16. številka.
Ljubljana, v četrtek 21. januvarja.
XIX. leto, 1886
Izhaja vsak dan «e*<r, izimSi nedelje in praznike, ter velja po pošti prejenan za a v st ri j sko-ojre rsk e dežele za vso leto l.r> gld., za pol lota 8 gld., za četrt leta 4 gld., za jeden mesec 1 gld. 40 kr. — Za Ljubljano brez pošiljanja ua doni «a »so leto 1B gld., za <Vtrt l«ta 3 gld. 30 kr., za jeden musec 1 gld. 10 kr. Za poSiljanjo na dom računa se po
10 kr. za mesec, p« 30 kr. M četrt leta. — Za tuje dežele toliko več, kakor poštnina znaša. Za oznanila plačuje      od četiristi»pne petit-vrst« po 6 kr., če so oznanil" jedenkrat tlaka, po f» kr., če ae dvakrat, in po 4 kr. če so trikrat ali večkrat tiska. Dopisi naj se izvole frankirati. — Rokopisi bo ne vračajo. Uredništvo in upravništvo je v Rudolfa Kirhiaa hisi   „GMedaliska stolb-i". Upravni štv u naj ae blagovolijo pošiljati naročnino, reklamacije, oznanila, t. j. vse administrativne stvari.
Jezikovni boj na Češkem.
(Iz debate v deželnem zboru.)
Po viharnej debati, ki je malone vzela tri seje, bil je predvčerajnim v deželnem zboru kraljevine češke z veliko večino potrjen predlog poslanca Fačka, ki ga je bila jezikovna komisija postavila nasproti predlogu Plenerjevemu. O tem poslednjem govorili smo obširneje v listu ponedeljskem, Fačkov predlog pa, obrazložen s temeljitim poročilom, izrekel je naslednje: „ Deželni zbor izjavlja prepričanje, da sta v vsem ob vodu kraljevine češke jednakopravna deželna jezika, in da mora vsakdo smeti, pri vseb uradih in sodiščih svoje zadeve prepodajati v češkem ali nemškem jeziku, da pa tudi imajo vsi u radovi po vseh instancah take zadeve razpravljati in reševati z istim jezikom. Vlada naj postave v tem zmislu zvršuje, če pa ne, naj predloži posebne postavne osnove." Ta predlog je tedaj pohvaljen, a Plenerjev, ki je zahteval razveljavljenje Pražakove jezikovne naredbe za nemške okraje je zavržen.
Da se bode konečna stvar takisto rešila, o tem že iz prvega konca ni moglo biti prav nobene dvojbe. Sam predlagatelj Plener je koncem govora, s katerim se je debata v ponedeljek pričela, izjavil, da nema nobenega upanja, da bi se stvar, o kateri teče razprava, rešila v deželni zbornici českej, in da mu tudi ni toliko do uresničenja tega svojega nasveta, da pa bode vender to imelo druge posledice, to je politični moment, kateri ne tiči toliko v predlogu, marveč poglavitno v debati o njem, katera bode razprostila „ein liehtmeer" čez namene Čehov, „ein lichtmeer" čez stališče in boje Nemcev v „deželi'. Ta isti namen je pred očmi imela tudi češka veČina deželnega zbora. Izrecno je to nagla-šal divni poslanec dr. Ed. Gregr, češ, da debata pred vsem ima značaj in namen politični in da je poglavitni smoter njegovemu govoru to, pokazati politični moment, ki leži v predlogu poslanca Ple-nerja." —
A uprav zato, ker so bili vsi govori te pre važne debate obrneni na rečeni smoter, ima ta debata vseavstrijski, nekoliko tudi mejnarodni pomen. Kraljevina češka je po svojej velikosti, po svoji legi in svojem narodnem gospodarstvu steber, na katerem sloni obstoj,  razvoj in moč avstrijske dr-
žave. Ni torej vse jedno, kdo jo vlada, kakšno teženje ima vladujoča stranka, kako je organizovana ta kraljevina. Potrebo jasnosti v tem pogledu mora čutiti vsak avstrijski domoljub, a osobito vladajočim krogom naše države mora biti do tega, da poznavajo razmere v češki kraljevini, da se uverijo, ali je v pravih rokah vlada tolikanj važnega ozemljija. In baš v to izborno služi velika debata zadnjih dnij.
Predlog Plenerjev, kakor smo že pisali, razpada, na dva glavna momenta: prvi moment je razkroj itev češke kraljevine, a drugi moment je odstranitev jezikovne naredbe, da bi potem le pravi, „domači" Nemci dobivali službe na nemškem severu kraljevine. In kakšne argumente so zastopniki teh momentov navedli? Uprav pomilovanja vredne! Dr. Schmevkal, nominalni voditelj nemške stranke, je s tem zastopal prvi moment, da je z nedržav-niškimi dovtipi zanikaval jednoto češke kraljevine, da je to zgodovinsko jednoto primerjal z razdeljeno Tirolsko. Baron Scharschmid je s tem grozil, da se bode razkrojitav Češke zvršila po mišljenji prebivalstva. Dr. Bareuther je psoval češki narod, konečno pa rekel, da nemška Avstrija pomeni mir, slovanska pa boj. Dr. Knotz je s svojim govorom prekosil samega sebe; kar je on govoril, to že ni bila več beseda; zagazil je v impertinentno trditev, da se nemška mladina ne bo odločila, učiti se češkega jezika, ker njej se studi vse češko. Generalni govornik dr. Russ je govoril o vsem, samo ne o predlogih ; izjavil je tudi, da na Češkem tako dolgo ni misli na spravo, dokler bo namestnik Kraus vodil upravo. Predlagatelj in poročevalec Plener sam se je tem bolj odmikal proč od stvari, Čedalje je govoril. Sploh bili so govori teh nemških gospodov tuke deklamacije, da si popolnem pozabil „od kod in kamK. Namestu, da bi se utemeljevala potreba Plenerjevega predloga, jemala se je v pretres vsa politična situvacra, kakor da se vrši budgetna debata v državnem zboru. Za predlog ali proti predlogu nazadnje ni ostala nobena beseda iz vseh nemških enuncijacij. Ostal je le jeden utis in to je program nemške stranke bil v tej debati, kakor je že nekaj let sem povsod, kjer se njeni govorniki pojavljajo: kazati se razjarjene, hujskati javno mnenje proti Čehom in drugim slovanskim Avstrijcem,
ob jedne m pa zaletavati se v stole zastopnikov sedanje vlade.
Govorniki češke stranke držali so se tesno predlogov in ker so z jedne strani pobijali neosno-vanost predloga Plenerjevega, z drugi strani pa dokazovali osnovanost predloga FaČkovega, bili so njihovi govori izreden užitek za vsacega avstrijskega rodoljuba, ker pobijajoči predlog Plenerjev, kazali so iskreno vnetost za svojo ožjo domovino, za njeno nerazrušnost, ob jednom za varnost cesarstva, in poudarjajoči misel predloga Fačkovega, uverjali so javno mnenje s tem, da jim je pravica nad vse sveta in da nočejo, da si v večini, kratiti nemški manjšini to, kar že ima, namreč: jednakopravnostl Duh odločnega avstrijskega patrijotizma in blage spravljivosti veje v govorih dra. MatttuŠa, grofa Palffvja, grofa Clam-Martinitza in Fačka. Ni tudi v njih pogrešati ostrega polemičnega odpora nasproti protivničkim trditvam. Osobito se v tem odlikuje govor dra. Ed. Gregra in o tem prihodnjič.
Deželni zbor kranjski.
