Za nami so bili vagoni z drugimi jetniki. V Dachau nas je prišlo zelo veliko. Morda niso bili vsi iz našega transporta. Na Jesenice smo prišli okoli pol osmih. Prav tedaj je bil alarm in so ves vlak odpeljali okoli 1 km naprej v gozd. čakali smo do 11 na konec alarma in se vrnil na postajo. Prav tedaj, ko je vlak zapeljal na postajo, je bil spet alarm. SlS-ovci se bežali v zaklonišče. Letala, verjetno angleška, so v dveh napadih bombardirala. Tretjič so prišli gledat uspeh. Strah je bil isti kot poprej. Ko so bombardirali prvič, je bil prvi vagon, v katerem je ostal del nemške straže, zadet v polno in so bili vsaj trije stražarji mrtvi. Iiz našega vagona so nekateri skozi špranje videli, da so nesli mrliče v treh rjuhah. V drugem napadu so zadeli del postajnega poslopja. Mi smo videli podrto streho perona. Drobci bomb so predrli stene vagonov. Nekaj naših je bilo malo ranjenih. Tisti, ki so gledali skozi špranje, so pripovedovali, da so bili stražarji silno divji, ker se nam ni nič zgodilo. Pred vagonom so se pogovarjali, da bi nas iz maščevanja vse ali vsaj nekaj pobili. Mladi poveljnik straže je potegnil revolver stopil prednje in rekel: „Imam povelje, da jih gor pripeljem in bom to sipolnil." Grozdi jim je z revolverjem, ker so hoteli vdreti v vagon. Zaradi pokvarjene proge potovanja nismo mogli takoj nadaljevati. Glede Žekarjeve domneve, da bi bil general Rupnik imel kaj pri odločitvi, da se transport ne vrne, menim, da ni bil niti vprašan, saj ni bilo Časa. V eni do dveh urah so popravili vsaj en tir in smo šli naprej. Potovali smo nekaj dni. Zaradi alarmov smo v gozdu večkrat stali. SS-ovci so bežali v hosto, mi pa smo ostajali na progi. Letala niso transporta nikoli napadla. Očitno so vedeli, kakšne vrste živina je v vagonih. V nekem kraju nam je Rdeči križ dal juho. V Dachau smo prišli 5. marca. V Dachauu sta bila za duhovnike dva bloka, eden za Poljake, eden za druge (26). Ker v tem bloku za nas ni bilo prostora, smo prišli v blok 24. Skozi okno smo govorili z mariborskima duhovnikoma Hrasteljem in Mundo. Ker sta bila dezinformirana, nas nista razumela. Po osvoboditvi smo govorili s primorskima duhovnikoma Piščancem in Premrlem, ki sta nas razumela. Ker ni bilo več uniform, smo dobili slabe navadne obleke. Jaz sem dobil veliko premajhne hlače, tako da so šivi popustili. Suknjič in hlače so imele prišite številko. Politični jetniki smo imeli rdeč trikotnik. Vse službe po barakah so opravljali jetniki, SS-ovec pa jih je nadziral. Sobni starešina na bloku 24 je bil Avstrijec. Hotel je slišati slovenske pesmi. Menda je bil kriminalec, a ni bil slab, kar kaiže tale primer: Ker nekateri niso imeli posode za hrano, je vsakdo moral paziti, da mu je drug ni iztrgal iz rok. Meni jo je potegnil iz rok neki Rus. Ko sva se ruvala za posodo, je starešina naju opazil in me vprašal, čigava je. Ko sem mu povedal, da je moja, je Rusa oklofutal in mu rekel: „Veš, kdo je on? On je Šonc (duhovnik). In Šonc nikoli ne la£e.“ In mi jo je vrnil. Kapo naše delovne skupine je bil menda holandski katoličan. Na veliki četrtek nas je peljal ven, kakor da bi 5JS na delo, v resnici pa nas je peljal k maši na 26. blok, kjer je bila dnevno dovoljena ena maša. Bilo je tvegano zanj in za nas. Prej se je na bloku 26 z duhovniki dogovoril. V skupini smo bili duhovniki in nekaj laikov. Na tem bloku smo ostali do velike noči. Najhujša je bila lakota. Pred zaporom sem tehtal 85 kg, ob koncu Dachaua pa le še 45 kg. Ob koncu je bilo zelo malo hrane, zato smo v nekaj mesecih tako shujšali. Nekega večera je sosed v postelji umrl. Brž ko ni več dihal, sem mu segel v žep, da bi videl, ali ima kaj kruha v njem. Bil sem v skupini, ki je hodila na polja zasipavat jame, ki so jih naredile bombe. Nekoč sem opazil v zemlji zamrznjeno korenje od prejšnje jeseni. Ko sem ga izruval, da bi ga pojedel, je SS-esovec opazil in me brcnil, da sem ga proč vrgel. Lipovec je dobil tifus. Ko se je priglasil za revir (bolniško sobo), ga niso poslušali in bi bil moral iti delat. Rekel mi je: ,,Ne morem zdržati.