19-20 udk3l977 črne gradnje življenje v samskem domu podstrešja barakarstvo v ljubljani stanovanjski standard cS^opis za kritiko znanosti ČASOPIS ZA KRITIKO ZNANOSTI ŠTEVILKA 19-20 DOMIŠLJIJO 1977 IN NOVO ANTROPOLOGIJO V. LETNIK IZDAJA: Univerzitetna konferenca Zveze socialistične mladine Slovenije Ljubljana in Maribor, Revijo sofinancirata: Kulturna skupnost Slovenije in Razisko- valna skupnost Slovenije. IZDAJATELJSKI S\^: Franček Drenovec, Franc Keraperle, Davorin Kračun, Igor Pavlin, Franci Pivec (predsednik). Mik Eebernik, dr, Janko Rupnik, Marjan Vešnar, Pavle Zgaga. UREDNIŠTVO: Mladen Dolar, Pavel Gantar, Tomaž Mastnak, Bojan Pucelj, Rado Riba, Leo Šešerko (odgovorni in glavni urednik), Darko Strajn, Peter Wieser, Slavoj Žižek. UREDNIŠTVO: Trg osvoboditve l/II, 6I000 Ljubljana, tel. 21-28o. NAROČNINA: Cena enojne številke 2o din. cena dvojne številke 3o din. Celoletna naročnina 7o din (za šole, knjižnice in posameznike), 150 din (za institucije). Številka žiro računa: 5oloo-678-473o3, za ČASOPIS ZSMS, ÜK, predsedstvo, Ljubljana, Trg osvoboditve 1. Po mnenjy sekretariata za informacije v IS skupščine SR Slove- nije je ČASOPIS po sklepu št. ^21-1/72 oproščen temeljnega davka od prometa proizvodov. Nenaročenih rokopisov ne vračamo. TISK: Univerzitetna tiskarna. STANOVANJSKO VPRAŠANJE 5 SOS ŠTEFAN: SVOBODA OSEBNEGA ŽIVLJENJA V DELAVSKEM SAMSKEM DOMU 70 POŽENEL DASE: ČRNE GRADNJE 7^ GANTAR PAVEL: STANOVANJE KOT DEJAVITIK SOCL/LLl^ SELEK- CIJE ŠTUDENTOV IZ PODPRIVILEGIRANIH DRUŽBENIH SKUPIN V VISOKOŠOLSKEM IZOBRA- ŽEVALNEM SISTEMU ' 95 PAJK MILAN: LJUBLJANSKA PODSTREŠJA - IDEJA JU STVAR- NOST 150 RUS-BLEJEC MEHIKA j STANOVAITJSKI STANDARD V SLOVENIJI 157 JAKHEL RUDI: "SLÜMI" - URBANISTIČNI ALI DRUŽBENI PRO- BLEM 167 GOBEC LJUBO: STAITOVANJSKO BARAKARSTVO V LJUBLJANI 186 PAK MIRKO: SOCIALNOGEOGRAPSKI PROBLEMI DEFORMACIJ STANOVANJSKE STRUKTURE V MESTIH / 2oo KRIVIC BLAŽ: SOCIALNO DEFORMIRANI PREDELI I^UBLJANE NA OBMOČJU OBČIN LJUBLJANA BEZIGPJLD IN MOSTE V 237 BERVAR GOJMIR: F-ATEGORIJE MESTNIH ČETRTI S ŠIBKO SOCIAL- NO STRUKTURO V MESTIH SLOVENIJE 265 MASTNAK TOMAŽ; STAInOVANJSKO VPRAŠMJE PRI r-LAJilU IN ENGSLSU 287 ŠEŠERKO LEO: BEDA RAZČLENJEIVAI^IJA "KUIffURE BEDE" 521 POŽElNiEL DARE: STANOVANJSKI PROBLEM $29 ROGER MTLLER: RDEČA BOLOGNA 536 JÖRN JANSSEN: F0ŽIRAK5I STANOVANJ 3^7 SINOPSISI STANOVANJSKO VPRASAJIJE 5 UDK 555.525 (W.12) Štefan ŠOŠ SVOBODA OSEBNEGA ŽIVLJENJA V DELAVSKEM SAMSKEM DOMU "Od kod izvira torej stanovanji ska stiska? Kako je nastala? G, Sax kot dober bourgeois ne sme vedeti, da je ta stiska proiz- vod buržoazne družbene oblike; da ne more biti brez stanovanj- ske stiske družba, v kateri je velika množica delovnih l^udi navezana izključno na delovno mezdo, torej na tisto količino življenjskih sredstev, ki je potrebna za njihovo življenje in razmnoževanje, v kateri nove spolnitve strojev itd, nenehoma jemljejo delo neštetim delavcem; v kateri imajo ostra, redno ponavljajoča nihanja v indiistriji za posledico na eni strani obstoj zelo številne rezervne armade nezaposlenih delavcev, na drugi strani pa mečejo od časa do časa velik del delavcev brez dela na cesto; v kateri zganjajo delavce trumcma v velika mes- ta, in sicer hitreje kakor rastejo v teh razmerah nova stano- vanja zanje; v kateri mora torej biti vedno dosti najemnikov tudi za najbolj svinjske brloge; v kateri ima naposled vsak hi- šni posestnik kot kapitalist ne le pravico, temveč navsezadnje zaradi konkurence med najemniki tako rekoč dolžnost, da brez- obzirno izbija iz svoje hišne lastnine najvišjo najemnino. V takšni družbi stanovanjska^stiska ni naključje, temveč nujna institucija, ki jo je mogoče z njenimi posledicami vred odpra- viti le, če iz temelja preobrnemo ves družbeni red, iz katerega stiska izhaja. Tega pa meščanski socializem ne sme vedetij ne sme si razlagati stanovanjske stiske iz obstoječih razmer. Ne preostane mu torej nič drugega, kakor da jo z moralnimi fraza- mi izvaja iz hudobnosti ljudi, tako rekoč iz izvirnega greha." FRI£DRICH ENGELS ^ (O stanovanjskem vprašanju: Izbrana dela Marx-Engels V ' str, 587-588, Cankarjeva za-| ložba 1968) UVOD V zgodovinskem trenutku, ko se človek osvobaja od političnih, ekonomskih in duhovnih okov, prihaja do paradoksa - v procesu osvobajanja se človek "odpoveduje" svobodi "zasebnega" življe- nja v stanovanjskem prostoru; to je na tistem področju svobode, ki se najtesneje veže na intimno sfero njegovega življerja. 6 Je to mar davek nujnosti, povračilo za vedno večjo svobodo v javnem življenju ali pa velikodušen dar človeka, ki mu je "zft- sebnost" življenja postala breme? Mar ni spraševanje po svobo- di zasebnega življenja v zgodovinskih okoliščinah, ko javno ži- vljenje vdira tudi v najbolj zaprte pore "zasebnosti" netaktno? Svoboda osebnega življenja v stsjiovanjskem prostoru je tisto področje človekove svobode, ki je najtesneje povezano z najbolj intimno sfero njegovega življenja. Le-ta je v neposredni zvezi z nemotenostjo, nedotakljivostjo in varnostjo stanoveilca v sta- novanjskem prostoru kot sferi "zasebnosti",^ Predmet naše obravnave je omejen na raziskovanje determinirst- nosti svobode osebnega življenja znotraj sfere "zasebnosti" de- lavskega samskega doma« Svobodo osebnega življenja stanovalcev delavskega samskega doma bomo raziskali skozi dimenzije nemotenosti in nedotakljivosti vsakdanjega življenja v stanovanjskem prostoru kot sferi "zaseb- nosti" oziroma skozi dimenzije svobode izbire sostanovalcev, prijateljev, preurejanja najožjega stanovanjexega prostora, svo- bode vstopa, sprejemanja obiskov in spolnega življenja v sferi "zasebnosti". V pričujočem spisu se lotevamo raziskovanja dokaj neobičajnega problema - determiniranosti svobode osebnega življenja "gostu- jočih" oz. začasno zaposlenih delavcev, stanujočih v delavskih samskih domovih^ v Ljubljani, ^ Pod "zasebnostjo" pojmujemo sfero svobode osebnega življenja stanovalca znotraj stanovanjskega prostora in ne zasebnost v smislu sfere privatnega lastništva, uporabljeni termin je iz- posojen iz vsakdanjega žargona - zato ga bomo kljub gornji pojasnitvi pisali kot "zasebnost", torej v narekovajih. V raziskovanju se omejujemo samo na delavske samske domove 7 V običajnem vsakdanjem žargonu pravimo osebnemu živlden;)u tudi "zasebno" življenje ali neredko tudi "to je čisto moja osebna stvar". Za predmet raziskovanja si torej izbiramo "stvar", za katero nam čisto nič mar in edino 3 čimer si lastimo pravico do raz- iskovanja nje je, da nam ta "stvar" vseeno ni čisto tuja. Do- voljujemo si torej vdor na področje osebnega življenja stano- valcev posebne vrste kot lahko pravimo tistim, ki jim je laat-^ na samo pravica do ležišča oziroma ki jim ni lastna ne stano- vanjska ne sostanovanjska niti podstanovanjska pravica (hišni red samskih domov "T,Z.Litostroj 1. člen), stanujočih v poseb- ni funkcionalni (delavski, kolektivni, samski, začasni) in ne- popolni obliki stanovanja kot bomo odslej označevali delavski samski dom. Poskusili bomo raziskati problem, ki je v sociološkem razisko- vanju dokaj neobičajen, neprisoten. Dosedanje raziskave s pod- ročja problemov začasno zaposlene delovne sile v Sloveniji in njenem središču v Ljubljani so bile usmerjene v drugo smer - raziskovale so predvsem obče socialnoekonomske probleme "pri- seljencev" kot pravimo tudi začasno zaposleni delovni sili ali drugače rečeno raziskovale so probleme s področja zaposlovanja, delovnih in življenjskih razmer ter stanovanjske problematike. Sicer pa če smo prav informirani, razen nekaj parcialnih raz- iskav, ki sta jih izpeljala Raziskovalni center za samoupravlja- nje pri republiškem svetu Zveze sindikatov Slovenije (1968) in Mestni odbor sindikata gradbenih delavcev Ljubljana (1973) do- slej ni bilo izpeljanih nobenih drugih raziskav, ki bi se na- ' tančneje lotevale te problematike in jo v celoti tudi zajele. Pričujoči tekst bi naj bil samo skromen prispevek k raziskova- nju težav, ki tarejo ekonomske migrante, še posebej pa tiste, ki stanujejo v delavskih samskih domovih. gradbenih industrijskih delavcev, kajti smatramo, da v vrsti delavskih samskih domov, prav le-ti predstavljajo ekstremen pri- mer determiniranosti svobode osebnega življenja stanovalcev. 8 Problem, ki ga načenjamo, vse do pred nedavnim ni bil deležen niti najmanjše pozornosti ne "vsevedne" javnosti ne znanstvene radovednosti. Predmet našega raziskovanja je torej toliko bolj aktualen, sploh pa, ker je kljub pozornosti, ki jo je družba posvečala problemom "gostujočih" delavcev iz drugih republik Jugoslavije v Sloveniji, ostal periferen problem. Najverjetneje, da je k takšnemu tretiranju pripomoglo tudi dej- stvo, da gre za problem začasno zaposlenih delavcev oziroma, da gre za začasno prisoten problem, katerega razrešitev nastopi v trenutku vrnitve začasno zaposlenih delavcev v kraj stalnega bivališča. Pa vendar, čas bivanja začasno zaposlenih delavcev v Sloveniji ni tako kratkotrajen, da bi gornji problem lahko spregledali, saj rezultati doslej izpeljanih raziskav kažejo, da so povprečen čas bivanja začasno zaposlenega delavca v Lj\j- bljani giblje okrog štirih let,^ Dejstvo, da se lotevamo po eni strani raziskovanja determinira- nosti svobode osebnega življenja posebne kategorije stanovalcev - "gosttijočih" delavcev v nenormalnih stanovanjskih pogojih, po drugi strani pa raziskovanja determiniranosti svobode osebnega življenja stanovalcev delovnih ljudi, ki so na področju dela, torej kot delovni ljudje in občani v samoupravni socialistični skupnosti izenačeni s slehernim delovnim človekom, ki prav ta- ko kot vsi drugi v isti meri združujejo svoje delo v organiza- cijah združenega dela in iz svojega dohodka prispevajo enak de- lež v stanovanjske sklade, pa daje raziskavi še poseben pomen. Raziskovanje zastavljenega problema pa je zanimivo tudi z vidi- ka časovne perspektive delavskega samskega doma kot sfere "za- sebnosti" vsakdanjega življenja stanovalcev - "gostujočih" de- lavcev, ki se vsled vedno večjega povpraševanja po njihovi de- lovni sili že danes javlja kot problematična oblika stanovanja. ^ Raziskava Raziskovalnega centra za samoupravljanje pri Repub- liškem svetu zveze sindikatov Slovenije, Jure Pakin: "Delav- ci iz drugih republik v slovenskem gospodarstvu in Ljubljana • april 1976» 9 Poskusili se bomo torej "dotakniti nedotakljivega" iz vsakda- njega življenja stanovalcev posebne funkcionalne in nepopolne oblike stanovanja* Najverjetneje se do popolnih odgovorov ne bomo dokopali, kljub temu pa smatrajmo za zadosten uspeh že tu- di to, če ga bomo ustrezno postavili "pod vprašaj". Uvodoma si oglejmo še nekaj statističnih podatkov, ki bodo slu- žili lažjemu razumevanju zastavljenega problema. Na žalost pa bodo predstavljeni podatki samo posredno uporabljivi za preds- tavitev socioekonomskih značilnosti stanovalcev delavskih sams- kih domov, saj zajemajo celotno (loo^) populacijo "gostujočih" delavcev zaposlenih v Ljubljani, Izobrazbena struktura "gostujočih" delavcev v Ljubljani je bila leta 1968, naslednja: NKV - 59,751^, PKV - 12,6^, KV - 14,8$l$, VK7 - 0,8^, srednješolska izobrazba - 4,7^, višja in visoka šol- ska izobrazba - o,6$^, ostalo - 6,8^, Istega leta je bilo od zgornje celotne populacije zaposlenih v Ljubljani v gradbeništvu 44,5^ in v industriji 29,9^, Povprečni osebni dohodki začasno zaposlenih delavcev so bili istega leta najnižji v gradbeništvu, le nekoliko višji pa so bili v indust- riji. Procentualni seštevek zaposlenih v gradbeništvu (44,5/^) in v industriji (29,9^) znese 74,4$^, kar pomeni, da je velika večina začasno zaposlenih delavcev bila deležna najnižjih pov- prečnih osebnih dohodkov oz, da je bila kupna moč njihovega o- sebnega dohodka v povprečju najmanjša. Da bi pa kljub posredni uporabljivosti predstavljenih podatkov; dobili sliko vsaj približne procentualne udeležbe stanovalcev delavskih samskih domov v sklopu zgoraj predstavljenih podatkov, najyajamo, da 34$^ "gostujočih" delavcev (od loo^) v Ljubljani biva v delavskih samskih domovih, Le-teh je bilo leta 1976 na Vsi omenjeni podatki so izposojeni iz raziskave - Jure Fakin: Delavci iz drugih republik v slovenskem gospodarstvu in v Ljubljani, od str, 77-86, lo področju mesta Ljubljana 4o s približno 87oo ležišči.^ I. DELAVSKI SAMSKI DOM KOT FIZIČNI IN SOCIALNI PROSTOR OSEBNEGA ŽIVLJENJA STANOVALCEV 1, Delavski samski dom kot posebna funkcionalna in nepopolna oblika stanovanja Delavski samski dom sicer lahko opredelimo kot posebno kolektiv- no nepopolno in začasno obliko stanovanja, vendar pa nam takšna opredelitev s svojo občostjo bore malo pove, saj zajema vse mo- goče kolektivne oblike stanovanja, ki jim niso lastne značilno- sti "normalnega" oz. popolnega stanovanja. Med te štejemo celo vrsto delavskemu samskemu domu podobnih sta- novanjskih objektov od študentskih domov pa tja do domov za os- tarele, V primerjavi z njimi se njegove posebnosti kažejo v? 1, stanujoči popiilaciji in značaju njenega dela 2. njegovi posebni funkcionalni orientiranosti 3. prostorski stanovanjski strukturi in 4, posebnemu režimu bivanja V primerjavi z njemu podobnimi oblikami stanovanj (posebne ko- lektivne, nepopolne in začasne) ga bomo opredelili kot posebno funkcionalno orientirano in nepopolno obliko stanovanja, katere temeljna funkcija je, da omogoča obnovo reproduktivne sposobno- sti delovne sile. Nadaljnja natančnejša opredelitev delavskega samskega doma kot prostorskega okvira osebnega življenja stano- valcev zahteva predstavitev pojma "normalno" oz, popolno stano- vanje, saj bodo šele preko primerjave "normalnega" stanovanja in delavskega samskega doma prišle do izraza tiste njegove po- sebnosti, ki postavljajo Svobodo osebnega življenja stanoval- studentski dom, dijaški dom, dom za ostarele itd. ^ glej diplomsko delo - Franc Debevc: Samski dom - posebna ob- lika bivalnega okolja. 11 cev v poseben kontekst. Pri tem si bomo pomagali s Baiirdtovo de- finicijo "normalnega" stanovanja in z opredelitvijo stanovanja kot ga opredeljuje zakon o stanoTanjskib razmerjih (1974), H,P, Bahrdt definira "normalno"^ stanovanje kot "kombinacijo medsebojno povezanih prostorov, ki omogoča, glede na v družbi splošno priznane predstave, nemoteno in urejeno vodenje gospo- dinjstva neke grupe, družine ali posameznika, T^šna v sebi za^ kijučena stanovanjska enota vsebuje prostore za kuhanje, spanje, dnevni prostor in sanitarne naprave. Prav tako pa mora biti sta- novanjska enota ločena od tujih stanovanjskih prostorov tako, da lahko stanovalec prihaja vanj in odhaja is nje, ne da bi vstopil skozi tuje stanovanje. Popolno stanovanje mora zadovo- ljevati tiste pogoje, ki omogočajo skupini (družini) ali posa- mezniku, ki živi v njem, da se zapre navznoter"."^ Če povzamemo iz gornje definicije osnovne strukturalne in funk- cionalne značilnosti normalnega stanovanja so te, torej nasled- nje: striakturalne a) kombinacija medsebojno povezanih prostorov, ki tvori v sebi zaključeno stanovanjsko enoto b) takšna stanovanjska enota je ločena od drugih tujih stano- vanjskih enot, funkcionalne a) da omogoča nemoteno in urejeno vodenje gospodinjstva b) da omogoča stanovalcem zasebno oz. intimno sfero, ki je od zunaj ni mogoče motiti, kadar stanovalec tega ne želi c) da omogoča varnost pred zunanjim svetom. ^ Pod "normalnim" stanovanjem bomo torej odslej razumeli popolno stanovanje v smislu Bahrdtove definicije "normalnega" stanova- nja - zato bomo odslej naprej normalno (stanovanje) pisali brez narekovajev. Isto velja za nenormalno stanovanje. H,P,Bahrdt: "Humaner Städtebau, Sammlung dialog", Nymphenbur- ger Verlagshandlung, München 1974, str. 3, 12 Omenjene značilnosti normalnega o«, popolnega stanovanja bi naj veljale tako za individualne stanovanjske hiše kot tudi za kolektivne oblike stanovanj, ki v svoji celoti vključujejo v sebi zaključene stanovanjske enote, katerim so lastne prej predstavljene značilnosti. Zakon o stanovanjskih razmerjih iz leta 1974 opredeljuje pojem stanovanje v svojem 4. členu: 1, "za stanovanje po tem zakonu se šteje skupina prostorov, na- menjenih za stanovanje, ki so praviloma gradbena celota in imajo poseben vhod, 2, Za stanovanje po tem zakonu se ne štejejo: - prostori, ki se v sezoni ali od časa do časa uporabljajo za počitek in oddih - prostori za začasno prebivanje (začasna delavska stanova- nja na stavbiščih in podobno) - prostori v stavbi, zgrajeni za nastanitev posameznikov (samski domovi, domovi upokojencev in podobno)," Omenjeni zakon podaja pozitivno in negativno definicijo stano- vanja, kar nam omogoča storiti korak bliže k opredelitvi delav- skega samskega doma kot posebne oblike stanovanja. Kaj je torej delavski samski dom? Sporazum o minimalnih standardih pri urejanju stanovanjskih do- mov, provizorijev in delavskih naselij za gradbene delavce opre- deljuje delavski samski dom kot: ".,, to so trajne stanovanjske zgradbe z vsemi pritiklinami, ki so potrebne za kulturno stano- vanje samskih ali poročenih delavcev, ki živijo in delajo loče- no od svojih družin. To so domovi z višjo stopnjo stanovanjske kulture^, grajeni v kulturnih središčih," (str, 33), Na 35» strani istega sporazuma so predstavljena osnovna načela in zahteve za gradnjo tako opredeljenega stanovanjskega objek- ^ oboje podčrtal Š»Š, 15 ta: "vsak stanovanj ski dom naj ima: - čistilno garderobo, kjer se stanovalci lahko očistijo in preobujejo, preden stopijo v bivalne prostore. Vsak stanova?- lec mora imeti svojo garderobno omarico s ključavnico - sušilnice za obleko, ki so lahko grajene posebej, ali pa so garderobne omarice prirejene tako, da se obleka in obutev lahko suši - spalne prostore, kjer so lahko največ štiri ležišča s pripa^ dajočo opremo. Grajene morajo biti tako, da pride na vsakega stanovalca najmanj lo rs? zraka in da dosega moČ dnevne svet- lobe v vseh prostorih vsaj 5o luksov. Stene in strop v vseh prostorih naj bodo obarvani s svetlimi obstojnimi barvami, tudi tam, kjer so ti domovi grajeni iz lesa ali podobnega ma- teriala - družabne prostore, kamor spadajo predvsem klubjski prostori, čitalnice in športna igrišča v bližini stanovanjskega doma - sanitarije, to je stranišča na izpiranje, umivalnice in ko- palnice s toplo in mrzlo vodo, vse ločeno za moške in ženske - Čajne kuhinje, če v domu ali bližini ni restavracije ali bi- feja, kjer si stanovalci lahko pripravijo manjše količine tople jedi in pogrejejo pijače - shrambo koles in mopedov, ki je navadno locirana v kletnih prostorih - pomožne prostore, kamor spadajo bolniške sobe, ambulante, stan novanje in pisarna upravnika oz. hišnika, čistilni balkoni, pralnica in likalnica (če za pranje perila ni drugače preskr- bljeno) , kotlovnica za centralno k\irjavo, drvarnica in drugI prostori, ki so potrebni za normalno življenje stanovalcev."^ Na osnovi doslej storjenega - 1. specifika diferentia med delavskim samskim domom in vrsto njemu podobnih posebnih kolektivnih, nepopolnih in začasnih oblik stanovanj 2. opredelitev pojma "normalno" oz. popolno stanovanje po Bahrdtu ^ gled prejšnjo strani 14 ter pravno zakonsko pojmovanje stanovanja (zakon o stanovanj- skih razmerjih 1974) 5. predstavitev definicije delavskega samskega doma na osnovi Sporazuma o minimalnih standardih pri urejanju stanovanjskih domov, provizorijev in delavskih naselij za gradbene delavce - bomo opredelili delavski samski dom kot posebno funkcionalno in nepopolno obliko stanovanja, namenjeno bivanju začasno zapo- slenim, poročenim in samskim delavcem, ki živijo ločeno od svo- jih družin. Njegova osnovna namenskost je, da omogoča obnovo re- prodiiktivnih sposobnosti in zadovoljitev osnovnih stanovanjskih potreb. Takšna oblika stanovanja nastopa kot stanovanjska celo- ta posebne vrste, za katero je značilno: 1. da osnovno stanovanjsko enoto tvori soba - spalnica 2. da v njej vlada razporeditev uporabnih stanovanjskih površin v korist tistih prostorov, ki omogočajo njegovo osnovno na- menskost oz. da obstaja kvantitativno nesorazmerje med pros- tori, ki v "normalnem" stanovanju veljajo za fiinkcionalno enakovredne 5. da predstavlja posebno kombinacijo primarnih in sekundarnih prostorov (ki jih tako označujemo glede na osnovno funkcio- nalno orientiranost celotnega stanovanjskega objekta), ki sledi iz njihovega kvantitativnega nesorazmerja in s tem tvo- ri zaključeno stanovanjsko celoto posebne vrste 4. da je to stanovanjska zgradba trajnejše narave. Zaradi lažjega nadaljnega razumevanja bomo iz gornje definicije izluščili osnovne prostorsko strukturalne in stanovanjsko funk- cionalne značilnosti delavskega samskega doma. Te so: a) prostorsko strukt;iralne: 1. osnovna enota celotnega stanovanjskega objekta je namenjena spanju 2. kvantitativno nesorazmerje med prostori, ki v "normalnem" stanovanju nastopajo kot funkcionalno enakovredni 3. posebna kombinacija prostorov, ki šele v okviru celote tvo- i rijo zaključeno enovitost 15 b) stano7aLn.isko fimkcionalne: le omogoča obnovo reproduktivnih sposobnosti delovne sile oz« zadovoljitev tistih stanovanjskih potreb, ki jih narekuje delovno mesto 2. namenjen je bivanju posebne vrste: a) začasnemu b) samskemu c) kolektivnemu 2« Delavski samski dom kot sfera "zasebnosti"^ Delavski samski dom predstavlja z omenjenimi posebnimi prostor^ sko strukturalnimi in stanovanjsko funkcionalnimi značilnostmi bivalno prostorski okvir, tako sferi "zasebnosti" vsakdanjega življenja stanovalcev kot tudi medsebojnim socialnim stikom, ki tvorijo socialni okvir njihovega osebnega življenja.V primerja- vi z normalnim oz. popolnim stanovanjem kot ga opredeljuje Bshrdt lahko opazimo posebnosti tako v vrsti prostorsko struk- turalnih in stanovanjsko funkcionalnih značilnosti. Medtem ko popolno stanovanje nastopa kot "v sebi zaključena sta- novanjska enota"^, ki je ločena od tujih stanovanjskih prosto- rov, kar omogoča zaprtost navznoter in s tem nemotenost,"zaseb- nost" ter varnost, pa delavski samski dom kot stanovanjska ce- lota posebne vrste, katere osnovne enote ne nastopajo kot v se- bi zaključena stanovanja, kar je značilno za normalna stanovanja znotraj običajne kolektivne oblike stanovanj, ampak kot nepopol- ni prostori v posebni kombinaciji s sekundarnimi funkcionalnimi prostori. Le-to pa povzroča razklanost zaključenosti prostorov (ki je običajna za popolna stanovanja), ki nastopa kot okvir "zasebnosti" in nemotenosti. Delavski samski dom se šele kot celota javlja kot zaključeno stanovanje posebne vrste in šele kot tak nastopa kot poseben prostorski okvir posebni notranji ^ Glej stran 6 I H.P.Bahrdt: "Hximaner Städtebau, Sammlung dialog". Nymphen- burger Veraigshandliing, München 1974» str. 3, 16 "zeisebnosti". Sfero "zasebnosti" oz, nedotakljivosti osebnega življenja, ki ga nudi normalno stanovanje z zaključenostjo, lo- čenostjo in zaprtostjo navznoter, iluzorno prevzame v delavskem samskem domu soba - spalnica, ki je sicer ločeno od drugih ta- istih prostorov, ne omogoča pa dejanske zaprtosti navznoter, ker: a) je funkcionalno nepopolna v smislu zadovoljitve osnovnih stanovanjskih potreb stanovalcev ali drugače rečeno, stano- valci so ob zadovoljitvi vsake druge potrebe, razen zadovo- ljitvi potrebe po spanju in počitku, prisiljeni izstopiti iz sfere "zasebnosti" sobe v sfero domske javnosti (hodnik in pritikline), kar pomeni bodisi biti deležen socialne kontro- le, bodisi (slučajno) "stopiti" tudi v nezaželene stike s stanovalci. b) Kot prostor, ki bi naj predstavljal fizični okvir nedotak- ljivosti osebnega življenja stanovalcev, je pravno zakonsko dotaklji)^ kar jasno določa tudi hišni red delavskega sam- skega doma. Hišni red Delavskih samskih domov "Gradiš" pravi v svojem 14, členu: "vodja uprave domov in upravnik doma ali naselja imata pravico vstopa v vse (podčrtal Š,Š,) prostore doma ali naselja ob vsaki uri,* Nedotakljivost postane dota- kljivost v vsakem trenutku in v vsakem prostoru takšne ob- like stanovanja. Ustava SFRJ v svoje 5. poglavju svoboščine, pravice in dolžnosti človeka in državljana pravi v 176, čle- nu: "zajamčena je nedotakljivost integritete človekove oseb- nosti, osebnega (podčrtal Š,Š,) in družinskega življenja in drugih pravic osebnosti," V istem poglavju taista ustava še pravi - 184, člen (1, odstavek): "stanovanje je nedotakljivo" (2, odstavek nadaljuje) "Nihče ne sme brez odločbe, izdane na podlagi zakona, proti stanovalčevi volji vstopiti v tuje stanovanje ali druge prostore, niti jih preiskovati." Na žalost oba omenjena člena izgubita svoj vsakršen pomen v de- lavskem samskem domu kot posebni funkcionalni in nepopolni obliki stanovanja, saj zakon o stanovanjskih razmerjih (iz leta 1974) v svojem 4, členu (1, odstavek) le-tega ne šteje 17 za stanovanje. Normalno stanovanje nastopa torej kot privi- legirana oblika stanovanja, njegovi stanovalci pa uživajo vse prednosti tega privilegija. c) V njej stanuje skupina stanovalcev (običajno je to skupina štirih), ki jih ne vežejo niti sorodstvene, niti intimne pri- jateljske vezi. Bivanje takšne skupine v sobi postavlja čis- to drugačen socialni okvir osebnemu življenju stanovalca kot ga nudi intimna skupina družine, bivajoče v pogojih normal- nega stanovanja. Na osnovi številnih razgovorov s stanovalci delavskih samskih domov smo prišli do spoznanja, da so odno- si med sostanovalci običajno praktične narave, ujeti v okvir zadovoljitve stanovanjskih potreb, da je različnost intere- sov, želja (v smislu zadovoljitve osebnih potreb znotraj so- be) eden najpogostejših vzrokov, da ne pride do intimnejših prijateljskih odnosov. Druga dva momenta, na katera so opo- zoxili stanovalci, ki sta vzrok, da odnosi med stanovalci "lebdijo" na meji znanstev in prijateljskih odnosov, sta ko- lektivno bivanje in začasnost bivanja. Medtem ko prvi moment nudi možnost izbire intimnega prijatelja med ostalimi stano- valci doma, torej izven kroga sobe, pa drugi s svojo časovno dimenzijo deluje zaviralno na oblikovanje intimnejših odnosov in izbor intimnega prijatelja. V takšnem socialnem okviru osebno življenje izgubi svojo os- novno značilnost, spontanost, ki je temeljni pogoj za sproš- čeno izražanje osebnih problemov, zadovoljstva in nezadovolj- stva brez kakršnihkoli pogojev in omejitev. Skupina sosta- novalcev je torej grobo rečeno samo enofunkcionalna skupina, ' ki postavlja pred človeka samo pričakovanje, da nastopa kot sostanovalcem enak sostanovalec, medtem ko pa intimna skupi- na skuša preseči funkcionalno diferenciacijo celovite oseb- nosti in ga jemlje kot celovitega človeka. d) Takšna oblika stanovanja ne nvidi bivalnih pogojev, ki bi jih lahko smatrali za ustrezno nadomestilo pogojev normalnega 18 stanovanja kot sfere "zasebnosti", ampak nastopa predvsem kot delovnim pogojem prirejeno bivališče^ ki s svojo osnovno funkcionalno orientiranostjo omogoča obnovo reproduktivnih sposobnosti delovne sile oz. zadovoljitev tistih stanovanj- skih potTeb, ki jih neirekuje delovno mesto« Nemotenost in varnost stanovalca se tukaj torej prelevi v nemotenost in varnost delavca. Stanovalec delavskega samskega doma je to* rej ves čas svojega bivanja predvsem delavec in šele potem stanovalec, postavljen v nenormalne stanovanjske pogoje. Delavski samski d.om je toüej prostorsko stanovanjski in so- cialni fenomen posebne vrste. Razporejenost prostorov v njem je takšna, da daje celotni notranjosti zgradbe vse značil- nosti odprte etriolrture, ki omogoča mnogo socialnih stikov med stanovalci, njihovo celokupno življenje pa zaradi tega izkazuje tendenco oblikovanja v posebno obliko interne dom- ske "javnosti", kjer je iluzorna intimna, "privatna" sfera v tesni zvezi s sfero javnosti, ki prvo obvladuje« II. SOCIALNA KONTROLA KOT DETiSmiNANTA SVOBODE OSEBNEGA ŽIVLJENJA V DELAVSKEM SAMSKEM DOMU V pričujočem poglavju bomo postavili svobodo osebnega življenja stanovalcev delavskega samskega doma v odvisnost s socialno kontrolo oziroma sredstvi formalne in neformalne socialne kon- trole, ki se javljajo znotraj posebne funkcionalne in nepopol- ne oblike stanovanja. S tecs, bomo poskusili doseči predvsem tro- jei a) dokazati, da hišni red kot sredstvo formalnega socialnega nadzora s svojimi določilij s katerimi skuša zagotoviti nor- malne pogoje bivanja v delavskem samskem domu, posredno vpli- va tudi na oblikovanje sfere "zasebnosti" oziroma svobode o- sebnega življenja stanovalcev znotraj stainovanjskega prosto- ra. B) ugotoviti ali in kako vplivajo sredstva neformalne socialne 19 kontrole (opravljanje, zasmehovanje, grajanje, laskanje, hvaljenje itd.) na sfero zasebnosti", ki vlada znotraj de- lavskega samskega doma c) z obravnavanjem omenjenih sredstev formalne in neformalne socialne kontrole hkrati tudi predstaviti nekatere proble- . me, ki se pojavljajo v takšni obliki stanovanja ob zagotav- ljanju normalnih pogojev bivanja, 1. Socialna kontrola in sredstva javne kontrole Znotraj delavskega samskega doma se javljata formalna in nefoiv malna socialna kontrola, z njima lastnimi specifičnimi sredstvi socialne kontrole. Med sredstva formalne socialne kontrole so- dijo v delavskem samskem domu hišni red in uprava, v vrstc^sred- stev neformalne socialne kontrole pa predvsem opravljanje, za- smehovanje, graja, hvaljenje, laskanje itd. 2, Hišni red H^šni red delavskega samskega doma s svojimi določili predpi- suje svoboščine, pravice in dolžnosti uporabnikov in uprave de- lavskega samskega doma. V primerjavi z običajnimi hišnimi redi normalnih kolektivnih oblik stanovanj, so mu lastne nekatere posebnosti: a) pojavlja se v posebnih stanovanjskih pogojih, ki bi jih v • primerjavi s stanovanjskimi pogoji, ki jih nudi normalna ko- lektivna oblika, stanovanja označili kot nenormalni stanova- njski pogoji. b) zaradi posebnih stanovanjskih pogojev (glej prejšnje poglav- je) delavskega samskega doma, so mu lastna nekatera določila, s katerimi neposredno zadeva osebno življenje stanovalcev v najožjem stanovanjskem prostoru - kot tak torej nastopa kot determinanta svobode osebnega življenja stanovalcev. 2o c) negativno sankcionira tudi tista vedenja in zadovoljitev potreb stanovalcev, ki se v normalnih oblikah stanovanj sma?- . trajo za normalna vedenja in potrebe (sprejemanje obiskov, spolno življenje), d) kršitve določil hišnega reda se hkrati smatrajo za kršitve delovnih dolžnosti - torej gre za specifično funkcionalno o- rientiran normativen akt. Hišni red je tisti nujno prisotni dejavnik v delavskem samskem domu, ki s formalno predpisanimi obrazci vedenja zagotavlja - a) trajno uporabo takšne oblike stanovanja v smislu njegove na- menskosti b) omogoča stanovalcem normalne pogoje bivanja - hkrati s tem pa le-ta posredno vdira tudi v osebno življenje vsakega posameznega stanovalca. Hišni red bomo torej predstavili a) kot sredstvo zagotavljanja "normalnih" pogojev bivanja v de- lavskem samskem domu kot - posebni kolektivni, samski in začasni ter tiepopolni obliki stanovanja - posebni fxinkcionalni obliki stanovanja (delavski) b) kot sredstvo formalnega socialnega nadzora nad svobodo oseb- nega življenja v posebni funkcionalni obliki stanovanja, 2,1, Hišni red kot sredstvo zagotavljanja "normalnih" pogojev bivanja; Eden izmed mnogih problemov, ki se pojavljajo v delavskem sam- skem domu, je gotovo zagotovitev normalnih pogojev bivanja. Kaj pravzaprav raziuneti pod zagotovitvijo normalnih pogojev bi- vanja? 21 Ali zagotovitev takšnih pogojev bivanja, ki so značilni za noiv malno stanovanje, ali pa delavskemu samskemu domu "primernih"? Delavski samski dom kot posebna funkcionalna (delavska, kolek- tivna samska ter začasna) in nepopolna oblika stanovanja kot smo ga opredelili v primerjavi z normalnim stanovanjem in kolek- tivnimi oblikami stanovanj, ki v sebi vključujejo normalna sta- novanja oziroma v sebi zaključene stanovanjske celote, že za- radi svojih specifičnosti (o katerih je bilo govora v prejšnjem poglavju) ne more nuditi takšnih stanovanjskih pogojev, kot jih nxidi normalno stanovanje - pa vendar govorimo v obeh slučajih o zagotovitvi normalnih pogojev bivanja. Gre torej za relativ- no uporabo pojma normalen ( seveda v omenjeni stavčni zvezi), pod njim pa v obeh slučajih razumemo obče veljavne predstave določene družbe o ustreznih pogojih stanovanja in o optimalni oz, najustreznejši možni zadovoljitvi potreb stanovalcev v do- ločeni obliki stanovanja, kar velja tako za delavski samski dom kot tudi normalno stanovanje (pri čemer gre upoštevati tudi dejstvo, ali gre za enodružinsko stanovanjsko hišo ali pa za blok oz« stolpnico)« 2«1,1, Normalni pogoji bivanja v delavskem samskem domu kot po- sebni kolelctivni samski, začasni in nepopolni obliki sta- novanja Osnovno vprašanje, ki se pojavlja v posebni nepopolni obliki stanovanja, kjer prebiva mnogo stanovalcev z raz- ličnimi in nasprotujočimi si potrebami, ter različnimi stanovanjskimi navadami je, kako nuditi minimalno zadost- ne stanovanjske pogoje, ki bodo \istrezali tako posamez- nemu stanovalcu, kot tudi celotnemu "kolektivu" stanoual- cev« Bistvo problema, ki ga načenjamo, je gotovo v konfronta- ciji različnih interesov, Le-ta je dvojna: a) med posebnimi interesi posameznikov in 22 b) med posebnim interesom possmessnika lili skupine in interni vseh stanovalcev kot občim interesom. Omenjeni problem se sicer javlja tudi v običajnih - nor- malnih kolektivnih oblikah stanovanj, vendar pa z bist- veno razliko v primerjavi z delavskim samskih domom,kaj- ti v takšni obliki stanovanj, ki so tvorjene iz normal- nih stanovanj oziroma zaključenih stanovanjskih celot, le-te nastopajo kot prostor realizacije posebnih intere- sov stanovalcev, kar je možno zaradi tega, ker: a) v njih prebivajo intimne skupine (družine), ki kažejo dokaj veliko toleranco do posebnih interesov svojih članov b) ker so posebni intei^i posameznih članov takšnih sku^ pin oziroma celotne skupine zaradi zaključenosti nor- malnega stanovanja lahko izolirano realizirajo, ne da bi povzročali motenost, ki bi bila eksistenčnega značaja za realizacijo posebnih in občih interesov ostedih stanovalcev. Do konfrontacije med interesi stanovalcev pa običajno pride takrat|ko posebni interes stanovalca oz, skupine stanovalcev prestopi meje normalnega stanovanja kot pros- tora posebnih interesov in začne povzročati motnje tako v uresničevanju posebnih interesov drugih stanovalcev kot tudi občih interesov vseh stanovalcev. Omenjeni problem je v delavskem samskem domu še izrazi- tejši: a) v osnovni stanovanjski enoti (sobi), ki ne tvori za- ključene stanovanjske celote, stanuje skupina stano- valcev, ki ne predstavlja intimne skupine, kar ima za posledico heterogenost interesov in nenehno konfron- tacijo med le-temi ob dokaj mali toleranci do poseb- nih interesov posameznika, 25 b) delavski samski dom kot celota, s svojo razporedit- vijo prostorov omogoča mnogo socialnih stikov, hkrati s tem pa tiadi neposredno konfrontacijo različnih po- sebnih interesov In različnih posebnih ter občih inte- resov stanovalcev« Za primer bomo vzeli družbeni prostor delavskega samske-^ ga doma, kjer so socialni stiki stanovalcev z različnimi interesi zalo pogosti* Primer It Spremljanje televizijskega programa je stanovalcem omogo- čeno v družabnem prostoru. Ker pa je običajno v celem delavskem samskem domu en tak prostor in samo eden tele- vizor, zelje stanovalcev glede spremljanja določenega a?V sporeda pa zelo različne, je možnost spora zelo veli- ka. Običajno se možnost takšnega spora preprečuje tako, da di uprava delavskega samskega doma preurediti TV spre- jemnik samo za spremljanje enega samega programa. Primer 2: Družabni prostor je poleg spremljanja TV sporeda namenjen še sprejemanju obiskov, medsebojnim shajanjem in različ- nim družb|.nim igramo Gre torej za večfunkcionalni prostor, ki pa ob istočasni prisotnosti stanovalcev z različnimi in nasprotujočimi si interesi ne more izpolniti svoje nor- malne vloge oziroma jo lahko samo ob konfrontaciji razli- čnih in nasprotujočih si interesov, V obeh primerih gre torej za konfrontacijo različnih in nasprotnih si interesov stanovalcev« V prvem primeru pa ša dodatno za primer "zunanje" razrešitve spora z enostav- no določitvijo občega interesa« 24 Primer 3' Nekdo izmed stanovalcev neke sobe se odloči, da čez noč prespi pri njemu njegova žena, ki je bila na obisku, Delavski samski dom ne nudi možnosti izolirane zadovo- ljitve posebnega interesa. Ta je uresničljiv edinole s kalitvijo (motiti) občega. Konfrontacija med različnimi in nasprotujočimi si inte- resi se v delavskem samskem domu torej javlja na dveh prostorskih nivojih: a) znotraj osnovne stanovanjske enote (sobe) in b) znotraj celotnega delavskega samskega doma, ml V primerjavi s kolektivnimi oblika^normalnih stanovanj (bloki, stolpnice) je torej za delavski dom značilno: a) da je pogostost konfrontacije različnih in nasprotuj jočih si interesov veliko večja b) da je konfi?ontacija zaradi posebnih pogojev bivanja neposrednejša c) da je možnost zadovoljitve različnih in nasprotujočih si potreb omejena. Pa vendar organiziranje normalnih pogojev bivanja ne po- meni večjega problema, če se pod normalnimi pogoji pojmu- jejo vsaj minimalno ustrezni pogoji bivanja, Le-ti pa so toliko "optimalnejši in normalnejši", čimbolj ekonomični so. Ker so pa pogoji bivanja v delavskem samskem domu e- konomični, so potemtakem osnovne prostorsko - struktural- ne in stanovanjsko funkcionalne značilnosti delavskega samskega doma nespremenljive, stanovalcem pa se skušajo zagotoviti vsaj minimalno ustrezni pogoji bivanja tako, da se nepopolnosti stanovanjskih pogojev presegajo s po- polnimi normativnimi "popravki" potreb stanovalcev, ki na tak način nepopolnosti pogojev bivanja spreminjajo v 25 "popolnosti", neiisklajenosti potreb stanovalcev v uskla- jene potrebe, nezadovoljive pa v zadovoljive, 2,1,2, Normalni pogoji bivanja v delavskem samskem domu kot po- sebni funkcionalni obliki stanovanja Z naslednjim oddelkom dejansko ne bomo načeli novega ' problema, pač pa bomo prej načeti problem v oddelku 2,1,1, poskusili osvetliti z vidika tiste dimenzije delavskega samskega doma, na osnovi katere smo ga opredelili kot posebno funkcionalno obliko stanovanja. Kot takšnega smo ga definirali na temelju njegove osnovne funkcionalne o- rientiranosti, oz, namenskosti, ki omogoča bivanje samo specifični kategoriji prebivalcev - delavcem, ki so za^ časno zaposleni in živijo ter delajo ločeno od svojih družin. Ta njegova specifična značilnost ga postavlja iz vrste njemu podobnih oblik stanovanj (študentski domovi, domovi za ostarele), V oddelku 2,1,1. smo omenjeno specifično funkcionalno značilnost delavskega samskega doma abstrahirali zaradi boljše preglednosti, s čimer pa smo naše raziskovanje ne- hote razširili t\idi na delavskem samskem domu podobne o- blike stanovanj. Kot posebna funkcionalna oblika stanovanja nudi stanoval- cem samo takšne pogoje bivanja, ki omogočajo zadovoljitev tistih njihovih potreb, od zadovoljitve katerih je od- visno normalno opravljanje njihove "primarne" vloge ali drugače reSeno, pogoji bivanja so prilagojeni zadovoljit- vi tistih potreb, ki omogočajo obnovo reproduktivnih sposobnosti delavca. Kakršnekoli druge potrebe se v de* lavskem samskem domu javljajo kot posebne potrebe sekun- darnega značaja, katerih normalna zadovoljitev je možna samo v mejah, ki ne ogrožajo obnovo reproduktivnih spo- sobnosti. 26 Npr. Da bi se zagotovila spočitost delavcev - stanovalcev so obiski časovno določeni, čas obiskov je posebej dolo- čen za delavnike in dela proste dneve, kar torej zelo na- zorno kaže, da je čas določen za sprejemanje obiskov od- merjen ne zaradi tega, ker bi le-ti motili sostanovalce, ampak stanovalce - delavee, tako tiste, ki sprejemajo o- biske, kot tudi tiste, ki jih ne. Vsakršno sadovoljemnjeposebnih potreb, ki presega zanje določene meje, se«matra za deviantno vedenje, ki ogroža osnovno namenskost delavskega samskega doma in je zato možno samo kot dejanje, ki je kaznivo. Npr,: Sprejemanje obiskov preko zanje določenega časa po- meni kršitev določil hišnega reda, ki je kaznivo, Zagotavljanje normalnih pogojev bivanja potemtakem pomeni predvsem zagotavljanje pogojev, ki omogočajo spočitost delovne sile. Da bi se le-tem omogočila privilegiranost, ki bi jo bilo mogoče zagotoviti ne samo na osnovi sreds- tev neformalne prisile, asopak tudi s sredstvi formalne prisile, so institucionalizirane na nivoju občih potreb. Na osnovi doslej ugotovljenega trdimo: a) da so posebne potrebe stanovalcev determinirane - z zadovoljitvijo potreb, ki jih narekuje njihovB^de- lovno mesto - z zadovoljitvijo občih potreb stanovalcev, ki jih izsiljujejo pogoji kolektivnega bivanja in nepopol- nega stanovanja, oz. če determinirajoče faktorje opredelimo na osnovi nji- hove prostorske lokacije, so le-ti eksterni (nahajajo se izven delavskega samskega doma) in interni (izvirajo iz notranjosti delavskega samskega doma), b) Delavski samski dom je funkcionalni podaljšek delovne- 27 ga mesta, v katerem so normalni pogoji bivanja postav- ljeni v okvir njegove namenskosti, kar potrjuje tudi 9. člen hišnega reda delavskih samskih domov SGP Slovenija ceste, ki pravi: "Izpolnjevanje tega hišnega reda je ob- vezno. Vse kršitve se obravnavajo kot kršitve delovnih ' dolžnosti po določilih samoupravnega sporazuma o medseboj- nih razmerjih delavcev v združenem delu". Predstavljeno ' določilo postavlja spoštovanje določil hišnega reda v okvire oblasti,namreč avtoritete delovnega mesta. Od tod sklepamo, da hišni red potemtakem ob svoji funkciji za- gotavljanja normalnih stanovanjskih pogojev bivanja pre- vzema tudi vlogo idealnega sredstva za disciplinir.anje ' "surove" delovne sile, to je tiste, ki si bodisi iz raz- ličnih vzrokov ni mogla vse do prvega stika z "mašineri- jo industrije" pridobiti vseh vrlin "kultiviranega" delav- ca, katerega delovna opravila so vezana na čas "umetne ure", ki je v nasprotju s spontanim opravilom dela v last-' ni režiji v naravi. Za takšna opravila je nekvalificira- ' ni delovni sili potrebno določiti urnik, "civiliziranih" delovnih navad. Dojemljivost za določeno zaželeno vedenje ' je seveda veliko večja, če je uk postavljen na področje iluzorne domačnosti delavskega samskega doma. Preko spre- jemanja določenih novih stanovanjskih navad se potemta- kem posredno vrši tudi sprejemanje določenih novih delov- nih navad (pravzaprav navad, ki so neposredno vezane na normalno opravljanje dela na delovnem mestu), kajti spre- jemanje določil hišnega reda pomeni pristajanje na stano- vanjske pogoje, le-ti pa so v službi potreb pogojev dela oziroma delovnega mesta. - Resda določil hišnega reda ne smemo jemati enostransko, kajti zadevajo tudi zagotavljanje normalnih pogojev bi- vanja ob posebnih stanovanjskih pogojih (številčnost, I "različnost*stanovalcev), vendar pa tudi ne smemo prez- reti predvsem enofunkcionalne orientiranosti delavskega samskega doma, tj. da mora primarno zagotavljati reproduk- 28 tivno sposobnost v njem stanujočih delavcev. 2.2, Hišni red kot sredstvo formalnega socialnega nadzora svobode osebnej^a življenja stanovalcev delavskega sams- kega doma Hišni red, hkrati z zagotavljanjem normalnih pogojev biva- nja, ki jih skuša oblikovati s formeuLno predpisanimi obraz- ci vedenja, (ne)posredno vdira tudi v svobodo osebnega živ- ljenja v stanovanjskem prostoru. Da bi ugotovili stopnjo determiniranosti svobode osebnega življenja stanovalcev, bomo izvršili kvalitativno analizo nekaterih določil hišne- ga reda, ki imajo značaj formalno predpisanih obrazcev ve- denja. Pod zgornjim naslovom bomo torej predstavili: a) nekatera določila iz hišnih redov b) nekatere iz teh določil posredno izhajajoče prepovedi ter omejitve, ki neposredno ali posredno zadevajo svobo- do osebnega življenja stanovalcev delavskih samskih do- mov oz, nastopajo kot determinante predmeta našega raz- iskovanja. Zaradi "nepopolnosti" posameznih hišnih redov se bomo nas- lonili na določila iz različnih hišnih redov, kar bo sicer povsroČilo težje preverjanje predstavljenih določil (seve- da samo tistim, ki se jim bo le-to zdelo smotrno), a zato večjo pestrost predstavljenih. Pri izboru določil smo se ravnali po pomenu, ki so jim ga pripisovali v razgovorih sodelujoči stanovalci. Hišni red nastopa znotraj delavskega samskega doma kot "absolutna" norma - osebno življenje stanovalcev je potem- takem možno samo v mejah, ki jih dovoljuje hišni red. In kaj le-ta dovoljuje? 29 V 1. členu hišnega reda samskih domov "Titovi zavodi Lito- stroj" je zapisano: "Samski domovi so namenjeni le za pre- bivanje (podčrtal Š.Š.) oseb, ki združujejo svoje delo v OZD "TZ Litostroj" in jim je pismeno priznana pravica do ležišča (podčrtal Š.Š.) v samskem domu. To se ne šteje za, • stanovanjsko, sostsnovanjsko ali podstanovanjsko pravico i stanovalca samskega doma". Že bežen pogled na omenjeni člen hišnega reda bo nudil zadostno "opravičilo" za vsa nadalj- nja določila (prepovedi), saj je jasno, da iz takšnega "sta- novanjskega" razmerja, katerega osnova je pismeno priznana pravica do ležišča v samskem domu, lahko izhaja samo svobo- da v strogih mejah zgornjega člena. Y 4-. členu istega hišnega reda lahko zasledimo nadaljnjo specifikacijo 1. člena: "Pravica do ležišča je ves čas stro- go osebna ...", kar pomeni, da je pridobljena pravica ome- j jena, saj "upravičenec ne sme prepustiti svojega ležišča drugemu ali kakorkoli razširiti svojo pravico ..." kar do- loča 5» člen. Da ne bi prišlo do neljubih nesporazumov med svobodno voljo "stanovalcev" delavskega samskega doma in hišnim redom oziroma upravo, pravi 6, člen: "Prepovedana je delitev ležišča, s komerkoli ali samovoljna zasedba praz-- nega ležišča. Od teh načel ni začasnih ne stalnih izjemi" Kakšne so torej pravice in svoboščine prebivalcev delavske- ga samskega doma fe)orabljeni termin veliko bolje ustreza kot termin stanovalci - glede na njihov stanovanjsko raz- merje) , je precej jasno razvidno že iz nekaj zgoraj pred- stavljenih členov hišnega reda. Vse nadaljnje svoboščine, pravice in dolžnosti pa so samo izpeljava 1. člena omenje- nega hišnega reda. 2.2.1, Svoboda oblikovanja notranje urejenosti stanovanjskega prostora v delavskem samskem domu Ena izmed prepovedi, ki je v hišnih redih delavskih sam- 30 skih domov običajno prisotna v sklopu tako imenovanih "zlasti prepovedanih", je prepoved spreminjanja notranje urejenosti stanovanjskih prostorov. Zaradi lažjega razu- mevanja obravnavane tematike bomo navedli nekaj takšnih prepovedi iz hišnih redov različnih delavskih samskih do- mov, - hišni red aamskih domov Titovi zavodi Litostroj - 14^, člen (str. 2): "Vnašanje lastne opreme, spreminjanje napeljav, naprav in podobno, ni dovoljeno." - pravilnik samskega doma gradbenega podjetja "üniverzal" - 11. člen (str. 3)' "V samskem domu je zlasti prepoveda- no spreminjati notranjost prostorov v domu, nameščati razne napeljave, ali kakorkoli predrugačiti prostore doma." - hišni red zavoda "Delavski dom " - 5. člen Cstr. 1): "Inventar, oziroma kakršnekoli dele pohištva ni dovolje- no nameščati v domu in isto tam -6. člen (str. 2): "Sta- novalcem še zlasti ni dovoljeno lepljenje raznih slik po stenah." Omenjene prepovedi se torej navidezno ponujajo samo kot čisto praktično - specifično funkcionalna določila, ki skušajo delavski samski dom kot trajno stanovanjsko zgrad- bo obvarovati pred spremembami, ki bi povzročile okrnitev njegove trajnosti in uporabe v smislu njegove osnovne namenskosti - kot samo takšne pa so za predmet našega raziskovanja nepomembne. To, kar nam vsiljuje raziskovati takšna določila hišnega reda, je pomislek, da človek, ki živi sicer začasno, pa vendar zadosti dolgo (tudi lo let) v stanovanjskem pros- toru, kjer stanuje skupina sostanovalcev - takorekoč tuj- cev (glej prejšnje poglavje, ki se dotika tudi odnosov med sostanovalci), ločenih od intimne skupine družine. 31 prav zaradi tega čuti potrebo, da v prostoru, v katerem biva, postavi simbole svoje identitete. Z nekaj sreče in truda bomo obravnavano prepoved, ki je običajno raztimljiva kot enofunkcionalna norma v zgornjem pomenu"'^, skušali razgaliti njene navideznosti in jo pred- staviti predvsem z vidika posledice njenega vpliva na va- rejenost prostora "intime" in s tem tudi na osebno življe- nje stanovalcev. Še preden pa se bomo lotili obravnavanja določila o prepovedi spreminjanja notranje urejenosti so- be, bomo z nekaj stavki predstavili rezultate razgovorov 3 stanovalci delavskega ssmskega doma o omenjeni prepovedi. - Le-to razumejo predvsem kot zaščito družbene imovine (delavskega samskega doma), ki se ji na tak način zago- tavlja trajnejša uporaba, - Večina sodelujočih v razgovorih nikoli ni poskusila bis- tveno spremeniti urejenosti sobe (predrugačiti naprave, vnesti lastno opremo), zato se jim takšna prepoved zdi precej nesmiselna, - Poskusi drobnejših sprememb (lepljenje slik in plakatov na stene) s katerimi skušajo spremeniti estetski videz sobe, so značilni predvsem za mlajše stanovalce, kar je najverjetneje v tesni zvezi z njihovim pričakovanim dlječasovnim bivanjem (vztrajanjem) v delavskem samskem domu. Takšni prekrški so pri le-teh stanovalcih zato precej pogosti (naš prejšnji pomislek je torej potrjen). - V primerjavi z drugimi določili iz hišnega reda so mu običajno pripisovali manjši pomen - kar je posledica enostranskega razumevanja omenjene prepovedi. a) Prepoved spreminjanja notranje urejenosti sobe sicer kot določilo, ki skuša delavski samski dom obvarovati pred poškodbami. 52 po eni strani zagotavlja trajnejšo uporabo delavskega samskega doma in kot takšna nastopa tudi kot instrument reševanja stanovanjskih problemov v prihodnosti začas- no zaposlenih "gostujočih" delavcev. Po drugi strani pa se javlja kot sredstvo prisile, ki posredno vdira tudi v svet osebnega življenja stanovalčev delavskega samske- ga doma, saj je z njeno prisotnostjo onemogočeno kakr- šnokoli pa tudi najmanjše prilagajanje bivalnega pros- tora njihovim potrebam. Stanovanjski prostor, ki si ga stanovalci normalnega stanovanja oblikujejo tako, da jim nudi čim večje ugodje oziroma čim večjo zadovolji- tev njim lastnih potreb, je v delavskem samskem domu s prepovedjo spreminjanja notranje urejenosti sobe, spre- menjen v prostor štirih sten z določenim inventarjem, ki predstavlja svet določenosti, iz katerega je vsak " prestop" razumljiv samo kot prekršek zoper hišni red. Vse ugodje, ki ga nudi soba s svojo opremo posameznemu stanovalcu je postelja, miza,stoli in omara s ključem, ki skuša lastniku le-tega dopovedati, da s<^jegove re- či na varnem. Ponavadi v sobah ne najdemo ničesar drugega, sploh pa nič takega, kar bi dajalo sobi pečat posebnosti ljudi, ki živijo v njej. Slike najbolj priljubljene filmske "zvezdice", lastne družine, dekleta, si ne morejo naj- ti primernega prostora. Tak prostor je res idealno bi- vališče delovne sile, ki se ne sme utrujati s skrbmi domačega ognjišča, ljubezenskimi težavami, poželjivost- jo zvezdniške lepote, "mistiko" vsakdanjega življenja navadnih smrtnikov. Štiri stene silijo v brezskrbno bi- vanje. "Oprema spalnih prostorov je projektirana po JUS standardu..." - Sporazum o minimalnih standardih pri \irejanju stanovanjskih domov, provizorijev in delav- skih naselij za gradbene delavce, str. 56. S pravico do ležišča, ki je temeljna pravica stanovalca. 35 je jasno povedano, da je takšen prostor namenjen spa- nju - počitku delavcev. Soba je torej po svoji osnovni namenskosti spalnica, ki ni namenjena stanovanju, ampak začasnemu prebivanju ali natančneje povedano prenočeva- nju, počitku začasno zaposlene delovne sile. Dejstvo je, da po tem svojemu namenu popolnoma ustreza že s samim ležiščem, kakršnokoli spreminjanje pa bi bilo nesmisel-' no, saj bi samo "kalilo" racionalno urejenost sobe v smislu njene namenskosti. Stanovalci so tako prisiljeni živeti v brezosebnem sve- tu stanovanjskega prostora, saj je le-ta oropan simbo- lov identitete stanujočega in navidezne varnosti; pros- tor, ki v normalnem stanovanju nastopa kot prostor ne- dotakljivosti, nemotenosti, torej kot prostor "totalne" svobode osebnega življenja, kot sfera "privatnosti", izgubi v delavskem samskem domu svoje primarne funkci- je. Ves fizični svet intimnosti" je tukaj omejen na u- porabo najnujnejših osebnih predmetov, katerih prisot- nost je dovoljena samo pod pogoji, da ne Škodujejo traj- nejši uporabi delavskega samskega doma in da ne ogroža- jo obnove reproduktivne sposobnosti delavcev - stano- valcev (npr,: uporaba tranzistorskega sprejemnika je dovol*jna: - ker s svojo prisotnostjo in uporabo ne more neposred- no poškodovati sten, tal ali opreme delavskega sams- kega doma ali ker "zase" ne zahteva kakršnihkoli spre- memb v notranji urejenosti sobe - pod pogojem, da se ne uporablja ob času, ki je s hiš- nim redom določen za spanje (počitek) stanovalcev - delavcev. Osebno življenje stanovalcev je torej po tej plati po- polnoma obvladano z namenskostjo takšnega stanovanjske- ga objekta. 3* b) Resnično, vendar če že smatramo, da omenjeno določilo (prepoved) vdira na področje sfere "zasebnega" živ- ljenja stanovalcev, smo ga dolžni predstaviti tudi z druge plati. Problem namreč ni tako enostaven in črtanje takšnega določila iz hišnih redov gotovo ne bi pomenilo razre- šitve vseh problemov, ki smo jih zgoraj nakazali, kaj- ti v sobi delavskega samskega doma ne stanuje en sam stanovalec, ampak običajno štirje, katerih medsebojni odnosi v velikem številu primerov potekajo na nivoju sostanovanjsko - praktičnih odnosov. V takšni skupini stanovalcev, kjer le-ti nastopajo drug proti drugemu kot sostanovalci - znanci, celo kot tujci z različnimi interesi, so prisiljeni deliti si najožji bivalni pros- tor tako, da bo nudil vsem približno enake možnosti bivanja - tudi glede sfere "intime", ki jo nudi soba (kakršnakoli pač je že). Prepoved spreminjanja notra- nje irrejenosti bivalnega prostora je torej gledana iz tega zornega kota razumljiva kot preventiven ukrep, s katerimi skuša preprečiti nastanek eventualne konflikt- ne situacije med sostanovalci, ki bi bila posledica spreminjanja notranjosti sobe s strani posameznika, katerega početje bi lahko bilo in največkrat tudi je, v nasprotju z željami drugih stanovalcev glede videza sobe. Vendar pa kakršnokoli tako početje brez soglas- ja sostanovalcev ne bi pomenilo le kalitve videza so- be, ampak txidi neposreden, nezaželen vdor v fizični prostor njihovega "osebnega" življenja. Sicer pa stanovalci v razgovorih niso izražali poseb- nega nezadovoljstva z nujnim standardom v delavskem samskem domu. V večini primerov (centralna kurjava, vodovod) presega celo njihovega domačega. Neprisotnost kakšnih izrazitejših želja po spreminjanju bivalnega prostora, je torej sedaj veliko razumijivejša. Poleg tega pa je "tragika" stanovanjskega položaja omiljena 35 in potisnjena v pozabo z zaslužkom. 2.2.2. Svoboda gibanja v delavskem samskem domu'^ V sklopu zgornjega naslova se bomo lotili obravnave dveh pojavov v delavskem samskem domu zaradi katerih so skoraj vsakodnevno prisotni spori med stanovalci in upravo - hkrati pa tudi "pojavov" ki so stanovalcem normalnega sta- novanja tuji in zanje neobičajni. Našo pozornost bomo usmerili: a) na (formalni nadzor), ki ga na osnovi določil hišnega reda vrši vratar, hišnik oz. upravnik delavskega sams- kega doma ob vstopu v prostore delavskega samskega do- ma in b) na časovno omejenost obiskov Oba raziskovana pojava nam bosta služila (seveda ne kot edina) za pokazatelja obsega svobode osebnega življenja stanovalcev delavskega samskega doma. Kot vir informacij nam bodo t\idi tokrat služili pogovori s stanovalci, vratarji in upravniki delavskih samskih do- mov ter tista določila iz hišnih redov, ki se nanašajo na obravnavano problematiko. V primerjavi s stanovalcem normalnega stanovanja, ki ob vstopu v lastno stanovanje ni deležen nobenega nadzora formalnega značaja, pa je stanovalec delavskega samskega doma vezan na posebne vstopne pogoje.^ ^ Občanom je zajamčena svoboda gibanja in nastanitve. 0- mejevanje svobode gibanja in nastanitve se sme predvi- deti z zakonom, vendar samo, če je to potrebno, da bi se zagotovil potek kazenskega postopka, preprečilo šir- 56 že ob prvem stiku s svojo začasno sfero "zasebnosti" je nadziran, saj mora svojo identiteto dokazati - tako on kot njegovi obiskovalci. Stanovalec potemtakem ne vstopa v dejansko "zasebnost" ampak v nadzirano "zasebnost", xx kjer je vsak njegov korak na vpogled. On torej ne izstopa iz javnosti (ulice, mesta), ampak vstopa samo v posebno obliko javnosti - interno javnost posebne funkcionalne (delavske, kolektivne, začasne) in nepopolne oblike stanovanja. Njegova početja, ki so bila v "zunanji" javnosti, v anonimni množici početja anonim- nega posameznika prepuščena nadzoru njegove vesti, posta- nejo ob vstopu v delavski samski dom početja točno dolo- jenje nalezljivili bolezni ali zavaroval javni red, ali če to zahtevajo interesi obrambe države (Ustava SFRJ III. poglavje - svoboščine, pravice in dolžnosti člove- ka in občana - 185. člen) ^Stanovalci samskega doma so se dolžni izkazati na zah- tevo službujoče osebe v samskem domu s tovarniško izkaz- nico, na kateri je odtisnjen žig samskih domov, oznaka samskega doma in številka sobe. Tako opremljena tovar- . niška izkaznica nadomešča izkaznico stanovalca samskega doma." (Hišni red samskih domov TZ Litostroj - 12. člen). Primer bolj prefinjenega legitimiranja (identifikacije) predstavlja 13. člen istega hišnega reda; "Ključi sams- kega doma (sob) se hranijo pri vratarju. Stanovalec je ^ ob odhodu dolžan oddati ključe vratarju doma. Po priho- du v samski dom stanovalec lahko dobi le ključe od sobe, v kateri stanuje, kar mora v tem primeru dokazati z iz- kaznico." (Gre torej za primer posredne identifikacije stanovalca - številki sobe se "priredi" ustrezna števil- ka ključev.) Nekoliko strožji nadzor velja za vsakokratne obiskoval- ce. Le-ti so dolžni oddati osebno izkaznico vratarju in mu povedati h komu gredo na obisk% 37 čenega posameznika, nad njegovo vest pa stopi formalna vest v obliki hišnega reda. j i Nadzor ob vstopu je prvi stik z nadzirano "zasebnostjo" j delavskega samskega doma. Le-ta naj bi bil po mnjenju ; uprav delavskih samskih domov večfunkcionalen ukrep; z j njim se skušajo preprečiti nočitve "na črno" oz. onemogo- ' čal bi naj bivanje v delavskem samskem domu vsem tistim, ki niso stanovalci delavskega samskega doma; - varuje osebno imetje stanovalcev - ščiti stanovalce pred nezaželjenimi obiski ob nepravem času. \ Nadzor ob vstopu se običajno javlja v dveh oblikah: a) izkazovanje stanovalcev z izkaznico (legitimiranje) - ' kar velja tudi za vsakokratne obiskovalce I b) prisotnost vratarja oz. opazovanje vstopajočih Pri tem bomo prvo obliko nadzora smatrali za intenzivnej- šo obliko nadzora, torej tisto, ki v večji meri zadeva "zasebnost" stanovalcev. V zvezi s tem smo ugotovili nas- lednje: i - nadzor stanovalcev, ki so šele začeli bivati v delavs- kem samskem domu je večji - nadzor stanovalcev je nekaj manjši, če že nekaj časa bivajo v delavskem samskem domu; le-ti se običajno ne s izkazujejo z domsko izkaznico. I 1 Od tod torej lahko sklepamo, da.se sfera "zasebnosti" sta- novalcev delavskega samskega doma z dlječasovnim bivanjem veča. Dejansko pa gre le za navidezno rast "zasebnosti", saj se dejansko spremeni le oblika nadzora; "zmanjšani" nadzor pa je posledica pogostejših stikov z vratarji, hiš-j niki, do katerih pride z dlječasovnim bivanjem. j Vendar pa vstop stanovalcev ni samo nadziran, le-tega se 38 skuša tudi omejiti, "Vhodna vrata morajo biti zaklenjena od 22, ure zvečer do 5, ure zjutraj" (Hišni red delavske- ga samskega doma GIP "Gradiš"), Določilo sicer ne predstav- lja neposrednega omejevanja gibanja stanovalcev, ampak | posreden poskus vplivanja na gibanje stanovalcev ob dolo- i čenih .urah. Vstop v tem času je možen samo ob posredova- nju vratarja oz. hišnika, ki odpira vhodna vrata. S tem se vstopajočega: a) opozarja, da "izstopa iz ritma življenja" ostalih sta- novalcev in b) hkrati negativno sankcionira (saj je vstop brez posre- dovanja nemogoč) 2.2.3. Svoboda sprejemanja obiskov Obiski predstavljajo v vseh delavskih samskih domovih e- nega največjih problemov. Določila, ki urejajo režim obis- kov pa spadajo v vrsto tistih določil, ki najbolj neposred- no vdirajo v svobodo prostega časa stanovalcev in s tem tudi v njihovo osebno življenje. Površnemu opazovalcu življenja stanovalcev v delavskem samskem domu, bi se lahko zdela prisotnost tega problema povsem nerazumljiva - zakaj? a) ugotovili smo, da velika večina stanovalcev vzdržuje intenzivnejše medosebne obiske samo znotraj delavske- ga samskega doma - kar pomeni, da v delavskem samskem domu prevladuje predvsem "notranje" medsebojno obisko- ; vanje, ki ga "režim obiskov" ne prizadeva, b) stanovalci, ki imajo svoje prijatelje izven kroga sta- novalcev delavskega samskega doma so zelo redki - obis- ki od zunaj so potemtakem tudi bolj redki, c) obiski, čeprav časovno omejeni, so dovoljeni - se pra- vi, da ni totalne ovite za njihovo realizacijo. Fotografije so delo Ljuba Gobca in prikazujejo baračno naselje v Tomačevem baračno naselje pri Dolgem mostu nasilno vseljene barake Filmservisa v Tomačevem stanovanjsko barako v Savskem naselju v Dovičevi jami stanovanjsko barako ob odcepu Ceste v Spodnji log od Ceste dveh cesarjev v Ljubljani. 59 d) časovno stroškovna distanca med krajem njihovega začas-, nega bivanja in krajem stalnega bivališča je tako ve- lika, da zmanjšuje možnost pogostih obiskov njihovih ^ sorodnikov. Obiski sorodstvene g^nača j a so zato običaj-^ no enosmerni - iz kraja začasnega bivališča v kraj stalnega bivališča - obratna smer je ponavadi neobi- čajna. i Izhajajoč iz takšnih ugotovitev obiski v delavskih sams- ^ kih domovih dejansko ne bi smeli predstavljati večjih pro-] blemov. Pa vendar so problemi te vrste vsakodnevno prisot-] ni - očitno, da takšno opazovanje ne zajema vseh dimenzij ^ opazovanega pojava. 3 Obiski v delavskih samskih domovih so prilagojeni pogojem ^ bivanja, ki jih takšna oblika stanovanja nudi in zadovo- ljitvi potreb, ki jih narekuje delovno mesto stanovalcev kar nazorno kažejo tudi določila hišnih redov. ^ "Sprejem obiskov v samskem domu je dovoljen med 15. in I 21. uro. Od dela prostih dnevih pa v. času od 11. do 21. ure. Sprejem obiskov je pogojen z dogovorom stanovalcev...