(XIII. seja dne 13. januarja 1 886.) Deželni glavar odgovarja na interpelacijo poslanca L uc km a na, ki je tožil, da se vsa dela oddajajo le jednej tiskarni in da je zaradi tega tolika zakasnitev. Po razkaziju pisarne deželnega zbora, dele se tiskarska dela mej petero tiskarn v Ljubljani, s katerimi ima deželni odbor pogodbo. Od sedanjih del za deželni zbor dobila je tiskarna Klein-mayer-Bamberg 269/8 pol za 1281 gold. 77 kr., Blaznikova tiskarna 235/„ pol za 737 gld., Narodna tiskarna 214/9 pol za 767 gld. 54 kr., Klein in Kovačeva tiskarna 21 pol za 803 gld. 4 kr., Miličeva 7 pol za 755 gld. 15 kr. StenografiČna poročila tiskata Kleinmayer in Bamberg in Milic. Ti zapisniki pa se razdele poslancem šele, kadar so popolnoma izgotovljeni, kar se bitro zaporedoma vrši.
Poslanec Lučk man meni, da ni hotel tolikanj podrobnega poročila o tej zadevi, dasi je isto jako zanimivo, njemu je šlo le baje (?) do tega, da se poročila odsekov hitreje dostavijo deželnim poslancem. Baron Schvvegel pa želi, naj bi se dogotovljeni stenografični zapisniki razprostirali v pisarni deželnega zbora vsaj v nekaterih izvodih. Deželni glavar pri tej priliki izraža željo,  naj bi gg.
LISTEK.
Ivan Zbogar.
Zgodovinsk roman. (Spisal Charles Nodier,   poslovenil J o s. KržiSnik.)
IV. (Dalje.)
Nekega večera se je dlje mudila tam nego običajno, ker jo je zadržala čarobna noč; bila je nenavadno čiste vedrine in svetli mesec jo je jasnil. Tonica se je zabavala ogledujoč, kako se nje sre-berna luč, obrobljena z rahlo modrikasto bojo, pro-stira z vrh gorovja, ter poplavlja zemljo, morje in nebo z nepremično vedrino. Vse je bilo tiho na obrežji, samo sedaj in sedaj se je čul kak pomorščakov klik; slišalo se je šumenje vode, zamirajoče pred Tonico in udarjanje male ladijce, privezane na skrajni del nasipa, katero je val v jednakih pre-Bledkih suval nazaj ob vznožje ceste. Zaglobljena in strmeča v nedoločne misli, kakor morje šireče se pred nje očmi, pozabila je na svet, ko jo strese srh ter jo do cela vzburi.   Vznepokojil jo je spo-
2 min na prigodbo, pripetivšo se jej na poslednjem sprehodi v Farnedi, na nedoumuo prikazen onega moža, kateri si je prisvajal neomejeno oblast čez nje živenje. Toliko mogoča je nje domišljija, da si je hipoma obudila ta prizor ter so se v trenotji vsa nje čutila, do cela preslepljena zameknola v najso-vršenejše iluzije. Zdi se jej, da ga še vidi in sliši. Kar v Devinu zasvetleje živa luč, zamolkel pok poči: to jej mamilo razkadi, a vtis ostane. Srce šiloma tolče Tonici; mrzel pot jej teče po čeli, nemirni jej pogled ozira se na levo in desno po nečem, česar se boji videti; uho jej posluša v tišini, a nje pusta neprestanost jej dosaja. Želela bi bila, da bi jej razpršila ta neosnovani strah bojazen, imejoča pameten razlog. Pozorljivo poslušajočej zdi se jej, da čuje, poluglasno govorjenje poleg sebe: dvigne se ter zopet sede; noge se jej treso. Glasovi se sliše malo razločnejši; a približali so se bliže. Mni se jej, da je razpoznala glas onega Dubrovničana, kateri je bil predložil, dajo ugrabi iz gozda: »Kam hočete, da uneseni to dekle?" in v istem trenotji zazdi so jej, da so se izgovorile nekako iste besede. Jedva uveri sama sebe, da jej ne slepć čutil sanje: pripogne se, da bi čula bolje; te be-
sede neso bile še dokončane ali pa so se ponavljale. Bijo jej razločno na uho.
— Baje umrjeral zavrne ga drug glasnejši glas. A govoreči človek jej je že toliko blizu, da se ga malo da ne dotika: še malo in čutila bi vzdub, kateri ziblje njegova sapa. Bliskoma se presede na drugi konec klopi, in presedaje se, uzre dva moža, skočivša v malo ladijco tor udaljajoča se veslaje. Mesec se skriva za rjavimi oblaki, polagoma se trgajočimi v goste kosme. Jeden njega žarkov osveti čoln ter osije belo, v vetri plavajoče perje, osenču-joče klobuk jednemu potniku.
Tonica malo da ne ničesar ne razločuje. Že-leča naglo priti v mesto, preleti v dveh treh minutah cesto ter hiti kakor senca mimo uradnika, opirajočega se na svojo puško.
— Bog Vas čuvaj, signora, pravi jej. Pozno je že za mlade deklice.
— Mislila sem, da sem sama na nasipi odgovori ona.
— Bili ste v istini sami, reče on, potekla je že cela ura, da se mu ni približala živa duša, če bi ne bila kak demon ali Ivan Zbogar.
poslanci  govore svoje hitreje  pregledovali, potem bode tisk stenografičnih zapiskov že napredoval.
Deželni glavar se pdtefn obrača k obtožbi po slanca barona Apfaltrerna, da deželni uradniki svojega posla vestno ne izpolnujejo. Večina deželnih uradnikov to stori, posebno uradniki pri blagajnici, pri stavbenem uradu zapisniku in v registraturi. Večini deželnih uradnikov storila se je po obtožbi barona Apfaltrerna velika krivica, kajti nekateri spolnjujejo svoj posel res s skrajno marljivostjo, tako n. pr. blagajnica, poleg odgovornosti neprestano od zjutraj 9. ure do popoludne ob dveh. Kadar deželni glavar hodi po pisarnah deželnih uradov in ne najde uradnika na svojem mestu, takoj ga pozove in postopa se proti njemu po službenem pruvi niku. Seveda uporablja se le nnjblažja kazen in ta je opomin, strožje se doslej še ni postopalo. Ako je naglašal baron Apfaltrern potrebo pisarnič-nega vodje, pritrjuje temu i deželni glavar, kajti najbolj bi bil pri deželnih uradih potreben vešč pravnik, kateri bi se mogel uporabljati za toliko konceptnih del.
Tak uradnik se lahko nastavi, kajti § 33 službenega postopnika za deželne urade ga že zaznamuje. Dosedanji vodja pisarn je deželni odbornik g. Detela, a on ima že po svojem referatu posla dovolj in malo mu ostane časa za nadzorovanje deželnih uradnikov. Prvi deželni tajnik preskrbljuje manipulacijo in administrativna dela, toroj res nedostaje uradne moči za koncept. Ako se nastavi pisarnični vodja, izvrsten jurist, bode lahko ves delokrog pisarn nadzoroval in pospeševal, poučeval deželnega glavarja in deželno odbornike in ustvarila se bode nekako jako potrebna stalnost pri delovanji deželnih uradov. Jako je res želeti izvrstne juri-stične moči, katera bi neko stalnost vzdrževala pri deželnih uradih. Deželni glavar konečno omenja, da ga je veselilo slišati, da se tudi večina deželnega zbora bavi s tem važnim vprašanjem.
Poslanec baron Lichtenberg poroča v imenu gospodarskega odseka o premijah za divje zveri.