‘‘ Jaz bi bil tisti dan ostal v taborišču. Zamenjala sva dbleke in sem šel delat namesto njega en dan. če bi bili zvedeli, da sva zamenjala obleki, bi bila oba kaznovana, morda ustreljena. Drugi dan so ga priznali za bolnega, da je šel v bolniško sobo in se rešil. P. Klavdij je bil v delovni skupini, ki je hodila v Munchen odstranjat razvaline. Komandant solbe v bloku 19 je že pred koncem peljal p. Klavdija, p. Engelharda in mene ter nam pokazal kraj, kjer so zjutraj odlagali mrliče in jim ruvali zlate zobe. Rekel nam je: „Tako in še hujše se vam bo doma agodilo." Govorili so, da so za dretje zlatih zob imeli veliko palico, s katero je prvi mrliču usta odiprl, drugi pa pregledal zobe. Zlate so izdrli, trupla zložili na kupe in odpeljali v krematorij. Ob koncu so nas komunisti zaprli, kakor so tudi Francozi svoje. Načrt so naredili že prej. V bunkerju sem bil morda 2 tedna. Imel je dve postelji. Bila sva v njem sama z lekarnarjem Mavrom. Vso prvo noč sem pobijal stenice. Drugod ni bilo postelj in so jetniki sedeli na tleh. V moji izbi je bila za zračenje samo luknja, a še ta zamašena. Zrak je prihajal samo skozi špranjo pod vrati. Posamezniki so tja hodili po zrak. Bili smo veseli, ko so nas partizani hodili zmerjat in nam grozit, da je prilšlo v bunker vsaj nekaj zraka. Nekatere so tudi tepli. P. Klavdij je rekel, da je dobil klofute. Jaz nisem bil tepen. Ko so Amerikanci zvedeli za nas in za pretepanje, so dali stražo na hodnik in zahtevali zasliševanje. Odtlej niso več pretepali in je bilo vCč miru. Vedeli smo, da nas hočejo odpeljati v Ljubljano, da bomo sojeni. Mene so pustili nazaj na 8 blok, od koder sem prišel v revir, kjer sem bil bolničar S tedne. Skušali smo priti v stik z Amerikanci. Nekdo (morda dr. Kalan) jim je razložil, da smo bili s kraljem in so nas imenovali kingsmane. Ko so nas, frančiškane, in Lipovca izpustili, so na nas pazili v upanju, da nas bodo odpeljali domov. Vsa skupina okoli 15 ljudi, ki smo prišli iz bunkerja, pa smo se dogovarjali, kako bi uišli, da nas ne bi odpeljali. Hodil sem ob žici in gledal, kje bi se dalo uiti. Olb odhodu iz taborišča smo p. Klavdij, šeškar in jaz prišli k šolskim sestram v Dachauu. V šolskem razredu smo postavili tri postelje. Sestre so dobile za nas kolesa in smo se peljali na izlet. Po nekaj urah sem si zlomil levo roko v zapestju. Ameriški džip me je odpeljal v bolninico, kjer sem sestram en teden maševal. Vse od obešanja v Št. Vidu nisem čutil prstov. Ko pa se je celil zlom, sem začutil prste. To je zgodlba enega zadnjih živečih slovenskih duhovnikov, ki je okusil gorje gestapovskega zasliševanja in Dachaua. Nobene zagrenjenosti ali sovraštva. Povsod odkriva dobre lastnosti ljudi, od katerih je bil odvisen; pri slvenskem gestapovcu, pri poveljniku nemške straže, avstrijskem sobnem starešini in holandskem poveljniku delovne skupine. To, da je zamenjal obleko z rojakom, ki je zbolel za tifusom, in namesto njega šel en dan delat, je pa že nekaj izrednega. Prav tako je občudovanja vredna patrova trdna volja, da kljub strašnemu mučenju nikogar ni izdal, dokler niso drugi sami vsega povedali. Pozneje je odšel v ZDA, kjer še živi. lPz*&gletl pmfajnn? med N4ŽV in okupatwjjeni V kolikor imenujejo „izvenborbene“ stike legalnih partizanov z okupatorjem, to je, z Nemci ali Italijani „pogajanja“, je bilo takih pogajanj več, tako na Primorskem, v ostali Sloveniji, pa tudi na področju Jugoslavije. Pri tem zanemarimo ,.pogajanja'1, ki so bila med partizani in okupatorjem ali ob kapitulaciji Italije ali pa ob samem koncu druge svetovne vojne! V dopisu Oblastnega komiteja KPS za Primorsko, naslovljenem na Pokrajinsko komisijo VOS OP za Primorsko z dne IG. marca 1044 beremo, da bo obstojala možnost zamenjave ujetnikov z Nemci. Druge podrobnosti niso navedene v dopisu. Iz tega bi nujno sklepali, da so se ali se vršijo nekje pogajanja med partizani in Nemci za takšno zamenjavo. Malo verjetno je, da se vest o zamenjavi nanaša na tedaj obstoječo zamenjavo na Hrvatskem ali v Bosni, glede na tedanjo vojaško situacijo ter razdaljo med Primorsko in Hrvaško oz. Bosno. Vendar je tudi to možno. (1) Poročilo Marka Šetinca, tehničnega intendanta IX. korpusa NOV, naslovljeno na Oblastni komite KPS za Primorsko z dne 25. VI. 1944 navaja ponudbo primorskih domobrancev iz Postojne za razgovore. Ni znano, če je do teh razgovorov prišlo. (2) Partizani in domobranci