^ Odgovornost za prekoračitev obiskov nudijo stanovalci ssh mi." (Hišni red delavskih samskih domov TZ Litostroj - ' 11. člen). ^ "Obiski so dovoljeni vsak dan od 16, - 18. ure. Vsak obi- , Bkovalec se mora prijaviti upravniku doma ali naselja." (Hišni red delavskega samskega doma GIP "Gradiš" - 17. člen), ;i ;'i V delavskem samskem domu dejansko ločimo dve vrsti obis- kov: : a) notranje obiske b) zunanje obiske oz, obiske od zunaj 4o Za notranje obiske bomo smatrali obiske sosedov in osta^ lih stanovalcev bivajočih v istem delavskem samskem domu, v katerem biva t\idi gostitelj obiskovalca. Kot zunanje obiske pa bomo opredelili vse obiske nestanovalcev delav- skega samskega doma, v katerem biva gostitelj obiskoval- cev - med te bomo šteli tudi obiske stanovalcev iz drugih delavskih samskih domov. V vrsto zunanjih obiskov bomo šteli obiske: a) znancev b) prijateljev c) sorodnikov č) spolnili partnerjev (soproga, zaročenka, dekle, itd..)^ Čeprav smo ugotovili, da so zunanji obiski redki, pa bistvo raziskovanega problema izhaja prav iz teh. Časovne omejenosti sprejemanja obiskov se torej lahko lo- timo z dveh različnih vidikov - prvič z vidika zagotavlja- nja čim večje nemotenosti kot enega izmed pogojev za ob- likovanje sfere "zasebnosti", drugič pa z vidika zadovo- ljevanja drugih potreb osebnega življenja - hkratna ures- ničitev obojih pa je v takšnih stanovanjskih pogojih ne- uresničljiva. Gre torej za tipičen primer protislovnosti znotraj delavskega samskega doma. Le-ta se najbolj očitno kaže ob sprejemanju zunanjih obiskov spolnih partnerjev. Obiske takšne vrste sicer določila hišnih redov običajno neposredno ne prepovedujejo, so pa zastavljena tako, da te onemogočajo v smislu zadovoljitve spolnih potreb. Hiš- ni red kot oblika formalnega nadzora potemtakem posredno obvladuje tudi libidne interese stanovalcev. Problem, ki ^ Zaradi lažjega nadaljnega obravnavanja zgornjega proble- ma smo obiske soproge itd. šteli v vrsto obiskov spolnih partnerjev - s tem seveda nikakor ne mislimo, da so obi- ski te vrste samo enosmiselni. 41 smo ga uvodoma nakazali, dobi s tem nove razsežnosti. De- jansko torej ne gre le za probleme svobode obiskov, ampak tudi za svobodo do spolnega življenja - hkrati s tem se nam razkrivajo nekateri novi problemi: - nujnost"prisotnosti" prepovedi spolnega življenja sta- novalcem delavskih samskih domov - posrednost prisotnosti le-te oz. vzroki njene skritosti Vsa neobičajnost problema je v tem, ker se sprašujemo po vzrokih prisotnosti prepovedi, ki dejansko ni zapisana (se pravi, formalno ni prisotna) v nobenem izmed hišnih redov in ki kljub svoji nezapisanosti velja za absolutno prepoved, kar je samo dokaz za njeno dejansko prisotnost, čeprav posredno. Zadovoljitev spolnih potreb spada v delavskem samskem do- mu v vrsto tistih potreb, katerih zadovoljitev ni nujna v smislu oblilnranja normalnih pogjev bivanja - torej spa- da v vrsto posebnih potreb, ki izstopajo iz sklopa nujno zadovoljivih občih potreb stanovalcev delavcev. Stanoval- ci so torej predvsem delovna sila in potrebe, ki so jim kot takšnim lastne, so potemtakem samo potrebe delovne sile - zadovoljive pa so predvsem tiste, ki jih kot tak- šne omogočajo - delavski samski dom pa nudi temu popolno- ma primerne pogoje bivanja. Zadovoljevanje spolnih potreb v delavskem samskem domu, kar se sicer šteje za kršitev hišnega reda, pa kaže na to, da so le-te zadovoljitve tu- di ob posebnih pogojih bivanja, kar pomeni, da sami po- goji bivanja niso takšni, da absolutno ne bi nudili nika^ kršne možnosti za zadovoljevanje tudi takšnih potreb.^ Torej, takšna prepoved ne izhaja samo iz posebnih pogojev ^ Vprašanje je, ali bi bile te potrebe zadovoljive ob tak- nih pogojih bivanja tudi takrat, če bi se formalno do- volilo spolno življenje, kajti "občasne" kršitve pred- stavljajo le posamezne primere zadovoljenja spolnih po- treb. i^2 bivanja oziroma možnosti zadovoljevanja spolnih potreb stanovalcev v določenih stanovanjskih pogojih,ampak pred- stavlja (po mnenju nekaterih upravnikov delavskih samskih domov in občanov, ki smo jih slučajno povprašali za mne- nje o prepovedi spolnega življenja v delavskih samskih domovih) hkrati tudi skrbništvo nad moralnim življenjem stanujočih v delavskem samskem domu. Hišni red je' torej neke vrste kodeks moralnega obnašanja 5. Hišni rek kot večfunkcionalen normativen akt Osnovna funkcija hišnega reda v delavskem samskem domu je za- gotavljanje "normalnih" pogojev bianja (seveda za-delavski samski dom specifičnih) oz. oblikovanje takšnih stanovanjskih pogojev, ki bodo vsem stanovalcem nudili enake možnosti za- dovoljitve potreb, hknati pa tudi zagotavljali uporabo delav- skega samskega doma v smislu njegove osnovne namenskosti. Le- to skuša doseči s formalno predpisanimi obrazci vedenja sta- novalcev, o katerimi se raznolikost posebnih vedenj in potreb zajema v okvire formalno predpisanega in pričakovanega. S tem se "egoizme" stanovalcev, ki so pred vselitvijo v samski dom živeli v tako imenovanih normalnih stanovanjih in bili vajeni njegovega "liiksusa", skuša kultivirati tako, da bo ustrezal novim pogojem stanovanja. V takšni situaciji hišni red zastopa kot sredstvo formaliza- cije konflikta med različnimi interesi stanovalcev in pogoji bivanja določene oblike stanovanjskega prostora, ki torej kot arbiter med "neredom" stanovalcev ter "urejenostjo" stanovanj- skega prostora skuša doseči ubranost med njima in hkrati s tem vsem stanovalcem zagotoviti enake pogoje bivanja. Le-to pa dosega s formalno prisilo. Novi stanovanjski prostor (de- lavski samski dom) postaja s tem prostor "resocializacije" deviantnih interesov in vedenjski}^ obrazcev, hišni red pa vzorec novih vedenjskih obrazcev, katerega principi bivanja v stanovanjskem prostoru temeljijo na predstavah nove kultur- ^ Kot takšen pa odraža tudi pojmovanja sestavljalcev hišnega reda o morali. 43 ne sredine o določenem nujnem načinu stanovanja v določenem stanovanjskem prostoru. Deviantne oblike vedenja skuša torej transformirati v primerne, kulturne za določeno sredino in obliko stanovanja, ki ji Sporazum o minimalnih standardih pri urejanju stanovanjskih domov, provizorijev in delavskih naselij za gradbene delavce pripisuje "višjo stopnjo stano- vanjske kulture"^, katere "višja stopnja" naj bi se odražala v ustreznosti le-te stanovanjsko funkcionalnim in protorsko striikturalnim značilnostim delavskega samskega doma. Stanovanjski prostor kot prostor "zasebnosti" je v delavskem samskem domu nadziran prostor "zasebnosti", prosti čas s ka- terim stanovalci "normalnega" stanovanja razpolagajo kot s carstvom svoje osebne svobode pa je poln časovnih omejitev (določen je čas za sprejemanje obiskov, čas najkrajšega vsto- pa, čas spanja), ki so podrejene delovnemu času. Samskost in začasnost sta naslednji dimenziji bivanja, ki "narekujeta" še dodatno skrbništvo nad "zdravim" moralnim živ- ljenjem stanovalcev delavskega samskega doma. Prva kot loče- nost od družine, postavlja po eni strani stanovalca v svet osamljenosti, ki je najpogostejši vzrok iskanja kakršnekoli druž^nosti, tudi neprimerne, po drugi strani pa ga osvobaja od avtoritete in nadzora družine (očeta). Druga, začasnost, pomeni še dodatno osvoboditev, in sicer odrešitev od social- ne kontrole okolja. Živfeenje stanovalcev je potemtakem "osvo- bojeno" in zato dovzetno za okužbo z "nezdravim" življenjem, ' v ki rano tako kot njih same ogroža tudi "zdravo" moralno živ- ljenje socialnega okolja, v katerem je lociran delavski sam- ski dom. Hišni red potemtakem "mora" prevzeti tudi vlogo zaš- čitnika "zdrave morale". Njegova vloga je torej trajna: a) zagotavljanje "normalnih" pogojev bivanja v posebni kolek- ^ glej omenjeni sporazum 44 tivni in nepopolni obliki stanovanja b) omogočanje obnove reproduktivnih sposobricsti delovne sile c) skrbništvo nad "zdravim" moralnim življenjem stanovalcev, kar je hkrati tudi zaščita socialnega okolja Spontano vedenje je potemtakem ujeto v okvire fomalno priča^ kovanega, nekateri obče sprejeti obrazci vedenja, ki veljajo izven delavskega samskega doma za normalne (npr.''svoboda vstopa in spolnega življenja v stanovanjskem prostoru kot sfe- ri zasebnosti"), pa znotraj njega veljajo za abnormalne. Na- mesto svobode v stanovanjskem prostoru (kot sferi "zasebnos- ti"), je stanovalcem posebne funkcionalne in nepopolne oblike stanovanja nujna omejena svoboda, ki je v oblasti hišnega re- da. 4. Neformalna socialna kontrola Neformalna socialna kontrola se v delavskem samskem domu jav- lja na dveh prostorskih nivejih: a) v sobi - kot neformalna socialna kontrola stanovalcev b) v celoti kot neformalna socialna kontrola stanovalcev :b Za oba prostorska nivoja je značilno: ■o - da znotraj njiju obstaja specifični socialni prostor, ki omogoča številne in pogoste socialne stike, ki pa niso traj- nejšega značaja, so subjekti le-teh samo v začasnem medse- bojnem razmerju - socialni prostor tvorijo subjekti, ki so bili socializira- ni v različnih sociokulturnih sredinah, kar pomeni, da so jim lastne tudi različne sociokulturne značilnosti - vred- note, vedenja, predsodki, navade itd. - stanovalec nastopa ob priselitvi kot osamljen posameznik (izločen iz intimne skupine), ki kot družbeno bitje teži k vzpostavljanju medsebojnih socialnih stikov, hkrati pa ga tudi urejenost pogojev bivanja prisiljuje k medosebnim od- 45 nosom z ostalimi stanovalci. Posamezni stanovalec se tako po eni strani prostovoljno vključuje v skupino stanovalcev, ki si jo sam izbere, po drugi strani pa je prisilno vklju- čen v skupino sostanovalcev. Njegova vključenost je torej dvojna: «) vključenost v skupino sebi enakib (prijatelji) B) vključenost v skupino sebi različnih (skupina sostanoval- cev, skupnost stanovalcev) Neformalna socialna kontrola se pojavlja torej na dveh skupin- skih nivojih, ki gojita sebi primerne vrednote. Y našem raziskovanju se omejujejno na neformalno socialno kon- trolo znotraj skupine sebi različnih, torej na neformalno so- cialno kontrolo znotraj skupine sostanovalcev in skupnosti stanovalcev, za katere so značilni predvsem medosebni odnosi instrumentalne narave, oz. odnosi, v katerih drug proti dru- gemu nastopajo v vlogi sostanovalea/stsnovalca; kar pa seve- da ne pomeni, da le-ta nadzira samo stanovanjske navade sta- novalca, ampak zajema njegovo celotno vedenje, ravnanje v stanovanjskem prostoru. Kot osnova neformalnega socianega nadzora se običajno javlja dvoje internaliziranih vrednot: a) vrednote, pridobljene v procesu socializacije'^preteklosti, torej tiste, ki so sostanovalcem lastne še pred vselitvijo v delavski samski dom b) vrednote, pridobljene v procesu socializacije v delavskem ' samskem domu oz, ki so jih stanovalci internalizirali ob dlje časovnem bivanju v posebnih stanovanjskih pogojih, kjer so se srečevali z raznimi prepovedmi in zapovedmi hišnega reda. Glede na to, ker stanovalci izvirajo iz različnih sociokultur* nih sredin, se znotraj delavskega samskega doma običajno ne 46 javlja neformalna socialna kontrola, ki bi temeljila na "skup- nem imenovalcu" vrednot. Značaj enovitosti ji običajno daje- jo vrednote intenalizirane ob daljšem časovnem bivanju v po- sebnih stanovanjskih pogojih. Oblikovanje učinkovite neformalne socialne kontrole je otež- kočeno iz več vzrokov. Med najpomembnejša pa sodita začasnost bivanja in različnost sociokulturnih značilnosti stanujoče populacije. Začasnost bivanja namreč stanovalce ne motivira k poglobljenim medosebnim odnosom, ki bi lahko povzročali ve- čjo medsebojno odvisnost in pripravljenost k podrejanju, raz- ličnost sociokulturnih značilnosti pa povečuje medsebojno ne- doumljivost različnih vrednot. Posledica tega je določena so- cialna distanca med stanovalci, ki so kljub temu postavljeni v medsebojno odvisnost zaradi posebnih pogojev bivanja. Neformalna socialna kontrola je veliko večja v osnovni stano- vanjski enoti, sobi, kot pa v širšem stanovanjskem prostoru (v delavskem samskem domu kot celoti), saj pogostost medoseb- nih odnosov v prvi, povečuje stopnjo možnega medsebojnega nad- zora. Hkrati pa v njej obstaja tudi večja neposredna konfron- tacija različnih in nasprotujočih si interesov, ki narekuje prisotnost arbitra sprave. Ob takšni situaciji v osnovni sta- novanjski enoti, ki bi naj bila v neki meri nudila tudi nekaj možnosti za osebno življenje stanovalcev, vrši medsebojno ne- formalno socialno kontrolo skupina stanovalcev, ki jih obi- čajno ne vežejo niti globlje prijateljske niti sorodstvene vezi. Toleranca do običajno različnih iiteresov je zaradi tega minimalna (kar pa seveda ne pomeni, da je povsod takšna, da je stopnja intenzitete medosebnih odnosov v posameznih osnov- nih stanovanjskih enotah različna). Kljub temu pa je večja kot toleranca formalne socialne kontrole, kar je najverjetne- je posledica razlik med normami ene in druge oblike socialne kontrole. Možnosti, ki jih dopuščata neformalna socialna kon- trola in formalna socialna kontrola glede svobode osebnega življenja so različne. Sodeč po informacijah, ki smo jih do- 47 bili od stanovalcev delavskega samskega doma, lahko tixLimo, da je svoboda osebnega življenja manj determinirana 2 nefor- malno socialno kontrolo in da formalna socialna kontrola obi- čajno obvladuje neformalno socialno kontrolo. III. SOCIOEKONOMSKE ZNAČILNOSTI STANOVALCEV DELAVSKIH SAMSKIH DOMOV Iz vrste socioekonomskih značilnosti stanovalcev delavskih sam- skih domov pogojujeta svobodo osebnega Življenja predvsem dve: a) izobrazba ot. značaj dela, ki ga opravljajo b) osebni dohodek S tem, ko postavljamo izobrazbo in osebni dohodek stanovalcev delavskih samskih domov za dejavnika vpliva na svobodo osebnega življenja v posebni funkcionalni in nepopolni obliki stanovanja, menimo, da je izobrazba realni pokazatelj značaja dela, ki ga opravljajo,osebni dohodek in indikator njihove kupne moči. Pri tem izhajamo iz dveh hipotez: 1. da je urejenost stanovanjskih pogojev v delavskem aamskem do- mu, ki nudijo določeno stopnjo svoöode osebnega življenja, enaka kupni moči osebnega dohodka "gostujočih" delavcev, sta- nujočih v delavskem samskem domu ot. da je svoboda osebnega Življenja v delavskem samskem domu enka kupni moči osebnega Hohodka stanovalcev, 2. da so stanovanjski pogoji delavskega samskega doma prilagoje- ni značaju dela, ki ga opravljajo stanovalci - delavci. Zgornjima hipotezama priključujemo še tretjo: 3. racionalno izkoriščanje drugih stanovanjskih površin, v smi- slu ekonomske učinkovitosti, obvladuje svobodo osebnega živ- ljenja stanovalcev delavskfiga samskega doma. Uvodoma si oglejmo še nakaj statističnih podatkov, ki bodo slu- žili za lažje razumevanje zastavljenega problema. Na žalost, bo- 48 do uporabljeni podatki samo posredno uporabljivi za predstavitev socioekonomskih značilnosti stanovalcev delavskih samskih domov, saj predstavljajo celotno populacijo "gostujočih" delavcev zapo- slenih v Ljubljani, 34% "gostujočih" delavcev v Ljubljani biva v delavskih samskih domovih, kar nam pove procentualno udeležbo stanovalcev delavskih samskih domov v predstavljenih podatkih. Prištejemo jim 19^9/^ bivajočih v barakah in dobili bomo približno 54^ oz, 53*9^» za katere domnevamo, da predstavljajo večino zaposlenih v gradbeni- štvu in industriji ali večino začasno zaposlenih z nižjimi in povprečnimi osebnimi dohodki, 1, Izobrazba - značaj dela Sledeč preje, preko statističnih podatkov predstavljenim socio- ekonomskim značilnostim, v delavskem samskem domu stanujoče po- pulacije ugotavljamo, da: a) stanovalci delavskih samskih domov opravljajo predvsem fizič- na dela (glede na panoge dejavnosti, v katerih so zaposleni sklepamo, da z lastno jim izobrazbo opravljajo samo določena dela - fizična, b) so jim lastni najnižji (gradbeni delavci) oz, nižji (industrij- ski delavci) poprečni osebni dohodki Oba omenjena faktorja, sta samo dva izmed mnogih, ki negativno vplivajo na oblikovanje prostorsko strukturalnih in stanovanj- sko — funkcionalnih značilnosti, ki onemogočajo "normalne" pogo- je bivanja. Narava dela stanovalcev delavskih samskih domov je torej takšna, da zaobnovo reprodukcijskih sposobnosti ne zahteva posebnih pogojev nemotenosti v stanovanjskem procesu, kot je re- cimo zahteva \amsko delo, V delavskem samskem domu kot posebni funkcionalni in nepopolni obliki stanovanja, torej kot funkcio- nalnem podaljšku delovnega mesta, so pogoji bivanja prirejeni potrebam delovnega mesta oz. značaju dela, ki ga opravljajo sta- novalci - začasno zaposleni delavci. Bivanje skupine štirih sta- 49 novalcev v osnovni stanovanjski enoti - sobi je potemtakem samo odraz značaja dela, ki ga opravljajo oz. odraz tistih potreb, katerih zadovoljitev zahteva delovno mesto. Značaj dela, ki ga opravljajo stanovalci je potemtakem eden izmed tistih dejavnikov, ki vpliva na število sostanovalcev v sobi. 2. Osebni dohodek Kupna moč njihovega osebnega dohodka in štednja izsiljujeta ob- liko stanovanja. Drage stanovanjske površine delavskega samske- ga doma so zato urejene tako, da omogočajo hkratno bivanje več- jemu številu stanovalcev, kajti z večjo udeležbo se stroški sta- novanja delijo na več oseb, kar zmanjšuje znesek najemnine na posameznika. Takšna namenskost se v delavskem samskem domu kot celoti omogoča s prevladovanjem sob - prostorov, ki so namenje- ni stanovanju - nad pritiklinami oz, kvantitativnim nesorazmer- jem med primarnimi in sekundarnimi fimkcionalnimi prostori. Oseb- ni dohodek narekuje torej izbor oblike stanovanja in število so- stanovalcev. Po mnenju stanovalcev je cena, ki jo plačujejo za bivanje v de- lavskem samskem domu previsoka tako v primerjavi z njihovimi o- sebnimi dohodki, kot tudi glede uslug, ki jih delavski samskih dom nudi. V interesu stanovalcev je torej glede na njihove oseb- ne dohodke in motiv "priselitve", da delavski samski dom mdi čim cenejše stanovanjske pogoje. Ob takšnem zaslužku in motivu se logično zastavlja vprašanje ali delavski samski dom, ki se v novem "delovnem" okolju ponuja kot' najbolj ceneno stanovanje (seveda razen barak in zidanih pro- vizorijev) z vsaj minimalnim življenjskim in stanovanjskim stan- dardom, kljub temu ne nastopa kot "idealna" oblika stanovanja? Ali bi ljudje, ki so prišli z namenom zaslužiti in prištediti, bili sploh pripravljeni odšteti večjo najemnino za boljše stano- vanjske pogoje, ko že 3oo din veliki večini predstavlja preveli- ko breme. 50 Delavski samski dom kot funkcionalna stanovanjska celota poseb- ne vrste, je urejena tako, da v njej prevladujejo primarni sta- novanjski prostori. Le-to bi pomenilo orientacijo k racionalne- mu izkoriščanju stanovanjskega prostora v smislu ekonomske učin- kovitosti. Očitno pa je, da si v takšni racionalni stanovanjsko prostorski str\;ikturi stojita nasproti dve racionalnosti: a) racionalnost stanovalca v smislu zadovoljitve njegovih potreb b) racionalnost stanodajalca oz, stanovanjskega prostora, ki nas- topa kot redka ekonomska dobrina. Stanovanjsko prostorska struktura delavskega samskega doma sama izdaja svoje skrivnosti. Njen kriterij in logika sta denar. Za- dovoljitev potreb stanovalca - človeka je v takšni prostorsko stanovanjski strvLkturi sekundarnega značaja. Denar (stroški iz- gradnje vzdrževanje), postane merilo zadovoljitve potreb stano- valca. Racionalnost stanovanjskega prostora in zadovoljitve po- treb stanovalcev je potemtakem racionalnost merjena skozi prizmo denarja, saj "arhitekt hote ali nehote gradi pod prisilo dohod- ka"^, on "vidi sebe ulovljenega v svet blaga"^. Le-to se kaže v "optimalni" odmerjenosti zraka na stanovalca, svetovani jako- sti svetlobe, določeni velikosti prostorov in številu stanoval- cev po sobah ter v celem delavskem samskem domu (glej osnovne kriterije in zasnove za gradnjo delavskih stanovanjskih domov v Sporazumu o minimalnih standardih pri urejanju stanovanjskih domov provizorijev in delavskih naselij za gradbene delavce). Oglejmo si nekaj teh "racionalnosti" iz Sporazuma o minimalnih standardih za gradnjo delavskih samskih domov, provizorijev in delavskih naselij za gradbene delavce, katerega vloge s tem si- cer ne ocenjujemo negativno, saj predpist^ne kriterije določa z namenom preprečitve, "da bi posledice često tudi nelojalne med- sebojne konkurence škodljivo vplivale na življenjske pogoje in standard gradbenih delavcev"'^. ^' Henri Lefebvre: Urbana revolucija, str. lo5 ^^enri Lefebvre: Urbana revolucija, str. lo5 Samoupravni sporazum o minimalnih standardih pri urejanju stanovanjskih domov, provizorijev delavskih naselij za ' gradbene delavce, str. 32 51 Spalnice morajo biti dimenzionirane tako, da v štiriležiščnem o prostoru odpade 3»7o m tlorisne površine na ležišče, na vsake- ga stanovalca pa najmanj lo m^ zraka. Moč dnevne svetlobe mora biti v vseh prostorih vsaj 50luksov. Strop in stene morajo biti obarvane s svetlimi obstojnimi barvami ( iz izkušenj vemo, da svetle barve navidezno povečujejo prostor in tako so stanovalci delavskega samskega doma s veliko dobre volje in domišljije lah- ko kaj kmalu deležni več zraka (kot lo m^) in tudi več svetlobe. Katera racionalnost je prevladala v prostorski struktiiri delav- skega samskega doma, ali tista, ki omogoča optimeilno zadovolji- tev potreb stanovalca, ali pa tista, ki omogoča čim bolj racio- nalno izkoriščanje stanovanjskega prostora kot redke (ekonomske) dobrine, je preveč očitna, da bi bil odgovor na zastavljeno vpra- šanje potreben. Pa kljub temu - če prevladuje v takšni strxikturi racionalna orientacija k zadovoljitvi potreb stanovalca, zakaj potem: a) stanujejo štirje stanovalci v eni sobi b) so pritikline ločene od primarnih prostorov - sob in postav- ljene v strukturo stanovanjskega kompleksa tako, da jih lah- ko uporabljajo hkrati samo stanovalci več sob; gledano iz zornega kota normalnega stanovanja pomeni le-to razbijanje logično funkcionalne zaključenosti in povezanosti prostorov, ki, če so v službi optimalnega zadovoljemanja potreb stanoval- cev - človeka, silijo v integracijo in interakcijo. Drage stanovanjske površine so torej izkoriščane tako, fiafemogo- čajo hkratno bivanje čim večjemu številu stanovalcev pod istim krovom. Drugačna slika stanovanjsko prostorske strukture in manj- še število ljudi v sobi bi terjali nič drugega kot izgradnjo no^ vih, dodatnih dragih stanovanjskih površin, oz. izgradnjo večje- ga števila drugačnih stanovanjskih objektov kot je delavski sam- ski dom. Takšna oblika prostorske strukture delavskega samskega doma je torej med dri'^im tudi sredstvo sa reševanje problemov stanovanj- ske politike. V interesu "stanodajalca" (delovne organizacije. 52 pri kateri so stanovalci zaposleni) pa je, da stanovanjske pro- bime razreši s čim manjšimi stroški. Ekonomski interes "stanodajalca" (delovne organizacije, v kateri je stanovalec zaposlen in ki mu nudi stanovanje v času zaposlit- ve) po čim racionalnejšem izkoriščanju stanovanjskih površin kot redkih ekonomskih dobrin in kupna moč osebnega dohodka stanoval- cev, ki omogoča bivanje le v cenenih oblikah stanovanj, obvladu- jeta tako razporeditev prostorov v delavskem samskem domu, kot tudi številčno udeležbo stanovalcev znotraj stanovanjskega pros- tora. Posredno, preko obeh poslednjih omenjenih momentov, ki ob- likujeta posebne pogoje bivanja pa hkrati narekujeta tudi pose- ben režim bivanja, s katerim se omogoča sožitje mnogih stanoval- cev z različnim in mnogokrat nasprotujočimi si interesi v stano- vanjskem prostoru z omejenimi možnostmi, Z vplivom na razporedi- tev prostorov in številčno udeležbo stanovalcev v stanovanjskem prostoru, pa omenjena momenta neposredno vplivata tudi na obli- kovanje sfere "zasebnosti", saj se le-ta Javlja znotraj social- nega in fizičnega prostora delavskega samskega doma, katerega značilnosti determinirata. Prav tako pa vplivata tudi na omeje- nost svobode osebnega življenja staovalcev, saj posebni pogoji bivanja narekujejo poseben režim bivanja oz, sredstva formalne socialne kontrole, ki le-to obvladujejo. Economski interes "stanodajalca" s svojim vplivom in kupna moč stanovalcev s svojo slabostjo omogočata torej: i a) z doloSeno razporeditvijo prostorov in številčno udeležbo stanovalcev v delavskem samskem domu samo oblikovanje dolo- čene sfere "zasebnosti" in b) z določenim režimom bivanja samo določeno svobodo osebnega življenja. Osnovno determinanto svobode osebnega življenja stanovalcev de- lavskega samskega doma predstavljajo torej ekonomski dejavniki, saj obvladujejo tako prostorsko strukturalne in stanovanjsko 55 funkcionalne značilnosti delavskega doma, ki predstavlja social- ni in fizični okvir "zasebnosti", kot tudi sredstva formalne in neformalne socialne kontrole, ki le-to postavljajo v poseben normativni okvir. Omejena svoboda osebnega življenja stanovalcev delavskega samskega doma je potemtakem samo dejanski odraz raz- koraka med visoko ceno stanovanjskih površin in nizkega osebnega dohodka začasno zaposlenega delavca. IV. ZAKLJUČEK Raziskovanje determiniranosti svobode osebnega življenja stano- valcev delavskega samskega doma bi se lahko površnemu opazoval- cu zdelo za nesmiselno početje, saj je odgovor na vprašanja ali je svoboda osebnega življenja stanovalcev delavskega samskega doma omejena, že v naprej znan. Bistvo problema pa ne leži v tem ali je le-ta bolj ali manj omejena, pač pa je v tem, s čim je omejena, kako in zakaj. Šele talco zastavljen problem preds- tavlja smiselno raziskovan problem, saj lahko samo tako, da odgo- vorimo na zastavljena vprašanja, zavestno vplivamo na spremembo "stanja". Na zastavljena vprašanja je sicer možno najti zelo e- nostavne odgovore. Površni opazovalec bi najverjetneje videl sa- mo eno prepreke na poti do "absolutne" svobode osebnega življe- nja stanovalcev v delavskem sajnskem domu - to je hišni red, ki je nujno prisoten zaradi larejanja normalnih pogojev bivanja v posebni, kolektivni, samski, začasni in nepopolni obliki stano- vanja, torej zaradi omejenih možnosti nepopolnega stanovanja v katerem obstaja množica različnih in nasprotujočih si interesov stanovalcev. Ukinitev hišnega reda bi potemtakem, kljub množici različnih in nasprotujočih si interesov in možnim konfliktnim situacijam naj pomenila "osvoboditev". Takšno opazovanje nujne- ga zla je seveda zmotno in enostransko, saj je vzrok njegove pri- sotnosti (hišnega reda) prikrit pred radovednimi očmi. Le-te obi- čajno spregledajo, da delavski samski dom predstavlja poleg ko- lektivne samske začasne in nepopolne oblike stanovanja, še pose- bej funkcionalno orientirano obliko stanovanja. Druga zmota, ki je običajno lastna takšnim opazovalcem izvira iz podcenjevanja 54 sfere "zasebnosti", ki bi jo moral nuditi delavski samski dom stanovalcem in iz pojmovanja začasnosti bivanja v takšni obliki stanovanja. Zaradi začasnosti bivanja bi potemtakem naj bil stanovalec pri-.^ pravljen odpovedati se nemotenosti in nedotakljivosti sfere "za- sebnosti". Začasnost bivanja torej zanje (za takšne opazovalce) ostane le začasnost ne glede če traja tudi več let. Pa pustimo razno razne domnevne zmote. Ugotovili smo, da je svoboda osebne- ga življenja stanovalcev delavskega samskega doma primarno de- ^ terminirana: a) z ekonomskimi interesi "stanodajalca" b) s kupno močjo osebnega dohodka "gostujočega delavca in osnov- nim motivom njegove priselitve ' c) s primarno funkcionalno orientiranostjo delavskega samskega i- doma - tj. zagotavljanje obnove reproduktivnih sposobnosti ' delovne sile oz. z interesi delovnega mesta po zadovoljitvi njemu lastnih potreb. Prav tako smo tudi ugotovili, da se zgornji dejavniki neverjet- no "idealno" ujemajo, ekonomski interes stanodajalca narekuje le-temu naseliti čimveč stanovalcev na redke, drage stanovanjske površine (s čimer se zmanjšujejo stroški za novogradnje in stro- ški same izgradnje takšnega objekta) stanovalcem pa takšna nase- litev, ki zmanjšuje stroške najemnine (saj se Le-ti s tem delijo na več stanovalcev) popolnoma ustreza, saj je kupna moč njiho- vega osebnega dohodka takšna, da jim omogoča bivati le v cene-^ nih oblikah stanovanj - in ena izmed teh je delavski samski dom. S tem pa je zadoščeno tudi tretjemu dejavniku, saj so pogoji bivanja takšni, da popolnoma zadoščajo obnovi reproduktivnih spo- sobnosti stanovalca - delavca. Zgoraj omenjeni dejavniki potemtakem neposredno obvladujejo ta- ko prostorsko str\ikt\u?alne in stanovanjsko funkcionalne značil- nosti delavskega samskega doma kot tudi sredstva socialne kon- trole kot nujno prisotne zaradi posebnih pogojev bivanja, ki pa 55 predstavljajo samo determinante sekundarnega značaja. Stanovanjski prostor kot sfero "zasebnosti", sfero svobode oseb- nega življenja potemtakem obvladujejo ekonomski dejavniki s svo- jimi "racionalnimi" zakonitostmi. Svoboda subjekta v takšnem stanovanjskem prostoru je ujeta v spone sveta blaga, katerega racionalne zakonitosti pretvarjajo stanovanjski prostor iz za- točišča osebnih skrivnosti v razgaljeno javnost številnih soci- alnih stikov. Psihološko breme nezadovoljstva stanovalcev v takšni obliki sta- novanja se skuša speljati na področje vizuelne harmonije - ubra- nost barv in lepotnega oblikovanja delavskega samskega doma. U- godje, ki ga ne more nuditi stanovanje s svojimi prostorsko struk- turalnimi in stanovanjsko funkcionalnimi značilnostmi se potem- takem skuša nuditi na videz, Vizuelna mikavnost prostora skuša "spremeniti" - prikriti ali pa vsaj omiliti nepopolnosti takšne stanovanjske oblike, uživanje ugodja pa vsiliti iluzorni občutek lastništva nad samo v uporabo nudenimi predmeti; vse to pa stano- valcem daje lažni občutek bivanja v "zasebnosti", Vprašanje, ki se zastavlja samo od sebe, se glasi: Kako dolgo bodo še stanovalci delavskih samskih domov pripravljeni bivati v takšni "zasebnosti". Na osnovi gospodarske politike ki je usmerjena na preseganje raz- lik med bolj ali manj razvitimi gospodarskimi področji,bi bilo v bodočnosti za pričakovati če ne že to, da se bodo gospodarsko nerazvita območja, ki so trenutno vir "rezervne delovne sile", v dvignile na raven gospodarsko razvitih območij, pa vsaj to, da bodo zaradi intenzivnega gospodarskega razvoja lahko odvečni ne- zaposleni delovni sili nudila nova prosta delovna mesta. Kaj bi lahko to pomenilo? Večina (34,^)^ začasno zaposlenih de- lavcev iz drugih republik v Sloveniji je prišla delat v Sloveni- jo zato, ker doma ni bilo možnosti zaposlitve - čeprav se veči- 56 na njih ni mogla zaposliti doma zato, ker so nekvalificirani delavci, pa še s tem ni rečeno, da v prihodnosti ne bodo mogli najti dela doma. Slovenija že danes ne more zadovoljiti svojih potreb po živi delovni sili. In če ob zgornji domnevi predpos- tavimo, da se naravni prirastek v Sloveniji ne bo v prihodnosti bistveno povečal, in da bodo porasle potrebe slovenskega gospo- darstva po nekvalificirani delovni sili, se lahko vprašamo, ali le-to ne bo nujno izsililo tudi spremembe stanovanjskih pogojev, ki so trenutno nudeni začasno zaposlenim delavcem iz drugih re- publik v slovenskem gospodarstvu. Gotovo pa je, da se stanovanj- ski pogoji samo z lepotnim oblikovanjem novih delavskih samskih domov ne bodo spremenili. Raziskava Raziskovalnega centra za samoupravljanje pri repub- liškem svetu Zveze sindikatov Slovenije, stran 78. 57 I. OSNOVNA NAČELA Delovne organizacije v gradbeništvu in industriji gradbenega materiala sprejemajo na podlagi sporaz\ama o postopkih za samo- upravno dogovarjanje in načelih za izvajanje samoupravnih do- govorov v gradbeništvu in industriji gradbenega materiala SPORAZÜI'l O MINIMALNIH STAITDARDIH PRI UREJANJU STAITOVANJSKIH DOMOV, PROVIZORIJEV IN DELAVSKIH NASELIJ ZA GRADBENE DELAVCE. Ta sporazum sprejemajo z namenom, da bi gradbenim delavcem, ki večji del svojega aktivnega življenja preživijo na gradbiščih in začasnih stanovanjih v delavskih naseljih, zagotovili dosto- jen stanovanjski standard in zadovoljivo prehrano, kar je os- novni pogoj zdravja in produktivnosti dela. V pogojih vse bolj svobodnega delovanja tržnih zakonitosti v našem gospodarskem sistemu želijo s tem dogovorom zagotoviti enotna izhodišča pri gospodarjenju in preprečiti, da bi posle- dice često tudi nelojalne konkurence škodljivo vplivale na živ- ljenjske pogoje in standard gradbenih delavcev. Upoštevajoč dejstvo, da večina gradbenih delavcev največji del svojega prostega časa preživi v provizornih stanovanjskih pros- torih v delavskih naseljih in sä hrani v provizornih delavskih restavracijah, sprejemajo odgovornost, da bodo pri organizaciji delavskih naselij, provizorijev, stanovanjskih domov, delavskih restavracij in prehrana vedno upoštevali vsaj minimalne stan- , darde iz tega dogovora. Obvezujejo se, da bodo posebno pozornost posvečale nastanitvi in prehrani gradbenih delavcev, ki jih razporejajo na delovna mesta na gradbiščih v tujini, tako da bodo upošte^iale zakonske in druge veljavne predpise, ki se nanašajo na ta vprašanja v državah, kjer prevzemajo gradbena dela, najmanj pa minimalne 58 standarde, ki so predvideni po tem sporazumu za stanovanjske provizorije in organizacijo prehrane na začasnih gradbiščih. J Ko delovne organizacije v gradbeništvu in industriji gradbenega materiala sprejemajo ta dogoteor, računajo s tem, da bo družbena skupnost s svojimi predstavniškimi in izvršilnimi organi ob so- delovanju družbenopolitičnih organizacij, posebno sindikata r gradbenih delavcev vsestransko pomagala pri njegovem ureaniče-^ vanju. \ i n. KATEGORIZACIJA STANOVANJSKIH ZGRADB Delavska naselja in bivališča v delovnih organizacijah v gradbe- ništvu jn industriji gradbenega materiala so po tem sporazumu razdeljena na štiri kategorije: 1. družinska stanovanja, 2. delavski stanovanjski domovi (samski domovi), 3. trajnejši stanovanjski provizoriji na gradbiščih, 4. začasni stanovanjski provizoriji in prevozni stanovanjski ob- jekti. Družinska stanovanja ^ Delovne organizacije v gradbeništvu in industriji gradbenega ma- teriala pomagajo zaposlenim delavcem pri gradnji družinskih sta- novanj v okviru sredstev, ki jih izdvajajo v ta namen po spora- zumu o osnovnih kriterijih za delitev dohodka in v okviru sploš- ne politike stanovanjske izgradnje na področju posameznih druž- benopolitičnih skupnosti. Ta sporazum ne obravnava kriterijev za gradnjo družinskih stano- vanj. 59 Delavski stanovanjski domovi (samski domovi) "'^^ To so trajne stanovanjske zgradbe z vsemi pritiklinami, ki so potrebne za kulturno stanovanje samskih ali poročenih delavcev, ki živijo in delajo ločeno od svojih družin. To so domovi z viš- jo stopnjo stanovanjske kulture, grajeni v kulturnih središčih, S tem je omogočeno, da se tudi tisti delavci, ki stalno stanu- jejo v teh domovih, vključujejo v družbeno življenje njihove okolice. Podpisniki tega dogovora se zavezujejo, da bodo v okviru dolgo- ročne urbanistične politike skrbeli za to, da bodo pri zahtevah lokacijskih dovoljenj za gradnjo delavskih naselij in stanovanj- skih domov upoštevali izhodišča, ki veljajo za urbanizacijo in lociranje družinskih stanovanj v stanovanjskih naseljih. Trajnejši stanovanjski provizoriji Trajnejši stanovanjski provizoriji so tisti stanovanjski objek- ti, ki jih delovne organizacije gradijo na večjih ali manjših gradbiščih, kjer gradnja traja daljši čas, ko pa je končana jih porušijo ali preselijo na druga gradbišča. To so lahko montaž- ni objekti iz lesa (lesene barake) ali pa zidani iz takšnih grad- benih elementov, ki jih je po rušenju možno znova uporabiti. Gradnja takšnih stanovanjskih provizorijev je opravičljiva samo takrat, kadar iz ekonomskih in drugih razlogov ni mogoče preva- žati delavcev na gradbišče iz stalnih delavskih naselij oziroma stanovanjskih domov, to je na gradbiščih izven mesta in stano- vanjskih naselij npr. pri gradnji hidrocentral, cest, oddaljenih industrijskih objektc^v^n v mestih na občasnih gradbiščih, kjer gradijo gradbena podjetja iz drugih krajev. V industriji gradbenega materiala gradnja takšnih stanovanjskih provizorijev ni opravičljiva. Trajnejši stanovanjski provizoriji so laliko koncentrirani ali nekoncentrirani. 6o Koncentrirani stanovanjski provizoriji tvorijo z drugimi objek- ti vred delavsko naselje, ki naj bo vedno locirano na najugod- nejšem mestu (ob cesti, vodi, med drevjem, čim bližje kulturne- ga centra, če je taka izbira lokacije mogoča). V takšnem naselju, ki je grajeno za več let, mora biti organizi- rana prehrana in zagotovljeni higienski in kulturni pogoji sta- novanja. V ta namen morajo biti v naselju restavracija s kuhinjo in vsemi pritiklinami, če za prehrano delavcev ni drugače ureje- no. V primeru, da se hrana dovaža iz obratov družbene prehrane v naselje, mora biti v naselju zgrajena jedilnica. Razen tega so v naselju še klubski prostori, športni objekti, kopalnica, ambulanta in druge naprave, ki služijo kulturnemu življenju, re- kreaciji in zdravju zaposlenih delavcev. V primeru, da^a pranje perila ni drugače preskrbljeno, mora biti v naselju tudi pralni- ca z likalnico perila. V nekoncentriranih stanovanjskih provizorijih, ki se gradijo na manjših začasnih gradbiščih, so lahko določena odstopanja, od navedenih zahtev. Vendar je treba v vsakem primeru skrbeti za ^ zdravo in kulturno stanovanje in organizacijo prehrane. ^ V splošnem velja načelo, da stanovanjski standard v provizornih stanovanjih ne sme bistveno odstopati od standarda v stalnih j stanovanjskih domovih. Takšna zahteva temelji na dejstvu, da ve- čina gradbenih delavcev prebije vse svoje aktivno življenje na gradbiščih in stanovanjskih naseljih. Začasni provizoriji in prevozni stanovanjski objekti Takšni objekti služijo manjšim delovnim skupinam, posebno v ča- su gradbene sezone, ki hitro menjajo svoja delovna mesta. Tudi v teh stanovanjskih objektih morajo biti ustvarjeni pogoji za f udobno stanovanje in osebno higieno. 61 III. DELAVSKI STANOVANJSKI DOMOVI (samski domovi) Osnovna načela in zahteve za gradnjo Osnovne zahteve, ki jih je treba upoštevati pri gradnji delavs- kih stanovanjskih domov, izhajajo iz minimalnih potreb stanovanj- ske kulture in predpostavke, da se gradijo za daljše obdobje iz trajnega gradbenega materiala. Zato so že pri zasnovi upošteva- ne večje zahteve in perspektiven razvoj stanovanjskega standar- da. Vsak stanovanjski dom naj ima: - Čistilno garderobo, kjer se stanovalci lahko očistijo in preo- V bujejo, preden stopijo v bivalne prostore. Vsak stanoalec mo- ra imeti svojo garderobno omarico s ključavnico. - sušilnice za obleko, ki so lahko grajene posebej, ali pa so garderobne omarice prirejene tako, da se obleka in obutev lah- ko suši; - spalne prostore, kjer so lahko največ štiri ležišča s pripa- dajočo opremo. Grajeni morajo biti tako, da pride na vsakega stanovalca najmanj lo m^ zraka in da dosega moč dnevne svet- lobe v vseh prostorih vsaj 5o luksov. Stene in strop v vseh prostorih naj bodo obarvani s svetlimi obstojnimi barvami, tudi tam, kjer so ti domovi grajeni iz lesa ali podobnega ma- teriala; - družabne prostore, kamor spadajo predvsem klubski prostori, čitalnice in športna igrišča v bližini stanovanjskega doma; - sanitarije, to je stranišča na izpiranje, \imivalnice in kopal- nice s toplo in mrzlo vodo, vse to ločeno za moške in ženske; - čajne kuhinje, če v domu ali v bližini ni restavracije ali bifeja, kjer si stanovalci lahko pripravijo manjše količine tople jedi in pogrejejo pijače; - shrambo koles in mopedov, ki je navadno locirana v kletnih prostorih; 62 - pomožne prostore, kamor spadajo bolniške sobe, ambulante, sta- novanje in pisarna upravnika oz, hišnika, čistilni balkoni, pralnica in liksilnica ( če za pranje perila ni drugače preskr- bljeno) , kotlovnica za centralno kurjavo, drvarnica in drugi prostori, ki so potrebni za normalno življenje stanovalcev. Vsi prostori morajo biti ogrevani takoj, ko se zunanja jutranja temperatura zraka zniža na 5° C, 63 HIŠNI RED SAMSKI DOMO^/I TITOVI ZAVODI LITOSTROJ TOZD - ZSE 1. Samski domovi so namenjeni le za prebivanje oseb, ki zdru- žujejo svoje delo v OZD Litostroj in jim je pismeno prizna- na pravica do ležišča v samskem domu. To se ne šteje za stanovanjsko, sostanovanjsko ali podstanovanjsko pravico stanovalca samskega doma, 2. Prenehanje pravice bivanja v samskem domu: a) s prenehanjem združevanja dela v tej OZD ne glede na raz- log b) z izselitvijo stanovalca iz samskega doma c) dodelitvijo drugega stanovanja d) z izključitvijo iz samskega doma. 3. Prebivanje v samskem domu je vezano na dodeljeno ležišče ter na namensko izkoriščanje prostorov opreme in naprav v sams- kem domu. Šteje se hkrati, da spada red v samskem domu v ok- vir delovnega reda OZD Litostroj, 4. Pravica do ležišča je ves čas strogo osebna in lahko nasta- ne le na podlagi pismenega nakazila, ki ga izda TOZD ZSE Litostroj, 5. Upravičenec ne sme prepustiti ležišča drugemu, kakorkoli raz- širiti svojo pravico, jo zlorabiti ali izrabljati na način, ki nasprotuje namenu samskega doma, pogojem dodelitve in vsakokratnemu hišnemu redu. 6. Prepovedana je delitev ležišča s komerkoli ali samovoljna zasedba praznega ležišča. Od teh načel ni začasnih ne stal- nih izjem. 7. Pravica do prebivanja v samskem domu ni brezpogojna in ves 64 čas vezana na isto ležišče. TOZD-ZSE skupaj s svetom stano- valcev sme po potrebi odrediti spremembo z namenom, da dose- že smoternejšo zasedbo, ustrezno disciplino, boljše odnose ij^ed stanovalci, razna popravila in spoštovanje hišnega reda. 65 HIŠNI BED "GRADIŠ" 1) Vsak koristnik delavskega doma ali naselja se mora ravnati po določilih hišnega reda. 2) Koristniki prostorov so dolžni plačevati stanarine do vsake- ga 1. v mesecu za vnaprej. 3) Po 22. Tiri mora biti ugasnjena električna razsvetljava v vseh prostorih. 4) Vhodna vrata morajo biti zaklenjena od 22. vire zvečer do 5» ure zjutraj. 5) Koristniki so dolžni upoštevati in :^olnjevati določila uprav- nika doma ali naselja in drugih pristojnih oseb. 5) Vsi koristniki imajo pravico do souporabe skupnih družbenih prostorov. 7) Ob odhodu iz doma all neiselja morajo biti sobe stanovfiLcev zak3^enjene, 8) Koristnik izgubi pravico bivanja v domu ali naselju: - če grobo krši hišni red, če ne plačuje pravočasno stanarine, če mu preneha delovno razmerje pri podjetju "Gradiš" in če preteče dogovorjeni, odnosno pogodbeni rok bivanja v domu ali naselju. 9) Ob izselitvi je dolžan vsak zapustiti prostor in opremo tako, kakor jo je prevzel ob vselitvi. Vse eventuelno povzročena Skoda na zgradbi ali opremi se ugotovi na podlagi komisijske " ocenitve in zapisnika. Ugotovljeno škodo je treba takoj o- ceniti. lo) Prepovedano je: - zamazati ali poškodovati zgradbo in prostore v njej - kvariti ali poškodovati opremo, tj. pohištvo in posteljnino - kvariti električne, vodovodne, sanitarne in druge naprave 66 - samovoljno napeljevati električne priključke po sobah - po uporabi puščati vključene električne in vodovodne napra- ve •- uporabljati električne žarnice nad 60 W - odmetavati papir, krpe, steklo in druge odpadke skozi okna - voditi v shrambo za vozila motoma kolesa z vžganim motor- jem ali vžigati motor v zaprtem prostoru. Luč v shrambi za vozila sme goreti le za čas uporabe prostorov, t - gojiti domače živali v domu ali naselju - uporabljati v spalnicah električne kuhalnike ali pečice - puščati ali sušiti perilo v spalnici, umivalnici ali hod- ^ niku - v spalnih prostorih je prepovedano hoditi v čevljih v ? - samovoljno se seliti v drug spalni prostor - poškodovati nasade in zelenice okrog doma ali naselja - razgrajati ali kaliti nočni mir, zabranjeno je prirejati plesov in zabav, kvartopirstvo, pijsuičevanje in nemoralno obnašanje v prostorih doma ali naselja - dovoljevati prenočevanje drugim osebam in sprejemati obis- ke izven določenega časa po hišnem redu - ovirati uslužbence doma ali naselja pri opravljanju njiho- vega dela 67 HIŠNI RED "UNIVERSAL" - LJUBLJANA, Povšetova 12 - 2 - vzeti k sebi na stanovanje nobene tuje osebe, niti družinskega člana. 5. člen Stanovalcu preneha pravica bivanja v samskem domu z dnem, ko preneha z delom v podjetju. 6. člen Uprava podjetja mora delavca pred vselitvijo v samski dom sez- naniti z vsebino in določili tega pravilnika. Upravnik samskega doma mora seznaniti delavca pred vselitvijo s hišnim redom. 7. člen Višino stanarine za bivanje v samskem domu določi delavski svet podjetja in se plačuje mesečno za nazaj, tako, da se ob- računa pri izplačilu mesečnih osebnih dohodkov. 8. člen Kopalnic v samskem domu se poleg stanovalcev lahko poslužujejo tudi drugi delavci podjetja, vendar proti takojšnjemu plačilu odškodnine za vsakokratno uporabo, ki jo določi delavski svet. Čas, ko je kopalnica na razpolago tem osebam določi uprava doma. PRAVICE STANOVALCEV 9. člen iosv Stanovalci imajo pravico, da poleg ležišča in osebne opreme 68 uporabljajo tudi umivalnico, kopalnico, dnevno sobo, shrambo za kolesa in jedilnico. DOLŽNOSTI STANOVALCEV lo. člen T Stanovalci so dolžni držati se hišnega reda, zlasti pa so dolž- ni: - dovoliti upravniku doma pred vselitvijo pregled osebne prtlja- ge, jo na zahtevo očistiti ali odd^ti na strokovno čiščenje; - izročiti na zahtevo vse tiste predmete, ki jih stanovalci ne smejo hraniti ali uporabljati v samskem domu in sicer: kuhal- nike, električne peči, orožje ipd.; - skrbeti, da se v spalnicah ohrani v največji možni meri red in čistoča; - ležišče vsako jutro pred odhodom na delo urediti ter urejene- ga držati skozi ves dan; - v spalnici uporabljati izključno copate; - ob odhodu iz doma spalnico zakleniti in ključ odd^ati vratar- ju; - uporabljati skupne prostore in naprave v skladu z njihovim namenom ter se v njih vesti dostojno in mirno, tako, da se ne žali dostojans^tvo in ne moti delo ter počitek ostalih ^ stanovalcev doma; - po uporabi zapreti vodovodne naprave in ugasniti električno razsvetljavo; - ob odhodu iz doma ter ob povratku ne motiti ostalih stanoval- cev v domu; - čuvati opremo, notranjost in zunanjost doma ter njegovo oko- lico; - plačati stroške za čiščenje ali razkužitev opreme in prosto- rov, če bi to moralo biti izvršeno po stanovalčevi krivdi; - povrniti povzročeno škodo. Stanovalci imajo lahko v sobi radioaparat, v kolikor se stri- njajo s tem vsi stanovalci v sobi. Hadioaparat mora biti ob uporabi naravnan na sobno jakost, 3 69 11, člen V samskem domu je zlasti prepovedano: - uporabljati kuhalnike in električne peči; - odmetavati papir, steklo in druge odpadke skozi okno ali skozi okno izjtepavati obleke in odeje; -prati in sušiti perilo v spalnicah, na oknih ali balkonih; - hraniti vnetljivo ali druge neprimerne ter nepotrebne predme- te v sobah; - pisati po stenah in pohištvu, zabijati v steno ali opremo žeblje ter lepiti razne nalepke; - ležati pod odejo v dnevni obleki; - igrati v spalnicah za denar; - v spalnieah ali drugih prostorih popivati; - p]juvati po tleh ali kakorkoli ponesnažiti notranje prostore in okolico doma; - spreminjati notranjost prostorov v domu, nameščati razne napeljave ali kakorkoli predrugačiti prostore domaj - odnašati iz jedilnice hrano po sobah ali drugih prostorih; - razgrajati in razbijati, kričati, žvižgati, prepirati se, smešiti, izzivati, nadlegovati ali kakorkoli ogrožati sosta- novalce ; - čistiti ali popravljati kakor tudi shranjevati dvokolesa po hodnikih in v spalnicah; - upirati se upravnikovim odredbam glede hišnega reda ter ka- korkoli ovirati njegovo službo in izvrševanje dolžnosti, ka- kor tudi ovirati službo in izvrševanje dolžnosti vratarjev in snažilk; - odhajati v sobe v delovnih oblekah in delovnih čevljih; 70 ÜDK 535.525 (W.12) Dare POŽENEL ČRNE GRADNJE Pred kakimi petimi leti smo bili priča izredni pozornosti, ki jo je tisk posvečal pojavu nedovoljene gradnje. Podobno se je bilo zgodilo pred kakimi desetimi leti, v kratkem pa se nam po vsej verjetnosti obeta ponovitev. Vedno znova se je akcija začela z obsodbami pojava, napovedmi množičnih r^jLŠenj, ki so jim kasneje sledile treznejše presoje o vzrokih oz. ozadju pojava, zaključila pa se je s tem, da se je vihar polegel, tj. da zaključkov ni bilo. Nedovoljena gradnja je sleherna akcija, ki na kakršenkoli na- čin preoblikuje okolje brez predhodne odobritve upravnega or- gana. Zato med nedovoljene gradnje ne štejemo le stanovanjskih hiš, temveč tudi razne ograje, poti, zemeljska dela, prizida- ve, nadzidave ipd. w V tukajšnjem pisanju so mišljene predvsem stanovanjske hiše, zgrajene na nedovoljen način, tj. brez potrebnih, z zakonom predpisanih dokumentov oz. dovoljenj. Ne glede na dejstvo, da je postopek za pridobitev gradbenega dovoljenja izredno dolg, pa to ni razlog nedovoljenim gradnjam, Le-te se namreč v naj- več primerih pojavljajo na zemljiščih, ki z veljavnimi urba- nističnimi dokumenti niso predvidena za individualno stanovanj- sko gradnjo. Gre torej za konflikt med interesi države in načinom, kako po- sameznik zadovoljuje svoje interese: za konflikt med načinom izrabe prostora kot si ga zamišlja država in dejanskimi posegi črnograditelja v prostor. Za svoje nemoteno funkcioniranje - za ohranitev družbenih od- nosov, ki jo tvorijo - je država z normami predpisala način ob- 71 nasanja na vseh tistih področjih, ki so zanjo eksistenčnega po- mena. Sem spadajo tudi norme o rabi prostora. Prostor s svojo materialnostjo je namreč tisti medij sporazumevanja, preko ka- terega se vsklajujejo zavesti, preko katerega zavesti čutijo potrebo, da bi se vsklajevale, zaradi česar sploh čutijo potre^ bo, sploh čutijo problem. Država vsklajuje zavesti posameznikov skozi svoje norme in vs- klajuje interese posameznikov v prostoru z normami, ki jih je za rabo prostora predpisala. Ustaljen način je bil, da je država usklajevala te interese le tam, kjer je bilo to potrebno, kjer je prišlo do navzkrižnih interesov v taki obliki, da bi navzkrižnost lahko ogrozila ali porušila odnose, ki so državo tvorili. Pogoji za to so bili v mestih oz. na vseh področjih z večjo gostoto oz. na območjih, kjer so obstajali različni interesi. Plan kot način vsklajeva- nja je obstajal v teh primerih le na območjih, kjer je do raz- ličnosti interesov sploh prišlo. Vsklajevalec je bil tisti, ki mu je materialna osnova to omogočala, tisti, ki je imel oblast. Takoj ko si je država privzela vlogo, da ne le vsklajuje, tem- več vodi razvoj, da bi dosegla neke skupno predpostavljene ci- lje« je skrb nad urejanjem prostora razširila na svoj celoten teritorij. Razvoj je poenostavila v model, kjer je bil prostor fizični kontekst dogajanja, ljudje pa zreducirani na elemente v razvoju. t. ^llji razvoja so bili sicer lahko postavljeni v interesu člove- ' ka - elementa v sistemu, vendar z določenimi bistvenimi poeno- stavitvami. Zanemarjena je bila različnost posameznikov, kot da bi šlo za amorfno množico identičnih, ne pa za ljudi, kate- rih vsak je enkratna posebnost zase, ki mu je v naravi, da ga tuje reševanje njegovih problemov ne zadovoljuje, da mu je za lasten obstoj bistveno, da vidi in si lahko sam določi smisel svojega obstoja. Človeku je v naravi, da hoče biti celovitost 72 da lahko obstoji le kot celovitost, torej hoče in mora imeti zagotovljene iste predpogoje, kot si jih na svoji ravni lasti država, ko si privzema isti značaj celovitosti. Pri črnih gradnjah pa gre za konflikt med državo in posamezni- kom. Uvodoma je bilo rečeno, da v našem kontekstu obravnavamo kot črne gradnje tiste stanovanjske hiše, ki so zgrajene na zemljiščih, ki niso bila predvidena za tovrstno zazidavo. Če se strinjamo s stališčem, da so črne gradnje oblika konflik- ta med državo in posameznikom, je podrobnejše vzroke iskati na področju stanovanjske in zemljiške politike oz. v nasprotujočih si ciljih oz. načinih doseganja teh ciljev, ki jih zastopata navedeni politiki na strani države v nasprotju s cilji, oz. na- čini doseganja teh ciljev na strani posameznika: - Osnovni cilj posameznika je zgraditi si stanovanje zase za izboljšanje pogojev lastne eksistence. Cilj države sicer je zgraditi čimveč stanovanj vendar ob upo- števanju še temeljnejšega cilja: utrditve odnosov, tj. pogo- jev njene eksistence, kar dosega z istočasnim utrjevanjem materialne baze. Proizvodnja stanovanj je namreč za državo pomembna, ne toliko zaradi izdelkov, kot zaradi značaja, ki jo ima kot stalna gospodarska dejavnost, - Stanovanjska politika je oblikovana z vidika tistih, ki sta- novanje že imajo; predpostavlja, da so tisti brez stanovanja deležni istih socialnih dobrin kot oni sami, ki stanovanje že imajo. Dejansko pa je res ravno obratno: nein?ejene stano- vanjske razmere so odraz globljih neenakosti v družbi. Stanovanjski sistem je organiziran racionalno predvsem z vi- dika lastne eksistence, človek je v tem sistemu le element. Poprečni posameznik brez stanovanja se v ta stanovanjski sis- tem ne more vključiti. Njegovim okoliščinam najprimernejši način, da pride do poceni stanovanj, mnogokrat pa da sploh 73 pride do stanovanja, je v tem, da si ga zgradi sam. Ustvari svoj stanovanjski sistem, ki je racionalen z vidika dosega- nja neposrednega cilja - izgradnje stanovanja, - Tu pa se sreča z larbanistično in zemljiško politiko: vsak ko- šček celotne površine države je s planom predviden za nek na- men, ki odraža predstavo o najoptimalnejšem funkcioniranju sistema. Pri tem pa zopet izstopi poenostavitev: temeljnosti so združene v splošne kategorije; plan zasleduje racionalnost z vidika umišljenih posplošitev, pri čemer je posameznik oz, posebnost njegove zavesti zanemarjena. V imenu te, umišljene racionalnosti, je prepovedana sleherna izraba zemljišča, ki bi bila drugačna od tiste, ki jo je bila predvidela država. Ker se posameznik ne more vključiti v organiziran stanovanj- ski sistem, si kupi zemljišče, če ga nima že od prej, ter si na njem zgradi hišo, - Država se sicer zgrozi: individualna hiša neracionalno troši površino in kazi pokrajino, da o večjih stroških komunalnega opremljanja in sploh oskrbe tako zgrajenega naselja niti ne govorimo. Vendar pa ne misli preveč resno: hiš ne ruši, prav tako pa jih niti ne skuša preveč zavzeto preprečevati tam, kjer ima možnost: pri nadzoru prometa z zemljišči. Vse prej kot drugo ji je namreč pri srcu lastna eksistenca: stabilnost odnosov, ki jo tvorijo. 74 ÜDK 37.018.5 (497.12) Pavel GARTAE STANOVANJE KOT DEJAVNIK SOCIALNE SELEKCIJE ŠTUDENTOV IZ POD- PRIVILEGIRANIH DRUŽBENIH SKUPIN V VISOKOŠOLSKEM IZOBRAŽEVAL- NEM SISTEMU 1. TEORETSKA ZASNOVA ANALIZE ^ 1.1. Predpostavke 1.2, Študentsko stanovanje kot dejavnik socialne selekcije v višje- in visokošolskem izobraževalnem sistemu 1,5, Razmerje center-periferija in vloga študentskega stanova- nja kot dejavnika socialne selekcije študirajočih iz pod- privilegiranega družbenega razreda -.! 2, STRUKTURA ŠTUDENTOV PAKUI/DET LJUBLJANS?2: UNIVERZE GLEDE NA OBČINE IZ KATERIH IZHAJAJO 2.1, Občine v SR Sloveniji glede na razmerje med stopnjo in dinamiko narodnega dohodka na prebivalca 2.2. Občine SR Slovenije glede na razmerje med številom in dinamiko naraščanja števila študentov na fakultetah ljub- ljanske xmiverze 5. PRIMERJALNA ANALIZA MED STRUKTURO ŠTUDIRAJOČIH PO IZOBRAZ- BI OČETA IN IZOBRAZBENO STRUKTURO MOŠKE POPULACIJE PO SLOVENSKIH OBČINAH 75 V tem prispevku nameravamo na osnovi analize "občinske" in so- cialne strukture študirajočih ugotoviti v kolikšni meri nereše- no stanovanjsko vprašanje študirajočih, poleg drugih dejavnikov selekcionira študente podprivilegiranih družbenih skupin pred in med izobraževalnim procesom v slovenskem visokem šolstvu. Pri tem ne razpolagamo s podatki, ki bi nam "direktno" pokaza?- li razlike glede na študijski uspeh med tistimi študenti (ki niso iz Ljubljane ali neposredne okolice), ki stanujejo v štu- dentskih domovih in tistimi, ki stanujejo "privatno". Vendar pa menimo, da tovrstno dokazovanje, pa čeprav je lahko koristno in uspešno, ni nujno potrebno, saj je način analize in njena zastavitev odvisna od teoretskih predpostavk, zato naj najprej predstavimo slednje. 1. TEORETSKA ZASNOVA ANALIZE 1.1, Predpostavke Izhajamo iz predpostavke, da visokošolski izobraževalni sistem, kot zaključni del celotnega izobraževalnega siste- ma, fiksira obstoječe "stanje" družbene strukture in je ta- ko le zrcalna podoba obstoječih socialnih razmerij, V tem smislu študij predstavlja "pripravo" mladih na določen dru- žbeni položaj, ki se legalno določa skozi študij, določen pa je že z "biološkim aktom" rojstva v določenem (v našem primeru "privilegiranem") družbenem razredu. Za preliminarno dokazilo gornje predpostavke podajamo ta- belo, ki prikazuje striakturo št\xdentov slovenskih višjih in visokošolskih ustanov glede na izobrazbo očeta, (1) Katere osnovne ugotovitve o socialnem izvoru študirajočih^ nam torej posreduje TABELA 1« 76 TABELA 1: STRUKTURA. ŠTUDENTOV PO IZOBRAZBI OČETA - REDNI ŠTUDENTJE 77 Razdelimo najprej izobrazbene kategorije v tabeli 1 na dve osnovni skupini: - na kategorijo neizobraženih (pod- privilegirani) - na kategorijo izobraženih (privile- girani) Gornja razdelitev je "teoretično" opravičena že v opombi 1, zato je tu ne bomo ponovno utemeljevali, TABELA 2: STRUKTURA ŠTUDENTOV PO IZOBRAZBI OČETA - REDNI ŠTUDENTJE 78 Iz tabele je jasno razvidno, da so št\identje, ki izhajajo iz podprivilegiranega družbenega razreda (ročno delo), bist- veno "podreprezentirani" v socialni strt:ikturi študirajočih. Še posebej je ta podreprezentiranost opazna na ljubljanskih fakiiltetah in na VŠTK: čeprav predstavlja družbeni rsizred iz katerega izhajajo, 55,7% glede na strukturo moškega pre- bivalstva"*", pa so v celotni strukturi rednih študentov za- stopani le z 19,2^. Podatki nam pokažejo, da so še posebno velike razlike med obema "mejnima" kategorijama (1) in (7): čeprav je slednja v celotni strukturi zastopana z le 5»4^» ps je 2ia ljubljan- skih fakultetah zastopana z 2o,5^ v celotni str\ikturi štu- dirajočih (oz, na celotni ljubljanski univerzi z 18,5, na mariborski 7»2 in na umetniških akademijah z 2o,8 itd,). Obratno pa velja za prvo kategorijo "7 razredov in manj": čeprav je v celotni strukturi prebivalstva zastopana z 27,4% pa je v strukturi stxodirajocih na ljubljanskih fakul- tetah in VŠTK zastopana z le 5,85^ (na celotni ljubljanski univerzi z 5,9^, na akademijah z 6,7^^ na mariborski uni- verzi z 5,1% itd,). Opazna je tudi razlika med mariborsko in ljubljansko uni- verzo, prva ima socialno strukturo nekoliko bolj v "korist" podprivilegiranih, čeprav je ta še vedno občutno v korist privilegiranih. Po našem mnenju je to razliko pripisati predvsem dejstvn, da v sestavi mariborskega visokega šols- tva prevladujejo višješolske organizacije. Relativno enakomerno zastopanost v socialni strukturi štu- dirajočih v slovenskem višjem in visokem šolstvu izkazuje le kategorija "poklicna šola". Ta podatek izkazuje in po- Izobrazbena struktura moškega prebivalstva nad 35 let starosti je vzeta za ekvivalentno primerjanje s štiadent- sko populacijo po izobrazbi očetov. 79 trguje našo domnevo, da je ta skupina dovolj ekonomsko močna, da lahko svojim potomcem omogoči visoko šolo. Poleg tega pa so kvalificirani in visokokvalificirani industrij- ski delavci, "locirani" predvsem ob večjih urbanih, oz, in- dustrijskih centrih, kar njihovim potomcem omogoča dostop do srednjih šol - in kasneje tudi do visokih. Ta kategori- ja so od ostalih višjih kategorij razlikuje po tem, da ni j "nadreprezent irana", ] Na osnovi analize podatkov iz tabel 1 in 2 se izkaže, da višje in visoko šolstvo reproducira obstoječo družbeno struk- turo in razmerja med posameznimi družbenimi razredi. Skozi sistem visokošolskega in še posebej višješolskega j študija je sicer opazen "delni" priliv iz podprivilegirane- i ga razreda v privilegiranega, kar je razumljivo, ker se na tehnološko dokaj visoki stopnji družbenega produkcijskega sistema kategorija "umskega dela", ki obsega le majhen od- ' stotek prebivalstva ne more sama v celoti reproducirati. To pa seveda ne spreminja samega razmerja med obema razre- doma, pomeni le da se povečuje kategorija srednjega razre- j da. Ko smo prikazali rezultate socialne selekcije kakor se ka- \ Ž5jo v visokošolskem izobraževalnem sistemu, poskušajmo | ugotoviti kakšno vlogo igra "štiidentsko stanovanje" kot dejavnik te selekcije, 1.2, "Študentsko stanovanje" kot dejavnik socialne selekcije v višje- in visokošolskem izobraževalnem sistemu Takoj v začetku se zastavljata dve vprašanji, na kateri t naj hipotetično začrtamo odgovor, empirično pa jih bomo poskušali ilustrirati in dopolniti kasneje. Prvo vprašanje; ali je ugotovljeno in že nekaj let pereče 8o pomanjkanje študentskih ležišč eden od vzrokov, ali celo najpomembnejši vzrok v socialni selekciji v višje- in viso- košolskem izobraževalnem sistemu; - ali pa je to pomanjka- nje indic obstoječih razmerij socialne selekcije podprivi- legiranih v izobraževalnem sistemu - in s tem to selekci- jo tudi utrjuje? Menimo, da je zadnja varianta pravilna: kajti, tudi če bi kakorkoli (kar je glede na realne razmere faktično nemogo- če) zgradili zadostno ali celo presežno število "študent- skih postelj" s tem ni mogoče preprečiti selekcije v osnov- nem in srednješolskem izobraževalnem sistemu. Poleg tega pa stanovanje ni edini, pa tudi ne najpomembnejši dejavnik socialne selekcije v višje- in visokošolskem izobraževal- nem sistemu« Pač je dejstvo, da je študentskih postelj premalo"*" izkaz\>- je socialno selekcijo podprivilegiranih v osnovnošolskem in srednješolskem izobraževalnem sistemu, ki se logično na- dalj\ije tudi v višjem in visokem šolstvu. Po podatkih se je razmerje med številom prošenj za štu- dentske domove v Ljubljani in številom razpoložljivih ležišč gibalo takole: TABEIA 3: ^ ,^cLo tega leta nista šteta Dom FSPN in Dom VŠZD ^^_j_jjtevilke so ocenjene v številu razpoložljivih ležišč ni Oražnovega doma 81 S tem, ko tako študij kot tudi študentsko stanovanje ni podvrženo praktično nikakršnem, ali pa neučinkovitem "dru- žbenemu usmerjanju", in ga usmerja le stihija družbeno-e- konomskih razmerij, je ta postavljen za "privatno stvar" posameznika. Ob tabeli 5 je nujno potrebno navesti podatek, da le slaba četrtina od približno 15.ooo študentov ljubljanske univer- ze zaprosi za stanovanje v domovih, zato bo potrebno anali- zirati še "regionalno" pripadnost študirajočih. Drugo vprašanje: Kdaj. kako in za koga nastopa nerešeno stanovanjsko vprašanje kot dejavnik socialne selekcije v izobraževalnem sistemu, in kakšno vlogo igra znotraj osta^ lih dejavnikov kot npr, jezik, socializacija, družbeno-eko- nomski položaj, izobrazba, regionalna pripadnost itd. Lahko trdimo, da je dobršen del socialne selekcije podpri- vilegiranih opravljen že v osnovnošolskem in srednješol- skem izobraževalnem sistemu. V procesu selekcije podprivilegiranih v višje- in visoko- šolskem izobraževalnem sistemu, pa nerešeno stanovanjsko vprašanje nastopa kot tisti "dodatni" element, ki študentu, ki izhaja iz podprivilegiranega razreda, ki ni iz Ljublja- ne ali bližje okolice, ki je navcuino obiskoval slabšo sred- njo šolo in ki ima "nižje aspiracije" (končati šolo čimprej in postati ekonomsko "neodvisen" - od tod tudi večji vpis študentov iz podprivilegiranih družbenih slojev na višje šole), dejansko onemogoča izobraževanje in ga izvrže iz vi- šje- in visokošolskega izobraževalnega procesa. Torej moramo socialnemu izvoru študenta pridati še opazo- vanje in analizo regionalne strukture študirajočih, ugoto- viti prekrivanja med socialno in regionalno strukturo in iz tega izvesti ugotovitev v kolikšni meri nerešeno stano- 82 vanjsko vprašanje študirajočih vpliva na njihovo socialno selekcijo. 