V dobi od 1. avgusta 1884 pa do konca meseca julija 1885 izplačale so se sledeče premije za postreljene ali pobite zveri in vidre in za pokončane stekle pse:
za ustreljena dva medveda po 30 gld. .     GO gld. za ustreljenega mladega medveda     .   .     10 ,
za „        volka.......20 „
za ustreljenih 39 starih vider po G gld. 234 „ za       B 8 mladih vider po 3 gld.     24 „
za pokončanih 15 steklih psov po 10 gld.    150 „
skupaj   .   .   .   498 gld.
Poslanec Faber nasvetuje, naj bi se premija določila tudi za gade in modrase, vsaj po 30 ali 50 kr. za gada. Te golazni je namreč jako veliko v nevarnost ljudem in živini.
Poslanec M u r n i k misli, da bi to zadevo prej obravnaval finančni odsek, Dežman pa meni, naj bi to najprvo razmotraval deželni odbor. Slednji predlog tudi obvelja.
Poslanec profesor Šuklje poroča v imenu finančnega odseka o prošnjah učiteljev Radovljiškega, Kranjsko-Loško-Tržiškega, Logaškega, Litijskega in Postojinskega okraja in učiteljev na ljudski šoli v Kočevji za zboljšanje plač.
Predlog gre na to, da se, kakor smo že po postavnem načrtu poročali, v tej zadevi prenaredi
— Nebo nas očuvaj Ivana Zbogarja! vsklikue Tonica.
— Slušaj Vas Bog! pravi on, prekrižujoč se. V istem trenotji zagrmi top v drugo s strani
Devinske.
I te nove prigodbe sestra Tonici ni nič bolj verjela nego prvo. S sočutno in bolestno pozornostjo jo je poslušala ter se soglašala z njo, a bilo je očevidno, da se je le pretvarjala ter ni bila zares uverjena. Uznavši to, pregovarjala jo je Tonica s ponosnim mirom, kateri je gospo Albertovo osupnol, a ne je preuveril. Ostavši sama, pokrije si Tonica z rokami oči ter razmišlja o svojej situ-vaciji s trpko bridkostjo. Mnenje, katero si je bila ustvarila že v svojej mladosti, da je nje organizacija nenavadna in čudna ter da jo je priroda rodila v neprijaznih razmerah, utrdilo je čuvstvo, katero je budila krog sebe, ukoreninilo se jej v duhu ter jej razvilo do vrha nje močno nagnenje k nezaup-livosti in boječnosti, podstavi nje značaja. Nje sla-bota je bila nekaka moralna bolezen, katera se da z lahka ozdraviti s skrblivostjo in previdnostjo, ku-kerŠno je imela gospa Albertova; ali ona seje mo-
deželna postava iz dne 9. marca 1879 št. 13 vtem zmislu, da se dovoli vodjam meščanskih šol funkcijska doftlarla 200*pld., onim na štiri- in večrazrednih po 100 gld., na trorazrednicah 75 gld, na jedno-razrednicah pa po 30 gld  letne doklade.
(Dalje prih
Politični razgled.
Notranje dežele.
V Ljubljani 21. januvarja.
Papeški nuncij na Dunaji dobil je instrukcije, da naj vse stori, da se konča prepir mej Poljaki in Rusini v ftallelJI. Poljskim in rusinskim škofom je tudi Rimska kurija naročila, da naj delujejo v zmislu sporazumljenja mej obema narodnostima. V Rimu se namreč že boje, da ne bi prestopili Rusini k pravoslavnej cerkvi, ako jih bodo še dalje Poljaki zatirali in jim omejevali njih cerkvena prava.
Madjari vse sile napenjajo, da bi zatrli vse slovanske narodnosti na Ogerakem. Najslabše se godi Slovakom. Vsako njih narodno gibanje se proglaša za pansIaviBtično agitacijo t. r s silo zatre. Na liceji in na evangeljski bogoslovni fakulteti v Požunu so se dijaki skupno urili v materinem jeziku, ker se v šoli ne poučuje. Spodbujal jih je k temu odvetnik Vencel Kutlik. Dijake so že zaradi te<ia ostro kaznovali, odvetniška zbornica v Požunu sklenila je zaradi tacega postopanja tožiti odvetnika Kutlika in prosila tamošnje sodišče, da določi dan za končno obravnavo. — Opozicija bode v državnem zboru odločno zavračala vladne načrte o reorganizaciji administracije. Po njenih mislili bi razširjenje delokrogi velikih županij Škodovalo nezavisnosti sodišč. Vlada pripravlja tudi pmllojie o reorganizaciji pravosodja. Mej drugim se bode sodnjim uradnikom povišala plača.
Vitanje države.
Kakor se „Narodnim Listom" poroča iz Pe-terburga je ruski car na pismo bolgarskega
kneza sicer zdržljivo. a jako spravljivo odgovoril. Odločilni krogi so večinoma za sporazumljenje z bolgarskim knezom. Njegovo odkritosrčno postopanje mu jo pridobilo simpat;je najvišjih krogov. Baron Kaulbars se vedno dogovarja z raznimi visokimi oso-bami in tedaj ne more odpotovati na Duiifij. Za dobro znamenje se zmatra, da je Katkov prišel v Peterburg in imel več pogovorov s Kaulbarsom. Člani carske rodbine in druge visoke osobe pregovarjajo carja, da naj se spravi s knezom Aleksandrom. Več oseb, zlasti bivši ruski zastopnik v Sofiji pa skuša carja odgovoriti od vsake sprave. Sploh se pa v Peterburgu misli, da se bede knezu z lojalnim postopanjem posrečilo pridobiti naklonjenost carja in prijateljstvo Rusije. — Povodom praznika posvečevanja vode, je car vsprejel častnike, ki so bili v bolgarski službi z generalom Kantakuzenom na čelu. — Po družin poročilih pa knez še carju nobenega pisma poslal ni bil, temveč je baronu Kaulbarsu le izročil prepis svojega dnevnega povelja na vojsko, v katerem priznava zasluge ruskih častnikov za organizacijo in izvežbanje bolgarske vojske.
Tudi Bolgarija je odgovorila na kolektivno noto velevlastij, katera zahteva, da naj deraobilizuje. Da je tudi demobilizacijo odklonila to je naravno. Dokler Srbija vedno rožlja s sabljo in zaulačuje mirovna pogajanja, Bolgari ne morejo demobilizovati. V odgovoru na kolektivno noto priznava, da se Rusija še vedno zanima za blagor balkanskih držav. Demobilizovati pa sedaj ne more, ko Srbi še vedno prete z vojno. Ako pa velevlasti jamčijo, da Srbija ne bode napala zopet bolgarskega ozemlja in zagotovo mir, bode Bolgarija takoj odposlala vojake domov.
tila o tem, kar jej je nedostajalo, in nje napačno mnenje se je še večalo, čim bolj se je trudila, da bi je premogla. Tonica je bila nje jedina misel, nje nadeja, nje ljubezen in cilj nje živenja. Kedar je imela priliko bati se, da ne bi povse zablodila, uverjala se je na vse moči, da je nemožno. Radi svojega nežnosrčja branila se je pač polnečega jo suma, ker bi jo bil umoril; bilo jej preopasno, da bi se bila toliko osmelila, ter mu drzo pogledala v lice, da bi bila hladnokrvno razmišljala o njem, da bi ga bila uvažala. Pritrudila se je, da ga je razkajala, a ne, da bi se ga bila otresla. Njo živahna in z vsemi idejami, katere si je vzgojila o stvareh, samovlastna domišljija oklepala se je nehote, z neko nepremožno silo onega mnenja, katero je bilo najneverjetnejše ter malo da ne nikoli ni prominjala njegove podobe, kakeršna so jej je prvi pot zazdela. Sestri sta se zatorej gledali z mej8obojno rahlostjo, katero je vzbujala v v prvej skrajna boječnost, v drugej skrajna skrb-Ijivost, kar je obe jednako onesrečevalo.
