323 Knjižne ocene in prikazi Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani (Ljubljana 1992) 213–222; K. L. Kvamme, K. Oštir, Z. Stančič in R. Šumrada, Geografski informacijski sistemi 1997 (Ljubljana 1997). Benjamin ŠTULAR Marc Lodewijckx in Rene Pelegrin (ur.): A View from the Air. Aerial Archaeology and Remote Sensing T echniques. Results and opportunities. BAR. International series 2288, Archaeopress, Oxford 2011. ISBN 978-1-4073-0865-4. 182 strani, barvne in črno-bele ilustracije. Zbornik “Pogled iz zraka: arheologija iz zraka in teh- nike daljinskega zaznavanja. Rezultati in priložnosti” je nesrečen. To pa je tudi skorajda vse, kar izvemo v uvodu izpod peresa prvopodpisanega urednika. Kljub letnici objave 2011 knjiga namreč prinaša prispevke s konference Aerial Archaeology Research Group's (AARG) leta 2005. Knjigo smo torej brali v tej časovni perspektivi. Oscar Aldred in Elín Ósk Hreiðarsdóttir sta napisala zanimiv pregled zgodovine in stanja daljinskega zaznavanja v islandski arhe- ologiji, ki ga ilustrirata z nekaj izjemnimi primeri iz regije Mývatn na severovzhodu Islandije. Filomena Boemi opisuje nacionalno zbirko zračnih posnetkov “ICCD-aerofototeca nazionale” v Italiji, ki je lahko zanimiva za tiste arheologe, ki delujejo na skrajnem zahodu Slovenije. Martin J. F . Fowler opisuje izjemno zanimivo področje: arheologijo hladne vojne. Ali je preučevanje satelitskih posnetkov izpred manj kot pol stoletja res arheologija, sicer ostaja odprto vpraša- nje, saj tiskane slikovne vire tradicionalno uvrščamo med zgodovinske vire. V vsakem primeru je bila tema v preteklih letih v arheologiji zelo odmevna in dobro sprejeta. Ivan Kuzma predstavlja najdišča, odkrita na letalskih posnetkih v slovaškem delu Podonavja. Peter J. Leeming opisuje uporabo historičnih letalskih posnetkov pri preučevanju škotskega otočja Orkney. T ematika seveda ni zastarala, več arheoloških podatkov pa prinaša prispevek istega avtorja iz leta 2010. Prispevek v soavtorstvu obeh urednikov prinaša šolski primer odlične sistematične raziskave rimskega podeželja v centralni Belgiji. Helen Saunders opisuje prazgodovinsko ograjeno ulico (ang. causeway enclosure) v angleškem Essexu. Tema je bila v času pisanja zelo popularna in tudi danes ni izgubila privlačnosti. Se pa zdi, da je članek preveč površen, da bi si bralec ustvaril solidno podobo o arheologiji, in hkrati premalo sistematičen, da bi pustil celosten vtis o projektu. Opisani prispevki so vsi po vrsti vredni branja, saj tematike niso časovno občutljive. Moira Greig predstavlja drugačno uporabo zračnih po- snetkov: kot orodje za ozaveščanje kmetovalcev o arheološki dediščini. Gre za zelo zanimiv in še vedno svež pristop k ohranjanju arheološke dediščine. T o je tudi edini prispevek v knjigi, ki je s časom celo pridobil na informativnosti, saj je avtorica vključila kratek Post Scriptum, v katerem predstavi dolgoročne učinke. Skupina avtorjev Véronique de Laet, Etienne Paulissen in Marc Waelkens predstavlja poizkus avtomatskega prepo- znavanja arheoloških objektov na satelitskih posnetkih na helenističnem najdišču Sagalassos v jugozahodni Mali Aziji. Avtorji ponujajo nekaj zanimivih nastavkov brez “dokonč- nih” rešitev, ki bi jih lahko uporabili v manj monumentalni srednjeevropski arheologiji. V vmesnem času rešitve kljub znatno boljši ločljivosti satelitskih posnetkov ni in raziskave so se usmerile v “polavtomatsko” nadzorovano klasifikacijo (ang. supervised classification). Rosa Lasaponara in Nicola Masini sta predstavila svoj pogled na uporabo visokoločljivih satelitskih posnetkov satelita Quickbird v arheologiji. Menita, da je prednost teh posnetkov v primerjavi z letalskimi v tem, da jih je lažje georeferencirati in pokrivajo veliko območje. Po našem mnenju sta oba zaključka napačna, saj se v tem pogledu letalski in satelitski posnetki ne razlikujejo. Ena izmed pomembnejših razlik v času “ponovnega rojstva” fotogrametrije je način zajemanja podatkov: moderni sa- teliti podatke pogosto zajemajo v pasovih širine 1 celice, ki so nato “zlepljeni”; zato so ti podatki neuporabni za fotogrametrijo, čeprav so za človeško oko po obdelavi enaki letalskim posnetkom. Kot se je pokazalo v vmesnem času, je revolucijo v uporabi visokoločljivih satelitskih posnetkov prinesla predvsem neovirana dostopnost le-teh preko uslug, kot so GoogleEarth, Bing, T erraserver ipd. Skupina avtorjev pod vodstvom Maartena Vergauwena predstavlja metodo ustvarjanja virtualne podobe krajine z zračnih posnetkov za potrebe vizualizacije dediščine. T ehnologija tega projekta je žal popolnoma zastarela, predvsem zaradi napredka na področju fotogrametrije. Nekoliko boljše rezultate danes lahko dosežemo s 95 odstotkov manjšim vložkom znanja in časa. Slednji trije prispevki so večinoma tehnološko-metodološke narave in so tako v preteklih petih letih žal precej zastarali. Kar je škoda, saj so bili vsi trije v času pisanja res vrhunski. Le dva prispevka so avtorji pred objavo posodobili. V prvem avtorja Anthony Corns in Robert Shaw predstavita izjemen primer dobre prakse celotnega sistema uporabe podatkov daljinskega zaznavanja: od pridobivanja, hranjenja in dostopanja do podatkov do uporabe, tako za raziskovalne namene kot tudi za predstavljanje arheološke dediščine. Av- torja Christoph in Helen Peeters bralca v kratki predstavitvi spomnita na uporabnost starih satelitskih posnetkov za preučevanje področij, ki so bila v zadnjih desetletjih pod- vržena večjim spremembam. V tem primeru je raziskovano egipčansko grobišče Dayr al-Barshā na širšem območju Kaira. Karl Cordemans opisuje sicer zanimiv primer upravljanja s kulturno krajino v Belgiji, ki pa s tematiko knjige nima kaj dosti skupnega. Kaj reči o knjigi kot celoti? Knjiga prinaša dober pre- gled stanja metod daljinskega zaznavanja leta 2005. Glede na nekatere težave v preteklosti je potrebno pohvaliti zelo visoko kakovost tiska in slikovnega gradiva. Žal pa kakovost vsebine prispevkov niha, sistematika izbranih tem pa ni povsem jasna. Ko dodamo še dejstvo, da so nekateri izmed najboljših prispevkov danes že zastareli, lahko knjigo priporočimo v branje le tistim začetnikom, ki nimajo dostopa do kakega izmed preglednih del, ali specialistom, ki jih zanima prav vse, kar se dogaja na tem področju. Dejstvo, da niti urednika svojega prispevka za objavo nista posodobila, pa je tudi zgovorno. Benjamin ŠTULAR