so se tudi pogajali. Konec maja 1944 se je vršil sestanek med komando mesta NOV in POS v Sežani in poveljnikom primorskih domobrancev SNVZ, stotnikom Čučkom v spremstvu dr. Zdenka Mermolje iz Gorice. (3) V Šmihelu na Krasu so se predstavniki iste komande mesta NOV in POS skupaj z obveščevalci OG IX. korpusa NOV in POS sestajali 5. junija 19.4 z zastopniki domobranske policije iz Postojne, poveljnikoma Kovačem in Marinčičem iz Ljubljane. Oiba sta bila tudi pristaša Mihajlovičeve Jugoslovanske vojske v domovini. (4) Na podlagi navedb iz poročila primorskih domobrancev je razvidno, da so se pogajanja med partizani in Nemci skupaj s primorskimi domobranci iz Št. Petra na Krasu (Pivka, op. p.) pripravljala v Radohovi vasi 6. julija 1944. Pogajanja naj bi bila na partizansko pobudo. (5) V »Ljubljanski pokrajini" na Dolenjskem je znan sestanek med zastopnikom italijanskega generala Gambarre, majorjem iz italijanske postojanke v Novem mestu ter zastopniki I. operativne cone. Italijani so želeli premirje s partizani ter nudili razpust slovenske protikomunistične milice MVAC ter ukinitev represalij. Pogajanja so se vršila v okolici Novega mesta 6. junija 1943. (6) Posebno poglavje v partizanskih pogajanjih so »pogajanja" Pere Po-pivode, t. im. »Titovega oficirja", ki je prišel v Slovenijo skupaj s skupino partizanskih oficirjev, poslanih od Vrhovnega štaba NOV in POJ v pomoč slovenskim partizanom leta 1943, takrat, ko je njirov vodja, načelnik Vrhovnega štaba NOV in POJ Arsa Jovanovič hotel ukiniti samostojno slovensko partizansko vojsko. Pero Popivoda je kot komandant Gorenjske operativne cone vodil razgovore z Rozumekom, vodjo oddelka gestapa na Bledu, za katerega pa so nekateri na Gorenjskem menili, da sodeluje s partizani. V resnici pa je bil provokator, česar na žalost gorenjsko vodstvo NOV ni verjelo, niti ko je to potrdil CK KPS. Razgovori so bili v Farjem potoku v Selški dolini zadnje dni julija 1943. Nemci naj bi dovolili prost prehod Prešernove brigade preko nemško-italijanske meje na Dolenjsko ter dobavili partizanom obleko in obutev. Zaradi čakanja na neuresničeno dobavo se je Nemcem tako znan odhod partizanov zavlekel. Posledica je bil poraz partizanov 1. avgusta 1943 na Žirovskem vrhu. (7) Pero Popivoda naj bi se pogajal tudi v Straži pri Novem mestu z Italijani. Ko na njegovo pismeno zahtevo o prostem prehodu brigad NOV preko Krke niso odgovorili, je sam odšel v postojanko na pogajanja z Italijani. Temu je sledil prehod brigad preko Krke brez enega samega strela. Datum zapisa Toneta Fajfarja v njegovem partizanskem dnevniku je 14. junij 1943. (8) Na Štajerskem je prišlo do stikov partizanov z domobrani iz NDH. Hrvatske domobrane je zastopal bivši minister NDH za gospodarstvo, partizane pa organi pokrajinske OZNE za Štajersko in Koroško. Razgovori so bili v organizaciji okrožnega pooblaščenca OZNE za Ptuj Zvonka Sagadina, pokrajinsko OZNO pa je zastopal pomočnik šefa II. sekcije Egon Concradi. Razgovori so se vršili spomladi 1945 v Srečah v Halozah. Domobrani so nudili vključitev enote v NOV in POS, vendar s pogojem ohra- nitve obstoječih enot in štabov. Ker to NOV po informiranju Vrhovnega štaba NOV ter njegovi odklonitvi ni mogla sprejeti, so bili razgovori prekinjeni. (9) Na iniciativo poveljstva nemškega SS bataljona za obrambo Krasa v Bovcu so se vršili razgovori s predstavniki NOB na Tolminskem. Okupator je ponujal odstranitev italijanske vojske in prehrano civilnega prebivalstva, priznanje NOV, zahteval pa proste prometne zveze in postojanke. Izgleda, da je uspela le nemška zamenjava za nekatere partizanske zapornike v Vidmu. Poročilo OK KPS za Tolminsko o pogajanjih datira z 16. 9. 