1.3. P.azmerje "center - periferija" in vloga študentskega sta?- novanja kot dejavnika socialne selekcije študlra.jočih iz podprivilegiranega družbenega razreda V "družbeno - prostorskem" pomenu je možno vprašanje re- gionalne strukture študentov postaviti v okvire teorije "center - periferija", ki je pa na tem mestu-ne nameravamo niti podrobneje tematizirati niti ne razvijati. Znano je, da se visokošolske institucije formirajo v tako imenovanih "urbanih centrih"^ kjer so skoncentrirane vse pomembnejše funkcije (tim. "urbane funkcije"), ki po svojem obsegu in značaju "presegajo" vsakodnevno dejavnost manjših lokalnih enot (banke, veletrgovine, uprave velikih podjetij, centri političnega odločanja itd.). V ekonomskem smislu so centri izraz prostorske koncentra- cije presežne vrednosti, tako z neposredno obkrožujočega urbanega zaledja kot tudi s podeželja, Temu ustreana je tudi socialna struktura prebivalstva urba^- nih centrov in neposrednega zaledja: prevladujejo izobraže- ni industrijski delavci ter strukture z višjo in visokošol- sko izobrazbo, torej tiste kategorije, ki pošiljajo daleč največ študentov na univerzo. Socialnemu položaju študirajočih se torej pridružuje še prostorska bližina (ki tu ne nastopa kot fizična« temveč kot izrazito družbena kategorija), kar pomeni, da se štt^ dirajočemu ni potrebno navajati novemu socialnemu in urba?- nemu okolju, iskanju stanoi^snja, predvsem pa so življenj- ski stroški (stanovanje, hrana) nižji. Iz tabele "Redni študentje obeh univerz v SR Sloveniji 83 (štiidijsko leto 1975/76)", ki jo pa na tem mestu ne nava- jamo, razberemo, da je prostorska mobilnost izredno nizka, za razliko od situacije v zabodnoevropskib državab in ZDA, kjer po pravilu štiadent ne študira v svojem rojstnem kra- ju. Dejstvo nizke prostorske mobilnosti lahko zvedemo na tri' objektivne okoliščine: 1. Slovenija je dolga leta imela samo en univerzitetni cen- ter; 2. univerza v Mariboru po številu študijskih usmeritev ne dosega ljubljanske; 3. Pomanjkanje študentskih stanovanj. Iz konceptualizacije razmerja "periferijar-center" izhaja torej naslednje: čim bolj je neka občina prostorsko oddalje- na od nekega urbanega centra, tem manj je tudi družbeno-eko- nomsko razvita, tem manjši je delež privilegiranih družbe- nih slojev v celotni strukturi prebivalstva in 1. z manjšim številom študentov je zastopana v strukturi študirajočih; 2. ti študentje izhajajo v večji meri iz nižjih izobrazbe- nih kategorij kot v urbanih centrih (čeprav so tudi tu podprivilegirani); 3» tem bolj se za te študente pojavlja nerešeno stanovanj- sko vprašanje kot dejavnik socialne selekcije. Naj v nadaljevanju najprej analiziramo strukturo študira- jočih na fakultetah ljubljanske univerze glede na občino iz katere izhajajo. 84 2. STRUKTURA ŠTUDENTOV PAKUI/EET LJUBLJANSKE UNIVERZE GLEDE NA OBČINE IZ KATERIH IZHAJAJO Naša hipoteza je naslednja: čim bolj je neka občina odda- ljena od urbanih centrov, tem manj je družbeno-ekonomsko razvita, tem nižjo izobrazbeno striakturo ima in s tem manj- šim številom je zastopana v celotni strxikturi študirajočih. Da bi dokazali splošno veljavnost te hipoteze in hkrati do- ločili posebnosti, ki od splošne hipoteze odstopajo smo se v raziskavi odločili za naslednji postopek: - najprej smo prikazali razporeditev slovenskih občin gle- de na stopnjo družbeno-ekonomskega razvoja - za kar smo vzeli indikator narodni dohodek (ND) na prebivalca (glej opombe 2), - zatem pa smo prikazali še distribucijo občinske struktu- re študirajočih na fakultetah ljubljanske univerze in to strukt\aro primerjalno analizirali z razporeditvijo občin glede na ND na prebivalca, 2,1, Občine v SRS glede na razmerje med stopnjo (nivojem) in di- namiko (smerni koeficient) narodnega dohodka na prebivalca Na osnovi razporeditve slovenskih občin glede na stopnjo družbeno-ekonomskega razvoja smo razbrali, da največjo stop- njo družbeno-ekonomskega razvoja izkazujejo tiste občine, ki se nahajajo v tako imenovanem "centralnem ogrodju" Slo- venije in sicer v diagonali Maribor - Ljubljana - Piran in Jesenice - Ljubljana, Najmanj pa so razvite občine severo- in jugo- vzhodne Slovenije, S tem menimo, da je za potrebe naše analize hipoteza "cen- ter - periferija" že potrjena. Tudi se ne bomo spuščali v analizo ekonomskih silnic, ki so privedle do takšnega sta- NARODNI DOHODEK NA PRtiaiVALCA (poprečje od leta 1963-1971) 2.333 do 5.899 iS.900 do 9.296 9.297 do 37.8UQ Zadnjo vrednost (37.8'+0) izkaže cbčino Ljubljana-Center, druga po rangu tj, občina Ljubljam-Bežigrad pa izkazuje vrednost 16.320. Torej se "realni" razpan. giblje od 9.297-16.320 - občina Center predstavlja izje>no. GRAFIČNI PRIKAZ 1 85 nja, Z analizo "razvojnega aspekta", ki ga predstavlja iz- račun smernega koeficienta (smer in dinamika/hitrost razvo- ja nekega pojava) smo ugotavljali tudi ali se razlike med občinami zmanjšujejo, povečujejo ali pa ostajajo enake. Ob primerjanju stopnje razvoja s smerjo in dinamiko razvoja smo dobili devet kombinacij (od 1.1 - visoko poprečje ND/ prebivalca in visok smerni koeficient, preko 2.2 - srednje visoko povprečje in srednje hitra rast do 3.3 - nizko pov- prečje in nizka rast), v katere smo razvrstili vse sloven- ske občine. Analiza razmerja med stopnjo (nivojem) in dinamiko (smerni koeficient) narodnega dohodka na prebivalca po občinah v SRS nam pokaže: - občine, ki že sedaj izkazujejo visok nivo ND na prebival- ca izkazujejo istočasno tudi njegovo hitro naraščanje (ra- zred 1.1., pa tudi v razredu 1.3« ni nobene občine, ki bi ob visokem nivoju ND/prebivalca izkazovala njegovo počas- no rast) - prav tako pa ni nobene občine, ki bi izkazovala istočas- no nizek nivo ND, hkrati pa ti;idi njegovo hitro rast. Na osnovi tega lahko zaključimo, da se razlike v razvitos- ti (in ga merimo z ND/prebivalca - tu je upoštevano obdob- je 1965-71) med občinami povečujejo. V nadaljevanju pa bomo pokazali kako se te razlike v razvi- tosti izkazujejo v "občinski strukturi" študirajočih na ljubljanski univerzi. 2.2. Občine v SRS glede na razmerje med številom in dinamiko naraščanja števila študentov na fakultetah ljubljanske univerze Na osnovi istega analitičnega postopka smo ugotovili, da največje število študentov na looo prebivalcev z manjšimi 86 izjemami (npr, Maribor) izpričujejo prav tiste občine, ki so družbeno-ekonomsko najbolj razvite in se tudi sicer hi- tro razvijajo. Zanima nas tudi razmerje med številom študentov in hitrost- jo njihovega naraščanja - ali tudi tu velja, da v občinah z relativno velikim številom študentov na looo prebivalcev število študentov hitreje narašča kot pa pri občinah z ma- njšim številom študentov. Razmerje med številom študentov po občinah v SRS na ljub- ljanskih fakultetah in njihovim nadaljnjim naraščanjem nam potrjujejo, da gre za isto tendenco, ki pa je vendarle "blažja", vendar pa še zmeraj dovolj 'ostra", da lahko trdi- mo, da se razlike med občinami glede na število študentov na ljubljanskih fakultetah povečujejo. Pri nekaterih naj- manj razvitih občinah ^a število študentov celo upada (ti- ste občine, ki izkazujejo negativni smerni koeficient). 2.3, V zaključku tega dela analize lahko vzamemo hipbtezo, po kateri občine, ki so najbolj razviti urbani centri v SRS dajejo največ št'odentov na fakultete ljubljanske univerze. Analogno pa nerazvite občine, ki leže na periferiji sloven- skega družbenega prostora izkazujejo najmanjše število. Ugotavljamo tudi, da se razlike med razvitimi in nerazvi- timi občinami glede števila štiidentov povečujejo in ne zmanjšujejo. Na osnovi dosedanje analize regionalne oz. občinske struk- ture štiidirajočih na fakultetah ljubljsmske univerze pa lahko predhodno ugotovimo p^omen pomanjkanja stanovanj za študente v takšnih razmerah. Pomanjkanje študentskih stanovanj je po eni strani samo izraz tržnih zakonov, ki selekcionirajo študirajoče, po 87 drugi strani pa onemogoča kakršnokoli spremembo obstoječe- ga stanja. Natančneje pa nam bo vloga študentskih stanovanj jasna ob analizi sovpadanja občinske in socialne striikture študira- jočih. 3. PRIMERJALNA ANALIZA MED STRUKTURO ŠTUDIRAJOČIH PO IZOBRAZ- BI OČETA IN IZOBRAZBENO STRUKTURO MOŠKE POPULACIJE PO SLOVENSKIH OBČINAH Na podlagi opravljene analize bomo podrobneje določili vlo- go študentskega stanovanja pri selekciji v višje- in viso- košolskem izobraževalnem sistemu. Osnovo za nadaljno anali- zo nam predstavljajo naslednje ugotovitve: a) socialna struktura (merjena glede na izobrazbo vzdrže- valca o tem koliko je izobrazbena struktiira določilo so- cialne strukture smo že pisali (glej opombe 1) in o tem ne nameravamo razpravljati naprej) študirajočih kaže, da so bistveno nadreprezentirani pripadniki slojev z vi- šjo izobrazbo (privilegirani). b) struktura študirajočih glede na občine iz katerih izha- jajo nam izkazuje, da so nadreprezentirane občine z vi- šjo stopnjo družbeno-ekonomskega razvoja, še posebej ur>- bani centri - torej tiste občine, ki ležijo v centih družbenega prostora. Te občine izkazujejo tudi večji delež kategorije izobraženih, kar smo v raziskavi sami "empirično" dokumentirali, tu pa tabele zaradi obsežno- sti ne navajamo. ($) Gre nam sedaj zsjto, da na osnovi primerjave socialne strrüc- ture moškega prebivalstva s socialno strukturo študirajočih po občinah, povežemo obe ugotovitvi - in iz tega izpeljemo vlogo pomanjkanja študentskih stanovanj pri selekciji štu- dentov iz podprivilegiranih družbenih skupin. 88 Hipoteza je naslednja: občine, ki so manj razvite, ki ležijo stran od urbanib cen- trov, imajo "nižjo" izobrazbeno (in s tem tudi socialno) strukturo celotnega prebivalstva so na visokošolskih zavo- dih zastopane z relativno večjim številom študentov iz "nižjih" podprivilegiranih slojev, kot pa bolj razvite ob- čine, pa čeprav so tudi ti v manj razvitih občinah znatno podreprezentirani v primerjavi s študenti, ki izvirajo iz "višjih slojev". Iz statističnih podatkov o strukturi rednih študentov slo- venskih visokih šol po izobrazbi očeta - vzdrževalca v šol, letu 1975/76 smo razbrali: a) še enkrat je potrjena splošna tendenca, da čim manj je neka občina razvita s tem manjšim številom študentov je zastopana v celotni struktirci študirajočih b) opazimo, da so občine, ki smo jih opredelili kot manj razvite, v strukturi študirajočih zastopane z relativno večjim odstotkom študentov iz kategorije "podprivilegi- ranih" (čeprav so tudi znatno podreprezentirani), kot pa bolj razvite občine. V nadaljevanju raziskave smo prikazali in analizirali struk- turo moškega prebivalstva starega lo let in več po šolski izobrazbi. Predpostavka: čim manj je občina razvita, tem večji je delež kategorije "ročnega dela"(izobrazbene kate- gorije "7 razredov in manj", "8-letna osnovna šola" - torej NK in PK delavci) v celotni strukturi moškega prebivalstva, je bila potrjena. Ker je v analizi, glede na to, da smo proučevali vlogo po- manjkanja stanovanj za študente v socialni selekciji pod- privilegiranih, zanimal predvsem položaj teh zadnjih, smo jim v nadaljevanju posvetili večjo pozornost. 89 Za vsako občino smo ugotovili delež študentov, ki izvirajo iz izobrazbenih kategorij "7 razredov in manj" in "S-letna OŠ" in rez\iltati so naslednji: - najmanjši delež študirajočih iz podprivilegiranih druž- benih skupin izkazujejo prav občine, v katerih ležijo univerzitetni centri (ljubljanske občine in Maribor, "iz- jema" je Celje). V občinski strukturi štiidirajočih je de- lež študentov iz podprivilegiranih družbenih skupin zas- topan od 0,1% do 15*0%. - hkrati pa je v večini manj razvitih občin delež študen- tov, ki izhajajo iz podprivilegiranih družbenih skupin relativno večji (zadnji dve kategoriji od 5o,l% pa do 45,0% in 45,1% in več). Gornji postopek smo ponovili in za vsako občino ugotovili delež moškega prebivalstva z izobrazbo "7 let in manj" in "8-letna osnovna šola" (ti dve kategoriji smo združili) v celotni strukturi moškega prebivalstva. Osnovne ugotovitve: - delež te kategorije v strukturi moškega prebivalstva je zelo velik, deloma tvidi zaradi tega, ker je tu šteto pre- bivalstvo od lo let naprej, vendar pa četiidi tega "fik- tivno" odštejemo, lahko še zmeraj ugotovimo, da v večini občin kategorija pravih "ročnih delavcev" zavzema največ- ji delež v strukturi prebivalstva (če bi prišteli še žen- ske, bi bil položaj še slabši). - v urbanem centru republiškega pomena sta najnižji izo- brazbeni kategoriji zastopani z najmanjšim deležem v strukturi moškega prebivalstva v primerjavi z ostalimi občinami. Sicer pa velja splošna tendenca, čeprav neka- tere občine od tega odstopajo (npr. Koper in Nova Gori- 9o ca), da čimbolj je občina razvita tem manjši je delež teh izobrazbenih/socialnih kategorij v stinikturi študi- rajočih pa čeprav je povsod večji od polovice prebival- 5o stva. Glede na razmerje med deležem kategorije "ročnih delavcev" in njeno zastopanostjo v celokupni strukturi študirajočih po občinah in glede na oddaljenost občin od imiverzitetnih središč ugotovimo naslednje: - obstaja bistvena podreprezentiranost podprivilegiranih skupin v celotni strvjkturi študirajočih in sicer ne gle- - de na stopnjo ekonomskega razvoja občine in njeno oddalje- nost od univerzitetnih središč, - vendar pa tudi ugotavljamo, da občine, ki so bolj odda- ljene od univerzitetnih središč pošiljajo na visoke šole večji delež študentov, ki izhajajo iz podprivilegiranih družbenih skupin, kot pa občine, ki ležijo v bližini ''^ univerzitetnih centrov Ljubljane in Maribora, pa čeprav &o so prvi tudi tu bistveno podreprezentirani, - to pravilo velja tako za razvite kot tudi za manj razvi- te občine. Ker je ta ugotovitev presenetljiva, poskušaj- ^ mo ugotoviti zakaj: a) občine, ki so manj razvite, kot obe največji urbani središči imajo opazno večji delež kategorije "ročne- ga dela" (torej podprivilegiranih družbenih slojev) v celokupni struktxori prebivalstva; b) vendar samo gornji razlog še ni zadosten. Nadaljnja - skrivnost leži v sistemu srednjega šolstva. Srednje šole so distribuirane po celi Sloveniji (res da nee- nakomerno, vendar za večino občin obstaja možnost prevoza), tako da del mladine, ki izhaja iz podprivi- legiranih dmižbenih skupin, lahko še nekako zaključi GRAFIČNI PRIKAZ DELEŽ ŠTUDENTOV (v %), ke izvibajo IZ IZOBJRAZaENE STRJKTJRE 8 IN mU RAZREDOV OS. SOL£ PO OBČINAH SRS (šol„Ifito 1975/75) i GRAFIČKI PRIKAZ 4 DELEŽ CV %) MOŠKIH PRiJälVALCEV 8 LET OS. SOLE V CtILOTi« STRUKTURI MOŠKEGA PREBIVALSTVA PO OBČINAH . 91 šolanje na srednjih šolah. Poleg tega pa iz podatkov o izobrazbeni strukturi prebivalstva razberemo, da je v teh občinah znatno manj srednjega razreda (višje izobrazbene kategorije), kar zmanjšuje konkurenco pri vstopu v srednje šolstvo. c) tako lahko o možnostih šolanja mladine iz podprivile- giranih družbenih skupin glede na razmerje "urbani center - periferija", zaključimo naslednje: pri vsto- pu v srednje šolstvo je položaj mladine iz podprivi- legiranih družbenih skupin v manjših in manj razvitih mestih ugodnejši, kot pa položaj njihovih vrstnikov v večjih \u?banih središčih (Ljubljana, Maribor, Kranj). Slednje namreč prevladujoči razred v mestih izriva iz srednjih šol. Čim večje je mesto, tem manj študirajo- čih iz podprivilegiranih družbenih skupin pošilja na univerzo. Pri vstopu na višje- in visoko šolstvo, pa se položaj diametralno spremeni: tu je položaj mladi- ne iz podprivilegiranih družbenih skupin iz Ljubljane, Maribora, Kranja dosti boljši od položaja njihovih vrstnikov iz manjših in oddaljenejših mest in podeže- lja. Položaj zadnjih poslabša predvsem dejstvo višjih življenjskih stroškov (hrana in stanovanje), kar že tako poslabšuje njihov slab ekonomski položaj, vpliva pa tudi na "aspiracije", ki se pri študirajočih iz te kategorije izteče v maksimo: čim hitreje postati eko- nomsko neodvisen. Stmiktura študirajočih na višje- in visokošolskih institu- cijah torej izraža zrcalno podobo celotne družbene strukt\>- re, njene razdelitve na privilegirane in podprivilegirane - na izobražene in neizobražene in to družbeno strukturo tudi ohranjuje in utrjuje, s tem, da zagotavlja reproduk- cijo obstoječih razmerij med privilegiranimi in podprivile- giranimi. Struktxira študirajočih ne izraža samo teh razme- rij, izraža tudi vsa druga protislovja, ki so značilna za 92 sedanjo stopnjo družbenega razvoja, kakor protislovje med mestom in podeželjem (center - periferija). Na osnovi dosedanje analize se potemtakem izkaže, da po- manjkanje študentskih stanovanj prizadeva prav tiste štu- dente, ki izhajajo iz "perifernih" in manj razvitih prede- lov, ki izhajajo iz podprivilegiranih družbenih skupin. Če smo rekli, da mladina iz podprivilegiranih družbenih skupin v perifernih in manj razvitih občinah relativno lažje pri- de v srednje šole kot njeni vrstniki v mestu, pa je pri vstopu v višje- in visokošolski študij njihov položaj dos- ti težji. Tu se problemom socializacije v novo oklje, dejstvu, da so obiskovali slabše šole, da imajo slabše ocene (glej op, 3) pridružuje kot centralni problem stanovanje, V tej točki nastopa pomanjkanje študentskih stanovanj kot dejavnik selekcije podprivilegiranih v višje- in visokošol- skem izobraževalnem sistemu. Nerešeno vprašanje stanovanja onemogoča študij in študent, ki stanovanja nima, ali pa ni- ma ustreznega stanovanja "izpade" iz izobraževalnega siste- ma že v prvem letniku. Latentno pomanjkanje stanovanj za študente je torej po eni strani izraz obstoječih (in že analiziranih) razmer v viso- košolskem izobraževalnem sistemu, po drugi strani pa v toč- ki, ki smo jo opisali nerešeno stanovanje eksplicitno nas- topa kot dejavnik selekcije v podprivilegiranih v višjem in visokem šolstvu. Dejstvo pomanjkanja študentskih stanovanj in odsotnost (u- činkovitega) družbenega iismerjanja v stanovanjski gradnji za študente, pomeni, da je stanovanje, kakor tudi študij, privatna stvar posameznika, in kot tak« odvisna od njegove- ga položaja v družbeni strukturi, OPOMBA: Številčne primerjalne tabele podatkov glej v "Štu- dija bivalnih potreb in možnosti mladih ljudi v SP^" I, del, ÜISRS - Ljubljana 1976 93 OPOMBE' 1. Vprašanje, ki se tu zastavlja je naslednje: ali lahko "ele- mente", ki določujejo položaj pripadnika v družbeni struktu- ri zvedemo tako kot v našem primeru na samo enega - to je na izobrazbo. Oziroma drugače vprašano: ali ne "igrajo" ele- menti kot npr.: družbeni ugled, družbena moč, dohodek ipd. večjo in pomembnejšo "vlogo" kot pa sama izobrazba? Naš od- govor je, da stopnja izobrazbe ločuje posameznike v dve ve- - liki skupini ljudi - na tiste, ki opravljajo ročno delo (te- lesno) in na tiste, ki opravljajo umsko delo. (V razlago razlike med umskim in ročnim delom tu ne bomo zahajali, saj poznavanje teh dveh kategorij predpostavljamo). In vsaka de- litev na privilegirane (vladajoče) in podprivilegirane^(vla- dane) najprej temelji na tej delitvi, v konkretnih^družbenih ekonomskih formacijah pa ta delitev zadobi specifične druž- beno- ekonomske in ideološke temelje. V tem kontekstu "družbena moč" sovpada z "izobrazbo", v ve- liki meri pa tudi dohodek, pa čeprav to ni vedno nujno, za- gotovo pa sicer znotraj diferencirani skupini "umskega dela" pripada upravljanje s presežno vrednostjo. Sociološko gledano večina umskih delavcev pripada srednjemu sloju, ta pa si je uspel zagotoviti soliden ekonomski in druž- beni položaj. V kontekstu razdelitve podprivilegirani (ročno delo) - privi- legirani (umsko delo) igra še posebej pomembno vlogo socia- lizacijski proces in s tem zvezan jezik. Če je otrok skozi proces socializacije "vzgajan" za nek določen položaj, če so aspiracije njegovih staršev tudi njegove aspiracije - potem npr. nek pripadnik srednjega razreda kljub event, slabem e- konomskem položaju ne more zgrešiti visoke šole. 2. V zadnjem času v sociološki literaturi, še posebej pa pri marksistično usmerjenih sociologih, nastopajo temeljni pomis- leki, da bi z ND na prebivalca ugotavljali "kvalitativne" as- pekte stopnje družbeno-ekonomskega razvoja. In sicer iz dveh razlogov: - z indikatorjem ND/prebivalca ni še ničesar rečenega o poraz- delitvi narodnega dohodka na posamezne družbene razrede; - večji ND nam sicer da vedeti, da je nivo tehnološkega na- predka višji, ničesar pa ni povedanega o družbenih odnosih, ki vladajo v produkciji, menjavi in distribuciji. Zgoraj navedeni ugovori veljajo, kljub temu pa bomo za stop- njo družbeno ekonomskega razvoja uporabljali indikator ND in sicer zaradi: 94 - v analizi nam gre zgolj za ugotavljanje "kvalitativnih" aspektov razvoja občin; - cilj te analize ni obširno ukvarjanje s problemi družbeno- ekonomskega razvoja in so s tega aspekta dopustne poenosta- vitve. Z upoštevanjem goa?njih omejitev, se za potrebe naše analize ta indikator izkaže kot koristen in veljaven« 3. gleg: ŠEŠERKO, Leo, Reprodukcija družbenih struktur v izo- braževalnih sistemih. Kritika emancipatorične sociologije, FSPN, Ljubljana, 1975 - rokopis. 95 ÜDK 535.525 (W.12) Milan PAJK LJÜBLJANSFJ. PODSTREŠJA - IDEJA IH STVARNOST Idejo o adaptiranja ljubljanskih podstreh je pogojilo kritično stanje v politiki stanovanjske izgradnje že pred leti, sedanje možnosti občana priti do stanovanja in cene stanovanjske povr- šine, pa jo ne le oživljajo, temveč za mnoge pomenijo edino re- alno rešitev stanovanjskega problema, poleg odhoda iz glavnega mesta. Akcija skupine študentov na oddelku za arhitekturo PAGG je pokazala, da imamo v Ljubljani možnost gradnje preko 4oo sta- novanj na podstrešnih površinah. Sama akcija je bila dobro spre- jeta v družbenih organizacijah mesta Ljubljane, koliko pa je bilo konkretno storjenega, da se ustvari pogoje za njeno reali- zacijo, bomo videli v nadaljevanju. Kateri so tisti družbeni in tehnični vidiki, ki kažejo na to, da je ta oblika reševanja stanovanjskih problemov še kako ko— rj.stna tako občanu, kot družbi. Večino podstrešij je v družbe- ni lasti, kar ostane tudi po adaptaciji, s tem da preide novo pridobljeno stanovanje v upravljanje Samoupravne stanovanjske skupnosti. Občan, ki je v gradnjo vložil svoja sredstva, po do- sedanji praksi in do sedaj sklenjenih pogodbah, dobi stanovanj- sko pravico na to stanovanje in ne plačuje najemnine 2o let, kar se smatra kot amortizacijska doba vgrajenega materiala in dela. Družba je torej pridobila stanovanjsko enoto in obenem ' rešila stanovanjski problem, ki bi ga bilo treba sicer rešiti drugje, ne da bi vložila kakršnakoli sredstva. Podstrešja pri- merna za adaptacije, so zaradi konstrukcijske višine predvsem tista v starejših stavbah, to je v občini Center. Ker je popu- lacija, ki se odloča za teke vrste rešitve mlada, pomeni to ob- enem priliv mladih prebivalcev v sicer starostno neenakomerno zasedene mestne predele. Tehnično ijna podstrešno stanovanje ob seveda neprijetni višini dostopa, možnost izredno svobodnega tlorisa, možnost etapne gradnje in ob uporabi lahkih modemih 96 2 materialov izredno nizko ceno, saj se m take stanovanjske po- vršine giblje med 2,ooo - 4.ooo Ndin, odvisno od lokalnih pri- lik, načina gradnje in izbranega tlorisa. Kandidati za to vrs- to gradnje so predvsem ljudje, ki si v klasičnem stanovanju težko uredijo svojim specifičnim potrebam primerne prostore, še zlasti arhitekti, ki si obenem pocenijo gradnje s samostoj- no izdelanim projektom ter ljudje s samostojnim poklicem, ki imajo tu delovni prostor združen z bivalnimi. Namen tega članka ni ukvarjati se s tehničnimi problemi pod- strešnih stanovanj, niti dokazovati kako koristna je taka grad- nja, ker je to povsem evidentno in kar dokazuje tudi veliko ^ število ljudi, ki se za to zanimajo. Tu nas zanima predvsem problem pridobitve tistih upravnih aktov, ki so osnova za mož- nost adaptacije. Gre za pridobitev lokacijskega in gradbenega dovoljenja, saj se vsaka predelava podstrešja obravnava enako in v enakem upravnem postopku kot novogradnja, V nadaljevanju tega spisa je zbrana dokumentacija upravnega po- stopka za pridobitev lokacijskega dovoljenja za adaptacijo pod- strešja v Rozmanovi 12 v Ljubljani v dve stanovanjski enoti, ki so ga trije občani, med njimi tudi pisec tega članka, zače- li 5«11»1975« Postopek do danes še ni končan, pa tudi rešen bo pomenil šele prvo stopnjo k realizaciji nameravane adaptaci- je, ki bo možna šele po pridobitvi gradbenega dovoljenja. Na- men objave te dokiamentacije je pokazati, kakšna je običajna pot do pridobitve lokacijskega dovoljenja, če se skupina sta- novalcev v prizadeti stavbi temu upira, oz, kakšne pravne mož- nosti ima taka skupina ljudi, da kljub evidentni končni rešit- vi problema, začetek gradnje nameravane adaptacije zavlačuje. Obenem želim razkriti dejstvo, da kljub deklariranim simpati- jam tako družbenih, kot upravnih organov do te vrste reševanja stanovanjskih problemov, saj je taka rešitev celo sestavni del načrta razvoja občine Ljubljana Center, ni bil sprejet noben upravni sklep, ki bi pot do teh gradenj skrajšal in onemogočil tiste ljudi, ki sledeč privatni komoditeti, zanikajoč osnovna 97 načela samoupravne solidarnosti, onemogočajo začetek družbene akcije, ali bolje tega kar bi moralo biti družbena akcija. Se- danje stanje je namreč tako, da namesto izdelanih pravnih, last- niških in ekonomskih smernic in osnov, na katerih bi bilo mogo- če načrtovano akcijo široko in hitro speljati in v kratkem ča- su pridobiti predvideni stanovanjski fond na ljubljanskih pod- strehah, nastopajo posamezni občani kot iniciatorji takih adap- tacij na podstrehah, ki so jih odkrili slučajno ali pa v stav- bi že sedaj prebivajo prisiljeni, da skupaj z upravnimi organi odkrivajo in rešujejo probleme samega poteka postopka, čeprav bi bila osnovna naloga družbenih organov, da bi vsaj zagotovi- li in pripravili pravno razčiščeno pot do potrebnih upravnih aktov. Da stvar ni taka, priča tu zbrana dokumentacija, ki raz- kriva, da celo upravnemu organu na republiškem nivoju niso jas- ni osnovni odnosi občan - družba oz. občan - družbena lastnina. Prikazani primer je prvi pri nas, ki je prišel do instance Vr- hovnega sodišča SRS in s tem, vsaj upamo, razčistil in postavil temelje za jasnejši upravni postopek, čeprav nič hitrejši, saj vse možnosti pritoževanja na višjo instanco slej ko prej osta- nejo, z edinim namenom seveda, da bi se prosilec v časovni stis- ki in naraščajočih cenah gradbenih storitev vendarle premislil in misel na tako rešitev svojega stanovanjskega problema opus- til, oz. izbral drugo lokacijo. Poglejmo torej kako je potekal že omenjeni upravni postopek za adaptacijo podstrešja v Rozmanovi 12. Dne 5»11.1975 so Ranko Novak, Sonja Kolar-Novak in Milan Pajk vložili pri Skupščini občine Ljubljana Center na oddelku za gradbene in komunalne zadeve prošnjo za izdajo lokacijskega dovoljenja za omenjeno adaptacijo. V odgovoru (priloga 1) zah- tevana soglasja so delno tehnične narave in smo jih pridobili brez problema, težave so nastopile s soglasjem imetnikov sta- novanjske pravice, medtem ko je soglasje samoupravne stanovanj- ske skupnosti vezano na predhodno pridobitev soglasja stanoval- cev, Z dopisom (priloga 2) smo zaprosili Hišni svet Rozmanove 12 za potrebno izjavo in prejeli zapisnik zbora stanovalcev 98 (priloga 5) v katerem je v točki 2 obravnavana in zavrnjena naša prošnja. Ker tako soglasje lahko nadomesti tudi sklep so- dišča da se stanovanjske razmere stanovalcev prizadete hiše ne bodo bistveno poslabšale, smo 18.3.1976 zaprosili Občinsko so- dišče I v Ljubljani, da tak sklep izda, kar je to po dveh raz- pravah in ogledu podstrešja storilo (priloga 4). Stanovalci najvišjega nadstropja so se na tak sklep Občinskega sodišča pritožili na Okrožno sodišče v Ljubljani. Pritožbe tu ne pri- lagamo, ker njeno vsebino povzema sam sklep tega sodišča pre- jet 9.11.1975. (priloga 5), ki je kot pravnomočen akt končno nadomestil potrebno soglasje stanovalcev. Na osnovi tega je lahko tudi Samoupravna stanovanjska skupnost Ljubljana Center izdala svoje soglasje (priloga 6), ki pa se je v poznejšem po- stopku izkazalo kot nepredmetno ali vsaj nezadostno. Ker smo tako zadostili vsem pogojem lokacijskega postopka je oddelek za gradbene in komunalne zadeve pri Skupščini Ljubljana Cen- ter po lokacijskem ogledu izdal odločbo s katero nam izdaja lokacijsko dovoljenje za gradnjo adaptacije (priloga 7) in ob- enem dal v smislu iipravnega postopka možnost pritožbe na Re- publiški sekretariat za \irbanizem, kar so stanovalci seveda iz- koristili. Njihove pritožbe tudi tokrat ne prilagamo, ker jo dejansko povzema že sama odločba, ki jo je pritožbeni organ iz- dal 8.5.1977 (priloga 8) in s katero je odpravil odločbo Skup- ščine občine Ljubljana Center. V obrazložitvi sta zanimivi predvsem dve trditvi: prvič, da soglasje Samoupravne skupnosti ne more nadomestiti soglasja občine Ljubljana Center kot prav- nega lastnika stavbe, ki je sicer v družbeni lasti, kar obenem pomeni, da so vse dosedanje lokacijske odločbe za podstrešja, ki so že ali pa se še gradijo v Ljubljani, pravno neveljavne in drugič, da občan ne more biti investitor na objektu, ki je v družbeni lastnini, kar v bistvu spodkopava celotno delova- nje na preurejevanju podstrešij v Ljubljani, saj je iluzorno pričakovati, da bi v sedanji situaciji občina mogla nastopati kot investitor, tako v smislu izdelave projektov, izvedbe, kot finansiranja. Prosilci smo izrabili edino pravno pot, ki je ostala in se pritožili na Vrhovno sodišče SRS, ki je s svojo 99 sodbo (priloga 9) gornjo odločbo Republiškega sekretariata za urbanizem odpravilo, V smislu sodbe smo pri Skupščini občine Ljubljana Center vložili prošnjo za soglasje k adaptaciji, da tako izpolnimi še zadnji pogoj za končno izdajo lokacijskega dovoljenja, ki pa bo seveda pravnomočno šele po ponovnem izčr- panju vseh pritožbenih možnosti. Z upoštevanjem tega, bomo ta pravni akt dobili po dve leti trajajočem postopku, kar seveda postavlja pod vprašaj realnost akcije adaptiranja ljubljanskih podstrešij. Nujno je torej to upravno pot z odloki na nivoju mesta skrajšata, pri čemer bi morali sodelovati tako upravni kot družbeni organi s Komitejem mestne konference ZKS. Poleg samih pravnih problemov, ki jih je opisani upravni pos- topek razkril, je konkretni primer pokazal tudi to, da nekate- ri občani postavljajo svoje egoistične interese pred pomen družbenih funkcij, ki jih zavzemajo v družbi in da v privatnem delovanju delujejo ravno nasprotno od javno proklamiranega mne- nja. Pobudnik odpora v Rozmanovi 12 je bivši podpredsednik Skupščine občine Ljubljana Center in član ZK, ki so mu težnje naše družbe nedvomno poznane, ki pa je kljub temu zastavil ves svoj družbeni vpliv, da bi nameravano adaptacijo preprečil. Ker smo smatrali, da tovrstna dvoličnost presega okvire samega problema adaptacije podstrešja, smo o njegovem delovanju obves- tili osnovno organizacijo ZK, Komite občinske konference ZKS Ljubljana Center in Komite mestne konference ZKS (priloga lo). loo Socj^alistič^a republika Slovenija Priloga 1 SKUPŠČINA OBČINE LJUBLJANA CENTER Oddelek za gradbene in komxmalne zadeve Štev.: 551-239/75-071/PJ Datum: 12/11-1975 RANKO NOVAK LJUBLJANA Tabor 9 ZADEVA: ROZMANOVA 12, ADAPTACIJA PODSTREŠJA Prejeli smo vašo vlogo ter vlogo Sonje Kolar-Novak in Milana Pajka z dne 5/11-1975 s katero vlagate zahtevek za izdajo lo- kacijskega dovoljenja za adaptacijo podstrešja zgradbe Rozma- nova 12 v Ljubljani v 2 stanovanjski enoti. Vlogi ste priloži- li idejni načrt adaptacije, geodetski načrt ter zemljiškoknjiž- ni izpisek. V smislu določil 22. člena zakona o urbanističnem planiranju (Ur.1.SRS, štev. 16/67) ter 72. člena zakona o stanovanjskih razmerjih (Ur.1.SRS, štev. 18/74) pa prosimo, da vlogo dopol- nite še z naslednjimi listinami: a) soglasjem vseh imetnikov stanovanjske pravice v prizadeti stavbi o adaptaciji podstrešja. Kolikor pa tega^soglasja ne bi mogli pridobiti, pa odločbo občinskega sodišča I v Ljub- ljani, da se stanovalci neupravičeno protivijo adaptaciji, katero pa boste morali pridobiti v posebnem postopku, b) soglasjem Samoupravne stanovanjske skupnosti občine Ljublja- na Center, Gregorčičeva 7» c) Poprejšnjim soglasjem sanitarnega inšpektorja pri Upravi za inspekcijske službe Skupščine mesta Ljubljana, Vilharjeva č) Soglasjem spomeniške službe Ljubljanskega regionalnega za- voda za spomeniško varstvo, Karlovška 1, d) soglasjem požarno varstvene službe pri Upravi za notranje zadeve Skupščine mesta Ljubljane V Kresiji, e) lokacijsko informacijo Ljubljanskega urbanističnega zavoda, Vojkova 57. Prosimo, da vlogo v gornjem smislu dopolnite najkasneje do 20/I-I976, ker bomo morali v nasprotnem primeru po tem roku zahtevek^rniti po 68. členu Zakona o splošnem upravnem postop- ku kot neutemeljen. V VEDNOST: NAMESTNIK NAČELNIKA 1. Sonja Kolar-Novak, Ljubljana, Tabor 9 Janez ČADEŽ 2. Milan Pajk »Ljubljana, Ruska 9 lol Ranko Novak, dipl.ing.arh, in Priloga 2 Sonja Kolar-Novak, dipl.ing.arh. Dom, Tabor 9» 6I000 Ljubljana Milan Pajk, dipl.ing.arh. Ruska 9, 6I000 Ljubljana Ljubljana 5.11.1975 Hišni svet Rozmanova 12 Podpisani načrtujemo adaptacijo podstrešja v vaši stavbi v sta- novanjske prostore. V smislu uradnega postopka prosimo za mne- nje zbora stanovalcev Rozmanove 12, podanega v obliki kopije zapisnika zbora. Obrazložitev: Z adaptacijo podstrešja pridobimo dve stanovanji, ne da bi s tem okrnili sedanje stanje ostalih stanovanj, seveda ob upošte- vanju vseh tehničnih standardov. Sam projekt je zasnovan tako, da je groba izdelava možna v minimalnem času, brez posegov v obstoječa stanovanja. Menimo^ da je adaptacija v sedanji stanovanjski stiski smotrna, saj rešuje stanovanjski problem dveh bodočih družin in s tem vsaj msLlo prispeva k odpravi sedanjega stanja. Razumemo, da terja tak poseg tudi od stanovalcev žrtve, zato prosimo, da nas v primeru nejasnosti ali željenih dodatnih po- jasnil pokličete, tako da bi vam lahko ustno razložili naše načrte oz. upoštevali vaše želje in pripombe, saj mislimo, da koristi ne bi bile samo enostranske. S tovariškimi pozdravi! lo2 HIŠNI SVET Priloga 3 ROZFiANOVA 12 Ljubljana, dne 25.11.1975 ZAPISNIK z zbora stanovalcev dne 24,11.1975 Dnevni red je bil kot sledi: l.J Stanovanjska pogodba in dogovor o delu nove hišnice 2.) Odgovor novim prosilcem in stališče glede adaptacije pod- strešja 3.) Dogovor o vzdrževalnih delih v hiši 4.) Razno Na zboru stanovalcev je bila udeležba polnoštevilna, razen upra- vičeno odsotne Nade Predalič. Tč. 1. Predsednica HS je seznanila stanovalce z novo hišnico tov. Baj- rektarevič Minko, ki se je vselila v hišniško stanovanje in je prevzela čiščenje veže in skupnih prostorov. Glede stanovanjske odločbe in pogodbe o honorarnem delovnem razmerju je vse iireje- no in ju bo v imenu HS izdal Staninvest, kateremu smo poverili denarno poslovanje. Tč. 2. Hišni svet je prejel vlogo tov. Ranka Novaka, Sonje Novak-Kolar- jeve ter Milana Pajka, ki bi želeli adaptirati podstrešje v sta- novanjske prostore. Prav tako pa se je poleg omenjenih zanimal za gradnjo na podstrešju še en interesent v zadnjem času, in pa nekaj interesentov ze preje, kar smo obravnavali na zboru stanovalcev dne 19.3.1975. Navzoči so soglasno ugotovili, da vztrajajo na že izrečenem mnenju, da se tej in podobnim vlogam ne ugodi. To stališče zbora stanovalcev je dokončno. Stanoval- ce je seznanila predsednica z besedilom novega zakona o stano- vanjskih razmerjih, ki sicer v tč.2 člena 72 predvideva, da se stanovalci lahko ubirajo gradnji oz. adaptaciji skupnih prosto- rov le v primeru, ce bi se s tem znatno poslabšale stanovanj- ske razmere stanovalcev. Stanovalci so soglasno ugotovili, da je stavba zaradi starosti (leto gradnje 19o6) neprimerna za ka- ke adaptacije podstrešja. Nesporno je, da so vodovodne insta- lacije ter kanalizacija zelo slabo projektirane, saj je večina skupnih odtokov v spodnjih nadstropjih horizontalno speljanih in so s tem vedno težave. Vodovodne instalacije so deloma oprem- ljene še s svinčenimi cevmi in ne prenesejo nobe- nega novega priključka. Zaradi razporeditve prostorov je te napake nemogoče odpraviti. Tudi glavni električni vod je v se- danji izvedbi popolnoma obremenjen in ne prene^^se nikake dodat- ne obremenitve. Vsi stropi so lesene konstrukcije, na podstreš- ju pa je strešna konstrukcija vezana s prečnimi veznimi trami, ki ne smejo biti z ničemer obremenjeni, saj se s tem popolnoma spremene statične razmere. Stavba ni potresno varna in bi nova lo3 obremenitev obstoječe razmere le še poslabšala. Vsi pa vemo, da je mesto Ljubljana potresno področje z možnostjo potresov do 9. stopnje! Vsled navedenih razlogov zbor stanovalcev ne dovoljuje kakršnekoli nove gradnje na podstrešju, saj bi se varnost zgradbe bistveno poslabšala! Stanovalci so pri tem še pripomnili, da naj bi prišle v poštev za adaptacijo podstrešij le zgradbe, ki so za to tehnično primerne - to je - da so stro- pi betonski konstrukciji, temelji pa primerno urejeni. 7o let stari tramovi pač nimajo več nazivne nosilnosti! Zbor stanoval- cev je pooblastil HS, da obvesti o tem prosilce. Krajevno skup- nost in to stališče poudari kot dokončno. Tč. 3 HS bo skušal čimprej urediti popravilo oken, ki se zaradi ma- lomarnega pleskanja ne dajo zapreti. Prav tako predvidevamo beljenje skupnih prostorov v kleti in obnovo vodovodnega kori- ta in pipe v kleti. Glede na razpoložljiva denarna sredstva bo- mo skušali iirediti čim več. Tč. 4 Predsednica je seznanila navzoče, da še ni znano, kakšna in- vesticijska dela so za letos predvidena. To bomo zvedeli v enem ali dveh mesecih. S tem je bil zbor stanovalcev zaključen. Co.: li^^hiv HS lx prosilci, lx KS Tabor Predsednik HS Rozmanova 12 lo4 Priloga 4 Rnp 128/76 SKLEP Občinsko sodišče I v Ljubljani je v nepravdni zadevi na pred- log predlagajoče stranke Ranka Novaka, Sonje Novak-Kolar, oba Tabor št, 9, Ljubljana in Milana Pajka, Ruska 9, Ljubljana, zo- per nasprotne stranke Pavlo Anžič, Minko Bajrektarivič, Ado Borštnar, Bojana Erzina, dr, Iva Freliiia, Vinka Hrena, Jerne- ja Pavlica, Borisa Predaliča, Matejo Smalc, Tilko Turk in Vik- torja Žiberta, vsi Rozmanova 12, Ljubljana, zaradi ugotovitve da se s preureditvijo podstrešnih prostorov v stanovanje ne bo- do znatno poslabšale stanovanjske razmere nasprotnih strank v smislu 72, člena Zakona o stanovanjskih razmerjih (Uradni list SRS, štev, 18/74), po opravljenem postopku in ogledu na kraju samem, sklenilo: Ugotovi se, da se stanovanjske razmere nasprotnih strank sta- novalcev hiše Rozmanova 12 v jjjubljani ne bi bistveno poslab- šale s preureditvijo podstrešja v stanovanje predlagateljev. Stroške postopka odmerjena na 25,- din plača predlagajoča stran- ka. Obrazložitev: Predlagatelji v svojem predlogu navajajo, da si želijo v stav- bi v Ljubljani, Rozmanova 12, ki je v upravljanju občine Ljub- ljana-Center preurediti podstrešne prostore v dve^stanovanji. Podstrešje v tej stavbi je sedaj prazno in ne služi nobenemu dodatnemu namenu. Prvotno je bilo uporabljeno kot ropotarnica, vendar ga je bilo potrebno po izdaji zakona o varstvu pred po- žarom in gasilstvu sprazniti. Podstrešni prostori so ločeni od vseh stanovanj, dostopni po glavnem stopnišču in imajo potre- ben vhod. Preureditev ne bo posegala v ostale stanovanjske po- vršine, prav tako ostane nespremenjeno stopnišče. Ker niso mo- gli pridobiti soglasja stanovalcev hiše so predlagali, da sodiš- če ugotovi, da se s preureditvijo podstrešja ne bodo znatno po- slabšale stanovanjske razmere stanovalcev. Po naro^ku dne 7«5.1976 so nato razširili svoj predlog še na 12, nasprotno stranko Samoupravno stanovanjsko skupnost SO Ljubljana-Center, ter 13. nasprotno stranko Krajevno skupnost Tabor. Za nasprotno stranko (Vinka Hrena je zastopala žena Hilda Hren, Borisa Predaliča pa žena Nada Predalič) je po naroku povedala lo5 Mateja Smalc, ki je kot predsednica zastopala tudi hišni svet, da se stanovalci hiše odločno protivijo preureditvi podstrešja, predvsem zaradi varnosti, ki je po njihovem mnenju bistvena sestavina stanovanjske pravice. Hiša je bila zgrajena namreč leta 19o6 in ni grajena potresno varno, Tazen tega so dotraja- ne t\idi vse napeljave v hiši. Na podstrešju imajo stranke vsad- ka svoj^leseni boks, v katerem hranijo svoje predmete v skla- du s požarno varnostnimi predpisi. Svoj del podstrešja imajo tudi točkovan in zanj plačujejo najemnino. Sicer pa namerava hišni svet na podstrešju urediti sušilnico za sušenje perila, ki je obstajala vse do eksplozije na železniški postaji leta 1945, ko je zračni pritisk odkril streho. Doslej niso uredili sušilnice zaradi pomanjkanja sredstev, ker je bila v bližini toplarna stare bolnišnice in se je preveč kadilo, ki pa sedaj ne obratuje več. Tem navedbam stanovalcev je dodal še dr. Ivo Frelih, da bi se s preureditvijo podstrešja poslabšale predvsem stanovanjske razmere stanovalcem v tretjem, to je najvišjem nad- stropju, kjer stanuje sam z bolno ženo in stranki Šmalc, ter Anžic, ki^se^prav tako zdravi zaradi oboljenja živcev. Tudi sam je starejši človek, ki se je udeležil NOB in ima priznan statiis borca od 1.7.1941 do konca vojne. Za svoje trditve je predložil tudi listinske^dokaze, zdravniški potrdili Zdravstvenega doma Ljubljana, služba splošne medicine z dne 18.5.1976 za zeno Gus- ti Prelih in 2 dne lo.5.1976 za Pavlo Anžič, ter zase odločbi Komunalnega zavoda zr. socialno zavarovanje z dne 2.2.1968 in dne 22.lo.1968, obe opr. št. 188o98. Ker so v hiši slabi stro- pi bi namreč stanovalci slišali vsak korak na podstrešju. Pou- daril je še, da podstrešne bokse stanovalci uporabljajo za shra- njevanje svojih stvari, saj imajo v kleti le majhne dirvarnice za kurjavo. Sam da ima na podstrešju shranjene posode, ki so mu bile potrebne, dokler se je bavil s fotoamaterstvom. Predstavnika nasprotnih strank Samoupravne stanovanjske skup- nosti SO Ljubljana - Center, ter Krajevne skupnosti Tabor sta povedala, da obe ustanovi sicer podpirata tendenco za preuredi- tev podstrešnih prostorov v starih hišah v stanovanja, vendar kot je poudaril Danilo Dolinšek kot predstavnik prve, le pod pogojem, da je konstrukcija hiše sposobna nositi dodatna sta- novanja, kar pa ni predmet tega nepravdnega postopka. Milan Po- dobnik, ki je zastopal slednjo je povedal, da KS Tabor zaseda le pritlične in delno kletne prostore, dočim podstrešja ne u- porablja. Menil pa je, da adaptacije niso možne preko volje stanovalcev. Neposredno po naroku na sodišču je bil opravljen tudi ogled na kraju samem, ki so mu prisostvovali predlagatelji Sonja Kolar- -Novak, tudi kot pooblaščenka Ranka Novaka in Milan Pajk, za nasprotne stranke pa pooblaščena Mateja Smalc in dr. Ivo Prelih, ter Danilo Dolinšek zastopnik Samoupravne stanovanjske skupnos- ti. V hiši Rozmanova 12 je podstrešje, na katero se pride s e^topnišča v celoti zanemarjeno, prašno in navlečeno z razno pa- pirnato in leseno šaro, ter staro opeko. Očitno je, da ga nih- če od stanovalcev hiše ne uporablja. Podstrešje je vse prej kot pc^ravljeno v smislu veljavnih požarno varnostnih predpi- lo6 sov. Edini tovrstni ukrep je, da so vrata kakih lo lesenih boksov odprta, V podstrešju in v posameznih boksih je nekaj starega, neuporabnega pohištva, razbitih zabojev in starih desk, ter papirja. Pospravljen je le boks nasprotne stranke Frelih, ki ima v njem dokaj ohranjeno staro omaro, neuporabno staro kolo ter dva polprasna zaboja, v enem je več pladnjev z raznimi keramičnimi ploščicami, ter nekaj manjših posodic. Vendar po prahu sodeč le redko kdaj kdo zaide na podstrešje. Ka podstrešju tudi ni nobene vrvi za sušenje perila. Vse stran- ke v hiši imajo namreč na dvoriščno stran hiše na svojih bal- konih in v podaljšku le-teh napeljane vrvi v ta namen. Z oziroma na take ugotovitve na kraju samem je sodišče ugoto- vilo, da stanovalci hiše Rozmanova 12 podstrešja ne uporablja- jo in bi se z njegovo preureditvijo v dve stanovanji ne poslab- šale njiJhove stanovanjske razmere, saj bo nujno podstrešja pos- praviti, vse kar tam ne sodi zaradi varnosti pred požarom, V kolikor stanovalci dejansko plačujejo najemnino tudi za točko- vane podstrešne prostore, bi bilo treba v smislu čl, 72 Zakona o stanovar^skih razmerjih njihove stanovanjske pogodbe spreme- niti. Zaradi povedanega, ^e sodišče predlogu ugodilo kot v iz- reku. Ni namreč moglo upoštevati ugovorov nasprotnih strank, da bodo trajno moteni po stanovalcih novih stanovanj, zaradi slabe zvočne izolacije, ker to vprašanje tehnične narave, ki ga bodo vsekakor morali investitorji ugodno rešiti za svoje so- sede. Seveda pa bodo stanovalci hiše moteni ob sami adaptaciji in gradnji stanovanj, ter prenašanju gradbenega materiala, ven- dar pa to le krajši čas, saj tega ob gradnji ni mogoče izbeči. Sodišče tudi meni, da Frelihova in Anzičeva le nista tako bol- ni, da bi tega z malo dobre volje ne mogli prenesti brez škod- nih posledic za njuno zdravje. Strinja pa se sodišče z mnengem nasprotne stranke, da adapta- cije ne bo mogoče dovoliti, ce stavba statično ni sposobna no- siti dodatne obremenitve in če električna, vodovodna in kana- lizacijska napeljava niso sposobne za dodatne obremenitve. Ven- dar tovrstna vprašanja presegajo okvir reševanja zadeve v ne- pravdnem postopku in bodo ta vprašanja v upravnem postopku re- ševali za ta področja pristojni strokovnjaki. Izrek o stroških se nanaša na lo.- din takse na predlog in 15.- din takse na odločbo. FRATNl PODK: Zoper ta sklep je dopustna pritožba na Okrožno sodišče v Ljub- lO^i^v roku 15 dni po prejemu pismenega odpravka tega sklepa. Pritožbo je moč vložiti pri tem sodišču, ustno na zapisnik ali pismeno v dveh izvodih. Občinsko sodišče I v Ljubljani dne 9,6.1976 SODNIK: Desanka Lipovž lo7 Priloga 5 SKLEP Okrožno sodišče v Ljubljani je kot pritožbeno sodišče v senatu pod predsedstvom sodnika o.s. Milana Jesenka in sodnikov o.s, dr. Janeza Tominca in dr. Josipa Vlaha kot članov senata, v ne- pravdni zadevi predlagajoče stranke Ranka Novaka, Sonje Novak- Kolar, oba iz Ljubljane, Tabor 9 in Milana Pa^ka iz Ljubljane, Ruska vi, 9» zoper nasprotne stranke Pavlo Anzič, Minko Bajrek- tarovič, Ado Borštnar, Bojana Erzina, dr, Iva FreJ,iha, Vinka Hrena, Jerneja Pavlica, Borisa Predaliča, Matejo Smalc, Tilko Turk in Viktorja Žiberta, vsi iz Ljubljane, Rozmanova 12, zara- di ugotovitve, da se s preiireditvijo podstrešnih prostorov v stanovanje ne bodo znatno poslabšale stanovanjske razmere nas- protnih strank, o pritožbah nasprotne stranke Mateje Smalc, dipl. ing. v lastnem imenu in kot predsednice HS hiše Rozmanova 12, in nasprotne stranke dr. Iva Freliha, proti sklepu občinske- ga sodišča I v Ljubljani z dne 9,6.1975, opr. št. Rnp 128/75-6, na seji dne 29.9.1975 sklenilo: Vse pritožbe se zavrnejo kot neutemeljene in potrdi sklep sodiš- ča prve stopnje. Obrazložitev: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da se stanovanjske razmere nasprotnih strank stanovalcev hiše Rozmano- va 12 v Ljubljani ne bi bistveno poslabšale s preureditvijo pod- strešja v stanovanja predlagateljev. Tako je prvo sodišče odlo- čilo na podlagi navedb strank in izvedenega dokaznega postopka, tudi z ogledom na kraju samem. Ugotovilo je, da stanovalci na- vedene hiše podstrešja ne uporabljajo in se z njegovo preuredit- vijo v dve stanovanji ne bi poslabšale njihove stanovanjske raz- mere, saj bo treba nujno podstrešje pos;graviti zaradi varnosti pred požarom. V kolikor ti dejansko plačujejo najemnino tudi za točkovane podstrešne prostore, bo treba po zakonu spremeniti stanovanjske pogodbe. Prvo sodišče ni upoštevalo ugovorov nas- protnih strank, da bodo trajno motene po stanovalcih novih sta^ novanj, zaradi slabe zvočne izolacije. To vprašanje, ki je teh- nične narave, bodo morali investitorji ugodno rešiti. Dejansko bodo stanovalci hiše moteni ob sami adaptaciji in gradnji stano- vanj, ^to pa le krajši čas. Po mnenju prvega sodišča Frelihova in Anžičeva le nista tako bolni, da ne bi mogli prenesti tega z malo dobre volje brez škodnih posledic za njuno zdravje. Prvo sodišče pa se strinja z mnenjem nasprotne stranke, da adaptaci- lo8 je ne bo mogoče dovoliti, če stavba iz gradbenih ozirov ne bo mogla prenesti dodatne obremenitve. Pripominja pa s tem v zvezi, da^'tovrstna vprašanja presegajo okvir reševanja zadeve v nepravd- nem postopku. Nasprotna stranka Mateja Šmalc, dipl,ing, v pritožbah, ki ju vlaga v lastnem imenu in kot predsednica HS hiše Rozmanova 12 navaja, da prvo sodišče ni upoštevalo vseh dejavnikov, ki vpli- vajo na stanovanjske razmere: sanitarno higienskih razmer in poslabšane varnosti proti potresnim sunkom. Ugotovitev prvega sodišča o tem, da se stanovanjske^razmere stanovalcev zaradi preureditve ne bi bistveno poslabšale, je zato nepopolna in ne more biti osnova za tak sklep, ki ga je izdalo, Sicer^pa tudi ta samo ugotavlja, da^vendarle obstaja možnost poslabšanja teh razmer glede na statično sposobnost, stanje kanalizacije in električnih in vodnih instalacij. Prvo sodišče ni upoštevalo, da je po 9. členu zakona o gospodar- jenju^v stanovanjskih hišah v družbeni lastnini Zbor stanovalcev najvišji samoupravni organ v stanovanjski hiši, HS pa zastopa njegove samoupravne interese, V tem smislu bi morala biti ta dva samoupravna organa vključena v nepravdni postopek, kot sta bila vključena organa: Samoupravna stanovanjska skupnost in Krajevna skupnost. Pritožba dalje opozarja, da glede na 9. in lo, člen cit, zak. Zbor stanovalcev odloča o vseh vprašanjih v zvezi s stanovanjsko hišo, kar izvaja iz 65. člena republiške ustave. To ni bilo upoštevano. Po mnenju pritožbe se II. odst, 72, člena zakona o stanovanjskih razmerjih, na katerega se opi- ra prvo sodišče, ne more nanašati na odločitve teh samoupravnih organov hiše, ker bi sicer bila izpodbita v navedenih členih cit. zakona zagotovljena pravica, da odločajo o navedenih vpra- šanjih. Hišni svet kot zastopnik Zbora stanovalcev oporeka mnenju prve- ga sodišča,^da se stanovanjske razmere stanovalcev ne bodo bist- veno poslabšale zaradi predvidene adaptacije. Mnenja je, da so- dišče take trditve ne more zastopati brez upoštevanja vseh - že navedenih - faktorjev in brez mnenja izvedencev, tudi preso- je o zdravstvenem stanju stanovalk Frelihove in Anžičeve. Zaradi navedenih pomanjkljivosti predlagata pritožbi razvelja- vitev izpodbijanega sklepa. Nasprotna stranka dr. Ivo Frelih navaja, da v II. odstavku 72. čl. ZSR ni določila, da se tak sklep lahko izda v nepravdnem po- stopku. Tudi ni mogoče uporabiti tu določila 51, čl, tega zako- na. Pripominja, da člen 72 tega zakona tolmači funkcionar skup- ščine stan, skupnosti občine Ljubljana-Center talco, da se preu- reditvam ne morejo upirati posamezni imetniki stanovanjskih pra- vic, lahko pa se jim upirajo tisti, ki upravljajo stanovanjske hise. Kot prejšnja pritožnika, se pri tem sklicuje na 65. člen republiške ustave in samoupravni sporazum o ustanovitvi samoup- ravne stanovanjske skupnosti občine Ljubljana-Center in pripo- lo9 minja, da se je zbor stanovalcev hiše soglasno izrekel proti predlagani preureditvi podstrešja, kar pa prvo sodišče ni upo- števalo. Mnenja je, da bi morali predlagatelji dobiti pristanek upravijalcev hiše. Ti pa niso, kotso ugotovili nasprotniki že po naroku sodišča, na stanovanjski skupnosti^sploh prijavili odnosno prosili za predhodno soglasje za yložii;ev predloga. Ta- ko prakso je imeti vsaj za nevzdržljivo, če ne nezakonito, za- kaj po pojasnilu skupščine stanovanjske skupnosti je treba pred- lagateljem jasno povedati, da noben sklep ne more nadomestiti soglasja stanovalcev. To pa je sodišče prezrlo, da brez takega soglasja ni mogoče dobiti niti lokacijskega niti gradbenega do- voljenja. Mnenja je tudi, da bi se zbori stanovalcev oziroma hišni sveti toliko ne upirali preureditvam, če bi se kot investitorji javi- le stanovanjske skupnosti ali druge samoupravne organizacije, ne pa privatni interesentje; solidarnost gradnje bi bila zajam- čena. Ni prezreti, da privatni interesentje predvsem zasledu- jejo pri gradnji svoje koristi, stanovalci pa so prepuščeni le dobri volji investitorjev. Opozarja na razloge izpodbijanega sklepa, da se je prvo sodišče oprlo le na sedanjo zasedenost podstrešja,^dočim se v druga \-pra- šanja ni spuščalo. Tako stališče je nelogično in nezakonito gle- de na II. odst. 72 čl. ZSR. Predlagatelji niso postregli niti s približnimi projekti za preureditev podstrešja. V poštev pri- hajajoča vprašanja je potrebno reševati kompleksno s sodelova- njem strokovnjaka. Sklicuje se na zapisnik o naroku z dne 2o.5.1976, v katerem je posvedočena izjava predsednice HS, da nameravajo s primerno gradnjo ponovno usposobiti podstrešje za sušilnico perila, če- mer je svoj čas že služilo. Pripominja, da je sodišče upošteva- lo le trenutno stanje, neupoštevajoČ pravice stanovalcev - po že citiranem sporaziamu - izboljšati si svoj stanovanjski stan- dard. Ko je prvo sodišče ugotavljalo, da bodo stanovalci ob sami a- daptaciji moteni, ni štelo, da Frelihova in Anzičeva le nista, tako bolni, da bi jo z malo dobre volje mogli prenesti brez škodnih posledic, meni pritcžitelj, da ni upoštevalo določila 24o. člena republiške ustave. S tem v zvezi predlaga pritegni— ' tev zdravstvenega izvedenca. Končno^pritožitelj pripominja, da sodišče sploh ni ocenilo predložene dokaze o statusu borca; moralo pa bi jih upošteva- ti ali zavrniti z utemeljitvijo. Zato je izpodbijani sklep po- manjkljiv. Meni, da ima kot tak posebno zaščito na temelju 237. čl, in 238 čl. republiške ustave. Predlagatelj Milan Pajk, dipl.gr.ing, v odgovoru na pritožbo pobija izvajanje pritožiteljev. Govori o jasnosti določil 72. člena ZSR s pripombo, da bi njih drugačno tolmačenje privedlo | lio do absurdne situacije. Podčrtava, da pritožitelji povsem pozab- ljajo na načela, ki izhajajo iz ustave, da v nasi družbi samou- pravnih pravic ni mogoče pojmovati ločeno od načel solidarnosti. Tudi njemu je jasno, da bodo pristojni organi adaptacijo^dovoli- li le, če bo zadovoljeno vsem obstoječim higiensko-tehničnim pred- pisom. - Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbo kot neuteme- ljeno zavrne. Pritožbe niso utemeljene. V smislu II. odst. 72. člena ZSR in tolmačenju tega predpisa (gl.: komentar) določijo medsebojna razmerja s preureditvijo investi- tor, stanodajalec in imetniki stanovanjske pravice s pogodbo. Za samo dovolitev je pristojen stanovanjski organ, to je organ, ki odloča o gradbenih zadevah. Za lorejanje medsebojnih razmerij med investitorjem, imetniki stanovanjske pravice in stanodajalcem, pa je v primeru nesporazuma, pristojno sodišče. S tem pa je tu- di določen krog tistih, ki nastopajo, tako na aktivni in pasiv- ni strani v sodnem postopku. Zato očitek prvemu sodišču, da ni upoštevalo 9. čl. zakona o gospodarjenju v stanovanjskih hišah v družbeni lastnini in pritegnilo na pasivni strani v postopek , zbor stanovalcev, kot najvišji samoupravni organ, katerega inte- i rese zastopa hišni svet, ni utemeljen; citirani zakonski pred- pis (ZSR) tega ne predvidevata. Tudi ugovor, da v istem predpisu ni določila, da se tak sklep, ki ga je izdalg prvo sodišče, lahko izda v nepravdnem postopku, ni utemeljen. Ze v komentarju k temu predpisu je rečeno, da je primerno za odločanje o teh vprašanjih predvideti pristojnost sodišča v nepravdnem postopku, saj je sodišče v nepravdnem pos- topku pristojno tudi za spreminjanje stanovanjske pogodbe (II. odst. 51« čl. ZSR). Sedanja sodna praksa pa je zavzela stališče, da zadeve, ko so imetniki stanovanjske pravice upirajo preuredit- vam podstrešnih ali drugih skupnih prostorov, rešuje sodišče in to po pravilih nepravdnega postopka. < Prvo sodišče je po izvedenem dokaznem postopku, tudi na podla- gi^lastnega prepričanja ob ogledu na kraju samem, po mnenju pri- : tožbenega sodišča, v zadostni meri in pravilno upoštevalo tudi drugo alineo II. odst. 72 čl. ZSR, ko je ugotovilo, da indivi- dualni prostori stanovalcev niso smotrno izkoriščeni. Zakaj, tudi v primeru, če ne gre za skupne prostore, ker imajo stano- valci na podstrešju individualne prostore, ni mogoče šteti, da ; bi se s previreditvijo podstrešja stanovanjske razmere imetnikov stanovanjske pravice znatno poslabšale. Če ti prostori niso smotrno izkoriščeni. i Glede na v pritožbi navedenih dejavnikov tehničnega in sanitar- nega in zdravstvenega značaja, pritožbeno sodišče, že k poveda- . nemuptiJJominja, da sodišče nadomesti s sklepom soglasje imetni- ^ kov stanovanjske pravice le v obsegu, kolikor imajo ti po sta- novanjski pogodbi pravico do uporabe podstrešja, pa te pravice zaradi adaptacije, izgube. Druge svoje pravice (tehnične nara- Ill ve, sanitarne narave itd.) bodo lahko varovali v postopkih za izdajo lokacijskega in gradbenega dovoljenja. Pripomniti pa je, da se prizadeti - sledeč pritožbi dr^Preliha - preureditvam pod- strešja ne upirajo toliko apriorno, kot zato, ker so investitor- ji privatne osebe, boječ se, da bi ti pri preurejanju podstreš- ja ne upoštevali gradbenih predpisov in upoštevali interese sta- novalcev hiše, kot bi to upoštevala stanovanjska skupnost ali druga samoupravna organizacija kot investitor. Tudi ti pomisle- ki so tehnične narave in jih bodo stanovalci lahko uveljavljali v postopkih za izdajo lokacijskega in gradbenega dovoljenja, O teh ugovorih sodišče ni pristojno odločati v tem postopku. Glede na obseg obravnavanja in odločanja sodišča v nepravdnem postopku, ki je razviden iz gornje obrazložitve, po mnenju pri- tožbenega sodišča ni potrebno reševanje vseh v pritožbi izneše- nih vprašanj kompleksno s sodelovanjem strokovnjakov, prvič, kot rečeno sodišče o drugih vprašanjih, kot je povedano, ni pristoj- no odločati, drugič pa se je sodišče samo že moglo in se je pre- pričalo, da se s preureditvijo podstrešja stanovanjske razmere imetnikov stanovanjske pravice ne bodo znatno poslabšale, ker prostori niso smotrno izkoriščeni. Vsa ostala izvajanja v pritožbah pa so take narave, da pri pra- vilni odločitvi o pritožbi ne pridejo v poštev, sicer pa je na- nje že pravilno odgovorilo prvo sodišče. Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče moralo na temelju 2,tč,366 čl. ZPP pritožbe kot neutemeljene zavrniti in potrditi izpodbijani sklep. V Ljubljani, dne 29.9.1976 Predsednik senata: Milan Jesenko l.r. 112 SAMOUPRAVNA STAITOVAHJSKA SKUPNOST Priloga 6 LJUBLJANA CENTER Gregorčičeva 7/1 Številka: DD-562/16-76 Datum: 23/11-1976 Tovariši Ranko NOVAK Sonja NOVAK, Ljubljana, Tabor 9 Milan PAJK, Ljubljana, Ruska 9 ZADEVA: Soglasje k adaptaciji podstrešnih prostorov v stanovanjske prostore ZVEZA: vaša vloga z dne 5/11-1976 Prosili ste za soglasje k preureditvi podstrešnega prostora v hiši Rozmanova 12, v stanovanjske prostore. Novak Ranko in Sonja bivata v Samskem domu Tabor 9, Ljubljana, , ki se smatra le začasna rešitev stanovanjskega vprašanja. Pajk Milan, po izjavi KS "Milan Majcen", stanuje pri starših. Predlagatelji predložijo na vpogled sklep okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št, Gž 1259/76, da se stanovanjske razmere se- danjih stanovalcev hiše Rozmanova 12 ne bodo bistveno poslab- šale. Na podlagi vaše vloge in predloženih izkazov: - o nerešenem stanovanjskem vprašanju - sklep sodišča, da se stanovanjske razmere sedanjih stanoval- cev ne bodo poslabšale vam SSS Ljubljana Center, daje soglasje k zgoraj zaprošeni adaptaciji pod naslednjimi pogoji: 1. PREMOŽENJSKO PRAVNI POGOJI: - del podstrešja, ki bo preurejen v stanovanjski prostor se od- da v najem, najemnina se določi na osnovi točkovanja - vrednost novozgrajenega stanovanja se oceni po veljavnih pred- pisih in se evidentira pri Samoupravni stanovanjski skupnosti, kot djpužbena lastnina - vložena sredstva se amortizirajo v dvajsetih letih - v primeru predčasne izselitve uporabnika brez njegove krivde, se neamortizirani del obračuna in povrne 113 - najemnik je dolžan b stanovanjskim podjetjem Staninvest skle- niti stanovanjsko pogodbo. 2. TEHNIČNI POGOJI: a) adaptacija podstrešja mora biti izvedena tako, da zagotavlja: - nemoten dostop za eventuelno popravilo strehe, strešne kons- trukcije in zamenjavo posameznih delov ostrešja - zračenje lesenih delov stropne konstrukcije - varnost elementov ostrešja zaradi dodatne obremenitve in do- kaz o statični presoji stropne konstrukcije - neoviran dostop do dimnikov in morebitnih dimniških vratic - priključki na vodovodne, kanalizacijske in električne dvižne vode ne smejo ovirati normalne uporabe ostalih stanovalcev. b) Montaža instalacij in elementov v stanovanju mora biti izve- dena tako, da preprečuje: - požar - zamakanje - kondenziranje v tleh podstrešja - zamašitev odtočnih cevi kansilizacije. c) Uporabnik mora omogočiti brez zahtevka po odškodnini zame- njavo vseh elementov ostrešja. d) Shranjevanje lahko vnetljivih snovi in stvari na podstrešju ni dovoljeno. e) Uporabnik je dolžan adaptacijska dela izvajati tako, da sta- novalci zaradi izvajanja del ne bodo ovirani ali moteni. V. primeru, da bi na zgradbi nastale poškodbe zaradi izvajanja del, je uporabnik - investitor dolžan nastale poškodbe takoj odpraviti na lastne stroške. ; v Pred pričetkom del si mora uporabnik - investitor pridobiti lo- kacijsko in gradbeno dovoljenje. Tovariški pozdravi PREDSEDNIK IZVRŠILNEGA ODBORA Janoz Marlnšek Dostavljeno; 1. Ranko Novak Sonja Novak, Tabor 9 2. Milan Pajk, Ruska 9 3. HS, Rozmanova 12 4. KS Tabor, Rozmanova 12 5. aa - 3x 114 Priloga 7 Oddelek za gradbena in komiinalne zadeve skupščine občine Ljub- ljana Center izdaja na zahtevo Milana PAJKA, Ranka NOVAKA in Sonje KOLAR-NOVAK "v lokacijski zadevi na podlagi 21. člena zakona o urbanističnem planiranju (Uradni list SRS, številka 16/76, 27/72). naslednjo ODLOČBO Milanu PAJKU, Ranko NOVAKU in Sonji KOLAR-NOVAK se izdaja lo- , kacijsko dovoljenje za adaptacijo podstrešnih prostorov na ze- mljišču s parcelno številko 34o k.o. Peter I v Ljubljani, Roz- manova 12 v dve stanovanjski enoti za potrebe predlagateljev , z naslednjimi pogoji: 1. Možno je obstoječe podstrešne prostore v približni brutto tlorisni izmeri 24o m adaptirati in urediti dve stanovanj- ski enoti po 12o'iHako, da predlagatelj Milan Pajk adapti- ra del podstrešnih prostorov proti Vrhovčevi ulici, predla- gatelja Ranko Novak*in Sonja Kolar-Novak pa prostore proti Rozmanovi ulici. Za skupne potrebe preostane še prostor za . sedanjim vhodom na podstrešje v širini cca 5 ni od kapi, 2. Adaptacija za nov namen bi obsegala: a) postavitev predelnih sten, tal in stropov iz lahkega in ognja odpornega materiala, ki bo zadostno zvočno, toplot- no in hidro izoliren; b) za osvetlitev prostorov je v osi spodnjih okenskih odpr- tin urediti v strehi "kukerle", kot to zahteva spomeniš- ka služba. Velikost in izvedbo je prikazati v projektu adaptacije; , c) vsaka stanovanjska enota mora imeti vgrajeno dodatno lastno dimovodno tuljavo; č) sedanja dimniška vratca je pretežno prestaviti nad strop novih prostorov in zaradi čiščenja urediti do njih varen in nemoten dostop. Dimniška %Tatca v prostorih, ki so na- menjeni za spanje, ne smejo biti locirana; d) kanalizacijski priključek bo navezan na obstoječo kanali- zaci§sko napeljavo v stavbi, dočim bo vodovod potegnjen po obstoječi zunanji steni svetlobnega jaška iz kleti. '' Električni priključek bo revno tako potegnjen po steni svetlobnega jaška, vendar z direktnijm priključkom na jav- no omrežje. 