293
POT DOMOV Julian   Przyboš
Kot orel vrtel se je beli vrtinec snega.
Bataljon je nabil orožje.
Jaz, šibki fante — kot navdahnjen od prave puške —
korakal sem s prvimi
v vrsti Časti.
O, strojnica, strojnica — sredi srca
vse bolj je udarjalo v strahu in sreči,
goreči močno, kot smodnik zagori!...
Utrujen, z jekleno čelado na glavi,
nedolžno položil sem prst k petelinu,
kot hotel bi komu priseči.
Jaz, šibki fante — ki v nahrbtniku nosil je Poljsko.
—  Nagnan iz tovarn se pomika po mestu marš, v katerem umiraš
in v njem kot od ran drgetaš od sovraštva, ko salve
prebadajo delavske vrste.
Vmes padeš še ti.
Glej — tvoja čelada se skozi rešetke svetlika.
V Svobodi ta zid še čvrsteje stoji.
In puška nekdanja, očiščena vse fantazije.
zdaj strelja za Dom,
na katerem
sedijo
Presvetli,
Škrlatni
trebuhi in zadnjice —
—  Fante zmagoviti iz leta osemnajstega!