(Dalj« prih.)
Kakor se govori, so se radikalci in napred njaki v NrbiJI popolnem sporazumeli. Iz teh dveh strank se bode sestavilo prihodnje koalicijsko rriini-sterstvo. Na Ristič* in njegovo stranko se ne bode oziralo. Proti Ristiću deluje tudi avstrijska diplomacija v Belemgradu, kajti on velja za nasprotnika miše države.
Sultan nekda misli kneza bolgarskega imenovati za „hospodarja" VkImmIujo ICmueHje. O podrobnostih bodeče organizacije Vzhod nje Rumelije se Še Turčija in Bolgarija nesta sporazumeli.
f'ruogorsli I knez je odpotoval v Italijo in Francijo ter izročil vladanje za ta Čas kneginji. Kakor glas Črnogorca poroča, hoče knez le ogledati napredek kmetijstva in obrtnije v teh deželah, da bode vedel, česa je vse že treba storiti za pospeševanje mirnega razvoja Črnogore. „Glas Črnogorca" poudarja, da je Črnagora dovolj oborožena, da ima dobre prijatelje, ter živi v miru in prijateljstvu s svojimi sosedi, tedaj more vse svoje sile posvečevati mirnemu delu. Vzlic temu utegne potovanje knezovo imeti še kak drug političen namen, katerega pa se ve da oficijozni list črnogorske vlade ne pove.
V Carigradu ne zaupajo, da bi se diplomaciji posrečilo mirno poravnati sedanje zmešnjave na Balkanu. Tunkl državniki se že boje za obstanek države. Na velevlasti se Turki nič več ne zanašajo, ker vidijo, da se ne da mej njimi doseči nikako sporazumljenje. Zategadelj Turčija nadaljuje oboroževanja, da se bode sama branila. V Sirijo odposlala je mnogo orožja, da oboroži vse tamošnje mo-hamedovce. — Pri Kruppu je Turčija zopet naročila 500 poljskih in 14 trdnjavskih topov. Poslednji so namenjeni za varstvo Soluna.
Da sta Srbija in Grška tako odločno odklonili demobilizacijo, je jako razdn;žilo velevlastij, ki žele, da se lmllčaiiinke zmešnjave mirno rešijo. Posebno Rusija je jako nevoljna, da se balkanske države take malo ozirajo na želje vlastij. Obrnila se je neki do velevlastij, da naj kolektivno izjavijo v Belemgradu, Sofiji in Atenah, da bode ono državo, ki bi najprej rušila mir, zadela evropska ekseku-cija. Po tem takem bi morala Avstrija zasesti Srbijo, Rusija Bolgarijo, Italija ali pa Francija pa Grško, ko bi začela vojno. Ali bodo pa velevlastij pritrdile temu predlogu Rusije, se ne ve. Zlasti na Dunaji ne bodo marali pretiti z zasedanjem Srbije, ker bi potem Avstrija zgubda ves upliv v Srbiji, Državniki v Belemgradu bi potem uzrok za vse neuspehe /vračali na Avstrijo, ki jim ni pustila na« daljevati vojne. Vsaj so srbski vladni listi trdili, da bi Srbi bili zmagali pri Pirotu in Vidinu, ko ne bi bil Khevenhtlller ustavil vojevanja, če tudi je rešilo baš avstrijsko posredovanje tedaj srbsko vojsko, ki ni imela že skoro nič streljiva, popolnega uničenja.
Dopisi.
Iz 1'iilja 18. januvarja. (Tržaške volitve.) Žalosten izid mestnih oziroma deželnozbor-skih volitev v Trstu zvedel je slovenski svet iz-vestno že telegrafnim potom. Ta žalostna vest je tem britkejša, ker je lojalno prebivalstvo Tržaško šlo z naj bolj imi upi v volilni boj. Gojili smo upanje, da bodemo odvzeli besnemu lahonstvu vsaj nekoliko terena, a mestu tega zgubili smo še 3. razred, ki je bil dosedaj domena patrijotične stranke. Srce se nam je krčilo, ko smo čitali o sramotnem porazu, kateri je doživelo ne toliko slovanstva, a v veliko večji meri avstrijsko m i Šl j en j e v prvem trgovinskem mestu države.
Jeli nam treba iskati uzrokov temu dogodjaju ? Ne, ni treba iskati jih, saj jih imamo na dlani, jasni so kot beli dan; znani so vsakemu pravemu domoljubu, naj si bode katere-koli narodnosti. Prišlo je tako, kakor smo vedno prorokovali, prišlo je, kakor je moralo priti. Zastonj so bile koprneče prošnje Tržaških Slovencev, da bi se jim pomoglo v težkem in nejednakem boji proti krutemu in topovskemu protivniku. Glas naš bil je glas vpijočega v puščavi, dasiravno v tem boji ne gre samo za našo slovensko narodnost, ampak tudi za avstrijsko zavest in avstrijsko mišljenje. Vlada naša ostala je gluha in slepa za obupne klice domovini in dinastiji verno udanih Slovencev.
Da na kratko povemo: vladni zistem, oziroma osobe, ki reprezeutujejo ta zistem v Trstu, krive so vse nezgode. Nesrečna politika, katero je uganjala vlada z razpuščenjem oko-ličanskega batalijona lahonstvu na ljubo in se že danes pošteno nadaljuje, rodila nam je oni sad, ki nam je padal pri teh volitvah z dreves. Tisto nesrečno „šviga švaga čez dva praga", ki je bilo od nekdaj običajno v vladnih krogih Tržaških, je omogočilo, da nosijo danes v Trstu izdajalci glave po konci; onemu polovičarstvu, ki se ni moglo nikdar vspeti do jednega samega odločnega čina proti raz-jedajočemu rovanju irredentizma, moramo zapisati na rovaš, da bode i nadalje neka brezvestna svojat
kri sesala Tržaškemu prebivalstvu in plenila mestne blagajne v svojo lastno osobno korist.
Tržaške oblasti pošiljale so na Dunaj raznobojna poročila, ki so pa vse imela jednako slabost, da se neso strinjala s fakturnimi razmerami. Iz Bame mržnje do Slovencev Črnilo se je te-le, in z vso silo iskalo patrijotov tam, kjer jih nikdar ni bilo, jih ni in jih tudi nikdar ne bo. Lahonom pa je mej tem greben mogočno rastel in zadovoljno so si mencali roke, videvši vladino kratkovidnost. Vladni gospodje so mislili, da si bodo pridobili neodrešene italijanske glave z dobrikanjem in 8ladkanjem, a redili so le gada na prsih Avstrije. Sedaj pa sede mej dvema stoloma: Patrijotično občinstvo jim ne zaupa, irredentarjev pa neso pridobili, ker ti-le se pridobiti ne dajo, kajti potem bi prenehali biti to, ker so in kar hočejo biti — ne-odrešenci. Tu ne pomaga nikako prikrivanje: lojalnost odločujočih italijanskih gospodov sloni brez izjeme na šepavih nogah. To je faktum in ta faktum izrečemo mi naravnost, če tudi dobro vemo, da smo v nevarnosti, da se nas bode z mnogih strani zmerjalo z denuncijanti. In ravno ti dvomljivi gospodje imajo na italijansko nižje ljudstvo velikansk upliv. Kdor tega ni vedel, volitve so mu odprle oči. Glejte s temi malimi besedami pojasnent so nepričakovani uspehi protiavstrijskih sil v Trstu. Zadnji čas je torej, da vladni krogi nehajo slepiti sami sebe in druge. S tem se nikdo ne izogne nevarnosti, ako si zatisne oči, da bi je ne videl. Položaj treba je premotriti mirnim, a bistrim očesom in potem ukreniti, kar je potrebno.