3. Dostop v prostore je orientirati iz obstoječega podstrešne- ga podesta z novim vhodom nasproti sedanjega vhoda v pod- strešje. 115 4, Ogrevanje prostorov bo predvidoma urejeno z električnimiter- moakumulacijskimi pečmi. 5« Gradbena dela na adaptaciji naj bodo izvajana tako, da bodo čimmanj motila stanovalce pri mirni uporabi njihovih stano- vanj. Dostavo materiala je izvršiti preko posebnega dvigala iz Vrhovčeve ulice za kar bo predhodno pridobiti posebno do- voljenje cestno prometnega upravnega organa. Stopnišče, dvo- rišče in ostale skupne prostore je sproti čistiti, da se prepreči prekomerno onesnaževanje stavbe. Po končanih grad- benih delih pa je vse morebitno povzročene poškodbe na ma- tičnem objektu odstraniti in postaviti v prvotno stanje ob strošku investitorjev. 6. Po dograditvi postaneta stanovanjski enoti, v smislu pogo- jev v soglasju samoupravne stanovanjske skupnosti Ljubljana Center, v družbeni lastnini po posebni pogodbi med investi- torji in SSS. Tudi ostala medsebojna razmerja v zvezi s pre- ureditvijo določijo investitorji, stanodajalec in imetniki stanovanjske pravice v posebni pogodbi. 7« Za adaptacijo morajo investitorji s posebno vlogo zaprositi za gradbeno dovoljenje. Vlogi morajo priložiti: - projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja po 8. členu zakona o graditvi objektov (Uradni list SRS, številka 42/75) v 5 izvodih, - statični izračun, - odločbo o lokacijskem dovoljenju, - soglasje prizadetih komunalnih organizacij (elektrodistri- butivno podjetje, vodovod, kanalizacija), - poprejšnje soglasje sanitarnega inšpektorata, - soglasje požarnovarnostnega organa pri Upravi za notranje zadeve Skupščine mesta Ljubljana, - soglasje Ljubljanskega regionalnega zavoda za spomeniško varstvo. 8. Lokacijsko dovoljenje preneha veljati če investitorji v enem letu po pravnomočnosti lokacijske odločbe ne vložijo zahte- ve za gradbeno dovoljenje. Organ, ki je lokacijsko dovoljenje izdal, lahko podaljša na zahtevo predlagateljev veljavnost dovoljenja, vendar naj- več za eno leto. 116 Obrazložitev: Predlagatelji Milan Pajk, Ranko Novak in Sonja KolaivNovak so ? z vlogo dne 5/11-1975 vložili zahtevek za izdajo lokacijskega dovoljenja za adaptacijo podstrešnih prostorov v stavbi Roz- manova 12 v Ljubljani v dve stanovanjski enoti. Vlogi so priložili lokacijsko dokumentacijo, ki obsega: a^ geodetski načrt sedanjega stanja terena, bJ idejni projekt adaptacije, c) lokacijsko dokumentacijo Ljubljanskega 'urbanističnega zavo- da z dne 11/2-1976, številka lokacije 127/67, č) poprejšnje soglasje sanitarnega inšpektorja pri Upravi za inspekcijske službe Skupščine mesta Ljubljana z dne 24/3-1976 številka 53-329/76-3/8, d) soglasje požamo-vamostne službe pri Upravi za notranje za- deve Skupščine mesta Ljubljana z dne 18/12-1975 številka 10/1^22/05-1258/75, e) soglasje Samoupravne stanovanjske skupnosti Ljubljana Center z dne 23/11-1976 številka DD-562/16-76 z dodatnim soglasjem z dne 19/1-1977, f) soglasje Ljubljanskega regionalnega zavoda za spomeniško varstvo z dne 24/11-1975 številka 1384/75-VJ-MT, g) sklep Občinskega sodišča I v Ljubljani z dne 9/6-1976, šte- vilka Rnp 128/76 potrjen s sklepom Okrožnega sodišča Ljub- ljana z dne 29/9-1976 opr. številka Gž-1259/76, h) zapisnik zbora stanovalcev Rozmanova 12 z dne 24/11-1975 ter stališče zbora stanovalcev z dne 12/1-19771 i) stališče stanovalca d. Iva FRELIHA z dne 15/1-1977 j) soglasje Elektro Ljubljana, enota Ljubljana - Mesto z dne 21/12-1976, številka lo322/76, k) soglasje Mestnega vodovoda v Ljubljani z dne 4/1-1977» šte- vilka S-1598/76, 1) soglasje Komunalnega podjetja "Kanalizacija", Ljubljana z dne 27/12-1976 številka S-1598/1-76. Pravico do uporabe prostorov, ki so predmet preureditve, doka- zujejo predlagatelji z zemljiško-knjižnim izpiskom Občinskega sodišča I v Ljubljani z dne 12/lo-1975 številka 8442/75» iz katerega izhaja, da je stavba v družbeni lasti in upravi obči- ne Ljubljana Center ter s soglasjem SSS Ljubljana Center z dne 23/11-1976. Predel, ki ga obravnava lokacija, spada v območje CS - 2, ki ga zajema urbanistični program mesta Ljubljana ^Odlok o uskla- ditvi Generalnega plana urbanističnega razvoja mesta Ljublja- na z določbami zakona o urbanističnem planiranju. Glasnik šte- vilka 23/67). Predlagana lokacija je po izjavi Ljubljanskega urbanističnega zavoda z dne 11/2-1976 številka Lok. 127/67 v območju za katerega zazidalni načrt ni predpisan. Obstoje- či osnutek zazidalnega načrta za območja a, c in d zazidalnih 117 otokov CS-2 in CO-L/25 pa obravnavani objekt ohranja in je ^.a- to adaptacija možna. Iz vsebine zapisnikov zbora stanovalcev v stavbi stanovalcev ter ogleda in obravnave je razvidno, da se stanovalci namerava- ni adaptaciji protivijo. Razloge protivljenja navajajo v tem, da imajo občutek, da se v takih postopkihpreraalo upošteva sta- novalce in organe upravljanja v stanovanjski hiši; nadalje ur- gotavijajo, da bo z adaptacijo ogrožena potresna varnost stavbe kot obstoječa inštalacija komunalnega omrežja v stavbi, pred- vsem kanalizacija, ne bi vzdržala dodatne obremenitve. Tudi pre- ostali podstrešni prostor v stavbi ne bo zadostoval za nadalj- ne potrebe stanovalcev v hiši. Bojazen imajo tudi pred dejstvom, da bo delo za časa gradnje in kasnejša uporaba škodovala miru in s tem zdravstvenemu stanju starejših in bolnih stanovalcev. Pri presoji teh navedb je upravni odbor ugotovil, da so predla- gatelji za adaptacijo predložili vse listine, ki jih zahteva 22, člen zakona o larbanističnem planiranju in 72. člen zakona o stanovanjskih razmerjih (uradni list SRS, številka 18/74.) Predlagatelji so pridobili razpolagalno pravico do prostorov od Samoupravne stanovanjske skupnosti Ljubljana Center, ki je go 8, členu zakona o stanovanjskih skupnostih (Uradni list, številka 8/74) pristojna za razpolaganje z družbeno lastnino v družbenih stavbah, posebno še ob upoštevanju dejstva, da zgra- jeni stanovanjski prostori postanejo družbena last brez odtujit- ve. Znatno motenje stanovalcev zaradi adaptacije je v smislu 2. odstavka 72. člena zakona o stanovanjskih razmerjih ocenilo tudi pristojno sodišče splošne pristojnosti in ugotovilo, da se stanovanjske razmere z nameravano adaptacijo ne bodo bist- veno poslabšale. Glede obremenitve inštalacijskega omrežja je ugotovljeno, da so predlagatelji predložili soglasja k lokaci- ji pristojnih komunalnih delovnih organizacij. Pri tem je upo- števati, da bo električna inštalacija priključena neposredno na javno omrežje, vodovod bo nap^eljan iz kleti direktno, vpra- šanje obstoja le v kanalizaciji, kar pa bo prikazati v projek- tu za pridobitev gradbenega dovoljenja, ki ga bo morala potr- diti pristojna komunalna organizacija (Kanalizacija). Tudi por tresno nevarnost bo moral^v projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja računati statični izračun in se to dejstvo v loka- cijskem postopku še ne ugotavlja. S tem je odločba utemeljena. POUK O PRAVNE!^ SREDSTVU: Proti tej odločbi je dopustna pri- tožba v roku 15 dni od vročitve odločbe na Republiški sekreta- riat za urbanizem v Ljubljani. Morebitno pritožbo je vložiti pismeno ali ustno na zapisnik pri tukajšnjem oddelku ali ne- posredno pri pritožbenem organu in jo po odloku o občinskih upravnih taksah (tarifna številka 2 RZUT) kolkovati z lo.- din upravne takse. 118 Odločba je po odloku o občinskib upravnih taksah (člen 19, toč- ka 17 RZUT) oproščena plačila upravne takse. Stroški postopka niso zaznamovani, SKUPŠČINA OBČIN-E LJUBLJANA CENTER Oddelek za gradbene in komunalne zadeve Številka: 351-259/75-o71/PJ NAI-IESTNJK NAČELNIKA Datum: 21/1-1977 Janez CADEZ Postopek je vodil: Jože Petemelj VROČITI: 1, Milan Pajk, dipl,ing,gradb, Ljubljana, Ruska 9 2, Ranko Novak, dipl,ing,arh,, Ljubljana, Tabor 9 3, Sonja Kolar-Novak, dipl,ing,arh,, Ljubljana, Tabor 9 4, OZD STANINVEST, Ljubljana, Kersnikova 6 5, Krajevna skupnost TABOR, Ljubljana, Rozmanova 12 6, Uprava za inspekcijske službe pri Sia, Ljubljana, Vilharje- va 33 7, Ljubljanski urbanistični zavod, Ljubljana, Vojkova 57 8, Ljubljanski regionalni zavod za spomeniško varstvo, Karlov- ška 1 9, Hišni svet, Ljubljana, Rozmanova 12 - s prošnjo, da z odloč- bo seznanijo vse stanovalce v hiši 10. Evidenca, tu 11, Arhiv 119 SOCIALISTIČNA REPUBLIKA SLOVENIJA REPUBLIŠKI SEKRETARIAT ZA URBANIZEM LJUBLJANA Priloga 8 Št.: 350/A-50/77 Ljubljana, 8.3.1977 ODLOČBA Republiški sekretariat za urbanizem o pritožbi Hišnega sve- ta Rozmanova 12, Frelib Iva, Rozmanova 12 in Anžič Pavle, Roz- manova 12, iz Ljubljane zoper odločbo oddelka za gradbene in komunalne zadeve skupščine občine Ljubljana-Center št, 351-239/ 75-071/PJ z dne 21,1.1976 na podlagi 225 člena zakona o sploš- nem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št, 18/65) odločil: Odpravi se odločba oddelka za gradbene in komunalne zadeve skui>- ščine občine Ljubljana Center st, 351-239/75-o71/PJ z dne 21,1. 1976 obrazložitev: Z navedeno odločbo je pristojni organ prve stopnje izdal Mila- nu Pajku, Ranku Novaku in Sonji Kolar-Novak lokacijsko dovolje- nje za adaptacijo podstrešnih prostorov v stavbi Rozmanova 12, Ljubljana na zemljišču pare, št. 54o, k,o, Peter I v stanovanj- ske prostore pod pogoji navedenimi pod točko 1, do 8, izreka odločbe, V svoji pritožbi zoper navedeno odločbo predlaga Hišni svet od- pravo odločbe, V odločbi ni razloženo zakaj se ugovori hišnega sveta zoper zahtevano preureditev podstrešja niso upoštevali. Hišni svet kot orgem. upravljanja hiše je sploh izločen iz pos- topka. Njegov predlog za preureditev podstrešja v sušilnico se splo^ ni obravnaval. Stanovalcem v hisi ostane na razpolago le 19 m~ podstrešja, kar pa ne zadošča potrebam, V postopku ni o- cenjeno sploh ugovarjanje odločbi glede na zdravstveno stanje stanovalcev, S soglasjem sodišča je nadomeščeno le soglasje i- metnika stanovanjske pravice v obsegu njihove stanovanjske po- godbe do uporabe podstrešja. Druga vprašanja pa ne. Predlagana lokacija bo povzročila vsakodnevne spore med stanovalci. Niso rešeni ugovori zoper lokacijo glede motenj in škode v kanali- zaciji t^r električnih napeljavah. Stavba je družbeno premože- nje v upravi občine Ljubljana Center,Samoupravna stanovanjska skupnost ni pristojna za dajanje soglasja o pravici razpolaga- nja z družbenim premoženjem v lasti občine. Pritožba zoper ta- ko postopanje, ki jo je vložil hišni svet še ni rešena zato je izpodbijana odločba nezakonita. 120 Frelih Ivo v svoji pritožbi predlaga odpravo odločbe in se pri tem sklicuje na reizloge v pritožbi hišnega sveta, Z adaptacijo bo porušeno mirno življenje, Pritožitelj je star že nad 7o let in je žena hudo srčni bolnik. Ima stat\is borca od leta 1941, Stanovanje bo zato ob novih motnjah gradnje in uporabe za nj\i- no stanje neuporabno, Pritožitel j ica A^ižič Pavla predlaga odpravo odločbe, ker se z njo ne strinja, Ze sedaj ima stalno težave v stanovanju z kana- lizacijo^ kar se bo še poslabšalo, V sobah so že sedaj razpoka- ni zidovi in strop. Je stara že 68 let in hudo bolna. Njena sta- lišča v odločbi niso upoštevana. Pritožbi je bilo ugoditi iz naslednjih razlogov. Izpodbijana odločba je izdana, kot v svojem Tivodu navaja, na podlagi odločb zakona o urbanističnem planiranju. Po določbi 22, člena zakona o urbanističnem planiranju se lokacijsko dovo- ljenje izda le investitorju, ki ima na objektu ali na njegovem delu predvidenem za adaptacijo, razpolagalno pravico. Iz spisa priloženega zemljiško knjižnega izpiska izhaja, da je v danem primeru zemljišče in hiša družbena lastnina v uporabi občine Ljubljana Center,- ne pa investitorjev, Z izpodbijano odločbo je tedaj kršen materialno pravni predpis, to pa je razlog za odpravo odločbe v pritožbenem postopku. Vloga investitorjev ne vsebuje zahtevanega dokazila o pravici razpolaganja s podstrešjem hiše v družbeni lasti in bi moral zato organ prve stopnje z njo postopati kot pomanjkljivo vlogo, po določbi 68, člena zakona o splošnem upravnem postopku. Po določbi 72, člena zakona o stanovanjskih razmerjih na kate- ro se sklicuje obrazložitev odločbe, se lahko preuredijo podr- stres ja v stanovanjske prostore v stavbi, ki je v družbeni lastnini. Občani, ki se jim izda sporno lokacijsko dovoljenje tedaj ne morejo biti investitorji na objektu, ki je v družbe- ni lastnini. Za izdajo izpodbijane odločbe tedaj ni zakonite podlage vsled česar jo je bilo odpraviti. Urejevanje medsebojnih razmer v zvezi s preureditvijo med investitorjem, stanodajalcem in imet- nikom stanovanjske pravice ni stvar lokacijskega postopka za izdajo lokacijskega dovoljenja. Lokacijsko dovoljenje izda pristojni organ, če je to v skladu z veljavnim zazidalnim načrtom, da z njim niso kršeni sanitar- no higienski požarnovarnostni in drugi javni interesi, ki so predvideni v predpisih. Pritožbene navedbe izven povedanega zato niso upoštevane. Iz navedenih razlogov je zato v zadevi odločeno kot je v izre- ku te odločbe* 121 PRAVNI^POÜK: Zoper to odločbo ni pritožbe po redni npravni po- ti, pač pa je dovoljen upravni spor z vložitvijo tožbe na Vr- hovno sodišče SRS v roku 3o dni po prejemu te odločbe. Po pooblastilu rep. sekretarja Pomočnik sekretarja dr. Miro Saje 1 O tem se obvešča: 1. Hišni svet, Rozmanova 12, Ljubljana 2. Frelih Ivo, Rozmanova 12. Ljubljana 3. Anžič Pavla, Rozmanova 12, Ljubljana 4. Milan Pajk, Ruska 9, Ljubljana 5. Hovalc Ranko in Sonja, Tabor 9, Ljubljana 6. Skupščina občine Ljubljana Center z vrnitvijo spisa 7. arhiv, tu 122 Priloga 9 Vrhovno sodišče SR Slovenije v Ljubljani je v senatu pod pred- sedstvom s.v.s. Karla Mejaka, ob sodelovanju s.v,s. Pavleta Zupančiča in s.v.s. dr. Vilka Androjne kot članov ter strokov- nega sodelavca v.s. Jožefa Lobleharja kot zapisnikarja, v uprav- nem sporu, ki pa je sprožila tožeča stranka Milan PAJK, dipl, inp. gradb., Ljubljana, Ruska ^ in Ranko NOVAK, dipl.ing.arh., Ljubljana, Tabor 9, zoper toženo stranko Republiški sekretariat za urbanizem SRS v Ljubljani, zaradi lokacijskega dovoljenja,o tožbi tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke št. 5o5/A-5o/77 z dne ffii5.1977, na nejavni seji dne 12.5.1977 odločilo: Tožbi se ugodi in se odločba Republiškega seki'etariata za urba- nizem SRS v Ljubljani št. 5o5/A-5o/77 z dne e'.3.1977odpravi, obrazložitev: Na pritožbo hišnega sveta stanovanjske hiše Ljubljana, Rozmano- va 12, in dTe Iva Freliha ter Pavle Anžič, istotam, je tožena stranka z izpodbijano odločbo odpravila odločbo oddelka za grad- bene in komimalne zadeve OS Ljubijana-Center št. 351-239/75-071 PJ z dne 21,1.1976, s katero je bilo tožnikoma in dipl.ing.arh. Sonji Kolar-Novak is Ljubljane, Tabor 9, izdano lokacijsko dovo- ljenje za preureditev podstrešnih prostorov v stanovanjski hiši Ljubljana, Rozmanova 12, v dve stanovanjski enoti. V obrazložit- vi odločbe tožena stranka navaja, da se po 22, členu zakona o urbanističnem planiranju lokacijsko dovoljenje izda le investi- torju, ki ima na objektu ali njegovem delu, predvidenem za adap- tacijo, razpolagalno pravico, iz zemljiškoknjižnega izpiska, ki je v^upravnih spisih, pa je razvidno, da sta v tem primeru zem- ljišče in hiša družbena lastnina v uporabi občine Ljubljana-Cen- ter, ne pa investitorjev. Ker je z odločbo prve stopnje kršen materialnopravni predpis, ^e to po mnenju tožene stranke razlog za odpravo odločbe v pritožbenem postopku. Vloga investitorjev ni vsebovala zahtevanega dokazila o pravici razpolaganja s pod- VRHOVNO SODIŠČE SOCIALISTIČNE REPUBLIKE SLOVENIJE LJUBLJANA U I 146/77-8 SODBA. V IMENU LJUDSTVA 125. strešjem hiše v družbeni lasti in bi moral prvostopni organ z vlogo postopati kot s pomanjkljivo vlogo po določbi 68. člena ZUP. Po mnenju tožene stranke se v smislu določbe 72. člena za- kona o stanovanjskih razmerjih, na katero se sklicuje tudi ob- razložitev prvostopne odločbe, lahko preuredijo podstrešja v stanovanjske prostore v stavbi, ki je v družbeni lastnini, in občani, ki jim je bilo izdano sporno lokacijsko dovoljenje, ne morejo biti investitorji na objektu, ki je v družbeni lastnini. Tožena stranka ugotavlja, da ni bilo zakonite podlage za izdajo lokacijskega dovoljenja in je zaradi tega odločbo odpravila, li- re j an je medsebojnih razmerij v zvezi s preureditvijo med inves- titorjem, stanodajalcem in imetnikom stanovanjske pravice pa ni stvar lokacijskega postopka. V obrazložitvi izpodbijane odločbe Qe še ugotovitev, da pristojni organ izda lokacijsko dovoljenje, ce je to v skladu z veljavnim zazidalnim načrtom in če a njim niso kršeni sanitarno-higienski, požarnovarstveni in drugi jav- ni interesi. Tožnika v tožbi navajata, da ni sprejemljivo stališče v izpodbi- jani odločbi, po katerem tožnika ne bi mogla biti investitorja na objektu, ki je v družbeni lastnini. Za tako stališče ni opo- re v nobenem pravnem predpisu, v praksi so taki primeri pogos- ti in tudi sicer je za družbeno skupnost koristno investiranje v stanovanja, ki postanejo družbena last. Tudi določba zakona o stanovanjskih razmerjih je bila po mnenju tožnikov sprejeta prav zaradi tega, da bi bilo posameznikom omogočeno reševanje stanovanjskega vprašanja. Vloga tožnikov kot investitorjev ni bila nepopolna, ker je vsebovala kot prilogo soglasje samouprav- ne stanovanjske skupnosti Ljubljana-Center za adaptacijo pod- strešnih prostorov. Po zemljiškoknjižnih podatkih je stavba v družbeni lasti in v upravi občine Ljubljana-Center, vendar paSđ take stavbe po 24. členu zakona o samoupravnih stanovanjskih skupnostih prešle v upravljanje in gospodarjenje samoupravnih stanovanjskih skupnosti, ki so tako postale edine pristojne za izdajanje tovrstnih soglasij. Po mnenju tožnikov bi morala to- žena stranka, ko se sklicuje na 6ai člen ZUP, ravnati po 242. členu in pozvati tožnike, naj priložijo še potrebno dovoljenje občinske skupščine Ljubljana-Center, nato pa bi lahko sama re- šila stvar, ali pa bi jo vrnila organu prve stopnje v ponoven postopek. Tožnika sta mnenja, da ni pravilno, ker je tožena stranka odpravila prvostopno določbo dokončno in za vselej, s tem pa tožnikoma onemogočila, da bi s priložitvijo ustreznega dovoljenja dopolnila svojo nepopolno vlogo. Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka iz razlogov, ki so razvidni iz obrazložitve izpodbija- ne odločbe. Hišni svet stanovanjske hiše Ljubljana, Rozmanova 12, Anžič Pav- la in dr. Ivo Prelih, istotam, kot prizadete stranke v odgovoru na tožbo sprejemajo razlago 72. člena zakona o stanovanjskih razmerjih, ki je navedena v izpodbijani odločbi in po kateri tožniki ne morejo biti investitorji na objektu v družbeni last- nini. Tožniki so glede na soglasje, ki ga je v spornem primeru 124 dala samoupravna stanovanjska skupnost Ljubljana-Center^ opozar- jali na kveme posledice nasprotne prakse, da se namreč lahko občani pojavljajo kot investitorji takih preiireditev, tudi so iskali razlago določbe 72. člena navedenega zakona, vendar od- govora niso dobili. Praksa je res v Ljubljani tolerirala tako preurejanje po občinah, vendar je zadeva drugačna npr. v Beogra- du, kjer se po samoupravnem sporazumu za preurejanje skupnih prostorov zahteva soglasje stanovalcev, kot investitor pa je predvidena stanovanjska skupnost. Zasebni investitor v takih primerih po mnenju prizadetih tudi ne daje zadostnega jamstva za preirreditev po načrtih in s predpisanimi materiali, pa tudi glede odškodnine za morebitno škodo ni zadostnega zagotovila. Glede pravice razpolaganja s podstrešjem se prizadete stranke sklicujejo na svojo pritožbo proti prvostopni odločbi in so mne- nja, da samoupravna stanovanjska skupnost^Ljubljana-Center ne more dati raz;polagalne pravice do podstrešja, ampak je za to verjetno pristojne občina Ljubljana-Center. Prizadete stranke so vložile pritožbo na skupščino samoupravne stanovanjske skup- nosti zoper soglasje za adaptacijo podstrešja, vendar pa pritož- ba še ni rešena. Tožba je utemeljena. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odpravila odločbo orgar- na prve stopnje o lokacijskem dovoljenju. V obrazložitvi odloč- be je navedena določba 22. člena Zakona o io?banističnem plani- ranju, po kateri mora investitor za izdajo lokacijskega dovolje- nja izkazati upravičenost razpolaganja z zemljiščem, na katerem namerava graditi, oziroma s stavbo ali delom stavbe, ki jo na- merava nreurediti. Tudi po mnenju scdišča v spornem primeru in- vestitorji (tožnika) niso izkSLzali pravice razpolaganja z delom stavbe, ki ga nameravajo preiorediti. Stavbe je v družbeni last- nini in ima na njej pravico uporabe občina Ljubljana-Center. Sa- mo ta družbenopolitična skupnost bi na investitorje lahko pre- nesla pravico razpolaganja v smislu 22. člena zakona o urbanis- tičnem planiranju. S stanovanjskimi hišami v družbeni lastnini gospodarijo v samoupravni stanovanjski skupnosti stanovalci, ISLStniki in najemniki posameznih delov, organizacije združenega dela in druge družbene pravne osebe, ki imajo pravico uporabe na stanovanjih ter poslovnih prostorih (2. Člen zakona o gospo- darjenju s stanovanjskimi hišami v družbeni lastnini - Uradni list SRS št. 57/74), stanovanjske hiše družbene lastnine, ki so jih zgradile^ali drugače pridobile organizacije združenega dela in^druge družbenopravne osebe, spadajo v sklad stanovanjskih hiš stanovanjske skupnosti (5. člen cit. zakona), vendar z vlo- žitvijo hiše^v sklad stanovanjske skupnosti, če v pogodbi ni drugače določeno na stanovanjsko skupnost, ne preide pravica uporabe vlagatelja in tudi ne njegova pravica oddajati stanova- nje. V navedenem zakonu, v zakonu o samoupravni stanovanjski skupnos- ti (Uradni list SRS št. 8/74) in v podatkih predloženih upravnih spisov ni nobene podlage za mnenje, da je občina Ljubljana-Cen- ter prenesla pravico rrporabe stanovanjske hiše v Ljubljani, Eoz- 125 manova 12, na samoupravno stanovanjsko skupnost Ljubljana-Center, ali da je na drug način na to skupnost prešla pravica \jporabe stanovanjske hiše. Ker navedena stanovanjska skupnost na stano- vanjski hiši nima pravice uporabe, ni mogla na investitorje pre- nesti pravice razpolaganja v smislu 22. člena zakona o urbanis- tičnem planiranju in je njeno soglasje z dne^23.11.1976 ža iz- dajo lokacijskega dovoljenja neupoštevno. Tožena stranka zaradi tega tudi po mnenju sodišča v obrazložitvi izpodbijane odločbe pravilno ugotavlja, da v spornem primeru zemljišče oziroma hi- se ni v uporabi investitorjev in da njihova vloga ne vsebuje zahtevanega dokazila o pravici razpolaganja s podstrešjem hiše. Pri taki razlagi in stališču glede upravičenosti stanovanjske skupnosti za prenos pravice razpolaganja oziroma za izdajo so- glasja, ni bilo treba v upravnem postopku ali v tem upravnem spo- ru reševati ugovora prizadetih strank o pomanjkljivosti izdanega soglasja stanovanjske skupnosti, ker ni bila zagotovljena udelež- ba hišnega sveta, zbora stanovalcev in imetnikov stanovanjske pravice pri izdaji soglasja, oziroma ugovora proti veljavnosti soglasja zaradi vložene pritožbe. Treba je tudi upoštevati, da sklep sodišča po 72. členu zakona o stanovanjskih razmerjih, ki je bil v spornem primeru izdan, nadomesti samo privolitev imet- nikov stanovanjske pravice za preureditev skupnih prostorov in v obsegu, kakor imajo ti po stanovanjskih pogodbah pravico -apo- rabe na skupnih prostorih, da torej tudi privolitev imetnikov stanovanjske pravice ali sklep sodišča oziroma pogodba o medse- bojnih razmerjih med investitorjem, stanodajalcem in imetniki stanovanjske pravice po 4. odstavku 72. člena cit. zakona za in- vestitorje ne predstavljajo dokaza o upravičenosti razpolaganja z delom stavbe v smislu 22. člena zakona o tirbanističnem plani- ranju. Upravičenost razpolaganja z zemljiščem, stavbo ali delom stavbe po tem določilu tudi ni okoliščina, ki bi se ugotavljal«, ali bi se o njej odločalo v postopku za izdajo lokacijskega do- voljenja, ampak jo mora investitor v svoji zahtevi izkazati ozi- roma predložiti dokazilo o svoji upravičenosti. Če njegova vlo- ga nima takega dokazila, ravna upravni organ po določbi 68. čle- na ZUP, se pravi, zahteva od vlagatelja, naj v določenem roku odpravi pomanjkljivosti in dokazilo predloži in če tega ne sto- ri, njegovo zahtevo zavrže. Organ prve stopnje se ni ravnal po navedenem določilu, iz tega razloga pa tudi tožena stranka ne bi mogla prvostopne odločbe odpraviti, ne da bi pred odločitvi- jo pritožbi sama dopolnila postopek v navedenem smislu. Če je bila mnenja, da bi navedeno pomanjkljivost laže odpravil organ prve stopnje, bi morala tožena stranka po odpravi odločbe orga- na prve stopnje zadevo vrniti temu organu v ponoven postopek z napotilom za dopolnitev po 68. členu ZUP. Na ta način bi bilo ravnanje tožene stranke v zvezi s pritožbami prizadetih strank v skladu z določbami 242. člena ZUP. Kršitev teh določb v iz- podbijani odločbi šteje sodišče za bistveno v smislu 2. odstav- ka 39. člena v zvezi s 3. točko lo, člena zakona o upravnih spo- rih. Po mnenju sodišča nima podlage v 72. členu zakona o stanovanj- skih razmerjih mnenje v izpodbijani odločbi, po katerem obča- ni ne bi mogli biti investitorji na objektu, ki je v družbeni 126 lastnini. Po besedilu navedene zakonite določbe ali po kakšnem drugem predpisu občani niso izključeni kot investitorji za preu^ reditev skupnih prostorov in odprava prvostopne odločbe samo iz navedenega razloga ne bi bila zakonita, V lokacijskem postop- ku in z lokacijskim dovoljenjem pa se seveda ne lirejajo razmer- ja med investitorjem, stanodajalcem in imetniki stanovanjske pravice v zvezi s preurejanjem skupnih prostorov, kar je pravil- no ugotovljeno v izpodbijani odločbi. Zaradi tega pa v lokacij- sko dovoljenje ne spadajo določbe o lastninskih razmerjih glede stanovanj, zgrajenih s preureditvijo skupnih prostorov. Iz navedenih razlogov je sodišče tožbi ugodilo po 2, odstavku 59. člena v zvezi z lo, členom zakona o upravnih sporih. Pri po- novnem reševanju pritožb prizadetih strank se bo morala tožena stranka ravnati po pripombah sodišča, danih v tej sodbi (65, člen ZUS), Ljubljana, dne 12.5.1977 ZAPISNIKAR PREDSEDNIK SENATA Jože Doblehar l.r, Karel Mejak l.r. 127 Milan Pajk Priloga lo Rozmanova 8 Ljubljana Ranko Novak Dom, Tabor 9 Ljubljana Ljubljana, 14.12.1976 OSNOVNA ORGANIZACIJA ZK - KRAJEVNA SKUPNOST TABOR, LJUBLJANA Proučitev političnega obnašanja in ravnanja člana vaše OOZK tov. Iva Freliha. Ena od najpomembnejših nalog, pred katero stoji naša samouprav- na socialistična skupnost je nedvomno boj za izboljšanje stano- vanjskega standarda delovnih ljudi, saj ta zaenkrat še ni zado- voljivo rešen ( kar še posebej velja za območje mesta Ljublja- ne) . Kako pomemben je ta problem ne nazadnje izpričuje njegovo vsakodnevno obravnavanje v sredstvih javnega obveščanja, to pro- blematiko obravnavajo tudi v družbeno političnih skupnostih in to na vseh nivojih, končno pa so se za rešitev tega vprašanja v zadnjem času se posebej angažirales družbeno politične organi- zacije na čelu z Zvezo komunistov. O tem je bilo govora tudi na CK ZKS, ki je na eni od zadnjih sej posvetil tej problematiki še prav posebno pozornost. Pri tem je bilo zlasti poudarjeno, da naj k hitrejši izgradnji stanovanj pripomorejo vsi^obcani, predvsem pa tisti, ki stanovanja potrebujejo na ta način, da s svojimi sredstvi vsaj delno priskočijo na pomoč družbi in sicer v obliki soudeležbe pri stroških gradnje. V tovrstne težnje druž- beno političnih organizacij se zato v celoti vklaplja pobuda skupine študentov Fakultete za arhitekturo, gradbeništvo in geo- dezijo, da se družbena akcija za razširitev stanovanjskega fon- da ne sme omejiti samo na gradnjo novih stavb, ampak je potreb- no^istočasno usposobiti za stanovanja vse neizrabljene površine v že obstoječih stavbah. Študija, ki je bila izdelana je pokaza- la, da je možno v ožjem ljubljanskem stanovanjskem okolišu adap- tirati podstrešja obstoječih stavb v 4oo stanovanj. Akcija se je razširila preko društva arhitektov, izdelan je seznam podstrell ki ustrezajo adaptacijam v te namene (med njimi je tudi podstre- šje na Rozmanovi 12), ne nazadnje pa je ta akcija povsem razimi- Ijivo dobila tudi podporo družbenih organizacij na nivoju mesta. Končno je koristnost takega načina reševanja stanovanjskih pro- blemov dobila potrditev še v republiškem zakonu o stanovanjskih razmerjih. Ta namreč določa, da se imetniki stanovanjske pravi- ce ne morejo upirati preureditvam podstrešnih in drugih skupnih prostorov, v kolikor se s takimi preureditvami bistveno ne pos- labšajo njihove stanovanjske razmere. Zakon je s tem očitno ho- tel preprečiti, da bi posamezniki zaradi svojih ozkih interesov brez utemeljenega razloga onemogočali tovrstno reševanje stano- 128 vanjskih vprašanj. Podpisana sva se, glede na to, da kot visoko kvalificirana stro- kovnjaka gradbene stroke razpolagava s potrebnim znanjem za to- vrstno gradnjo, odločila, da rešiva najin pereč stanovanjski pro- blem na zgoraj opisani način. S tem bova znatno prihranila na stroških gradnje, obenem pa pri tem ne bova obremenjevala sta- novanjskih skladov družbe. Stanovanji, ki ju bova z adaptacijo pridobila, bosta namreč postali družbena last, v upravljanju stanovanjske skupnosti, sama pa bova, kljub temu, da bova v gradnjo investirala najmanj 500.000 Ndin vsak, postala le imet- niita stanovanjske pravice. Več kot očitno je torej, da sva za reševanje svojega stanovanjskega problema izbrala način, ki je s stališča širše družbe nedvomno najbolj ugoden. Glede na ugodne tehnične pogoje za izvedbo adaptacije in glede na to, da se podstrešje stanovanjske hiše Rozmanova 12 že vsa leta po osvoboditvi ni uporabljalo, sva se odločila za omenjeno lokacijo. Pri tem si nisva delala utvar, da bova pri nekaterih stanovalcih naletela na določene odpore, kar je po svoje raziun- Ijivo glede na to, da bodo med sicer kratkotrajno gradnjo neko- liko moteni, čemur se seveda pri takih delih ni mogoče ogniti, vendar pa še zdaleč nisva pričakovala, da bcva na najhujši in , ' pravzaprav edini resni odpor naletela prav pri tov. Ivu Preli- hu,članu ZK, Znano nama je namreč, da.so v podobnem primeru prav Člani ZK, ki stanujejo v stanovanjski hiši na Ambroževem trgu, bili tisti, ki so z zavestno akcijo med ostalimi stanovalci pre- prečili težnje nekaterih družbeno manj razgledanih in v svoje ozke lastne interese zaverovanih sostanovalcev, ki so bili pro- ti adaptaciji. Nasprotno pa je tov, Frelih, kljub temu, da je Član ZK in da je bil do nedavna podpredsednik SO Ljubljana - - Center zaradi česar so mu zgoraj navedene težnje naše družbe še kako dobro poznane, že od vsega začetka zastavil vse svoje sile in ves svoj družbeni vpliv za to, da na vsak način prepre- či nameravano gradnjo. To počenja čeprav mu je nedvomno poznan petletni načrt razvoja občine Center, ki med drugim tudi pred- videva pridobivanje večjega števila stanovanjskih enot z adapti- ranjem podstrešnih prostorov. Tako je bil tov, Frelih glavni pobudnik akcije proti adaptaciji na Zboru stanovalcev in pozne- je v postopku pred Občinskim sodiščem I v Ljubljani, ki sva ga morala sprožiti, da sva dokazala, neutemeljenost ugovorov sta- novalcev zoper gradnjo. Osebno se je pritožil zoper sklep prvo- stopenjskega sodišča, ki je ugotovilo^ da se stanovanjske raz- mere stanovalcev z nameravano adaptacijo ne bodo bistveno pos- labšale. Ko je drugostopenjsko sodišče pritožbo kot neutemelje- no zavrnilo, je bil zopet on tisti, ki je oporekal pravilnosti soglasja Samoupravne stanovanjske skupnosti Ljubljana-Center, ki se prav tako strinja z nameravano adaptacijo. Ko je končno po leto dni trajajočem postoplcu (po zaslugi delovanja tov, Freliha) le prišlo do komisijskega lokacijskega ogleda s strani upravnih organov SO Ljubljana-Center, je ponovno posegel vmes s formalis- tičnim ugovorom, češ da je bil na ogled vabljen le HS in ne tu- di ostali stanovalci, ter tako zopet odložil celoten postopek. Tekom postopka se je upiral gradnji iz več razlogov in sicer: 129 da adaptacija ni možna mimo volje stanovalcev in da stavba teh- nično ni sposobna za adaptacijo« Da prvi razlog ni utemeljen je ugotovilo sodišče, glede drugega pomisleka tov. Preliha, pa bo- do itak sklepale strokovne službe SO Ljubljana-Center v smislu obstoječih predpisov. Zadeva je glede tega tov. Frelihu kot di- plomiranemu pravniku nedvomno jasna, ter zato lahko preDVIdeva na resnične razloge, zaradi katerih se tako vehementno upira gradnji in ki jih ne nazadnje tudi sam priznava. Kot sam pravi si je izbral stanovanje v katerem živi, prav zaradi dejstva, da je v zadnjem nadstropju in da tega ne bi storil, če bi vedel da bo nekoč imel nad seboj stanovalca. Vprašujeva se, koliko ti- sočev delovnih ljudi v nasi družbi ima soseda nad seboj in koli- ko je tistih, ki o nadstropju, v katerem želijo stanovati sploh ne razmišljajo, kaj šele, da bi o tem imeli možnost izbirati, ampak jim je edina želja priti do primernega stanovanja. Očitno torej zasleduje le svoje ozke osebne interese, pri čemer uporab- lja argumente kot status borca, svoje nekdanje funkcije podpred- sednika občine Center, čeprav bi zaradi tega od njega^še prav posebej pričakovali, da bo zagovarjal napredna stališča, ki jih je kot že rečeno sprejela naša družba pri reševanju stanovanj- ske problematike. Ne nazadnje pa bi se moral zavedati, da je kot clan ZK dolžan "s svojimi moralnimi vrlinami, družbenim rav- nanjem in osebnim zgledom^ z besedo in dejanjem pomagati pri u- veljavljanju moralnih družbenih norm in socialistične solidarno- sti, med delovnimi ljudmi, v skladu s cilji in načeli naše soci- alistične družbe". Po statutu ZKJ v Zlf tudi "ni prostora za lj\2f- di, ki postavljajo svoje egoistične interese pred interese sa- moupravne socialistične skupnosti in ki s svojim obnašanjem iz- podkopavajo ugled ZK". Tov. Ivo Frelih je kot komunist politič- no odgovoren, da bodo stališča, ki so bila sprejeta uresničena tam kjer dela in živi. Iz prej navedenega ravnanja imenovanega, upoštevajoi^uvodoma na- šteta stališča družbeno političnih skupnosti, družbeno politič- nih organizacij, zlasti pa sklepov organov ZK, je razvidno, da ravnanje člana vaše OOZK tov. Iva Freliha ni v skladu z obvez- nostmi in dolžnostmi člana ZK, zaradi česar predlagava, da vaša organizacija prouči politično obnašanje in ravnanje tov. Iva Preliha, ter ga v smislu člena 27» Statuta ZKJ na navedene po- manjkljivosti opozori. V vednost: - Komite občinske konference ZKS Lj-Center - Komite mestne konference ZKS 130 ÜDK 553.52 (497.12) Metka SÜS-BEEJEC STANOVANJSKI STANDARD V SLOVENIJI^ Uvod Stanovanje je potrošna dobrina, ki je nujno potrebna za člove- kovo življenje, tako kot hrana in obleka. Zato štejemo stano- vanje med temeljne človekove potrebe, ki se jim ne more odreči noben človek. Stanovanje kot potrošna dobrina ima predvsem tri osnovne fxmkcije: biološko, sociološko in ekonomsko. Zdravniki poudarjajo, da mora stanovanje nuditi človeku pred- vsem fizično in duševno sprostitev. Zaradi hitrega tempa sodob- nega razvoja in zahtev za vedno večjo storilnost, ki negativno vplivajo na človekovo zdravje, predvsem na njegov živčni sistem, stanovanja ne moremo pojmovati le kot streho nad glavo. Dobro stanovanje mora človeku zagotoviti intimnost, varnost, red, hi- gieno, prostost, komfort, lepoto, zabavo itd. Sociološko je stanovanje eden izmed bistvenih predpogojev za normalaa razvoj družine in doma kot osnovne družbene celice. Stanovanjska prenaseljenost, predvsem v mestih, sili dioižine, da se nsiseljujejo v zasilnih, človeku neprimernih bivališčih. Naseljevanje zasilnih prostorov vpliva na higieno in zdravje družin, njihovo kulturno raven in vzgojo otrok. Neurejene sta- novanjske razmere so pogosto vzrok alkoholizmu, ločitvam, sla- bemu napredovanju otrok v šoli, pa tudi kriminalu. Pomanjkanje stanovanj je lahko tudi ovira za normalen razvoj populacije. Vpliva na stopnjo natalitete in nupcialitete. Za- konske zveze se sklepajo v kasnejših letih, mnogi zakonski pa- Prispevek predstavlja izvleček iz diplomske naloge; PRIKAZ STANJA IN RAZLIK V KVALITETI IN NASTANJENOSTI STANOVANJSKEGA SKLADA IN NEKATERI FAKTORJI, KI JIH POGOJUJEJO (po reztd- tatih popisa prebivalstva in stanovanj 51. marca 1971)» Uni^ verza v Ljubljani, Ekonomska fakulteta, Ljubljana, marec 1975» 131 ri prav zaradi neurejenili stanovanjskih razmer odlašajo z roj- stvom prvega otroka, ki navadno ostane t\idi edini. Neustrezno stanovanje diktira družini pogoje življenja in utesnjuje nj€>- ne želje in potrebe. Ekonomska funkcija opredeljuje stanovanje kot dolgoročno po- trošno dobrino, ki je nujnt^a reprodukcijo delovne sile. Pou- darja vpliv stanovanja na prodxjktivnost delovne sile. Neureje- ne stanovanjske razmere so pogosto vzrok nižje storilnosti de- lavca. Lahko vplivajo na njegovo fizično stanje (utrujenost, slabo zdravje) ali pa tudi na njegovo psihično stanje (nezain- teresiranost za delo in poslovni uspeh delovne organizacije). Posredno lahko stanovanjske razmere vplivajo tudi na razšir- jeno reprodukcijo delovne sile, predvsem na vzgojo in šolanje otrok kot bodočega aktivnega prebivalstva. Definicije o vlogi in funkciji stanovanja kažejo na pomembnost in kompleksnost stanovanjskega problema za posameznika, druži- no in družbo. Zato stanovanjski problem ni le stvar posamezni- ka ali posamezne družine, temveč problem celotne družbene sk^ap- nosti. Ne moremo reči, da je v naši družbi vsaki družini zagotovljeno \istrezno stsnovanje. Največja stanovanjska stiska je bila ta- koj po vojni. Stanovanjski presežek pBod vojno je bil samo fik- tiven, rezultat visokih najemnin. Zaradi vojne vihre se je sta- nje samo še poslabšalo. Med vojno je bilo v Jugoslaviji poru- šeno približno 25% celotnega stanovanjskega sklada. Poprečno je bilo v evropskih državah uničenih 8% stanovanjskega sklada; Jugoslavija sodi torej med države, ki so utrpele največjo ško- do. Po vojni so se potrebe po stanovanjih močno povečale za- radi demografskega razvoja - hitre rasti populacije zaradi nar&ščujočega deleža rojstev in padajočega deleža smrtnosti. Stopnja graditve stanovanj je bila nizka, predvsem zaradi nezsp- dostnlh sredstev, investicije so bile takoj po vojni v glavnem 132 usmerjene v industrializacijo, tako da je bil stanovanjski problem nekaj časa v ozadju. Kljub spremembam v financiranju stanovanjske graditve, je obseg stanovanjske graditve še ved- no nezadosten. Poprečno število letno dograjenih stanovanj v zadnjih letih Je 5,6 stanovanj na looo prebivalcev, kar zado- stuje le za tekoče potrebe po stanovanjih zaradi naraščajoče- ga prebivalstva. Pomanjkanje stanovanj, predvsem v mestih, povzroča razne oblike izkoriščanja med ljudmi. Zaostajanje stanovanjske graditve za procesom industrializacije povzroča formiranje posebnega sloja prebivalstva - potencialno mestno, nekmečko prebivalstvo. To so vozači, ki v kraju zaposlitve nimajo stanovanja in se zato vsak dan vozijo na delo. V zapostavljenem položaju je tudi mla^ dina s podeželja. Zaradi pomanjkanja študentskih domov v naših univerzitetnih središčih, mnogi ne morejo nadaljevati šolanja. Struktura študentov je tako precej homogena. Težavni pogoji za pridobitev stanovanja so tudi eden izmed vzrokov začasnega od- hajanja na delo v tujino. Vzrok za takšno stanje je treba iskati predvsem v velikem po- manjkanju stanovanj, ki je na eni strani dediščina preteklosti, na drugi strani pa rezultat neurejene stanovanjske politike in zaostajanje stanovanjske graditve za družbeno ekonomskim razvo- jem. Značilna je permanentna stanovanjska kriza; razkorak med potrebami in stanovanjskim skladom pa se še povečuje, namesto, da bi se zmanjševal. Nizek stanovanjski standard in pomanjka- nje stanovanj sta predvsem posledica premajhnega obsega stano- vanjske graditve. Gradnja stanovanj zaostaja za potrebami, ki jim vzrok za to treba iskati na strani financirvnja stanovanj- ske graditve. Po vojni je bil sistem financiranja stanovanjske graditve cen- traliziran, stanovanja so gradili iz proračunskih sredstev. Ob- seg sredstev je bil premajhen, da bi lahko krili vse potrebe po stanovanjih. Zato so bili leta 1956 ustanovljeni občin«ki in 133 republiški stanovanjski sklad, sredstva za stanovanjsko gradi- tev pa so se zbirala preko prispevka iz osebnih dohodkov. Fi- nanciranje stanovanjske graditve je bilo preneseno na raven občin, kjub povečanju sredstev pa je gradnja stanovanj še ved- no zaostajala za potrebami. Po gospodarski reformi je prišlo do decentralizacije financi- ranja stanovanjske graditve s tem, da je bil stanovanjski piis- pevek prenesen na delovne organizacije. Kreditiranje stanovanj- ske gradnje so prevzele banke na podlagi namenskega varčevanja. Namen sistema je bil spodbuditi posameznika in posamezne druži- ne, da bi prispevali čimveč lastnih sredstev za gradnjo stano- vanj. Zato je novi sistem financiranja podpiral zasebno lastni- no stanovanj. Zdi pa se, da je stanovanjska politika ravno v tem času zašla v slepo tilico. Privatizacija stanovanj je pov- zročila, da so prav na tem področju nastale velike socialne raz- like med posameznimi sloji prebivalstva. Zaradi visokih cen stanovanj, tak sistem ni omogočal družinam z nižjimi dohodki nakup stanovanja. Družbena pomoč družinam, ki iz objektivnih razlogov niso mogle privarčevati dovolj sredstev in, ki jim tu- di delovne organizacije, kjer so zaposleni niso mogle pomagati, je bila neučinkovita. Gradnja najemniških stanovanj je skoraj zamrla, V letu 1971/72 je prišlo do sprememb v načinu financiranja stanovanjske graditve. Ponovna reforma je bila nujna zaradi a- kutnega stanovanjskega primanjkljaja in nujnosti znatnega po- večanja obsega stanovanjske graditve. Osnovali so se solidar- nostni stanovanjski skladi, ki s svojimi sredstvi pomagajo mladim družinam, socialno ogroženim družinam in starim lj\adem. Sredstva skladov so namenjena za gradnjo najemniških stanovanj, keedite in subvencije stanarin. Ker pa ima problematika stanovanjske graditve dolgoročen zna- čaj, kljub tem ukrepom ne moremo pričakovati, da bo problem re- šen čez noč. Sedanje stanje na tem področju je posledica neus- 154 treznega reševanja problema v preteklosti. Ugotovili smo, da v Sloveniji primanjkuje skoraj 60 000 stanovanj; število stano- vanj dograjenih v zadnjih letih (lo 000) pa zadošča le za krit- je tekočih potreb po stanovanjih. Obseg stanovanjske graditve bi se moral torej zelo povečati, če bi v prihodnjih letih hoteli odpraviti pomanjkanje stanovanj. Zavedati pa se moramo, da se obseg stanovanjske graditve lahko poveča le do meje, ki jo določajo sredstva za njeno financiranje in zmogljivosti gradbenih podjetij, V tem okviru pa bi si mora^ li prizadevati tudi za večjo racionalizacijo gradnje stanovanj. Namen citirane diplomske naloge je bil prikazati stanje in raz- like v stanovanjskem standardu predvsem z vidika prostorske va- riabilnosti v stanovanjskem standardu. Za ugotavljanje stanovanj-: skih razmer v Sloveniji glede na prostorsko variabilnost, je najpomembnejši zadnji popis stanovanj, ker je zajel vse stano- vanjske enote namenjene za bivanje in dal največ informacij o velikosti in kvaliteti stanovanjskega sklada, predvsem pa zato, ker je prvič zajel celotno ozemlje. V rezultatih tega popisa se pojavljajo podatki na nivoju občin in za vsako naselje v ok- viru občine, medtem ko so bili rezultati predhodnih popisov star- novanj objavljeni le za popisana naselja. Stanovanjski sklad v Sloveniji je bb popisu leta 1971 obsegal 4-71 o76 stanovanjskih enot. V izvenmestnih naseljih jih je bilo 275 865 (58%)» v mest- nih pa 197 211 (42^). Ker še vedno živi več kot polovica ljudi izven mest, lahko stanovanjski standard prikažemo realno le, če upoštevamo celotno področje Slovenije. To nam je omogočil šele zadnji popis stanovanj, s katerim so bili zbrani podatki o kva- liteti in nastanjenosti stanovanjskega sklada tudi za vaška na- ; selja. Stanovanjske pogoje prebivalcev Slovenije smo prikazali z več kazalci stanovanjskega standarda, ki osvetljujejo predvseij^ kva- liteto in nastanjenost stanovanjskega sklada, s tem da smo bi- li pri izboru in izračunu kazalcev vezani na tiste rezultate 135 popisa stanovanj iz leta 1971$ ki so bili objavljeni na nivoju naselij in občin. Prispevek ima dva dela. Prvi del obravnava stanje ob popisu 1971 glede na razlike v stanovanjskem standardu mestnib in ne- mastnih prebivalcev in predstavlja povzetek obsežnejše analize v omenjeni diplomski nalogi, dr\igi del pa razlike med občinami, ki so pogojene predvsem s stopnjo razvitosti posameznih občin. I. RAZLIKE MED MESTOM IH VASJO Starostna struktiora Stanovanjski sklad v Sloveniji je precej star, saj je bilo 36,8^ stanovanj od celotnega stanovanjskega sklada zgrajenih pred le- tom I9I8« To kaže na velike potrebe po zamenjavi stanovanjskega sklada. Če bi hoteli natančno oceniti potrebe po zamenjavi, bi morali razpolagati s podrobnejšimi podatki, zlasti o materialih iz katerih so zgrajene zgradbe, izrabljenosti, notranjih insta- lacijah in opremi, saj je znano, da nekatere stanovanjske hiše lahko zdržijo tudi 2oo let. Zanimivo je, da je bilo v obdobju od leta 1919 do 1945 (26 let) zgrajeno najmanj stanovanj (16,3^)3 Vzrok temu je majhen obseg stanovanjske grsjdnje pred vojno, upoštevati pa je treba tudi iz- gube med vojno. V obdobju od leta 196o-1971 (11 let) je bilo zgrajenih 26^ vseh stanovanj, torej več kot v obdobju 1946-6o (14 let), ko js bilo zgrajenih le 18,75(5 vseh stanovanj, Ynrök za to je zaostajanje stanovanjske gradnje takoj po vojni. Razlike med vaškimi in mestn3.mi naselji so očitne. Delež sta- rih stanovanj (zgrajenih pred 1918) v mestnih naseljih je za polovico manjši kot v vaških, delež novih (zgrajenih po letu i960) pa še enkrat večjie Zaradi prostorske koncentracije sta- novanjske izgradnje se starostna struktura stanovanjskega skia- da v mestih stalno izboljšuje. 156 Opremljenost stemovanj z instalacijami je bilo možno proučiti glede na to: ali ima stanovanje elektriko in vodovod ali ne. V primerjavi 6 sodobnimi zahtevami o opremljenosti stanovanj pomenita elekt- rika in vodovod minimalno opremljenost stanovanja. Sodobno sta- novanje, grajeno za tržišče, ima centralno ogrevanje, toplovod, večinoma tudi telefonsko napeljavo, toplotno in zvočno izola- cijo, itd. Z dviganjem življenjske ravni zahteve o minimalni opremljenosti stanovanj stalno naraščajo, tako da si življenje brez električne energije le težko zamišljamo. Večina stanovanj brez elektrike je v vaških naseljih, predvsem v manjših zasel- kih in samotnih kmetijah. Bolj problematično pa je preskrbovan- je s pitno vo4o, Preskrbovanje s pitno vodo je izredno pomemb-" no iz higienskih in zdravstvenih razlogov. Večina manjših vaš- kih naselij nima vodovoda in kansilizacije. Presenetljivo pa je, da ttidi v mestnih naseljih vsaka lo.družina nima pitne vode v stanovanju. Gre za stara stanovanja ali pa nastanjene poslovne prostore, kjer je vodovodna napeljava izven stanovanj, na hod- nikih ali na dvoriščih zgradb, V poprečju je v Sloveniji 3,1% vseh stanovanj brez instalacij, to je približno 14 5oo stanovanj. Okrog 7o^ vseh stanc^anj ima elektriko in vodovod, ostalih 5o% pa je brez vodovoda - približ- no 146 ooo stanovanj. Razlike med vaškimi in mestnimi naselji so velike. V mestnih naseljih ima skoraj 9c^ vseh stanovanj elektriko in vodovod, v vaških pa le nekaj več kot polovica. Vidimo, da je problematična predvsem preskrba s pitno vodo v vaških naseljih. S pitno vodo iz vodovoda se preskrbuje popreč- no 76,55'5 gospodinjstev - v mestnih naseljih 96,3%% v vaških pa 61,5%. Vsa ostala gospodinjstva pa dobivajo pitno vodo iz vod- njakov, cistern, izvirov in potokov. 4,9% gospodinjstev v Slo- veniji dobiva pitno vodo direktno iz potokov, to je 24 135 go- spodinjstev oziroma 85 ooo ljudi, če vzamemo, da je poprečno 157 število članov gospodinjstva v Sloveniji 3,4, Opremljenost stanovanj s pomožnimi prostori: Kopalnica in WC predstavljata prav tako minimalno opremljenost stanovanja, V Sloveniji prideta v poprečju 2,4 družine na eno kopalnico, kar kaže na nizek poprečni standard. Več kot polo- vica stanovanj v Sloveniji je brez kopalnice. Razlika med mest- nimi in vaškimi naselji je velika, kljub temu, da ima tudi v mestih le vseh stanovanj kopalnice. Na tako nizek delež vpliva prav gotovo tudi starostna struktura stanovanjskega skla- da, saj danes gradijo le redko stanovanja brez kopalnic. Zani- miva je primerjava med desetimi največjimi mesti v Sloveniji, ki imajo več kot looooo prebivalcev. Največji delež kopalnic i- ma mesto Velenje, 88,5%, kjer je bilo 89,5% vseh stanovanj zgra- jenih po vojni. Najmanjši dežež pa je v Trbovljah - 48,9%, kjer je le 45,9% stanovanj zgrajenih po osvoboditvi. Skoraj polovico vseh gospodinjstev je brez WC in kanalizacije v stanovanju. Razlike med mestnimi in vaškimi naselji so ogrom- ne, kar pa je razumljivo, saj večina manjših vaških naselij ni- ma kanalizacije. Poprečna velikost stanovanj: Velikost stanovanja je edvisna od vrste stanovanja (etažno sta- novanje, individualna stanovanjska hiša) in od tega, kdaj je bilo stanovanje zgrajeno. Novejša, etažna stanovanja so manjša, vendar imajo funkcionalnejšo razporeditev prostorov. Značilno je, da so v vaških naseljih v poprečju večja stanova- nja kot v mestnih. Vzrok je v tem, da imajo vaška naselja v poprečju starejši stanovanjski sklad in večinoma individualne stanovanjske hiše. Stanovanjski pogoji družine so poleg opremljenosti stanovanja predvsem odvisni od velikosti stanovanja, v katerem družina ži- vi. Stanovanje mora biti dovolj veliko, da ima vsak družinski . 158 član svoj življenjski prostor v njem. Primerna velikost stano- vanja je tako predvsem odvisna od števila družinskih članov, zato moramo pri proučevanju stanovanjskega standarda upošteva- ti tudi nastanjenost stanovanj. Kot primer navajamo kriterij velikosti stanovanj, ki omogočajo družini standardne pogoje bi- vanja^. TABELA 1 Število družinskih članov Primerne standardne površine stanovanj od - do Merila velikost standardnega stanovanja se spreminjajo glede na razvoj stanovanjske kulture - zahteve glede kvalitete in opremljenosti stanovanj stalno naraščajo. V nekaterih evrops- kih državah je normativ poprečne stanovanjske površine na sta^ novalca 2o m (Finska, Švedska). Po prej omenjenem kriteriju bi morala živeti štiričlanska dru- 2 žina v stanovanju od 6o,4 - 72,o m površine. Na družinskega Ruprfet Franc, Sistem družbene pomoči v stanovanjskem gospodar- stvu, Gradbeni center Slovenije, Ljubljana 1969 Kriterij je bil predlagan kot osnova za določanje višine sta- narin, zato je označena tudi zgornja meja velikosti standard- nega stanovanja. Ce bi imela družina večje stanovanje, bi mo- rala plačevati višjo stanarino ali pristati na zamenjavo. 159 člana odpade 15-18 m . Izračunana poprečna stanovanjska površi- na na stanovalca v Sloveniji je 15,77, kar ustreza spodnji meji glede na standardne pogoje bivanja. V mestnib naseljih je v po- prečju nekoliko večja, v vaških pa manjša, vendar še vedno nad spodnjo mejo. Nastanjenost in metoda ocene primanjkljaja stanovanjskih enot: Pri prikazu poprečnega stanovanjskega standarda v Sloveniji smo p normirali standardno stanovanjsko površino v višini 15-18 m na stanovalca. Glede na ta kriterij imajo vse občine, kjer pride v poprečju manj kot 15 m na enega stanovalca, primanjkljaj sta- novanjske površine. Poskušali bomo oceniti primanjkljaj stanoi- vanjskih enot oziroma stanovanj s tem, da bomo namesto poprečne stanovanjske površine na stanovalca vzeli kot kazalec nastanje- nosti poprečno število gospodinjstev na stanovanje. Izračun te- melji na načelu: eno gospodinjstvo na eno stanovanje. Primanj- kljaj stanovanjskih enot na določenem področju je torej razlika med številom vseh gospodinjstev in številom vseh stanovanj na tem področju. Za izračtin primanjkljaja stanovanjskih enot smo vzeli podatke iz popisa, ki je zajel vse stanovanjske in gospodinjske enote. Upoštevali smo, da je popis zajel vse stanovanjske enote, ki so bile v času popisa nastanjene. Zato so upoštevani pri številu stanovanjskih enot tudi nastanjeni poslovni prostori in zasilno nastanjeni prostori, ki smo jih pri izracxinu upoštevali kot pri- manjkljaj stanovanj. Nastanjenih poslovnih prostorov in zasilno nastanjenih prostorov je v Sloveniji 9 591 ali 2,o8% celotnega stanovanjskega sklada. V njih živi 27 154 oseb. Število oseb, ki žive v zasilnih sta- novanjih se je povečalo od 18 159 leta 1961 (1,1% od skupnega števila prebivalstva) na 27 154 (1,5%) v letu 1971. Te osebe ži- vijo v prostorih, ki niso primerni za bivanje, vendar so kljub temu nastanjeni zaradi pomanjkanja stanovanj. Delež nastanjenih poslovnih in zasilno nastanjenih prostorov je večji v mestnih 140 (2,59% od vseh nastanjenih stanovanj) kot v vaških naseljih ^ (1,7%), kar spet kaže na urbano anglomeracijo prebivalstva in premajhen obsega steuiovanjske graditve. Visok delež takih sta- novanj je predvsem v priselitvenih področjih (ljubljanske obči- ne, Jesenice, Kranj, Domžale, Ravne, Maribor). Poleg tega je « visok delež ncustanjenih zasilnih stanovanj tudi v nerazvitih področjih, ki imajo nizek stanovanjski standard (Ljutomer, Šent- jur pri Celju, Šmarje pri Jelšah, Metlika). .COT'XOU Pri ugotavljanju primanjkljaja stanovanjskih enot moramo prav tako upoštevati prazna stanovanja. Razlikovati moramo med dvema tipoma praznih stanovanj; ojaoc - Stanovanja, ki so prazna zaradi adaptacij, stanovanja, ki so trenutno neoddana ter dograjena in še neprodana stanovanja. Ta so bila v popisu zajeta kot začasno nenastanjena. - Prazna stanovanja, ki ne bodo več naseljena, ker so substan- s dardna in stanovanja, ki se nahajajo na področjih od koder se ^ prebivalstvo izseljuje. Popis ni zajel substandardnih stano- vanj, ki so bila izpraznjena zaradi rušenja. Stanovanja, ki -5 so bila prazna zaradi izseljevanja prebivalstva, pa so bila 1 v popisu zajeta kot stanovanja "opuščena za daljši čas". Če upoštevamo to kategorijo stanovanj pri številu stanovanjskih enot, potem je izračunani primanjkljaj podcenjen, posebno še v državah, kjer je močna notranja migracija prebivalstva, ta- ko da se stanovanjski sklad v področjih, od koder se prebival- stvo izseljuje, prazni. Praznih stanovanj, ki so posledica izseljevanja prebivalstva, t ki se stalno naseljuje v krajih, v katerih je možnost zaposlit- ve, je v Sloveniji 8 819. Delež "opuščenih" stanovanj je večji v vaških (2,16% od nastanjenih stanovanj) kot v mestnih naseljih (0,23%), kar kaže na deagrarizacijo. Visok delež opuščenih sta- novanj je tako pomemben kazalec migracij. Visok delež opuščenih stanovanj je predvsem v odselitvenih področjih, lahko pa je tu- 141 di v razvitejših občinah v primerih, ko gre za proces deagra- rizacije nerazvitih predelov in migracije iz vaških naselij v mestna v isti občini (rQ>r. Nova Gorica, Koper). - -t ?>ö Po podatkih popisa stanovanj leta 1971 je znašal primanjkljaj stanovanjskih enot v Sloveniji 59 9ol stanovanj. To pomeni, da vsako deveto gospodinjstvo nima stanovanja, oziroma živi v stet- novanju skupaj z drugim gospodinjstvom. Da bi ugotovili prostorsko variabilnost primanjkljaja stanovanj, smo izračunali primanjkljaj za vsako občino posebej. Za primer- javo med občinami smo primanjkljaj izrazili v obliki relativne mere kot primanjkljaj stanovanjskih enot na looo prebivalcev (grafični prikaz je na sliki 1). Vidimo, da je največji primanj- kljaj stanovanj predvsem v ljubljanskih občinah. Gorenjski regi- ji (razen Tržiča), v Zasavju in Štajersko-Koroški regiji (pred- vsem v občinah Celje, Velenje, Ravne na Koroškem in Maribor). ^ Visok stanovanjski primanjkljaj je tudi v občini Nova Gorica in na Primorskem (predvsem v Kopru in Izoli). Zanimivo je, da so vsa omenjena področja najbolj razvita v Sloveniji in da imajo glede na izbrane kazalce najvišji stanovanjski standard. To so področja, ki jih z vidika ekonomske rasti in višine narodnega dohodka na prebivalca, štejemo med najbolj razvita v Sloveniji. Značilen je relativno visok narodni dohodek na prebivalca, viso- ka stopnja rasti in pomanjkanje delovne sile zaradi industrij- skega razvoja. Značilno je priseljevanje prebivalstva, ki išče zaposlitev v večjih urbanih in industrijskih centrih. Primanjkljaj stanovanjskih enot je tako posledica migracij pre- bivalstva v kraje, kjer je možna zaposlitev in posledica demo- grafskih sprememb - tendence cepitve gospodinjstev. Tako migra- cije kot tudi spremembe v stnikturi družin pa so posledica družbeno-ekonomskega razvoja, zato je metoda ugotavljanja ste^ novanjskega primanjkljaja preko kazalca poprečno število gospo- dinjstev na stanovanje pomembna predvsem pri planiranju potreb po stanovanjih. 142 II. STANOVANJSKI STANDARD V ODVISNOSTI OD RAZVITOSTI OBČIN j Zanima nas, ali so razlike v stanovanjskem standardu odvisne od razvitosti posameznih področij. Razvitost pojmujemo kot sJ;oi>- njo doseženega gospodarskega in družbenega razvoja, ki je pos- ledica več faktorjev. Odločili smo se za proučevanje odvisnosti stanovanjskih pogojev od dosežene stopnje gospodarske razvitos- ti, ki smo jo izrazili z višino narodnega dohodka na prebival-j ca. Glede na rezultate za vaška in mestna naselja sklepamo, da obstajajo precejšnje razlike v stanovanjskem standardu med med- tem in vasjo. Zato smo v analizo vključili še proučevanje od- visnosti stanovanjskih pogojev od deleža kmečkega prebivalstva, ki je kazalec sprememb v socialnem poreklu prebivalstva. Iz is- tega razloga proučujemo tudi odvisnost kazalcev stanovanjskega standarda od stopnje urbanizacije. Proučevali bomo linearno odvisnost med kazalci stanovanjske- . ga standarda in narodnim dohodkom na prebivalca, stopnjo urba^-/ nizacije ter deležem kmečkega prebivalstva^. Predpostavljamo, da gre za vzročne odvisnosti, kjer predstavljajo kazalci stano- vanjskega standarda rezultativne, narodni dohodek na prebivalca, stopnja urbanizacije in delež kmečkega prebivalstva pa faktori- alne znake. Izhajali smo iz tabele osnovnih podatkov za 60 sloven&kih ob- i čin. V tabeli so naslednji podatki: Podatke za narodni dohodek smo vzeli za leto 1971. Vir: Sta-: tistični podatki po občinah SR Slovenije 1973, I. zvezek - družbeni produkt in narodni dohodek 1967-1971, Zavod SR Slo- venije za statistiko, Ljubljana, marec 1975« Stopnjo urbani- zacije smo izračunali kot delež prebivalstva v občini, ki živi v mestih. Med mestna naselja smo šteli 51 mest, kot jih zajema statistika. Podatke za delež kmečkega prebivalstva smo vzeli iz Prebivalstvo XI - kmetijsko prebivalstvo. Savez- ni zavod za statistiku, Beograd 1974. 145 1) delež stanovanj zgrajenih pred letom 1918 2) delež stanovanj zgrajenih po letu 196o 5) poprečna površina stanovanj 4) delež stanovanj, ki imajo kopalnico ' 5) delež gospodinjstev, ki imajo WC v stanovanju 6) delež stanovanj, ki imajo elektriko in vodovod 7) delež stanovanj brez instalacij 8) poprečna površina stanovanja na prebivalca 9) stanovanjski primanjklj^ kot razlika med številom gospodinj- stev in številom stanovanj Poleg kazalcev stanovanjskega standarda smo vključili v a- nsü-izo še dve obeležji lastništva: 10) delež družbenih stanovanj 11) poprečna velikost družbenih stanovanj, > poleg teh pa še: 12) število članov gospodinjstva 15) narodni dohodek na prebivalca V, -5 ^ ^rj*^ 14) delež kmečkega prebivalstva 15) stopnja urbanizacije i Jako smo dobili 15 znakov ali spremenljivk za vseh 6o enot popu- lacije, or.unali smo koeficient linearne korelacije med posameznimi pari spremenljivk in dobili simetrično matriko reda 15x15, ki i- ma za elemente vrednosti korelacijskih koeficientov za ustrezni spremenljivki, tako da lahko proučujemo tudi medsebojno povezsb- nost «amih kazalcev stanovanjskega standarda. Odvisnosti med kazalci razvitosti in kazalci stanovanjskega stan- darda: Lineai^ni korelacijski koeficienti kažejo povezanost med kazalci stönovsa^skega standarda in narodnim dohodkom na prebivalca, de- ležem ^ečkega prebivalstva ter stopnjo iu*banizacije. Glede na predznak korelacijskih koeficientov lahko opazujemo splošno ten- 144 denco odvisnosti. 