DuhoTen in vojak. Francoski spisal M. Aigueperse. Helderjev hotel je bil oni večer bajno krasno razsvetljen. V veži so bile razprostrte preproge in razpostavljeni bujni cvetni grmiči, na njihovih vejicah so se zibale beneške svetilnice. Na stenah so se svetili vojskini znaki in znamenja zmage. V prvem nastropju so se glasili veselo zvoneči glasovi v prijaznem soglasju z žvenketom koziarcev, in srebrnih nožev in vilic. Velika dvorana je bila spremenjena s svežim zelenjem v vrt, in kakih petdeset častnikov različne starosti in dostojanstva je sedelo za bogato obloženo mizo. Dobro so jedli in izborno pili .... Vsaj so hoteli počastiti kuhinjo mojstra Vallarda, gostilničarja, umetnika v njegovi stroki ter preslaviti kar se da najbolje imenovanje novega poveljnika, kojemu na čast je napravljena današnja svečanost. Svojega novega poveljnika so obožavali. Za njega so bila vsa srca od priprostega vojaka do najvišjega častnika. Rekli so: ,,Ta je najbolj&i med najboljšimi, odkrit kot zlato, bister kot živo srebro, ali pravičen in dober proti vsakemu. On ni prišel iz šole, kakor drugi častniki, ampak potrjen 19 let star, si je zaslužil svoje dostojanstvo s hrabrostjo. Zvečer vam bodemo pripovedali o njegovih vojskinih zaslugah, njegovih ranah, in bodete videli, ali morete toliko storiti, .toliko pretrpeti." Zadnje njegovo imenovanje je spoznavala z veseljem cela armada. Soglasno. je povsod donelo: ,,To pot ni obveljala naklonjenost, ampak zasluga, pravica!" . ..,..,,. In zato so danes klicali juhaku slavo z navdušenjem. Preslavljanec sam, ginjen radi pojavov lju- bezni in gorkega sočutja, se je udeležil splošnega veselja, tako da so si častniki zadovoljno šepetali, (Ja je redko katerikrat tako dobre volje. Ali neprimerna napitnica je privabila v kratkem na čelo junakovo razne gube, znamenje nezadovoljnosti. ,,Polkovnik", dejal je poveljnik F . . . ., ,,predlagam tovarišera, da pijemo ne le na tvoje imenovanje, ampak tudi na tvojo poroko. Mi vsi imamo žene in veselo mladež, ki nas vleče za brk in ti . ." ,,Nikdar", odgovori mirno polkovnik, toda v glasu se je glasilo nekaj toli žalostnega, da so drugi obmolknili. Ali je imel morda polkovnik kako skrivnost? Morda . . . Vsak se je spomnil, da je živel mož v polnem zatišju, da je živel v skromnem stanovanju in da prebije vsako leto jeden mesec v neki samotni vasi v okrožju Merthe-et-Moselle. Kaj neki dela tam? Te in enake misli so spreletavale srca pričujočih ob pogledu na zamišljenega polkovnika, in ako bi ne bil tu navzoč hladnokrvni burkež Van Blutten, bi bili zastonj iskali pot do veselja. Zunaj je bučala ledena nevihta, razmetavajoč sneg po ulicah in hoteč ugasniti plinove luči na hišah; veternice po strehah so škripale grozho in včasih se je čulo otožno tuljenje psa. Vse oknice so bile zaprte, vse prodajalnice zaklenjene. Mesto je spalo, ali vsaj zdelo se je, da spi. Naglo se je prikazala po trgu senca in škripajoči led in sneg je naznanjal poznega potnika. Bil je star duhovnik, suh in bled . . . Raskav suknen plašč mu je visel 6rez ramo po oguljenem in za zimo pretank«m talarju; na nogab je imel težke škornje, s trudom jih je vzdigaval. Izpod klobuka so padali na ramena beli lasje. Šel je poeasi, zelo pofiasi, naslanja,joe se na gorjačo. Najbrže mu ni bila pot znana, in ovirala sta ga starost in mraz. Konečno je zagledal hotel, sence cvetlic, sv«čana razsvetljava in veselo vpitje mu je privabil* na lice nasmeh in v očeh je žaril žarek. ,,Tukaj sem", reče sam zase in zadrži natakarja, ki je stopal skozi vežo ter nesel diSečo pečenko. ,,Prijatelj, ali je polkovnik B . . . . v hotelu? Ako je, prosim, recile mu, da ga nekdo čaka." Sluga pogleda duhovnika, neznatnega, starega, v oguljeni, posneženi obleki, in premerivši ga reč« visoko: ,,Ljubi prijatelj, tam gori slavijo polkovnikovo povišanje, ni mogoče ga torej motiti, pridite k njemu jutri." ,,Tako", odvrne duhoven, ,,no, bodemo videli". In z neverjetno urnostjo zavil jo je po stopnjicah za slugo. V prvem nadstropju je bilo že jako šumno in veselo; glave so se razgrevale, 6im ve6 vina je bilo, tem bolj vodeni so bili govori in kapitan V . . . je ravno naznanjal z ne prav gibčnim jezikom, da hoče pripovedovati neko dogodbo, ko so se odprla n* lahno vrata v obednico in sta vstopila natakar in duhoven. Družba se ,je glasno zasmejala. ^Zmota!" klifie jeden častnikov. ,,Velečastni, seraenišče je še naprej," smeje s« drng. ,,Dajmo mu čašo konjaka!" ponuja tretji. Polkovnik se je obrnil, hoteč pogledati predmet njih veselja, a v tem trenotku vzklikne: ,,O6e, moj oče, vi tukaj!" skoči po konou in objema prišleca, kojega velo lice goreče poljubuje. Castniki so postali hitro trezni in obmolknivši so vstali ter gledali nenavaden prizor; nekateri so se smejali, drugi pa so bili ginjeni. Polkovnik orjak, ki je tu plakal liki otrok in objemal starega, revnega dulipvnika, ni bil navaden človek, pri njem je bilo vse zanimivo in značilno. ,,Gospodje", spregovori naposled polkovnik, ,,predstavljam vam svojega rednika, ali mu daste prostor v svoji sredi?" in prime ga za roko ter ga pelje ustavljajočega se k mizi. ,,Eh, molči, dečko", šepeta, ,,vsaj moram z ju,tran.