1943. (10) Goriškim pogajanjem najbolj podobna tudi po nemški pobudi in predlogih so bila pogajanja med Nemci in partizani na Dolenjskem v Mokronogu decembra 1943. Tudi tu je sodeloval komandant Pero Popivoda. Obstoječi dokumenti in pričevanja pa se med seboj deloma razlikujejo. Po poročilu OG štaba 12. brigade NOV z dne 19. decembra 1943 Glavnemu štabu NOV in POS, je istega dne univerzitetni profesor Stane Lapajne pozval člana OC v Mokronog. Sporočil mu je nemfške želje o pogajanjih za premirje, za svobodne komunikacije, z nudenjem preskrbe ter odstranitvijo domobrancev. Parlamentarec pa naj bi bil univ. prof. dr. inž. Milan Vidmar. Glavni štab NOV in POiS je sporočil novico Vrhovnemu štabu. Iz poročila ni razvidno, če so se pogajanja dejansko vršila. (11) Vendar so se pogajanja takrat in tam vršila. To navaja danes pokojni publicist Ivo Pirkovič v svojem zapisu po pričevanjih Jožeta Jurančiča, tedaj sekretarja politbiroja 16. divizije NOV in POS. Pobuda za po-gojanja je prišla iz oddelka gestapa v Sevnici po ukazu iz Berlina, preko Zore Borštnarjeve iz Litije;, ki je predala nemško pismo obveščevalcu 12. brigade NOV in POS. Od tam je bilo pismo posredovano nadrejenemu štabu 15. divizije NOV in POS ter Glavnemu štabu NOV in POS za Slovenijo. Razgovore z Nemci je Glavni štab NOV in POS odobril, komisar Boris Kidrič pa je pripravil navodila, ki jih je prinesel v štab 15. divizije komandant Stane Rozman. Za delegata sta bila določena divizijski komandant Pero Popivoda ter politdelegata Jože Jurančič, ki naj se udeležita razgovorov z Nemci v Mokronogu 18. decembra 1943. Po predhodnih dogovorih med Nemci in partizani med samo potjo v Mokronog so bile določene podrobnosti srečanja, na kar so se srečali Nemci in partizani, oboroženi, skupaj s partizanskim in nemškim paradnim vodom v gostilni Toneta Bulca, kjer so se vršili razgovori. Nemce sta zastopala major Wermachta in oficir Gestapa s tolmačem. Nemci so ponudili premirje, nenapadanje partizanov na osvobojenem ozemlju ter njihovo materialno oskrbo, za kar naj bi partizani pustili Nemcem proste komunikacije od Ljubljane preko Novega mesta do Karlovca. Ta predlog so partizani zavrnili kot nemogoč, partizansko zahtevo o priznanju partizanov za redno vojsko pa Nemci. Dogovorili pa so se o zamenjavi ujetnikov. Tako se je pogajanje končalo, potem, ko so v gostilni skupaj obedovali ter se je razgovorom pridružila še posredovalka Zora Borštnarjeva. Nemci so vse skupaj fotografirali. Do zamenjave ujetnikov po tem sestanku ni prišlo. V graškem časopisu Ta-gespost pa je bil objavljen članek s fotografijami o pogajanjih. (12) Do nedavno še malo znana so bila pogajanja na najvišji ravni med komando nemškega Wermachta na Hrvaškem ter Vrhovnim štabom NOV in POJ. Bilo je več stikov in pogajanj, ki so se najprej nanašali samo na zamenjavo ujetnikov. Že avgusta 1942 je prišlo do stikov med predstavniki Vrhovnega štaba NOV in POJ in štabom poveljnika nemških čet na Hrvaškem. Nemški general Gleise von Horstenau je ob zamenjavi ujetnikov partizanskim pogajalcem celo ponudil del ozemlja, ki naj bi bil nevtralen. Zamenjava ujetnikov in pogajanja so se nadaljevala, ko je bila v Livnem zajeta večja skupina nemških oficirjev — rudarskih strokovnjakov, med njimi polkovnik Hans Ott. Razgovore so vodili tudi v Zagrebu z Gleise von Hor-stanauom, s strani partizanov oficirja iz aparatov Vrhovnega štaba NOV in POJ Marijan Stilinovič in dr. Vladimir Velebit. Zamenjava ujetnikov je bila 5. septembra 1942. Od tedaj so bili stiki blizu Livna 17. novembra 1942 je bil na nemški strani kapetan Heis ter tudi zamenjani polkovnik Hans Ott. Nemci so načeli vprašanja izven zamenjave ujetnikov, predlagala sta namreč ustanovitev nevtralne cone, kjer bi se ne vodile vojne operacije. Stiki in pogajanja Vrhovnega štaba z Nemci pa so bila najobsežnejša in na najvišjem nivoju med samo IV. ofenzivo, med najhujšimi boji na Neretvi, potem, ko so partizani pri Bugojnu zajeli 4. marca 1943 obersta Arthura Streckerja, komandanta 3. bataljona 788. grenadirskega polka 718. pehotne divizije. Za ta pogajanja je dal iniciativo sam komandant Tito s svojimi najožjimi sodelavci Aleksandrom Rankovičem, Milovanom Djilasom in Mošo Pijadejem. Pogajanja naj bi zajela poleg dotedanje zamenjave ujetnikov tudi vprašanje nemške uporabe predpisov mednarodnega vojnega prava za partizane, delne ustavitve sovražnosti med Nemci in partizani v določenem predelu glede na glavnega sovražnika partizanov — četnike ter končno premirje za časa trajanja pogajanj. O predlogu in vsebini pogajanj je pisal pismo major Arthur Strecker 5. marca 1943 štabu svoje 718. divizije v Sarajevu, naslovljeno na opolnomočnega generala na Hrvaškem Glaise von Hortenaua. Do le-tega je pismo tudi prišlo