Kaj je torej storiti? Tudi to je jasno kot beli dan. Na nemštvo naj vlada nikar ne misli, to jej ne bode dalo nikake zasloni! e. To bi bila huda zmota poleg že tolikih. Mi poznamo nemške kolonije v Gorici in Trstu, a zdržema živega neinštva, na Primorskem ne poznamo, a le tako kompaktno prebivalstvo more biti za vse slučaje zanesljiva za-slomba. Vladi ne ostane druzega, nego da se postavi odločno i u odkrito na slovensko stran, le narod slovanski ob bregovih Adrije more biti močan zid proti navalu požrešne in hinavsko politiko tirajoče Italije.
Vladni krogi naj ne slušajo deklamacij nem-ško-židovskih listov o „loyale und verfassungstreue italienische Bevolkerung", kajti gospodje v redakcijskih sobah na Dunaji, v Trstu in še kje drugej preko črno-rumenih mej so jednega duha, jednih mislij in jedna ci h namenov. Kakošni da so ti nameni, nam ni treba praviti.
Prvi korak pa, ki ga je treba storiti, je pre-memba zistema v Trstu. V Trst dajte nam Jednega Rortiča in volitve, kakor sedanje bodo za vedno nemogoče. Tu je treba skrajne eneržije in složnega delovanja vseh poštenomislečib. (K tem pa ne prištevamo „patrijotov" a la Burgstaller, ki ima žalosten pogum, da še sedaj ruje po Tržaškej okolici in tako ledino orje, kjer naj bi potem irre-dentarska pšenica rastla.) V Dalmaciji ste upotreb-ljevali proti izdajalstvu recept, ki se je vrlo dobro obnesol, izvlecite ga tudi v Trstu iz žepa in pomagano bo. Vsakako pa je treba radikalnega leka. Dixi! C—t—č.
©«1 Save 19. januvarja. [Izv. dop.] Tam nekje v prelepej Dolenjskej, blizu tam nekje, kjer se v zuožji mogočnih uskoških gora, zelena Krka v penečo „Savico hči kraljevo" zajeda in tako svoje ime, močnejšej svojej sestrici odstopa, tam nekje pravim, je kraj, ah lep kraj! Lepa z belimi vasicami obdana ravan, po katerej se razprostira rodno polje in zeleni travniki, nad krasno to ravnino pa se dvigujejo polagoma prelepe, z vinsko trto pre-prežene gorice. Da krasen kraj je to. In ljudstvo, to vam je dobrodušen narod; žalibože, da to ljudstvo že nekaj let zaporedoma razne nadloge tarejo, razne elementarne nesreče uničujejo ga materijalno čedalje bolj; suša, toča ali moča, nekaj mora priti čeznj! Osobito pa je prebivalce tega kraja zadela strašna šiba: trsna uš, katera je že lepo žrtev terjala, uničila, opustošila je že lep del vinogradov. Ah, srce se mora človeku topiti, idočemu poleten čas, ko se to vidi, po vinogradih ! Tam, kjer so še pred malo časom krasui temno-zeleni, bujno rastoči vinogradi se razprostirali, vidiš sedaj le še nekaj, z bledorumenim, osehlim perjem žalostno pojemajočega trsja. In pogibelj ta napreduje tako rapidno, da je več ko opravičena bojazen ubozega kmeta vinorejca in vprašanje, katero se mu sili: kaj da bo, ako Bog te šibe ne odvrne kmalu.
In da je menda kupa  trpke pijače do vrha
napolnjena, zalegla se je tu poleg filoksere še druga, dvonožna uš, katera je ljudstvu ne malo pogibeljna. Pravega zoologičnega imena te uši sicer ne vemo, tudi nam ni znano, v kateri red ali razred Linne-jeve ali Cuvier-ove sestave je uvrščena, po našem mnenji, pristojalo bi jej najbolj mesto v razredu „Acarina" ali „Ixodea". Različna sicer od Phylo-xere, jej je vender zelo v tem podobna, da se zelo naglo razširja, dasi to na drugačen način, kajti filoksera razširja se z hitro ploditvijo, a naša ta uš pa zna naglo in zelo umetno svoje rkrempeljce" razprostirati okrog.
Toda pustimo to,  idimo za  nekaj let nazaj; recimo: Bilo je pred leti; ne daleč od kraja ravno opisanega, prikazal se je necega dne „nekdo" — častiti čitatelji oprostili bodo to ime, pravo ime ima lepo in pomenja vse kaj druzega, nego dela svedoče — naprej pa ni mogel zaradi široke,  deroče reke. { To vide brodar, ah ta brodar, odveslal je k njemu I in prepeljal ga čez! In vsi, ki smo »imeli čast" to videti, živo se še spominjamo onega osodnega dne j in onega „nekdoa. Govorilo se je, da je tam nekje iz devete dežele ; čez pleča viselo mu je nekaj pi-halniku podobnega, pa rekli so, da je to puška; v jednej roki pa je nosil svoj „punkel", kakor se je takrat reklo, no ta „punkel" pa ni bil Bog ve kako obširen, če dostavimo, da je bilo vse to le, nekaj j v navadno žepno ruto zavitega. Govorilo pa se je, i da je ono vse, celo njegovo premoženje in res je j tako bilo.   Največo pozornost obračali pa smo na i njegove palce na nogah; tema v škornjih bila jim i je tako zoprna, da so si umetno luknje napravili, ; da so zamogli ven, v božji ta svet gledati!   In na pol bojazljivo skoro stopal je počasi naprej, dopasti j pa mu je tu moralo,  ker čez široko reko nazaj ni ! šel več.
Tako „nti tempi passati;" ali kolo časa, pra-i vijo, se vedno vrti in tu zasukalo  se je tako ne-' srečno, da je „nekdo" mogočen, tako mogočen po-j stal, da bi rad, da hoče gospodovati, strahovati, cel \ kraj, celo okolico, kratko, hotel bi, da bi cel kraj I njemu podjarmljen bil, suženj njega.   Žalibože, da je pa že svojega namena lep del dosegel; čuditi se pa temu ni, ako se le nekoliko razmere poznajo, j Ta „nekdo" postal je bogat, najbogatejši v okolici, i pravijo,  in denar, ah ta denar,  pa kmetova sila, j često tudi  lehkomišljenost  njegova, to,  potem pa ! gorje onemu, kateri je v krempeljcih teh in ako v j zamero pride,  pokora bo trda;  in to upliva: hm mi zname te fiči. Mislimo pa, da vse bogastvo nje-I govo,  ako ga je še toliko,  ne daje mu vender še privilegija do vstmogočnosti, kakor si on misli; hvaležen biti narodu, mej katerim obogati,  to bilo bi lepo pošteno. Njegovo bogastvo nas ne briga nič, k večjemu, da se nam uriva na misel o njem slavna metoda še bolj slavnega  (bolje bi  bilo silovitega) Bolškega J mika; se ve praktična  raba le ni napačna : nu joo mi zname" te f iči.   Marsikatera družina prišla je že ob svoj dom in marsikatero oko se je solzilo že, da kaj ako tudi:
Ah jokajo se milijoni, Da jeden se veseli,
to ljudi necega kova — in kovina je trda, mrzla, brez srca — nič ne briga. Sicer od milijonov tu ni govora, krempeljci ti ne segajo še tako daleč, da bi pa: znali bi te rici.