7si kazalci stanovanjskega standarda, razen deleža stanovanj zgrajenih pred letom 1918 in deleža stanovanj, ki so brez instalacij, ki kažeta nizek stanovanjski standard, so pozitivno povezani z narodnim dohodkom na prebivalca. Pove- zanost z deležem kmečkega prebivEilstva pa je negativna, razen za omenjena kazalca stanovanjskega standarda. Take odvisnosti so razimljive, saj je delež kmečkega prebivalstva, ki kaže na nizko stopnjo razvitosti, negativno povezan z narodnim dohodkom na prebivalca (slika 2). Največje povezanosti so s kazalci opremljenosti stanovanjskega sklada. Z naraščanjem narodnega dohodka na prebivalca in stopnje larbanizacije ter upadanjem deleža kmečkega prebivalstva narašča delež stanovanj v občinah, ki imajo elektriko, vodovod, kopalni- co in WC. Odvisnost ostsilih kazalcev kvalitete od razvitosti je manjša. Najmanj je od razvitosti občine odvisna poprečna velikost stano- vanj. Odvisnost med primanjkljajem stanovanjskih enot in narodnim do- hodkom na prebivalca je pozitivna (r» o,75)» enako s stopnjo \ar- banizacije (r « o,72), z deležem kmečkega prebivalstva pa je ne- gativna (r » -o,7o). Predznaki in višina korelacijskih koeficien- tov potrjujejo trditev, da je primanjkljaj stanovanjskih enot večji v razvitejših občinah, predvsem zaradi priseljevanja prebi- valstva in sprememb v struktiari gospodinjstev (tendenca upadanja števila članov gospodinjstva). Delež družbenih stanovanj je pozitivno povezan z narodnim dohod- kom na prebivalca (r « o,69) in stopnjo urbanizacije (r o,77) ter negativno z deležem kmečkega prebivalstva (r « -o,7o). Opazimo negativno povezanost med poprečnim številom članov gospo- dinjstva in narodnim dohodkom na prebivalca (r » -o,79) ter stop- njo urbanizacije (r » -o,78). Čimbblj je občina razvita, manjše 145 je v poprečju gospodinjstvo. Tendenca upadanja števila članov gospodinjstva je torej posledica razvoja. Analitično pomembnejši kot korelacijski koeficient je determi- nacijski koeficient, ki kaže jakost povezave dveh znakov. Izra- čunali smo vse determinacijske koeficiente, ki so večji ali e- naki o,5o. TABELA 2: Vrednosti determinacijskih koeficientov povezave ka?- zalcev stanovanjskega standarda s kazalci razvitosti Kazalec Determinacijski koeficienti narodni do- delež stopnja poprečno hodek na kmečkega \irba- št. članov prebivalca prebiv. nizacije gospodinj. 1 delež stanovano zgra- jenih pred 1918 2 delež stanovanj zgra^ jenih po 195o 3 poprečna velikost stanovanj 4 delež stanovsuij s kopalnico o,73 o»72 o,54 o,5o 5 delež gospodinjstev, ;' v rv^ ^ ki imajo WC v stan. o,74 o,79 o,62 o,57 6 delež stanovanj, ki imajo elek. in vod. o,55 o,87 7 delež stanovanj brez instalacij o,55 o»62 o,51 8 poprečna stanovanjska površina na stanoval. 9 primanjkljaj stanovanj na looo prebivalcev o,57 o,5o o,52 10 delež družbenih stan. o,59 11 poprečna površina dxruzbenih stanovanji 146 Opazimo, da pojasnjujejo izbrani kazalci razvitosti majhen de- lež variabilnosti (manj kot o,5o%) starosti stanovanjskega skla- da, poprečne površine stanovanj in poprečne stanovanjske povi>- šine na stanovalca. Z drugimi besedami - variabilnosti teh ka**. zalcev ne moremo pojasniti z linearno zvezo med njimi in kazal- ci razvitosti. Izbrani kazalci razvitosti predvsem pojasnjujejo razlike v o- premijenosti stanovanj. Za kazalce, ki so medsebojno najbolj po- vezani smo izračunali parametre regresijskih premic, ki smo jih vrisali v korelacijske grafikone (Slike 5? 4, 5). Točke v gra- fikonih kažejo linearno povezanost. Največja odvisnost je med • deležem stanovanj, ki imajo elektriko in vodovod in deležem kmečkega prebivalstva (r • o,8?) ter deležem WC in deležem v p " kmečkega prebivalstva (r o,79). Izračunali smo tudi linear- no regresijo odvisnosti deleža stanovanj s kopalnico in narod- nega dohodka na prebivalca. Opazimo, da so pri nižjem narodnem dohodku na prebivalca manjše razlike med občinami kot pri viS- jem. Determinacijski koeficienti korelacije kazalcev stanovanjskega standarda in stopnje \jrbanizacije so manjši, S stopnjo urbani- zacije je najbolj povezan delež družbenih stanovanj. Družbena stanovanja so predvsem v mestnih naseljih. SöXsb Y analizo smo vključili tudi podatek o poprečnem številu članov gospodinjstva. Poprečno število članov gospodinjstva lahko sma- tramo kot velikost družine. Zanima nas, kako so kazalci stano- vanjskega standarda odvisni od velikosti družine. Povezanost je večja pri kazalcih opremljenosti, kar pomeni, da imajo večje družine slabše opremljena stanovanja. Povezanost z ostalimi ka^ zalci je majhna (determinacijski koeficienti so manjši kot o,5o). Menimo, da bi bilo prime3?neje, če bi pri ugotavljanju odvisnosti stanovanjskega standarda in velikosti družine, vzeli kot enoto opazovanja gospodinjstvo namesto občine. 147 Medsebojne odvisnosti kazeilcev stanovanjskega standarda Ker smo izračiinali linearne korelacis^ke koeficiente med vsemi pari spremenljivk, lahko proučujemo tudi medsebojne, odvisnosti kSLzalcev st snovanj Jske ga standarda. Povezanosti med kazalci kvalitete: Največja povezanost je med kazalci opremljenosti stanovanjske- ga sklada. Opazimo tesno povezanost med deležem kopalnic in de- ležem WC v stanovanju (r = o,95)« Izračunali smo parametre obeh regresijskih premic in jih vrisali v korelacijski grafikon (slika 6). Povezanost kazalce^ opremljenosti z ostalimi kazalci kvalite- te je manjša. Korelacijski koeficienti pa nam vendarle kažejo smer povezave med njimi. Odvisnost med deležem stanovanj zgraje- nih pred letom 1918 in kazalci opremljenosti je negativna, ra- zen z deležem stanovanj brez instalacij. Iz tega lahko sklepa- , mo, da so starejša stanovanj slabše opremljena. To velja pred- vsem za opremljenost s kopalnico (r » -o,64). Odvisnosti med kazalci kvalitete in nastanjenosti stanovanjske- ga sklada: Poprečna stanovanjska površina na stanovalca kot kazalec nastar- njenosti je odvisna od poprečne površine stanovanj (r » o,8o). Poprečna stanovanjska površina na stanovalca ni odvisna od sta- rosti stanovanjskega sklada, z ostalimi kazalci kvalitete pa je povezanost pozitivna, razen z deležem stanovanj brez instalacij. To bi pomenilo, da je v slabše opremljenih stanovanjih tudi ve- čja gosjtota stanovalcev. Zanimiva je ugotovitev, da ni odvisnosti med poprečno stanovanj- sko površino na stanovalca in primanjkljajem stanovanjskih enot. Primanjkljaj stanovanjskih enot, izračunan kot razlika med šte- vilom gospodinjstev in številom stanovanj, torej ne pomeni pri- manjkljaja stanovanjskega prostora, temveč pomanjkanje stanovanj v občinah, ki imajo sicer kvalitetnejša stanovanj. To trditev 148 potrjujejo tudi korelacijski koeficienti povezanosti primanj- kljaja stanovanjskih enot z deležem kopalnic (r » o,8?) in de- ležem WC (r « 0,85). Odvisnost stanovanjskega standarda in lastništva stanovanj: Zanimalo nas je ali obstaja odvisnost kvalitete stanovanja in nastanjenostjo od lastništva stanovanja. Vsi kazalci kvalite- te so pozitivno povezani z deležem družbenih stanovanj, razen - poprečne površine stanovanja, deleža stanovanj zgrajenih pred letom 1918 in deleža stanovanj brez instalacij. Poskus opredelitve stanovanjskega standarda v občinah s pomočjo metode glavnih komponent: Do sedaj smo ugotavljali stanje in razlike v stanovanjskem stan- dardu prebivalcev slovenskih občin glede na posamezne kazalce. Na koncu bomo analizirali razlike v stanovanjskem standardu gle- de na več kazalcev hkrati. Nivo stanovanjskega standarda v posa^ mezni občini bomo poskušali izraziti s pomočjo več sintetičnih kazalcev stanovanjskega standarda. Za ugotavljanje sintetičnega kazalca stanovanjskega standarda smo uporabili metodo glavnih komponent. Metoda glavnih komponent omogoča največjo možno kon- centracijo vseh danih podatkov. V našem primeru gre za to, da informacije o kvaliteti, nastanjenosti in lastništvu stanovanj- skega sklada, ki jih dajejo posamezni kazeilci stanovanjskega standarda (imenovali jih bomo spremenljivke) izrazimo s čim manj- šim številom novih spremenljivk - glavnih komponent"^. Pri izračunu smo upoštevali 12 spremenljivk, ki dajejo informa- cije o kvaliteti, nastanjenosti in lastništvu stanovanjskega sklada. V tabeli so dane lastne vrednosti korelacijske matrike za standardizirane spremenljivke, ki so večje kot 1. Največja lastna vrednost korelacijske matrike A i» 6,4875. Glede na to, da smo pri izračunu upoštevali 12 spremenljivk, pojasnjuje pr- va glavna komponenta 54,1% variabilnosti vseh spremenljivk ' Metoda je opisana npr. v učbeniku J.Johnston: ECONOMETRIC METHODS, Kc Graw^Hill, 1972 149 (skupna varianca je 12), Druga glavna komponenta pojasnjuje še dodatnih 19,5%, tretja pa lo,o% variabilnosti spremenljivk. Piv ve tri glavne komponente pojasnjujejo skupno 83,6% variabilnos- ti upoštevanih spremenljivk. Prvi dve glavni komponenti pojasnjujeta 73,6% variabilnosti vseh spremenljivk. Preko faktorske strukture, ki kaže povezanost posamezne glavne komponente z vrednostmi kazalcev stanovanjskega standarda (spre- menljivkami) , lahko vsebinsko opredelimo prve tri glavne kompo- nente, za katere so lastne vrednosti večje kot 1, Faktorsko strukturo posamezne komponente predstavljajo korela- cijski koeficienti povezave faktorja z vsako spremenljivko. Ta- ko je prva glavna komponenta visoko korelirana z naslednjimi spremenij ivkami 4. delež stanovanj, ki imajo kopalnico r o,96 5. delež gospodinjstev, ki imajo WC v stanovanju r « o,96 6. delež stanovanj, ki imajo elektriko in vodovod r « o,9o 7. delež stanovanj brez instalacij r » -o,87 9, primanjkljaj stanovanjskih enot na looo prebivalcev r o,87 lo. poprečno število članov gospodinjstva r -o,82 Vidimo, da je prva glavna komponenta, ki pojasnjuje 54,1% vari- abilnosti spremenljivk, močno poveÄia predvsem s tistimi kazal- ci stanovanjskega standarda, ki izražajo opremljenost stanova- njskega sklada z instalacijami in pomožnimi prostori. Prva glav- na komponenta je negativno povezana s poprečnim številom članoV gospodinjstva, kar pomeni nižji standard (opremljenost) pri več- jih gospodinjstvih. Pozitivno je povezana s primanjkljajem sta- novanjskih enot, ki je izračunan kot razlika med številom gos- podinjstev in številom stanovanj v posamezni občini. Smatramo ga kot rezultativen znak; veliko pomanjkanje stanovanj je pred- vsem posledica tendence upadanja števila članov gospodinjstva. Vsebinska opredelitev prve glavne komponente je težja predvsem 15o zato, ker je komponenta povezana b več spremenljivkami. To je posledica dejstva, da so nekatere spremenljivke v tesni medse-^; bojni povezavi, kar smo ugotovili že pri analizi korelacijske ^ matrike. To velja še posebno za povezanost deleža stanovanj s kopalnico in deleža gospodinjstev, ki imajo WC v stanovanju (r^ - 0,95). Največjo težo pri določanju nivoja stanovanjskega standarda i- majo kazalci opremljenosti stanovanjskega sklada, zato smo prvo glavno komponento imenovali "opremljenost" stanovanja. J?. Druga glavna komponenta, ki pojasnjuje 19,5% variabilnosti spre- menljivk, je najbolj povezana z naslednjimi spremenljivkami: 3. poprečna površina stanovanja r « o,87 8. poprečna stanovanjska površina na stanovalca r « o,79 11. poprečna površina družbenih stanovanj r = o,7o Vsebinsko je torej povezana s kazalci za velikost in nastanje- nost stanovanja in smo jo zato imenovali "velikost in nastanje- nost" stanovanja. Tretja glavna komponenta ni tesneje povezana s katerokoli od upoštevanih spremenljivk, tako da lahko govorimo le o smeri po- vezave. Pozitivno je povezana z deležem steinovanj zgrajenih pred letom 1918 in deležem družbenih stanovanj, negativno pa z deležem stanovanj zgrajenih po letu 196o. Opazimo pa, da je ve- čja povezanost teh spremenljivk s prvo glavno komponento, kot pa s tretjo. Zato tretje glavne komponente v nadaljni analizi nismo upoštevali. Vrstni red občin glede ne prvo glavno komponento - "opremljenost" smo prikazali na rang grafikonu (slika 7). Najslabšo opremlje- nost stanovanja kaže občina Lenart (vrednost prve glavne kompo- nente znaša - 2,1), najboljšo pa ljubljanske občine - Bežigrad (+ 2,1), Šiška in Center (+2,o). Za primerjavo stanovanjskega 151 standarda v Sloveniji in drugih republikah smo izračunali vred- nosti prve glavne komponente tudi za ostale republike. Vrednos- ti za ostale republike in za poprečje v SFRJ so prikazane na le- vi strani rang grafikona. Pri izračunu smo predpostavili, da je tudi za druge republike prva glavna komponenta povezana z izbra^ nimi kazalci stanovanjskega standarda na enak način kot v Slove- niji. V poprečju je opremljenost stanovanjskega sklada približno ena- ka kot v občinah Lendava, Ljutomer, Murska Sobota, Trebnje, ki so na repu lestvice. Pod jugoslovanskim poprečjem so republike Srbija, Makedonija, Črna gora ter Bosna in Hercegovina. Najbolj pod poprečjem je Kosovo, za katerega lahko rečemo, da ima eks- tremno nizek stanovanjski standard. Nad poprečjem pa so ožja Sr- bija, Vojvodina, Hrvatska in Slovenija. V primerjavi z drugimi republikami kaže Slovenija najvišji standard glede opremljenos- ti stanovanjskega sklada. Vrstni red občin glede na drugo glavno komponento - "velikost in nastanjenost" je prikazan na sliki 8. Največje vrednosti so za občine Tolmin (+2,3), Sežana (+2,2) in Mozirje (+2,o), naj- manjša pa za Hrastnik (-1,7). Porazdelitev občin glede na "veli- kost in nastanjenost" je asimetrična, od 6o občin jih je le 22 nad poprečjem. Vrstni red občin po drugi glavni komponenti je precej spremenjen. Za primerjavo obeh sintetičnih kazalcev "opremljenost" in "ve- likost in nastanjenost" stanovanj, smo razporeditev občin prika- zali grafično v koordinatnem sistemu (slika 9). Na abscisi so vrednosti za prvo glavno komponento - "opremljenost", na ordi- nati pa vrednosti za drugo glavno komponento - "velikost in na- stanjenost" stanovanja. Občine bi tako lahko grupirali v štiri skupine: (1) V prvi skupini so občine, ki imajo visok stanovanjski stan- 152 i Slika 7« Rang grafikon občin glede na "opremljenost 155 Slika 8. Rang grafikon občin glede na"velikost in nastanjenost' stanovanj 154 dard glede opremljenosti ter velikosti in nastanjenosti stano- vanj. V tej skupini izrazito izstopa občina Ljubljana-Center, v kateri je najvišji stanovanjski standard. Ostale občine v tej skupini so razvrščene tako, da se z večanjem stanovanjske povr- šine na stanovalca opremljenost stanovanj slabša. Pri večjih vrednostih za drugo glavno komponento (ordinata), torej pri naj- večjih stanovanjih v poprečju, je opremljenost stanovanj popreč- na; v tej grupi je celotna Notranjska, za katero so značilna manjša mestna in vaška naselja, kjer so pretežno enodružinske hiše, zaradi izseljevanja prebivalstva pa je txidi precejšen de- lež opuščenih kmetij. (2) V drugo skupino bi uvrstili občine, ki imajo sicer kvali- tetna stanovanja glede opremljenosti, vendar po velikosti manj- ša in bolj nastanjena. V tej skupini izstopata občini Ljubljana- Moste-Polje in Velenje. Zanimivo je, da sta tesno skupaj, zato bi lahko sklepali, da imajo prebivalci obeh občin v poprečju zelo podobne stanovanjske pogoje. Zanimivo je, da je v tem kvadrantu večina industrijsko razvitih občin (Jesenice, Celje, Zagorje, Maribor', Ravne, Hrastnik, Tr- bovlje), za katere je značilna visoka stopnja urbanizacije. V večjih centrih prevladujejo novejša etažna stanovanja, ki so kvalitetno opremljena, vendar manjša. (3) V tretjo skupino spadajo občine, ki imajo slabo opremljena stanovanja in najmanjšo površino na stanovalca. To so občine, ki imajo podpoprečen stanovanjski standard. Sem bi lahko uvrs- tili celotno Dolenjsko pa tudi Podravsko - Pomursko regijo. Za nekatere občine Podravsko - Pomtu?ske regije je značilno, da i- majo ngslabše opremljena stanovanj^ vendar so po velikosti in nastanjenosti stanovanj nekoliko nad poprečjem (občine Lenart, Ormož, Ljutomer). Te občine imajo največji delež kmečkega pre- bivalstva, ki živi pretežno v enodružinskih hišah, zato so sta- novanja v poprečju večja. 155 Rezultati so povzeti iz članka Marko Kranjec in Lovro Pfajfar, Razvitost slovenskih občin. Ekonomska revija, Ljubljanftl972f letnik 23, številka 4. (4) Zanimivo je, da je četrti kvadrant v bistvu prazen; to pome- ni, da pravzaprav ni nobene občine, ki bi imela podpoprečno o- premljenost in nadpoprečno površino in nastanjenost stanovanj. Odvisnost med sintetičnim kazalcem stanovanjskega standarda in stopnjo razvitosti posameznih občin: Proučevali smo odvisnost posameznih kazalcev stanovanjskega standarda od narodnega dohodka na prebivalca, stopnje urbaniza- cije in deleža kmečkega prebivalstva. Za ugotavljanje odvisnos- ti nivoja stanovanjskega standarda od stopnje razvitosti pa lahko uporabimo tudi rezultate faktorske analize. " ' Občine smo rangirali glede na nivo stanovanjskega standarda in glede na razvitost. Rang občin glede na nivo stanovanjskega standarda se nanaša na vrednosti prve glavne komponente, ki po- jasnjuje 54,1% variabilnosti 12 spremenljivk - kazalcev stano- vanjskega standarda. Stopnja razvitosti občin pa je prav tako izračunana po metodi glavnih komponent."^ Pri ugotavljanju stop- nje razvitosti občine je bilo upoštevanih 23 kazsilcev razvito- sti, da bi izrazili razvitost čimbolj kompleksno« Zato so bi--—* li poleg kazalcev gospodarske razvitosti, upoštevani tudi ka- zalci kulturnega razvoja, življenjske ravni, infrastrukt\ire. O- bčine so rangirane glede na vrednosti prve glavne komponente, ki je pojasnjevala 5o,8% variabilnosti vseh upoštevanih 23 ka- zeilcev. Odvisnost med obema sintetičnima kazalcema smo izrazili preko Spearmanovega koeficienta korelacije ranga - " o,938, f J - « 0,879. To pomeni, da je 88% variabilnosti v stanovanjskem stan- dardu med posameznimi občinami pojasnjenih z linearno zvezo med obema sintetičnima kazalcema. Ker nam prva glavna komponenta pomeni standard stanovanja glede opremljenosti stanovanj, bi to pomenilo, da so razlike v opremljenosti stanovanj med občinami 156 pojasnjene z razlikami v stopnji razvitosti posameznih občin. Največjo težo pri določanju stopnje razvitosti so imeli kazeil- ci drtižbeni proizvod na prebivalca, ^zaposlenih v družbenem se- 2 ktorju in dokončana stanovanja (m ) na prebivalca. Stanovanjski standard je tako odvisen od stopnje razvitosti, obenem pa je tudi kazalec razvitosti« 157 uhk 553.325 (497.12) Rudi JAKHEL "SLMI'- URBANISTIČNI ALI DRUŽBENI PROBLEM? Beležke o pojavu barakarstva pri nas Pred desetimi leti smo bili priča dokaj ostri kritiki po dnev- nem časopisju na račiin mizernih življenjskih razmer v ljubljan- skih barakarskih naseljih. Pri mestnem svetu je takrat posebna komisija sicer proučila to vprašanje, vendar ga moramo danes zopet postaviti, saj je ostalo nerešeno. Kočljivo je že samo po sebi, posebej pa še, če ga skušamo razumeti v kontekstu poj- mov socializem in samoupravljanje. O tem sicer zelo perečem problemu se relativno malo govori.^ Zdi se, kot da bi ga hoteli preiti v tem, ko zanj nočemo vedeti. Ker pač ta naselja kot tudi druga posamezna zasilna bivališča niso ravno vsakomur na očeh, se obnašamo kot tisti prebivalci 2 Manchestra in drugih angleških mest, ki jih opisuje Engels , ki niso videli ali niso hoteli videti bede, ki se je za fasada- mi glavnih ulic razpredala v delavskih četrtih - dokler se se- veda niso začutili ogrožene vsled vse bolj razširjenih nehigi- enskih razmer in vsled socialne dezintegracije proletariate. V higiensko-tehničnih in strateško-političnih gradbenih ukrepih odkriva Benevolo tudi izvor sodobnega urbanizma^, dejavnosti, ki se obravnava predvsem kot "oblikovanje" in "tehnika", a je po svojem bistvu globoko vpletena v ekonomsko in politično struk- turo družbe. Barakarstvo, o katerem bomo tu govorili, je navi-- dez zgolj problem prostorske ureditve, zgolj urbanistični pro- blem, vendar pa nas ravno dejstvo, da tega problema še nismo bili sposobni rešiti, utrjuje v prepričanju, da ima ta problem globlje korenine, ki jih je iskati v ekonomskih zakonitostih razvoja naše družbe in njene institucionalne strukture. Pričujoči sestavek nima namena dati izčrpr>e razlage tega poja- va, temveč le v nekaj točkah nakazati, kje je iskati bistvo pro- 158 -^.ji blema. * Zelo razširjena nevtralistična oz. nevtralizirajoča oznaka za ta ali oni urbanistični (ali tudi širši družbeni) problem je, da ga je povzročil "stihijski razvoj". Ob pobližnjem opazova- nju pa ugotovimo, da pri tem ne gre za stihijo kot neko naravno silo, temveč za zakonitosti blagovne proizvodnje, ki smo jo rl' vsled nerazvitosti proizvajalnih sil bojda še primorani obd3>- »a žati. Ta odločilni "materinski znak stare družbe" kot tudi vključenost v svetovno ekonomijo, ki bistveno vpliva na naš gospodarski sistem^, dalje pa še podobnost problema "slumov", - ki pestž mesta kapitalističnih dežel, navajajo k vprašanju, ali t\idi pri nas ne prevladuje v tem smislu neka posebna "ekonomi- . ja", kot odkriva Samuelson za mesta Združenih držav "ekonomijo propadanja mest" in "ekonomijo ghetta"^. Prav gotovo poganja reprodukcijo tako enega kot drugega pojava ista ekonomska za- konitost, ki pa zadobi v različnih spletih zgodovinskih in geo- grafskih danosti različne pojavne oblike. Proces nastajanja barakarskih naselij je sestavni del procesa 'i urbanizacije nasploh, torej ga ne moremo analizirati samega za- se. Med zakonitostmi procesa urbanizacije bi morali poiskati tiste momente, ki povzročajo in reproducirajo barakarska nase- -y Ija kot tudi druge vrste zasilnih bivališč v velikih mestih. v Žal imamo tu veliko praznino: pomanjkanje konsistentne urbanis- tične teorije, ki bi vsebovala obrazložitev procesa urbaniza- cije. Tudi na zadnjem zveznem posvetovanju o urbanizaciji v so- dobnih družbenih in tehničnih pogojih (Priština, 11. - 15, apri- la 1977) so nekateri ugotavljali, da smo imeli do sedaj neus- trezno urbanistično politiko prav zaradi pomanjkanja lastne ur- banistične teorije."^ Ze skromna analiza procesa \irbanizacije, ki se ne zadovolji sa- mo s kvantificiranjem in iskanjem ifcelacij med pojavi, nam da- je slutiti, da se v tem procesu fizično odražajo nasprotja na-- ' šega družbenega razvoja: nasprotje med človekom in kapitalom '-^^ 159 oz« med živim in odtujenim minulim delom^ nasprotje med mes- tom in vasjo, ki se transformira v nasprotje med centrom in periferijo, nasprotje med zasebnim produktom in družbenimi stro- ški itd., najbolj pa seveda nasprotje med deklariranim (načrto- vanim) in dejemskim (realiziranim) stanjem naše družbe, speci- alno naše stanovanjske politike in izgradnje. Pojav barakars- kih naselij je eno od inkarnacij vseh teh nasprotij. Sam po se- bi dokazuje hkrati več slabih točk naše družbe, od katerih bi brez pretenzij po sistematičnosti v nekaj točkah le načel neka- tere: 1) Neustreznost investicijske in stanovanjske politike in njimo > neusklajenost; 2) Zgolj tržno usmerjenost naše proizvodnje, ki računa s člove- kom le kot z delovno silo in kupno močjo; 3) Neupoštevanje človekovih stanovanjskih potreb in neustreznost stanovanjske izgradnje; 4) Fiasko urbanizma kot stroke; 5) Neučiiikovitost sistema odločanja. Ad 1. Združeno delo v svojih posameznih procesih - naj jih imenujem proizvodne enote - je podrejeno prisili tržne konkurence in pla- foniranim cenam. Njihov parcialni posamični interes po čim niž- jih stroških jih sili v investiranje - ne tja, kjer je zadosti delovne sile, zgraditi pa bi morali vso infrastrukturo, pač pa tja, kjer sicer ni delovne sile, zato pa obstaja vsa infrastruk- tura. Njiiiova obratna, interna ekonomija, jih sili v čim večji izkoristek eksternih efektov, ti pa so največji tam, kjer je že izgrajena infrastriakturna mreža. Po Bajtu vsi infrastr\akt\ir- ni procesi povečujejo skoraj vse tuje zasebne produkte. . Tako se nova delovna mesta odpirajo tam, kjer ni delovne sile in se mora le-ta ali vsakodnevno voziti ali pa se (začasno) preseliti. Posamične proizvodne enote s tako investicijska politiko profi- tiraj o od družbe dvakrat: od infrastrukture za' svoj posebni proizvodni proces in od infrastrukture (vštevši stanovanja) za svojo delovno silo. Če se proizvodna enota pri tem bolj malo briga za investirsinje v stanovanja aili če izostanejo pri tem potrebne širše družbene investicije v izgradnjo stanovanj - oz. če zaostajajo, kar je naša stalna bolezen - pride do monopolne- ga diktiranja cen s strani gradbenih podjetij, do odiranja pod- najemnikov, do črnega trga s stanovanji in do vaeljevanja v različne provizorične stavbe in barak^ do individualne gradnje > zasilnih bivališč pa tudi do prekupčevanja z njimi. Ad 2. Vzroke za tako ravnanje proizvodnih enot najdemo seveda v bla- govni proizvodnji, ki izsiljuje odločitve v interesu kapitala r po lastnem nepretrganem in pospešenem množenju. Imperativ indu- strijske rasti, od katerega si obetamo nagel razvoj proizvajal- nih sil in materialno blaginjo, je najvišja avtoriteta, na ka- tero se opira tudi avtoriteta stanovanjske politike. Ta avtori- teta zahteva žrtve: odrekanje zadovoljitve nekaterih potreb. To odrekanje pa ni, tako kot tudi dohodek ne, enakomerno razpore- jeno na vse. Vanj so primorani le posameani deli družbe: tisti, ki vdihavajo zastrupljen zrak in pijejo zdravju škodljivo vodo, tisti, ki uživajo karcinogeno hrano, tisti, ki so (bodo) izpo- stavljeni radioaktivnemu sevanju itd. kot tudi tisti, ki nima- jo sreče, da bi živeli v normalnih stanovanjih in reproducira- jo vsakodnevno avojo delovno silo v mizernih razmerah v barakaiv skih naseljih in drugih zasilnih bivališčih. V tem smislu smo . še krepko pod "materinskim znakom" kapitalistične proizvodnje, j ki "razvija tehniko in kombinacijo proizvodnega procesa samo tako, da hkrati spodkopuje oba vira svojega bogastva, z e m 1 - Q jo in delavc a."^Obstoječa ekološka problematika in sta^ novanjski problem, posebej glede na pojav barakarstva, sta v bistvu le dva nujna produkta blagovne proizvodnje in prisile industrijske rasti. Ad 3. Diktiranje stanovanjskih potreb s strani "ekonomičnosti" grad- nje povzroča dokajšnje neupoštevanje dejanskih človekovih po- 161 treb po stanovanjskem prostoru in vsiljevanje predstav in kon- ceptov s strani projektantov, ki elitniško vseznalsko ali z do- ločenimi tlorisi izsiljujejo določen način uporabe in izrabe stanovanjskih prostorov in s tem odločilno vplivajo na potek vsakdanjega življenja posameznika, ali pa se le prilagodijo že de-formiranim obstoječim željam potencialnih stanovalcev, S tem, ko je stanovanjska gradnja ne samo draga in vsak dan draž- ja temveč tudi zelo trajna in s tem nefleksibilna, vsiljujemo bodočim rodovom tako določeno lokacijo in prostorsko ureditev stanovanj kot tudi določen način bivanja v teh stanovanjih, pri čemer se mora zdajšnja generacija odpovedovati nesorazmerno ve- likemu delu dohodka,Stanovanjska politika ni orientirana na prehodna in začasna stanovanja, ki bi bila napravljena iz manj trajnih materialov in tako tudi cenejša,^^ Da so take vrste stanovanj potrebna nam kažejo primeri neprimerne rabe komfort- nih stanovanj, zgrajenih iz solidarnostnega fonda. Da pa bi pre- hodna stanovanja dejansko opravljala svojo funkcijo, bi morali poznati oz, regulirati imigracijo delovne sile, saj bi morala biti ta stanovanja vsakemu novemu delavcu na razpolago, se pra- vi, določeno število bi jih moralo biti vedno ali pretežno praz- no. Nobena proizvodna enota ne bi smela povečati števila delov- nih mest, če ^ahj ne bi bilo zagotovljeno tudi bivališče, Pre- mišljenja kombinacija takih ukrepov bi praktično pomenila kon- trolo in usmerjevanje procesa \irbanizacije. Bistvene razloge pa, da takih na videz enostavnih ukrepov ni (bilo) mogoče izvajati, najdemo prav v ekonomskih mehanizmih,, ki smo jih navedli zgoraj, Ad 4, Kar preradi valimo krivdo za urbanistične probleme oz, za slabe urbanistične rešitve na same urbaniste in urbanizem, vendar je njihova krivda le omejena. Urbanizem sam zase ne more odpravlja- ti ali premeščati negativnih efektov našega družbenega razvoja - negativnih efektov v smislu družbeno neracionalne prostorske organizacije reproizvodnje in v smislu biološkega in kulturne- ga razčlovečenja življenjskega okolja. Dober urbanizem v obeh navedenih smislih bi bil tisti, ki bi znal izkoristiti dane mož- nosti znotraj okvirjev obstoječih zakonitosti družbenega razvo- ja, ki bi torej znal uveljavljati "logiko človekovega življenja" znotraj njej nasprotne"logike kopičenja stvari". Le tako bi de- jansko (dialektično) vplival na postopno odpravljanje slednje - - kot nasprotno danes s svojim prilagajanjem splošnim trendom vpliva na njeno utrjevanje. Da bi lahko dane možnosti izkoristili, jih je treba poprej dob- ro poznati, se pravi, poznati splošne" zakonitosti in modifika- cije procesa urbanizacije. Rekli smo že, da te teorije žal še nimamo razvite, kot tudi nimamo izdelanih dolgoročnih ciljev " (predstav, konceptov) o vlogi fizičnega prostora v razvoju so- cialistične družbe prehodnega razdobja, po katerih bi se lahko ravnala sprotna izgradnja in izkoriščanje fizičnih danosti. Izdelana lastna urbanistična te^orija, ki bi opredeljevala tako objekt kot tudi družbeno vlogo urbanizma, bi pomenila trdno os- novo za oblikovanje virbanistične politike, Z novim sistemom sa- moupra^mega družbenega planiranja postaja teoretična (in seve- da z njo tudi metodološka) utemeljitev urbanizma tudi v pravnem smislu nujna. Kritika posameznih perečih urbanističnih proble- mov kot družbenih problemov - tako tu barakarstva - je eden od pristopov v tej utemeljitvi. 7 dosedanji teoretični in idej^no politični urbanistični praz-^ nini smo priča prevzemanju tiijih konceptov graditve, kar pa ima seveda svojo ekonomsko osnovo. Najbolj zgovorno priča o tem vsakomur očitno dejstvo, da so razvoj naših mest za nedoločlji- vo dolgo obdobje fiksirali interesi ekspandirajoče avtomobil- ske in gradbene industrije. Prevzeti urbanistični koncepti iz-" hajajc iz visoko urbaniziranih dežel in bazirajo na "logiki kapitala" ter nujno zanematrjajo "logiko življenja". Poleg eks- pliciranih sijajnih, dognano oblikovanih, skrbno izdelanih, sfcfcatka "urbanih'centrov ("urbanih" v pejorativnem oz. ideološ- kem smislu), dragih upravnih zgradb, perfektnih garaž, dobesed- no bleščečih se fasad, visokih stolpnic, prostranih novozgraje- nih sosesk in satelitskih mest, najdemo v teh konceptih implici- 163 rane 1rudi revne delavske četrti in propadajoče "slume" kot nas- 12 protni, nelepi pol "urbanega" življenja. Kakor se pojavlja eksplicirani del teh konceptov pri nas v modtCicirani obliki, tako se pojavlja modificiran tudi implicirani del: kot pojav barakarskih naselij, ter dvoriščnih, podstrešnih, kletnih, dr- varniških in drugih oblik zasilnih bivališč. Dosedanja institucionalna zgradba našega urbanizma sama po se- bi pogojuje pasiven odnos urbanistov do družbenih problemov. U- Bmeritev na trg je osnova za dejstvo, da je iirbanizem konzerva- tor družbenega stanja in ne nosilec napredka.V največji meri se je uveljavil kot pragmatistično oblikovanje prostora v služ- bi trenutnih ekonomskih in političnih interesov. Iz družbeno legitimnih in eksistenčnih razlogov se ukvarjajo urbanisti s po- sameznimi problemi šele takrat, ko dobijo plačano naročilo za to. Iz istega razloga se tudi ne čutijo odgovorne za posamezne stranske efekte posegov v prostor, v katerih po naročilu sodelu- jejo s svojimi projekti. Velika zavzetost in angažiranost posa- meznikov znotraj urbanizma in celo izven obstoječih institucio- nalnih okvirjev in včasih vsem ekonomskim in drugim prisilam navkljub, je pohvale in občudovanja vredna - a ostaja le izjema in stvari same ne spreminja, vsaj zaenkrat še ne. Saj poglavit- nih vzrokov za kroničnost urbanističnih problemov - ves čas ima- mo v mislih predvsem barakarstvo - ni iskati v virbanizmu samem, kakorkoli je pri povzročanju oz. reševanju teh problemov soude- ležen, temveč v politični sferi, kjer se odloča o prioritetah družbenih problemov in o načinu njihovega reševanja. Ad 5. Sistem samoupravnega odločanja o oblikovanju okolja, pri pla- niranju in izgradnji življenjskih pogojev samoupravljalcev samih, še vedno ne funkcionira tako kot bi moral oz. kot bi že lahko. Dejstvo, da so v naših velikih mestih prdsotna barakarska nase- lja in druge oblike improviziranih, večinoma nezdravih bivališč, samo po sebi postavlja vprašanje, kako neki je tu učinkovito samoupravno odločanje. In sicer tako v delovnih organizacijah. 164 kjer prebivalci teh bivališč združujejo svoje delo, kot tudi v stanovanjski samoupravni skupnosti, kjer imajo delovne organi- zacije svoje delegate. Kako da prebivalci zasilnih bivališč kot subjekti samoupravnega odločanja ne morejo zadovoljivo vplivati na rešitev svojega stanovanjskega problema - in s tem na rešitev zasilnih oz, začasnih bivališč nasploh - v svojäh organizacijah ' združenega dela, v svojih krajevnih skupnostih in preko delega- tov v samoupravnih interesnih skupnostih in v družbenopolitič- nih skupnostih? Ali je ta problem tako na kraju prioritel^ lis- te družbenih problemov, da ga lahko stalno porivamo na stran? Vendar fizična prisotnost barakarskih naselij in drugih zasil- nih bivališč postavlja vprašanje učinkovitosti samoupravljanja deloma tudi s pozitivne strani. Prebivalci teh bivališč dokaz\>- jejo s samo vselitvijo in s samim svojim bivanjem tu, da ne mo- rejo in niso pripravljeni čakati na rešitev svojega problema preko zanje prezapletenih in prepočasnih institucionalnih poti. Sami so se lotili upravljanja svojega stanovanjskega problema, z materialne plati sicer slabo v primerjavi z družbeno povpreč- nim stanovanjskim komfortom^ a zato neposredno. Praktično do- kazujejo, da je samoupravni urbanizem mogoč. Objektivna živ- ljenjska nuja, ki je podrejena zakonitostim ekonomske sfere, jih sama sili v akcijo mimo in kljub različnim sklepom, odlokom, predpisom, planom itd,, ki se tako izkažejo za čisti verbalizam, Kljub problematiziranju pojava barakarstva pri nas pred že več kot desetimi leti, tega problema nismo bili sposobni rešiti. Prav gotovo je vzroke iskati tudi (morda celo predvsem) v obli- kcfenju samoupravnih odnosov, S svojo inertnostjo se postavlja barakarstvo kot eden od pomembnejših pojavov, ki pričajo o "ne- povezovanju reševanja tekočih in razvojnih problemov v življe- nju naše družbe", vsled česar se "z reševanjem tekočih in raz- vojnih problemov v večji meri kot je potrebno neprestano repro- duc ira j o stari družbeni odnosi, star mezdni odnos delav'ca in stara zavest in miselnostPojav barakarstva je prav gotovo eden tistih konkretnih, očiglednih pojavov, ki tudi fizično po- 165 nazarja stanje, s katerim se ne smemo zadovoljiti, kot to pozi- va tov. Kraigher; "Ne smemo se zadovoljiti s stanjem, ki v razvoju samoupravnih družbenih odnosov, v položaju delavca samoupravljalca, zaostaja za dejanskimi možnostmi, tako materialnih sil kakor tudi naše organizacije subjektivnih sil, predvsem ZK in drugih družbeno- političnih organizacij," ,,, "V naših lastnih vrstah in last- nem delu moramo odpraviti verbalizam in zagotoviti, da naše re- ševanje konkretnih tekočih vprašanj, s katerimi se srečujemo v svojih okoljih, v svojih temeljnih organizacijah združenega de- la, krajevnih skupnostih, samoupravnih interesnih skupnostih, v ustanovah, v izvršnih svetih, v upravnih organih itd,, ne bo odstopalo od naših sklepov in sprejete smeri našega delovanj a, ""^^ OPOMBE 1. Celo na zadnjem zveznem posvetovanju: "Urbanizacija u savre- menim društvenim i tehničkim uslovima" v organizaciji Zveze inženerjev in tehnikov Jugoslavije»Priština, 11.-13. aprila 1977, kjer so bili zbrani urbanisti in prostorski planerji iz vse Jugoslavije, o tem problemu ni bilo posebej govora, 2, 2. Engels, P,: POLOŽAJ DELAVSKEGA RAZREDA V ANGLIJI, MEID I, Ljubljana 1968, poglavje o velikih mestih, 3. BENEVOLO, L,: DIE SOZIALEN URSPRU"ENGE DES MODERNEN STAEDTE- BAUES, Gütersloh 1971. 4. Marx, K.: KRITIKA GOTHSKEGA PROGRAMA, MEID IV, Ljubljana 1968, p. 491. 5. Cf, Zvezni izvršni svet (ed): TEMELJ SKUPIIE POLITIKE DOLGO- ROČNEGA RAZVOJA SFR JUGOSLAVIJE DO 1985, Beograd 1974, p.13. 6. Samuelson, P.A.: ECONOMICS, 8th edition, Mo Graw Hill, New York 197o, p. 789 in pp. 79o f, (Slovenski prevod je na- pravljen po 6, izdaji in teh poglavij nima!) 7. Cf, Opombo 1) - cf, Živkoyič,M.: INDUSTRIALIZACIJA I URBANI- ZACIJA U FUNKCIJI HARMONIČNOG RAZVOJA SAMOUPRAVITOG SISTEMA - - SOCIOLOŠKI ASPEKT, v zborniku om. posvetovanja, SITJ (ed): ' PROBLEMI URBANIZACIJE KOD UBRZANOG INDUSTRIJSKOG RAZVOJA I POVEČANE POPULACIJE, Beograd 1977, p. 16o. 166 8. Bajt, A.: DRUŽBENI PRODUKT IN"DRUŽBENI STROŠKI, v EKONOMSKA REVIJA, Ljubljana, let. 28, št. 1/1977, p.H. 9. Cit. Marx,K.: KAPITAL I, CZ Ljubljana 1961, p. 569. Glej tu obširneje Zgaga, P.: PRISPEVEK H KRITIKI POLITICI^ EKOLOGIJE,^ v tem časopisu št. 12/75, pp. 74 - 117. 10. Vide Živkovič, op. cit. in Tepeš, I.: POTREBA FLEKSIBILNOSTI.' U PROVEDBENOM ( DETALJNOM) PLANIRANJU, v zborniku SITAJ (ed): TEHNIČKO-TEHNOLOŠKI ASPEKTI DETALJNOG URBANISTIČIOG PLANA I PROJEKTOVAITJA, Beograd 1977, PP. 76-8o. 11. Glede na to, da se s temi problemi ubadajo vsa mesta svetaje priporočilo za oblikovanje začasnih naselij vsebovano tudi v Vancouverski deklaraciji o človeških naseljih. Vide BII/TEN O KONFERENCIJI ÖJEDINJia.^IH NACIJA O LJUDSKIM NASELJIMA (HA- BITAT) , br. 3, Beograd, feb. 77, p. 41. 12. Vide obširneje Jakhel^ R.: URBANOST - ALIENACIJA VS. INTEGRA- CIJA, v tem časopisu št. 12/75, PP« 34 - 69. „•>-,- 13. Lefebvre, H.: URBANA REVOLUCIJA, Nolit Beograd 74, p. lo5. 14. Do neke mere dokazujejo to tudi najnovejši dogodki okoli vo- dovoda, ki so si ga napeljali ]^rebivalci začasnega naselja Tomačevo sami in na svoje stroške, medtem ko jim skuša sani- tarna inšpekcija uporabo tega vodovoda preprečiti, ker je v skrbeh zaradi povečanih odplak v tem naselju, ki stoji na zemljišču, ki je^rezervat talne vode za Ljubljano, Kakor hi- tro odidejo miličniki, ki so navzoči pri zapiranju hidranta, ga prebivalci sami zopet odprejo, Vide članek o tem v dnevni- ku DELO, sreda 11,5,77, str, lo, 15. Kraigher, S,: GLOBOKO SE MORAMO ZAVEDATI RAZREDNE VSEBINE BITK. KI JIH BIJEI^O (Avtorizirana razprava z 8, seje CK ZKB) , tednik KOMUNIST, Ljubljana, 4, aprila 1977, p. lo. 16. Cit. ibidem. 167 ÜDK 355.325 (497.12) Ljubo GOBEC"*" STAITOVANJSKO BARAIiARSTVO V LJUBLJANI UVOD I.FZROKI POJAVA BARAKARSTVA - Spremembe v družbeni strukturi OE - Ekonomske potrebe po delovni sili - Barakarstvo - neorganizirana oblika življenja v mestu II.OPIS NEKATERIH STANOVANJSKIH BARAČNIH NASELIJ III.KM JE VIDETI KOT MOŽNOST REŠITVE PROBLEMA - Predlog za ureditev problema v dveh fazah - Zakaj naselitev na komunalno urejena zemljišča - Neodložljiva zahteva po cenejših stanovanjih IV.SLIKOVNA PREDLOGA Avtor je načelnik inšpektorata za komunalno inšpekcijo v Ljubljani in je pripravil to poročilo v letu 1967* 168 Ljubo GOBEC STANOVANJSKO BARAKARSTVO V LJUBLJANI UVOD • ' V okviru službe komunalnega gospodarstva pri Mestnem svetu Lju- bljana je bil v letošnjem avgustu informativni posvet o proble- mu nedovoljenega stanovanjskega barakarstva na območju mesta. Ugotovili so med drugim, da se je v zadnjih letih to barakar- stvo naglo razrastlo kljub raznim upravnim ukrepom. Sprejeli so tudi sklep o preprečitvi nadaljnega širjenja stanovanjskega ba- rakarstva in o ureditvi problema obstoječih barakarskih naselij, Kom\inalni inšpekciji je bilo naloženo, da o stanovanjskem bara^ karstvu zbere podatke in sestavi ustrezno poročilo. Inšpekcija je pregledala mestno območje in seznanja službo kom\inalnega go- spodarstva pri Mestnem svetu s predloženo informativno analizo o stanovanjskem barakarstvu predvsem z dveh vidikov: družbeno- političnega, ki upošteva predvsem objektivne vzroke pojava ba- rakarstva in z vidika neposrednih življenjskih razmer v baračnih naseljih. V tej analitični informaciji je nedvomno še mnogo vrzeli in si- cer zaradi pomanjkljivih podatkov, kar pa je opravičljivo, saj je bilo stanovanjsko barakarstvo bolj ali manj izven vsakršne evidence ali registra mestnega prebivalstva, I, VZROKI POJAVA BARAKARSTVA Spremembe v družbeni strukturi Po drugi svetovni vojni imamo prve uradne beležke o pojavu sta- novanjskega barakai-stva v Ljubljani šele v letu 1964 in sicer .: na območju občine Vič, kar pa ne pomeni, da tega poprej sploh ^ 169 ne bi bilo. Med številnimi pojavnimi oblikami naglih povojnih sprememb v socialni strukturi naše družbe je bil in je še vedno tiidi pojav stanovanjskega barakarstva; je sicer precej v nasprotju s cilji družbenih prizadevanj, vendar pa je logični stranski produkt izredno dinamičnega gospodarskega razvoja in velikih premikov v že omenjeni strukturi družbe. Res, dotlej pravih baračnih naselij še ni bilo. Imeli pa smo pred tem in še danes imamo zlasti na obrobju mestnih četrti, v opuščenih gramoznih jamah, v opuščenih skladiščnih barakah gradbenih podjetij, na dvoriščnih prostorih, na podstrešjih ter v raznih senikih in v tem podobnih objektih razna zasilna bivališča, ki po svoji enostavni izvedbi prav nič ne zaostaja- jo za bivališči v strnjenih baračnih naseljih. Teh bivališč ni do danes nihče registriral, kaj šele, da bi jih obdelal kot družbeni problem. Toda vsa ta bivališča so v primerjavi s strnjenimi baračnimi nsLselji skoraj neopazna očem, čeprav bi verjetno skrbne j ša ana- liza pokazala, da prebiva v njih nekaj tisoč prebivalcev našega mesta. Seveda, pojav strnjenih baračnih naselij pa predstavlja mnogo bolj perečo in zamotanojšo zahtevo po kompleksnejši oceni tega socialnega pojava. Oceniti socialne dimenzije stanovanjskega barakarstva in pois- kati ustrezne rešitve nam bo verjetno laže, če v določeni meri izluščimo tiste osnovne vzroke, ki so konkretno spodbujali k nastajanju in širjenju barakarstva nasploh. Tu velja zlasti u- poštevati silen gospodarski razvoj, ki je globoko posegel v na- šo temeljno družbeno strukturo: razmerje med kmečkim in nekmeč- kim prebivalstvom se je občutno prevagalo v korist slednjega. Tudi sama vas, kakršna je bila še pred dvajsetimi leti, je da- nes v socialnem pogledu hudo spremenjena, kajti socialistični družbeni odnosi v obliki kooperacije in zadružnega sodelovanja 170 ter podobno, jo nenehno spreminjajo, Vsa številna, a pri3ccita brezposelnost v takratnem zasebnem, proizvodno zelo razdrobljenem kmetijstvu, se je začela krčiti zaradi naraščajočega prelivanja delovne sile iz vasi v mesta in industrijska središča, V Sloveniji je bil opravljen premik '-^ teh socialnih sestavin kmečkega življa bolj ali manj do leta " i960, morda še kakšno leto pozneje, V teh letih ugotavljamo že prve znake izčrpanosti vasi z brezposelno delovno silo, kar se kaže v določeni obliki večjega povpraševanja po nekvalificirani in ceneni delovni sili v mestih in industrijskih središčih. Le ' ' ta je zato začela prihajati iz šdLršega gospodarskega prostora, tj, iz ostalih krajev Jugoslavije. Prihajala je in še prihaja zlasti iz tistih krajev, kjer je začel družbeno ekonomski raz-*"*^ voj delovati v družbeni strukturi pozneje kot pri nas. Tako je sočasen družbeni razvoj v različnih krajih naše države hkrati ustvarjal skladnost interesov lj\jdi, da se selijo v razvitejša središča in interesov mest, ki so jih na drugi strani potrebo-'^ vala. Ekonomske potrebe po delovni sili Kakor ostala mesta in industrijska središča smo tudi v Ljublja- ni širili iz leta v leto mestno območje, na katerem smo gradili številne objekte za družbene, komunalne, ekonomske, zdravstve- ne, kulturne, rekreacijske in podobne potrebe mesta, ki je hkra- ti pomembno tudi kot nacionalno središče. Kajpada, tolikšna gradbena dejavnost je naravnost terjala več tisoč parov rok predvsem nekvalificiranih; pa tudi ostale dejavnosti so se hkra- ti večale, še posebno na področju komunalnega gospodarstva in v industrijski proizvodnji. Ljubljana se bo tudi v prihodnje razvijala in potrebovala Se in še delovne sile. Največ bo prihajala iz širšega okoliškega ob- močja mesta. Tako kot kaže praksa, se bodo zaposlovali skoraj rm± Btk strokovno zahtevnejših delovnih mestih, medtem ko bi 171 ostajala delovna mesta za. težaška in nekvalificirana dela neza- sedena, če se ne bi priseljevala delovna sila za takšna delov- na mesta iz ostalih krajev države. To priseljevanje je objektiv- no pogojeno med drugim tudi z delovnimi sposobnostmi priselje- nih delavcev, ki so hkrati pripravljeni, da za sorazmerno nizek osebni dohodek opravljajo vsakršno delo v mestu. Vedeti je namreč treba, da pomeni za mnoge priseljence osebni dohodek nekvalificiranega delavca v našem mestu v primerjavi z nestalnim dohodkom v domačem kraju že kar zadovoljiv eksistenč- ni minim\im. Ob tem naj povemu, da pa nobena gospodarska organi- zacija ne vpraša takšnega delavca, kako ima urejeno življenje glede stanovanja in hrane; temveč jih zanima le, če so priprav- ljeni opravljati določena dela v njihovi proizvodnji za predla^- gani sorazmerno nizki osebni dohodek. Seveda pa priseljeni de- lavec tudi ne pričakuje drugega, kot le zaposlitev. Njegova e- dina skrb, ko pride v Ljubljano, je v tem, da dobi formalno mož- nost za nastanitev in seveda zaposlitev. Po vsem povedanem ni torej nobenega dejavnika iz proizvodnje, ki bi deloval zoper priseljevanje tovrstne delovne sile. Dogaja se prav nasprotno in sicer, da jih gospodarske organizacije za- poslujejo in jim tako zagotavljajo materialne možnosti za živ- ljenje. Zategadelj je videti, da bi bila kakršnakoli namera ome- jiti pritok te delovne sile v mesto, v nasprotju z interesom ekonomskega razvoja delovnih organizacij in tudi samega mesta. Če smo rekli, da so bile in so še vedno ekonomske potrebe mesta po delovni sili, zlasti nekvalificirani in interes te delovne sile, da pride v mesto, vzroka za pojav stanovanjskega barakar- stva, moramo takoj dodati, da sta oba predvsem posredna. Nepo- sredni vzrok pa je nedvomno v občutnem pomanjkanju zares cenenih stanovanj v Ljubljani. Po vojni smo namreč gradili v Ljubljani samo stanovanja za povprečnega prebivalca mesta, ne pa za šte- vilne druge, ki imajo manjše osebne dohodke od povprečnih. Med takšne prebivalce mesta moramo priStevati tudi vse priseljene 172 delavce iz drugih krajev države. Res je, da so mnogi prišli in še prihajajo v Ljubljano z namero, da le zaslužijo in da si s prisluženim denarjem uredijo domove "o" domačih krajih. Toda mno- go jih je, ki ostajajo in postanejo stalni prebivalci mesta. Ti slednji si ne bi nikdar gradili baračnega bivališča, če bi ime- li možnosti nastaniti se v zares cenenem stanovanju, Barakarstvo - neorganizirana oblika življenja v mestu Če poskusimo ocenjevati problem stanovanjskega barakarstva na- sploh in strnjenih baračnih naselij posebej izven sfere nepos- redne proizvodnje in sicer s socialnih, kulturnih, zdravstvenih, urbanističnih, komunalnih in podobnih družbeno-političnih vidi- kov, pa se vsa zadeva pokaže v mnogo bolj zapleteni obliki, Vsaka podrobnejša raziskava tega problema, pa naj bi bila le za eno področje ali pa kompleksna, bi namreč potrdila, da je stanovanjsko barakarstvo v določenem smislu družbeno neorgani- . zirana oblika življenja določene kategorije mestnega življa; mestnega življa zato, ker kljub morda formalno nezakonitemu bi- vanju mnogih, oni dejansko v mestu žive in delajo. Pojav taks-^ ne oblike življenja v mestu je v njeni cenenosti, ki se ne ka- že samo v najnižjih osebnih dohodkih, temveč v zares ceneni ob- liki njihovega bivanja v mestu. Ta kategorija mestnega prebival- stva se v začetku svojega bivanja v mestu zadovolji z nizkim o- sebnim dohodkom in seveda tudi z najpreprostejšim lesenim ali pločevinastim bivališčem* Večina pa upa, da bo preko takšnega začetka sčasoma prišla do bolj urejenega in solidnejšega biva-, lišča, ki si ga bodo sami zgradili ali pa morda tudi dobili od ' s^/ojih delovnih organizacij. Doslej o stanovanjskem barakarstvu kot o družbeno-političnem . problemu niso podrobno razpravljali pristojni forumi, S strani upravnih organov so bile intervencije šele v zadnjih letih, ko je stanovanjsko barakarstvo s strnjenimi baračnimi naselji očit- neje poseglo v urbanistično podobo mesta in sicer na njegovem obrobju v Tomačevem, na Cesti v Mestni log in podobno. 175 Spontano in neorganizirano nastala baračna naselja innogo bolj kazijo podobo mesta Ljubljane kot pa posamezna baračna bivaliä- ča. Razen tega predstavljajo baračna naselja večjo prikrito ne- varnost za pojav epidemičnib bolezni. Tej negativni oceni morar- mo dodati še prepričanje, da prav tako z urbanističnega staliS- ča ne moremo sprejeti obstoj teh naselij kot dejstvo, ki ga ni mogoče spremeniti. Naposled tudi z ostalih družbeno-političnih vidikov prihaja ob- jektivna kritika na račun določene družbene neobčutljivosti pred- stavniških teles v mestu kot celoti, oziroma v mestnih občinah. Poskusi, da bi vsaj omejili nadaljnje širjenje baračnih naselij, so bolj ali manj propadli. To najbolj potrjuje primer z baračnim naseljem na Cesti v Mestni log. Ko so namreč leta 1964 naredili poleg treh že obstoječih lesenih in pločevinstih bivališč še deset novih, so organi za notranje zadeve prijavili stvar inš- pekcijskim službam. Vsa takratna zaslišanja in odločbe o ruše- nju barak pa so bile zaman. Naslednje leto se je naselje poveča- lo za 22 barak in lani še za prav toliko tj. 22 barak. Letos se je število povečalo za nadaljnjih 19 barak. Videti je, da so bila vsa prizadevanja, da bi vsaj zajezili sta^ novanjsko barakarstvo v Ljubljani, res zaman. Iz vsega tega bi torej kazalo povzeti, da samo z akti in dekreti bržčas ne more- mo reševati te problematike. Tem manj je to možno sedaj, ko vsaj nekoliko več poznamo družbeni značaj ljudi v baračnih bi- vališčih. Danes že vemo zanesljivo, da niso brezposelneži Ali delomrzneži oziroma nemočni starci, temveč so skoraj vsi zapo- sleni ter je njihova povprečna starost med 25 in 35 letom. Po neki bolj v naglici izvršeni anketi v baračnem naselju ob Cesti v Mestni log je med 81 lastniki barak kar 64 zaposlenih v mest- nih delovnih organizacijah. In ne le tol Lastniki so poročeni in v 55 primerih sta oba zakonca zaposlena. Zato je temu prime- ren tudi zaslužek, saj znaša povprečni družinski dohodek 86 ti- soč starih dinarjev na mesec. Dalje: 41 lastnikov je starih do 174 5o let, 29 lastnikov med Jo in 4o letom, ostali pa več. Ker so njihove stanovanjske razmere res skromne in pomanjkljive, ima 22 družin otroke pri svojih sorodnikih v domačih krajih. Podobne značilnosti bi lahko ugotavljali za vsa baračna biva- lišča v Ljubljani, Zato bi lahko sklepali, da ne gre za neke nesporazume, ki bi jih mogli urediti na upravno administrativ- ni način, temveč, da gre za sociološko ekonomski pojav v mes- tu, ki ga moramo na ustrezen način obravnavati in sprejeti tvi-_ di določene \ikrepe. Iz spoznanega sociološkega, zlasti pa eko-*^ nomskega značaja te kategorije mestnega prebivalstva, pa lahko izluščimo naslednje: 1, delovna sila, ki živi v baračnih bivališčih, je potrebna go- spodarskemu napredku mesta; 2, ta delovna sila, ki se nenehno obnavlja in povečuje, je prav tako zainteresirana za bivanje v mestu; 3« kakršenkoli poskus upravnega omejevanja ali odstranjevanja obstoječih baračnih bivališč, ne da bi hkrati nudili v zame- no nekaj ustreznega, je nestvarno in že v naprej obsojeno na neuspeh. II. OPIS KEKATERIH STANOVANJSKIH BARAČNIH NASELIJ Kot dopolnilni del informativne afialize je kratek opis nekate- rih strnjenih baračnih naselij v Ljubljani, upoštevana so samo tista, ki so jih prebivalci tudi sami postavili, ne pa nasilno vseljenih, ki jih samo omenjamo. Povedati moramo še to, da pa ' sploh nimamo zabeleženih vseh tistih mnogih kleti, senikov, ske- dnjev in podobnih prostorov, ki so ponavadi priseljencu prvo brezplačno zatočišče. Barakarsko naselje ob Gesti v Mestni log Za to naselje je sorazmerno največ podatkov, ker je bila izve-' 175 deaa man-jša anketa o njihovem naöinu življenja« Iz nje smo pov- zeli naslednje: Zgrajenih do leta 1964 3 barake zgrajenih leta 1964 lo barak zgrajenih leta 1965 22 barak zgrajenih leta 1966 22 barak zgrajenih leta 196? 19 barak Za nekatere barake ni podatkov, kdaj so bile postavljene. Vseh barak v tem naselju je 81. Med temi je 69 lesenih. Štiri so plo- čevinaste in tri zidane. Precejšen del barak je že menjalo svojega prvega lastnika, pro- dajna cena barak pa se vrti od 3oo.- do 5ooo.- novih dinarjev. Večina barak je enoprostomih, le v 36 primerih imajo posebej še kuhinjski prostor. Med 81 barakami je ugotovljeno, da imata samo dva lastnika lastno suho stranišče, ostali ae poslužujejo skupnih, največ pa kar bližnje okolice bivališč. Za takšno improvizirano naselje preseneča sorazmerna dobra ele- ktrificiranost, 44 barak ima električno napeljavo, ki jo uporab- ljajo razen za razsvetljavo še za 22 električnih štedilnikov, 16 radijskih sprejemnikov, 4 televizorje in še za brivnike ter podobne električne naprave. V naselju živi približno nekaj nad dvesto ljudi, ki večina tvo- ri 65 družin. Med 7o otroci teh družin jih je manj kot polovi- ca v naselju, ostiali žive pri sorodnikih v rojstnih krajih. Iz ankete je moč razbrati, da ima le 11 otrok v naselju ustrez- no varstvo in sicer pri materi ali očetu. Brez zadovoljivega ali sploh brez njega pa je 2o otrok, ki so predvsem predšolski. Ostali podatki povedo, da je 41 lastnikov starih do 3o let, 23 lastnikov pa med 3o in 4o letom. Med lastniki barak je 64 zapo- slenih delavcev, 8 brezposelnih, 2 pa sta invalidska upokojen- 176 ca. Ker je v 35 primerih obojestranska zaposlitev zakoncev, je povprečni mesečni dohodek družine 860,00 novih dinarjev, Baračno naselje Ob Cesti v Mestni log leži na zemljišču nekdanje vojaške ekonomije in je po generalnem načrtu urbanističnega raz- voja Ljubljane določeno za proizvodne, servisne in skladiščne namene. Pojav naselja sodi v leto 1963, ko je uprava nekdanje vojaške ekonomije prepustila vsa zemljišča Kmetijskemu posestvu Barje, Na tem zemljišču stoji upravna zgradba nekdanje ekonomi- je in sicer pod številko Cesta v Mestni log 64. Poleg te zgrad- be sta ostali še dve večji leseni baraki, v kateri so se vseli- li nekateri na podlagi pristanka občinske skupščine. Razen teh barak so bili tudi svinjaki, ki so jih sicer odstranili, toda na njihove temelje so začeli postavljati improvizirana baračna bivališča iz odpadlega embalažnega lesa ali iz pločevine in jih pokrili s strešno lepenko. Naselje je brez vsake kanalizacije, z eno samo vodovodno pipo in dejansko brez vsakega urejenega poljskega stranišča. Za smetišča so površine v neposredni bli- žini bivališč. Skoraj v vseh barakah imeijo železne štedilnike, katerih dimovodne cevi vodijo skozi streho in predstavljajo la- tentno nevarnost za požar. Baračno naselje v Tomačevem To naselje je mnogo starejše kot prejšnje, saj se je že leta 1946 naselil prvi prebivalec in sicer v opuščeni baraki za oro- dje. V naslednjih letih se je večalo število barak in jih je bilo letos že nekaj več kot trideset. Za razliko od naselja ob Cesti v Mestni log, je naselje v Tomačevem nekoliko solidneje grajeno, saj je od 33 bivališč kar 11 zidanih. Tudi v teh biva- liščih so skoraj vsi lastniki zaposleni v raznih proizvodnih organizacijah. V naselju ni vodovoda, pač pa imajo nekateri ročne črpalke za- bite v peščena tla. Stranišč skoraj ni; tudi primernih prostor- ^ov odpadke ni. Požarna varnost je prav tolikšna kot v nase- 177 Iju ob Cesti v Mestni log ali pa morda se manjša, saj namesto elektrike uporabljajo za razsvetljavo sveče in petrolejke, Baračno naselje pri Dolgem mostu Naselje je sorazmerno majhno, vsega sedem barak in nima možnos- ti, da bi se kaj dosti razširilo. Omejujejo ga predvsem gradnje novih stanovanjskih hiš, vendar je poglavitni razlog, ki onemo- goča nadaljnjo rast v tem, da so vsa zemljišča v zasebni lasti. Razen teh poznamo še naselja, ki jih predstavljajo nekdanje gradbiščne barake, kot so na primer velike barake ob Šmartinaki cesti (približno 25 družin), barake Pilmservisa zahodno od Žal (približno 2o družin), barake vzhodno od Litostroja (približno 2o družin). To so barake, ki so stale že prej, vanje pa so ae nasilno vselili današnji prebivalci. Manjših naselij, ki bi i- mela podoben nastanek, kot že omenjena, pa je verjetno več. III» KAJ JE VIDETI KOT MOŽNOST REŠITVE PROBLEMA Predlog za ureditev problema v dveh fazah Ker s takih zornih kotov presojamo pojav baračnih bivališč v Ljubljani, še zlasti strnjenih baračnih naselij, moramo razume- ti tudi nekatere želje in potrebe ljudi, ki v njih žive. Iz njihovega današnjega odnosa do dela in iz ostalih manifestacij njihovega družbenega življenja je videti, da smatrajo štiri im- provizirsme lesene ali pločevinaste stene izključno za prehodno rešitev njihovega stanovanjskega problema. To velja tako za ti- ste, ki se bodo vrnili domov, kot za ostale, ki bodo postali stalni prebivalci mesta. Nas seveda zanima ravnanje in hotenje slednjih, kajti njihov.stanovanjski problem je že danes naš ob- či, mestni problem, in ne le zgolj njihov. Na vsak način si bo- do prizadevali lorediti ga bolje in sicer skladno s svojimi kul- turnimi in ostalimi življenjskimi potrebami in možnostmi. To pomeni, da so baračna naselja res neka samo začasna in kot je 178 že rečeno, družbeno neorganizirana prehodna oblika življenja, iz katerega se skladno s svojimi možnostmi postopoma vključu- jejo posamezniki v organizem mestnega življenja. Seveda je do- slej le nekaterim uspelo si tako urediti življenje, medtem ko večina njih zaradi sorazmerno nizkih dohodkov in deloma zaradi neodločnosti glede stalne naselitve v mestu, vztraja in bo še vztrajala v baračnih ter v tem podobnih bivališčih. Pripomniti pa velja, da poskušajo nekateri razširiti svoja bivališča tudi s pločevinastiuni ali lesenimi hlevskimi provizoriji za rejo svinj oziroma za gojitev kokoši. Česa se je torej treba lotiti, da bi zares smeli pričakovati ureditev tega problema v določenem času? Če upoštevamo ekonom- sko sposobnost prebivalcev iz teh bivališč, nadalje stvarne mož- nosti samega mesta in delovnih organizacij, v.' katerih so zapo- sleni ljudje iz barak, potem bi morda kazalo urediti problem v dveh fazah: Yprvi fazi bi uredili določene zemljiške komplekse, na katerih bi bilo dovolj vodovodnih pip, nadalje urejena skup- na poljska stranišča, prostori za odpadke in podobno. Ta zem- ljišča bi bila izbrana na neijprimernejšem kraju na robu mesta, lahko pa bi bila tudi sedanja, na katerih bi uredili omenjene minimalne komimalne potrebe, Vdrugi fazi bi zgradili večje stanovanjske kolonije, ki bi bile zgrajene iz najcenejših trdnih gradbenih elementov. Sem bi preselili ljudi z začasno urejenih zemljišč. -.^ Zakaj naselitev na komunalno urejena zemljišča? Kakšen pomen ima predlog za prvo fazo? utemeljenost za takšno -. začasno improvizirano rešitev bi bila namreč zato, ker zagotav- lja, da z res majhnimi stroški komunalno uredimo nekaj površin na samem obrobju mesta in na katera bi lahko že v nekaj tednih spomladi preselili prav vse, ki žive v takšniJh bivališčih v 179 Ljubljani. Na ta način bi potlej lahko vpeljali strogo izvajanje vseh predpisov o registraciji prebivalstva, kar je v sedanjih razmerah zelo pomanjkljivo. Kaj si lahko predstavljamo pod komtmalno urejenimi zemljišči za baračna naselja? Predvsem to, da bodo imeli prebivalci teh naselij dovolj zdrave pitne vode, nadalje urejena suha straniš- ča, ki bi jih po potrebi zasipavali in gradili nova ter provi- zorične električno napeljavo. Razen tega bi moral vsakdo zgra«- diti svoje baračno bivališče tako, da bi bile upoštevane naj- bolj potrebne varnostne mere pred požarom ali morebitno epide- mijo. Bivališča bi morali postaviti v določenem redu in sicer po prejšnji pismeni privolitvi ustreznega organa (upravnega) za poatavitev barake. Za ta bivališča bi bilo potrebno skrbno vo-^^ diti registracijo prebivalstva, hkrati pa zagotoviti v določe* nem smislu neko bivališčno samoupravno dejavnost. Takšna impro- vizirana oblika skupnega življenja bi imela tako vsaj minimalni organizacijski okvir, ki bi nedvomno pomenil mnogo več od seda- nje stihije v teh naseljih. Na eni strani bi prebivalci občuti- li določeno družbeno varnost, ker bi bila v določenem smislu . njihova bivališča legalizirana in njihove dolžnosti kot pravi- ce mestnih prebivalcev bolj določno opredeljene; na drugi stra^ ni pa kot rečeno, bi bila zanesljivejša evidenca prebivalstva in sicer z vseh vidikov njihovega življenja, saj bi potem lahko brezpogojno terjali od vseh, ki bi prihajali v mesto kot prise- ljena delovna sila in bi si hoteli urediti bančno bivališče, da le-to postavijo lahko le na teh urejenih zemljiščih. Morda bo kdo ugovarjal temu predlogu, češ, saj tako ustvarjamo nekakšne rezervate za določeno vrsto ljudi. Takšno morebitno pojmovanje bi lahko zavrgli s tem, da ta zemljišča ne bi imela druge fijnkcije kot le začasno urediti vsaj nekoliko znosnejše življenjske razmere ljudi kot so sedanje. 18o Neodložljiva zahteva po cenejših atanovanjih Seveda dolgoroSneoša rešitev pa bi bila v projektiranju in grad- nji takšnih stanovanjskih naselij, kakršne je na primer gradila mestna občina med prvo in drugo svetovno vojno. Takrat so jih že na začetku gradnje imenovali "male mestne zasilne hiše", ki pa kljub svoji "zasilnosti" še danes služijo namenu v splošno zadovoljstvo tistih, ki v njih prebivajo. Lahko se vprašamo, za- kaj ne gradimo tudi danes tako imenovana zasilna stanovanja, v katerih bi bili osnovni bivališčni prostori in sanitarije. In dalje: kakšni pomisleki proti takšnim gradnjam bi bila lahko do- volj tehtni, da bi lahko prevagali preprosto, predvsem pa zares ceneno in učinkovito ureditev ne samo stanovanjskega barakarstva, temveč za gotovo perečih stanovanjskih problemov še mnogo drugih občanov,ki bi se prav tako zadovoljili z "zasilno" zgrajenimi stanovanji. Zdi se, da jih ne bi mogli izluščitii. niti iz urba- nističnih in ne iz komunalnih, zdravstvenih, kulturnih ali iz T ekonomskih razlogov. Povsem rsLzumljivo pa je, da takšnih stanovanjskih kolonij ne bi gradili v bližini središča mesta, temveč v predmestju, kjer bi pa vendarle morali zagotoviti primerno komunikacijsko povezavo z mestom. Takšne stanovanjske kolonije bi morali graditi hitro in na raznih straneh mestnega obrobja. Torej to so nekatere možne rešitve stanovanjskega barakarstva v Ljubljani. Vse sicer kaže, da nam naše stvarne materialne mož- nosti mesta in prizadetih ljudi v začetku ne bodo zadovoljevale radikalnejše rešitve od tiste v prvi fazi. Ljubljana, decembra 1967 181 GLASNIK LJUBLJANA, 5. APRILA 1968 LETO XV., ŠE. 14 39 Mestni svet je na lo. redni seji dne 2o. marca 1968 razpravljal o problematiki nedovoljenih gradenj ter o predlogih preventiv- nih in represivnih ukrepov za njihovo preprečevanje. Na predlog odbora za urbanizem je mestni svet sprejel SMERNICE izvajanja preventivnih in represivnih ukrepov za preprečevaiije nedovoljenih gradenj Preventivni ukrepi 1. Zagotovi naj se zadostno število lokacij in zazidalnih načr- tov za individualno stanovanjsko gradnjo na vseh tistih ob- močjih ožjega in širšega mestnega območja, ki ustrezajo temu mu namenu. Da se razbremeni pritisk na ožjem mestnem območju, ki je po urbanističnem programu glede obsega individualne stanovanjske gradnje omejeno, naj se posebna skrb posveti iskanju rešitev na širšem mestnem, oz. izvenmestnem območju. 2. Pospeši in poenostavi naj se izdajanje lokacijskih in grad- benih dovoljenj, pri čemer naj upravni organi in strokovne službe, ki sodelxijejo v lokacijskem postopku, dosledno apoS- tujejo roke, določene z zakonom o upravnem postopku. 