preko štaba poveljnika nemških čet na Hrvaškem, generalmajorja Rudolfa Lutersa v Slavonskem Brodu. Pismu je, kot kaže, bilo priloženo tudi pismo Vrhovnega štaba. Nemci so pozitivno odgovorili na ta predlog. Vrhovni štab je določil delegacijo z Milovanom Djilasom, dr. Vladimirom Velebitom in Kočo Popovičem, ki so dobili pismena pooblastila, podpisana od namestnika načelnika Vrhovnega štaba NOV in POJ Velimira Terzia. Na pooblastilih je bil določen tudi okvir pooblastil. General G.aise von Horstenau je imel pozitivno mnenje za pogajanja zaradi možnosti zamenjave nemških višjih oficirjev in strokovnjakov, predvsem pa zaradi umiritve zaledja ter komunikacij Zagreb-Beograd. Zato je imel tudi soglasje poveljnika jugovzhodne fronte, generalpolkovnika Ale-xandra Lohra. Preko poveljnika 747. divizije Wermachta je bilo poslano Vr- 'hovnemu štabu NOV in POJ soglasje za pogajanja, ki naj bi se vršila v Bugojnu 12. marca 1943. Tja je tudi odšla že imenovana delegacija Vrhovnega štaba s svojimi navodili in prepustnicami, ker je razvidno iz še ohranjenega izvoda Koče Popoviča, objavljenega v knjigi Vladimira Dedi-jera. Pogovori pa niso bili v Bugojnu, ampak v Vakufu 11. marca 1943 od 9.30 do 11. ure. O vsebini teh pogajanj obstaja nemški dokument, zabeležka, podpisana od Milovana Djilasa, dr. Vladimira Velebita in Koče Ppoviča. Ta dokument je odkril v ameriškem arhivu v Washingtonu Vladimir Dedijer ter ga objavil v svoji knjigi. Na pogajanjih je bilo govora o zamenjavi ujetnikov, uporabi mednarodnega vojnega prava za partizane, delni ustavitvi vojnih akcij na določenem ozemlju ter premirju za časa pogajanj. Pogajanja so se nadaljevala v Sarajevu in Zagrebu, kamor pa Ko,ča Popovič ni odšel. Tako na razgovorih v Vakufu kot v Sarajevu je general Kasche predlagal, da bi se na ozemlju severno od Save ustavile sovražnosti. General Glaise von Horstenau pa je zahteval, da partizani ne napadajo več proge Beograd-Zagreb in sporazum o nevtralni coni v Pisaro-vini za izmeno ujetnikov. Neposredni rezultati pogajanj so bile zamenjave ujetnikov po razgovorih v Sarajevu v Konjiču ter po razgovorih v Zagrebu. Izgleda, da je Vrhovni štab NOV in POJ na podlagi pogajanj začasno ustavil sovražnosti severno od Save ter napade na progo Zagreb-Beograd. Tako bi vsaj izgledalo iz nekaterih dokumentov iz Zbornika Vojaško zgodovinskega inštituta ter pismenih izjav nekaterih tedanjih partizanskih komandantov, objavljenih v Dedijerovi knjigi. Na podlagi vseh teh dokumentov je pripravljal Vladimir Dedijer razgovor v soglasju s Titom zaradi ugotovitve celosti zgodovinskega spomina, vendar do tega sestanka na žalost ni prišlo. (13) Ta pregled pogajanj med partizani oz. NOV in POS in med okupatorjem (Nemci, Italijani) je napisan izključno na podlagi napisanih in doživetih spominov ter dokumentov v raznih arhivih, ki o tem govorijo. Verjetno je bilo takih stikov med okupatorjem in njegovimi sodelavci ter med partizani še več. Obstoječi prispevek naj bi bil vzpodbuda zgodovinarjem, da bi o tem več napisali ter prebrskali arhive, tudi tiste, v katere pisec na žalost ni imel dostopa. (14) Taki „izvenboribeni“ stiki so verjetno normalna oblika odnosov med bojujočimi se strankami v vsaki vojni ter del bojne strategije, predvsem pa taktike. Zaradi nekakšne religiozne ,/čistosti" partizanskega vojskovanja pa so še vedno nekakšna „tabu tema" v naši vojni zgodovini. Nekateri zgodovinarji (15) in amaterski zgodovinarji (16) jih raje pripisujejo ./provokacijam" obveščevalnih služb sovražnika, in to brez kakršnihkoli dokumentiranih argumentov, namesto, da bi jih zgodovinsko strokovno raziskali. Iz danega pregleda lahko vidimo, da so bili taki stiki v vseh pokrajinah Slovenije, pa tudi v ostali Jugoslaviji niso bili neznani. Glede na pripadnost okupatorjeve vojske ali njegovih domačih sodelavcev, namen stikov in iniciativo za te stike, bi lahko razdelili stike med partizani in okupatorjem na ve,č vrst. Opisana goriška in druga omenjena slovenska ter eno jugoslovansko pogajanje ibi lahko razdelili vsaj v ipet skupin. V prvi skupini so pogajanja med nemško Wermacht ali njenimi po- , sredniki ter partizanskimi enotami ali njihovimi pooblaščenci z namenom, doseči začasno premirje med Wermachtom in partizanskimi vojaškimi enotami s prepustitvijo prometnih koridorjev Wermachtu. Sem lahko štejemo, pogajanja v Gorici, Mokronogu in na Hrvaškem. Medtem ko so bila go-riiška in mokronoška na nemško iniciativo, so bila tista na Hrvaškem na iniciativo partizanov. V to zvrst pogajanj je sodila nemška ponudba o. priznanju vojskujoče stranke, naše zahteve za zamenjavo ujetnikov ter nem. 