Predrznost njegova sega tako daleč, da bi rad preobrnil ves red, upogniti bi hotel tako, da bi po nazoru: „la justice humaine est une toile d'araignee; les moucherons s'y prennent, les frelons passent", vse jedino le njegovim sebičnim namenom ugajalo. Ali taki nazori so šepavi; ravno tu se mu bode kljun, s katerim povsod stika, razbil, kremplji potrti. Svaka stvar do vremena; pod loncem zakurjeno je že dovolj, uskipelo bo in pogasilo ogenj ! Prvi znak opazili smo z veseljem; uzdignili so se možje in postavili so se mu po robu česar se v svojej pre-drznej mogočnosti ni nadejal; pozno sicer ali: „me-glio tardiche mai;" hvala jim! Da bi jih i drugi v tem podpirali, pripomogli, ter skupno se otresli te more. Do onega časa pa bodemo zato goreče Boga prosili, k njemu molili ter z povzdignenim glasom molitvi dostavljali: Reši nas o gospod tega slabo — da!
Wt Rakeka 20. januarja. [Izv. dop.] Kakor je bilo že naznanjeno, napravili smo tukajšnji fantje plesno veselico, katera je bila nepričakovano dobro obiskana. Posebno mnogobrojno so se je udeležili Cerkničanje in Postojinčanje, veliko gostov je tudi prišlo iz Logatca in Planine. Veseli nas, da se je veselica zvršila v splošno pohvalo  in zadovoljnost.
Le gospod Ž—6 iz Planine si je upal javno razža« liti vse odlične Rakovčane in posebno še vesellčni odbor, posebej pa še voditelja plesu s svojim bistroumnim „mnenjem", češ, da naj bi se na Rakeku četvorke ne plesalo in potem, da je mora najprvo voditelj plesu sam vešč biti.
Na prvo polovico njegovega „mnenja" odgovarjamo, da nam je prav žal, da nesmo napravili kmetske veselice, kjer se se ve da četvorke ne pozna, temveč le divje vrtenje, znabiti bi s tako veselico g. Ž—e" ustregli?
Ker smo povabili le omikano in odlično ljudstvo, — želja naša je vsaj bila le tako povabiti — smo tudi napravili odlično veselico !
Dalje je tudi omenjeni gospod s svojim krivičnim in obrekovalnim napadom na voditelja plesu pokazal, da mu je aranžiranje popolnem neznano, kajti le malo razumen človek lahko izprevidi, da je najbolj spretnemu voditelju jako težavna naloga, četvorko voditi, ako jo tako mnogo parov v mali fn prenapolneni dvorani pleše.
Temu gospodu bi se pač svetovalo vzdržati se tako krivičnih, obrekovalnih in osobnih napadov, ter svoje ime na kak drug način znano napraviti! Konečno še na njegovo zadnje vprašanje: »Se i bomo li ta predpust še kedaj na Rakeku sukali?" i odgovarjamo:   „Ako se tudi še bomo, se vi mej ; nami gotovo ne boste!"      Rakovski fantje.
Domače stvari.
— (Generalna debata o Ljubljanskem mestnem statutu in volilnem redu) vršila se je danes v deželnem zboru od 10. lire dopoludne do */i 2. ure popoludne. Proti postavi govorili so D ež m a n , baron Sc h w eg el in L u okni a n. Reči se mora, da so Nemci, ali kakor so se danes zopet imenovali, liberalci, neso še nikdar s tako slabimi razlogi protivili kakemu predlogu slovenske stranke. Dežman se je zelo postaral, vidi Be mu, da je došel že v 25. zborovanje deželnega zbora. Trdil je v jedno mer, da bode mesto izgubilo „das kostbarste Gut" avtonomijo, in potegoval se je za penzijonirane častnike, da bi imeli volilno pravico, akoravno v Ljubljani davka ne plačujejo. Napadal je tudi deželnega predsednika, da je postavni načrt na korist narodni slovenski stranki izdelal. Tudi baron Schvvegel je bil „weit unter dem Niveau" navadnih svojih govorov. Posegal je v dve, že v včerajšnjej seji odpravljeni stvari in konečno hotel biti tragi čen, ko je pričel govoriti o tihoti pokopališča, ki bode vladala potem v Ljubljanskem stolnem mestu, katero bode po vsprejemu novega statuta jednako zadnji vasi nu Kranjskem, in kako bode genij svobode zakrival svoj obraz zaradi zgubljene avtonomije mesta Ljubljanskega. — Poslanec Luckman se je danes odločno branil, da je on Nemec, kajti njegova stranka želi priznati Slovencem v narodnem zmislu največje koncesije, a želi, da bi se širje učenje nemškega jezika omogočilo v prvi vrsti v prid Avstriji, pa tudi kranjski deželi. Sicer pa je pripoznal, da je statut in volilni red za obe stranki jednak Deželni predsednik baron Winklei* zavračal je v daljšem govoru napade Dežmana in rekel, da ko neha narodni prepir, se ne bode več vprašalo, se li voli Slovenec ali Nemec v mestni zastop, ampak le tisti, ki je sposoben. Deželni predsednik misli, da se bode narodni prepir kmalu poravnal in upa, da si je precej v letih, da še prej, predno on svoje oči zatisne. Seveda mu je poslanec Luckmann na to odgovoril, da kakor bi i on to gorko želel, deželni predsednik tega ne bode doživel, ko bi tudi živel še sto let. Od narodnih poslancev so jako izvrstno pobijali ugovore protivnikov dr. Vošnjak, župan Grasselli, Mu mik in slednjič poročevalec dr. Papež, kateri je stvarno z zakonitimi določbami dokazoval pravilnost postavnega načrta. Predlog poslanca Dežmana, da se predlog vrne upravnemu odseku, se zavrže z vsemi glasovi narodnih poslancev proti glasovom manjšine in sklene se preiti v specijalno debato. Potem se seja ob Va2. uri pretrga in se bode nadaljevala ob 4. uri popoludne.
— (Prizor iz finančnega odseka.) Poročevalec: „Gospodje, omeniti je treba, daje poslanec F. predlagal upeljati talije za pobijanje gadov. Jaz mislim, da bi bil tu znesek 30 kr. za jednega gada popolnem primeren." Navzlic pozni uri prične se silna debata, ali je 30 kr. preveč ali premalo in se li ne bo preveč obtežil deželni zaklad. Konečno se oglasi poslanec N. ter deje: „Gospodje, ne trudite se, saj ne bo nihče gada prinesel, —
kajti 30 kr. bi dobil, — 50 kr. bi pa moral dati za kolek.'*
— (V Zagrebu) je jednoletnim prostovoljcem zabranjeno, obiskavati vseučilišče. Razmere v Zagrebu so pač čudne!