3» Urbanistična služba naj permanentno sledi investicijskim tež- njam na posameznih območjih in jih opredeljuje v dane mož- nosti ter preprečuje gradbene posege povsod tam, kjer ao v nasprotju z interesi družbene skupnosti. 4. Stroške prispevka za urejanje zemljišča na zazidalnih območ- 182 jih je treba postaviti na razumno osnovo, da bodo realni in,^ sprejemljivi tako za graditelja kot tudi za organizacijo za urejanje zemljišč, 5. Mesto in občine bodo z usmerjanjem sredstev komunalnih podje- tij ter iz drugih namenskih virov skrbeli za izgradnjo komu- nalnih naprav prvenstveno na tistih zazidalnih območjih, ki- bodo vključena v etapo, določeno s programom komunalno-sta- novanjske graditve. Na ostalih zazidljivih območjih bodo za izgradnjo komunalnih naprav morali prispevati svoja sredstva tudi graditelji v obliki kreditov komunalnim delovnim organi- zacijam ter komunalna podjetja v okviru svojih materialnih možnosti, ki bodo tudi pod družbenim nadzorom in lismerjanjem, 6, Skrb za komunalno urejanje zemljišč, izvzemši posle priprave zemljišč, se na zazidalnih območjih individualne stanovanj- ske graditve lahko prepusti graditeljem individualnih stano- vanjskih hiš in komunalnim podjetjem za individualne komunal- ne storitve (vodovod, elektro distribucija, kanalizacija), če se individualni graditelji stanovanj za to ustrezno orga- i^, nizirajo, V nasprotnem primeru tudi te posle opravlja orga- . nizacija za urejanje zemljišč, 7. Proučijo naj se možnosti ugodnejšega nakupa stanovanj v orga^ nizirani etažni gradnji s tem, da bo ta stimiilativna za kup- ce stanovanj in da bo vplivala na preorientacijo od indivi- dualne gradnje na gradnjo v etažni lastnini, 8, Organizirana gradnja individualnih stanovanjskih hiš preko gradbenih podjetij, ne glede na posamezno gradbeno fazo, je sprejemljiva le v primeru, če je za individualnega graditelja ekonomsko stimulativna. Vsako prisiljavanje v tem smislu bi imelo negativen učinek. Razvijati in podpirati je treba zdn>- ženo gradnjo kot obliko samoorganiziranja graditeljev, rij Represivni ukrepi 1. urbanistična inšpekcija naj se organizira tako, da bo prave- 183 časn^dkrivala nedovoljene gradnje in nemudoma ulncepala. 2. urbanistična inšpekcija in za urbanizem pristojni občinski upravni organi naj z vso ostrino, dosledno in takoj ukrepa- jo proti vsem novim primerom nedovoljenih gradenj. Od dneva sprejetja teb smernic so pristojni organi dolžni zagotoviti rušenje vseh na novo odkritih nedovoljenih gradenj. V napo- • re za preprečevanje in odstranjevanje nedovoljenih gradenj se po potrebi vključijo tudi organi liprave javne varnosti. 3. Urbanistična inšpekcija in za urbanizem pristojni občinski upravni organi, ki nosijo glavno odgovornost za prepečevanje, odkrivanje in odstranjevanje nedovoljenih gradenj, morajo ' sproti obveščati mestni svet in občinske skupščine o poteku in uspešnosti te dejavnosti, kakor tudi o problemih, ki ovi- rajo ukrepe proti nedovoljenim gradnjam. Mestni svet in ob- činske skupščine so dolžne tem organom v teh naporih nuditi potrebno pomoč. 4. Za reševanje problema obstoječih nedovoljenih gradenj na mestnem in izvenmestnem območju je potrebno podvzeti vse, da bi se posledice, ki so nastale zaradi nedovoljenih gradenj, odstranile oziroma zmanjšale. K odstranjevanju obstoječih nedovoljenih gradenj je potrebno pristopiti metodološko, z vsemi faktorji, ki so na razpolago: a) vključitev posameznih objektov v obstoječe in bodoče ur- banistične elemente (zazidalni pogoji, gabarit ipd.); b) odstranitev objektov, ki ne smejo ostati na zemljišču, ki ni predvideno za stan.ovanjsko izgradnjo; c) rušenje objektov, ki ne morejo ostati, ker so na zemljiš- ču, ki je izključno določeno za drug namen. Vendar bi bilo treba pregledati vsak objekt posebej in ga opredeliti po teh kriterijih: a) objekti, predvideni, da ostanejo: .., Sem spadajo objekti, ki laliko ostanejo tako, kot so ali pod določenimi pogoji: 184 - objekti ▼ zazidalnih otokih po GUP, namenjeni za stano- vanjsko izgradnjo, V isto grupo spadajo tudi objekti, ki se morajo podrediti urbanističnim pogojem; - objekti v območjih, ki niso predvidena po GUP za stano- vanjske površine, pa po svojih karakteristikah omogoča- jo spremembo GUP; - objekti v izvenmestnem območju, ki se lahko vključijo v bodoči urbanistični program; ' - objekti, ki so v perspektivnih rezervatih in se lahko vključijo v oklopu GUP kot stanovanjske površine, b) objekti, predvideni za rušenje v določenem roku. V to grupo spadajo objekti, ki jih bo treba rušiti v določe- nem roku takoj, ko bodo nastopili za to razlogi: - objekti, ki so v zazidalnih površinah za druge namene: - industrijo, - poljedelstvo in obdelovalne površine, - zaščitni pasovi cest, : » i i - rekreacijske namene, ^ - zaščitni zeleni pasovi, mt^x. . - v zaščitni coni komunalnih naprav. - objekti, ki so v zgrajenih stanovanjskih območjih, pa S; po svoji specifičnosti niso opravičljivi, - objekti, ki so na območjih, ki komxinalno niso opremlje- na in tudi ni predvideno, da bodo, zaradi tega pa so sa- nitarno-higienski pogoji minimalni, - objbkti, ki so kvalitetno glede na potresno območje ne- * primerni in nevarni za življenje, y i;• ä c) objekti, predvideni za rušenje, - V to grupo objektov se vključujejo tisti, ki jih je treba '> rušiti takoj: - objekti, ki so v zazidalnih in iirbanistično urejenih ob- močjih in obstoji neposredna nevarnost, da bi obstoječe stanj§ zaviralo urbanistični razvoj (druga gradnja) in obstoječih objektov ni mogoče vključiti; - objekti, ki leže na trasah bodočih cest in na zSljiščih^ ki so predvidena za kom\inalne in druge naprave; - objekti, ki imajo vse predispozicije, da ae rušijo, ker so zanje izdane negativne odločbe vseh inatančnih organov« 5. Poseben problem nedovoljenih gradenj oz. nedovoljene uporabe predstavljajo stanovanjske barake. Ostro in dosledno se mo- s ra preprečevati nadaljnja gradnja takih objektov, vsi tovrst- .4, no novozgrajeni objekti pa se morajo takoj porušitit Obstoje- če stanovanjske barake naj se rušijo postopno. Delovne orga- nizacije, v katerih so zaposleni stanovalci barak, so dolžne, da na primeren način rešijo njihovo stanovanjsko vprašanje. 6. Da bi se preprečila nadaljnja gradnja stanovanjskih barak, je potrebno zagotoviti posebne komplekse zemljišč, na kate- rih bi se lahko gradili stanovanjski objekti nižjega standar- ' da, prilagojenega materialnim možnostim graditelje"«. Urbani- stična služba mesta bi morala proučiti to problematiko in do 1. junija 1958 predložiti mestnemu svetu nekaj takšnih lokar- cij, kjer bi se zahtevala tudi manj zahtevna komunalna uredi- tev zemljišč. 7. Brezkompromisno je potrebno odstraniti vse nedovoljene grad- nje, ki niso stanovanjski objekti, kot so razne garaže, dr- varnice ipd. ^. .' . 8. Komunalne delovne organizacije, ki so registrirane za posle rušenja objektov, so na zahtevo občinskih organov in s pomo- „ čjo organov javne varnosti dolžne izvršiti rušenje nedovo- . Ijeno zgrajenih objektov pod pogojem poravnave stroškov za * storjeno delo. 9. Pri postopku razlastitve naj se v celoti izvajajo določila člena 4o zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o razlas- titvi, po katerih lastnik nedovoljene gradnje ni upravičen do odškodnine za nepremičnino, zgrajeno brez dovoljenja. Št.: 0I0-038/68 Datum: 2o. 3. 1968 Predsednik mestnega sveta Ljubljana: Miha Košak, dipl. ing., l.r. 186 DDK 553.525 (497.12) Mirko PAK SOCIALHOGEOGRÄPSKI PROBLEMI DEPOPJ-IAGIJ STANOVANJSKE STRUKTURE V MESTIH V mestili so osradotoSsne domala vse osnovne človekove dejavnos- ti: bivanje s delo, oskrbovanje, izobraževanje, promet, rekrea- cija itd. To pomeni isrsdno koncentracijo velikega števila funk- cij na m&jbnem prostoru, kjer stalno nastajajo konflikti med in- teresi različnih dejavnosti in med strxiktxsramie Ti konflikti ob- stojajo že ves čas obstoja mestnih naselij in neselij sploh, in se stopnjujejo z rastjo števila prebivalstva, s prostorsko rast- jo mest in s nsdaljno koncentracijo funkcij v njih. V mestih se vrši permanentna selitev vseh funkcij in struktur zaradi njiho- vega prilagajanja dejanskemu stenju in potrebam. To preseljeva- nje je tako intenzivno, da se že govori o mestnem prostoru kot o procesu"^. To vodi k polarizaciji, manjša se heterogenost mest- nih predelov in hkrati se poglabljajo razlike v vrednosti mest- nega prostora ter v ceni mestnega zemljišča« Tudi splošni model izrabe mestnega prostora kaže na zdiferenciranost mestnega pros- tora, ki ijna osnovo v ostankih preteklega razvoja in v povojnem hitrem razvoju. . ,^ V mestih se vrši v nekem smislu optimalna koncentracija, kar se lahko razume za koncentracijo posameznih dejavnosti tam, kjer so zanje domala vsi dejavniki najbolj ugodni. Koncentracija de- javnosti pa največkrat ovira druge dejavnosti, kolikor se seve- da ne dopolnjujejo. Še posebno velik pa je razkorak med koncen- tracijo posameznih dejavnosti in funkcijo bivanja, ki se je zno- traj diferencirala še glede na vrsto dejavnikov, med katerimi so nedvomno vod.ilni naravno okolje, velikost in kvaliteta pros- tora j bližina rasnih dejavnosti, prometna dostopnost,onesnaže- nost okolja, ti'adicionalna sgradbena, funkcijska in populacij- ska struktura itd. Vsi ti dejavniki so združeni v vrednosti sta^ ^ Pranz Schaffer: Die Stadt als Prossss. Geographica Sloverdca 1. Ljubljana 1971, str* I65-I80. 187 novanjskega pi'ostora in okolja. Prostorska sinteza najbolj nega- tivnih pojavov pa je najčešće označena z imenom "slum". Slum je sicer skrajna oblika negativnega stanovanjskega okolja in prostora, ki močno odstopa od drugih stanovanjskih predelov ^ in veže nase skrajno neugodno socioekonomsko strukturo prebival- stva in se povsod še nadalje absolutno in relativno slabša. Ob vseh drugih označbah, pravi Hunter, da je^slum lahko priti, iz njega pa izredno težko . Seveda pa je še nešteto prehodnih ob- lik, ki jih na primer imenujejo v Nemčiji Sanierungsgebiet, in ki so vsi v fazi absolutnega in relativnega slabšanja stanovanj- skega prostore in okolja v primerjavi s sosednjimi predeli. Tak- šni predeli manjvrednega stanovanjskega prostora se pojavljajo v vseh mestnih območjih; v srednjeveških mestnih jedrih, v pred I. svetovno vojno zgrajenih predmestjih in delavskih četrtih, še posebej ob industriji, v med vojnama zgrajenih naseljih več- stanovanjskih hiš za delavce, v povojnih predmestjih, v po voj- ni zgrajenih manjvrednih delavskih naseljih na robu mest itd. Tudi območja blokovske zazidave z leti preidejo v to kategorijo z vedno slabšo strukturo prebivalstva. Ta problem je bil podrob- no proučen za naselje Eselsberg v Ulmu, kjer je v 12 letih mo- bilnost prebivalstva znašala 12o^, pri nosilcih gospodinjskih listov pa celo 17%» Ob tem se je slabšala socialna in starost- na struktura družin, ki so razdeljene na rastoče, stabilne in nazadujoče, dosegle pri odseljenih razmerje 5o:5o:2o, pri tis- tih, ki so ostale pa 35:25:4o^, Na splošno sicer velja teoretična predpostavka, da vrednost ze- mljišča upada z oddaljevanjem od mestnega središča, medtem ko dohodki prebivalstva rastejo z oddeiljevanjem od mestnega središ- ča. Tako prebivajo ekonomsko slabše stoječe skupine na najdraž- 2 Hunter, D.R.: The Slumc, Chalenge and Response. The Pree Press of Glencoe, New Tork 1964 5 Franz Schaffer: Untersuchungen zur sozialgeographischen Situa- tion und regionalen Mobilität in neuen Groswohn- gebieten am Beispiel Ulm^Eselber. MUncher Geo- graphische Hefte, Heft 32. Kallmünz/Regensburg 1968. 188 jem zemljišču. Iz tega razloga je potrebno neprestano graditi nova stanovanja za ekonomsko različno stoječe prebivalstvo. V tem primeru gre za konveksno premikanje v koncentričnih krogih, kar je tudi v smislu Burgess in Hoytovega modela prostorskega razvoja mest, Večina neprimernih mestnih predelov v evropskih mestih, ali kot jih lahko tudi imenujemo - socialno deformiranih predelov, je v kafc^^šni koli fazi sanacije. Ta posega najbolj v stara mestna jedra in se širi od tod navzven. To je poseg v prostor v smislu spremembe obstoječe strukture ali funkcije ali obojega. Kamen sanacij je, da se izboljša stanovanjski standard v obstoječi stanovanjski struktiiri, da se rušijo dotrajani stanovanjski ob- jekti in na njihovo mesto postavijo novi, da se spreminja funk- cija zgradb ali vsega predela ter da se spremeni eno in drugo. Glede na značaj in obseg sanacije nedvomno izstopa primer mest- nega središča Amsterdama. V predelu zgrajenem pred letom 192o ,^ sanirajo vsako leto okrog 35o poslovnih prostorov in dobijo iz' njih loo novih ftmkcionalnih poslovnih prostorov. S sanacijo 9oo starih stanovanj pa pridobijo letno 5oo novih stanovanj. Fi- nančno sodelujejo pri sanaciji država s 5o^ ter občina in last- nik vsak s po 2%, Še je znanih sanacij podobnega obsega zlasti V starih mestnih jedrih. Vse obsežnejše sanacije temeljijo na predhodnih raziskovanjih obstoječih str\iktur s ciljem ugotoviti najbolj smiselno obliko sanacije in temeljijo na treh vrstah informacij: 1. Na kartiranju izrabe prostora, pri čemer so vse zazidane in nezazidane površine klasificirane po njihovih funcijah. 2. Na anketiranju, ki ima poleg naloge predstaviti materialno 5 socioekonomsko stanje gospodinjstev tudi nalogo raziskati stanje in razmerja posebno na področju "socialnih potreb" in vključevanja v sanacijo. 3. Na sekundarnih vrednotenjih uradnih statističnih podatkov o Stadsvernieuwing, Gemeenteblad 1969« Amsterdam 1969. 189 prebivalstvu, zgradbah in funkcijah. Na osnovi tega so analitično, kartografsko in sintetske ovred- noteni za posamezne zgradbe, za posamezne ulične bloke in za posamezne mestne predele skupaj med drugim naslednji elementi: število gospodinjstev, lastništvo zemljišča, izraba zgradb po nadstropjih in v celoti, izraba nepozidanih površin, kvaliteta zgradb, komunalna opremljenost, starostna strtjktura prebival- stva, poklicna striiktura prebivalstva, dohodki gospodinjstev, šolska izobrazba prebivalstva, višina najemnine, velikost stano- vanja, opremljenost stanovanja, negativni dejavniki okolja, one- snaževanje, ropot, spomeniška zaščitenost stavb, vplivna območ- ja oskrbe, zaposlitve, mobilnost prebivalstva. To so le osnovna vsebinska področja, ki vključujejo številne elemente, ki so obdelani vsak zase in v odnosu do prostorsko relevantnih drugih elementov, s čemer je dosežena raziskava so- odvisnosti različnih elementov, medtem ko je faktorska analiza le redko v uporabi. Teh elementov je izredno veliko, odvisno od števila vprašanj v vprašalniku in od razpoložljivih statistič- nih podatkov. Podobna študija za potrebe sanacije mestnega sre- dišča Regensburga ima v anketi 119 vprašanj, za Amsterdam 2o in za Ingolstadt 55» Največkrat sledi na koncu analize ena ali več sintetičnih kart, kot na primer za Regensburg karta kvalitete stanovanj in restrikcij socialne sanacije, za Amsterdam pa že karta časovnega programa sanacij. Odvisno pač od končnega cilja raziskave,^ Tudi razvoj naših mest spremljajo deformacije, ki pa so ob vseh drugih neugodnih dejavnikih vendarle v prvi vrsti posledica per- manentnega pomanjkanja stanovanj, ob izredno hitri koncentraci- ji prebivalstva v mestih. Vzroki za njihovo lokacijo so števil- ka) Walter R,Heinz, Kari Hermes, Peter HSchmann, Hans Kilgert Peter Schöber, Wolfgang Taubmann: Altstadterneuerung Regens- burg. Vorbereitende Untersuchung im Sanierungsgebiet, I, Geographisches Institut der Universität Regensburg 1^75, 19o b) Stadsverneuwing. Gementeblad 1969, Amsterdam 1969. c) Kari Ganser: Grundlagenuntersuchung zur Altstadtentwicklung Ingolstadts. MOncher Geographische Hefte, Regensburg 1973« ni in glede na to so številni tudi tipi deformiranih mestnih predelov. Vsem je skupna izredno neugodna socio-ekonomska struk- tura prebivalstva na eni in velika prostorska mobilnost na dru- gi strani, kar pomeni, da velik odstotek mlajšega prebivalstva^ te predele zapušča. To je bistvena razlika v primerjavi s tak- ' šnimi predeli v zahodno-evropskih deželah in drugod po svetu. ^ V okviru raziskovalnih ter diplomskih in seminarskih nalog Inš- tituta za geografijo Univerze v Ljubljani in na Pedagoško znan- stveni enoti Filozofske fakultete v Ljubljani, je bilo v desetih največjih slovenskih mestih raziskanih okrog trideset mestnih predelov. Vsi ti že v svoji fizionomiji kažejo znake deformira- nega stanovanjskega okolja in podpoprečno vrednost strukture prebivalstva. Ti predeli v Ljubljani, Mariboru, Celju, Kopru, na Jesenicah, v Novem mestu, Kamniku, Škofji Loki, Murski Sobo- ti in na Ravnah vključujejo strukturno in lokacijsko različne mestne predele: a) srednjeveška mestna jedra b) skupine starejših večstanovanjskih hiš, > c) stanovanjske predele ob industriji, zlasti ob starejši d) predme^stne predele priseljencev na cenejšem zemljišču na obrobju mest, e) nekatere predvojne predele blokov, f) nekatere predele predvojnih vil, - "'^^ ^.r.. ■.,^-jiir? g) predvojne delavske kolonije, h) barakarska naselja, takozvana začasna bivališča. Metode raziskav temeljijo na obstoječih tujih študijah in na osnovi posebnosti našega prostora. Ker pa so bili raziskani le manjši predeli, ki niso obsegali nobene od statističnih enot za katere bi bili na voljo statistični podatki, so vsa raziskovanja temeljila na anketiranju in kartiraoju. 7 osnovi je anketa zajela naslednje elemente: 1, Poklicna struktura članov gospodinjstva ali nosilca gospo- dinjskega lista. 2. Starostna struktura članov gospodinjstva ali nosilca gospo- dinjskega lista. 5. Poklicna in starostna struktura članov gospodinjstev, ki so se v nekaj zadnjih letih odselili ali priselili. 4. Delovna mesta aktivnega prebivalstva. ^ 5. Poreklo prebivalstva in migracijsko koleno. 6. Prostorska opredelitev prebivalstva v njihovi kratkoročni, srednjeročni in dolgoročni oskrbi ter pri njihovi rekreaciji. 7. Odnos prebivalstva do okolja glede na kvaliteto in strukturo. 8. Tendence bodoče mobilnosti prebivalstva glede na njihovo so- cioekonomsko in starostno strukturo. ^iv^^^fc Kartiranje pa je v oanovi zajelo naslednje elemente: 1. Starost zgradb. i 2. Tip, oziroma kategorijo stavb. 3. Nadstropnost stavb, 4. Punkcije stavb in posameznih predelov na sploh. 5. Komunalna opremljenost stavb in stanovanj. ivs- iT^rr^'i 6. Izraba nezazidanih površin« V glavnem so posamezni elementi dokaj jasni. Problemi pa nasto- pijo pri opredelitvi poklicne in starostne strukture gospodinj- stev, če vzamemo za oba kazalca nosilca gospodinjskega lista, je tega večkrat težko določiti, zlasti pri večdružinskih gospo- dinjstvih pa to sploh ne pomeni realne strukture gospodinjstva. Pogosto kljub temu uporabljajo to metodo, čeprav do enotne opre- delitve ne pri tem primeru, ne pri poklicni strukturi gospodinj- stev in kategorizaciji gospodinjstev v posamezne poklicne ali socialne skupine zaenkrat še ne moremo priti. ; 192 Skorajda vsako okolje ima različna izhodišča, različne možnosti in tudi različne pristope. To se je jasno pokazalo tudi ob to- vrstni diskusiji na simpoziju o urbani geografiji v Ljubljani,^ Tudi pri starostni strukturi nosilec gospodinjskega lista ni realna osnova za opredelitev celotnega gospodinjstva. Zelo tež- ko pa je tijdi kategorizirati gospodinjstva glede na starostno strukturo njihovih članov. Gospodinjstva zato češče razdelijo j kar glede na generacije, ki sestavljajo eno gospodinjstvo, ne pa po kakršni koli kombinaciji starosti njihovih članov. Izmed srednjeveških mestnih jeder so bili raziskani predeli ob Prista- nu v Mariboru''', ter Stari trg. Gornji trg in Žab jak v Ljublja- ni®, V izredno neugodnem stanovanjskem okolju v središču mesta možno- sti za izboljšanje stanovanjske str\ikture praktično ni, V glav- nem velja to tudi za stanovanjsko okolje, ki se vso povojno ob- dobje opredeljuje kot manjvredno ali deformirano. Zato mlado prebivalstvo, ki je v veliki meri doseglo visoko kvalifikacijo, kljub lastništvu stanovanj, praktično že vso povojno obdobje odhaja. Posledica tega je koncentracija starega prebivalstva in starih gospodinjstev. Na Gornjem trgu jih je 48^, na Žabja- ku 4o9^, v Pristanu 5o%« Drug element je mlado priseljeno prebi- valstvo, ki je ali najmanj kvalificirano (na Gornjem trgu 22% nekvalificiranih gospodinjstev), ali višje kvalificirano na za^ četku svoje samostojne življenjske poti, kateremu pomeni to le - prehodno bivališče. Obe strukturi nimata niti večjega interesa, predvsem pa ne sredstev za vlaganje v izboljšanje obstoječe sta- novanjske strtiktTire. ^irko Pak: Socialno-geografska diferenciacija u gradovima Slo- venije. Geographica Slovenica 1. Ljubljana 1971 '^Mirko Pak: Socialne deformacije v nekarih predelih slovenskih mest. Inštitut za geogr. univerze v Ljubljani, Lju- bljana 1969, Elaborat, 8 ^ Gorazd Gorkič; Transformacina mestne četrti Prule-Zabjek v Lju- bljani, Lj, 1973• Diplomska naloga na FP. 193 v srednjeveških jedrih se je pokazala dvojnost v kvaliteti. Še veliko slabši stanovanjski pogoji so na dvoriščnih straneh in v najvišjih nadstropjih, kjer je tudi socioekonomska struktura prebivalstva neprimerno slabša kot oh cestni strani hiš v niž- jih nadstropjih. Podobno je v srednjeveških središčih drugih -<±> Q mest, najbolj ekstremno v Ptuju, Skofji Loki in Piranu.^ Območja starejših večstanovanjskih hiš iz obdobja pred prvo sve- tovno vojno in med obema vojnama, lahko razdelimo na dve katego- riji. Prva je na robu mestnega središča, drugo pa so predvojne delavske večstanovanjske hiše. Oboje sodi danes v glavnem že v kategorijo neprimernega stanovanjskega prostora in okolja. Ne- • primeren stanovanjski prostor z izredno majhnimi stanovanji, skupne sanitarije in vodovodi je dokaj težko izboljšati. Glede na pogosto lego ob glavnih prometnicah in ob drugih razvijajočih se dejavnostih, se je stanovanjsko okolje močno poslabšalo. Mla- do avtohtono prebivalstvo se je v celoti odselilo, povečal se je odstotek gospodinjstev upokojencev na in čez, ostalo od- pade skoraj v celoti na najnižje kvalificirano priseljeno mla- do prebivalstvo. V bistvu gre za podoben proces stalnega slabša- nja socioekonomske strukture prebivalstva, kot v starem mestnem jedru. Razlika je samo v tem, da se stara mestna jedra poskuša- jo vsaj do neke mere revitalizirati s funkcijsko preusmeritvijo, medtem ko pri starih večstanovanjskih delavskih hišah tega poja- va ni. Ob industriji so domala vedno rastla delavska naselja na manj- vrednem prostoru, v neprimernem stanovanjskem okolju, neprimeiv na stanovanjska struktura in socioekonomska stnoktura prebival- stva, ki je vso povojno obdobje v fazi slabšanja. Čim slabše je okolje, tem slabša je stanovanjska in socioekonomska strxiktura. To pomeni, da je najslabša ob starejši industriji. Takšen pri- mer skrajno deformiranega stanovanjskega predela je Melje v Ma- riboru^ v Celju pa Gaberje, kjer je v skrajno neprimernem stano- 9 Mirko Pak-Gojmir Bervar: Geografski učinki socialne deformaci- w je v nekaterih predelih slovenskih mest. Geografski vestnik XLIII, Ljubljana 1971. Str. 123-133. 194 Tanjskem okolju «nodruzinskih inTecSdružinskili predvojnih hiš v kar 2o^ upokojencev in 36^ nekvalificiranih delavcev med aktiv- nim prebivalstvom« Kar 60% nekvalificiranih živi v barakah, kjer pÄihsija do stalne menjave prebivalstva, ki vodi še k na- daljnemu slabšanju socioekonomske strxikturse Raziskava še ož- jega, najbolj deformiranega predela Gaberja pa je pokazala še 3^ vteiiko slabšo socioekonomsko strukturo prebivalstva, gos- podinjstev vrpokojencev in 20% gospodinjstev nekvalificiranih delavcev, ki so veliko mlajša od drugih in se stalno menjavajo* Trend razvoja gre tukaj v staranje prebivalstva in v slabšanje, socio-skonomske strukture prebivalstva. Vsekakor pa je glavni razlog pomanjkanje stanovanj, kar zlasti priseljeno prebival- stvo premaguje v prvi fazi z naseljevanjem tako neprimernem rq stanovanjskem okolju in struktxiri Ob industrij i je veliko naaelij barak najnovejšega datuma, ki so sploh EAJslabša bivališča brez osnovnih komiinalnih naprav. 'f> V ljubljani je bilo ugotovljenih 13 barakarskih naselij, ki so zrastla predvsem v letih 1945-195o, deloma 195o-196o. Zanje je zlasti značilna izredno visoka stanovanjska gostota in gostota prebivalstva na sploh, izredno veliko priseljencev iz najbolj ^ nerazvitih delov republike in iz drugih republik t?er izredno nizka kvalifikacijska struktura prebivalstva, ki le težko rešu- je stanovanjske probleme na drug način. Med velikim številom kategorij deformiranih naselij ob indust- riji velja omeniti še Bosadrago nad pristaniščem v Kopru. To staro ribiško naselje je zaradi neugodnega okolja v neposredni bližini pristanišča povsem deformirano, kar kaže 2o5^ gospodinj- stev ijpokojencev in nadaljnih 3o^ gospodinjstev nekvalif icira- ^ ^^Itoija Duše j: Geografija Gaberja, Lj.1975, Diplomska naloga na PF. ;i ^^Metka Špes: Geografski aspekti degr-adacije okolja na primeru Celja. Inštitut za geogr.Univ.v Lj., Ljubljana 1976. Elaborate ^%ijuba Valenčičt Socialno ogrožena področja v Ljubljani, Ljub- ljana 1975* Seminarska naloga na FF. 195 nih delavcev, zaposlenih predvsem v pristanišču. Ker pa so ob obstoječi zazidalni strukturi dane možnosti za izboljšanje sta- novanjskega standarda, se socio-ekonomska struktura prebival- stva vendarle nekoliko boljša. Na cenejšem zemljišču mestnega obrobja so v raznih obrobjih na^- stajala naselja slabše zazidave brez vsakršnih komunalnih na- prav, največkrat črne gradnje. Naše dosedanje raziskave takšnih mestnih predelov so opredelile tip naselij, ki so zlasti pred vojno nastajala daleč na mestnem obrobju, ter tip naselij, ki je po vojni nastajal v najbolj neugodnem stanovanjskem okolju. ¥ prvi tip sodita vsekakor Galjevica in Cesta dveh cesarjev v Ljubljani. Galjevica je nastala na podlagi izredno drobne par- celacije, ki je dovoljevala gradnjo le eno do dvodsobnih z 51 do 4o m velikih pritličnih hiš, brez kasnejših možnosti za do- zidavo in postavitev npr. garaž. Posldica tega je odseljevanje mladega prebivalstva, visok odstotek starega prebivalstva in majhen odstotek otrok. Visok je odstotek nižje kvalificiranega prebivalstva; 58,5/« kvalificiranih delavcev, 26% polkvalifici- ranih ter 10% nekvalificiranih. Soci*-ekonomska in starostna struktura prebivalstva se slabšata, Galjevica prestaja enkla- va manjvrednega stanovanjskega prostora sredi novih eno in dvo- nadstropnih stanovanjskih hiš.^^ Naselje ob Cesti dveh cesarjev, kjer je anketa pokazala 41^ go- spodinjstev upokojencev, 11^ gospodinjstev nekvalificiranih de- lavcev, 42^ kvalificiranih delavcev, s pretežno malimi enodru- žinskimi hišami, daleč v Barju, doživlja zadnja leta sicer kva- liteten premik. Vendar je ta le v adaptaciji, ki zaostaja za normalno zazidavo novih enostanovanjskih hiš, v socialni in starostni strukturi pa je prisotna tendenca slabšanja. Omilje- no obliko tega predstavlja predel ob Rakovi Jelši severno od 15 Franc Seme: Galjevica, Ljubljana 1975. Seminarska naloga na 196 Ceste dveh cesarjev. To je predel novejših črnih gradenj in zsr- to z zelo ugodno starostno in ugodnejšo socio-ekonomsko struk- tttro prebivalstva. Gospodinjstev upokojencev je bilo tukaj le 8^, nekvalificiranih delavcev 26,4^, kvalificiranih delavcev 47,6^. Novejše takšno naselje je Podgorje v vzhodnem industrijskem de- lu Celja, kjer so strupeni plini že povsem degradirali vegeta- cijo. Kljub temu pa t\ikaj že nad deset let vztraja okrog 5o go- spodinjstev, največ priseljencev iz drugih naselij SR Sloveni- je in iz drugih republik. Nad 5o^ gospodinjstev je upokojens- kih, ostala pa so skoraj vsa nekvalificirana, zaposleni so v industriji. Raziskave so pokazale, da so bolezni t\ikaj pogos- tejše, otroci so v poprečju duševno zaostali za svojimi vrstni- ki, nihče nima več kot osemletke, večina prebivalcev ima kom- pleks manjvrednosti, kar povzroča agresivnost^^. Četirfci blokovske zazidave marsikdaj ne nudijo normalnih bival- nih pogojev, zlasti najstarejši po vojni zgrajeni bloki in v najslabšem okolju zgrajene blokovske četrti, ki so bile name- njene že od vsega začetka socialno najšibkejšim slojem. Pred- vsem je v njih problematična velikost in kvaliteta stanovanj- skega prostora in seveda okolje. To vodi k staranju prebival- stva zaradi odseljevanja ekonomsko bolje stoječega mladega pre- bivalstva, ter stalnega preseljevanja mladega prebivalstva, ka- terega struktura se nenehno slabša. ? bistvu se t\akaj veliko počasneje in manj izrsizito vrši podoben proces kot v drugih večstanovanjskih objektih. Izstopajoči primeri tega so Litostrojski bloki v Ljubljani, 'l Grinwich in Stražun v Mariboru. Raziskava sprememb socio-eko- nomske strukture prebivalstva na Pruleh je ugotovila kar 24^ gospodinjstev upokojencev ob prevladi uslužbencev z visoko in ^ srednjo izobrazbo. Iz leta v leto se veča odstotek nižje kva- 14- Gojmir Bervar: Zametki sluma v Sloveniji, Ljubljana 1968, Seminarska naloga na 197 lificiranega prebivalstva. Transformacija populacijske stnik- ture je na Prulah očitna, k oemvr prispeva tudi neposredna bli- žina mestnega središča"^^, j^V kategorijo deformiranih mestnih predelov sodijo tudi pred- vojne vilske četrti oziroma posamezni deli, katere je ob povoj- ni nacionalizaciji zasedlo nekvalificirano prebivalstvo ali tam, kjer je postalo okolje zaradi prometa ali kakega drugega dejavnika skrajno neprimerno za bivanje. Primerov prvega tipa najdemo zlasti veliko na obrobju Slovenskih goric v Mariboru, kjer socioekonomska struktura prebivalstva ni v skladu z "ne- kdanjo" zazidalno stnokturo"'"^. Drugi tip pa se pojavlja zlasti ponekod ob glavnih prometnicah v Ljubljani, kjer se prebivalstvo že prestriikturira, deloma tu- di namembnost zazidave. Predvojne takozvane delavske kolonije so bile že zgrajene kot manj''-vredna bivališča. Tipičen primer je železničarska koloni- ja v Mariboru, kjer se je po izselitvi velikega števila stano- valcev v bloke pred več kot 15 leti struktura prebivalcev izred- no poslabšala in šla v neki meri v korak z nazadovanjem vredni- sti okolja in stanovanjske strukt\ire. Predvsem se je povečalo število gospodinjstev upokojencev nad preko Jo^ in gospodinj- stev nekvalificiranih delavcev na preko 2o^, Takšni predeli eno ali dvodružinskih hiš v družbenem lastništvu z izredno neugod- nim okoljem, veliko dotrajanostjo obstoječega stanovanjskega fonda, nimajo možnosti skoraj nikakršnega izboljšanj a« ^Gorazd Gorkič:Transformacija mestne četrti Prule-Zabjak v Ljubljani, Ljubljana 1973» Diplomska naloga na FPc lirko Pak: Socialno geografska trar^sformacija nekaterih mest- nih četrti Ljubljane in Maribora, Geografski vest- nik XXXIV, 1976, Ljubljana 1968, str. 123-142, ^Mirko Pak: Notranja regionalna diferenciacija v mestih Slove- nije, na primeru Ljubljane in Maribora, Biro za regionalno prostorsko planiranje - 19, Lj, 197©, 198 Število barakarskiJti našel i j se veča z velikostjo mesta. Pravi- loma so to začasna bivališča, neka vrsta vmesne stopnje k nor- malnemu bivališču. Žal mnogokrat ni tako. Raziskava barakarskih naselij v občini Moste je ugotovila poprečno velikost stanovanj- skega prostora ^ m na enega prebivalce, kar je daleč pod po- prečkom za neko mesto ali mestni predel. Prebivalstvo je mlado ^ z velikim številom otrok. Kvalifikacijska struktura prebival- stva pa je izredno skromna, V sedmih barakarskih naseljih obči- ne Moste je 16,5^^ prebivalstva z manj kot štirimi razredi os- novne šole, 47,1^ s štirimi do osmimi razredi ter 54,9^ s po- klicno šolo, a?akšna struktura je že rezultat kvalifikacije v Ljubljani, saj je kvalifikacija istih pred priselitvijo v Lju^ ' bljano bila naslednja: 44,L^ z manj kot štirimi razredi osnov- ' ne šole, 54,9^ s štirimi do osmimi razredi in le 19,^ s poklic- no šolo. Vsa ta naselja pomenijo izredno slabo stanovanjsko o- kolje; slaba gradnja, blatne oziroma prašne poti, pomanjkanje ''^ vode, elektrike, kanalizacije, slabe prometne zveze, neorgani-;^ zirano odlaganje smeti. Kljub temu je kar 43,9$6 anketiranih za^ dovoljnih z bivanjem v barakah, 53,^ pa je nezadovoljnih. Sa- mo v Tomačevem, ki je najbolj urejeno naselje, je zadovoljnih 90,356. ' Barakarska naselja so v fazi stalnih selitev prebivalstva, pred- vsem priseljevanja iz drugih republik. Kar 42,89^ anketiranih je bilo iz SR Srbije, 32,9^ iz SR BiH, 12,6% iz Slovenije in 8,8^ iz SR Hrvatske. Danes pomeni temu prebivalstvo petletno bivanje v barakah možnost pridobitve stanovanja iz solidamost- 18 nega sklada . Stopnje deformiranosti mestnih predelov v okviru stanovanjske r funkcije so številne, odvisne od niza dejavnikov. Vprašanje pa je, kam vodi njihova nadaljna transformacija. Ali v poslabša- nje vrednosti prostora in socio-ekonomske strukture prebival- stva ali v izboljšanje, ali pa v spreminjanje namembnosti. 18 Blaž Krivic:Socialno deformirani predeli Ljubljane na območ- ju občin Ljubljana-Bezigrad in Moste, Ljubljana 1976, Diplomska naloga na PP« W9 v okviru stanovanjske funkcije izstopa možnost prilagajanja stanovanjske struktiire in deloma tudi okolja vedno višjim zah- tevam prebivalstva, V območjih individualne zazidave so naj- večkrat dane možnosti transformacije v pozitivni smeri, pri večstanovanjskih zgradbah pa tega ni, V naših mestih se nedvomno še nadalje vrši polarizacija kot negativen pojav deformiranja mestnih predelov. Smotrno načrto- vanje razvoja mestnega prostora pa bi moralo skrbeti za sklad- nejši razvoj vseh mestnih striiktur in za izenačevanje bivalnih pogojev prebivalstva vseh poklicnih in starostnih struktur, kar pomeni potrebo po večji heterogenosti prebivalstva znotraj posameznih mestnih predelov. 2oo DDK 553.525 (W.12) ^ Blaž KHIVIC SOCIALNO DEFORMIRANI PREDELI UDBUAN'E NA OBMOČJD OBČIN LJUBLJANA BEŽIGRAD IN MOSTE februar 1976 y^ S to nalogo želim prispevati k reševanju žgočega problema social- no deformiranih predelov v Ljubljani, V nalogi sem skušal ana- lizirati glavne značilnosti teh področij in poiskati vzroke za njihov nastanek in širjenje. Pri tem delu je bil moj mentor dr, Mirko Pok in se mu za dragocene napotke lepo zahvalim, VSEBINA. Uvod " Metodologija uporabljena v nalogi Lega in razvoj barakarskih naselij Način zazidave Število družinskih članov po posameznih gospodinjstvih Socialna struktura prebivalstva Starostna str\iktura prebivalstva Zaposlitvena struktura Fizionomske značilnosti barakarskih naselij Mobilnost prebivalstva Zaključek ., UVOD V vseh geografskih okoljih, predvsem pa v mestih, izstopajo kot posledica hitrega ekonomskega razvoja in počasne \irbanizacije socialno deformirani predeli, ki se niso in se ne razvijajo so- razmerno z ostalim mestnim prostorom. Taki predeli v razvoju ne stagnirajo in se ra^ivijejo v okviru svojih možnosti. V geo- grafskem okolju taki predeli močno izstopajo po svoji fiziono- miji, kvaliteti in načinu izrabe. Glede na dejavnike take de- formirane strukture, jih najdemo v slovenskih mestih v razlioi nih okoljih, za vse pa je značilno manjvredno stanovanjsko oko- lje. (1). Socialno deformirani predeli so nastali ob robovih mest, ali pa so nekoliko oddaljeni od njih. V zadnjem času pa se mes- ta hitro razvijajo in prihaja do ekstremnih razlik v fizionomi- je prostora, na eni strani blokovna gradnja in individualne hi- še, na drugi strani pa skromna barakarska bivališča. Z nalogo imam namen predstaviti socialno deformirana področja na območ- ju mesta Ljubljane in prikazati vzroke nastajanja takih naselij. V tuji literaturi bi za socialno deformirane predele našli že uveljavljen izraz slum. Slum je razložen z različnimi definici- jami. Še najbolj popolno definicijo sluma je podal David R.Hun- ter. Za ta pojav je podal naslednje značilnosti: revščino, sla- be hiše, visoka gostota prebivalstva; koncentracija prebivalst- va nižjih razredov; rasna koncentracija; koncentracija ljudi z nizko izobrazbo, majhno spretnostjo in kulturno omejenostjo; koncentracija ljudi s socialno podporo; stalna gibljivost pre- bivalstva v mejah samega sluma; kriminal; koncentracija fizič- no in psihično bolnih ljudi; nenormalne družinske razmere; izo- lacija in odtujenost; neenake komunalne usluge; umazanija (2). Definicija sluma ne ustreza popolnoma našemu pojmovanju social- (1) M.Pak in G.Bervar: Geograf.učinki social.deformacije v ne- katerih predelih slovenskih mest,; Geograf, vestnik XLIII Ljubljana 1971: st. 125-153 (2) David R.Hunter: The Slumus, The Free Press, New York 1964 St. 20-95 2o2 no deformiranih področij. Ta so podobna alumu samo po zunanjos- ti; zaposlitvene razmere, starostna struktura in socialni pro- blemi pa se zelo razlikujejo od sluma. Za socialno deformirana področja v Ljubljani bi najbolj ustrezala definicija, ki jo je podal Gobec Ljubo: "Pojem barakarstva bi lahko imenovali v do- ločenem smislu družbeno neorganizirano obliko življenja določe- ne kategorije mestnega prebivalstva"(5). Pri tem je predvsem mišljena družbena neorganiziranost na področju stanovanjske gradnje, oziroma ponudbe ustreznih stanovanj. Ta področja so v večini primerov skoraj nič, ali pa zelo slabo komunalno oprem- ljena. Socialno deformirana področja nastajajo v okolici mest, ki imajo veliko prostih delovnih mest. V nadaljnjem tekstu jih bom imenoval kar barakarsko naselje« Razširjenost socialno deformiranih področij v Ljubljani je pri- kazala Valenčič Ljuba v svoji seminarski nalogi z naslovom: Socialno ogrožena področja v Ljubljani (4), V tej nalogi prikazujem samo večja barakarska naselja na območ- ju občine Ljubljana Bežigrad in Moste« To pa še ne pomeni, da jih na drugih področjih mesta ni. Pojavljajo se tudi v manjših skupinah in so zato slabo opazna, METODOLOGIJA UPORABLJENA V NALOGI " *^ Kot smo videli, si s tujimi metodami dela ne moremo kaj dosti ' pomagati v naših razmerah. Osnova tega dela je intervju in hor- tiranje na terenu. Intervjuval sem 182 gospodinjstev, ki živi- jo na socialno deformiranih področjih. Z intervjujem sem skušal ugotoviti vzrok nastanka, sedanje stanje in predvideti bodoči razvoj barakarskih naselij. Intervju je vseboval več vrst v^ra- (3) Ljubo Gobec: Stanovanjsko barakarstvo v Ljubljani Komunalni inšpektorat, Ljubljana 195? (4) Valenčič Ljuba: Socialno ogrožena področja v Ljubljani Seminarska naloga, Ljubljana 1975 2o5 sanj: splošna vprašanja so zajemala starost, poklic in izobraz- bo posameznih. Članov gospodinjstev; delovno organizacijo, kjer so zaposleni; od kod so se priselili v ta naselja; čas bivanja v tem naselju; sledi skupina vprašanj o stanovanjski in komu- nalni opremljenosti, o velikosti stanovanja, kako so prišli do stanovanja oziroma barake, počutje v tem naselju, vzroke prise- litve, ter na koncu še dohodek na člane gospodinjstva. Ti podat- ki so prikazani v tabelah. ^. Intervju sem izvedel v sedmih socialno deformiranih predelih na območju občine Ljubljana-Bežigrad:' ob Valhunovi, Dečkovi, Robbovi ulici in v Tomačevem; na območju občine Ljubljana-Mos- te pa: ob Tovarniški ulici, ter ob Smartinski cesti v neposred- ni bližini živilskega kombinata Žito. Naselje v Tomačevem sem razdelil "V dva dela: barakarska nasel- ja ter hiše, ki so zgrajene na črno in so brez komimalnih prik- ljučkov. LEGA IN RAZVOJ BARAKARSKIH NASELIJ Obravnavana barakarska naselja ležijo na severovzhodnem prede- lu mesta Ljubljane. Na severu so omejena z reko Savo, na jugu pa z železniško progo Ljubljana-Zalog, ter na zahodu s Titovo cesto. Na tem področju je največ barakarskih naselij v Ljublja- ni, med njimi se najbolj bohoti naselje v Tomačevem. Prav tako se proti severu, zlasti pa ob Titovi cesti, Vojkovi ulici in Šmartinski cesti zelo hitro širi načrtna izgradnja mesta. Ko so nastala barakarska naselja, so bila večinoma na robu mesta, oziroma dokaj oddaljena od njega. Zaradi hitre organizirane gradnje stanovanj, pa so nekatera barakarska naselja že obdana z načrtno blokovno zazidavo, oziroma individualnimi hišami, ali pa so se ta močno približala barakarskim naseljem. Vsa naselja sem razdelil v tri skupine, po zunanjem izgledu in komunalni opremljenosti posameznih naselij. V prvi skupini so 2o4 naselja, v katerih so majhne barake; te rastejo kot gob^ po dež- ju, tesno stisnjene druga k drugi. Ta tip naselja je dal ime ostalim podobno grajenim naseljem. V to skupino spadajo naselja ob Valhunovi, Tovarniški in Dečkovi \ilici, barake v Tomačevem, p- ter naselje ob Šmartinski cesti. V drugi skupini so barake ob Robbovi ulici - to so barakarske kasarne. V tretji skupini pa so črne gradnje, ki so bile zgrajene v neposredni bližini bara- karskega naselja v Tomačevem. Vsa navedena naselja so nastala na rjavih tleh na fluvioglacial- nem produ - to so najbolj kvalitetna tla na območjitmesta Ljublja- ne. Edino naselje v Tomačevem je nastalo-na nekoliko slabših tleh - aluvialna tla - vendar so tudi ta tla za gradnjo dokaj primerna. Tako lahko trdim, da ta naselja niso nastala na manj kakovostnih tleh. -M Področje barak ob Valhunovi ulici meji na Gospodarsko razstaviš- če, na starejšo vilsko četrt ob Valhunovi ulici ter na Linharto- vo cesto. Vzrok za nastanek je izpraznitev barak delovne orga- nizacije Fond - sedaj Staninvest. Ker jih niso takoj podrli, so se vselili prebivalci brez stanovanj. Že preje pa so v sosedst- vu prebivali ljudje v barakah. K barakam prištevam tudi starej- šo hišo za Gospodarskim razstaviščem, V njenih prostorih so bi- le preje delavnice, ki so jih preuredili v zasilna stanovanja. To naselje je v nasprotju z vsemi ostalimi barakarskimi naselji v stagniranju, kajti novih doseljencev ne puste doseljevati prebivalci sami. Sicer pa je ves ta predel pred dokončnim sani- ranjem. >& Barakarsko naselje ob Tovarniški ulici leži v trikotniku med stanovanjskimi hišami ob Tovarniški xilici, garažami avtoprevoz- niške delovne organizacije SAP ter železniško progo Ljubljana^ Zalog. To naselje je nastalo okoli vrtne ute, ki so jo rabili "i za shranjevanje vrtnega orodja. Ko so jo prodali doseljencem, so se začeli naseljevati novi, ki so ob starih postavljali nove 2o5 barake. Sprva zelo malo, to je bilo okoli leta 1964, nato pa vedno več. Sedaj so barake že dodobra zapolnile kupljeni pros- tor, na katerem so bili vrtovi. Ta predel je prometno pasiven,^ in je tudi premajhen za kakršno večjo gradnjo. To naselje se ' je že tako razširilo, da deloma sega na ozemlje, ki je last ŽTP Ljubljana. Naselje ob Dečkovi ulici je nastalo izven mesta. Sprva so bile okoli same njive, sedaj pa se mu je že približala organizirana stanovanjska gradnja. Vzrok za nastanek barakarskega naselja ob Dečkovi ulici je nek- danje filmsko mesto Vibe filma. Ko so opustili snemanje, niso za seboj podrli barak in tako so se vselili prvi prebivalci na- selja. Sprva so še imeli elektriko. Ko pa so odpeljali trans- formator, ki je bil last Vibe filma, so ostali brez električne energije. Od filmskega mesta je ostala ena dolga zidana baraka, ki je še danes edini zidani objekt v naselju, ter še dve dalj- ši leseni baraki. Ker pa ni bilo nobenega nadzorstva, se je to naselje močno razširilo. Stoji v neposredni bližini Gramozne jame in ne daje najlepšega vtisa ne okolje. Barakarsko naselje Tomačevo leži na aluvialni ravnici med vasjo Tomačevo in reko Savo. Od vseh obravnavanih naselij, je edino to nastalo na zemljišču slabše kakovosti. Nekdaj je bil tu po- rasel svet z redkim gozdom, ki se je prepletal z vrbovjem. Vzrok za nastanek barakarskega naselja je bila opuščena baraka za orodje in ostanki nekdanjega kopališča ob Savi. Ta je nudil osnovni gradbeni material za nastanek prvih barak. Začetek ba- rakarstva na tem območju sega že v leto 1946, prvič pa so res- neje omenili to naselje leta 1964. Prve barake so se pojavile v bližini konjeniškega kluba in so se nato počasi širile v sme- ri savskega toka. To naselje se je že razraslo na najnižje pre- dele ob Savi, kljub opozorilnim napisom Savskih elektrarn, da so na poplavnem območju. Barakarsko naselje ob Šmartinski cesti je nastalo tik ob ograji 2o6 živilskega kombinata Žito. Sprva je bila ta baraka last gradbe- nega podjetja Pionir, ki je gradilo objekte živilskega kombina- ta Žito. Ko so leta 1965 dogradili živilski kombinat, niso po- drli barake, ki je kasarniškega tipa. Je dolga in pritlična z velikim številom prostorov. Prvi prebivalci so si za svoje po- trebe postavili v neposredni bližini drvarnice. Te pa se ob ved- no večji stanovanjski stiski spreminjajo v stanovanjske barake. Nove drvarnice in nekaj garaž pa je našlo svoj prostor ob ograr- ji živilskega kombinata Žito. Po nastanku bi to naselje lahko uvrstili v drugi tip barakarskih naselij skupaj z naseljem ob Robbovi ulici. Današnji razvoj tega naselja pa ima vse značil- nosti barakarstva v Tovarniški, Dečkovi ulici in v Tomačevem. •i Barakarsko naselje ob Robbovi ulici je nastalo med severnim ro- bom jame, kjer je sedaj delovna organizacija "Slovenija avto" in vilsko četrtjo ob Robbovi ulici ter Linhartovi cesti. Te ba- rake so nastale načrtno leta 195o z namenom, da rešijo stano- vanjske probleme železničarjev. Na tem mestu so nastale zaradi bližine železniške postaje. Tako dol^ obstoj barak v neposredni bližini mestnega središča gre pripisati dokajšnji prometni od- maknjenosti tega področja, zlasti še po dograditvi podvoza na Titovi cesti. Te barake so kasarniškega tipa, vendar zaradi bolj- še komunalne opremljenosti in \irejenosti okolje spadajo v drugo skupino barakarskih naselij. Tipično zanj je tudi, da se ne ši- ri z novimi priložnostnimi barakami. ^- V tretjo skupino sodi naselje črnih gradenj v neposredni bliži- ni barakarskega naselja v Tomačevem. Te črne gradnje stojijo na nekoliko višjem svetu med vasjo in barakami. V severnem de- ,^ lu se že močno prepletajo z barakami in segajo na poplavno t območje Save. Preje je bila tu gmajna - rasla so drevesa in . vrbovje. Vzrok za nastanek tega naselja lahko iščemo v že pos- tavljenem barakarskem naselju in v cenenem zemljišču. 2o7 NAČIN ZAZIDAVE Vsa omenoena barakarska naselja so nastala po drugi svetovni vojni in sicer iz nekvalitetnih materialov, predvsem iz odpad- nega lesa, le nekaj objektov je zidanih. V tem pogledu je iz- vzeto naselje črnih gradenj v Tomačevem. Požarna varnost teh objektov je zaradi takega načina gradnje minimalna. Skoraj ne- mogoče je ugotoviti starost posameznih objektov, ker b4 lastni- ki barak zelo hitro menjajo. Na način zazidave vplivata v glavnem dva faktorja: oblika in velikost prostora na katerem nastaja barakarsko naselje ter vr- sta gradbenega materiala. Najmanj prostora za razvoj barakarskega naselja imajo naselja ob Tovarniški, Dečkovi ulici in Šmartinski cesti. Ti prostori so z vseh strani omejeni. Zato so površine posameznih barak majhne. Barake so postavljene tako, da puščajo največ možnosti za naselitev novemu barakarju. Bivalni pogoji so slabi. Barake so postavljene tesno druga k drugi in si zastirajo svetlobo. Redkeje so postavljene ob Valhunovi ulici in se prepletajo s skladiščnimi prostori, K redkejši postavitvi barak pa tudi pris- pevajo prebivalci sami, ker se branijo novih doseljencev. Bara- karsko naselje v Tomačevem je na južni strani naselja omejeno z vasjo in črnimi gradnjami, medtem ko je proti Savi odprto. To omogoča redkejšo postavitev barak. Po površini je to največ- je barakarsko naselje v mestu. Prostorsko načrtovanje pri pos- tavitvi barakarskega naselja zasledimo v naselju ob Robbovi u- lici. Razporeditev barak spominja na moderno urejeno blokovno četrt. Tu imajo od vseh barakarskih naselij najbolj ugodne bi-^ valne pogoje. V večini barakarskih naselij poteka rast posamez- nih barak brez vsakega reda okoli že postavljenih barak. Na kvaliteto in obliko stanovanjskih objektov vpliva tudi vrsta gradbenega materiala. Največkrat se kot gradbeni material po- 2o8 javi les, BaraJcarski naselji ob Tovarniški ulici in Šmartinski cesti sta zgrajeni iz lesa, V manjši meri se kot gradbeni mate- rial pojavlja opeka in beton. Popolnoma zidano barakarsko na- selje je edino ob Valhunovi ulici, K temu so pripomogli prejš- " nji lastniki. Vsa ostala naselja so pa deloma lesena, deloma zidana. Zidana baraka v naselju ob Dečkovi ulici datirajo že od nastanka barakarskega naselja, sedaj pa postavljajo le le- ^ sena. Tako so tudi zidani objekti v tem naselju dobili lesene prizidke. Največ zidanih barak je v barakarskem naselju v Toma- čevem, Nekatere izmed njih so grajene tako, da omogočajo kasnej- šo dozidavo. Kljub temu pa so bistvene razlike med barakami in črnimi gradnjami. Crne gradnje se ločijo od njih predvsem po večjem tlorisu. Edino primerno grajeno naselje je naselje črnih gradenj v Tomačevem (5)» kar kaže na stalno naselitev, ŠTEVILO DRUŽINSKIH ČLMOV PO POSAMEZNIK GOSPODINJSTVIH Število članov gospodinjstva je odvisno predvsem od velikosti stanovanjske površine in od namena doseljencev ali bodo ostali v Ljubljani, ali pa se bodo vrnili nazaj v rodni kraj. Struktu- ra teh prebivalcev kaže, da so to mlada gospodinjstva. Število"' članov gospodinjstva je odvisno predvsem od števila otrok, ki prebivajo skupaj s starši. -I . Iz prikazanih podatkov v tabeli 1 vidimo, da je večina tri in štiričlanskih gospodinjstev. To zavrača mnenje, da so v teh na- seljih gospodinjstva z velikim številom članov. Večje število članov v posameznih gospodinjstvih imajo le črne gradnje v To- mačevem in v naselju ob Robbovi ulici, kjer so večje stanovanj- ske površine. Približno enak odstotek velikosti posameznih gos- podinjstev zasledimo v barakarskem'naselju ob Dečkovi ulici in tomačevskih barakah. Vzroka za nizko število članov gospodinj- (5) Ravbar Marjan: Črna gradnja kot element transformacije slo- venske pokrajine in posledica neusmerjene urbanizacije. Geografski obzornik 197V1 st. 11-14 2o9 Tabela 1: Število članov gospodinjstev po naseljih 21o eos stev sta v glavnem dva: ali so ta gospodinjstva v naselju samo začasno (navadno sta le mož in žena ter včasih še otrok), ali pa so to doseljenci, ki so se pred kratkim priselili in imajo namen stalno bivati v Ljubljani, SOCIALNA STRUKTURA PREBIVALSTVA . - |. , Socialna struktxira prebivalstva pokaže kakšne kategorije prebi- valstva so zadovoljne s stanovanjskim standardom v barakarskih naseljih. Starostna struktiora je odvisna od starosti prebival- stva. Čim starejši so, tem boljšo socialno strukt\iro imajo. Sta- rostna piramida pa nam pove, da je v teh naseljih izredno malo starega prebivalstva, tako da je vpliv starosti minimalen. Po- memben dejavnik je tudi namen ali ostanejo v Ljubljani in si pridobijo boljše delovno mesto, ali pa so tu le prehodno in se zadovoljijo s slabšimi delovnimi mesti. -| Iz tabele 2 vidimo, da ima 47,1^ intervjuvanega prebivalstva 4 do 8 razredov osnovne šole in 54,9$^ opravljeno poklicno šolo za KV in VKV delavce, oz. izpit za KV in VKV delavce. Seveda pa se ti odstotki po posameznih barakarskih naseljih razlikujejo. Odvisni so predvsem od pogojev bivanja (stanovanjskega standar- da). Najboljša socialna strukt\ira je v naselju črnih gradenj v Tomačevem, Kar 69,5^ intervjuvanih ima poklicno šolo za KV in Virv delavce oz. izpit za KV in VKV delavce. Tu so najboljši sta- novanjski pogoji in najboljša socialna struktura. Podobna so- cialna strukt\ira in stanovanjski standard je tudi v barakarskem naselju ob Robbovi ulici. Čim slabši so pogoji bivanja, tem slabša je tudi socialna struktura prebivalstva. V barakarskem naselju ob Dečkovi ulici ima 27,^ untervjuvanih manj kot 4 razrede osnovne šole, podobno je tudi v barakarskem naselju ob Tovarniški \ilici. V teh naseljih so tudi stanovanjske razmere najslabše. IT Podobno nihanje je tudi, če primerjamo dohodek na posameznega člana gospodinjstva in socialno strukturo. Najboljša socialna 211 Socialno strukturo prebivalstva prikazuje tabela 2 in J, ' Tabela 2: Socialna struktura prebivalstva v Ljubljani 212 Tabela 3: Socialna struktura prebivalstva pred prihodom v Ljubljano 213 4 strukt\jra in najvišji dohodek se zopet pojavita v naseljih: črne gradnje v Tomačevem, Valhunovi in Robbovi ulici. Tam, kjer je nizka socialna struktura, je tvidi nizek dohodek na posamezne člane gospodinjstva. Če primerjamo čas bivanja in socialno strukturo, dobimo nasled- njo sliko: v naseljih z nizko socialno strukturo ljudje hitre- je zapustijo naselje, kot v tistih naseljih z boljšo socialno strukturo. V barakarska naselja prihajajo prebivat samo nižje socialne strukture, katere ne zahtevajo dobrih stanovanjskih pogojev. Ljubljana s prostimi nekvalificiranimi delovnimi mesti privab- lja nizke socialne kategorije prebivalstva. Iz tabele 2 in 3 je tudi razvidno, da je socialna struktura, kljub vsemu v no- vem okolju (Ljubljani) porasla na bolje v primerjavi s social- no strukt\iro, ki so jo imeli doma, vendar je še vedno izredno nizka. Najbolj se je zmanjšal odstotek prebivalcev z 4. razre- di osnovne šole. Na račun tega pa je porasel odstotek prebival- cev s 4. do 8. razredi osnovne šole in odstotek s poklicno šolo za KV in VKV delavce oziroma izpit za KV in VKV delavce. Iz ta- bele je tudi razvidno, da se prihajajoči prebivalci razvrščajo po socialni strukturi: v naselja z boljšim stanovanjskim pogo- jem prihajajo Ijiidje z višjo socialno strukturo, v naselja s slabšimi stanovanjskimi pogoji prihajajo ljudje z nižjo social- no strukturo. STAROSTNA STRUKTURA PREBIVALSTVA V barakarska naselja se priseljuje najbolj mobilno prebivalstvo in zanje je tu prehodna naselitev. Starostna struktura prebi- valstva je prikazana v tabeli 4. Vsa barakarska naselja imajo skoraj enako starostno piramido. Tako je za obdobja do pet let starosti zelo razširjena, nato pa se močno oži skoraj na minimum. V starostni dobi od 21. do 25. 214 Tabela 4: Starostna struktura prebivalstva po naseljib 215 leta se ponovno razširi, zlasti v tistih naseljih, kjer se slab- ši pogoji za bivanje. V naselju črnih gradenj v Tomačevem in v barakarskem naselju ob Robbovi ulici §e gornja razširjenost pre- makne za 5 do lo let navzgor, kar potrjuje, da v teh dveh nase- ljih ostajajo prebivalci dlje časa, tako da zasledimo ttidi sred- nje šolsko mladino. Pri vseh pa se po 35. letih starostna pira- mida močno zoži. Ostarelega prebivalstva v teh naseljih skoraj ni, nekaj ga je le v barakarskem naselju v Tomačevem in Valhvt- novi ulici. V analiziranih naseljih živi mlado prebivalstvo na višku svoje moči in si skuša z delom v Ljubljani izboljšati svoj ekonomski položaj. Večina barakarjev zapusti naselje po 5. letih, takrat ko otroci toliko zrastejo, da gredo v šolo. Zato je starostna piramida med 5. in 16. letom močno zožena, prav tako pa tvidi po 35. letu. Le redkokateri vztrajajo v te^ nasel- jih. ZAPOSLITVENA STRUKTURA Prebivalci, ki stanujejo v barakarskih naseljih zasedajo tista delovna mesta, ki ne zahtevajo skoraj nobenih kvalifikacij, oziroma opravljajo tako imenovana nečista dela. Največ so za- posleni v industriji in komunalnih službah, medtem, ko se žen- ske zaposlujejo tudi v gostinstvu. Zaposlujejo se kot nekvali- ficirana delovna sila. Ti ljudje ne ostajajo dolgo na posamez- nih delovnih mestih. Selijo se k boljšemu zaslužku. Največ jih zaposlujejo delovne organizacije Zmaj, Teol, Izolirka, Iskra, ŽTP ter razna gradbena podjetja. Vendar se tudi zaposlitvena struktura med posameznimi barakarskimi naselji razlikuje. Čim boljše so stanovanjske razmere, tem boljše delovno mesto zav- zemajo. Zaposlena sta v večini primerov oba zakonca. Le redko- kateri od odraslih stanovalcev je brez zaposlitve, vendar le začasno. Iz tega vidimo, da v teh naseljih ne živijo delomrzne- ži in socialni podpiranci. Vzrok za naselitev v takih stanovanj- skih razmerah je v tem, da hočejo s tu pridobljenim zaslužkom postaviti hiše v domačem kraju, če jim ne bo uspelo dobiti ce- 216 Tabela 5: Dohodek na člana gospodinjstev po naseljih 217 nenega stanovanja v Ljubljani, S takim načinom življenja pa naj- več prihranijo, V ozki povezanosti z delovnim mestom je tudi dohodek na člana gospodinjstva, kar prikazuje tabela 5, Dohodek na člana gospodinjstva ni v nobenem barakarskem naselju manjši od 600 din in večji od 21oo,- din, 61»o^ gospodinjstev ima 9oo - i300,- din dohodka na člana. Med posameznimi naselji pa se kažejo razlike. Najvišji dohodek na člana gospodinjstva imajo v naselju črnih gradenj v Tomače- vem, nato v Valhunovi in Robbovi ulici. To je povezano s social- no strukturo. Čim boljša je ta, tem višji so dohodki. Najnižje dohodke na člana gospodinjstva imajo v najslabše opremljenih naseljih v Tovarniški in Dečkovi ulici in v barakah v Tomačevem. Vendar moramo pri teh ugotovitvah upoštevati, da v naselju čr- nih gradenj v Tomačevem večina gospodinjstev še gradi hišo in vlaga denar v gradnjo. To pa močno zniža dohodek na člana gos- podinjstva za vsakdanje življenjske potrebe. Tudi v ostalih ana- liziranih naseljih niso prikazani dohodki na člana gospodinj- stva realni, ker pošiljajo denar domov - bodisi za gradnjo, ozi- roma adaptacijo hiše, ali pa za vzdrževanje družinskih članov, ki so ostali doma. FIZIONOMSKE ZNAČILNOSTI BARAKARSKIH NASELIJ Po trenutno veljavnih normativih, bi za tri člansko gospodinj- p stvo zadoščalo 42 m stanovanjskih površin, to je približno 14 m na člana gospodinjstva. Velikost površin na člana gospo- dinjstva v barakarskih naseljih je prikazana v tabeli 6. S pomočjo te tabele lahko ocenimo stanovanjske razmere v bara- karskih naseljih. Skupni podatki za stanovanjsko gostoto za vsa barakarska naselja pokažejo naslednjo sliko: 48,9$^ intervjuva- nih gospodinjstev ima 5 do ped 6 m površin na posameznega čla- na gospodinjstva. Sledi ji fekupina 6 do pod 9 m z 18,1% inter- 218 Tabela 6: VellicoBt stanovanjskih povrSin na člana gospodinjstev po naseljih 219 vjuvanih gospodinjstev. Tako vidimo, da ima 77.9^ od vseh inter- vjuvanih gospodinjstev manj kot 9 m stanovanjskih površin na člana gospodinjstva. Najslabše stanovanjske razmere so v bara- karskem naselju ob Tovarniški ulici, kajti vsa intervjuvana gospodinjstva imajo manj kot 6 m stanovanjskih površin na posar- meznega člana. Podobne rsizmere so tudi v naselju ob Dečkovi u- lici in Šmartinski cesti, kjer ima samo 2o^ intervjuvanih gos- podinjstev nad 6 m stanovanjskih površin na posameznega člana. Ta naselja so prostorsko omejena, kar se odraža v stanovanjskih površinah na člana gospodinjstva. Največ stanovanjskega prosto- ra imajo prebivalci v'našelju Črnih gradenj v Tomačevem, ter v barakarskem naselju ob Valhunovi ulici. V naselju črnih gradenj so hiše grajene zelo prostorno, tako da ni stanovanjske stiske, kljub večjemu številu družinskih Slanov. Sorazmerno ugodne sta- novanjske razmere v Valhunovi ulici, so posledica omejitve dose- Ijevanja novih barakarjev v to naselje. V naselju ob Robbovi \ilici pa so stanovalci z daljšim stažom združili dva ali več prostorov, tako da so dobili večje stanovanjske površine. Kot sem že omenil, vpliva velikost stanovanjskih površin tudi na člana gospodinjstva število članov gospodinjstva in velikost barak. Če so večje barake (Dečkova ulica) in če je veliko čla- nov gospodinjstva pride prav tako malo stanovanjske površine na posamezne člane gospodinjstva. So pa tudi primeri, kot v bara- karskem naselju ob Tovarniški ulici, kjer so sorazmerno m«LLo- številna gospodinjstva, pa imajo prav tako malo stanovanjskih površin na člana gospodinjstva. Te barake so zelo majhne. Kot sem že omenil lastništvo barak prehaja od enega lastnika na drugega. Barake lastniki prodajajo po iistrezni ceni, ki jo določa kakovost in prostornost barake. Tisti, ki pa nimajo de- narja za nakup barake, ali pa niso dovolj spretni, si zgradijo novo ob robu naselja. Komunalna urejenost posameznih barakarskih naselij je odvisna od bližine vodov elektrike, vode in kanalizacije. Naselje ob 22o Valhunovi ulici ima električno napeljavo v vseh barakah, Z vodo pa je drugače. Vodo imajo sicer vse barake v notranjih skupnih prostorih, prav tako pa imajo tudi skupne sanitarije. Priključ- ke na kanalizacijo nimajo, imajo pa skupne greznice. Komunalna urejenost barakarskega naselja ob Tovarniški iilici je slabša. Nimajo priključka na kanalizacijo. Elektriko imajo provizorič- ne napeljano od sosedov, vendar ne vsi. Prav tako imajo provizo- rično vodovodno napeljavo samo nekateri prebivalci naselja (5o^)« V naselju so skupna poljska stranišča, do katerih pa so se že razširile barake, V naselju imajo le urejen odvoz smeti, vendar je premalo smetnjakov, tako da se v okolici širi smetišče. Ba- rakarsko naselje ob Dečkovi ulici nima električne napeljave. Sprva so jo sicer imeli, ko pa je Viba film odpeljal transforma- tor, so ostali brez nje. Imajo pa napeljan vodovod z večjim šte- vilom skupnih pip. Najbližje barake pa imajo vodo napeljano v notranjost barak. To je predvsem v "boljših" barakah in v njiho- vi neposredni bližini (60^ intervjuvanih gospodinjstev). Kanali- zacije nimajo, niti nimajo organiziranega odvoza smeti, tako da ob naselju bujno rastejo smetišča. Poljska stranišča imajo pos- tavljene kar ob robu naselja, nekaj pa jih je že znotraj v na?- selju. Prav tako je slaba komunalna opremljenost v barakarskem naselju v Tomačevem. Vodo črpajo kar iz podtalnice, tako da zabijajo črpalko v tla. Ta vodni vir pa uporablja več barak skupaj in le 14,7^ intervjuvanih gospodinjstev ima vodo v baraki tako, da ima v preddverju zabito vodno črpalko. Električni tok ima rav- no tako le 17,6^ intervjuvanih gospodinjstev. Ta je provizoriČ- no speljan iz najbližjih hiš. Prav tako nimajo priključkov na kanalizacijo, poljska stranišča pa so razporejena v bližnji o- kolici naselja. Tudi v tem naselju ni poskrbljeno za odvoz sme- ti, tako, da se smetišča širijo v bližnji okolici. V barakar- skem naselju ob Šmartinski cesti imajo vsa intervjuvana gospo- dinjstva elektriko. Vodo in sanitarije imajo v skupnih prosto- rih. Na kanalizacijo niso priključeni, imajo pa greznico. Orga- niziran imajo odvoz smeti, vendar je tudi tu premalo smetnjakov. 