'ške ponudbe za razorožitev domobrancev oz ustašev in četnikov. Do delne realizacije so prišla pogajanja le na Hrvaškem, kjer se je dosegla zamenjava ujetnikov, ki je potekala skoraj do konca vojne. Sem lahko prištevamo tudi pogajanja med nemško SS in partizani na Tolminskem. V drugo skupino pogajanj lahko štejemo tista med partizanskimi predstavniki in primorskimi domobranci. Le-ta so bila na domobransko pobudo ter so se dogajala v Sežani, Šmihelu na Krasu in v Radohovi vasi. V celoti so bila brezuspešna. Tretja skupina so pogajanja med partizani in italijansko vojsko. Vršila so se na pobudo Italijanov ter so bila pri Novem mestu. Bila so brez rezultata. Četrta zvrst pogajanj so bila ona, ki jih je organiziral partizanski komandant Pero Popivoda. S pogajanji je namreč hotel doseči prehod partizanskih enot brez boja. Prvič se je pogajal z znanim gestapovskim haupts-turmfurerjem Rozumekom z Bleda, ki ga je partizansko vodstvo na Gorenjskem neupravičeno imelo za svojega zaupnika. Rezultat je bila znana izgubljena partizanska bitka na Žirovskem vrhu. Drugo Popivodovo pogajanje z Italijani v Straži pri Novem mestu pa je bilo uspešno. Italijanska vojska mu je pustila prehod brez boja preko mostu. Zadnja, peta vrsta pogajanj pa so tista za vključitev hrvaških domobranskih enot v NOV. Le-ta so se vršila v Halozah in brezuspešno končala. Njihovih zahtev namreč, izgleda, Vrhovni štab NOV in POJ ni sprejel. Omenjena pa sploh niso raznorazna pogajanja, ki so bila med Italijani in partizani predvsem na Dolenjskem oib kapitulaciji Italije, ali pa tista ob koncu vojne med Nemci in partizani, predvsem na Koroškem, ki jih. oboja tudi omenja memoarska partizanska vojna literatura. Ne glede na razna mnenja in trditve o vseh teh pogajanjih pa je nekaj le dejstvo. Pravzaprav so nas Nemci s temi razgovori tudi dejansko vojnopravno priznali kot vojskujočo se stranko. Seveda smo mi prav tako priznali primorske domobrance oz SNVZ. (17) Vendar je tedaj to bila ..diplomacija v gozdu", kot je to dejal v svojem članku o mokronoških pogajanjih pokojni časnikar Ivo Pirkovič. (18) Zdenko Zavadlav PRIPOMBE: 1. Arhiv IZDG v Ljubljani, fascikel 536, mapa PK VOS za Primorsko I. 2. Arhiv IZDG v Ljubljani, fascikel 536, mapa P'K VOS za Primorsko I. 3. Drago Vresnik: Druga brigada VDV in NO, Knjižnica NOV in POS, str. 198, Ljubljana 1987, na podlagi dokumentov v Arhivu IZDG, fond SNVZ, fascikel 14/11, partizanski vojaški fondi, fascikel 270'/II. 4. Drago Vresnik: Druga brigada VDV in NO, Knjižnica NOV in POS, str. 197, Ljubljana 1987, na podlagi dokumentov v Arhivu IZDG, fond SNVZ, fascikel 14/II, partizanski vojaški fondi, fascikel 270/11. 5. Metod Mikuž: Pregled zgodovine NOB v Sloveniji, IV. knjiga, str. 532 in Drago Vresnik: Druga brigada VDV in NO, str. 198, na podlagi dokumentov v Arhivu IZDG, fond Informativni urad, fascikel 111/b/V, partizanski vojaški fondi, fascikel 73/HI. 6. Tone Fajfar: Odločitev, Spomini in partizanski dnevnik, Ljubljana 1966, str. 296. 7. Stanko Petelin: Med Triglavom in Trstom, XXXI. divizija, Ljubljana 1963, str. 48, 49, 50. Stanko Petelin: Prešernova brigada, Knjižnica NOV in POS, Nova Gorica 1968, str. 50, 51, 52, 53. Zbornik dokumentov in podatkov o NOV jugoslovanskih narodov, VT. knjiga, dokumenti 37, 48 in 70. 8. Tone Fajfar: Odločitev, Spomini in partizanski dnevnik, Ljubljana 1966, str. 299. 9. Ustna izjava Sagadin inž. Zvonka, upokojenca, Ljubljana, v njegovi hiši na Rožniku poleti 1984. 10. Tone Ferenc: Ljudska oblast 1941-1945, II. knjiga, Založba Borec, Ljubljana 1985, str. 257 in Arhiv IZDG v Ljubljani, fascikel 532/V. 11 Metod Mikuž: Pregled zgodovine NOB v Sloveniji, HI. knjiga, str. 227, podatki temeljijo na obstoječih dokumentih v Arhivu IZDG v Ljubljani, fascikli 41, 48 in 190. 