— (Občni zbor slov. del. pevskega društva „Slavec",) kateri je bil preteceni ponedeljek t. j. 18. t. m. v spodnjih prostorih „Ljubljanske Čitalnice", bil je mnogobrojno obiskan. Po nagovoru predsednika g. A. Jeločuika, opiše v svojem poročilu tajnik g. J. Pajk na drobno vse delovanje v teku zadnjega poluletja, omenja posebno izletov, prvega na Bled, druzega v Dol in raznih veselic, katere je društvo .Slavec" prirejalo na raznih krajih, konečno se zahvali vsem blagim podpornikom in prijateljem društva, v prvi vrsti g. Medenu in vitez Ohmu Janušovskemu za prijazno sodelovanje, vsem darovateljem krasnih dobitkov za „Silvestrov večer" in g. Stegnarju za njegov obilen trud in požrtvovalnost glede pouka v petji. Poročilo se je z burnim odobravanjem vsprejelo. Stanje društva je naslednje: Dohodkov: 346 gld. 81 kr. — Stroškov: 297 gld. 38 kr Ostanek: 49 gld 43 kr. Po blagajnikovem poročilu sledila je volitev novega odbora. Voljeni so bili: Predsednikom g. Ant. Je-ločnik, podpredsednikom g. Jos. \Vidmar, tajnikom g. J. Pajk, blagajnikom g. Fr. Sakser. Odborniki gg.: A. Jeršek, F. Dekval, V. Pregl, Jos. Kramar, Ant. Kavčič. Revizorjema gg.: Fr. Hribar in M. Jeločnik. — Pri točki „Razni nasveti" bil je izvoljen naš prvi slovenski pevec g. Ivan Meden zaradi njegovih zaslug za društvo jednoglasno častnim Članom. — Na zadnje razpravljalo se je o pustni veselici ter sklenilo prirediti koncem predpusta veliko maške-rado v Čitalnici.
— („Popotnik",) list za šolo in dom, ima nalogo gojiti narodno zavest, vezati šolo s hišo in pospeševati strokovnjaško in občno izobraževanje našega učiteljstva na podlagi mile slovenščine. V dosego tega smotra sprejemlje v svoja predala: I. Znanstvene razprave (izvirne pa tudi v prevodih, najraje po slovanskih — sicer pa tudi po drugih — dobrih izvirnikih) iz vseh strok vede, in sicer: a) iz občne pedagogike. (Popularni sestavki o domači in šolski vzgoji so posebno všeč.) b) iz pomožnih ved pedagogike, c) iz naravoznanstva itd. II. Stvarne šolsko-politične sestavke. III. Didaktične in metodične (praktične) razprave. IV. Razne spise, t. j. manjše sestavke iz vseh ved, n. pr. jezikoslovne črtice, na-ravnoznanstvene in kmetijske spise, domovinoslovne in zemljepisne slike, zgodovinsko-životopisne črtice s posebnim ozirom na Slovence, oziroma Slovane; o učiteljskih in šolskih razmerah itd. V. Slovstvo: književna poročila in ocene novih literarnih proizvodov. VI. Narodne pripovedke, pravljice, bajke, i. dr. narodno blago. VII. Dopise. Poročila o literaričnem in sploh duševnem gibanji mej Slovani, o šolskih razmerah na Štajerskem, Kranjskem, Primorskem, Koroškem itd. — Društvena poročila. VIII. Nekro-loge. IX. Drobnosti: Šolske novine. Razne stvari, in sicer: a) iz domačega polja, b) obče zanimajoče reči. — Izhaja 2 krat na mesec ter velja za celo leto 3 gld., za pol leta 1 gld. 60 kr. Uredništvo in opravništvo je v Mariboru Reiserstrasse št. 8.
— (Kmetijsko potovalno predavanje) ima tajnik t. kr. kmetijske družbo gosp. Gustav Pire v nedeljo 24. t. m. popoludne po službi božji v Bo stanj i na Dolenjskem.
— (Vabilo) k plesu, kateri priredi Čitalnica Postojinska v prostorih gostilne „k ogerski kroni" dne 24. januvarja 1886. Začetek ob 8. uri zvečer. Ustopnina za ude 60 kr., z rodbino 1 gld.; za neude 1 gld , z rodbino 1 gld. 50 kr. K obilni udeležbi vabi odbor.
— (Vabilo k veselici,) katero priredi Sežanska Čitalnica v nedeljo 24. dan meseca januvarja 1886. leta v dvorani hotela „tri krone". Spo red: 1. „Lepa naša domovina" — poje domač zbor. 2._S. Gregorčič: .Nevesta" — deklamacija. 3. „Nočni mir", — poje domač kvartet. 4. „Danici", — poje domač zbor. 5. „Gluh mora biti", — burka v jed-nem dejanji. 6. Ples. Pri plesu kakor mej posameznimi točkami svira izvrsten kvintet Peinelt-ov. Ustopnina 50 kr. za osebo. Začetek ob 71/2 uri zvečer. Veselični odbor.
Telegrami   Slovenskemu Narodu".
Trst 20. januvarja. Pri občinskih volitvah v Poroči izvoljeni vsi kandidati hrvatske stranke z veliko večino.
Kijev 20. januvarja. Poljski romanopisec Mihael Czajkowski ustrelil se je predvče-raj na svojem posestvu v črnigovski guberniji. (Czajkowski porojen 1808 1. bil je jako odličen pisatelj poljski, poznat v vseh Slovanih. Na slovenski jezik preložena sta njegov roman „Kirdžali" in „Rudeča suknja". Dolgo časa bil je v turški službi, kjer se je po svojej hrabrosti odlikoval, ter bil znan pod imenom Sadyk-paša. Uredn.)
Razne vesti.
* (Strašen potres.) Iz New-Yorka se brzo-javlja 15. t. m.: Mesto An a ti lian porušil je popolnem dolgo trajajoč in silen potres. Bilo je 131 sunkov. Tudi drugodi po Osrednjej Ameriki imeli so grozne potrese, kateri so napravili silno škodo na ljudeh in blagu. Število ubozih žrtev še ni znano. Povod groznemu potresu bilo je bljevanje ognjenika Catopaxi.
Zahvala.
Podpisani odbor bralnega društva ai Šteje v prijetno dolžnost, da so najtoplejše zahvaljuje blagorodnim gospo-dom: J. Valent inoift-u. starost „Sokola"4, Pfibilu, Štaincur-ju, Pelan-u in Decman-n, katerih prvi je s Bvojim govorom, poslednji pa z izvrstnim petjem naše bralno društvo pri otvorjenji dne 17. t. m. povehčali. Zahvaljuje se tudi drugemu občinstvu, kakor tudi deputaciji požarno brarabe iz P roso rja, ki seje slavnosti udeležila. Bralno društvo v fšmsii-iji, dne 18. januvarja 1886.
Za odbor: Jan.Ev. Borštnik, predsednik.
. Tujci: "~~
20. januvarja.
Pri Mltinni Engel z Dunaja. — Berkessel iz Mokri c.
Pri Malirli LaudgrHf. Singer z Dunaja, —Moller iz Trsta. — Kropp, Petrič z Dunaja. — Knezynaki, Kroschl iz Gradca. — Fekete iz Budimpešte.
Meteorologično poročilo.
Dan I	Čas opazovanja	Stanje barometra v mm.	Temperatura	Vetrovi	Nebo	Ho-krina v mm.
i §	7. zjutraj	717-79iihi.	— 1-4" 0	al. bvz.	snež.	4*30 mm.
	2. pop.	718 92 inui.	2-6' C	si. zah.	obl.	
|s	9. zvečer	722-08 mm.	— 5-8' C	al. szh.	megla	snega.
Srednja temperatura — 1*9°, za O l'1 nad normalom.
3Du.m.a.5el3:sc "borza.
dne 21. januvarja t. 1. (Izvirno telegrafiono poročilo)
Papirna renta .......... 84 gld. — kr.
Srebrna renta.........                                     . 84 „   2'> „
Zlata renta........... 111 „   tO „
5 '/„ marčna renta......... 101 „   80 „
Akcije narodne banke....... 871 .„   — „
Kreditno akcije......... 296 „60 „
London   .... ....... 126 „26 „
Srebro........... — _   — .