|im vlakom ob tretji uri se odpeljati." ,,Naš vjetnik ste, gospod župnik", kličejo fiastniki skupno, ,,nara se gre tudi za to, da pozabite nespodobne besede, koje ste slišali, ko ste k rjam vstopili, ali nam bodete odpustili?" Dulioven se nasmeje. ,,Z veseljem, ljuba dcca, vsaj ste še večinoma mladi, in vino je dobro; še poprej vas moram prositi jaz, da oprostite tujcu, ker vas je motil. Ali glejte, grem v Pariz in vaše mesto je ob tem potu. Kako naj bi tedaj šel naprej, ne da bi se ustavil in pogledal nekdanjega gojenca?" Družba se je zopot usodla, in hočeš nofteS, usedel se je tudi iievi gost. Polkovnik mu je stregel pri mizi kakor najskrbnejša mati, i glas je donel prav ineliko kot bi bil materin, kadar mu je ka,j govoril. ,,V Pariz se peljete, oče, tako stari in, v takem hudourji?" vpraša nemiren. „1 vsaj veš, naša stara oerkev! Cerkvioa se sicer še drži, a znotraj je, Bog pomagaj! Ni ga dneva, da ne bi padal omet na glave mojib fara- nov, lesene nakite so razjedli črvi,, zato se rušijo; zvoniti k maši ne smemo več, ker se zvonik podira. Sramujem se, da ima Bog tako prebivališče. Od svojili faranov ne smem zahtevati nifiesar, po vojski imajo komaj najpotrebnejše, da se preživljajo. Raftunal sem. koliko bi bilo potreba, in spoznal sem, da je ogromna svota. Stiri tisoč frankov! Toliko denarja! Celi mesec več ne spim. Ze nekolikokrat sem pisal v Pariz, a nisem dobil odaovora, in vendar bi imel rad za velikonočne praznike vsaj najnujnejše . . . Dejal sem torej sam pri sebi: Glej, gospoda v Parizu je gluha, torej, stopim k njej in govoril bodem od blizu, prav glasno, dokler me ne usliši. Skof mi je dovolil. Grem včasih' peš, včasib jaham in nekoliko po železnici; po železnici seveda najmanj, kajti škoda se mi zdi vsakega beliča, kojega izdam. Vidite .tedaj, ljubi moji. da se mi mudi in da me ne smete zadrževati." Castniki se niso veo smejali in marsikatero oko se je globoko ginjeno vprlo z začudenjom v duhovna, skritega junaka. Zamišljen in bled je poslušal njegove besedo. polkovnik. ,.O6e", odgovori, ,,jutri morate ostati pri meni. ,,Vi ste trudni, na pol mrtvi od lakote in mraza; ne bilo bi pametno, podati se na daljno pot. Kakor so vam rekli tovariši, sle naš vjetnik; pa nu bojte sc'-. dostavi z prijaznim glasom, ,,potrudimo se, da vam bode vjetništvo prijetno.' Te polkovnikove besede so sprejeli vsi z radostnimi klici, kozarci so veselo zapeli in kosilo se je zaključilo z napitnicami na domovino, armado, polkovnika in župnika, kojega je vse tako zmedlo in ganilo, da se ni vedel zahvaliti bodrim vojakom, ki so ga toliko častili. Bil je zares utrujen ubdgi starček. Polkovnik se pa ni mogel še ločiti od svojih prifateljev. S.topili so v razsvetljeno dvorano. Tu je bilo toplb. Stale so tukaj igralne mize. Koliko zapravi na njih mnogo^ igralcev po nepotrebnem! V trenutku je pregledal polkovnik te zelene mize, karte in kocke, in nova misel mu je šinila v glavo. ,,Moj oče", pravi podpiraje z ramo starega duhovnika, kateremu je drsalo po gladkih tleb, ,,usedite se v ta-le naslanjač in spite, kakor vam je drago. Jaz pa med tem predla-jam gospodom, da se odmikajo nocoj od igralnib miz in poslušajo dogodbo, s ka,tero hočem nadomestiti zgodbo, ki jo je obljnbil pripovedovati kapitan V ... pri kosilu." Burno odobravanje se je oglasilo iz ust vseh. ,,Proft z igro! že poslušamo, polkovnik." Polkovnik je posadil župnika v naslonjač* in se potem vrnil med častnike. Vsi so ga tesno obkolili ter pazljivo poslušali, ko je začel pripovedov.iti: ,,Je že štiriinpetdeset let od tega. Proti majhnemu selu v lorrainskem kraju se je bližala po^asi mlada žena, nesofia na rokali knmaj dveletnega otroka ..." ,,Nikar ne pripovediij tega. mol(y!" zaklide starček v naslonjaču, prizadevajoč si vstati. ,,O6e, vi mora.te spati, tako se glasi za vas ukaz", odgovori polkovnik in skuša starčka potolažiti. ..Spite, danea sem jaz gospod." ,,Nc pripoveduj jim tega, ne", šepeta še stari glas, ali polkovnik liadaljuje: *