12. Zapis Iva Pirkoviča po pripovedovanju Jožeta Jurančiča je bil objavljen v sobotni prilogi Dela 3. julija 1980. V Opombi na koncu zapisa pa se Ivo Pirkovič moti, ko pravi, da o tem sestanku ni nobenih dokumentov v vojaških arhivih. Poročilo OC štaba 12. divizije, na katerega se nanaša pripomba št. U, izgleda govori o istih pogajanjih. 13. Vladimir Dedijer: Novi priloži za Biografiju Josipa Broza-Tita, Libur-nija-Rijeka, Mladost, Zagreb 1981, str. 801-811. Miša Lekovič: Marčna pogajanja 1943, Narodna knjiga, Beograd 1984. Dr. Bogdan Križman: Pavelič izmedju Hitlera i Mussolinija, Zagreb 1983. Ivan Križnar: Prispevek za zbor partizanskih novinarjev, Borec št. 3/4 1. 1981, str. 199. V. Šlamberger: Opomba pod črto, Delo, sobotna priloga 21. 1. 1984. Mišo Lekovič: Pogajanja z Nemci marca 1943, Delo sobotna priloga novembra 1984. 14. Arhiv CK Zveze komunistov Slovenije, Ljuibljana. Zgodovinski arhiv Sekretariata za notranje zadeve SGRS. 15. Boris Mlakar: Domobranstvo na Primorskem (1943-1945), Založba Borec, Ljubljana 1982, str. 198, meni o pogajanjih med partizani in domobranci v Št. Petru na Krasu: „Po vsem sodeč je bila provokacija vodstva SS, predvsem dr. Franca Hradeckega, verjetno je imel prste vmes tudi gori-ški prefekt Pace.“ (brez navedbe dokumentov, op. pisca). 16. Karlo Forte: Nič več strogo zaupno, II. del, str. 476, meni o pogajanjih med partizani in goriškim prefektom Pacejem v zastopstvu nemškega Wermachta: „Poseben sodelavec FAK 211 (nemška vojaška obveščevalna služba pod vodstvom Canarisa Abwer, op. pisca) je bil grof Pace, ki je izzval posebno provokacijo med tako imenovanim premirjem med partizanskimi enotami in vermahtom". (brez navedbe dokumentov, op. pisca). 17. Slovenski narodni varnostni zbor s poveljstvom v Trstu (primorski domobranci). 18. Ivo Pirkovič: Pozabljena diplomacija v gozdu, članek v Delu, 3. julija 1980. Kje so izginuli padalci? ODBORU ZA ČLOVEKOVE PRAVICE PRI RK SZDL Sorodniki skrivnostno izginulih angleških padalcev skupaj z redkimi še živečimi, zbrani 19. 10. 1969 v Novi Gorici, da bi se pogovorili o novi ,,tabu temi“, ki jo pogumno odkriva knjiga Jožeta Vidica ..Angleški padalci — vohuni ali junaki", prosimo odbor, da siproži postopek za ugotovitev usode izginulih padalcev in za njihovo rehabilitacijo skupaj s preživelimi.* Angleški padalci, zavezniški vojaki in pozneje slovenski partizani so bili z redkimi izjemami Primorci, ki so jih Angleži zajeli v Afriki kot italijanske vojske in jih nato kot prostovoljce izučili za radiotelegrafiste in diverzante, ITALIJANSKI VOJAKI SO BILI ZATO, KER SO SE RODILI IN ŽIVELI V ITALIJI, TOREJ ITALIJANSKI DRŽAVLJANI, IN SO MORALI V ITALIJANSKO VOJSKO. Tako izurjene so v vojnih letih 1943-44 v skupinah po tri in več kot padalce pošiljali v Slovenijo, najčešče na Primorsko. Razen prve skupine, ta je k nam prišla na slepo, so vse naslednje prihajale Z VEDNOSTJO IN SPORAZUMNO S SLOVENSKIMI PARTIZANI! Ker so padalske skupine prihajale ponoči, so jim v dogovorjenem času enote NOV za njihov varen pristanek zakurile kresove! Vsi padalci, ki so pristali na Primorskem, so se takoj po prihodu PRIDRUŽILI PARTIZANOM (!) in z njimi, z izjemo VALTERJA GORJANA iz Slavinj pri Hruševju, ki je padel leta 1944 v bojih v Baški grapi, dočakali konec vojne — maj 1945 kot PODOFICIRJI IN OFICIRJI JA! RADU ŽVODARJU iz Volč pri Tolminu se pri skoku iz letala k partizanom v Beli Krajini pri Metliki padalo ni odprlo in se je smrtno ponesrečil. Toda, žal, konec vojne za ANGLEŠKE PADALCE — SLOVENSKE PARTIZANE in borce zmagovitih zavezniških vojska ni bil znanilec svobode in novega življenja, ampak začetek njihovega še danes nepojasnjenega izginotja. Tja do pomladi 1946k ko je ves svet končno zadihal v miru in svobodi in se še ni poleglo petje ljudskih hvalnic osvoboditeljem (torej tudi njim), so drug za drugim brez sodbe in brez možnosti, da bi se branili in razložili svojo pošteno odločitev, da se kot zavedni Slovenci — ki so od rojstva naprej na sebi prenašali nasilje. Primorci pa še grozote in surovosti italijanskega fašizma — priključijo borcem za svobodo Slovenije — pa so zato očitno v povojnem nepravem vzdušju padali v smrt: 1. ADAMIČ MILOŠ iz Škrbine 2. ČERNIGOJ ALOJZ iz Stomaža pri Ajdovščini * Zdaj prihaja na dan tudi ta „tema tabli". Jože Vidic bo lahko našel nekatere podatke tudi na starih straneh VESTNIKA, če se bo raziskava odvijala po vseh predpisih, ki veljajo za vestnega zgodovinarja, bo potrdila med revolucijo javno skrivnost, da so domobranci izpostavljali svoje življenje za zaveznike, ki so padli iz neba, partizani pa so izpostavljali življenje padalcev... in ne samo izpostavljali! 