Napol........... 10 '„ —
C. kr. cekini.......... 5 „   92 „
Nemške marke 61 „ 90
4°/„ državne srečke iz 1. 1864   250 gld. 123 8   — ,
Državne srečke iz 1. 1*64         100 gld. 170 n   75 „
Ogrska zlata renta 4%, 100 „65 „
n    papirna renta 5°/„ .               .   . 92 „   65 p
&% štajersko zemljišč, odvez, oblig. 104 „   — „
Dunava r-g. srečko 5 „            1()0 gld. 116 »75 „
Zemlj. obč. avstr. 4'/,"/<, zlati zast. listi 126 „   .F0 „
Prior, oblig. Eizabetine zapad, železnice 116 n   — B
Prior, oblig. Ferdinandove sov. železnico '0r> .,   80 ,
Kreditne srečko            .   .       100 gld. 177 „   &0 ,
Rudolfove srečke                       10   „ 18 „   7~-> „
Akcije anglo-avstr. banko         120   „ 109 ,   75 „
Traiuinway-društ. velj. 170 gld. a. v. 199 ,   — ,
Trgovski pomočnik
za prodajo mešanega blaga, 23 let Btar, prost vojaščine, posebno spreten v prodaji tkanin, z jako dotirimi spričevali, zmožen oln.h deželnih jezikov, želi takoj ali pa do 1. marca svoje dosedanjo mesto premeuiti. Pisma blagovoljno pošiljati pod ,./.»e»t 1O0" na upravništvo „SI. Naroda*1*. (33—1)
Vodilo
za trpeče na prsih in plučah.
Neogibno potreben zoper kašelj, hripavost, zaslizenje, katar in oslovski kašelj, za take, ki žele dobiti eist in krepek glas, za škrofelj-naste, krvične, slabotne, bledldne in krvl-revne je
sok kranjskih planinskih zehsc,
gl*-?"" h po«! fosforno li Klim apnom in železom pomešan.
Lastni izdelek.   Cena 56 kr.
Dobiva se v (<>73—11)
LEKARNI TRNKO CZY
zraven rotovža v Ljubljani. H) Razpošilja sc vsak dan po pošti. ■■
V „NARODNI TISKARNI"
v I    ut>ljii iti
ao izšle in se dobivajo sledeče knjige:
Pariz v Ameriki.
Roman.   Francoski  spisal  !!<■».< Lefebvre.   Poslovenil * * * Stat nominis umbra.   Ml. 8', 53.r> stranij.   Stane dO kr., po pošti 70 kr.
7a\ dragocenim koronom.
Povest  iz življenja  kitajskih  pogozdnikov.   Spisal  A. J. Maksiinov.   Poslovenil  J. P.   Ml. 8°,   141   stranij. Stane 25 kr., po pošti 30 kr.
Knez Serelir.Jani.
Roman. Spisal grof A. K. Tolstoj, poslovenil J. P. — Ml. 8\ 609 stranij.  Cena 70 kr., po posti 80 kr.
Junak našega časa.
Roman.   Spiial M. Lermontov, poslovenil J. P.  — Ml. 8°, 264 stranij.   Cena 40 kr., po posti 45 kr.
M o v.
Roman.  Spisal Turgenjev, poslovenil M. Mdlovrh. — Ml. 8°, 32 p6I.  Cena 70 kr., po pošti 80 kr.
liulirovttkl.
Poveat.   Spisal A. S. PuSkin,  poslovenil  J. P. — Ml. 8°, 122 stranij. Cena 25 kr., po pošti 30 kr.
Časnikarstvo In naš! časniki.
Spisal „, * „   Stat nominis umbra.   Ml. 8°, 19 pOI. Cena 70 kr., po pošti 75 kr.
C. kr. priviligovana tovarna hrvatskih sadnih žganj
Frana Pokorny-ja y Zagrebu,
imejitelja treh redov in Pariške, Londonske, Moskovske in Tržaške zlate kolajne,
priporoča pristno slivov ko najboljših let, kakor tudi druga pristna nhiIiih šganja iz svojih žganjarij na Hrvatskem in v Slavoniji.
Te pijače so čisti izdelki odločnega duha in okusa, kuhane iz zdravega sadja, ki je dozorelo pod milim hrvatskim podnebjem. (35—2)
Izvozna trgovina hrvatskih vin.
• Ceniki ra zahtevanje. •
Oklic na vsako družino.
Neprestano se prizadevajoč v vseh vrstah obrtnije nuditi novo in praktično, prevzelo fe
„Exportwaarenhaus zur Austria"
na Dunaji, Ober-Dubling, Sfariengasso \r. 31,
generalno snstopslvo za prodajo c kr. privile-govauega Jedilnega  orodja  Iz IMiOuis-ovcga srebra ter je razprodaja po jako nizkej ceni na debelo in na drobno.
O. pri v, patent.
iz Phonix-ovega srebra,
katero ostane »elo. kakor bi bilo lx prtnt-negu lil lotu«-kh srebra.
Mi sami smo opravičeni prodajati jedilno orodje iz Phonix-ovega srebra in je dajemo po čudoviti nizkej ceni:
6 kosov miznih nožev gld.
z ziuietaniini jeklo
nimi klinami.   .   . 2.— 6 kosov masivnih pa-
tentovanih jedilnih
jajčnih kupic najti- gld.
nejših.....—.80
1 masivno čajno cedi Ice z d'žalom izvrstno .       .   .   .—.5!) 1 mnsivnaizvrstnaza-jemalka za mleko .—.75
1 masivna izvrstna zajemalka za juho
6 masivnih izvrstnih kobilic za nože. .
2 jako krasna namizna svečnika .   . .
1 prekrasnu prezento-valna tasa    .   . . 1 fina  ciiknivnie.a in poprovnica .
1.— 1.25 L— 1.50 -.40
žlic s krono iz Ph6 nix-ovega »rebra   . 1.50 6 kosov masivnih pa-tentovauih vilic iz Fhonixove£a Brebra s krono   .... 1.50 6 kosov masivnih patent, kavinih žličic b krono iz Ph6uix-ovega srebra    .   .—.65 6 kosov finih jajčnih
žličic.....—.45
6 kosov jako krasnih        49 kosov  ;   .  gld. 13.30
Vsa taka service, kompletna iz 49 kosov, ako se h kratu vzame, stane samo 10 gld.
Jednako ste-Ho kosov 1> britauija srebrn stane nihiio 7 gld.
Opomba. Da dokažemo east.itemu občinstvu, da ,,I*liOMi.\»». ta novo izumljena kovina, ima res pravo reelno vrednost in je skoro jednaka pristnemu srebru, kupimo še po veeletnl rabi jedilno orodje, nože in vilice, tudi če je zlomljeno, nazaj zajedno tretjino prvotne cene. Naše pateutovauo jedilno orodje Is 1'bOnlx-ovega srebra presega, kar se tiče trdostl, srebrnega gluttu, člutote in svetle bele barve, vse dosedanje izdelke. Mi garantujemo, da vedno belo ostane, z dobro vidno varstveno znamko na vsakem kosu. Tudi prevzamemo većjo uuriičbe in dube gospodje lastniki hotelov, restav-rautov in kavarn primeren rabat.
To patentovano Phonix-ovo srebro je najboljša srebrna imitacija in je priznano s patentom, kije dan za vso Evropo, za najboljše, najzdravejšo in najprak tidueje jedilno orodje in se dobiva samo od glav. ui'K» zastopstva ,,I2xporlwanreubaus zur Ausitrln", Wleu9 Ober-Dobliug, MarleugaNMe Nr. 31, v luđtnej hiši. V provincijo su razpošilja po poštnem povzetji. (36—1)
Jedunko glaseče se anonce so samo posneinki.
I.ilatilj in odgovorni urednik: Ivan Železnikar.
Lastnina in tisk .Narodne Tiskarne".