IVarava in čloTek v svoji pravi složnosti. Spisal Živkov. CBalje.) Da pa žerjav kaže in daje zgled lastne pokornosti,je biku sam rad podložen in ga očivestno časti. Pohaja ga v blevu in stoji mirno po koncu kraj njega. Na dvorišču gre dve stopinji za njim ko strežnik; zapleše tudi včasili okoli njega, io se mu tako čelarno priklanja, da gledavce smeh sili. In tako časti vsakega mlajšpga bika, ktpri pride na mesto prodanega staršpga. Zdi se mu tedaj, da je to njpgova dolžnost, da je taketnu velikanu pokoren, ko sam tirja, da je druga žival njeniu pokorna. Tako se obnaša več let, dokler ga pitaven vol, kterega hoče miriti, ne prebode. Vse to kaže, da žerjav ne Ijubi samo pri sebi reda, temuč da je terau prepametnemu tiču prirojen nek nagon, neka močna ljubezen do občnega reda, ktera ga silno priganja tudi pri drugi živali za složnost poskerbeti, naj velja, kar hoče. To pa je bolj po panieti, ko po sebicnem nagonu, in se ne nameri pri nobeni drugi živali. Vse dozdaj povedano poterjuje skušnja in spričuje učenost.*) — Sedaj pa pojdinmza stopinjo više, da še več zvemo, naj se ravno neverjetno zdi tistim, kteri hočejp vse došlatati; barem ni nasprotno in nespodobno dosedanji posvetni skušenosti. •) Natanše svedoštva se berejo v F. G. Danmerovem časopisu 1. 1861. in v stoterih tam imenovanih knjigah. Pis. Naj pervo poglejmo na ljubeznjivo mično zavezo sv. Frančiška s tiči, kakor nam jo razlagajo njegovi življenjepisci. Ko gre pervokrat na alvernsko goro, ga okrožuje truma tičev, kteri se mu na glavo, rame, persa in roke vsedajo, in razodevajo svoje veselje nad njegovim prihodom s kriljenjem in pikanjem. To mu storijo drugokrat, ko se tje prišlemu božje rane vtisnejo; posebno vdan mu je en sokol. Kedar prihaja ponoei ura, o kteri Frančišek vstaja k molitvi, mu sokol že rožlja in rožlja pred durmi. Ko pa svetnik bolj onemaga, ga pusti dalje spati, in ga raho budi še le proti solnčnem vzhodu. Od podobne nježnosti smo že predi čuli. Ko je Frančišek v Sieni obetežal, mu podari nek žlahtnik živega, ravno vlovljpnega bažana. Ta se mu tako priserčno pri- druži, da noče več oditi. Spuščajo ga v goricah, pa jaderno prileti spet k Francu. Podarijo ga poznpje nekemu znancu, ki je bolenika pogosto pohajal — ali pri temu ne pozoblje več zernica; ta ga prinese nazaj, in ko svetnika zagleda, se razveseli in zopet rad zobljp. Nekdaj čuje sv. Frančišek slavca v vertu peti, in veli sobratu Leonu, naj tudi Bogii preppva, ko se pa sobrat s slabim glasom izgovarja, prepeva sam do večera, dokler opešan ne poreče, da ga je tiček prekosil. Potem reče ptici, da naj mu zleti na dlan, pohvali njeno lepo petje, jo nakermi in odpusti, pa ne odide, dokler ji ne zapove. Kaj podobnega se bere od sv. Roze limajske. Xa riečkem jezeru mu podari ribič živo vodno ptico. Derži jo nekaj časa v roki, in jo potem spusti — ali plica ne odleti. Na to moli dolgo zavzpt, jpj veli odleteti, in jo blagoslovlja. Očitno vesela splava ptica v višavo. #J Naj bolj čudovitna pa je tista znana pridiga, ktero je ptičem govoril v svoji priprosti visokosti. Ko namreč enkrat dosti tičev po tleh in gerrnovji zbranib zagleda, reče pajdašema postati, ker ima tim bratecom nekaj povedati. \ato gre prek trate med njp, in nobeden ne pobegnp. ,,Moji brateci tičeki!" tako začne, ,,lepo zahvaljujte svojega stvarnika, ker vasje tako veselo in krasno obdaroval, da lehko nad zemljo v zračje *) Tu mu tudi dajo ravno vlovljeno veliko ribo, ktero nekaj časa derži in zopet epusli v vodo, ali riba ne zgine z mesta, temuč plava pred njim, kakor bi ga ns mogla ali ne hotla zapustiti; blagoslovljena, še le gre v vodo. Pis. na višave splavate, kar nobena druga stvar ne more; vam je dal ročno truplice in perotic dvoje; vas je podučil si staviti gnjezdica prezala po vam odmenjenih gorah, livadah in drevesnih veršičih. 0 predober je Bog do vas!"