3. DOLENIC JOSIP iz Opčin pri Triu 4. FEGiEC MARIJAN iz Trsta 6. LENŠČAK ZDRAVKO iz Ljubljane — sin primorskih staršev 6. SEMOLIČ RADOSLAV iz Mirna 7. SEIVER NIKOLAJ iz Budanj pri Vipavi 8. SIVEC ALOJZ iz Libušenj pri Kobaridu Podobna usoda je doletela tudi FRANCA LENIČA, ekonomskega emigranta v Argentini, doma iz Velikih Lahinj pri Črnomlju, ki je kot ranjen letalski mehanik in pilot ameriških letečih trdnjav pristal s padalom v Dubrovniku. Po okrevanju se je pridružil IV. armiji in ostal z njo vse do osvoboditve Trsta. Ker je bil izučen minerec, je bil po vojni v JA strokovnjak za raztreljevanje neeksplodiranih min in letalskih bomb. Avgusta 1945 je brez sledu izginil. Sorodniki so pri oblasteh zaman poizvedovali za njim. Odgovor institucij je bil strog, uraden,, kratek, odrezav, nejevoljen, posmehljiv, podcenjevalen in pogosto grozeč: »Zbežal je k Angležem." »Tudi mi ga iščemo." „JE BOLJE ZA VAS. DA PO NJEM VEČ NE SPRAŠUJETE!" »Čim boste izvedeli zanj, nam morate takoj javiti!" Kaj drugega kot objestna profesionalna ironija in cinizem! Do danes se nihče od pogrešanih padalcev ni javil sorodnikom. A je v njihovem imenu po skoraj 45. letih prisilnega molka spregovoril Jože Vidic v svoji zadnji knjigi »Angleški padalci — vohuni ali junaki", v kateri Z NEKATERIMI POMEMBNIMI PODATKI in pričevanji sorodnikov, soborcev, vojaških starešin, aktivistov OF in drugih prikazuje padalce kot velike slovenske rodoljube in hrabre borce NOB, ki so jih naše povojne oblasti krivi,čno osumile za angleške vohune in... Izginili so, kot bi se v zemljo vdrli — nihče ne ve kje, ali pa ne ve in ne pove. Vidičeva knjiga je klic in poziv slovenski javnosti, da se primer padalcev razišče, obsodi storjeno krivično dejanje, nedolžne žrtve pa rehabilitirajo in sc jim priznajo zasluge, ki jim gredo kot borcem NOV in zavezniških vojska. ALEŠ BEBLER, primorski rojak,, španski borec in pomembna osebnost NOB govori v svoji knjigi „čez drn in s trn" o padalcih kot o res NAJŠIH (fantih in borcih) kar nedvomno velja za vse, ki so postali slovenski partizani. V tej njegovi preprosti misli je zbrana vsa in edina resnica o angleških padalcih. Ob njih so parole kot angleški vohuni, ameriški agenti, sovražniki ljudstva, mračne sile... le grenak spomin na besedo iz stalinske in boljševiške izrazoslovne ropotarnice. Podobno kot Bebler je o padalcih mislil tudi DUŠAN KVEDER, še en velikan naše revolucije, pokončne in razsodne osebnosti.* Sorodniki in preživeli padalci * Sklicevanje na neko veličino teh dveh komunistov pa je, posebno v kontekstu tega apela, ali bridka, težko zaznavna ironija, ali pa slepa naivnost in velika neumnost (ured.) Kje res so grobovi padalcev? K PISMU ODBORU ZA ČLOVEKOVE PRAVICE Pridružujem se zahtevi sorodnikov, da se ugotovi vse ozadje, zakaj so bili likvidirani padalci in kje so njih grobovi. Danes dobro znani in še živeči pripadniki nekdanje OZNE bi lahko imenovanemu odboru pomagali razčistiti dejanje policije, ki je delovala po enkavedejevsko. Knjiga Jožeta Vidica dokumentirano razkriva ozadje usode teh borcev NOV. Avtor je vložil veliko truda in tudi poguma, da je zbral vse dosegljive podatke od sorodnikov in drugo dokumentacijo. Kje so torej grobovi teh padalcev? Na to vprašanje naj odgovorijo pripadniki takratne OZNE. Ve se le za Nikolaja Severja, da so ga odpeljali v Beograd, od koder je nato prispel k sorodnikom mrlipki list od nekega župnika. Po tem lahko sklepamo, da so verjetno tudi druge odpeljali v Beograd in jih tam likvidirali. Znano je, da je bilo mnogo oficirjev na šolanju v Sovjetski zvezi in so s selboj prinesli tudi tamkajšnje metode policijskega dela. Usoda teh padalcev je podobna usodi obsojenih na dahavsltih procesih in žrtvam — pomor le na sum in brez dokazov. KDAJ BODO TI PADALCI DOBILI VSAJ SVOJ KEiNOTAF ? Tone Ilenič, Ljubljana