221 kar povzroča, da se okoli njih širi manjše smetišče. Nekoliko boljša je komunalna opremljenost v barakarskem naselju ob Robbovi ulici. Vsi stanovalci imajo elektriko in vodo v ator- novanjih. V vsaki baraki imajo skupno stranišče na izplakova- nje. Nobena od barak pa ni priključena na kanalizacijo. Organi- ziran imajo odvoz smeti, vendar imajo tudi svoje smetišče - kar na bregu nad delovno organizacijo "SlovenijSp-avto". V naselju črnih gradenj v Tomačevem je slabša komunalna oprem- ljenost. Električno napeljavo imajo improvizirano napeljano od sosedov (87,1^ intervjuvanih gospodinjstev). Še slabša je preskr- bi jenost z vodo. Prav tako kot elektriko imajo napeljane impro- vizirane vodovode od bližnjih sosedov (29,o^ intervjuvanih gos- podinjstev). Okoli 7o^ lastnikov hiš pa ima zabite vodovodne črpalke. Tako tudi to naselje ni priključeno na kanalizacijo in nimajo organiziranega odvoza smeti. Tudi ti naseljenci pomagajo širiti bližnja smetišča. ^ Eom\inalna opremljenost obravnavanih naselij je dokaj slaba. Le 54,95^ intervjuvanih gospodinjstev ima električni tok; 36,6% vo- do v hiši oziroma baraki, 18,7^ angleško stranišče (večina jih je skupnih). Kanalizacije nimajo urejene v nobenem naselju, med- tem ko je odvoz smeti organiziran le v treh naseljih. Komxinalna opremljenost naselij je tem slabša, čimbolj so oddaljeni od električnih oziroma vodovodnih omrežij, ali pa od dobrih sose-, dov. S komunalno opremljenostjo posameznih naselij niha tudi čas bi- vanja posameznih barakarjev. Slaba komunalna opremljenost pogo- juje hiter odhod in obratno. . ,^ Izjema v tem pogledu je le naselje črnih gradenj v Tomačevem. Črnograditelji upajo, da jim bodo legalizirali črne gradnje in tako bi prišli do komunalnih priključkov. Tiste črne gradnje, ki pa stoje na poplavni ravnici Save, pa bodo vodo in elektri'r 222 ko verjetno napeljale od najbližjih sosedov z električno in vo- dovodno napeljavo. Podobno kot čas bivanja, se tudi odraža socialna struktura pre- bivalstva. Čim boljša je komunalna opremljenost naselja, tem boljša je tudi socialna struktura v naselju. V barakarskem na- selju ob Dečkovi ulici je najslabša komunalna opremljenost in tudi socialna struktura prebivalstva je zelo slaba. Za merilo opremljenosti stanovanj oziroma stanovanjskega staj>- dar^a sem vzel naslednje gospodinjske aparate: pralni stroj, električni štedilnik, radio, TV, hladilnik in avtomobil. Kopal- nice se pojavijo le v naselju črnih gradenj v Tomačevem, vendar so v uporabi le tam, kjer imajo napeljan vodovod. Število teh predmetov je odvisno, ali imajo stanovanjski objekti priključek na električno in vodovodno omrežje. Navedeno stanje prikazuje tabela ?• Po številu avtomobilov se tudi kažejo razlike med ba?- rakarskimi naselji. V naseljih z boljšo socialno strukturo pre- bivalcev je večje število avtomobilov (črne gradnje v Tomačevem 51,6^, Valhunova 4o^), medtem ko je v naseljih z najslabšo so- ci6Llno strukturo, najmanjši odstotek osebnih avtomobilov. Analize so tudi pokazale, da je vrednost stanovanjskega okolja v vseh barakarskih naseljih slaba. K slabemu stanovanjskemu oko- lju največ prispevajo: način gradnje, (lesene, majhne in ena k drugi stisnjene barake, v katerih je poleti izredno vroče, pozi- mi mraz), blatne oziroma prašne dohodne poti, pomanjkanje vodo- vodnih, električnih in kanalizacijskih priključkov ter pomanj- kanje terciarnih dejavnosti. Te imajo le barakarska naselja v bližini organiziranih naselij mesta. Slabe so tudi zveze mest-'' nega prometa. To velja predvsem za tista naselja, ki so nasta- la na robu mesta (Tomačevo, Dečkova ulica), K slabemu in nezdra- vemu stanovanjskemu okolju prispevajo veliko tudi prebivalci sa- mi, ker odlagajo smeti v neposredni bližini bivališč ter imajo neurejene sanitarije. Črne gradnje v Tomačevem so solidno zgra- jene in opremljene in so osnova bodočega urejenega stanovanja-* 223 Tabela 7? Stanovanjska opremijenoat gospodinjstev po naseljih 224 kega naselja, vendar je sedaj njihova okolica obdana s smetišči in z-barakarskim naseljem, kar zmanjšuje vrednost urejenega na- selja, V kolikor so stanovalci barakarskih naselij zadovoljni s stanovanjskim okoljem je prikazano v tabelah 8a,b,c,d,e,f,g, h. Najbolj so zadovoljni s stanovanjskim okoljem v naselju črnih gradenj v Tomačevem in to zato, ker so se lastniki teh gradenj* sami zavestno odločili za naselitev na tem prostoru, saj so že vnaprej vedeli, kaj obdaja to naselje. Tu je prevladala ekonomika nad primernostjo stanovanjskega oko- lja. S stanovanjskim okoljem so tudi v veliki meri zadovoljni naseljenci v barakarskem naselju ob Valhunovi ulici. Izgled te- ga naselja je le najmanj podoben tipičnim barakarskim naseljem, blizu so terciarne dejavnosti in je skoraj v središču mesta. V ostalih naseljih pa so v veČini nezadovoljni z okoljem. Seveda bi se odstotek nezadovoljnežev še povečal, če ne bi predpriho- ^ ti dom v Ljubljano vedeli v kakšnih naseljih bodo stanovali. MOBILNOST PREBIVALSTVA Prebivalce, ki prihajajo v barakarska naselja v Ljubljani, sem vzel kot celoto. To pa zato, ker jim je cilj mesto Ljubljana in njena prosta delovna mesta. Glede nastanitve pa so bili v veči- ni primerov že preje seznanjeni, da bodo sprva živeli v barakar- skem naselju, ker drugje nimajo možnosti stanovati. Poleg tega njihov ekonomski položaj ne prenese boljšega standarda. V zad- njem času je v reševanju problema stanovanj nastopil moment solidarnostnih stanovanj. Tisti, ki je stalno prijavljen v ba?- rakarskem naselju vsaj 5 let in je redno zaposlen, pride na spi- sek za solidarnostna stanovanja z velikimi možnostmi, da ga bo tudi dobil. Zasledil sem več primerov, katerim je bil vzrok za doselitev v barakarsko naselje možnost, da na tak način pride- jo do stanovanja v Ljubljani. " ' 225 Tabela 8a: Počutje v stanovanjskem okolju glede na socialno strukturo za vsa analizirana naselja 5 - poklicna Šola za KV in VKV oz. izpit za KV in VKV 4 - sred. strok, šola ali gimnazija Tabela 8b: Počutje v stanovanjskem okolju glede na socialno strukt\iro v barakarskem naselju ob Valhunovi 226 Tabela 8c: Počutje v stanovanjskem okolju glede na socialno strukturo v barakarskem naselju ob Tovarniški ulici Tabela 8d: Počutje v stanovanjskem okolju glede na socialno strukturo v barakarskem naselju ob Šmartinski cesti 227 Tabela Počutje v stanovanjskem okolju glede na socialno strukturo v barakarskem naselju ob Dečkovi ulici Tabela 8f: Počutje v stanovanjskem okolju glede na socialno strukt\iro v naselju barak v Tomačevem 228 Tabela 8g: Počutje v stanovanjskem okolju glede na socialno strukturo v naselju črnib gradenj v Tomačevem Tabela 8h: Počutje v stanovanjskem okolju glede na socialno strukturo v barakarskem naselju ob Robbovi vilici 229 Odkod so se prebivalci barakarskih naselij priselili v Ljublja- no prikazuje tabela 9a, b. Največ intervjuvancev se je priselilo iz Srbije - kar 42,8^ od vseh intervjuvanih, sledijo jim prebivalci iz Bosne in Herce- govine z 52,9%, nato iz Slovenije z 12,6% ter iz Hrvatske s 8,8% priseljenimi prebivalci. Tisti prebivalci, ki so prišli iz Srbije, Bosna in Hercegovine so se nastanili v večini prime- rov v naseljih ob Tovarniški, Dečkovi ulici, Šmartinski cesti in v barakah v Tomačevem. Priseljenci iz Slovenije in Hrvatske so po večini v naselju črnih gradenj v Tomačevem ter v barakar- skem naselju ob Valhunovi iilici. Le redki so priseljenci iz Slovenije, ki živijo v barakarskih naseljih. V naselju ob Rob- bovi ulici so se naselili predvsem železničarji (barake so last ŽTP), ki so prišli v Ljubljano, z obljubo, da bodo stanovali v stanovanjih in ne v barakah. Ponavadi je v posameznem naselju največ prebivalcev iz istih republik, ter seveda tudi iz istih krajev, kar pomeni, da so vedeli, da se lahko naselijo v bara- karskih naseljih v Ljubljani. V večini primerov prihajajo doseljenci v Ljubljano iz drugih republik z nizko socialno strukturo. To je dobro vidno iz raz*-, merja med končano osnovno šolo ter poklicno šolo za KV in VKV oziroma izpit za KV in VKV delavce v tabeli 9a. To razmerje se spremeni samo pri Slovencih in Hrvatih. Večji del izmed njih pride v Ljubljano z višjo socialno strukturo, Čeus bivanja posameznih gospodinjstev po naseljih prikazuje tabe- la lo, Skupni podatki za čas bivanja vseh intervjuvanih gospodinjstev nam pokaže naslednja slika. Najmočneje je zastopano obdobje z 5 do 5 leti bivanja s 5o,8%, sledi mu obdobje 1 do 2 leti s 5o;Z% intervjuvanih gospodinjstev. Če dodamo še obdobje do 1. leta s 19,5% intervjuvanih gospodinjstev, vidimo da 8o,2?J vseh intervjuvanih gospodinjstev biva v barakarskem naselju manj kot 230 Tabela 9a: Priselitev gospodinjstev iz posameznih republik v posamezna barakarska naselja 251 Tabela 9bj Priselitev gospodinjstev iz posameznih republik po socialni strukturi 252 Tabela lo: Čas bivanja gospodinjstev po naseljih 233 6 let. Kam so odšli njihovi predhodniki v barakarskih naseljih ni mogo- če ugotoviti. Skoraj vsa intervjuvana gospodinjsta (85%) imajo namen ostati v Ljubljani, če bi dobili ustrezna stanovanja. Vse te barakarje je na pot po svetu prignalo stremljenje po bolj- šem ekonomskem položaju. Večina trdi, da bi ostala v domačem kraju, če bi imeli primerna delovna mesta, V Ljubljani pa jih ekonomski položaj sili, da živijo v barakah. Marsikateri premiš- lja, če bi se preselil v podnajemniško stanovanje, pa kaj hitro ugotovi, da ne bo mogel v tem primerni nič prihraniti. Ker je majhna možnost, da bodo ti barakarji dobili stanovanja v Ljub- ljani, se bodo povečini vrnili v domače kraje. Verjetno bo vztra- jal le tisti del naseljencev (to je okoli 9% intervjuvanega go- spodinjstva) , ki smo jih srečali ob analizi starostne stinikture prebivalstva teh naselij. Trajanje bivanja posameznih gospodinj- stev je odvisno od komunalne opremljenosti naselij. Najkrajše je obdobje bivanja gospodinjstev v naseljih z najslabšo komu- nalno opremljenostjo: Dečkova, Tovarniška ulica, barake v Toiiar- čevem, Z boljšimi življenjskimi pogoji se tudi podaljša čas bi- vanja - Valhunova ulica, Šmartinska cesta, Robbova ulica in čr- ne gradnje v Tomačevem. Na vprašanje, kako so prišli do barake, sem dobil samo dve vrs- ti odgovorov: velika večina jih je kupila od prejšnjega lastni- ka (barake imajo zelo različno ceno, najdražje pa so zidane bfit- rake), ostali pa so jih sami postavili, V barakarska naselja ni organiziranega doseljevanja, izjema je naselje v Robbovi ulici, kjer so barake last ŽTP in ta dodeljuje prostore svojim delav- cem, Vežina pa zve za možnost bivanja v teh barakarskih naseljih preko prijateljev (68,1%), Črnograditelji si sami poiščejo prostor za gradnjo, oziroma jim ga pomagajo najti znanci in pri- jatelji. 234 ZAKLJUČEK .• ^ Vsa barakarska naselja so nastala zaradi razlik med številom prostih delovnih mest in cenenimi stanovanji. To so naselja, ki služijo le krajše obdobje posameznikom za bivanje. Širila se bodo dotlej, dokler ne bo rešen problem razlike med števi- * lom prostih delovnih mest in cenenimi stanovanji. Upoštevati ^ moramo tudi to, da je stanovanjski standard v teh naseljih z . - vsakim dnem slabši v primerjavi z ostalimi mestnimi predeli. Z rastjo barakarskih naselij se bodo poslabšale higienske razme- re in predvsem oskrba s pitno vodo. Pitna voda bo najbolj prob- lematična v barakarskem naselju v Tomačevem, kjer črpajo pod- alnico, zraven pa imajo .jure j ena smetišča in stranišča. Pizio- nomija teh naselij se ne bo spreminjala, kajti graditelji barak jih potrebujejo le krajši čas. V barakarska naselja se bodo še nadalje doseljevali lj\xdje z:nizkim ekonomskim položajem. Ti še nimajo zahtev po boljšem stanovanjskem standardu. Življenj- ska doba teh naselij je dokaj negotova. Podrli jih bodo takrat, ko se btf našel interesent za gradnjo na večjem območju zemljišč, na katerem stojijo tudi barake. Najverjetneje bodo najprvo sani- rali področji ob Dečkovi in Valhunovi ulici, ter delno barakar- sko naselje v Tomačevem, preko katerega je projektirana cesta. V naselju črnih gradenj pa bodo verjetno legalizirali le tiste gradnje, ki so nad poplavno ravnico Save. Vsa ta naselja znižur- jejo vrednost stanovanjskega okolja za prebivalce, ki se vselju- jejo v nova zgrajena stanovanjska naselja v bližini. Barakarska naselja so tudi ovira v nadaljnjem razvoju mestnih predelov, saj jih morajo sanirati še predno se mestna soseska razširi na te predele. 235 LITERATURA: 1. Pak Mirko in Bervar G. Geografski učinki socialne deformacije v neka- ^ terih predelih slovenskih mest; Geografski vest- nik XLIII, Ljubljana 1971, st. 123 - 133 2. David R. Hunter: The Slums, The Pree-Ress, New York 1964, st. 2o-93 3. Gobec Ljubo: Stanovanjsko barakarstvo v Ljubljani; Komimalni inšpektorat; Ljubljana 1967 4. Valenčič Ljuba: Socialno ogrožena področja v Ljubljani, Seminar- ska naloga, Ljubljana 1975 5. Ravbar Marjan: Črne gradnje kot element transformacije slovenske pokrajine in posledica neusmerjdne urbanizacije; Geografski obzornik 1974/1, str. 11 - 14 6. Intervju po barakarskih naseljih 7. Kartografski prikaz posameznih področij. ' TABELA 1: Število članov gospodinjstev po naseljih 2; Socialna struktura prebivalstva v Ljubljani 3: Socialna struktura prebivalstva pred prihodom v Ljubljano 4: Starostna stmiktura prebivalstva po naseljih 5: Dohodek na člana gospodinjstev po naseljih , . _ 6: Velikost stanovanjskih površin na člana gospodinjstev po naseljih 7: Stanovanjska opremljenost gospodinjstev po naseljih 8a: Počutje v stanovanjskem okolju glede na socialno strukturo za vsa analizirana naselja _r 256 8b: Počutje v stanovanjskem okolju glede na socialno stmikturo v barakarskem naselju ob Valbionovi ulici 8c: Počutje v stanovanjskem okolju glede na socialno strukturo v barakarskem naselju ob Tovarniški ulici 8d: Počutje v stanovanjskem okolju glede na socialno strukturo v barakarskem naselju ob Šmartinski cesti Be: Počutje v stanovanjskem okolju glede na socialno strukturo v barakarskem naselju ob Dečkovi tilici 8f: Počutje v stanovanjskem okolju glede na socialno strukturo v naselju barak v Tomačevem 8g: Počutje v stanovanjskem okolju glede na socialno strtikturo v nsjselju črnib gradenj v Tomačevem 6h: Počutje v stanovanjskem okolju glede na socialno strukturo v baz-akarskem naselju ob Robbovi ulici 9a: Priselitev gospodinjstev iz posameznih republik v barakar- ska naselja 9b: Priselitev gospodinjstev iz posameznih republik po social- ni strukturi . ,,. ... , , ..... lo: Gas bivanja gospodinjstev po naseljih 257 DDK 555.525 (W.12) Gojmir BERVAR KATEGORIJE MESTNIH ČETRTI S ŠIBKO SOCIALNO STRUKTURO V MESTIH SLOVEITIJE Ljubljana, 2o,1.197o PREDGOVOR Naloga, ki sem se je lotil, je v bistvu nadaljevanje seminar- ske naloge, v kateri sem obravnaval problem ene od mestnih če- trti s šibko socialno str\ikturo v Celju . V tem času je na po- budo Inštituta za geografijo pri Univerzi Inštitut za ekonoms- ska raziskovanja finansiral temo z naslovom "Socialne deforma- cije v nekaterih predelih slovenskih mest". Elaborat je izde- lal Mirko Pak.-^ Opravljenih je bilo 7oo anket v sedmih mestnih četrtih s šibko socialno striikt\aro. Polovico tega sem anketiral sam, drugo po- lovico pa sem na razpolago dobil iz omenjene teme in s tem na- logo razširil. Ker sta potekala raziskava v Inštitutu za^geo- graf i jo pri Univerzi in delo za mojo diplomsko nalogo sočasno, je bil v obeh raziskavah uporabljen enak vprašalnik in so bile postavljene številne enake tabele in karte. Več gradiva je nu- dilo širše možnosti obdelave problema in razširitev raziskave na večje število mest Slovenije, To je bila osnova za temelji- tejšo analizo in tehtnejše zaključke v nalogi. Obsežnost gradiva je sicer precej povečala tabela ricen prikaz procesov v proučevanih področjih, obenem pa tudi poostrila zah- tevo po selekciji manj in bolj pomembnih pojavov, to pa naj prepreči i gubljenje v množici sopojavov, ki jih pritegnejo določene strukture v naseljih. Tako je nastala naloga, ki je zaradi množice s številkami interpretiranih podatkov videti mo- čno koncentrirana, vendar gre to v prid njeni virejenosti in preglednosti, UVOD Tuja literatura o raziskavi mestnih četrti s šibko socialno strukturo Če želim najti primerjavo za oblike mestnih četrti s šibko so- cialno strukturo, kot se pojavljajo pri nas in v tujini, sem prisiljen poiskati v tujini nek odgovarjajoč tip, podoben na- šemu. Tako naletimo na prvem koraku na besedo "slum". Vendar ■^Bervar Gojmir: Zametki sluma v Sloveniji, seminarska naloga. 1968 ' ^*Mirko Pak: Socialne deformacije v nekaterih predelih slo- - venskih mest, 1969 258 tega izraza nisem i^orabljal v svoji nalogi, čeprav zajema ves sklop problemov, ki se v takih četrtih pojavljajo. To poj8Lsnilo je nezadostno, dokler ne navedem nekaterih dejs- tev, ki jih omenja tuja literatura o takih četrtih. Dejstvo, da so se problema lotili različni znanstveniki, obdelali pro- blem z različnih aspektov, a ugotovitev nikoli zbrali v strnje- no definicijo, se pozna še v najnovejši literaturi. Vsak avtor je sicer postavil svojo definicijo, vendar se pomanjkanje kom- pleksnega dela kaže ravno v tem, da so te definicije v marsi- čem pomanjkljive. James FORD definira slum kot "področje, kjer; so v glavnem vse zgradbe stare in pri katerih že dalj časa ni bilo temeljitega popravila. To področje postane al\m v trenut- ku, ko postane nezdravo za stanovalce"2. Ta definicija poiodar- ja le en aspekt problema, zajema samo zunanjo podobo, socialna, starostna in nacionalna strxiktura pa v tem primeru ne igrajo nobene vloge - skratka, slika je le površinska. Obširnejšo in ustreznejšo definicijo je leta 1951 sestavila skupina vodilnih znanstvenikov raznih strok, ki so skušalg, analizirati probleme življenja najnižjih družbenih slo- jev: "Ce govorimo o slumu, je prva podoba, ki nam pride pred oči, množica hiš, barak, porušenih trgovin, ki jih je težko opisati; akumulacija umazanije, konzerv in odpadkov, skratka brezbarven kraj. Temu se pridružuje vonj po vlažnem, zatohlem plesnivem, vonj po razpadajočih stvareh. O slumu govorimo kot o bivališču na pol mrtvih od lakote, umazanih otrok, bolnih in pohabljenih ljudi, revščini, kriminalu in sprijenosti. Govo- rimo o njem kot o kraju, \amaknjenem od normalnega standarda družbe. Slum je značilno področje nepovezanosti in neorganiziranosti. Je več kot samo kompleks razpadajočih hiš, množica zanemarje- nih otrok. Slum ni samo pojem za slabe ekonomske razmere, am- pak je družben pojav, v katerem ideje, ideali in izurjenost igrajo ravno tako pomembno vlogo kot v normalnih življenjskih razmerah."-^ Primerjava opisanih razmer s slovenskimi je seveda skrajno tež- ka. To je tudi eden od argumentov, da izraza slum ne moremo u- porabljati za označevanje mestnih četrti s šibko socialno strtik- turo v Sloveniji. Težave^ ki so nastopile pri oblikovanju definicije sluma, so povzročile, da so tuji znanstveniki opustili delo ob iskanju končne definicije in se bolj posvetili raziskovanju elementov sluma. Tudi tu naletimo na enostranost raziskovanj, ki pa, če jih zberemo, le prikažejo kompleksnost problema. To je storil p James Ford: Slums and Housing, Cambridge, Harvard university Press, 1956, stran 11 239 David R« HUNTER, po katerem sem prevzel tele značilnosti slu- ma: 1, Revščina 2. Slabe hiše 3« Visoka gostota prebivalstva 4, Koncentracija prebivalstva nižjih razredov 5« Rasna koncentracija 6. Koncentracija ljudi z nizko izobrazbo, majhno spretnostjo in kulturno omejenostjo 7. Koncentracija ljudi s socialno podporo 8. Stalna gibljivost prebivalstva v mejah samega sluma 9. Kriminal 10. Koncentracija j^sihično in fizično bolnih ljudi 11. Nenormalne družinske rsizmere 12. Izolacija in odtujenost 13. Neenake komunalne \isluge 14. Umazanija^ Čeprav je razbita na več elementov, je to še najpopolnejša defi- nicija sluma v tuji literaturi. Metodologija, upo.tr'abljena v nalogi Kasnejša analiza bo pokazala, da je težko primerjati problem v tujini in pri nas. To tvidi precej otežkoča aplikacijo tuje me- todologije na naše razmere. Zato je bilo treba izdelati metodo- logijo, ki najbolj odgovarja analizi problema, kot se pojavlja pri nas. Osnova raziskave je anketa. Vprašalnik je sestavljen tako, da se izločijo in jasno prikažejo nekateri elementi, ki kažejo, kakšno je stanje danes, hkrati pa dajejo slutiti nadaljni raz- voj. Tako prva skupina vprašanj kaže socialno, starostno in poklicno strukturo nosilcev. Tu gre za običajna uvodna vprašanja: starost^ poklic in izobrazba nosilca ter ostalih članov družine. Druga skupina vprašanj opredeljuje delovno mesto in čas, ki ga anketiranec porabi do njega. Tretja skupina izloči še en pomemben element: mesto rojstva in s tem v zvezi tudi narodnost nosilca in njegove žene. četrta skupina vprašanj želi prikazati mobilnost prebivalstva. Vprašanja; Od kod ste se priselili?. Koliko časa ste v tem sta- novanju?. Ali ste že prej bivali v tem naselju?. Zakaj ste se naselili prav tukaj?. Kaj je delal nosilec v prejšnjem kraju bivanja?. Ali se nameravate preseliti?, odkrivajo obseg, motive, 3 in 4 David R.Hunter: The Slums, The Free Press, New York, 1964, stran 2o-93 240 radij in frekvenco preseljevanja anketiranega prebivalstva. Temu Sklopu sem dodal tvidi vprašanje: Ali vam je tu všeč?, ki nakazuje v povezavi z drugimi trend nadaljnega preseljevanja, S peto skupino vprašanj smo skušali ugotoviti določene zakoni- tosti, ^a tudi genetske spremembe na tem področju. Vprašanja se nanašajo na poklic in kraj bivanja prejšnjega stanovalca, V šesto skupino lahko vključimo velikost stanovanjskega pros- tora, hkrati pa tudi tip in starost hiš. Komunalna opremlje- nost stanovanj je vezni člen med tem, kljub podobnosti zelo različnima elementoma proučevanega problema. Sedmo skupino predstavlja samo eno vprašanje: Dohodek članov gospodinj stva. To so okvirna vprašanja, ki so bila uporabljena v nalogi. Pro- cesi, ki jih razkrivajo, se zdijo razbiti in nepovezani. Zato : je bistvo raziskave v povezovanju ene skupine vprašanj z dru-" go, S tem je dosežena kompleksnost naloge. Drugi pomembni element naloge so tabele. Kombinacija nekaterih faktorjev, razvidnih iz tabel, je pokazala presenetljive rezul- tate. Tretji del naloge so kartografski in diagramski prikazi rezul-' tatov, dobljenih v tabelah. Anketa je bila izvedena v sedmih področjih, na Jesenicah, na Ravnah, v Celju, Mariboru in Kopru. Na Jesenicah, na Ravnah in v Celju je bila področje proučevanja delavska četrt. Na Jese- nicah je ta ob Cesti železarjev, v Celju na robu Cinkarne - To- varniška cesta in Cinkarniška 50t, na Ravnah pa gre prav tako za staro delavsko jedro blizu železarne. V Ljubljani (gornji trg) in v Mariboru (Glavni trg) je anketa zajela najstarejše mestne predele. Poleg tega sta v nalogi obravnavana še dva specifična tipa. ** * Prvi je v Ljubljani ob Cesti dveh cesarjev, kjer so stavbe na- stale na izredno slabem zemljišču. Drugi pa je v Kopru. To je luški tip mestne četrti s šibko so- cialno strukturo. Lahko bi ga uvrstili v delavski ali staromest- ni tip, vendar ga prav zaradi specifičnega položaja - tako v feo^afskem pogledu kot tudi glede na gospodarsko panogo, v ke- en so povečini zaposleni prebivalci - postavljam na posebno mesto. Tako se bomo skozi vso nalogo ukvarjali s štirimi kategorijami mestnih četrti s šibko socialno strukturo, 1, Delavska kategorija: Jesenice Celje Ravne 241 2. Staromestna kategorija: Ljubljana - Gornji trg Maribor - Glavni trg 3. Kategorija mestne četrti na slabem zemljišču: Ljubljana-Vič (Sibirija) 4. Luška kategorija: Koper - Bosadraga Te kategorije so omejene s svojimi fiziognomskimi in struktu- ralnimi karakteristikami. Tako je v delavski četrti poleg pre- vladujoče delavske strtikture značilna tipična podoba naselja z delavskimi kasarnami in majhnimi eno ali dvodružinskimi hi- šami, značilnimi za tovrstna naselja ter z lego v bližini indu- strijske cone. Staromestna kategorija je prav tako določena s svojo centralno lego v mestu, s fiziognomijo in zelo specifič- no strukturo ter genezo. Prav tako je značilna kategorija mest- ne četrti na slabem zemljišču^ ki jo glede na mesto karakteri- zira periferna lega, tipična fiziognomija (majhne, nekvalitet- no zidane stavbe) in nizka socialna struktura, ki je rezultat razmer v preteklosti. Za luško kategorijo je - kot že omenjeno - značilna ribiška - kmečka fiziognomija hiš, ki so prišle z razširitvijo mesta neposredno v mestne meje in v kateri je pe- stra struktiira rezultat nenadne izpraznitve stanovanj, kar je privabilo prebivalstvo različnih socialnih plasti in iz raz- ličnih predelov Jugoslavije. REZUnPATI ANALIZE PROUČFMIH MESTNIH ČETRTI Razvoj proučevanih področij do leta 1969 Če hočemo prikazati razvojno pot nekega področja, je ugotavlja- nje trenutnih procesov premalo. Pri tem je seveda nujna poveza- va z zgodovino. Žal pa se zgodovina posveča bolj razvoju mesta kot celote in se le redko spušča v proučevanje posameznih mest- nih četrti, še redkeje pa v obdelavo majhnih mestnih predelov, s kakršnimi imam opravka v svoji nalogi. Tako sem v nekaterih primerih vezan le na dejstva, ki jih sicer poznam, niso pa ni- kjer objavljena in jih tako ne morem argumentirati s citati. To velja predvsem za mestne predele, ki so nastali kot rezul- tat industrializacije (delavske četrti) in za naselja, ki v o- čeh zgodovinarja ne igrajo velike vloge, saj so vedno preds- tavljala najrevnejši ali zaradi odmaknjenosti najmanj opazen del mesta. Zaradi lažje primerjave in večje preglednosti nameravam upora- biti vsa dejstva, ki jih poznam (tudi neargiimentirana) , saj loOiko le tako upravičim tipizacijo, ki sem jo vpeljal v prej- šnjem poglavju.* K delavskemu tipu sem prištel mestne dele treh slovenskih mest: Celja, Jesenic in Raven, V Celju je predmet obdelave področje, ki je nastalo ob robu 242 tovarniškega prostora cinkarne, na območju današnjih ulic: ^ Cinkarniška pot. Tovarniška in Kidričeva ulica. Naselje je po zapiskih tovariša Janka Orožna nastalo na področ- ju tako imenovanega kmečkega Gaberja, ki je v začetku prejšnje- ga stoletja štelo šest domačij. Ko se je v njem naselila indu- strija (Cinkarna 1873 in Tovarna emajlirane posode 1894), se je začelo polagoma spreminjati v obrtniško - delavsko naselje. Nekako do leta 189o je bilo naselje še kmečko, potem pa je ta značaj izgubilo. Leta 19ol so na tem področju ustanovili delavsko stanovanjsko zadrugo "Lastni dom", ki je v okolici Cinkarne pokupila večino ^ parcel in omogočila članom gradnjo individualnih hiš. Jasno je' torej, da je tu nastalo tipično delavsko naselje, ki je do da- nes ohranilo delavski značaj. Edina sprememba je izgradnja šti- rih zidanih barak, ki so nastale po vojni v bližini hiše biv- šega lastnika tovarne na Cinkarniški poti,5 Celotno področje je predmet raziskave v Celju, Naselje ob Cesti železarjev na Jesenicah je prav tako vezano na nastanek močne kapitalistične industrije. Hiše, v katerih je bila izvedena anketa, so ali tako imenovane socialne grad- nje, ali pa podobno kot v Celju rezultat ustanovitve stanovanj- skih zadrug. Nastanek celotnega naselja je torej povezan z na- stankom in rastjo železarne, Tako ga^kot tipično delavsko na- selje uvrščam v prvo skupino mestnih četrti, ki jih nameravam obravnavati. Majhna izjema v tej skupini je proučevana četrt na Ravnah, An^ ketiran je bil stari del naselja, ki je do danes moČno spreme- nil strukt\iro. To jedro Raven je nastalo kot tržno naselje in je do industrializacije opravljalo izključno to funkcijo. Z razvojem železarne pa se je začela krepiti delavska struktura, tako, da po osvoboditvi lahko govorimo o delavski četrti v mes- tu. Po nastanku novega naselja Cečovje na kvartarni terasi Keže je postalo staro naselje manjvreden stanovanjski prostor, za katerega je v tem stoletju značilna prevladujoča delavska str\ik- tura. Toda v tem primeru ne gre za planiran nastanek delavske četrti, temveč za prestrukturiranje v mestni četrti sami, ki je nekoč predstavljala jedro naselij. Ravne so torej prehod iz delavskega v staromestni tip mestne četrti s šibko socialno strukturo, K tej pripadata dve anketirani naselji: Gornji trg v Ljublja- ni in Glavni trg z Lentom v Mariboru, Gornji trg v Ljubljani predstavlja staro srednjeveško središče mesta, Milko Kos navaja, da je bilo staro jedro Ljubljane oko- li cerkve svetega Jakoba, torej ob koncu Gornjega trga,^ Naše C Janko Orožen: Zgodovina Celja, rokopis ..^-^r 6 Milko Kos: Srednjeveška Ljubljana, stran 8 243 I področje anketiranja je bilo tako omejeno na področje srednje- veške Ljubljane, to se pravi na področje, ki danes predstavlja najstarejši stanovanjski prostor v mestu. Čeprav daje fiziog- nomija četrti vtis, da gre za obrtniški center, to ne drži več popolnoma, saj se je število obrtniških delavnic v zadnjih de- setletjih precej zmanjšalo. Na tem področju smo izvedli anketo, ker smo predvidevali osta- relo strukturo. Res smo dobili zelo specifično podobo četrti in ugotovili procese, o katerih bo govora v tej nalogi, V Mariboru je bila izvedena anketa v Lentu in na delu Glavnega trga. Vili Premzl piše, da je bil Lent "do zgraditve železnic poslovno središče Maribora, za katero sp bili sicer značilni splavarji, vozniki in gostilničarji."'^ Če k temu prištejemo še Glavni trg, ki je to funkcijo obdržal do konca druge svetovne vojne, ugotavljamo, da tudi v tem primeru proučujemo centralni staromestni predel. Vendar se je, ne glede na fiziognomijo, ki jo kažejo stare meščanske hiše, tu po drugi svetovni vojni struktura stanovalcev bistveno spremenila. Stari meščani so se v glavnem izselili ali pobegnili v tujino, na njihovo mesto pa so se vselili nekvalificirani delavci s severnih pasivnih ob- mejnih področij, zlasti iz Prekmxirja, ki so se zadovoljili tu- di z manjhnim stanovanjem. Velika stanovanja prejšnjih meščan- skih lastnikov so tako preuredili v več manjših, enosobnih; takšna stanovanjska struktura se je ohranila do danes. Delne spremembe^so nastale, ko so začeli podirati del Lenta zaradi bodoče višje gladine Drave in so izselili ogroženo prebival- stvo. Vendar je bila anketa izvedena po tem času, torej odgo- varja trenutnemu stanju. Tretji tip mestne četrti s šibko socialno strukturo zastopa ^ eno samo naselje: tako imenovana Sibirija, ki je bila zgrajena na vlažnem barjanskem terenu na južnem robu Ljubljane. Tu pro- blem ni nov. Profesor Dolfe Vogelnik je leta 1938 izdal v Kro- niki slovenskih mest členek "Stanovanjske razmere v delovnih kolonijah na področju mesta Ljubljane", v katerem je obravna- val tudi to Četrt. Zaradi podobnih motivov ter možnosti pri- merjave bom temu predelu posvetil več prostora in navedel ne- katere ugotovitve tega članka in nekatere tabele, ki jih je avtor objavil. "Ob^Cesti dveh cesarjev je zrasla tako imenovana Sibirija. Že spočetka Qe vtisnil zasilni značaj temu naselju pečat zadrege in siromaštva, zato je tudi njegovo nadaljnje življenje pote- ' kalo ob robu našega družbenega razvoja. To velja prav posebno za Sibirijo in Gramozno jamo, ki predstavljata za naše razmere in v našem merilu socialno rano, ki močno spominja na slične tvorbe velikih evropskih mest. Londonski "slum", pariški "Tau- dis - ji", ali če posežemo nekoliko bliže, beograjska Jatagan mala, imajo sociološko iste korenine: pritisk podeželja v mes- - ^ 'Vili Premzl: Mariborski Lent; Kulturni in naravni spomeniki Slovenije, 1967, stran 4,5 244 to, ki se indiistrializira in ki najbednegše pritiska na perife- rijo, kjer je stanovanjski prostor cenejši in kjer v tako nas- talih stanovanjskih kolonijah natrpana revščina ne kvari estet- skega lica mestnega osredja. Stanovanjsko vprašanje delavcev s tem ni rešeno, marveč le od- loženo, oziroma v dobesednem pomenu besede le krajevno prelo- ženo« V zvezi s tem je izvedel mestni statistični urad v oktobru in novembru preteklega leta (leta 1937) anketo o stanovanjskih razmerah, ki vladajo v delavskih kolonijah v Galjevici, Sibiri- ji, na Gradu, v Gramozni jami in na Viču, Anketa je skušala razjasniti predvsem dvoje vprašanj: 1, kakšne so stanovanjske razmere v delavskih kolonijah 2, kako velika je potreba in intenziteta te potrebe po novih stanovanjskih zgradbah za delavce,"° Iz tega članka nameravam posneti tudi nekaj rezultatov tabel, ki^lahko omogočijo primerjavo, upoštevam samo tabele, ki so z našimi primerljive. STANOVALCI PO STAROSTI 8 Prof. Dolfe Vogelnik: Stanovanjske razmere v delavskih kolo- nijah na področju mesta Ljubljana; Kro- nika slovenskih mest, 1938, stran 43 245 DOMOVINSKA PRIPADNOST Toliko o prebivalstvu, V nadaljevanju članka pa daje avtor še nekatere podatke o stanovanjskem prostoru, ki jih prav tako lahko primerjamo z našimi. VELIKOST STANOVANJ 246 NA ENEGA STANOVALCA ODPADE STANOVANJSKE POVRŠINE ^ (otroci do 14, leta štejejo polovico prebivalstva)^ Te tabele nam bodo omogočile ugotoviti, kakšen je bil razvoj Sibirije v tridesetih letih. Tip luške četrti Bosadraga v Kopru predstavlja od časa svoje- ga nastanka prebivališče delavcev, vezanih na morje in zemljo, V osnovi je to pravzaprav ribiško - kmečko naselje, ki pa je svojo strukturo spremenilo z nastankom nove luke v Kopru. Po- goji za spremembo strtikture prebivalstva so bili dani s tem, da so se leta 1954 izselili iz hiš Italijani, vanje pa so se naselili nizko kvalificirani delavci, ki so se priselili iz bližnjih področij v SE Hrvatski, Kolikor je del prvotnega prebivalstva še ostal, predstavlja danes skupino upokojencev. Delež teh je tudi diktiral, da v zadnjem obdobju ni bilo temeljitejših popravil na hišah, tako da^fiziognomija naselja ne daje vtisa delavske, ampak prej ri- biške četrti. Kratek opis osnovnih razvojnih in fiziognomskih potez prouče- vanih področij je želel predstaviti naselja in je uvod v pro- blematiko naloge. Želel sem prikazati celotno genezo mestnih četrti, pa mi je bilo (zaradi dejstev, navedenih v uvodu v to poglavje) to praktično nemogoče. Upam pa, da je podoba teh na- selij kljub vsemu jasna in bo imelo ozadje procesov, ki se v njih dogajajo, konkretnejšo osnovo. ^ Kot že rečeno, je bila anketa izvedena v sedmih mestnih četr- tih in sicer v vsaki po sto anket, kar predstavlja na Jeseni- cah 25o, v Celju 227, na Ravnah 369, v Ljubljani na Gornjem trgu 246, v Mariboru na Glavnem trgu 267, v Ljubljani (Cesta dveh cesarjev) 277 in v Kopru 3o7 družinskih članov. Skupno je anketa torej zajela 1938 ljudi. Vendar je treba pripomniti, da je anketa v popolnosti zajela le mestno četrt v Ljubljani (Cesta dveh cesarjev oz.Sibirija) v ostalih področjih pa velja jemati zaključke le kot sondne rezultate in ne kot absolutne vrednosti. ^ Profesor Dolfe Vogelnik: Stanovanjske razmere v delavskih ko- lonijah na področju mesta Ljublja- ne; Kronika slovenskih mest, 1938 - str, 43 in 119 247 Striikrtrura zazidave Za boljšo predstavo o proučevanih mestnih predelih služi prvo poglavje moje naloge. V njem nameravam prikazati strukturo zazidave v vseh anketiranih mestnih četrtih. Starost in tip hiš bom obravnaval po skupinah, ki sem jih formuliral v uvod- nem poglavju. uvedel sem sledeče kategorije za starost hiš: 1. Hiše, zgrajene do leta 19oo 2. Hiše, zgrajene med letom 19oo in 1918 5. Hiše, zgrajene med letom 1918 in 1945 4. Hiše, zgrajene med letom 1945 in 1955 5. Hiše, zgrajene med letom 1955 in 196o 6. Hiše, zgrajene med letom 196o in 1955 7. Hiše, zgrajene po letu 1965 V delavskem tipu prevladujejo hiše, ki so nastale pred letom 1918, to se pravi v obdobju prvega močnejšega razvoja industri- je pri nas. Na Jesenicah je tako 19 od 21 {, v Celju 18 od 26 (67,8^^) in na Ravnah 49 od 69 (7o,6%) stavb, v katerih je bila izvedena anketa nastalo tega leta. Od teh jih je bilo na Jesenicah 18, v Celju 11 in na Ravnah 44 zgrajenih pred le- tom 19oo. Nastanek teh hiš je vezan na razvoj industrije, konkretneje že- lezarn na Jesenicah in Cinkarne v Celju. Lastniki težke indu- strije so potrebovali delovno silo, zgradili nekaj delavskih kasarn, ali pa omogočili individualno gradnjo v bližini podje- tja. Na drugi strani pa je v obdobju med obema.vojnama nastalo v tem tipu naselja le malo novih stavb: na *^esenicah 3 (9,6%), v Celju 3 (11,3%) in na Ravnah 4 (5,8%). Vzrok za to je v glav- nem že zapolnjen stavbni prostor v okolici tovarne, oziroma na Ravnah stagnacija železarne v tem času. V obdobju po drugi svetovni vojni je rast teh naselij prav ta?- ko zelo šibka, vendar je vzrok v tem, da nastajajo v mestih povsem novi delavski predeli, oddaljeni od industrije. Kolikor-^ pa ta gradnja obstaja, so to začasna bivališča, nastala tik po vojni, ki so absorbirala nagel dotok delovne sile s podeželja, ki je sledil hitri industrializaciji in razširitvi industrij- skih objektov v novem obdobju. Tako na "Jesenicah ob Cesti železarjev v tem obdobju ni nasta- la nobena nova hiša, v Celju štiri zasilne zidane barake (2o,94) na Ravnah pa je bila rast nekoliko večja, saj je bilo zgrajenih 16 (23,6%) od hiš, v katerih je bila izvedena anketa. Na Rav- nah lahlco najdemo vzrok za to v popolni adaptaciji nekaterih starih hiš in nastanku nekag blokov, ki predstavljajo začetek novega naselja na terasi Meze« 246 V fiziognomiji pa se te četrti le precej razlilcujejo. Medtem, ko predstavlja anketirano področje na Jesenicah tipično delav- sko četrt s tako imenovanimi delavskimi kasarnami, je v Celju še vedno viden stari agrarni značaj tega področja, čeprav so kmečke hiše izginile. Na Ravnah je bila anketa izvedena v sta- rem tržnem jedru. Glede na fiziognomijo smo izvedli sledečo kategorizacijo tipov hiš: 1. kmečka hiša ,- 2. stara vila ' " 3. nova vila 4. stara eno- ali dvodružinska hiša 5. stara večstanovanjska hiša 6. nova navadna hiša 7. novi blok 8. popolnoma adaptirana hiša 9. baraka Na Jesenicah pomeni stara večstanovanjska hiša skoraj redno delavsko kasarno, medtem ko gre v Celju in na Ravnah običajno za stara stanovanja nekdanjih predvojnih visokih iislužbencev v tovarni, ki so z delno adaptacijo dala večje število ločenih manjših stanovanj. Na Jesenicah prevladujejo stare večstanovanjske hiše,zdaj jih je od 21 kar 18 (95,1%), medtem ko ostale tri (4,9%) predstav- ljajo stare eno- ali dvodružinske stavbe, V Celju je sicer precej starih večstanovanjskih hiš (15 ali 49%^, a te so bile adaptirane iz starih eno- ali dvodružinskih his, ki jih je da- nes na anketiranem področju 8 (5o,l%), Poleg tega stoji na tem področju pet barak (2o,9%;, od katerih so štiri nastale takoj po drugi svetovni vojni, ena pa je adaptirana iz^hleva bivšega lastnika Cinkarne. Na Ravnah je večina starih večstanovanjskih hiš zgnetenih v bližini starega tržnega prostora, danes Trga svobode in ob Prežihovi ulici - 14 )(22,8%),^prav tako so tu skoncentrirane stare eno- in dvodružinske hiše - 59 (54,8%)« Iz predvojnega obdobja sta tu še dve starejši vili (5,2^0 in štiri popolnoma adaptirane stavbe (6,4%). Poleg tega je bila izvedena anketa še v treh novih stolpnicah (4,8%), v dveh no- vih hišah vilskega tipa (5,2%) in treh hišah, ki imajo še po- polnoma kmečko fiziognomijo (4,8%). Staromestni ti^, ki ga obravnavamo, predstavlja v Mariboru in Ljubljani najstcrejše mestno jedro. Tako v Ljubljani kot v Ma- riboru prevladujejo stare hise, nastale pred letom 19oo, z raz- liko, da ima Gornji trg popolnoma srednjeveško fiziognomijo, medtem ko prevladujejo na mariborskem Glavnem trgu v prejšnjem stoletju adaptirane hiše. V Ljubljani je nastala le ena hiša (5,45%) od 29 pozneje kot osiJele, to je med obema vojnama, v Mariboru pa so vse hiše nas- 249 tale pred letom 19oo. Tudi fiziognomija je pri obeh enotna, vse hiše so istega tipa, stare večstanovanjske hiše. Tretji tip mestne četrti na slabem zemljišču ob Cesti dveh ce- sarjev v Ljubljani je nastal po prvi svetovni vojni. Takrat je bila zgrajena tudi večina hiš, 60 od 75 (80%), Te predstav- ljajo najstarejšo osnovo naselja. Otroci prvotnih stanovalcev so razširili naselje do sedanjega obsega, ker so hoteli osta- ti v istem okolju, kjer so tudi najlaže in najceneje gradili, 2ako se je naselje -^o drugi svetovni vojni, v letih 1946-1955 razširilo za tri hise (5»9?0» v letih 1961-1966 za sedem hiš (9,5%), medtem ko je bilo pet hiš (6,6%) zgrajenih po letu 1966. Pri določanju tipa hiš je nastalo vprašanje opredelitve barak. Pri tem sem se odločil imenovati barako vsako stavbo, ki je zgrajena pretežno iz lesa. Tako sem naletel v Sibiriji na 22 stavb, ki bi jih po tem kriteriju imenovali barake in te pred- stavljajo 29,5% vseh stavb v tem naselju. Ostale stavbe (32 ali 41,9/0, ki so nastale hkrati z barakami, so sicer delno zgrajene iz lesa, delno zidane in smo jih zato opredelili kot stare eno- ali dvodružinske hiše, K temu bi lahko prišteli še 15 novih navadnih hiš, ki sem jih zaradi delne adaptacije ali novejšega nastanka prištel v to kategorijo (2o,6%), V zadnjem času so nastale še tri hiše vilskega tipa (4%), tri hiše pa so bile popolnoma adaptirane, K temu je treba pripomniti tudi to, da že zajema to naselje šibka transformacija, V Kopru (luški ti^), kjer smo anketirano naselje opredelili kot ribiško - kmečko naselje, so nastale vse stavbe pred le- tom 1900, Prevladujejo stare, eno- in dvost enovanjske stavbe, saj jih je kar 5o od 63 hiš, v katerih je bila izvedena anke- ta (79,6%), Ostale (13 ali 2o,4%) pa pripadajo kategoriji sta- rih večstanovanjskih hiš, V celoti lahko ugotovimo, da gre v vseh primerih za stanovanj- ska področja, v katerih so hiše stare in predstavljajo danes že manjvreden stanovanjski prostor. Zelo majhno število adap- tacij in novogradenj pa kaže, da gre za teren, v katerega se ali ne izplača investirati, ali pa struktura prebivalstva (sta- rost ali nizka socialna struktiira) ne dopušča adaptacije. Po tipu hiš in fiziognomiji se četrti prav gotovo močno razli- kujejo. Vzrok za razlike je prav gotovo v fiinkciji, ki jo je četrt opravljala, oziroma jo še opravlja. Prav tako ne gre za- nemariti razlile, ki so nastale zaradi regionalnih faktorjev, Ka splošno pa velja, da gre predvsem za razlike med štirimi tipi, ki sem jih formirsil v uvodu. Socialna struktura Zelo močna karakteristika raziskovanih področij je njihova so- .25o cialna stinikrtura. Pri obdelavi podatkov smo izluščili šest so- cialnih skupin glede na specifičen položaj, ki ga zavzemajo v družbi in procesom, ki se vršijo v okviru teb skupin. Tako smo dobili naslednje socialne skupine: 1. upokojenci in gospodinje 2. nekvalificirani delavci 3. kvalificirani delavci 4. srednji uslužbenci 5. obrtniki 6. višji uslužbenci Če ugotavljamo stanje anketiranih gospodinjstev, ki smo jih postavili v določeno socialno skupino glede na nosilca, se po- kaže, da so v vseh primerih najmočnejše prve tri skupine. Pri tem vzemimo prvi dve skupini za nizki socialni skupini, tretja pa je srednja, pač glede na panogo zaposlitve in še nekatere druge faktorje (starost in podobno). Tako naletimo pri delavskem tipu na Jesenicah na precej močno skupino upokojencev (33/0 ♦ malo šibkejšo skupino nekvalif icirar- nih delavcev (2o^) ter najmočnejšo skupino kvalificiranih de- lavcev • Podobno je na Ravnah, kjer zajema skupina upoko- jencev 525^3, skupin kvalificiranih delavcev ^5^^, medtem ko je skupina nekvalificiranih delavcev izredno šibka (6%). V Celju prevladuje prva socialna skupina (46^) , druga (26/0 iii tretja (23%) pa sta precej enakovredni. Ostale tri skupine so povsod slabo zastopane: Ko podrobneje pregledamo navedene podatke, izstopi dejstvo, da nizki socialni skupini zajemata na Jesenicah več od polovice (53^)t v Celju skoraj tri četrtine (72^) in na Ravnah preko - eno tretjino (38?^) anketiranih gospodinjstev. Vzrok najdemo v - dejstvu, da predstavljajo ta področja danes prostor, ki je v s primerjavi z novimi naselji nezanimiv za socialno mobilno pre- bivalstvo, ki teži k določenemu stanovanjskemu standardu. Ob- stoječa struktura pa iz psiholoških (tradicija, navezanost) ali drugih, manj pomembnih faktorjev ne teži za drugim stano- vanjem in se zadovoljuje z manjvrednim stanovanjskim prostorom, V staromestnem tipu močno izstopa prva skupina (Ljubljana - Maribor 395^) in z drugo (Ljubljana - 22^;, Maribor - 14-%) precej presega polovico anketiranih gospodinjstev. Tretja sku- pina pa je značilna: na Gornjem trgu v Ljubljani živi le 13%, v Mariboru pa kar 39% kvalificiranih delavcev. Vzrok najdemo v dejstvu, da žive v Ljubljani dedovalci stanovanjske pravice, 25m torej potomci prejšnjih stanovalcev, z zelo pestro socialno strukturo, medtem ko je bil glavni trg v Mariboru po vojni iz- praznjen, ker so se prejšnji stanovalci izselili ali pobegnili v tujino, na njihovo mesto pa so prišli predvsem ljudje, ki so pripadali drugi socialni skupini in so se delno že kvalifi- cirali. Zato naletimo v Mariboru na zelo šibke zadnje tri sku- pine (vse skupaj zajemajo le 8%), medtem ko so v Ljubljani močnejše (17%), Tip mestne četrti na slabem zemljišču (Ljubljana-7ič) obsega le obe nizki in obe srednji socialni strukturi. Pri tem prevla- duje skupina upokojencev in gospodinj (41%) in skupina kvali- ficiranih delavcev (42%), ki zajemata skupaj štiri petine anke- tiranih gospodinjstev, Ce upoštevamo, da je predstavljala Sibi- rija pred vojno ljubljanski socialni problem, lahko ravno v tretji skupini vidimo sled socialne mobilnosti prebivalstva. Zelo dobro je vidna razlika med starši (prejšnjimi lastniki) in današnjimi lastniki. Prejšnji lastniki, ki so bili povečini nekvalificirani delavci (4o%), predstavljajo danes prvo skupi- no. Njihovi otroci so se kvalificirali in se tako pomaknili za stopnjo više na socialni lestvici. Zato je druga skupina danes šibka (11%), tretja pa najmočnejša. Da pa transformacija še ni tako močna priča dejstvo, da nobeden od anketiranih nosilcev ne pripada skupini obrtnikov ali višjih uslužbencev. Tip luške četrti v Kopru daje posebno sliko. Prvi dve skupini sicer zajemata 5o% anketiranih gospodinjstev (prva 2o%, druga 5o%), izstopata pa še precej močni srednji skupini (kvalifici- rani delavci 5o%, srednji uslužbenci 16%; in šibka peta skupi- na (4%), medtem ko četrta skupina sploh ni zastopana. Tu je na- stopala v preteklosti še socialna skupina kmetov, ki pa je z zgraditvijo l\ike popolnoma izginila. V vseh področjih je značilen močan proces staranja prebivalst- va. Število upokojencev raste glede na bivše stanovsilce; tako je na primer zraslo na Jesenicah od 2o% na 22%, v Celju od 17,2% na 45,9% (kar je izreden porast), na Ravnah od 19% na 51%, v Ljubljani (Gornji trg) od 47,5% na 51,2%, v Mariboru od 25^^ na 46%, v Ljubljani (Sibirija) od 27% na 55,^ in v Ko- pru od 5,1% na 19,6%, Vse to jasno kaže, da prvotno prebivalstvo ostaja, medtem ko se njihovi otroci odseljujejo. Sorazmerno visoki druga in tre- tja skupina torej v večini primerov ne izvirata od otrok, am- pak od novo priseljenih prebivalcev, ki se morajo zaradi pomanj- kanja stanovanjskega prostora v novih mestnih predelih naseliti na periferiji. Ker ima njihovo bivanje le prehoden značaj, tu- di ne izboljšuje bistveno svojih stanovanj. Ko se odselijo, za- polni njihovo mesto spet podobna struktura, ki se od prejšnje bistveno ne razlikuje. O tem pričajo precej izenačene vrednos- ti v drugi socialni skupini: 252 Vkolücor pa je danes v drugi socialni skupini manjši procent prebivalstva (Celje, Ljubljana - Sibirija), to pomeni samo pre- hod prebivalcev iz druge v prvo socialno skupino. Čeprav je procent zastopanih v zadnjih treh skupinah le sluča- jen in ga diktirajo le nekateri psihološki faktorji (navezanost tradicija) najdemo tudi tu procese, ki podlegajo določenim za- konom. Tako lahko trdimo, da odstotek obrtnikov, srednjih in višjih uslužbencev glede na prejšnjega prebivalca v vseh anke- tiranih četrtih nenehno pada. Posebno pozornost velja posveti- ti skupini obrtnikov, ki se je, razen na Jesenicah, povsod zmanjšala, v dveh primerih (Maribor, Ljubljana - Cesta dveh cesarjev) pa celo povsem izginila. Tako se je v več primerih zgodilo, da je obrtnik, ki je prej stanoval nad svojo delavni- co, odšel v boljše stanovanje, delavnico obdržal, njegovo sta- te stanovanje oa so zasedli predstavniki nižjih socialnih sku- pin. Podrobnejši rez\iltati so navedeni v tabelah, ki sem jih priložil ob koncu naloge. Na drugi strani pa se viša socialna struktura otrok anketira- nih nosilcev. Ta rast se kaže predvsem v četrti socialni skupi- ni in gre na račun prehoda prebivalstva iz druge in tretje so- cialne skupine. V Mariboru in Kopru je ta porast večji od 25%. Čeprav obstaja večja verjetnost, da se bodo otroci hitro odse- lili in pospešili proce§ staranja teh področij, lahko računamo tudi na drugo možnost. Ce bi potomci, ki pripadajo višji soci- alni skupini kot njihovi starši, ostali (na podoben primer sem naletel v svojem proučevanju naselja Podgorje v Celju)I"» bi bili zainteresirani za adaptacijo stanovanj in s tem bistveno spremenili fizionomijo proučevanih četrti. To sicer ne velja za staromestni tip, kjer je ta adaptacija vezana na ogromne stroške in kjer lahko z gotovostjo računamo na izselitev mla- dega prebivalstva.Naletel pa sem na sledove transformacije v naselju Sibirija v Ljubljani, vendar zaenkrat v majhnem obsegu. Če na koncu tega poglavja spregovorimo še o prejemkih na člana družine in o gospodinjskih in ostalih strojih, ki jih imajo družine, je treba takoQ ugotoviti, da so te vrednosti precej relativne* Izkušnje kažejo, da so ti podatki običajno precej netočni, na drugi strani pa je prav v pasivni skupini upokojen- cev največ gospodinjstev z enim članom (Jesenice 14^, Celje 54^, Ravne^4%, Ljubljana - Gornji trg 3o^, Maribor 24-f«, Ljub- ljana - Vič 195^^ Koper 15f^ in so zato prav v tej skupini dohod- ki na člana družine precej visoki. Če vzamemo kot minimalni n normalni prejemek na člana družine 5oo Ndin na mesec, prejema od 12 do 35^ anketirancev, samo v Kopru 41^, manj od te vsote. Nasprotno pa pride nad 7oo Ndin na člana (kar je precej nad 253 normalnim prejemkom) v od lo do 22% anketiranih gospodinjstev. Prav tako veljajo radio, televizor in pralni stroj danes že za osnovo življenjskega standarda in nas tako ne preseneti so- razmerno visok odstotek gospodinjstev, ki imajo te aparate(na primer televizor imajo v 55 do 6o% gospodinjstev, v Kopru ce- lo 72%), Avto ima 6 do 17% gospodinjstev, predvsem iz zadnjih treh socialnih skupin, oziroma delno še iz skupine kvalifici- ranih delavcev. Presenetljivo visok pa je procent avtomobilov na Savnah (25%) in v Kopru (22%), Povzemimo na kratko, da velja za anketirana področja nizka so- cialna struktura, pri čemer nizki socialni skupini v skoraj vseh primerih zajemata več kot polovico prebivalstva, prav ta- ko močna pa je tretja skupina. Značilna procesa sta staranje prebivalstva in izseljevanje mladih, ki ta proces še pospešu- je. Starostna strtiktura prebivalstva Po starostni striikturi so gospodinjstva razdeljena na pet sku- pin: 1, gospodinjstva s starši starimi od 2o do 55 1st 2, gospodinjstva, kjer so starši stari od 55 do 5o let 5, Mešana gospodinjstva, kjer je nad 5o% članov mlajših od 4o let 4, Mešana gospodinjstva, kjer je nad 5o% članov starejših od 5o let 5, gospodinjstva, kjer so vsi starejši od 5o let Razen Raven in Kopra^sta v vseh četrtih izredno močni prva in zadnja skupina, pri čemer je zadnja najmočnejša. Pri^delavskem tipu zajemata sicer zadnji dve - stari skupini (mešana nad 5o let in gospodinjstva, kjer so vsi starejši od 5o let) skupaj največji delež- anketiranega prebivalstva (Jese- nice 57/^, Celje 43%, Ravne 27^0, vendar pa prva - "mlada" sku- pina na Jesenicah in v Celju (29% in 2^) in tretja skupina na Ravnah (55%) predstavljajo precej močno protiutež. Kot^že rečeno gre pri prvi skupini za priseljeno prebivalstvo, ki še spreminja stanovanjski prostor in se seli. Vsekakor pa ne smemo zanemarjati ustaljene strukture prebivalstva po 4o le- tu starosti na Ravnah, ki je zaradi ustaljenih najbolj aktivno pri spreminjanju fiziognomije in notranje ureditve stanovanj- skega prostora, V staromestnem tipu je razumljiv visok odstotek v "starih" sta- rostnih skupinah. Tako zajemata obe v Ljubljani 54%, v Maribo- ru pa 55% anketiranih gospodinjstev. Za mlade ljudi v tem področju lahko trdimo, da je to zanje le ^ prehodna naselitev, kolikor ne pripadajo določeni strukturi. 254 ki se zadovoljuje z obstoječim stanjem in preneha biti mobilna, ko je zadovoljen minimum njenih zahtev. Poseben primer so saia- ska gospodinjstva v Mariboru, katerih nosilci, stari nad 5o let se ne želijo preseliti iz še tako slabih razmer, že zaradi po- ložaja četrti v središču mesta. Tip četrti na slabem zemljišču je izrazit primer področja, kjer se naselitveni procesi še niso ustalili. Zato predstavlja sta- ro ustaljeno strukturo starih nad 5o let 5o% plus 11% (mešana str\iktura s prevlado starejših od 5o let). Sprašujemo pa se, kaj počne v takšnem predelu 59% prebivalcev, ki predstavljajo mlajše skupine, torej še precej mobilno^prebivalstvo. Res je, da nekateri spreminjajo fiziognomijo hiš, vendar je obseg tega precej manjši kot na 5oo metrov oddaljeni Opekarski cesti in njenih priključkih.H Iz tega sklepam, da gre pri večini mla- dih prav tako za prehodno naselitev, do sprememb pride samo tam, kjer so mlajši podedovali stavbo po starših. V Kopru (luška četrt) na videz preseneča izrazito mlada struk- tura 57% gospodinjstev je mlajših od 49 let. To mobilno prebi- valstvo je priseljeno delno po odselitvi italijanskega prebi- valstva, delno pa po zgraditvi Liike Koper. Sprašujemo se, za- kaj se potem ne spreminja fiziognomija naselja. V tako starih stavbah je zunanje preoblikovanje predrago, zato pa se kaže to v notranji ureditvi stanovanj. To potrjuje 37 kopalnic pri sto anketiranih gospodinjstvih, največ avtomobilov in televizorjev v vseh proučevanih področjih, in zelo nizko število gospodinj-' stev, ki žive v enem prostoru (7). O tem nameravam še pisati ^ v nadaljevanju naloge. Na splošno lahko ugotovimo, da starostna str\iktura v večini primerov ni bistveno vplivala na fiziognomijo četrti. Vzroki so predvsem v visoki starosti in iztrosenosti hiš, ki bi zahte- vale drago adaptacijo. Večjo transformacijo zasledimo v notra- nji ureditvi hiš, vendar še to samo v tistih, kjer je prebival- stvo mlado in njegova naselitev ni prehodnega značaja. Izstopajoč primer sta četrti Ljubljana - Cesta dveh cesarjev V (Vič) in Ravne, kjer se je fiziognomija najbolj spremenila; pri Ravnah z nastajanjem novih hiš, včasih celo vilskega tipa; v Ljubljani pa z le skromnim povečanjem nekaterih stavb, pona- vadi le s prezidavo prejšnjih lesenih barak. Zaposlitvena strxiktura prebivalstva Glede na zaposlitveno strtikturo jasno izstopa delavski tip. Tu gre za najvišji procent v industriji zaposlenega prebivalstva. (Jesenice 79%, VCelje 76%, Ravne 52%) Seveda je glede na pano- go dejavnosti največ prebivalcev zaposlenih v metalurgiji, ko- dr. Mirko Pak: Sodobni procesi v preoblikovanju mestnih četrti 255 vinski industriji in tovrstni obrti (Celje 77%, Jesenice 88,7%, Ravne 47,5%). Preseneča nas sorazmerno nizek odstotek na Ravnah. Vzrok je središčni položaj anketiranega naselja. Medtem ko je v Celju področje povsem odmaknjeno od mesta in z njim zvezanih funkcij, na Jesenicah pa so bile te funkcije prenesene na novo naselje pri železniški postaji, opravlja staro mestno jedro na Ravnah še marsikatero centralno funkcijo. Zato je v anketira- nem področju sorazmerno visok procent prebivalstva zaposlenega v gostinstvu in trgovini. V staromestnem tipu na prvi pogled opazimo visok odstotek v in- dustriji zaposlenega aktivnega prebivalstva. To je toliko bolj presenetljivo, saj imata obe četrti še vedno močno gostinsko, trgovsko ali delno prometno funkcijo. V Ljubljani je le 29% v Mariboru pa kar 56% v industriji zaposlenega prebivalstva. Pri Mariboru je ta procent raziunljiv, ker je visok v vseh mest- nih predelih in predstavlja mesto naselje z najmočnejšo indu- strijo v Sloveniji. Obenem gre tu za industrijo, ki zaposluje ogromno nekvalificirane delovne sile. Ce upoštevamo, da se je prav ta največ naseljevala v območje Glavnega trga in, da je zaradi postaje lokalnih avtobusov ugodna zveza s tovarnami na južni in vzhodni strani mest, kjer je tovrstna industrija, po- stane ta visoki procent razumljiv. V Sibiriji (tip četrti na slabem zemljišču) je prebivalstvo precej enalcomerno zastopano v vseh panogah gospodarskih dejav- nosti: 18,6% v metalurgiji, kovinski industriji in obrti; 2,7% v elektrotehniki; 19,7% v drugih prodiiktivnih obrteh; lo,6% v gradbeništvu; 11,5% v trgovini in bančništvu, 26,6% v gostin- stvu in tako naprej. To daje^precej stabilno in na videz nor- malno sliko. Vendar gre v večini primerov za nizkokvalificira- ne delavce; tako je na primer od devetih delavcev zaposlenih v presveti in zdravju sedem čistilk in ena bolniška strežnica. V industriji je zaposleno 52,8% anketiranega prebivalstva. V luškem tipu je na transport vezano 21% stanovalcev Bosadrage. Druga še močnejša skupina so delavci v kovinski industriji 27)3%, od neproduktivnih služb pa sta najviše zastopana trgovi- na (12,4%) in gostinstvo (16,6%). V glavnem velja, da je večina prebivalcev zaposlenih v istem mestnem naselju. Dnevne migracije, ki segajo izven območja me- sta obsegajo na Jesenicah lo% prebivalcev in so usmerjene pred- vsem v dve smeri - Kranjska ravan (4,3%) in Blejski kot (6,1%). V Celju gre izvcnmestna dnevna migracija predvsem proti zahodu in zajema 5,7% anketiranega prebivalstva. V Ravnah pa dnevno hodi na delo izven mesta 8,7^ in to predvsem v sledeče centre: Prevalje (4,®^), Slovenj Gradec (1,5%), črna (o,8%), Dravograd (o,89i), Maribor (o,8?o). Ka Jesenicah je večji del anketiranega prebivalstva vezan na dve področji: železarno v centru in njen obrat na Javorniku; v Celju pa je najvišji procent aktivnega prebivalstva zaposlen v blizini - v industrijski coni Celja - v Gaberju (78,1%;. 256 V Ljubljani (Gornji trg) dnevna migracija ne seže daleč, naj- dlje do Zaloga; prav tako je tudi v Mariboru. Za obe naselji velja, da ljudje hodijo na delo le v podjetja, ki so v dosegu avtobusnih prog lokalnega značaja. Samo pri tem tipu sem zasledil tudi delavce, ki so odšli na delo v tujino (Ljubljana - Gornji trg 1%, Maribor 3,1%) Tudi v Sibiriji velja, da dnevna migracija ni segla preko mest- nih meja. Največ je zaposlenih v občini Center (54%) in občini Vič-R\idnik (19%). Zanimivo je, da je v Mostah, ki predstavlja- jo ljubljansko indiistr i j sko cono, zaposlenih samo 13,3% ljudi iz tega področja. Podjetja v občinah Šiška in Bežigrad pa sku- paj absorbirajo prav tako 13,3% ljudi iz tega področja. Izven Kopra je v Bosidragi zaposlenih samo 7,4% delavcev (Izo- la). Največ jih dela v centru - 72,1% (v te meje je vključena tudi Luka Koper), 14,8% pa jih dela v Semedeli (Tovarna Tomos). Na splošno je migracijsko območje ob obali majhno, to pa je vzrok, da je odstotek zaposlenih izven Kopra nizek. Stanovanjska gostota in komunalna opremljenost Presenetljive rezultate sem dobil pri preračunavanju stanovanj- skega prostora, ki odpade na prebivalca. Ce upoštevamo tabelo, ki jo je za gostoto v* stanoval, j u postavil v svojem članku "Sta- novanjske razmere v delavskih kolonijah na področju mesta Ljub- ljane" profesor Dolfe Vogelnik, dobimo vtis, da so razmere v naših anketiranih področjih povsem normalne. Ta tabela govori: o pri o - 5 Ep na prebivalca - o zelo gosti naseljenosti pri 6 -lo m^ na prebivalca - o gosti naseljenosti pri 11-15 m^ na prebivalca - o normalni naseljenosti nad 15 m'^ na prebivalca - o redki našel jenost 1^2 Pri delavskem tipu sem ugotovil na Jesenicah 31%, v Celju 38% , in na Ravnah 35% gosto poseljenega stanovanjskega prostora. Normalno poseljenega je na Jesenicah 23%, v Celju 2&i in na Ravnah 25%. Vse ostalo pa predstavlja redko poseljenost: V Ce- lju odpade na^34%, na Jesenicah na 45% in na Ravnah na 39% po- sameznikov več kot 15 m2 stanovanjske površine. Če to izrazimo še dr\igače,-živi - razen v Celju - več kot 4o% gospodinjstev v najmanj treh prostorih (17%). ^ V staromestnem tipu je gosto naseljenega prav malo prebivalstva v Ljubljani 31%, v Mariboru 21%, Normalna gostota je v Ljublja- ni pri 24%, v Mariboru pa pri 15% gospodinjstev. Nad 15 m^ na prebivalca odpade v Ljubljani pri 45% in v Mariboru pri 54% go- spodinjstev. Tako visok odstotek je posledica dejstva, da žive ^2---------- Profesor D. Vogelnik: Stanovanjske razmere v delavskih kolo- nijah na področju mesta Ljubljane, Kro- nika slovenskih mest, 1938, str. 119 257 po odselitvi mladih starejši prebivalci v velikih stanovanjih; ker pa so stanarine tako majhne, živijo raje udobno in ne spre- jemajo podnajemnikov. To se kaže tudi v podatku, v koliko pro- storih žive gospodinjstva: v Ljubljani živi 42%, v Mariboru pa 26% gospodinjstev v treh ali več prostorih. V Sibiriji (tip četrti na slabem zemljišču) je gosta naselitev v 59% gospodinjstev. Z normalno poselitvijo v 5o% gospodinjstev obsegata torej več kot dve tretjini anketiranih družin. Razlog najdemo v majhni kvadraturi hiš. Na splošno pa se gostota dvi- ga na račun števila družinskih člaoaov. Redka poseljenost (51%) je samo v družinah z največ dvema članoma. 6o% družin živi v enem ali dveh prostorih, ker pa so to samska ali dvočlanska gospodinjstva, odpade pri teh na posameznika sorazmerno precej- šnja kvadratura. V Kopru (tip luške četrti) je visoka gostota pri 28% gospodinj- stev, 52% jih je normalno in 4o% redko poseljenih. Prvi vzrok je majhno število družinskih članov - 56% gospodinjstev ima naj- več dva družinska člana. Tu pa je tudi največ gospodinjstev, ki žive v treh ali več prostorih - 76%. Stare kmečke hiše imajo pač veliko kvadraturo. Torej na redko poseljenost vplivata oba faktorja, ki določata gostoto, V starih hišah, ki smo jih anketirali, smo pričakovali slabo komunalno opremljenost. V delavskem tipu smo zasledili celo primere, ko gospodinjstva niso imela niti vodovoda niti stra- nišča. Na Ravnah je to en primer, v Celju dva. Na področju na Ravnah, ki je najbolje komunalno opremljeno, je 58 kopalnic, 9o% gospodinjstev pa ima vodovod v stanovanju. N« Jesenicah je v anketiranem področju samo 19 kopalnic, samo 72% ljudi ima vodovod v stanovanju in samo 22% tudi stranišče v stanovanju. Celje je v tem pogledu sploh najslabši primer. 48% gospodinj- stev ima vodovod v stanovanju 5o% na hodniku. Stranišče je v 69% kar na hodnikum kopalnico pa ima samo 16 gospodinjstev, V staromestnem tipu se spet kaže razlika med anketiranima pod- ročjema v Ljubljani in Mariboru. V Ljubljani ima vodovod v stanovanju 64%, v Mariboru pa 5^ gospodinjstev. Na Gornjem trgu je 26 kopalnic, na anketiranem področju v Mariboru pa le 11« Vsekakor so se razmere v mestni četrti na slabem zemljišču (Sibirija) od časa, ko jo je profesor dr. Vogelnik primerjal s sl\imom, precej izboljšale. V naselju je 45 kopalnic. Vendar je na drugi strani še vedno devet gospodinjstev brez vodovoda ali celo vodnjaka, pet gospodinjstev nima stranišča. 81 gos- podinjstev ima vodovod v stanovanju, 6 na hodniku, eden pa na dvorišču. Stranišče ima v stanovanju samo 54 gospodinjstev, 5o pa na dvorišču. V Bosidragi - tip luške četrti - ima 57%gospodinjstev kopalni- co. Vendar prav tako sedem gospodinjstev nima lastnega vira vode, 85% ima vodovod v stanovanju, lo% na hodniku. Krivda je 258 prav gotovo v etsrih hišah, ki so potrebovale precej investicij, da je is kmečke hiše z vodnjakom na dvgrišču nastala stanovanj- ska hiša z vodovodom vsaj na hodniku. Število kopalnic pa le pri- ča, da živi v naselju prebivalstvo, ki teši k izboljšanju stano- vanjskih razmer in ima tudi možnosti, da adaptira stanovanje. - Mobilnost prebivalstva Pri obravnavi izvora in mobilnosti prebivalstva je nemogoče ana- lizirati četrti, vključene v tipe, ki sem jih^postavil na začet- ku naloge. Naselja v enem tipu pripadajo določenim, med seboj ločenim regijam in zato tipisir-aD.a slika ne more pokazati speci- fičnosti mobilnosti v eni Četrti, Poleg tega se mi zdi, da prav pri obravnavanju mobilnosti pojava ne moremo omejiti z določenim okvirom, ker je vezan na prostor in bi vsaka tipizacija glede na fiziognomijo strukture in funkcije naselja pomenila okrnjeno analizo pojava. Zato nameravam mobilnost obravnavati ločeno za vsako anketirano naselje posebej. Anketa na Jesenicah je pokazala, da je od 96 nosilcev in njiho- vih žena^31 rojenih v proučevani četici. Od priseljenih (65) jih je največ rojenih v d-rugih. jugoslovanskih republikah (32,5%)? precej tudi na Dolenjskem (12.3%)? na Gorenjskem (12,3%) in v sosednjih jeseniških občinah (15,9%)» Prebivalstvo, ki je roje- no na Jesenicah, je torej samo nasledilo starše v stanovanjih, edine preselitve so bile poroke med stanovalci Ceste železničaiv jev. Nič nas ne preseneti visok odstotek priseljenih iz ostalih jugoslovanskih republik, saj je železarna absorbirala velik del nekvalificirane delovne sile. Normalen je tudi drugi najvišji procent priseljenih z Gorenjske in sosednjih občin. Ti predstav- ljajo nadaljevanje procesa dnevne migracije - selitev delovne sile v bližino industrije« Zanimivo je tudi, da se je večina priselila direktno v to stano- vanje, torej v manjvreden stanovanjski prostor. Večina (55%) ži- vi v tem stanovanju nad lo let - polovica teh pripada socialni skupini upokojencev in gospodinj, tretjina pa kvalificiranim delavcem - torej je že stalno naseljena, če štejemo za obdobje, pri katerem še ne vemo, ali je naselitev prehodna ali ne, do 6 let, ugotovimo, da zajema to skoraj vse ostalo prebivalstvo. Toliko časa je naseljenih dve tretjini vseh ariketiranih nekvali- ficiranih delavcev in polovica vseh kvalificiranih delavcev. Zasledujmo sedaj, kako se je prebivalstvo selilo in kakšne so tendence selitve sedanjih stanovalcev. Od prejšnjih stanovalcev se jih je največ - 58,^ - preselilo v novo stanovanje, ki so ga^dobili od podjetja; 15,7% jih je samo zamenjalo stanovanje v četrti, drugih pa se jih je izselilo iz naselja. Zanimi- vo js, da je v boljše stanovanje v mestu šlo največ kvalifici- ranih delavcev: 18 od 2?, Čeprav je skoraj polovica (4-3%) pre- bivalcev nezadovoljna s stanovanjem in okoljem, se 61% stano- valcev ne namerava preseliti. Od teh je največ upokojencev (25%)»nekvalificiranih delavcev (15%) in kvalificiranih delav- cev (19%), torej v glavnem pripadnikov nizkih socialnih skupin. 259 23% dih še namerava dobiti stanovanje, ostali pa kakorkoli od- iti iz četrti (zidati hišo, kupiti stanovanje, odseliti se iz kraja). V Celju - Tovarniška pot - je samo 27 stanovalcev rojenih v pro- učevani Četrti. Ostali - 66 - so v glavnem priseljeni iz sosed- njih občin (21) in iz ostalih jugoslovanskih republik. Značilno je, da so se stanovalci najprej selili ob robu mesta in se nato priselili sem ter tu ostali, saj jih večina - 59% - živi tu že nad lo let. Spet moramo ugotoviti, da največ teh pripada prvi in tretji socialni skupini. Na drugi strani pa obdobje prehodne naselitve (o - 6 let) zajema največ nekvalificiranih delavcev. Od prejšnjih stanovalcev jih je največ - 25,5% - odšlo iz nase- lja. Ostali so večinoma dobili ali zamenjali stanovanje. S stanovanjem in okoljem je zadovoljnih 66% ljudi, a kar 8o% se jih ne namerava več seliti; 4% stanovalcev nameravajo zidati hi- šo, pri tem pa je zanimivo, da pripadajo prvi socialni skupini. Nekateri tudi nameravajo dobiti oziroma zamenjati stanovanje. Pripomniti je treba, da večina od stanovalcev, ki so nezadovolj- ni, misli pri tem na slabo ozračje v bližini tovarne (plini) in ne na slabo komunalno opremljenost stanovanj. Prav slab zrak je glavni motiv odseljevanja iz tega področja. Na Ravnah predstavlja večino anketiranih prebivalcev priselje- no prebivalstvo - 119 od 167 nosilcev gospodinjstev in njihovih žena je rojenih izven ravenske občine. Največ - 52,7% od 167 - jih je iz sosednjih naselij, sledi mariborska regija - 26,3% in priseljeni iz drugih jugoslovanskih občin - 6^. Nad lo let živi tu 64% prebivalcev, 2^ pa jih živi tu o - 6 let - ti pri- padajo predvsem prvi in tretji socialni skupini. Medtem ko za prvo ne moremo računati, da se bo še selila, lahko pri stoq>ini kvalificiranih delavcev pričakujemo prehodni karakter naselitve. Od bivših stanovalcev te četrti se jih je največ izselilo iz mestnega naselja - 23,6% - ostali pa so sploh izkazali precej- šno socialno mobilnost: 19,6% si je z lastnimi sredstvi dobilo stanovanje. Po vojni se je izselilo oziroma pobegnilo v tujino 13,7% prebivalcev. V to število so zajeti nekateri v vojni kom- promitirani prebivalci in majhen procent delavcev, ki so za stalno odšli v tujino. S stanovanjem je zadovoljnih 87% stanovalcev, kar delno sovpada z 84% ljudi, ki se ne nameravajo več seliti. Vendar pa je ta majhna mobilnost le navidezna, ker^je bilo pravdna Ravnah naj- več sprememb na hišah od vseh proučevanih področij. Prebivalci se torej ne izseljujejo iz slabih stanovanjskih razmer, temveč raje izboljšujejo svoj stanovanjski prostor. Večina potencialnih selitev gre na račun tistih, ki nameravajo dobiti novo stanova- nje (8%) in teh, ki bodo zidali hišo (6%). Na Glavnem trgu v Mariboru živi v glavnem priseljeno prebival- stvo. Od 149 jo 4o rojenih v isti občini. Kot smo že omenili. 26o je glavni val prišel po vojni, ko se je center izpraznil. Tako se je od lo9 prebivalcev priselilo 24% iz sosednjih severnih občin in 15,^ iz Prekmurja. Za Prekmurci je prišel še precej močan val iz sosednjih občin Hrvaške, 13,4% prebivalcev pa je priseljenih iz vseh ostalih jugoslovanskih republik. Za stalno naseljene laliko štejemo tistih 58% prebivalcev, ki žive tu že nad lo let, medtem ko za 39% prebivalcev lahko trdimo, da je njihov obstanek tu le prehoden, saj polovica teh pripada skupi- ni kvalificiranih delavcev, ki so se precej mobilna socialna grupa. Cd prejšnjih stanovalcev jih je 57,8% zamenjalo stanovanje, lo,9? dobilo boljše stanovanje in 7,8% odšlo v drugo naselje. Pri tendencah preselitve upoštevamo tudi počutje prebivalstva v stanovanju in okolici. Tako v Mariboru precej sovpada 82% pre- bivalcev, ki so zadovoljni z okoljem s 76%, ki se ne nameravajo več seliti. 12% jih namerava zamenjati stanovanje, 8% pa dobiti boljše stanovanje v mestu. Ob tem naj še ponovimo, da je bilo pred kratkim v tem področju večje izseljevanje prebivalstva, to pa je vezano na podiranje starih hiš v Lentu zaradi graditve hidroelektrarne Srednja Drava I. Torej gre za preseljevanje ad- ministrativnega značaja. Vendar je bilo to izvršeno pred anketi- ranjem, tako da to prebivalstvo ni zajeto v analizi. Na Gornjem trgu v Ljubljani je 35 od 15o prebivalcev primernega izvora, rojenih torej v anketiranem področju. Od 115 priseljenih jih je največ z Dolenjske (26,1%). S priseljenimi iz drugih re- publik - 13,9% - je torej 39% ljudi priseljenih iz sorazmerno pasivnih področij v Jugoslaviji. Predpostavljamo tudi, da je tu izvor večine nekvalificiranih delavcev v četrti. Trdimo lahko, da gre v glavnem za nemobilno prebivalstvo, da živi tu nad lo let 77% ljudi, 87% pa se jih sploh ne namerava seliti. Medtem ko se je 65% prejšnjih stanovalcev izselilo v boljša sta- novanja v mesto, jih je 77% danes zadovoljnih s stanovanjem, za- to je tudi odstotek tistih, ki se ne nameravajo preseliti ali pa nimajo te možnosti, tako visok. V drugem in tudi popolnoma drugačnem področju v Ljubljani (Si- birija) je od 17o anketiranih prebivalcev 6o rojenih v tej četr- ti. Čeprav so fiziognomske značilnosti naselja popolnoma drugač- ne od Gornjega trga, lahko najdemo določene podrobnosti v strxik- turi in mobilnosti prebivalstva. Večina priseljenega prebivals- tva tudi tu izvira z Dolenjske - 4o%, ki je sploh težila proti Ljubljani. Centralni položaj, ki ga ima glavno mesto, je priteg- nil prebivalce iz vseh delov Slovenije. Tako se je iz maribor- ske regije priselilo v Sibirijo 25 prebivalcev (ali 22,7% od priseljenih), s Primorske 13,6% in tako dalje. Od vseh se jih je 21% priselilo direktno v stanovanje, kjer živijo sedaj. 68% prebivalcev živi v stanovanju že več kot lo let. Med temi je se- veda največ upokojencev - 38%, sledi nim skupina kvalificiranih delavcev - 18%. Med naseljenimi od O do 6 let je po pričakovanju največ kvalificiranih delavcev - 2o%, torej pripadnikov skupine. 261 za katero lahko pričakujemo, da se bo še selila. Od prejšnjih stanovalcev se jih je največ izselilo v drugo na- seige v38«l%)» nekaj jih je tudi dobilo boljše stanovanje v mes- tu (,21,4%). Zanimiv je tudi sorazmerno visok procent ljudi, ki so se selili samo v mejah četrti (14,3%). Delno je vzrok ze zai- menjavo stanovanja poroka, delno gradnja nove hise v isti četiv ti. Iz podatkov o počutju prebivalstva v tem okolju in tendencah preselitve opazimo, da imamo opravka z nemobilnim prebivalstvom; 86% gospodinjstev je zadovoljnih z razmerami, v katerih živi in kar 9o% se jih ne namerava preseliti. Od teh, ki se nameravajo preseliti, jih 7% namerava zidati hišo - seveda v isti četrti. V Kopru - Bosadraga - zasledimo največ priseljenega prebivalst- va iz drugih jugoslovanskih republik. Predvsem gre za prebival- ce iz sosednje Hrvatske, ki jih je pritegnilo novo pristanišče in katerih število (38) je le malo nižje od v četrti rojenega prebivalstva (5o). Iz istih razlogov je tu naseljeno prebivalst- vo, ki izvira z Dolenjske (8,8%), iz mariborske regije (8,8%) in z Goriškega (lo,6%;. Drugi vzrok so prazna stanovanja, ki jih je pustilo italijansko prebivalstvo, ki je odšlo v matično državo. Y večini primerov (94%) gre za direktno priselitev v to stanova- nje. To velja za celotno skupino upokojencev in za skupino kva- lificiranih delavcev. 56% stanovalcev živi v Bosidragi že nad lo let. Največ prejšnjih stanovalcev se je, kot že omenjeno, po letu 1954 izselilo v Italijo (55»7%), največ v Trst. 18%^prebivalstva je dobilo boljše stanovanje v mestu. V okviru same četrti se jih je preselilo malo - 2,1%. Z razmerami je zadovoljnih 51% prebivalcev, tako se jih 77% ne namerava več seliti. Od 39% gospodinjstev, ki so nezadovoljna s stanovanjem - in ti se nameravajo v glavnem seliti - želi 13% zamenjati stanovanje, lo% pa dobiti boljše stanovanje v mestu. SPECIFIČNOST RAZVOJA PROUČEVANIH PODROČIJ Pri anketiranju in analiziranju izbranih četrti sem marsikdaj posplošil nekatera dejstva. S tem, ko sem formiral štiri previa^ dujoče fiziognomske in funkcionalne tipe, sem moral zaradi tega žrtvovati marsikateri podatek, ki je veljal specifično za dolo- čeno četrt. Tako ne prihaja do rsizlik samo v odnosu izbranih tipov četrti do ostalih delov mest, temveč tudi v okviru teh ti- pov samih. Ze v fiziognomiji četrti delavskega tipa obstajajo razlike med Cesto železničarjev na Jesenicah in četrtjo v Celju. Medtem ko je prva nastala kot delavska četrt, je izvor druge na kmečki zemlji in daje zato še danes delno podobo delavsko - kmečkega 262 naselja (vrtičkarstro), V okviru tega tipa je četrt na Ravnali sploh poseben primer. Medtem, ko sta prvi dve vsaj fiziognomske statični, doživlja staro tržno jedro na Ravnah že danes precej- šnjo transformacijo. Če govorimo o Tovarniški in Cinkarniški poti v Celju kot o naselju, ki je v tem tipu na najnižji stopnji socialne lestvice in ima za mlado delovno silo samo značaj pre- hodne naselitve, moramo za Ravne reči, da je ta prehodnost ved- no manjša in se mobilnost kaže bolj v transformaciji zunanjosti in notranjosti stanovanjskega prostora. Tu je tudi najmočnejša skupina kvalificiranih delavcev, od katerih lahko večjo mobil- nost tudi pričakujemo, Staromestni tip deluje precej enotno, posebno, ker je zanj zna- čilno staro prebivalstvo v hišah, na katerih je zarad.i starosti in istrošenosti individualna adaptacija praktično nemogoča. Prav tako gre v obeh primerih za^večjidel nemobilno prebivalstvo, saj jim daje centralni položaj v mestu določene ugodnosti, zara- di katerih se nočejo izseliti iz še tako slabih stanovanjskih razmer. V odnosu do drugih mestnih četrti pa nastopajo proučevana nase- lja le precej specifično. Specifični procesi, ki se vršijo v njih, lahko dokaj natančno potegnejo mejo z drugimi deli mesta Tgko v teh četrtih zasledimo naslednje značilne elemente in pro- cese: 1. visok delež starih stanovanjskih zgradb. Navidezna izjema pri tem je naselje Sibirija na Viču, kjer so stavbe zgrajene po prvi svetovni vojni in delno adaptira^ ne po drugi. Vendar so to izredno slabo grajene in majhne stavbe, ki zaradi svoje dotrajanosti dajejo izgled starega naselja. Več kot polovica hiš v ostalih četrtih je zgrajena pred letom 19oo, v Kopru celo vse, 2. visok delež starega prebivalstva. 3. staranje prebivalstva. V vseh četrtih smo v primerjavi sedanjih stanovalcev z bivši- mi ugotovili, da se delež starejšega prebivalstva nenehno ve- ča. Vzrok temu je iskati v 4. odseljevanju mladega, mobilnega prebivalstva, največkrat otrok sedanjih stanovalcev. Ravnotežje ustvarja 5. doseljevanje prebivalstva nižjih socialnih skupin, ki^je sicer tudi mlajše, a zaradi socialne nemobilnosti nima možnosti najti boljšega stanovanjskega prostora. Tako sta značilni dve starostni kategoriji gospodinjstev. Razen na Ravnah in v Kopru je povsod 6. najvišji delež zelo mladih gospodinjstev do 35 let in zelo starih nad 5o let. 265 ZAKLJUČEK Analiza četrti s šibko socialno strukturo na Jesenicah, na Rav- nah, v Celju,^v Ljubljani, v Mariboru in v Kopru je pokazala, da teh naselij ne moremo primerjati s podobnimi v razvitih drža- vah, kjer j3h imenujejo slum. Primerjava je nemogoča že zato, ker to niso stagnirajoča naselja, kakor to lahko trdimo za slum. Čeprav majhna, je transformacija v teh četrtih le vidna, če ne v fiziognomiji hiš, pa v notranji lareditvi stanovanj. Tu ne gre za naselja, ki životarijo ob robu družbe, temveč za v družbi živeča gospodinjstva, ki jim nizka socialna in starostna str\jk- tura ter njihova majhna mobilnost znižujejo zahteve in omejujejo možnosti za dosego višjega standarda. Pomladitev prebivalstva in doselitev prebivalstva višjih socialnih skupin lahko v dolo- čenih primerih sprožita procese, ki lahko bistveno spremenijo fiziognomijo naselij. Na splošno velja, da se prebivalstvo teh področij stara in da v bližnji prihodnosti ne moremo pričakovati bistvenih sprememb. Vendar ima takšno prognozijcanje zelo relativno vrednost. Spre- memba enega samega faktorja lahko korenito poruši še tako dobro zastavljene prognoze. Zato v^nalogi nisem nameraval ugotoviti bodočih procesov, ker je takšno prognoziranje negotovo in kot tako v končni konsekvenci tudi nepotrebno. VIRI IN LITERATURA 1. James FORD: Slums and Housing, Cambridge, Harvard University Press, 1956 2. Janko OROŽEN: Zgodovina Celja, rokopis 5. Milko KOS: Srednjeveška Ljubljana 4. Vili PREMZL: Mariborski Lent; Kulturni in naravni spomeniki, Slovenije, 196? 5. Dolfe VOGELNIK: Stanovanjske razmere v delavskih kolonijah na področju mesta Ljubljane, Kronika slovenr- skih mest, 1958 6. Mirko PAK: Sodobni procesi v preoblikovanju mestnih četrti; Zbornik na VIII kongres na geografite od SFRJ eo - . - Makedonija, Skopje 1968 7. Mirko PAK: Notranja diferenciacija mest Slovenije na primeru Ljubljane in Maribora 8. Mirko PAK: Socialne deformacije v nekaterih predelih sloven- skih mest 9. Gojmir BERVAR: Zametki sluma v Sloveniji, seminarska naloga iz družbene geografije, 1968 264 10. Anketiranje na Jesenicah, na Ravnah, v Celju, v Ljubljani, v Mariboru in v Kopru 11. Kartografski prikazi proučevanih področij 265 UDK 333.32:141.82 Tomaž MASTNM STANOVANJSKO VPRAŠANJE PRI MARXÜ IN ENGELSÜ Marxovo in Engelsovo neposredno obravnavanje stanovanjskega pro- blema predstavljajo na eni strani njuni historični opisi stano- vanjskih razmer, v katerih je živel tedanji delavski razred, po drugi pa polemičen nastop zoper meščanske in malomeščanske re- cepte za reševanje stanovanjskega vprašanja. Sama seveda ne da- jeta nobenih receptov, zato lahko tudi tu leti nanju tista par excellence meščanska kritika marksizma, tako s strani eksplicit- nih nasprotnikov, kakor s strani tistih do njega indiferentnih (ignorirajočih ter onih, ki se jim "zamujeno udejanjanje filozo- fije" v ideološki kameri obsciiri prikazuje kot že izpeljano "u- resničenje", in jim je zato vsako nadalje vztrajajoče "filozofi- ranje", bodi tudi marksistično, odveč, namreč izpodbijanje vsa- ke "praktične efikasnosti" marksizma, eksemplarično izraženo v Keynsovi karakteristiki Kapitala za zastarel ekonomski priročnik, ne samo napačen z ekonomskega gledišča, marveč tudi neinteresan- ten za moderni svet in brez mogočnosti uporabe v njem. Ker pa so Marxovo in Engelsovo "nemarnost", da nista pisala priročni- kov, kasneje obilo nadoknadili premnogi učbenikarji s svojimi zmeraj up to date fabrikati, znanstveniki vsak s svojega glediš- ča korigirali "napake" in možje s smislom za praktično plat živ- ljenja neokretni teoretični "sistem" pripravili in postavili na jedilnik "modernega sveta", se laliko tu, kljub skepsi tistih, ki sicer tudi vidijo, da je tim. stanovanjsko vprašanje danes in tu aktualno, pa menijo, da takšno ni Marxovo in Engelsovo de- lo, z ozirom na to vprašanje skuša pravto njimo delo "aktualizi- rati" oz. "reaktusilizirati". Ne da bi to ostal posel, zajet kot v rezervat, kjer živali ne grizejo in jih zato ne streljajo*, v stilu "Marx-ENgels: O stanovanjskem vprašanju". ^ Kot zan.imivosti se sicer lahko spomnimo, kako so pred časom poročali časopisi, da se je med krotke medvede v yellowstoa- skem nacionalnem parku prikradla neka prav popadljiva zverina, ki se je tako premeteno vedno prikazovala na mrhovišču, da nje-*- nega klavskega početja pazniki niso opazili vse dotlej, dokler se ni umaknila varno v druge predele. 266 Opis stanovanjskih razmer, ki so tedaj zadevale proletariat, najdemo v Engelsovem Položaju,delavskega razreda v Angliji in v historičnih pasusih Marxovega Kapitala, Sicer js "stanovanjska stiska" pestila tako kakor mestni, in- dustrijski proletariat - njegove "slabo plačane sloje", v kri- zah pa nič manj njegove "bolje plačane dele" - tudi poljedelski in rudarski proletariat, vendar so stanovanjske razmere delav- skega razreda v novodobnih velikih mestih dajale povzetek te stiske« Ta so bila v pirvi vrsti industrijska mesta, omogočena z iznajdbo parnega stroja kot od narave neposredno neodvisnega pogonskega sredstva, ki je omogočil koncentracijo produkcije v mestih, medtem ko jo je bilo vodno kolo razkropljalo po deželi (gl.K: 4-2S/598), in so bila "v glavnem obljudena od delavcev" (PD: 64l/5o4). V njih so bile namenjene proletariatu posebne "slabe četrti": "Vsako večje mesto ima eno ali več "slabih četr- ti*, ki se v njih stiska delavski razred. Več- ?:i.;t-'*o' krat sicer stanuje revščina v skritih ulicah tes- no ob palačah bogatinov, vendar na splošno ji je odkazan poseben okoliš, kjer jo srečnejši razre- di ne vidijo in kjer naj se pretolče kakor ve in zna* Te slabe četrti so na Angleškem^v vseh mes- tih presej podobno urejene - najslabše hiŠe v najslabšeni delu mesta; navadno so to dvonadstrop- .,, na ali enonadstropna iz opeke zidana poslopja v dolgih vrstah, po možnosti z obljudenimi kletni- „ / mi prostori, in skoraj povsod nepravilno postav- ljena, /se s/ Ceste navadno niso tlakovane, so na- grbuljene in umazane, polne rastlinskih in žival- ......•^:£:t?. :v ti skih odpadkov, brez odtočnih jarkov in ponil^al- nicj zato pa polne stoječih smrdljivih mlakuž. Zračenje je zaradi slabe in zmešane zazidave vse mestne četrti oteženo, in ker na majhnem prosto- ru živi veljko ljudi skupaj, si lahko predstavlja- mo, kakšen zrak je v teh delavskih okrajih. Ceste ff poleg tega ob lepem vremenu uporabljajo za sušil- ni prostor" (ib, 587-8/259; prim, ibc 608-I0), Kar se tiče zazidave teh delavskih četiti, je "v starem mestu odločalo o razporeditvi hiš ve- čidel golo naključje. Vsaka hisa je zazidana ne glede na druge in oglati vmesni prostori med po- sameznimi stanovanjskimi stavbami, se, ker nima- 267 jo dirugega imeaa, imenujejo dvorišča (eeuyts)" (ib. 620/287), - V četrtih ali delih četrti, ki so bile zazidane v času razcveta industrije, v "prvih časih vzcvetele industrije", je bila ure- ditev že načrtnejša: "Vmesni prostor med dvema cestama je razdeljen v pravilnejša, večinoma štirikotna dvorišča, ne- kako takole (Strasse pomeni cesta"): Ta dvorišča so bila že vnaprej tako zasnovana, S cest vodijo do njih pokriti hodniki. Ce je bi- la že čisto breznačrtna zazidava zelo škodljiva za zdravje prebivalcev, ker je jemal.e zrak, je ta način zapiranja delavstva v dvorišča, ki so od vseh strani obdana s poslopji, še toliko bolj. V dvoriščih zaprti zrak kratkomalo ne more ven; edino skozi hišne dimnike se odvaja, kadar se ku- ri. Vrh tega so hiše okoli takih dvorišč še na- vadno dvojne, po dve in dve s hrbtnimi stenami ; / skupaj zidane, kar zadostuje, da temeljito zrače- nje s prepihom sploh ni mogoče. Ker se cestna po- licija za iazmere v teh dvoriščih ne briga in ker vse mirno obeleži, kar se noter vrže, se ne smemo čuditi nesnagi ter kupom peoela in smeti, ki jih najdemo tam" (ib. 62o-1/287-8). "V poznejši dobi" je zahteva ekonomičnojše, racionalnejše izra- be prostora narekovala zazidavo, ki je opustila zidanje posamič- nih delavskih hiš ter vpeljala serijsko zidavo, ki je poleg ome- njene racionalizacije prostora omogočala tudi racionalizacijo produkcijskega procesa: "posamezni podjetnik sezida kar eno ali več ulic. Te ceste pozidajo potem takole: V prvi vrsti - glej risbo spodaj - so prvorazredne delavske hi- se; te so tako srečne^ da imajo vrata na zadnjo stran in majhno dvorišče, zanje se plačuje naj- 268 višja najaonina. Za dvoriščnim zidom teh hiš je ozka ulica, notranja pot (back street), ki je na obeh koncih zazidana in v katero pelje ozka ste- za ali pokrit hodnik od strani. Za hiše, ki leže ob tej notranji ulici, se plačuje najmanjša na^ jemuina in so sploh najbolj zanemarjene. Zadnjo steno imajo skupno s tretjo vrsto delavskih hiš, ki gledajo na nasprotno stran, na drugo cesto; zanje se plačuje manjša najemnina kot za prvo vr- sto, pa večja kot za drugo vrsto. Zazidava cest je torej nekako takole: Straat S to zazidavo se sicer doseže za prvo vrsto hiš precej dobro zračenje in tretja vrsta vsaj ni na slabšem kot podobne hiše pri prejšnjem načinu zazidave, zato je pa srednja vrsta najmanj tako slabo zračena kot hiše na dvoriščih in je notra- nja ulica sama zmeraj prav tako umazana in odur- na kot ta dvorišča. Podjetniki dajejo temu nači- nu zazidave prednost, ker jim varčuje s prosto- rom in jim daje^priložnost,^da lahko v prvi in tretji vrsti hiš, bolje plačane delavce uspešne- je izrabljajo z višjimi nsijemninami" (ib, 621-2/ 288-9). Nič manj karakterističen ni način zazidave delavskih hiš: "Zidovi teh delavskih hiš so tako tenki, kot jih je le mogoče narediti. Zunanji zidovi, ki nosijo kletne prostore, pritličje in ostrešje, so debe- li največ eno celo opeko. Opeke so v vsaki vodo- ravni plasti zložene druga ob drugo po daljši stranici ( ), videl sem pa tudi marsikate- ro delavsko hišo iste višine, /,,,/ pri katerih /,,,/ so bile opeke položene ne po širini, tem- več po dolžini druga ob drugi, tako da so se do- - tikale ožje stranice ( ), To delajo nekaj zato, da varčujejo z gradivom, nekaj pa tudi za- to, ker stavbeni gospodarji niso nikdar lastniki zemljišč,aampak so ga po angleških običajih vze- li samo v zakup za dvajset, trideset, štirideset, petdeset ali devetindevetdeset let, nakar z vsem, kar je na njem, pripade nazaj prvotnemu posestni- 269 niku, ne da bi bil ta dolžan za storjene napra- ve plačati kakšno odškodnino. Naložbe torej za- kupnik tako preračuna, da so po poteku pogodbe- ne dobe tako brez vrednosti, kot le mogoče" (ib. 625-V289-90). Poleg te "skopušnosti pri prvotni zidavi" l^niki stanovanj zse- nemarjajo vsa popravila, tako da stanovanja, ki so povrh vsega, ob krizah, pogosto prazna, naglo propadajo. Ob tem ni težko vi- deti, da se na ta način "potrati" veliko naloženega denarja, in kako bi bilo, po drugi strani, z "malo višjo prvotno naložbo in poznejšimi popravili" mogoče doseči prav temu nasprotno sta- nje, "solidne" materialne stanovanjske razmere. Vendar tako tu na pojavnem nivoju, kakor na temeljnem, vtiskujejo konkretna zgodovinsko-historična družbena razmerja materialnim življenj- skim pogojem/razmeram svojo formo. Razen tega, da delavci stanujejo v slabih, vlažnih in umazanih hišah, da so "ceste, ki jih zavzemajo, večidel v najslabšem in najbolj nečednem stanju in so bile speljane ne oziraje se na po- trebe zračenja, ampak samo glede na stavbenemu gospodarju dote- kajoči dobiček", da so - mimo tega, da že samo kopičenje prebi- valstva v velikih mestih skrajno neugodno vpliva na zdravstveno stanje prebivalcev, da ozračje nikdar ne more biti tako čisto in imeti toliko kisika, kot ga imajo podeželski okraji, ter da dihanje in izgorevanje porabi tolikšne količine le-tega, ki se dajo le s težavo nadomestiti, ker mestni način zazidave že sam na sebi otežuje zračenje, ogljikov plin, ki se pri tem razvija, pa zaradi svoje specifične teže ostane na cestah, medtem ko glav- ni zračni tokovi vejejo nad strehami hiš, zaradi česar pljuča prebivalcev ne dobe potrebne količine kisika, kar ima za posle- dico telesno in duševno oslabelost in dušitev življenjske moči ter obolevanje in bolehanje za dolgotrajnimi ponavljajočimi se boleznimi (ib. 667/525-6) - delavske četrti - z zelo slabo ure- jenimi, ali pa sploh brez kanalizacije, odtočnih kanalov, stra- Lanskemu potresu v Furlaniji so najslabše kljubovala ravno no- va in novejša "množična" stanovanja. 270 nišč: s kopičenjem smeti, odpadkov in iztrebkov, po eni strani, po drugi pa, poleg že tako slabe prezračenosti in sploh nepre- zračljivosti, ker so delavska stanovanja postavljena ne samo v bližini tovarn, temveč v tej bližini na tisti strani, kamor po- navadi nese dim, ter, ne nazadnje, z najpičlejšo preskrbo z vo- do in še to z najslabšo vodo, medtem ko so, po drugi plati, re- ke tudi že preveč zasvinjane, da bi bila njihova voda še za kaj uporabna - še posebej nezdrave in neprijetne, btiržuazija pa re- agira na tako stanje s priložnostnimi izboljsevalnimi akcijami , le tedaj, ko naravne posledice družbenih razmer, v katere je ujet proletariat, npi?, kužne bolezni, začnejo ogrožati tudi nje- no eksistenco, razen tega, torej^so delavska stanovanja "na splošno slabo postavljeni^, slabo zidana, slar- bo vzdrževana, slabo zračena, vlažna in^nezdrava. Stanovalci se morajo omejiti na najmanjši prostor in v večini primerov spi najmanj ena družina v eni sobi. Kot bi ne bilo dovolj, da imajo pokvar- jen zrak na ulicah, jih zapro po ducat v eno so- ..^ apt bo, tako da jih zrak, ki ga morajo ponoči vdiha- vati, dobesedno duši. Notranja oprema stanovanj je borna in se različno stopnjuje do popolnega pomanjkanja tudi najpotrebnejšega pohištva" (ib. 642, 668/$o4, 526). ^ Meščanska kritika, "pod farškim vodstvom", ki ekonomske proble- me svojega sveta rešuje z zatekanjem v moralo tega istega sveta, odkoder potem obstreljuje "realno strukturo/podobo" z njenim "idealnim izrazom", seveda vidi v stanovanjski stiski proleta?- riata moralen problem, ki ga pa ni težko razvozlati v stisko njene morale."Delavec ne more ubežati družini", ker "ne more uiti družbenemu redu, dokler ta obstoji", hkrati pa mu ta isti "družbeni red", ki mu zapoveduje družino kot zakon, napravlja , "družinako življenje nemogoče" (ib. 7oV556), namreč delavska stanovanja so tako prenatrpana, da v njih ni prostora za tisto, kar biirgeois imenuje moralo, in tista imenitna institucija dru- žina, ki v njegovih rokah v"najnežnejših letih" zmodelira člove- ka v miselno-fiziološko/biološko meščana, moralnega individua, se tu, potem, ko je proletariat stiščan vanjo, od znotraj raz- kraja, ti razkrojki pa grozijo aficirati zdravo meščansko formo 2?1 "produkcije ljudi"« Ko meščanska družba priravnava vse rasmere, v katerih živi delavski razred, svoji "produkciji stvari", gle- de na meksimalno produkcijo buxzoeznega drtxzbenega bogastva, spodjeda svojo formo "produkcije ljudi" ter ji tako pokajo tla pod nogami prav tedaj, ko se jih najbolj trudi utrditi (neko kasnejše obdobje naše predzgodovine označuje ravno obratna si- tuacija). Brloge, v katerih živi proletariat^ vidijo biiržuji predvsem kot '*brloge greha". Po eni strani delavce "izpostavljajo najbolj razburljivemu menjavanju razpoloženja, da kolebajo med strahom in upanjem"jih gonijo kot divjačino in jim ne dajo počitka in mipnega uživanja življenja" ter jim ''odtegnejo vse užitke", bo- lje: možnosti vseh drugili užitkov "razen spolne naslade in pi- jače, nasprotno pa vsak dan z delom popolnoma izčrpajo njihove telesne in duševne moči in jih s tem neprestano dražijo do blaz- ne neaaernosti v obeh užitkih, ki jim ostaneta" (ib. 668/327)1 po drugi strani pa obtožujejo, da so nezmerni in nevzdržni, da "živijo kakor svinje, odrasli fantje in dekleta, matere in očet- je, vsi spijo v isti sobi", jadikujejo, da prepolna stanovanja^, kjer pač že fizikalni zakoni izsiljujejo fizične dotike in sti- ke, uničujejo "sleherno spodobnost", tako da se tu dogaja "tak- šno umazano mešanje človeških teles in telesnih opravil, takšno razkazovanje spolne golote, da to ni veČ človeško, temveč žival- sko", ter ugotavljajo, da "mladi poročeni pari niso (pač: so) spodbudna šola sa odrasle brate in sestre v isti spalnici". Ne gre samo za to, da se tu odstira skrivnost meščanske družbe: produkcija, vtem ko se razkazuje "produkcija ljudi", sicer skri- ta v za to posebej oddeljeni prostor buržoaznega apartmaja, v svoji otipij ivo-neposredni formi, temveč se krši, ne za plotom, ekskluzivnost privatne lastnine telesa "zakonskega druga", "in- timizira'' neporočeno, "zagreši" incest etc., poleg tega, da se ne spoštujejo in se ne morejo spoštovati različne "nor-me", "vrednote", "zahteve" ipd. vladajočega razreda, tako da tu ce- lo pri "dekletih" vlada "groba nemoralnost že v zgodnjih letih". 272 "predrznost in brezsramnost" • Kulturna meščanska omikanost se «r pri soočenju s takim stanjem, naj gre za proletariat IH. stol. ali "barakarska naselja" XX. stol., seveda ne bo vznejevoljila nad kulturo, ki postavlja večji del družbe v bedo, nad bedo kill ture »marveč se bo zgrozila nad "kulturo bede". To "nemoral- nost", to "kulturo bede", ki se prikazujeta kot "napaka" delav- cev in izhajata "iz neobrzdanih želja po uživanju, iz nepremiš- ljenosti in neprilagodljivosti družbenemu redu in vobče iz ne- zmožnosti, žrtvovati trenutni užitek bolj oddaljeni koristi." (ib. 705/355)« ter v tem subverzivno delujeta na buržoa^no kre- postnost in kultumost, ki ravno nasprotno temu stalno brzdata željo po Tiživanju, oz. jo perpetuirate kot prav željo, odlaga- joči užitek vedno znova v neskončnost, skozi premišljeni in pri- lagodljivi družbenemu redu, zmeraj žrtvujoči se, to osvobajajoč- nost - tu konkretno: stanovanjske bede, se potem buržoazija tru- di skanalizirati, tako kot je sicer vpeljala kanalizacijo, ko je kopičenje dreka v proleterskih četrtih začelo ogrožati njen dobri duh in tudi zdravje, iz zanikovalnosti oz, izključujočnos- ti vsaj v konstitutivno obrobje meščanskega sveta. Kolikor je prikaz v Položaju delavskega razreda v Angliji bolj zbiranje materiala za analize (kar je velika vrednost tega dela), figurira tisti v Kapitalu kot ilustracija analize kapitalsko - blagovnega sveta. Potem ko se je ukvarjal z delavcem med njego- vo družbeno funkcijo, se Marx odloči, da ga bo opazoval tudi "zunaj delavnice": "Za popolno osvetlitev zakonov akvuaulacije je treb^brniti pozornost tudi na njegov položaj zimaj delavni- ce, njegove prehranjevalne in stanovanjske razmere" (K 738-9/ 685). če naj se kapital akumulira, če naj se torej presežna vrednost spreminja v kapital, in to v najvišji možni meri, mora kapita- list minimizirati tisti del dane presežne vrednosti, ki jo na- menja lastnemu konsumu, zakaj ta del je za akumulacijo zgubljen, samemu kapitalistu, katerega "dejanje in nehanje sta le funkci- ja v njem z voljo in zavestjo obdarjenega kapitala", figurira 273 njegov "lastni privatni konsum kot oropanje akumulacije njego- vega kapitala" (ib. 668/619), in pojmuje tako "akumtilacijo kot "odrekanje* svojemu nagonu za uživanjem" (ib. 669/62o). Toda ta kapitalistov osebni asketizem pač ne razlaga npr. proletar- čeve stanovanjske bede, tako kot tudi s tem njegovim asketizmom za družbo rešeno bogastvo ne pade v roke temu drugemu. Gre za to, da personificirani kapital od delavcev - toda, kot poiidar- ja Marx v Očrtih; samo od svojih delavcev - zahteva "vzdržnost" in odrekanje". Z drugimi besedami: ne gre za razdelitev že spro- ducirane spresežne vrednosti, marveč za produkcijo presežne vrednosti, torej ne za kapitalistov, temveč proletarčev konsujp: ker se vrednost delovne sile določa tako kot vrednost sleherne- ga drugega blaga z delovnim časom, ki je potreben za njeno pro- dukcijo in reprodukcijo, in je tako enaka - ker se za produkci- jo-reprod\ikcijo delovne sile potrebni delovni čas izkaže za de- lovni čas, ki je potreben za produkcijo življenjskih potrebščin, s katerimi se vzdržuje mezdni delavec - vrednosti življenjskih potrebščin, ki so potrebne za vzdrževanje njenega posestnike, velja, da manj kot delavec individualno konsumira, a da pri tem ohrani/reproducira svojo delovno zmožnost, manjša je vrednost njegove delovne sile, večja je vrednost, ki si jo lahko prilaš- ča kapitalist. "Z družbenega stališča je torej delavski razred, tudi zunaj delovnega procesa, ravno tako pritikline kapitala kot mrtvi delovni instrument. Sama individualna konsumpcija je znotraj gotovih meja le moment reprodukcijskega procesa kapitan la" (ib. 646/598-9). Kapitalist se trudi nasloniti razširjeno reprodukcijo kapitala na enostavno reprodukcijo delovne sile in "kapitalistično ekonomiziranje delovnih pogojev" (ib. 524/ 488) zadeva potemtakem tudi delavčevo individualno komsumpci- jo, ki je v očeh kapitala upravičena samo kot samoovekovečenje delovne sile, kot produkcija zgolj "tuje bogastvo producirajo- če sile" (gl. ib. 645/598). Ta ekonomizacija/minimalizacija pre- hranjevalnih, stanovanjskih itd. pogojev obstoja razreda mezd-^ nih delavcev (če smo danes pod vtisom stalnega agresivnega spod- bijanja h konsTimu, prišepetovanja stalno "novih potreb", gre predvsem za to, da je "ekonomizacija delovnih pogojev" privzela 274 novo formo in da se je težišče kapitalistovega profitiranje prevesilo na profitiranje "pri tistem, kar delaven da" - gl. ib. 644/597-) je pač nujna zaradi donosnejšega izkoriščanja: "kapital se nič ne sramuje, da deloma nevarne, deloma poniže- valne pogoje, v katere vklepa delovanje in bivanje delavcev, ""opravičuje* s tem, da je to nu.jno zaradi donosnejšega izko- riščan,! a" (ib. 754/696). - Marx tako sklepa: "Kolikor hitreje se akumulira kapital v kakem trgovskem ali industrijskem mestu, toliko hi- txeje doteka vanj človeški material, ki ga je mogoče izkoriščati, in toliko bolj bedna so za- silno urejena delavska stanovanja." 'Kolikor večja je centralizacija prodiikcijskih sredstev, toliko večja je ustrezna nakopičenost na istem prostoru in stanovanjske razmere delav- ce v'"^o~p5tem^aEem tolike bolj bedne, kolikor hi- treje raste kapitalistična akumulacija. Vsakdo vidi, da so "izboljšave* (improvements) mest, ki spremljajo naraščanje bogastva, s p odiranjem slabo zgrajeniji mestnih delov, z zidanjem palač za banke, velike trgovine itd., z razširjanjem cest za poslovni promet in razkošne kočije, z uvedbo cestne železnice itd., v zvezi z nepri- kritim pregnanstvom siromakov v čedalje slabša in čedalje bolj obljudena zakotja. Po drugi strani pa je vsakomur znano, da se stanovanja dražijo obratno sorazmerno z njihovo kakovostjo in da špekulanti izkoriščajo s hišami rudnike bede z večjim dobičkom in manjšimi stroški, ka- kor so kdajkoli izkoriščali rudnike v Potosi." "Tudi bolje situirani del delavskega razreda f hkrati z mal.imi trgovci in drugimi deli malega srednjega razreda zajema čedalje bolj preklet- stvo reh nizkotnih stanovanjskih razmer, in si-t cer v sorazmerju s tem, kakor napredujejo *iz- boljšave* in hkrati z njimi rušenje starih hiš in cest, kakor se množijo tovarne in prihaja vedno več ljudi v glavno mesto in se zato dviga- jo najemnine obenem z mestno zemljiško rento", (ib. 747, 743-5/690, 687-9) i Po drugi strani je stanovanjska stiska konstitutivni element **" ?rim, J za "sodobnost", J8rg Kirschenmann: K prezidavi mest^ Časopis za kritiko znanosti etc. št. 12/1975 275 rezervne iadustririske armade« tj. tistega "odvečnega prebival- stva", ki je absolutno razpoložljivo za spreminjajoče se potre- be kapitala: "za spremenljive potrebe večanja vrednosti (Ver- wedungsbedOrfnisse) ustvarja ta armada - neodvisno od pregrad dejanskega naraščanja prebivalstva - človeški material, ki je vedno pripravljen za izkoriščanje", in zatorej " eksistenčni pogoj kapitalističnega načina produkcije" (ib« 71V561)» Medtem ko urejene stanovanjske razmere, morda lastno stanovanje, sta- bilizirajo in krajevno fiksirajo nosilce delovne sile, jih sta- novanjska stiska lokalno ne veže in jih ohranja mobilne, pač glede na potrebe kapitala v tem ali onem kraju. Tako kot je stanovanjska stiska po eni strani nujni produkt "akumulacije ali razvoja bogastva na kapitalističnem temelju", je po drugi strani obratno, pogoj in vzvod kapitalistične akii- mulacije. Polemično obravnava stanovanjsko vprašanje Engels v seriji člankov, uperjenih zoper malomeščanske - nemškega proudhonista Mülbergerja oz. Proudhona - in velikoburžoazne - E. Saxa - na?« potke, kako odpraviti stanovanjsko stisko, kasneje objavljenih v knjižni obliki z naslovom O stanovanjskem vprašanju (napisa- no 1872-73). S Proudhonovimi revolucionarnimi dekreti, inclusive o "PropriS- tS immobiližre: BSitiments", sta se Marx in Engels ukvarjala si- cer že v začetku petdesetih let, ko je najprej Marx referiral Engelsu o Proudhonovi knjigi Idže gžnSrale da la Revolution au XIX sižcle - Marx je tedaj, da bi se nekoliko izkopal iz denar- ne stiske, nameraval tiskati krajšo kritiko te knjige, vendar ni našel založnika - ter ga vprašal, kaj misli''o tem receptu" nakar sta v nekaj naslednjih pismih Proudhonov "nesmisel" po- drobneje kritično obdelala (gl. MEW 27:297-518/Marx-Engels: i Prepiska, tom. I: 237-253). Medtem ko Proudhon meni rešiti stanovanjsko vprašanje, v skladu 276 s celo svojo koncepcijo "liquidation sociale", z odkupom sta^ novanjskih zgradb, ki naj potem preidejo pod komunalno upravo, in sicer na ta način, da naj vsako plačanje najemnine velja kot akonto plačanja lastnine, tako da ima za najemnika plačilo vsa- kega obroka vrednost/veljavo proporcionalne in nedeljive udele- ženosttpri lastništvu hiše, v kateri stanuje, vse dokler ni hi- ša lastnikti-najemodajalcu na ta način odplačana ter najemniki poslej uživajo stanovanje, plačujoč ga le glede na proizvodno ceno zgradbe (au prix de revient de bttiment)(ib. 299-5oo/239), torej z odpravo najemnine kot oblike obresti, pa Engels odkri- . je iluzoričnost te zamisli rešitve, ko pokaže, da se po Proud-/ honu sicer "odpravljajo obresti in zemljiška renta, ne pa pro- fit" (ib. $08/247), Marx pa zaključuje, da se s tem "b\iržoazna družba ohranja, opravičuje in oropa samo svoje mauvaise tenden- ce" ter da je "liquidation sociale samo sredstvo, da bi "zdra^ va" meščanska družba mogla začeti od kraja" (ib. 312/25o) - t "iluzoričnost torej, ker je rešeno ne steuaovanjsko vprašanje, ampak buržoazna družba, ki stanovanjsko vprašanje nujno produ- cira.* Dvajset let kasneje je Engels, v skladu z med njim in Marxom r dogovorjeno razdelitvijo dela, najprej napisal "članek o stano- vanjski stiski in proti absurdnim proudhonističnim zgodbam, ki jih je o tem prinesla vrsta (Mülbergerjevih) člankov v *Volks- staatu* (nemškem socialdemokratskem partijskem glasilu)" (MEW ^. 35:456), ki mu je sledila kritika buržoaznega reševanja stano- vanjskega vprašanja ter še en nastop zoper nemški malomeščanski socializem; 1887 je članke ponatisnil v knjižni izdaji, kar mu je narekovala močna zastopanost "buržoaznega in malomeščanskega socializma", ki je na eni strani v podobi "katedrskih socialis- tov in vsakovrstnih človekoljubov" ohranjal pri življenju zgodo- vinsko že prevladana stališča, po drugi pa se je inkorporiral tudi v eamo partijo (gl. SV 547/65o). Končno Engels opozarja, da se "ti članki ne omejujejo na golo polemiko proti Proudhonu in njegovim nemškim predstavnikom", marveč vsebujejo "tudi pred- stavitev najinega (Marx-Engelsovega) lastnega pojmovanja" (ib. 277 546/694). Engels najprej pove, da je stanovanjska stiska prizadevala vse zatirane razrede vseh časov, da pa je za sodobni delavski raz- red samo ena drugotnih neprilik, zgolj pojavna forma bitne za- sužnjenosti mezdnih delavcev, ter da malomeščansko in meščan- sko človekoljubje posvečata temu vprašanju toliko pozornosti ne zgolj zaradi njegove otipljivosti - v nasprotju z nevidno- stjo bistva proletarčeve pozicije -, marveč predvsem zato, ker prizadeva ali vsaj grozi zlasti mali buržoaziji in posredno t\i- di veliki: "stanovanjska stiska je precej enakomerno priza- devala vse zatirane razrede vseh časov. Samo z enim sredstvom lahko odpravimo to stanovanjsko stisko: s tem, da odpravimo izkoriščanje in za^ tiranje delavskega razreda po gospodujočem raz- redu nasploh. - Kar raziomemo danes kot stanovanj- sko stisko, je posebna zaostritev, ki so jo do- živele slabe stanovanjske razmere delavcev zara- di nenehnega priliva prebivalstva v velika mesta, silno naraščanje najemnin, še večja gneča stano- valcev v posameznih hišah in za nekatere nemož- nost, da bi si sploh mogli najti streho. In o tej stanovanjski stiski se toliko razpravlja le zaradi tega, ker ne prizadeva samo delavskega razreda, temveč z njim vred tudi malo buržoazi- jo." "Predvsem s temi nadlogami, ki prizadevajo -»oij €r hkrati delavski razred in druge razrede, zlasti malo buržoazijo, se malomeščanski socializem /.../ najrajši ukvarja". "Pa tudi velika buržoazija ' * ima pri tem velik, čeprav indirekten interes. Mo- derno prirodoznanstvo ne dokazalo, da so tako i- menovani "slabi okraji , kjer stanujejo delavci v gosto natrpanih stanovanjih, plodišca vseh tis- tih nalezljivih bolezni, ki od časa do časa te- pejo naša mesta. Kolera, tifus, tifoidne mrzli- ce, koze in druge uničevalne bolezni širijo svo- t - -. je kali po okuženem zraku in zastrupljeni vodi teh delavskih okrajev; tam te bolezni skoraj nik- dar ne ponehajo; kakor hitro so okoliščine ugod- ne, se razvijejo epidemije in silijo nato prek svojih plodišč v bolj zdrave in zračne mestne predele, kjer stanuje kapitalistična gospoda. Kapitalistično gospostvo si ne more brez kazni dovoljevati, da povzroča epidemične bolezni med delavskim razredom; posledice padajo nanj nazaj 278 s : ^ e in nagle smrti gospodari med kapitalisti prav tako brezobzirno kakor med delavci. Brž ko je bilo to znanstveno ugotovljeno, so se razvneli človekoljubni biirgeois v plemeniti^tekmi za zdravje svojih delavcev. /.../ Pričeli so preis- kovati stanovanjske razmere in skušali odpravi- ti vsaj najbolj kričeče pomanjkljivosti." "Stanovanjska stiska delavcev in male buržoazi- je v naših sodobnih velikih mestih je ena izmed neštetih manjših drugotnih neprilik, ki izhaja- jo iz sedanjega kapitalističnega načina produk- cije", (ib. 556-7, 559, 585-V215-4, 215, 235) , Medtem ko je za družbo kapitalske blagovne produkcije temeljna in konstitutivna menjava nekega posebnega, specifičnega blaga, blaga s posebno lastnostjo, da je njegova uporabna vrednost ve- čja od njegove menjalne vrednosti, in s prodajo in uporabo ka- terega se družba šele more producirati in reproducirati kot ka?- pitalska, namreč delovne sile, gre tu, pri stanovanjskem vpra^- šanju, pri najemanju ali kupovanju stanovanja, za "navadno pro- dajo blaga (einfacher Warenverkauf)" oz. za prodajo "navadnih" blag::'•to ni posel med proletarcem in burgeois, med delavcem in kapitalistom; najemnik - celo če je delavec - nastopa kot premožen človek, ki je moral svoje posebno blago, svojo delovno silo, že prodati, da lahko z izkupičkom, ki ga je zanjo dobil, nastopa kot kupec užitka stanovanja, ali pa mora biti zmožen dati poroštvo za skorajšnjo prodajo svoje delovne sile" (ib. 559-60/216). Ko je Engels tako orisal zgodovinsko-historične socialne dimen- zije "stanovanjskega vprašanja", se loteva pretresanje obojih rešitvenih receptov. Na kratko: "Jedro tako velikoburžoazne ka- kor malomeščanske rešitve "stanovanjskega vprašanja"je, da bo- di delavec lastnik svojega stanovanja" (ib. 548/65o). Pri proudhonistu kot zgoraj pri Proudhonu: najemniki spremenje- ni v ktipce, plačana najemnina se raČ\ina kot obročno plačilo za vrednost stanovanja, dokler ni po določenem času stanovanje od- plačano lastniku ter preide v last bivšega najemnika, oz. ta 279 postane lastnik svojega stanovanja in družba "skupnost neod- visnih svobodnih lastnikov stanovanj". Medtem ko je najemnik prej moral plačati v obliki najemnine dva- ali večkratno vred- nost hiše, ker si lastnik pač ni dal le povrniti kapitala, ki ga je bil vložil v gradnjo hiše in morebitna popravila, ampak je 2 najemnino izžemal tudi zemljiško rento, obresti in profit od tega kapitala, kar je v danih družbenih pogojih čisto na- ravno, vendar pa za filistrskega socialista v nasprotju z "jus- tice žternelle" oz, z "5,dejo večne pravičnosti", zdaj ta socia- list, da bi življenje lASkladil s svojo "večno pravičnostjo", "zapove, da se mora to nehati; v hišo nsiloženi kapital ne sme donašati obresti in kolikor predstavlja kupljeno zemljiško po-'^ sest, tudi ne zemljiške rente" (ib, 369/225). V Marxovi in En- gelsovi korespodenci izrečena kritika ostane; ta proudhonizem ne odpravlja profita, pač pa prepoveduje profit samo eni vrsti kapitalistov in to tisti, ki delovne sile sploh ne kupuje» ki uporabnika svojega blaga torej sploh ne sili, neposredno,prodt>- cirati presežne vrednosti, torej ne ukinja produkcije presežne vrednosti, marveč dekretira drugačno razdelitev vedno že spro- ducirane presežne vrednosti: "S tem se prav nič ne dotakne ka- pitalističnega načina produkcije, temelja sedanje družbe" (ib,), "Proudhonov plan za rešitev družbe je vseskozi na tleh buržoaz- ne družbe gibajoča se fantazija" (ib, 441/279), Pri velikoburžoaznem filantropu, kot rečeno, tudi izjavljanje, "da je mogoče stanovanjsko vprašanje dokončno rešiti le tako, da se prenese lastnina stanovanj na delavce" (ib, 391/239), To- da ta mojster ne pretvarja delavca samo v lastnika, marveč kar v "kapitalista". Potrebno je le varčevati. Pot osvetljuje zvez^ da repatica "socialne ekonomije", "vede", ki "nam ntidi" "skupek sredstev in poti", "da bi na osnovi njenih "železnih^zakonov v okviru _seä.aj vlad8jočeg;a družbenega reda povzdignili tako ime- novane neposedujoče razrede na raven posedujočih", zvezda meš- čanskeg;a socializma, ki "hoče ohraniti vzrok vsega zla v današ- nji družbi in hkrati odpraviti to zlo", "odpraviti socialne ne- prilike, da bi zagotovil obstoj buržoazne družbe", hoče buržoa- 28o zi.io brez proletariata* (ib. 386-7/235)» za kar ho5e dvigniti proletariat v biaržoazijo. ^ Na ta mesčanskosocialiatični klic po delavčevem pomeščanjenju, ki naj ga dvigne iz barbarskega na človeški nivo b\iržoaznega lastništva, Engels odgovarja, da "čim bolj (delavec) varčuje, toliko manjšo mezdo dobi. Ne varčuje torej zase, marveč za ka?- pitalista" (gl. ib. 392-V24o-l). " Toda ker je ta Saxova rešilna zamisel vseeno še na "področju idealov", sestopi pri reševanju stanovanjskega vprašanja še J malo v "območje dejanskosti", zadene ob kotažni in kasarniški sistem delavskih stanovanj, skuša zopet vzplavati pri "delav- skih kolonijah" ter pristane pri predlogu, naj "delodajalci, tovarnarji priskrbijo delavcem primerna stanovanja, bodisi da jim jih sami zgradijo, bodisi da spodbujajo delavce in jim po- magajo, da si sami gradijo stanovanja, s tem, da jim dajo stav- bišča, posojajo gradbeni kapital (morda bi se reklo danes "sta- novanjsko posojilo") itd.", kar Engels razočarajoče pojasnjuje z angleškimi podeželskimi tovarnarji, rekoč da so ti "že davno spoznali, da graditev delavskih sta- ^ novanj ni le nujnost, da so delavska stanovanja ne le del tovarne same, temveč da jim donašajo tudi lep dobiček. V Angliji so nastale na tak način cele vasi, od katerih se je marsikatera razvila kasneje v mesto.^Delavci pa, namesto da bi bili hvaležni svojim človekoljubnim kapita- listom, so se že od nekdaj upirali temu "kotaž- nemu sistemu*. Ne le da morajo plačevati za hi- še monopolne cene, ker tovarnar nima konkuren- tov; ob vsaki stavki so takoj brez strehe, ker jih tovarnar nemxadoma pomeče na cesto in jim t 8 tem vsak odpor zelo oteži" (ib. 398-9/245). Poleg tega se da delavce tako "na polfevdalen način prikleni- ti na njihovega kapitalista" (ib. 554/655). In to je zdaj, če ostaneta ob strani še dr. Saxovi odrešenjski zamisli z "delav- sko samopomočjo" in "državno pomočjo" (gl. ib. 4o5 sl./25o si.), reakcionarno jedro tako malo- kot velikoburžoaznega, četudi 281 biiržoazno-socialističneKa. poskusa "reševanja" stanovanjskega vprašanja kot stanovanjskega vprašanja, ki se oba - kljub "me- todični" razliki med njima, namreč, da se prvi zasnavlja na "rešilnem skoku iz ekonomske dejanskosti v juridično frazo", tj., rešuje zgubo "ekonomske povezanosti" s sklicevanjem na "večno pravičnost" (ib. 362/218), na prestavljanju "iz ekonomi- je v juristarijo", drugi pa na prestavljanju iz "ekonomije v moralo", tj., ob pripoznanju zakonov kapitalsko-blagovne pro- dukcije za "železne naravne zakone" in s tem povlečenim sank- cioniranjem nespremenljivosti/nedotakljivosti le-teh ter hkrat- nemu hotenju "odpraviti njene neljube, toda nujne posledice", mu "ne preostane nič drugega, kakor da bere kapitalistom moral- ne pridige, katerih čustveni učinki pa se takoj razblinijo v meglo pod vplivom privatnih koristi in po potrebi tudi zaradi konkurence" (ib. 388/237) -, oziroma, na drugem koncu, ob tem, da ne eden ne drugi ali ne poznata ali ne smeta poznati ekonom- ske dejanskosti in razlagati stanovanjske stiske iz obstoječih razmer, jo prvi izvaja iz nepravičnosti teh razmer in neuskla- jenosti gospodarskega življenja z "večno pravičnostjo", drugi pa "z moralnimi frazami" "iz huderbnosti ljudi, tako rekoč iz izvirnega greha" (ib. 388/236) - iztečeta v zahtevo, naj dela- vec postane lastnik svojega stanovanja; Gre prav za miniranje proleterske pozicije kot iztrganosti iz zraslosti dela z njegovimi objektivnimi pogoji, pozicije "brez- objektnosti, čiste subjektivnosti" (Marx), "popolne praznosti, brezdoločbenosti in brezvsebinskosti", pozicije "čistega niča", vtem ko se mezdnega delavca znova pripenja na zemljo: hišico in vrtiček, pribija na križ obstoječega in križa z njim, ko se skuša znova upostaviti nekaj, ka je "zgodovina že davno vrgla čez krov" (ib. 44o/278), ter pri tem upa, "da bodo delavci hkrati s spremembo svojega proletarskega položaja, do katere bi morali priti S pridobitvijo hiše, zgubili tudi svoj prole- terski značaj in postali spet upogljivi potuhnjenei, kakršni so bili njihovi predniki, ki so tudi bili hišni posestniki" (ib. 394/242), da bi se tista popolna praznost zapolnila $, kot 282 pravi Sax, "podtavestnim občutkom o pomenu gospodarske prido- bitve, ki jo izraža zemljiška posest"... Pomen "domačega og- njišča" so v svoji nezmotljivi reakcionarnosti odprto pokaza- li ideologi "farške birokracije" (Marxov izraz): "človek" po- stane "pravi proletarec" šele, če je tudi brez, seveda svojega, "d6ffia" (gl. Krek: Izbrani spisi, III. zv. str. 424), in "tisto veliko vprašanje", kako se rešiti proletarske nevarnosti, se zato glasi, "kako se rešiti proletarstva brez doma" (Dšeničnik: Sociologija, str. 554), medtem ko na drugi strani "pravo" last- ništvo "doma" izoblikuje "zavest", ki "vzpodbuja delavca na delo, varčnost, zmernost, neguje rodbinski čut in ga varuje prevratnih idej. Lastni dom je tudi dom stalnosti in ljubezni do reda" (ib, 668). i-^ grj Engels zato toliko ostreje kritizira proudhonizem, ker take in podobne koncepcije zanaša najbližje delavskemu gibanju: na MÜ1- bergerjeve tožbe, da "socialna vihra" podira "domače ognjišče", to "pravo središče moralne in družinske eksistence", zaradi •s* česar da je "sodobni proletarec" na slabšem kot^Troglodit, Av- stralec in Indijanec s svojimi jamami in ilovnatimi kočami, od- govarja: , ; vs.^ "V tej jeremijadi se nam kaže proudhonizem v J. vsej svoji reakcionarni podobi. Da bi se rodil _ sodobni revolucionarni proletarski razred, je »se^'f'' »t''».I: bilo absolutno nujno prerezati vez, ki je še ve- zala delavca minule dobe na zemljo. Ročni tka- ^®9? imel poleg svojih ročnih statev še hišico, vrtiček in njivico, je bil pri vsej svo- ji bedi in ob vsem političnem pritisku miren, zadovoljen mož, "bogu vdan in pošten", ki je oa oi snemal klobuk pred bogatini, farji ter državni- mi iiradnlki in bil notranje vseskozi suženj. Ravno sodobna velika industrija, ki je napravi-- la iz delavce, priklenjenega na zemljo, izob- -j čenega, vseh tradicionalnih vezi in verig pros- ^ega proletarca brez kakršne koli lastnine, rav- no ta ekonomska revolucija je ustvarila pogoje, ki j8 edino v njih mogoče napraviti konec izko- riščanju delavskega razreda v poslednji obliki tega izkoriščanja, v kapitalistični prodiakciji. Tu pa ti pride ta solzavi proudhonovec in vije 283 rok© cad delavci, češ da so morali zapustiti svoje domače ognjišče, kakor ds bi bil. to ne vem kakšen korak nazaj, medtem ko je to bil ravno prvi pogoj za njihovo duhovno osvobodi- tev" (ib. 364/219). Vsem sortam buržoaznih iztuhtanj, kake rešiti stanovanjsko vpra- šanje nasprotno, ga rešuje buržoazna nepovzdignjena in nereflek- tirana dejanskost: "prav tako, kakor vsako drugo družbeno vpra- šanje: s postopnim ekonomskim izenačevanjem med povpraševanjem in ponudbo, torej z rešitvijo, ki sama isto vprašanje vedno zno- va obnavlja, ki torej ni nikaka rešitev" (ib, 373/226): "V dejanskosti ima buržoazija le eno metodo, da reši stanovanjsko vprašanje na svoj način - tj,, v , da ga reši tako, da rešitev vedno zopet znova : pop^ja vprašanje" (ib, 418/26o), In če bi morda kdo pričakoval, da bo temu nasprotno interveni- rala država: . ttj)g^ današnja država stanovanjskih nadlog ne mo- re in noče odpraviti, je jasno kot beli dan" (ib, 414/257). Ker torej "kapital /,,./ stanovanjske stiske noče odpraviti, tudi če bi jo mogel" (ib, 4o5/25o), stanovanjsko vprašanje os- tane in je v dejanskosti "današnje družbe" vedno obnavljano. In predvsem: iz te, kapitalsko blagovne, dejanskosti: ' "Od kod izvira torej stanovanjska stiska? Kako • je nastala? G, Sax kot dober burgeois ne sme ve- deti, da je ta stiska proizvod buržoazne druž- bene oblike; da ne more biti brez stanovanjske stiske družba, v kateri je velika množica delov- ne ;»ir^& ljudi navezana izključno na delovno mezdo, torej na tisto količino življenjskih sredstev^ ki je potrebna za njihovp življenje in razmnože- vanje; v kateri nove sp^nitve strojev itd, ne- nehno jemljejo delo neštetim delavcem; v kateri imajo ostra, redno ponavljajoča se nihanja v in- dustriji za posledico na eni strani obstoj zelo številne rezervne armade nezaposlenih delavcev, 284 na drugi strani pa mečejo od časa do časa ve- lik del delavcev brez dela na cesto; v kateri žganj fig o delavce trumoma v velika mesta, in si- cer hitreje kakor rastejo v teh razmerah stano- vanja zsmje; v kateri mora torej vedno biti do- sti naj§mnikov tudi za najbolj svinjske brloge; v kateri ima naposled vsak hišni posestnik kot kapitalist ne le pravico, temveč nevsezadnje^za- radi konk\irence med najemniki tako rekoč dolž- nost da brezobzirno izbija iz svoje^hišne last-^ nine najvišjo najemnino. V taki družbi stanovan- njska stiska ni naključje^ temveč nujna insti- tucija" (ib. 387-8/236). Ko je tfiüco problem postavljen na dejanska tla, je postavljeno nanje tudi reševanje problema: prav odrešenje teh dejanskih tal. V buržoazni družbi nujno institucijo stanovanjske stiske je mogoče "odpraviti le, če iz temelja prevrnemo ves družbeni red, iz katerega izhaja" (ib.). Ne rešuje rešitev stanovanjs- kega vprašanja hkrati socialnega vprašanja, temveč rešitev so- cialnega vprašanja, tj. odprava kapitalističnega načina prodiik- cije omogoča rešitev stanovanjskega vprašanja; zato pa je tudi, vse dokler obstoji ta produkcijski način, "bedarija, hoteti posamezno rešiti stanovanjsko vprašanje ali katerokoli drugo usodo delavcev zadevajoče družbeno vprašanje. Rešitev pa je v odpravi kapitalističnega produkcijskega načina, v prisvojitvi vseh življenjskih in delovnih sredstev po delavskem razredu sat- mem" (ib. 421/263). S tem v zvezi Engels piše, da bo "stanovanj- sko vprašanje mogoče rešiti šele tekrat, ko bo družba zadosti spremenjena, da bo lahko začela \ikinjati nasprotje med mestom in deželo, ki ga je današnja kapitalistična družba pritirala do skrajnosti" (ib. 396/243). Kako bo revolucionarna rešitev stanovanjskegavvprašanja - kot vprašujejo filistri - "konkretno" zgledala, Engelsa ne zanima. Po eni strani pravi, da "nam ni treba delati nobenih utopistič- nih sistemov za ijireditev bodoče družbe" (ib, 374/226), po dru- gi pa, da je zadovoljen, če lahko dokaže, da je "produkcija na- še moderne družbe zadostna, da Ihko priskrbi vsem članom druž- be dovolj hrane, in da jo zadosti hiš, da lahko nudijo delavs- 285 kim množicam začasno prostorna in zdrava stanovanja" (ib. A48/ 285): "Vendar pa ni dvoma, da je že danes v velikih mestih dovolj stanovanjskih hiš, da bi lahko takoj odpravili vsako resno "stanovanjsko stis- ko", če bi te hiše racionalno izkoristili. To pa je mogoče doseči le z razlastitvijo doseda- '. : njih lastnikov oziroma s tem, da bi naselili v njihovih hišah ljudi brez strehe ali delavce, ki stanujejo sedaj v prenatrpanih stanovanjih. Kakor hitro si bo proletariat osvojil politič- no oblast, bo tak ukrep, narekovan zaradi jav- ne blaginje, prav tako lahko izvesti, kakor lah- ko današnja država izvaja druge razlastitve in t naselitve". Oziroma: "Skraja pa si bo morala vsaka socialna revolu- cija pomagati s tep s čimer bo razpolagala, in odpraviti najhujše zlo z obstoječimi sredstvi. In glede tega smo videli že prej, da bo mogoče takoj začeti odpravljanje stanovanjske stiske z razlastitvijo enega dela razkošnih stanovanj, ^ * ' ki so last poseduj očih razredov, in z nastanit- ^ vijo drugega dela." (ib.$74, 396/226-7, 243) V revolucionarno zgodovino sta se s tako rešitvijo vpisala pa- riška komuna in petdeset let kasneje Kronstadt. "Prvi korak, če se hočemo lotiti določenih konkretnih družbe- nih razmerij, bo pač gotovo ta, da jih spoznamo, raziščemo v njihovi obstoječi ekonomski povezanosti" (ib. 449/285-6). Kar se tiče, s tem v zvezi, stanovanjskega vprašanja, sta Marx in Engels naredila prav to. Če "zadostitev stanovanjski potrebi daje merilo za način, kako so vse druge potrebe zadoščene" (PD 535/297), stanovanjska beda vendar ni kaj več kot pojavna ob- lika bitne bede. In tako je tu bistveno vprašanje prav vpraša- nje te "bitne bede" in Marxovo in Engelsovo obravnavanje sta- novanjskega vprašanja se pač ne izčrpa v njunih "eksplicitnih izjavah" o tem problemu. Te so, če se tako reče, plodovi njune- ga dela, ki jih je treba samo obrati in postaviti naprodaj, kar bi vse skupaj moglo na sodobnem trgu zgledati kaj anahronistič- no, in vsa "subverzivnost" bi se morda nehala pri tem, da bi 286 lc- ni družbi vedno prisotna, ter zato po svoji pomembnosti eno izmed jeder, na katero se navezuje stabilnost sistema. V fazi zagotavljanja sj?edstev je bila torej za osnovni cilj razglašena izgradnja čimvečjega števila stanovanj. Čim pa so bila sredstva zagotovljena, so obveljali kriteri-.^:- ji novega nosilca, ki je zbrana sredstva materializiral: njegova osnovna skrb je bila zagotoviti normalne pogoje last- nega delovanja. V istem trenutku se je pirvotni cilj (izgradnja čimveč jega v števila stanovanj) premaknil v drugo vrsto pomembnosti. Dejstvo, da je gradbeništvo eno izmed izrazito "državnotvor- nih" dejavnosti, pomeni, da je imelo vsel§j možnost v odlo- čujoči meri samo vplivati na postavljanje kriterijev za last- no obnašanje. Lahko pa je določalo tudi okvire normalnosti v obnašanju drugih. 4. Stanovanjska politika je bila vodena s predstavo, da lahko 526 najboljše rezultate, tj. čimveč čimboljšib stanovanj in to z omejenimi sredstvi zagotovi visokoorganizirana, centralno vodena akcija. Kot rečeno pa so bili nje#i cilji in metoda njenega delova- nja postavljeni s strani družbenega povprečja, tj. tistih, ki so stanovanje že imeli. Drugi pa, ki so stanovanje potre- bovali (in, ki naj bi jim bili stanovanjski programi prvenst- veno namenjeni) zaradi svojih materialnih (ne)zmožnosti niso izpolnjevali predpogojev, da bi se lahko v tako organizira- no akcijo vključili. V dobroopremljenih stanovanjskih soses- kah si niso mogli kupiti stanovanja tisti z najnižjimi do- hodki. V polni sieri v uspeh centralno usmerjenih stanovanjskih pro- gramov so bile istočasno v imenu racionalnosti določane raz- ne prepovedi, ki so onemogočale posamezniku reševanje stano- vanjske stiske na način, primeren njegovim zmožnostim. Prav ljudje z nizkimi dohodki pa so posedovali ogromno koli- čino človeške in materialne moči, ki je nadomeščala pomanj- kanje finančnega kapitala. Kolektivna sposobnost teh ljudi, izhajajoča iz njihovih prihrankov, prostega časa, ter pre- prostih veščin, je neredko presegala organizacijsko in finan- čno moč države. . » V primeru gradnje subvencioniranih najemnih (socialnih) sta- novanj pa so taka stanovanja potrebovala subvencijo še za kasnejše vzdrževanje. Previsoki minimalni stanovanjski stan- dardi so vnaprej zagotavljali stalni izdatek. Določanje previsokega minimalnega standarda je v najbolj- šem primem vodilo k omejevanju tistega, kar je bilo možno storiti za ljudi z nizkim dohodkom. V najslabšem primeru ? pa bi lahko natančno upoštevaije predpisov privedlo do nes- misla,